Issuu on Google+

nesmrtni

04_za vecno-prelom.indd 1

9/16/10 6:24 PM


Naslov izvirnika: Evermore Copyright © 2009 Alyson Noël, LLC V dogovoru z avtorico. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d.  d., Ljubljana, 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Radojka Manfreda Modic

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Založbe Mladinska knji­ga lahko dobi­te tudi na inter­netu: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.9 NOËL, Alyson Za večno / Alyson Noël ; [prevedla Radojka Manfreda Modic]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Nesmrtni ; knj. 1) Prevod dela: Evermore ISBN 978-961-01-1422-2 252096512 Brez pisne­ga dovo­lje­nja Založbe je pre­po­vedano repro­du­ci­ra­nje, distri­bu­ira­nje, javna priobčitev, pre­de­la­va ali druga upo­ra­ba tega avtor­ske­ga dela ali nje­go­vih delov v kakršnem koli obse­gu ali postop­ku, hkra­ti s foto­ko­pi­ranjem, ­tiskanjem ali shra­ni­tvi­jo v elek­tron­ski obli­ki, v okvi­ru določil Zakona o avtor­ski in soro­dnih pra­vi­cah.

04_za vecno-prelom.indd 2

9/16/10 6:24 PM


alyson noĂŤl

za veÄ?no prvi del serije nesmrtni

04_za vecno-prelom.indd 3

9/16/10 6:24 PM


Za Jolynn »Godrnjavko« Benn, mojo prijateljico za mnoga življenja. (V naslednjem bova rokerski zvezdi!)

04_za vecno-prelom.indd 4

9/16/10 6:24 PM


zahvale

Te knjige ne bi mogla napisati brez neizmerne velikodušnosti in modrosti naslednjih ljudi: dr. Briana L. Weissa in Christine Gikas, ki sta mi pokazala preteklost, kakršne si ne bi mogla nikoli zamišljati; Jamesa Van Praagha, ki me je naučil gledati na svet na povsem nov način; svoje agentke Kate Schafer, ki me tako spretno vodi na moji poti; svoje urednice Rose Hilliard, ki tako skrbno bdi nad mojimi zgodbami; svoje redaktorice NaNe V. Stoelzle, ki me je že pri več knjigah reševala iz najrazličnejših slovničnih zagat; in, kot vedno, Sandyja, vseveda, kakršnih ni več!

04_za vecno-prelom.indd 5

9/16/10 6:24 PM


Barve avre in njihov pomen Rdeča: energija, moč, jeza, spolnost, strast, strah, ego Oranžna: samoobvladovanje, ambicioznost, pogum, premiš­ ljenost, pomanjkanje volje, apatija Rumena: optimizem, sreča, razum, prijaznost, neodločnost, lahka vod­ljivost Zelena: mirnost, zdravilnost, sočutje, zavajanje, ljubosumje Modra: poduhovljenost, zvestoba, ustvarjalnost, rahločut­ nost, ljubeznivost, čemernost Vijoličasta: velika poduhovljenost, modrost, intuitivnost Indigo: dobrohotnost, velika intuitivnost, iskanje Rožnata: ljubezen, iskrenost, prijateljstvo Siva: depresivnost, žalost, izčrpanost, šibka energija, skepticizem Rjava: pohlep, samoljubje, predsodki Črna: pomanjkanje energije, bolezen, bližnja smrt Bela: popolno ravnovesje

04_za vecno-prelom.indd 6

9/16/10 6:24 PM


Edina skrivnost, ki jo ljudje hranijo v sebi, je nesmrtnost.

Emily Dickinson

04_za vecno-prelom.indd 7

9/16/10 6:24 PM


04_za vecno-prelom.indd 8

9/16/10 6:24 PM


ena »Ugani, kdo je.« Haven mi močno pritiska svoji topli, vlažni dlani na lica in potemnel rob njenega srebrnega prstana z lobanjo pušča madež na moji koži. In čeprav imam oči pokrite in zaprte, vem, da njene črno pobarvane lase ločuje preča sredi glave, da ima čez puli (ki ga nosi v skladu z zapovedmi oblačenja na naši šoli) zapet črn steznik iz umetnega usnja, da ima njeno čisto novo, do tal segajoče črno satenasto krilo že luknjo ob robu, kjer se ji je ujelo pod konico škornja Dr. Martens, in da so njene oči videti zlate, ampak samo zato, ker nosi rumene kontakt­ ne leče. Prav tako vem, da njen očka v resnici ni na »službenem« potovanju, kot je rekel, da je osebni trener njene mame veliko bolj »oseben« kot »trener« in da ji je bratec zlomil zgoščenko skupine Evanescence, ampak ga je preveč strah, da bi ji to povedal. Toda vsega tega ne vem zato, ker bi vohunila ali oprezala za njo ali celo zato, ker bi mi kdo povedal. Vse to vem, ker sem jasnovidna. »Pohiti! Ugani! Zazvonilo bo!« reče s hripavim, raskavim glasom, kot da bi pokadila škatlo na dan, čeprav je poskusila kaditi samo enkrat. Zavlačujem in razmišljam, katero je zadnje ime, ki bi si ga želela slišati namesto svojega. »Hilary Duff ?« 9

04_za vecno-prelom.indd 9

9/16/10 6:24 PM


»Uf. Poskusi znova!« Še močneje me pritisne čez oči in ne sanja se ji, da mi ni treba videti, da bi vedela. »Soproga Marilyna Mansona?« Zakrohota se in me spusti, si oblizne palec in ga usmeri proti tetovaži, ki jo je na mojem licu pustil potemneli prstan, vendar dvignem roko in jo prehitim. Ne zato, ker bi se mi obrnil želodec ob misli na njeno slino (mislim, vem, da je zdrava), ampak zato, ker nočem, da bi se me še enkrat dotaknila. Dotiki mi preveč razkrivajo, preveč me izčrpavajo, zato se jih poskušam za vsako ceno izogibati. Prime me za kapuco puloverja in mi jo sname z glave, potem poškili proti mojim slušalkam in vpraša: »Kaj poslušaš?« Sežem v žep za iPod, kakršnega sem si našila v vse kapucnike, da zakriva tiste nepogrešljive bele žičke pred pogledi učiteljev, potem ji ga podam in gledam, kako izbulji oči in reče: »Mater! Mislim – ga sploh lahko nastaviš še glasneje? In kdo je to?« Z iPodom binglja med nama, da lahko obe slišiva Jo­h­­nnyja Rottena, kako tuli o anarhiji v Združenem kraljestvu. In če sem poštena, ne vem, ali jo Johnny hoče ali je proti njej. Vem le to, da je skoraj dovolj glasen in mu za silo uspe otopiti moje preveč izostrene čute. »Sex Pistols,« rečem, izključim iPod in ga spravim nazaj v svoj skrivni žep. »Čudno, da si me sploh lahko slišala.« Nasmehne se, prav tedaj pa zazvoni. Samo skomignem. Ni mi treba poslušati, da slišim. Vendar ji tega seveda ne omenim. Rečem ji samo, da se bova videli na malici, in se napotim proti učilnici; zakorakam čez šolski park in trznem, ko začutim, da se ji za hrbet prikradeta dva tipa in 10

04_za vecno-prelom.indd 10

9/16/10 6:24 PM


ji stopita na rob krila, da skoraj pade. A ko se obrne, naredi znamenje zla (v redu, ni pravo znamenje zla, ampak samo nekaj, kar si je izmislila) in ju srepo pogleda s svojimi rumenimi očmi, da se takoj umakneta in jo pustita pri miru. Olajšano zavzdihnem in se prerinem v učilnico; vem, da se bo pojemajoča energija Haveninega dotika prav kmalu izgubila. Stopim proti svoji klopi v zadnjem delu učilnice, se izog­ nem torbici, s katero mi je Stacia Miller namerno zaprla pot, in preslišim, ko mi kot vsak dan potihem zategne v pozdrav: »Zguuuba!« Potem se spustim na stol, vzamem iz torbe knjigo, zvezek in kuli, si vstavim slušalke, potegnem kapuco nazaj na glavo, spustim nahrbtnik na prazen sosednji sedež in čakam, da se bo prikazal gospod Robins. Gospod Robins vedno zamuja. V glavnem zato, ker v odmorih rad srkne nekaj požirkov iz svoje srebrne stekleničke. Ampak to počne samo zato, ker ga njegova žena nenehno nadira, njegova hčerka misli, da je nesposobnež, medtem ko on bolj ali manj sovraži svoje življenje. Vse to sem izvedela prvi dan na tej šoli, ko sem mu prinesla potrdilo o prešolanju in se je moja roka po naključju dotaknila njegove. Zato zdaj vedno, kadar moram kaj oddati, to pustim na robu njegove mize. Zaprem oči in čakam, moji prsti tipajo pod puloverjem in preklapljajo na drugo pesem, od kričečega Sida Viciousa na nekaj nežnejšega, mehkejšega. Zdaj, ko sem v učilnici, ves tisti hrup ni več potreben. Na naši šoli na enega učitelja ne pride preveč učencev in najbrž je zato miselna energija bolj umirjena. Taka čudakinja nisem od nekdaj. Včasih sem bila običajna najstnica. Hodila sem na šolske plese, zaljubljala sem se v slavne fante in bila sem tako nečimrna, da svojih dolgih sve11

04_za vecno-prelom.indd 11

9/16/10 6:24 PM


tlih las niti v sanjah ne bi stiskala v rep in se ne bi skrivala pod velikim puloverjem s kapuco. Imela sem mamo, očka, sestrico, ki ji je bilo ime Riley, in ljubkega rumenega labradorca Zlatka. Živela sem v lepi hiši in dobri soseski v Eugenu, v Oregonu. Bila sem priljubljena, srečna in komaj sem čakala, da se bo začel tretji letnik, saj sem bila pravkar sprejeta med šolske navijačice. Moje življenje je bilo popolno in pred mano je bilo neskončno poti. In čeprav je to zadnje čisti kliše, je, ironično, čista resnica. Toda, kar se mene tiče, so vse to samo govorice. Kajti odkar se je zgodila nesreča, se jasno spominjam samo še umiranja. Doživela sem »bližnje srečanje s smrtjo«, kot temu pravijo. Ampak slučajno se motijo. Kajti, verjemite mi, pri tem ni šlo za nič »bližnjega«. Predstavljajte si: s sestrico Riley sva sedeli na zadnjem sedežu očkovega terenca, Zlatko je glavo položil v Rileyjino naročje in mi z repom nežno udarjal ob nogo, potem pa so bile naenkrat vse zračne blazine napihnjene, avto je bil uničen in jaz sem vse skupaj opazovala od zunaj. Strmela sem v razbito pločevino, zdrobljeno steklo, zmečkana vrata, sprednji odbijač in bor, stisnjen v njegovem smrtonosnem objemu; spraševala sem se, kaj je šlo narobe, in upala in molila, da so se tudi vsi ostali rešili iz avta. Potem sem zaslišala znano lajanje, obrnila sem se in jih zagledala: Zlatko je mahal z repom in se oddaljeval po stezi, ostali so mu sledili. Odšla sem za njimi. Najprej sem poskušala teči, da bi jih dohitela, potem pa sem upočasnila korak in se raje ozrla na­ okrog. Hotela sem se sprehoditi skozi tisto prostrano dišeče polje drhtečih dreves in trepetajočih cvetlic, zaprla sem oči in 12

04_za vecno-prelom.indd 12

9/16/10 6:24 PM


utonila v slepečo, lesketajočo, žarečo meglico, v kateri je vse migljalo. Obljubila sem si, da se bom zadržala samo za trenutek. Da se bom takoj vrnila in jih poiskala. A ko sem končno le pogledala, sem jih v zadnjem hipu komaj še ujela: smehljali so se in mahali in prečkali most, že čez nekaj sekund pa so vsi izginili. Popadla me je panika. Povsod sem jih iskala. Tekala sem sem in tja, toda vse je bilo videti enako – topla, bela, lesketajoča, migetajoča, lepa, butasta, večna meglica. In padla sem, koža me je ščemela od mraza, vse telo mi je trzalo, jokala sem, kričala, preklinjala, prosila, izrekala obljube, za katere sem vedela, da jih nikoli in nikdar ne bom mogla izpolniti. Potem sem zaslišala, kako je nekdo rekel: »Ever? Ti je tako ime? Odpri oči in me poglej.« Opotekla sem se nazaj na površje. Nazaj tja, kjer ni bilo drugega kot trpljenje in bridkost in pekoča bolečina na mojem mokrem čelu. Zastrmela sem se v tipa, ki se je sklanjal nadme, pogledala sem v njegove temne oči in dahnila: »Ever sem,« in nato spet omedlela.

13

04_za vecno-prelom.indd 13

9/16/10 6:24 PM


dve Nekaj sekund pred prihodom gospoda Robinsa spustim kapuco, izključim iPod in se začnem pretvarjati, da berem knjigo; ne ljubi se mi ga pogledati, ko reče: »Učenci, to je Damen Auguste. Pravkar se je priselil iz Nove Mehike. V redu, Damen, tam zadaj je prazen stol zate, zraven Ever. Dokler ne dobiš svoje knjige, si bosta morala deliti njeno.« Damen je lepotec. To vem, ne da bi sploh dvignila pogled. Ko koraka proti meni, usmerjam oči samo v knjigo, saj o svojih sošolkah in sošolcih že zdaj vem več kot preveč. Kar zadeva mene, sem v resnici presrečna, če še kakšen trenutek ne vem vsega. A če verjamem najbolj skritim mislim Stacie Miller, ki sedi samo dve vrsti pred mano, je Damen Auguste totalno seksi na kvadrat. Njena najboljša prijateljica Honor se popolnoma strinja. Strinja se tudi Honorin fant Craig, ampak to je čisto druga zgodba. »Hej.« Damen umakne moj nahrbtnik, ki zamolklo udari ob tla, in se usede na stol zraven mojega. Pokimam, ne da bi pogledala kaj več kot njegove sijoče črne motoristične škornje. Takšne, kakršne bi prej videla na kakšni modni reviji kot med Peklenskimi angeli. Zelo izstopajo med vrstami raznobarvnih natikačev, ki trenutno krasijo z zeleno preprogo pokrita tla. 14

04_za vecno-prelom.indd 14

9/16/10 6:24 PM


Gospod Robins nam reče, naj odpremo knjige na strani 133, zato se Damen nagne proti meni in vpraša: »Lahko gledam pri tebi?« Obotavljam se, groza me je bližine, a potisnem knjigo čisto do konca mize, da visi čez rob. In ko približa stol in zapolni tisto malo praznega prostora med nama, se odmaknem čisto na zunanji rob stola in se skrijem pod kapuco. Tiho se zasmeje, in ker ga še nisem pogledala, nimam pojma, kako naj si ta smeh razlagam. Vem le to, da je zvenel lahkotno in vedro, toda zdelo se mi je, kot da bi se v njem skrivalo še nekaj več. Spustim se še niže, zakrijem lice z dlanjo in pogledam na uro. Trdno sem odločena, da se ne bom menila za strupene poglede in zlobne pripombe, ki letijo v mojo smer. Recimo: Ubogi novi sošolec, takšen seksi lepotec, pa mora sedeti zraven tiste čudakinje! To prihaja od Stacie, Honor, Craiga in tudi od skoraj vseh drugih v učilnici. No, od vseh razen od gospoda Robinsa, ki si skoraj tako zelo kot jaz želi, da bi se ura že končala. Do malice že vsi govorijo o Damenu. Si videla tistega novega fanta, Damena? Kakšen tipček!  ... Kako je seksi!  ... Slišala sem, da je iz Mehike  ... Ne, mislim, da je iz Španije  ... Saj ni važno, iz neke tuje dežele je  ... Povabila ga bom na zimski ples in pika  ... Saj ga sploh še ne poznaš  ... Ne skrbi, spoznala ga bom  ... »O marička. Si videla tistega novega fanta, Damena?« Haven se usede zraven mene in me gleda skozi predolg frufru s špičastimi konicami, ki se končajo tik nad njenimi temno rdečimi ustnicami. 15

04_za vecno-prelom.indd 15

9/16/10 6:24 PM


»Oh, prosim, ne še ti.« Zmajem z glavo in ugriznem v jabolko. »Tega gotovo ne bi rekla, če bi že bila med srečnicami, ki so ga zares videle,« reče, vzame vaniljev kolaček iz rožnate kartonaste embalaže in poliže glazuro z vrha kot vsak dan med malico, čeprav se oblači bolj kot nekdo, ki bi raje pil kri, kot jedel majhne sladke kolačke. »Govorita o Damenu?« zašepeta Miles, se spusti na klop in nasloni komolce na mizo; njegove rjave oči švigajo od ene k drugi in njegov otroški obraz se razpotegne v nasmeh. »Lepotec! Sta videli škornje? Za Vogue. Mislim, da ga bom vprašal, ali bi hotel biti moj nasled­nji fant.« Haven ga motri s priprtimi rumenimi očmi. »Prepozno, je že rezerviran.« »Oprosti, nisem vedel, da so ti všeč nedarkerji.« Zareži se, zavije z očmi in odvije sendvič. Haven se zasmeje. »Če so takšni, so mi všeč. Častna beseda, tip je čista desetka, moraš ga videti.« Zmaje z glavo, jezi jo, da se ne morem navduševati z njo. »Naravnost – zažiga!« »Ga nisi videla?« Miles prime sendvič in se zazre vame. Pogled spustim na mizo in pomislim, ali naj kratko malo lažem. Takšen cirkus zganjata, da skoraj ne vidim drugega izhoda. Ampak ne morem. Ne njima. Haven in Miles sta moja najboljša prijatelja. Moja edina prijatelja. In zdi se mi, da imam že tako dovolj skrivnosti. »Pri angleščini sem sedela zraven njega,« končno rečem. »Prisiljena sva bila uporabljati isto knjigo. Ampak nisem si ga prav dobro ogledala.« »Prisiljena?« Haven potisne lase vstran, da si lahko nemoteno ogleda čudakinjo, ki si drzne izjaviti kaj takšnega. 16

04_za vecno-prelom.indd 16

9/16/10 6:24 PM


»O, gotovo si trpela, res je moralo biti grozno.« Zavije z očmi in zavzdihne. »Prisežem, pojma nimaš, kakšno srečo imaš. In tega niti ne ceniš.« »Katero knjigo?« vpraša Miles, kot da bo naslov razkril kaj pomembnega. »Viharni vrh.« Skomignem, odložim ogrizek jabolka na sredino prtička in z vseh strani zapognem robove. »Pa kapuca? Si jo imela na glavi ali ne?« vpraša Haven. Pomislim in se spomnim, kako sem se pokrila ravno takrat, ko je šel proti meni. »Mmm, ja,« ji rečem. »Ja, zagotovo sem jo imela.« Pokimam. »No, hvala za to,« zamomlja in prelomi vaniljev kolaček na pol. »Zadnje, kar potrebujem, je konkurenca plavolase boginje.« Skremžim se in spustim pogled na mizo. Kadar kdo izjavi kaj takega, mi postane nerodno. Kaže, da so mi takšne stvari včasih ogromno pomenile, a zdaj ni več tako. »No, kaj pa Miles? Se ti zdi, da on ni konkurenca?« vprašam in preusmerim pozornost na nekoga, ki zna to resnično ceniti. »Ja.« Miles si gre z roko skozi kratke rjave lase, se obrne in naju počasti z vso svojo lepoto. »Ne izključi te možnosti.« »Čista neumnost,« reče Haven in si otrese iz naročja bele drobtinice. »Damen in Miles nista v isti ligi. Kar pomeni, da njegov dih jemajoči, manekenski videz ne igra nobene vloge.« »Kako veš, v kateri ligi je?« vpraša Miles, odvije pokrovček z vitaminske vode in pripre oči. »Kako si lahko tako prepričana?« »Radar za geje,« odvrne ona in se potolče po čelu. »In verjemi mi, tega tipa ne zaznava.« 17

04_za vecno-prelom.indd 17

9/16/10 6:24 PM


Ne le da imava z Damenom skupaj prvo uro, angleščino, in šesto uro, umetnost (sicer ni sedel zraven mene in ga nisem gledala, toda misli, ki so se vrtinčile po učilnici – celo tiste, ki so prihajale od naše učiteljice, gospodične Machado – so mi povedale vse, kar sem morala vedeti), ampak je očitno tudi parkiral zraven mene. In čeprav mi je uspelo, da doslej nisem videla nič drugega kot njegove škornje, sem vedela, da se je čas izmikanja iztekel. »O marička, tam je! Čisto zraven naju!« potiho zacvili Miles s tistim visokim, pojočim glasom, ki ga hrani za naj­ vznemirljivejše trenutke življenja. »In poglej ta avto – bleščeč črn BMW z zatemnjenimi okni. Lepo, zelo lepo. V redu, tako se zmeniva, ko bom odprl vrata, bom po nesreči udaril z njimi v njegova in tako bom imel razlog, da ga nagovorim.« Obrne se in čaka, da se bom strinjala. »Ne boš opraskal mojega avta. Niti njegovega. Niti kateregakoli drugega,« rečem, zmajem z glavo in vzamem ključe. »Prav.« Užaljeno se našobi. »Kar uniči mi sanje. Ampak naredi si uslugo in ga poglej! Potem pa se mi zazri v oči in mi reci, da zaradi njega ne boš kar izgubila glave in omedlela.« Zavijem z očmi in se stlačim med svoj avto in slabo parkiranega hrošča, ki je obrnjen tako nerodno, da je videti, kot bi se hotel povzpeti na mojo miato. In ko ravno hočem odkleniti vrata, mi Miles potegne kapuco z glave, mi sune sončna očala in steče na sopotnikovo stran, medtem ko mi – ne najbolj diskretno – miga z glavo in kaže s palcem, naj pogledam Damena, ki stoji za njim. Pa ga pogledam. Tako ali tako bi prej ali slej prišlo do tega. Torej globoko vdihnem in ga pogledam. 18

04_za vecno-prelom.indd 18

9/16/10 6:24 PM


In ob tistem, kar vidim, onemim, obstanem z odprtimi očmi, otrp­nem. In čeprav mi Miles začne mahati, me srepo gledati in mi sploh dajati vse mogoče znake, ki se jih lahko spomni, češ naj misijo prekinem in se vrnem v bazo – tega ne morem storiti. Mislim, prav rada bi ga ubogala, saj vem, da me imajo že tako ali tako vsi za čudakinjo in se ne bi smela tako vesti, a si nikakor ne morem pomagati. Ne samo zato, ker je Damen s svojimi bleščečimi temnimi lasmi, ki mu segajo skoraj do ramen in obkrožajo njegove visoko izklesane ličnice, neznansko lep; ko me pogleda, ko dvigne temna sončna očala in se najina pogleda srečata, vidim, da so njegove mandljaste oči globoke, temne in čudno znane, obdajajo pa jih tako goste trepalnice, da so videti skoraj kot umetne. In njegove ustnice! Njegove ustnice so polne in mamljive, pravilne kot Kupidov lok. In telo, ki vse to podpira, je visoko, vitko, napeto, ves je odet v črno. »Eee ... Ever? Ha-lo? Zdaj se lahko zbudiš. Prosim.« Miles se obrne proti Damenu in se živčno zasmeje. »Ne zameri moji prijateljici, po navadi ima na glavi kapuco.« Seveda vem, da moram nehati. Takoj zdaj moram nehati. Ampak Damenove oči so uprte v moje, njihova barva je vse globlja in usta se mu začenjajo ukrivljati. Toda tako ohromljena nisem zaradi njegove silne lepote. Ta nima nič pri tem. Predvsem me prevzame, kako celoten prostor okrog njegovega telesa – od njegove prekrasne glave vse do odsekanih konic njegovih črnih motorističnih škornjev – zapolnjuje ena sama prozorna praznina. Nobene barve. Nobene avre. Nobene utripajoče igre svetlobe.

19

04_za vecno-prelom.indd 19

9/16/10 6:24 PM


Vsakdo ima avro. Iz telesa vsakega živega bitja sevajo prelivajoče se barve. Mavrično energijsko polje, ki se ga niti ne zaveda. In to sploh ni nič nevarnega ali strašnega ali kakorkoli slabega, je samo del vidnega (no, vsaj meni) magnetnega polja. Pred nesrečo nisem niti vedela, da takšne stvari obstajajo. Kaj šele, da bi to lahko videla. Toda od trenutka, ko sem se v bolnišnici prebudila, sem povsod videla barve. »Se počutiš v redu?« je vprašala rdečelasa sestra in me zaskrbljeno gledala. »Ja, ampak zakaj ste čisto rožnati?« Mežikala sem, zmedena zaradi pastelno rožnatega sija, ki jo je obdajal. »Zakaj sem kaj?« Trudila se je, da bi prikrila vznemirjenost. »Rožnati ste. Vse okrog vas je rožnato, veste, še posebno okrog glave.« »V redu, ljubica, lepo počivaj, jaz pa bom šla po zdravnika,« je rekla, se zadenjsko umaknila iz sobe in stekla po hod­ niku. Potem sem morala hoditi od okulista do okulista, večkrat so mi slikali možgane in psihologi so podajali svoja mnenja, šele potem sem se naučila ta videnja barvnih krogov obdržati zase. Ko se mi je začelo dogajati, da slišim misli, prek dotika spoznavam življenjske zgodbe in se redno srečujem s svojo mrtvo sestro Riley, sem bila že dovolj pamet­na, da tega nisem zaupala nikomur. Najbrž sem se tako navadila na takšno življenje, da sem že pozabila, kako je bilo prej. A pogled na Damena, ki ga ne obdaja nič drugega kot bleščeča črna barva njegovega dragega, hudega avtomobila, me bežno spomni na srečnejše, bolj normalne dni. 20

04_za vecno-prelom.indd 20

9/16/10 6:24 PM


»Ever, kajne?« reče Damen in obraz se mu razleze v topel nasmeh, ki razkrije še nekaj popolnega na njem – bleščeče bele zobe. Stojim in se trudim odmakniti pogled od njegovih oči, Miles se pomenljivo odkašljuje. Spomnim se, kako ga jezi, če se kdo ne meni zanj, zato pomignem proti njemu in rečem: »Oh, oprosti. Miles, Damen, Damen, Miles.« In ves čas niti enkrat ne trenem z očmi. Damen pogleda Milesa, mu na hitro pokima, nato se spet zazre vame. In čeprav vem, da zveni noro, sem v tistem delčku sekunde, ko se je njegov pogled odmaknil, začutila čuden hlad in šibkost. Ko se njegov pogled vrne, je vse spet toplo in dobro. »Te lahko prosim za uslugo?« Nasmehne se. »Bi mi posodila svoj izvod Viharnega vrha? Nadoknaditi moram zamujeno, a nocoj ne bom imel časa, da bi obiskal knjigarno.« Sežem v nahrbtnik, vzamem svojo zmahano knjigo in jo podržim s konicami prstov; del mene hrepeni, da bi moje konice oplazile njegove, da bi se dotaknila tega lepega neznanca, medtem ko se drugi del, močnejši, modrejši, jasnovidni del, zdrzne – groza ga je strašnega prebliska védenja, ki ga prinese vsak dotik. Šele ko je že vrgel knjigo v avto, pogledal izza sončnih očal in rekel »Hvala, se vidiva jutri,« se zavem, da se ni zgodilo nič razen rahlega ščemenja v konicah mojih prstov. In preden sploh lahko odgovorim, že vzvratno spelje s parkirnega prostora in se oddalji. »Oprosti,« reče Miles, zmaje z glavo in zleze v avto zraven mene. »Ampak ko sem rekel, da boš izgubila glavo, ko ga boš videla, to ni bil predlog, ne bi me smela vzeti dobesedno. 21

04_za vecno-prelom.indd 21

9/16/10 6:24 PM


Resno, Ever, kaj se je zgodilo? To je bila res več kot mučna napetost, kot da bi mu hotela reči: Živijo, ime mi je Ever in sem tvoja naslednja zalezovalka. Ne šalim se, mislil sem, da te bomo morali oživljati. In verjemi mi, veliko srečo imaš, da najina dobra prijateljica Haven ni bila tukaj in tega ni videla, kajti na žalost te moram spomniti, da se je prva zagrebla zanj  ...« Miles nadaljuje v tem stilu, melje in melje vso pot do doma. Pustim ga govoriti, sledim prometu in s prstom zamišljeno tipam debelo rdečo brazgotino na čelu, tisto, ki mi jo zakriva frufru. Mislim, nekaj mi ne gre v glavo: vse od nesreče lahko prav vsakemu človeku slišim misli, spoznam njegovo življenje, vidim njegovo avro – samo tistim ne, ki so že mrtvi. Kako naj si to razlagam?

22

04_za vecno-prelom.indd 22

9/16/10 6:24 PM


tri Vstopim v hišo, pograbim iz hladilnika steklenico vode in odidem po stopnicah v svojo sobo; ne da bi mi bilo treba stikati naokrog, vem, da je Sabine še vedno v službi. Sabine je vedno v službi, kar pomeni, da imam to ogromno hišo skoraj ves čas samo zase, čeprav se po navadi zadržujem samo v svoji sobi. Sabine se mi smili. Smili se mi, ker se ji je življenje, za kak­ ršno se je tako trudila, za vedno spremenilo tistega dne, ko je dobila na grbo mene. A ker je bila moja mama edinka in so mi že do drugega leta umrli vsi stari starši, res ni imela kakšne posebne izbire. Hočem reči, bili sta samo dve možnosti: ali živim pri njej – očetovi edini sestri dvojčici – ali pa bom pri rejnikih, dokler ne dopolnim osemnajst let. In čeprav ne ve ničesar o vzgajanju otrok, ni niti čakala, da pridem iz bol­nišnice, ampak je takoj prodala svoje stanovanje, kupila to veliko hišo in najela enega najboljših notranjih opremljevalcev v okrožju, da mi je uredil sobo. No, imam vse običajne stvari, kot so postelja, predalnik in miza. Imam tudi plazmo, razkošen prostor za garderobo, ogromno kopalnico z masažno kadjo in ločeno kabino za prhanje, balkon s čudovitim razgledom na ocean ter lastno delovno sobo oziroma sobo za prosti čas, v kateri so še ena plazma, omarica s pijačo, mikrovalovna pečica, majhen hladilnik, pomivalni stroj, glasbeni stolp, kavči, mize, vreče za sedenje, vse, kar hočeš. 23

04_za vecno-prelom.indd 23

9/16/10 6:24 PM


Smešno, včasih bi dala vse za takšno sobo. Zdaj bi dala vse, samo da bi bilo tako kot včasih. Sabine preživi večino časa z drugimi odvetniki in vsemi tistimi visokimi živinami, ki jih zastopa njeno podjetje, zato je najbrž res mislila, da bom vse te reči potrebovala. In nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj nima otrok: ali zato, ker vse dneve dela in zanje nima časa, ali zato, ker še ni srečala pravega fanta, ali zato, ker si jih sploh nikoli ni želela, ali se morda prepleta vse troje. Verjetno se zdi, da bi morala te stvari vedeti, če sem jasnovidna in vse to. Ampak ne morem vedno videti, kakšne nagibe ima človek, v glavnem vidim dogodke. Recimo niz podob, ki odsevajo človekovo življenje, kot da bi mi nekdo kazal sliko za sliko, le da je to bolj podobno filmskemu napovedniku. Čeprav včasih vidim samo simbole, ki jih moram še razvozlati, da bi vedela, kaj pomenijo. Nekako tako kot pri tarot kartah ali v Živalski farmi, ki smo jo morali prebrati lani za angleščino. Stvar nikakor ni preprosta in včasih si kaj razlagam popolnoma napačno. Toda kadar se to zgodi, se lahko vrnem na začetek in k dejstvu, da imajo nekatere slike več kot en pomen. Kot takrat, ko sem veliko srce z razpoko po sredini narobe razumela kot znamenje nesrečne ljubezni – ženska pa se je potem zgrudila zaradi srčne kapi. Včasih se lahko kar malce zmedem, ko poskušam izbrati prave pomene. Podobe same pa nikoli ne lažejo. No, tudi če ne bi bila jasnovidna, bi gotovo vedela, da imajo ljudje, ki sanjajo o otrocih, običajno v mislih drobceno štručko, zavito v pastelne barve, in ne sto šestdeset centimetrov visoke, modrooke, svetlolase, jasnovidne najstnice s ku24

04_za vecno-prelom.indd 24

9/16/10 6:24 PM


pom čustvenih težav. Zato se trudim biti tiha, spoštljiva in se držim proč od Sabine. In ji nikakor ne izdam, da se skoraj vsak dan pogovarjam s svojo mrtvo sestrico. Ko se je Riley pojavila prvič, je bilo sredi noči, stala je ob vznožju moje bolnišnične postelje, v eni roki je držala cvetlico, z drugo mi je mahala. Še vedno mi ni jasno, kaj me je zbudilo, saj sploh ni spregovorila ali opozorila nase s kakšnim drugim zvokom. Najbrž sem kratko malo začutila njeno bližino, spremembo v sobi, energijo v zraku ali kaj takega. Sprva sem domnevala, da imam halucinacije – pač še en stranski učinek zdravil proti bolečinam, ki sem jih jemala. A ko sem večkrat pomežiknila in si pomela oči, je bila še vedno tam in najbrž mi sploh ni prišlo na misel, da bi zakričala ali poklicala na pomoč. Gledala sem, kako se mi je ob postelji približala, pokazala na mavčne obveze, ki so mi prekrivale roke in noge, in se zasmejala. No, bil je tih smeh, ampak vseeno se mi ni zdelo niti malo smešno. Takoj ko je na mojem obrazu opazila jezo, se je spet zresnila in pomignila, kot da bi vprašala, ali boli. Skomignila sem, še vedno malce nezadovoljna, ker se mi je smejala, in kar pošteno vznemirjena, ker sem jo gledala pred sabo. In čeprav nisem bila povsem prepričana, da je res ona, sem jo vseeno vprašala: »Kje so mama in očka in Zlatko?« Glavo je nagnila vstran, kot da bi stali prav tam zraven nje, a vse, kar sem lahko videla, je bil prazen prostor. »Ne razumem.« Samo nasmehnila se je, položila dlani skupaj, nagnila glavo vstran in mi tako pokazala, naj spet zaspim. 25

04_za vecno-prelom.indd 25

9/16/10 6:24 PM


Pa sem zaprla oči, čeprav prej nikoli ne bi ubogala njenih ukazov. Nato sem jih prav tako hitro spet odprla in rekla: »Hej, kdo je rekel, da si lahko sposodiš moj pulover?« In v hipu je ni bilo več. Priznam, še vso noč sem se jezila nase, ker sem jo vprašala nekaj tako neumnega, plehkega, sebičnega. Ponudila se mi je priložnost, da bi dobila odgovore na nekatera od največjih živ­ ljenjskih vprašanj, morda bi lahko dobila vpogled v stvari, ki begajo ljudi že celo večnost. Namesto tega pa sem zapravila trenutek za to, da sem svojo mrtvo sestrico nadrla, ker mi je sunila nekaj iz omare. Bo že res, da je stara navada železna srajca. Ko se mi je prikazala drugič, sem ji bila tako hvaležna, da sploh nisem omenjala, kaj vse je bilo na njej mojega: ne le moj najljubši pulover, ampak tudi moje najboljše kavbojke (bile so ji tako dolge, da so se ji nabrale okrog gležnjev) in zapestnica s posebno močjo, ki sem jo dobila za trinajsti rojstni dan in za katero sem vedno vedela, da si jo je silno želela. Raje sem se samo nasmehnila in pokimala in se delala, kot da tega sploh nisem opazila; nagnila sem se proti njej in jo od strani pogledala. »No, kje sta mama in očka?« sem vprašala in si mislila, da se bosta pojavila, če bom le dovolj napeto gledala. Toda Riley se je samo nasmehnila in zakrilila z rokama ob bokih. »Hočeš reči, da sta angela?« Široko sem odprla oči. Zavila je z očmi in odkimala, se prijela za trebuh in se sklonila naprej v napadu tihega krohota. »Dobro, v redu, tudi prav.« Vrgla sem se nazaj v blazine in si mislila, da si je res preveč dovolila, čeprav je bila mrtva. »No, povej mi, kako je tam, kjer si?« sem vprašala, trdno od26

04_za vecno-prelom.indd 26

9/16/10 6:24 PM


ločena, da se ne bom prepirala. »Ali si  ... no  ... ali zdaj živiš v nebesih?« Zaprla je oči in dvignila dlani, kot da bi tehtala kakšen predmet, in potem se je kar od nekod prikazala slika. Sklonila sem se naprej in se zastrmela v sliko v dodelanem zlatem okvirju z umazano belim paspartujem, na kateri je bil nedvomno upodobljen raj. Živo moder ocean, štrleče pečine, zlat pesek, cvetoča drevesa, na obzorju nerazločen obris majhnega, oddaljenega otoka. »Zakaj zdaj nisi tam?« sem vprašala. In ko je skomignila, je slika izginila. In z njo tudi ona. V bolnišnici sem bila več kot mesec dni; imela sem nekaj zlomljenih kosti, pretres možganov, notranjo krvavitev, ureznine in udarnine ter precej globoko rano na čelu. In medtem ko sem bila vsa v obvezah in pod vplivom zdravil, je morala Sabine prevzeti nehvaležno nalogo, da je izpraznila hišo, uredila vse potrebno za pogreb in spakirala moje stvari za selitev daleč na jug. Prosila me je, naj napišem seznam vseh reči, ki sem jih hotela vzeti s seboj. Vseh stvari, ki bi jih hotela vleči s seboj iz Eugena v Oregonu, iz svojega popolnega prejšnjega življenja, v Laguna Beach v Kaliforniji, v srhljivo novo življenje. Razen nekaj svojih oblačil nisem hotela ničesar. Preprosto nisem prenesla, da bi me karkoli spominjalo na vse, kar sem izgubila, saj sem vedela, da mi nobena bedasta škatla, polna neumnosti, nikoli ne bo vrnila družine. Ves čas, ko sem bila zaprta v tisti sterilni beli sobi, me je redno obiskoval psiholog, neki preveč zavzet stažist s svetlo rjavo jopico in tablico s spetimi listi, ki je najina srečanja ve27

04_za vecno-prelom.indd 27

9/16/10 6:24 PM


dno začenjal z istim puhlim vprašanjem, češ, kako sem se spopadala z »nenadomestljivo izgubo« (njegove besede, ne moje). Potem me je vedno poskušal prepričati, da bi se odpravila v sobo 618, kjer so bila terapevtska srečanja žalujočih. Ampak v to se nikakor nisem nameravala vključiti. Ni govora, da bi sedela v krogu s kupom trpečih ljudi in čakala, kdaj bom prišla na vrsto in jim povedala zgodbo o najhujšem dnevu v svojem življenju. Mislim – kako naj bi mi to pomagalo? Le kako bi se lahko počutila bolje, če bi potrdila, kar sem že takrat vedela? Edino jaz sem bila kriva za to, kar se je zgodilo moji družini. Poleg tega sem bila še tako neumna, tako sebična in tako lena, da sem se morala zaradi mečkanja, zavlačevanja in obotavljanja vrniti iz večnosti. Med letom od Eugena do letališča Johna Wayna s Sabine nisva kaj dosti govorili; pretvarjala sem se, da nisem razpoložena zaradi žalosti in poškodb, toda v resnici sem samo potrebovala malo razdalje. Vedela sem vse o tem, kako je bila notranje razdvojena, kako je po eni strani na vsak način hotela narediti, kar je bilo prav, po drugi pa jo je ves čas kljuvalo: Zakaj jaz? Jaz se najbrž nikoli ne sprašujem: Zakaj jaz? V glavnem se sprašujem: Zakaj oni in ne jaz? Poleg tega nisem hotela tvegati, da bi jo prizadela. Po vseh sitnostih, ki jih je imela s tem, da me je vzela k sebi in mi poskušala priskrbeti prijeten dom, nisem mogla tvegati, da bi ji dala vedeti, kakšna zguba časa so bili ves njen trud in vsi njeni dobri nameni. Da bi bilo popolnoma vseeno, če bi me pustila v katerikoli zanikrni luknji. Med vožnjo do nove hiše so se mi pred očmi bliskali son28

04_za vecno-prelom.indd 28

9/16/10 6:24 PM


ce, morje in pesek, in ko je Sabine odprla vrata in me odpeljala po stopnicah v mojo sobo, sem jo samo površno preletela s pogledom in nato zamomljala nekaj, kar je zvenelo približno kot hvala. »Oprosti, ker te moram pustiti samo,« je rekla in očitno že komaj čakala, da se vrne v svojo pisarno, kjer je bilo vse pod nadzorom, nekonfliktno in ni niti malo spominjalo na sesut svet travmatizirane najstnice. In v tistem hipu, ko so se za njo zaprla vrata, sem se vrgla na posteljo, zakopala obraz v dlani in se začela neutolažljivo cmeriti. Potem pa je nekdo rekel: »Oh, prosim, bi se pogledala? Si sploh videla, kaj vse je okrog tebe? Plazma, kamin, masažna kad? Mislim – ha-lo?« »Pa ne, da lahko govoriš?« Prevalila sem se na hrbet in se zastrmela v sestro, ki je, mimogrede, imela na sebi rožnato trenirko Juicy, zlate najkice in živo vijoličasto lasuljo. »Seveda lahko govorim, ne bodi smešna.« Zavila je z očmi. »Ampak že nekajkrat  ...« sem začela. »Samo malo sem se pozabavala. Pa me ustreli.« Zakorakala je po moji sobi, z rokami pogladila mizo, se dotaknila novega prenosnika in iPoda, ki ju je morala postaviti tja Sabine. »Ne morem verjeti, kakšno razkošje. To je do konca nepošteno!« Roke je uprla v boke in se namrščila. »In tega niti ne ceniš! Hej, si sploh že videla balkon? Se ti je sploh ljubilo pogledati, kakšen je razgled?« »Kaj me briga razgled,« sem rekla, prekrižala roke čez prsi in jo srepo pogledala. »In ne morem verjeti, da si me tako vlekla za nos in se pretvarjala, da ne moreš govoriti.« 29

04_za vecno-prelom.indd 29

9/16/10 6:24 PM


Samo zasmejala se je. »Boš že prebolela.« Gledala sem jo, kako je naredila nekaj dolgih korakov čez sobo, odrinila zavese in se posvetila težavnemu odklepanju steklenih vrat. »In kje dobivaš vsa ta oblačila?« sem jo vprašala in jo premerila od glave do pet; hitro sem spet preklopila na najin običajni ton pričkanja in zamer. »Najprej se prikažeš v mojih oblačilih, zdaj pa nosiš trenirko Juicy in dobro vem, da ti je mama že ni kupila.« Zakrohotala se je. »Prosim! Kot da še vedno potrebujem mamino dovoljenje! Lahko se kratko malo sprehodim do velike nebeške omare in vzamem, karkoli hočem. Zastonj,« je rekla in se obrnila, da se mi je lahko nasmehnila. »Resno?« sem vprašala s široko odprtimi očmi; zdelo se mi je, da se ji prav dobro godi. Samo zmajala je z glavo in mi pomignila, naj pridem k njej. »Pridi sem, pridi pogledat, kako hud razgled imaš po novem.« Pa sem šla pogledat. Dvignila sem se s postelje, si z rokavom obrisala oči in odkorakala proti balkonu. Šla sem tik mimo sestrice in stopila na kamnite ploščice. Ko sem uzrla prizor pred sabo, sem debelo pogledala. »Bi se mi moralo zdeti to smešno?« sem vprašala in si ogledovala razgled, ki je bil natančno tak kot slika raja v zlatem okvirju, ki mi jo je pokazala v bolnišnici. A ko sem se obrnila nazaj proti njej, je že ni bilo več.

30

04_za vecno-prelom.indd 30

9/16/10 6:24 PM


štiri Riley je bila tista, ki mi je pomagala oživiti spomine. Vodila me je skozi zgodbe iz otroštva in me spominjala, kako smo včasih živeli in katere prijatelje smo imeli, dokler se mi ni vse skupaj začelo vračati v zavest. Pomagala mi je tudi, da sem začela ceniti svoje novo življenje v južni Kaliforniji. Kajti ko sem videla njo, kako je navdušena nad mojo kulsko novo sobo, mojim bleščečim rdečim kabrioletom, osupljivimi plažami in novo šolo, sem spoznala, da je to vseeno nekaj vredno, kljub temu da bi raje živela drugače. In čeprav se še vedno prepirava in prerekava in si greva na živce prav tako kot prej, v resnici živim za njene obiske. To, da jo lahko še vedno videvam, pomeni, da pogrešam enega manj. In čas, ki ga preživiva skupaj, je najboljši del vsakega dneva. Edina težava je, da to ve. In vsakokrat, ko načnem katero od tem, o katerih niti slučajno noče govoriti – na primer kdaj bom lahko videla mamo, očka in Zlatka ali kam greš, kadar nisi tu –, me kaznuje tako, da nekaj časa ne pride. Čeprav me zelo jezi, ker mi teh stvari noče povedati, vem, da ne smem siliti vanjo. Tudi jaz ji nisem zaupala, da po novem lahko vidim avre in berem misli, niti tega, kako drugačna sem postala, tudi glede oblačenja. »Nikoli ne boš dobila fanta, če se boš tako oblačila,« reče, medtem ko poležava na moji postelji in se jaz kot vsako jutro 31

04_za vecno-prelom.indd 31

9/16/10 6:24 PM


hitim urejati, da bi bila kolikor toliko točno pripravljena za odhod v šolo. »Ja, no, vsi ne moremo kar zapreti oči in – puf – že so tu prekrasna nova oblačila,« rečem, potisnem stopala v ponošene teniške copate in zavežem obrabljene vezalke. »Prosim! Kot da ti Sabine ne bi zaupala kreditne kartice in rekla, da si daj duška. In kaj je s to kapuco? Si v kaki tolpi?« »Nimam časa za to,« rečem, pobašem knjige, iPod in nahrbtnik ter zakorakam proti vratom. »Greš?« Obrnem se in jo pogledam, moje potrpljenje se že nevarno bliža koncu, ona pa stisne ustnice in si vzame čas za razmislek. »V redu,« končno reče. »Ampak samo če spustiš streho. Naravnost obožujem veter v laseh.« »Prav.« Napotim se proti stopnicam. »Samo poskrbi, da te ne bo več, ko prideva do Milesove hiše. Kar zmrazi me, če te vidim sedeti v njegovem naročju brez njegovega privoljenja.« Ko prideva z Milesom do šole, naju Haven že čaka ob vhodu. Medtem ko ji oči razburjeno švigajo sem in tja po šolskem parku, reče: »V redu, čez manj kot pet minut bo zazvonil zvonec, o Damenu pa še vedno ne duha ne sluha. Mislita, da se je izpisal?« Preplašeno naju pogleda s široko razprtimi rumenimi očmi. »Zakaj bi se izpisal? Saj je komaj prišel,« rečem in se napotim proti svoji omarici, medtem ko ona poskakuje ob meni, da se debeli gumijasti podplati njenih škornjev kar odbijajo od pločnika. »Eee  ... ker ga nismo vredni? Ker je res predober, da bi bil resničen?« 32

04_za vecno-prelom.indd 32

9/16/10 6:24 PM


»Ampak mora priti. Ever mu je posodila svoj izvod Viharnega vrha, kar pomeni, da ga mora vrniti,« zine Miles, preden ga lahko ustavim. Zmajem z glavo in zavrtim svojo kombinacijo na ključavnici, medtem ko ves čas čutim težo Haveninega pogleda, ona pa reče: »Kdaj se je to zgodilo?« Eno roko upre v bok in se zastrmi vame. »Saj veš, da sem se prva zagrebla zanj, ne? In zakaj nisem seznanjena s tem? Zakaj mi ni nihče povedal? Zad­nje, kar sem slišala, je bilo, da ga sploh še nisi videla.« »O, še kako ga je videla. Skoraj sem moral poklicati rešilca, tako jo je vrglo.« Miles se zakrohota. Zmajem z glavo, zaprem omarico in se odpravim po hodniku. »No, res je.« Skomigne in ujame korak z mano. »Razčistiva zdaj: si bolj nadloga kot grožnja?« Haven se zastrmi vame s priprtimi, močno obrobljenimi očmi in ljubosumje ji obarva avro medlo, ogabno zeleno. Globoko vdihnem in ju pogledam; če ne bi bila moja prijatelja, pomislim, bi jima povedala, kako smešno je vse skupaj. Mislim – od kdaj pa se lahko za nekoga kar zagrebeš? Poleg tega glede na svoje trenutno stanje – slišim glasove, vidim avre, nosim vrečaste puloverje – nisem kakšna strašna kandidatka za zmenke. Vendar ne rečem nič od tega. Raje rečem samo: »Ja, nadloga sem. Gromozanska neizbežna katastrofa, za katero ni zavarovanja. Zagotovo pa nisem grož­ nja. Predvsem zato, ker mi ni do njega. In vem, da je najbrž težko verjeti, ker je krasen in seksi in hud in čista desetka in zažiga – ali karkoli že govoriš o njem –, ampak v resnici mi Damen Auguste ni všeč in ne vem, kako naj to drugače povem!« 33

04_za vecno-prelom.indd 33

9/16/10 6:24 PM


»Eee  ... mislim, da ti ni treba reči nič več,« zamomlja Haven, medtem ko strmi naravnost predse, in obraz ji otrpne. Sledim njenemu pogledu in tam stoji Damen z bleščečimi temnimi lasmi, čudovitimi očmi, krasnim telesom in znanim nasmeškom; začutim, kako mi srce poskoči, on pa mi pridrži odprta vrata in reče: »Hej, Ever, najprej ti.« Odvihram proti svoji mizi, se za las izognem nahrbtniku, ki mi ga je Stacia nastavila na pot, in obraz mi zažari od sramu, saj vem, da je Damen tik za mano in da je do zadnje besede slišal vse tiste grozne stvari, ki sem jih pravkar rekla. Torbo vržem na tla, se spustim na stol, potegnem čez glavo kapuco, navijem iPod in upam, da bom preglasila hrup in odrinila iz misli, kar se je zgodilo; prepričujem se, da se takšen frajer, kot je on – tako samozavesten, tako čeden, v vseh pogledih tako čudovit –, že ne bi vznemirjal zaradi lahkomiselnih besed dekleta, kot sem jaz. Ko pa se ravno začnem pomirjati, ko si ravno dopovem, da bom vse skupaj pozabila, me strese silovit šok – vsa koža se mi naelektri, po žilah se mi razlije toplota in celo telo me zaščemi. In vse to zato, ker je Damen položil svojo roko na mojo. Težko me je presenetiti. Odkar sem postala jasnovidna, je Riley edina, ki ji to uspeva, in verjemite mi, nikoli se ne naveliča iskanja novih načinov. Ko pa dvignem pogled s svoje roke proti Damenovemu obrazu, se samo nasmehne in reče: »Tole sem ti hotel vrniti.« In mi da moj izvod Viharnega vrha. In čeprav vem, da zveni čudno in več kot nekoliko noro, je v trenutku, ko je spregovoril, v učilnici zavladala popolna tišina. Resno, še trenutek pred tem so mi z vseh strani prihajali na uho glasovi in misli, potem pa: ______. 34

04_za vecno-prelom.indd 34

9/16/10 6:24 PM


Zavedam se, kako smešno je to, zmajem z glavo in rečem: »Si prepričan, da je ne bi obdržal? Res je ne potrebujem, saj že vem, kako se konča.« Odmakne roko, a ščemenje popolnoma poneha šele čez nekaj trenutkov. »Tudi jaz vem, kako se konča,« reče in se zazre vame tako prodorno, tako odločno, tako globoko, da hitro pogledam proč. In ko si ravno hočem spet vstaviti slušalke, da ne bi slišala Stacijinega in Honorinega brezkončno ponavljajočega se neusmiljenega komentiranja, Damen spet položi roko na mojo in vpraša: »Kaj poslušaš?« In vsa učilnica spet utihne. Resno, tistih nekaj kratkih sekund ni bilo slišati nobenega vrtinčenja misli, nobenega šepeta, ničesar, samo zven njegovega mehkega, toplega glasu. Hočem reči, ko se je zgodilo prvič, sem mislila, da se mi je samo zazdelo. Tokrat pa vem, da je res. Ljudje še vedno govorijo in razmišljajo in delajo, kar pač po navadi delajo, toda zven njegovih besed vse to popolnoma izpodrine. Ko opazim, kako je moje telo postalo čisto toplo in na­ elektreno, priprem oči in se vprašam, le kaj bi lahko bil vzrok za to. Mislim, saj se ni prvič nekdo dotaknil moje roke, čeprav se noben dotik doslej niti približno ne bi mogel primerjati s tem. »Vprašal sem, kaj poslušaš.« Nasmehne se. Tako zaupno in toplo, da začutim, kako zardevam. »Ah, eee  ... samo neki darkerski miks, ki ga je naredila moja prijateljica Haven. V glavnem stare stvari iz osemdesetih, saj veš, Cure, Siouxsie and the Banshees, Bauhaus.« Skomignem in kar ne morem odvrniti pogleda od njegovih oči, zrem vanje in poskušam določiti njihovo pravo barvo. 35

04_za vecno-prelom.indd 35

9/16/10 6:24 PM


»Ti je všeč darkerska glasba?« vpraša z dvignjenimi obrvmi in dvomečimi očmi ter upira pogled v moje dolge, v rep spete svetle lase, temno moder pulover in nenaličeno, brezhibno čisto kožo. »Ne, v bistvu ne. Haven jo obožuje.« Živčno se zasmejim in moj neprijetno krohotajoči glas se odbije od vseh štirih sten naravnost nazaj vame. »Pa ti? Kaj je všeč tebi?« Njegove oči so še vedno na mojih, na obrazu mu piše, da se zabava. In ko mu ravno hočem odgovoriti, vstopi gospod Robins; lica mu zaliva rdečica, toda ne od hitre hoje, kot vsi mislijo. In potem se Damen nasloni nazaj na svojem stolu, jaz pa globoko vdihnem, snamem kapuco in se potopim nazaj v znane zvoke mladostniških skrbi, strahu pred testi, težav z videzom, razblinjenih sanj gospoda Robinsa ter Stacijinega, Honorinega in Craigovega tuhtanja o tem, kaj bi seksi sošolec sploh lahko videl v meni.

36

04_za vecno-prelom.indd 36

9/16/10 6:24 PM


pet Ko pridem v jedilnico k naši mizi, sta Haven in Miles že tam. Ko vidim, da zraven njiju sedi Damen, me zamika, da bi kar zbežala. »Lahko se nam pridružiš, ampak samo, če obljubiš, da ne boš buljila v novega fanta.« Miles se zakrohota. »Buljiti je zelo nevljudno. Ti tega ni nikoli nihče povedal?« Zavijem z očmi in se spustim na klop zraven njega, trdno odločena, da pokažem, kako malo me gane, če je Damen zraven. »Vzgajali so me volkovi, kaj naj rečem.« Skomignem in si dam opraviti z zadrgo na svojem nahrbtniku z malico. »Mene sta vzgajala transvestit in pisateljica ljubezenskih romanov,« reče Miles, seže proti Haven in ji ukrade sladkorček v obliki koruznega zrna z vrha kolačka, ki napoveduje noč čarovnic. »Oprosti, to nisi bil ti, dragec, to je bil Chandler v Prijateljih.« Haven se zasmeji. »Mene pa so vzgajali vampirji. Bila sem prelepa vampirska princesa, ki so jo vsi ljubili, častili in občudovali. Živela sem v razkošnem temačnem gradu in nimam pojma, kako sem pristala za to ogabno plastično mizo ob vas, nesposobneži.« Z glavo pomiga Damenu. »Pa ti?« Damen najprej srkne iz steklenice požirek pijače, neznane rdeče tekočine z odtenki mavrice, nato se zazre v nas tri in reče: »Italija, Francija, Anglija, Španija, Belgija, New York, 37

04_za vecno-prelom.indd 37

9/16/10 6:24 PM


New Orleans, Oregon, Indija, Nova Mehika, Egipt in vmes še nekaj drugih krajev.« Nasmehne se. »Vojaško dete, kaj?« Haven se zasmeje in vrže Milesu še en sladkorček s svojega kolačka. »Tudi v Oregonu,« reče Miles, si položi sladkorček na sredino jezika in ga požene po grlu s krepkim požirkom vitaminske vode. »Portland.« Damen pokima. Miles se zasmeji. »Nisem spraševal po kraju, ampak v redu. Že tale naša prijateljica Ever, no, je živela v Oregonu,« reče in izzove oster pogled Haven, ki tudi po moji jutranji neumnosti v meni še vedno vidi največjo oviro na svoji poti do resnične ljubezni in ji ni všeč, če kdo usmerja pozornost name. Damen se nasmehne in se zazre vame. »Kje?« »V Eugenu,« zamomljam in usmerim oči v svoj sendvič, namesto da bi ga pogledala, kajti prav tako kot v učilnici vsakokrat, ko spregovori, vsi drugi zvoki utihnejo. In vsakokrat, ko se najine oči srečajo, začutim toploto. In ko je z nogo samo zadel ob mojo, me je po vsem telesu zaščemelo. In to me zares začenja spravljati iz tira. »Kako to, da si se znašla tukaj?« Nagne se proti meni, Haven pa se hitro pomakne še bliže k njemu. Strmim v mizo in po svoji stari navadi živčno stiskam ustnice. Nočem se pogovarjati o svojem starem življenju. Nima smisla, da bi jim pripovedovala vse krvave podrobnosti. Da bi morala pojasnjevati, kako sem samo jaz kriva, da so vsi v moji družini umrli, meni pa je nekako uspelo preživeti. Zato nazadnje samo odlomim skorjo s svojega sendviča in rečem: »Dolga zgodba.« 38

04_za vecno-prelom.indd 38

9/16/10 6:24 PM


Čutim Damenov pogled – globok, topel in vabljiv – in postanem tako živčna, da se mi začnejo dlani potiti in mi plastenka z vodo zdrsne iz rok. Tako hitro mi pade, da je niti ne morem ustaviti, ampak lahko samo gledam, kako se bo voda polila. A še preden plastenka zadene mizo, jo Damen ujame in mi jo vrne. Jaz pa sedim tam, strmim vanjo, se izmikam njegovemu pogledu in se sprašujem, ali sem edina opazila, kako hitro se je premaknil in kako ga za hip sploh ni bilo jasno videti. Potem Miles vpraša nekaj o New Yorku, Haven se pomakne tako blizu k Damenu, da mu že skoraj sedi v naročju, jaz pa globoko vdihnem, pojem malico in se prepričam, da sem si to samo domišljala. Ko se končno oglasi zvonec, pobašemo vsak svoje stvari in se odpravimo proti učilnici; takoj ko nas Damen ne more več slišati, se obrnem k prijateljema in rečem: »Kako se je znašel za našo mizo?« Potem se prestrašim lastnega glasu, tako rezko in obtožujoče zveni. »Hotel je sedeti v senci, pa sva mu ponudila prostor.« Miles skomigne, odvrže svojo plastenko v ustrezen smetnjak in pred nama nadaljuje pot proti stavbi. »Nič zlobnega, nisva zahrbtno spletkarila, da bi te spravila v zadrego.« »No, tisto o buljenju bi mi lahko prihranil,« rečem in se že isti hip zavedam, kako smešno in preobčutljivo zvenijo moje besede. Nočem povedati, kar zares mislim, svojih prijateljev nočem užaliti z edinim smiselnim, a nevljudnim vprašanjem: Zakaj se tip, kot je Damen, druži z nami? Resno. Zakaj za božjo voljo bi med vso mularijo na šoli, 39

04_za vecno-prelom.indd 39

9/16/10 6:24 PM


med vsemi kul skupinami, ki bi se jim lahko pridružil, izbral našo mizo – tri največje posebneže? »Pomiri se, smešno se mu je zdelo.« Miles skomigne. »Sicer pa pride nocoj k tebi domov. Rekel sem mu, naj se oglasi okrog osmih.« »Kaj?!« Medtem ko bolščim vanj, se nenadoma spomnim, kako je med malico Haven ves čas razmišljala, kaj bo oblekla, Miles pa se je spraševal, ali bo imel čas za pršenje s samoporjavitvenim sredstvom, in zdaj mi je bilo vse jasno. »No, Damen očitno tako kot mi sovraži nogomet, kar sva slučajno izvedela, ko ga je Haven malo pred tvojim prihodom na hitro zaslišala.« Haven se nasmehne in naredi poklonček z vstran upognjenimi koleni v mrežastih nogavicah. »In ker je nov in pravzaprav ne pozna nikogar drugega, sva si rekla, imejmo ga samo zase in ne dajmo mu priložnosti, da bi se še s kom spoprijateljil.« »Ampak  ...« Premolknem in ne vem, kako naj nadaljujem. Vem le to, da nočem Damenovega obiska, niti nocoj niti kdaj drugič. »Primajala se bom enkrat po osmi,« reče Haven. »Srečanje imam do sedmih in potem imam ravno toliko časa, da se grem domov preobleč. In, mimogrede, mesto zraven Damena v masažni kadi je rezervirano zame!« »Ne bo šlo!« reče Miles in ogorčeno odkimava. »Tega ne bom dovolil!« Haven samo pomaha čez ramo in odskaklja proti učilnici, jaz pa se obrnem k Milesu in vprašam: »Katero srečanje ima danes?« Miles odpre vrata učilnice in se nasmehne. »Petki so za tiste, ki se preobjedajo.« 40

04_za vecno-prelom.indd 40

9/16/10 6:24 PM


Za Haven bi lahko rekli, da je odvisnica od terapevtskih skupinskih srečanj. V kratkem času, odkar jo poznam, se je udeležila že dvanajststopenjskih srečanj za alkoholike, narkomane, odvisnike od odnosov, zadolžence, hazarderje, odvisnike od računalnikov, kadilce, sociofobe, zbiratelje stare šare in ljubitelje vulgarnosti. Ampak kolikor vem, se s tistimi, ki se preobjedajo, Haven doslej še ni srečevala. Pa saj je jasno, da nima težav s preobjedanjem, pri sto petinpetdesetih centimetrih ima vitko in gibčno telo kot kakšna balerina iz glasbene skrinjice. Prav tako ni alkoholičarka, zadolženka, hazarderka, nič od tega. Samo njena vase zaverovana starša jo brezupno zanemarjata, zato išče ljubezen in potrditev kjerkoli, kjer ju lahko dobi. Tako je tudi s tem njenim darkerstvom. V resnici ji sploh ni toliko do tega, kar je precej očitno: namesto da bi se skrivala po kakšnih kotih, poskakuje naokrog in njeni posterji Joy Division visijo na nežno rožnatih stenah iz faze baletke, od katere še ni minilo prav dolgo (prišla je kmalu za fazo šminkerskih lepotic iz modnih katalogov). Haven se je samo naučila, da v mestu, polnem svetlolask v oblačilih Juicy, najhitreje pritegneš pozornost tako, da se oblečeš kot princesa teme. Le da stvar v resnici ne deluje tako dobro, kot je upala. Ko jo je mama prvič videla v takšni opravi, je samo zavzdihnila, pograbila ključe in odšla na pilates. Očka pa ni bil doma dovolj dolgo, da bi si jo sploh lahko dobro ogledal. Malega bratca Austina je prestrašila, vendar si je precej hitro opomogel. Šolarji pa so povečini itak že vajeni vzbujanja pozornosti s škandaloznim vedenjem, odkar smo imeli lani na šoli kamere MTV-ja, in se običajno sploh ne menijo zanjo. 41

04_za vecno-prelom.indd 41

9/16/10 6:24 PM


Ampak jaz slučajno vem, da se pod vsemi lobanjami, zašiljenimi zakovicami in mrtvaškim mejkapom skriva punca, ki si samo želi, da bi jo kdo videl, slišal, ljubil in ji posvečal pozornost – nekaj, česar ji pretekle inkarnacije niso zagotovile. Če torej stoji pred polno sobo ljudi, jim tvezi solzavo zgodbo o svoji mučni bitki s kakršnokoli že odvisnostjo in se ob tem počuti pomembno – kdo sem jaz, da bi jo obsojala? V svojem starem življenju se nisem družila z ljudmi, kak­ r­šna sta Miles in Haven. Nisem imela stikov z nesrečnimi otroki, s čudnimi otroki ali z otroki, ki so jih vsi zafrkavali. Bila sem v družbi priljubljenih, večina nas je bila lepih, postavnih, nadarjenih, bistrih, premožnih, oboževanih ali vse od naštetega. Hodila sem na šolske plese, imela sem najboljšo prijateljico, ki ji je bilo ime Rachel (skupaj sva bili v navijaški skupini), in imela sem celo fanta, Brandona, ki je bil slučajno šesti, s katerim sem se poljubila (prvi je bil Lucas že v šestem razredu, ampak z njim sem se samo zaradi izzivanja, vsi drugi pa so, verjemite mi, komaj omembe vredni). Nikoli sicer nisem bila zlobna do tistih, ki niso pripadali naši skupini, vendar jih tudi nisem zares opazila. Tisti otroci pač niso imeli nobene zveze z mano. In tako sem se vedla, kot da bi bili nevidni. Zdaj pa sem tudi jaz ena od neopaženih. Vse mi je bilo jasno že tisti dan, ko sta me Rachel in Brandon obiskala v bolnišnici. Sicer sta dajala vtis prijaznosti in podpore, a njune misli so bile čisto druga zgodba. Komaj sta prenašala pogled na majhne plastične vrečke, iz katerih so mi v žile kapljale tekočine, na praske in modrice, na mavčne obveze na mojih rokah in nogah. Hudo jima je bilo zaradi tega, kar se je zgodilo, zaradi vsega, kar sem izgubila; trudila sta se, da ne bi buljila v 42

04_za vecno-prelom.indd 42

9/16/10 6:24 PM


nazobčano rdečo brazgotino na mojem čelu, v resnici pa sta hotela samo čim prej zbežati. Opazovala sem, kako sta se njuni avri prepletali in se zlivali v enak odtenek medlo rjave, in vedela, da se oddaljujeta od mene in se bližata drug drugemu. Prvi dan na šoli Bay View zato sploh nisem tratila časa s Stacijino in Honorino družbo, ki me je takoj začela šikanirati, ampak sem jo mahnila naravnost k Milesu in Haven, izobčencema, ki sta me brez vprašanj sprejela za prijateljico. Najbrž nas je precej čudno videti skupaj, ampak če povem po pravici, ne vem, kaj bi brez njiju. Naše prijateljstvo je ena redkih dobrih stvari v mojem življenju. Zaradi našega prijateljstva se spet počutim skoraj normalno. In prav zato se moram držati proč od Damena. Njegova sposobnost, da mi naelektri kožo z dotikom in utiša svet, ko spregovori, je nevarna skušnjava, ki se ji ne smem vdati. Ne bom tvegala prijateljstva s Haven. Zato ne morem tvegati in se z njim preveč zbližati.

43

04_za vecno-prelom.indd 43

9/16/10 6:24 PM


šest Z Damenom sva v isti skupini pri dveh predmetih, a skupaj sediva samo pri angleščini. Zato ga spet srečam šele po šesti uri, ko po umetnosti pospravim svoje pripomočke in odidem iz učilnice. Priteče k meni in mi pridrži vrata, jaz pa se zmuznem mimo njega in uprem pogled v tla, medtem ko razmišljam, kako bi lahko razveljavila povabilo. »Tvoja prijatelja sta mi rekla, naj se nocoj oglasim,« reče in ujame korak z mojim. »Ampak ne bom mogel priti.« »O!« rečem popolnoma presenečena z izdajajočim glasom, ki zveni preveč srečno, in takoj mi je žal. »Mislim, si prepričan?« Trudim se narediti ljubeznivejši, ustrežljivejši glas, kot da si res želim, da bi me obiskal, čeprav je prepozno. Gleda me in oči se mu hudomušno bleščijo. »Ja, prepričan sem. Se vidiva v ponedeljek,« reče, pospeši korak in se odpravi proti svojemu avtu, ki je parkiran v rdeči coni, njegov motor pa nerazložljivo brni. Ko pridem k svoji miati, me Miles čaka s prekrižanimi rokami in priprtimi vekami ter s svojim značilnim vzvišenim nasmeškom jasno kaže, da mu nekaj ni prav. »Raje mi povej, kaj se je zdaj tam zgodilo, ker ni bilo videti dobro,« reče in sede v avto, medtem ko jaz odprem vrata na svoji strani. »Odpovedal je obisk. Rekel je, da ne more priti.« Skomi44

04_za vecno-prelom.indd 44

9/16/10 6:24 PM


gnem, potisnem ročico v vzvratno prestavo in se ozrem čez ramo. »In kaj si mu ti rekla, da je odpovedal obisk?« Srepo me gleda. »Nič.« Še bolj se namršči. »Resno, nisem kriva, če boš imel pokvarjen večer.« S parkirišča zapeljem na cesto, in ker še vedno čutim Milesov pogled, vprašam: »Kaj?« »Nič.« Dvigne obrvi in se zastrmi skozi okno, jaz pa se raje osredotočim na vožnjo, čeprav vem, kaj mu roji po glavi. Potem se seveda obrne proti meni in reče: »Dobro, obljubi, da ne boš jezna.« Zaprem oči in zavzdihnem. Pa smo tam. »Samo  ... ne štekam, kaj je s tabo. Ni stvari na tebi, ki bi jo človek razumel.« Globoko vdihnem in se nalašč ne odzovem. Predvsem zato, ker je to šele začetek. »Prvič, lepa si za umret, za znoret – vsaj mislim, da najbrž si, ker je zares težko reči, če se ves čas skrivaš pod temi grdimi, razvlečenimi kapucami. Mislim, žal mi je, da sem jaz tisti, ki ti to reče, Ever, ampak vse skupaj je prav tragično, kot če brezdomec skriva, da je brezdomec, jaz pa mislim, da bi morali biti, kar smo. In ni mi všeč, da sem jaz tisti, ki ti to govori, ampak naravnost čudno je, da se namerno izmikaš temu do konca seksi novemu tipu, ki tako očitno rine vate.« Vzame si toliko časa, da mi nameni spodbuden pogled, jaz pa se pripravim na tisto, kar sledi. »Razen – seveda – če si lezbijka.« 45

04_za vecno-prelom.indd 45

9/16/10 6:24 PM


Zavijem desno in izdihnem, najbrž sem prvič v življenju hvaležna za svojo jasnovidnost, ker je vsekakor omilila udarec. »Saj je čisto v redu, če si,« nadaljuje. »Mislim, glede na to, da sem gej, je menda očitno, da te ne bom imel za manj vredno, kajne?« Živčno se zasmeje, češ, zdaj sva na deviškem teritoriju. Jaz pa samo odkimam in pritisnem na zavoro. »Samo zato, ker me Damen ne zanima, še nisem lezbijka,« rečem in se zavem, da zvenim veliko bolj negotovo, kot sem hotela. »Privlačnost je veliko več kot le videz, veš.« Recimo topel, ščemeč dotik, globoke, očarljive oči in zapeljiv zven glasu, ki zna utišati svet  ... »Delaš to zaradi Haven?« vpraša in ne nasede mojemu odgovoru. »Ne.« Stiskam volan, strmim v semafor in čakam, da se bo že prižgala zelena luč, da bom lahko odložila Milesa in bo vsega tega konec. A vem, da sem odgovorila prehitro, saj reče: »Ha! Sem vedel! Res delaš to zaradi Haven – ker se je zagrebla zanj. Ne morem verjeti, da se res oziraš na to! Mislim, se sploh zavedaš, da bi lahko izgubila nedolžnost z najbolj seksi tipom na šoli, mogoče celo na planetu, ti pa se temu odrekaš samo zato, ker se je zanj zagrebla Haven?« »To je smešno,« zamomljam, zmajem z glavo, zavijem v njegovo ulico, zapeljem pred njegovo hišo in parkiram. »Kaj? Nisi več devica?« Nasmehne se, očitno ga vse skupaj čudovito zabava. »Mi kaj prikrivaš?« Zavijem z očmi in se kljub vsemu zasmejem. Nekaj trenutkov me gleda, potem pa pobaše svoje knjige in se odpravi proti hiši, le še toliko se obrne, da reče: »Upam, da se Haven zaveda, kako dobra prijateljica si.« 46

04_za vecno-prelom.indd 46

9/16/10 6:24 PM


S petkovim večerom nazadnje ni bilo nič. No, ne z večerom, samo z našimi načrti. Delno zato, ker je Havenin bratec Austin zbolel in je bila Haven edina, ki je lahko ostala pri njem, delno pa zato, ker je Milesa njegov športnozanesenjaški očka zvlekel na nogometno tekmo in ga prisilil, da je nosil barve moštva in se vedel, kot da mu je kaj do tega. In kakor hitro je Sabine izvedela, da bom sama, je predčasno zapustila pisarno in se ponudila, da me pelje na večerjo. Ker vem, da bi me raje gledala v čem drugem kot v mojih priljubljenih puloverjih s kapuco in kavbojkah, in ker bi ji rada ustregla po vsem, kar je naredila zame, smuknem v ljubko modro obleko, ki mi jo je kupila pred kratkim, in nataknem salonarje, ki jih je dobila za zraven, potegnem čez ustnice z bleščilom (ostanek mojega starega življenja, ko mi je bilo še mar za takšne stvari), preložim najnujnejše reči iz nahrbtnika v majhno ročno torbico s kovinskim leskom, ki se ujema z obleko, in namesto običajnega repa pustim, da mi lasje valovito padajo čez ramena. In ko ravno nameravam odkorakati skozi vrata, se za mano pojavi Riley in reče: »Čas je že bil, da se začneš oblačiti kot punca.« Skoraj bi se podelala. »O mater, na smrt si me prestrašila!« zašepetam in zaprem vrata, da me Sabine ne more slišati. »Vem.« Zasmeje se. »Kam pa greš?« »V neko restavracijo, ki se imenuje Stonehill Tavern. V hotelu St. Regis je,« ji povem in srce mi še vedno divje utripa, tako me je presenetila. Dvigne obrvi in pokima. »Šik.« »Kako pa veš?« Gledam jo in se sprašujem, ali je že 47

04_za vecno-prelom.indd 47

9/16/10 6:24 PM


bila tam. Mislim, saj mi nikoli ne pove, kje preživlja prosti čas.

»Veliko stvari vem.« Zakrohota se. »Veliko več kot ti.« Skoči na mojo posteljo in popravi blazine, potem pa se nasloni nazaj. »No, ja, tu res ne morem narediti kaj dosti, a?« rečem in jezi me, ko vidim, da ima na sebi popolnoma enako obleko in čevlje kot jaz. Le da je na njej, ki je štiri leta mlajša in kar precej manjša, vse skupaj videti kot otroško šemljenje. »Ampak resno, pogosteje bi se morala obleči tako. Nerada to rečem, ampak tvoj običajni stil ti res ne pristoji. Hočem reči, ali misliš, da bi Brandon kdaj padel nate, če bi se tako oblačila?« Prekriža gležnje in se zastrmi vame; bolj sproščeno se človek, naj bo živ ali mrtev, ne bi mogel postaviti. »Ko sva že pri tem, ali si vedela, da zdaj hodi z Rachel? Ja, pet mesecev sta že skupaj. To je celo dlje, kot sta bila vidva, a?« Stiskam ustnice, udarjam z nogo ob tla in ponavljam svojo običajno mantro: Ne pusti ji, da ti pride do živega. Ne pusti ji  ... »In, marička, tega ne boš verjela, ampak skoraj sta šla do konca! Resno, s pozdravnega plesa sta odšla prej, vse sta splanirala, potem pa, no  ...« Premolkne, da se lahko zasmeje. »Vem, da tega najbrž ne bi smela ponavljati, ampak reciva samo, da je Brandon naredil nekaj, kar je potem zelo obžaloval in ga je spravilo v hudo zadrego, nazadnje pa je dokončno pokvarilo razpoloženje. Morala bi biti tam, povem ti, da je bilo noro smešno. Mislim, ne razumi me napačno, pogreša te in vse, po pomoti jo je celo enkrat ali dvakrat poklical s tvojim imenom, ampak kot pravijo, življenje gre naprej, kajne?« Globoko vdihnem, priprem veke in jo opazujem, kako 48

04_za vecno-prelom.indd 48

9/16/10 6:24 PM


poležava na moji postelji kot Kleopatra na nosilnici, kritizira moje življenje, moj videz, tako rekoč vse na meni in mi kot nekakšna predpubertetniška avtoriteta poroča o nekdanjih prijateljih, čeprav je sploh nisem nikoli prosila za to.

Lepo mora biti, da kar vpadeš, kadar se ti zazdi, in si ti ni treba mazati rok z vsem grdim delom, ki čaka nas ostale! In naenkrat mi gre zelo na živce, ker se mi prikazuje na teh kratkih obiskih, ki so v resnici samo navadni zahrbtni napadi; želim si, da bi mi samo dala mir in me pustila, da preživim ostanek svojega bednega življenja brez njenih nenehnih izlivov otročjega komentiranja, zato jo pogledam naravnost v oči in rečem: »Kdaj moraš biti v angelski šoli? Da te niso izključili, ker si tako zlobna?« Srepo me pogleda in oči se ji zožijo v dve tanki, jezni odprtini, tedaj pa na vrata potrka Sabine in zakliče: »Si priprav­ ljena?« Strmim v Riley in jo s pogledom izzivam, naj naredi kakšno neumnost, kaj, kar bo opozorilo Sabine na vse resnično čudne stvari, ki se dogajajo po hiši. Toda samo sladko se nasmehne in reče: »Mami in oči pošiljata poljubčke,« in čez nekaj sekund izgine.

49

04_za vecno-prelom.indd 49

9/16/10 6:24 PM


sedem Na poti v restavracijo ne morem misliti na nič drugega kot na Riley, na njeno grdo opazko in na to, kako do konca nesramna je, da to zine, potem pa izgine. Mislim, ves čas jo že prosim, naj mi pove, kako je s starši, moledujem, da bi mi navrgla vsaj kaj malega. A namesto da bi mi kaj zaupala in mi povedala, kar moram vedeti, vedno bolj menca, ves čas se izmika in mi noče pojasniti, zakaj se mi še nista prikazala. Pričakovali bi, da se bo človek, potem ko je mrtev, vedel malo lepše, malo prijaznejše. Ampak Riley že ne. Nič manj otročja, pokvarjena in grozna ni, kot je bila takrat, ko je bila še živa. Sabine pusti avto hotelskemu uslužbencu in napotiva se v hotel. In v trenutku, ko zagledam ogromno marmornato avlo, velikanske cvetlične aranžmaje in prekrasen razgled na ocean, mi je žal za vse, kar sem ravnokar razmišljala. Riley je imela prav. Ta hotel je res šik. Hudo, neznansko šik. To je kraj, kamor pripelje fant punco – ne pa teta čemerno nečakinjo. Hostesa naju odpelje do pogrnjene mize, okrašene s plapolajočimi svečami ter solnico in poprnico, ki spominjata na majhna srebrna kamna; ko se usedem in se ozrem po prostoru, kar ne morem verjeti svojim očem, tako sijajno je urejen. Posebno v primerjavi z restavracijami, ki sem jih vajena. A kakor hitro se zavem teh misli, jih odženem. Nobenega smisla se nima poglabljati v razlike med prejšnjim in sedanjim 50

04_za vecno-prelom.indd 50

9/16/10 6:24 PM


življenjem, brskati po možganih, kako je bilo včasih. Čeprav se je v Sabinini bližini včasih težko izogniti primerjanju. Ker je očkova dvojčica, mi kar ne pusti pozabiti na stare čase. Zase naroči rdeče vino, zame gazirano pijačo, potem pa pregledava jedilni list in se odločiva, kaj bova jedli. In takoj ko natakarica odide, si Sabine popravi za uho svetle lase, ki ji segajo do brade, se vljudno nasmehne in reče: »No, kako gre? Šola? Prijatelji? Vse v redu?« Ne razumite me napačno, teto imam rada in hvaležna sem ji za vse, kar je naredila. Ampak če zna prepričljivo nastopiti pred dvanajstčlansko poroto, še ne pomeni, da zna tudi s kom pokramljati. Samo pogledam jo in rečem: »Ja, vse je v redu.« No, mogoče tudi jaz ne znam poklepetati. Na roko mi položi dlan, da bi mi še nekaj rekla, a preden sploh lahko pride do besede, že skočim pokonci in zapustim svoj sedež. »Takoj se vrnem,« zamomljam in skoraj prevrnem stol, ko se poženem nazaj v smer, iz katere sva prišli; natakarica, ki jo oplazim, me pogleda in podvomi, da mi bo uspelo pravočasno priti skozi vrata in čez dolg hodnik, zato se mi ne ljubi ustavljati in spraševati, kje so toaletni prostori. Napotim se v smer, kamor me je nevede poslala, skozi hodnik, poln ogromnih ogledal v pozlačenih okvirjih, ki visijo v vrsti. In ker je petek, je hotel poln svatov na poroki, ki se, glede na to, kar lahko vidim, ne bi smela zgoditi. Tik ob meni gre mimo skupina ljudi in njihove avre se vrtinčijo od energije, podžgane z alkoholom, ki je tako podivjana, da učinkuje še name in začutim vrtoglavico, slabost in omotico; ko se ozrem v ogledala, zagledam dolgo vrsto Damenov, ki strmijo naravnost nazaj vame. 51

04_za vecno-prelom.indd 51

9/16/10 6:24 PM


Opotečem se v kopalnico, se oklenem marmornatega pulta in s težavo lovim sapo. Prisilim se, da usmerim pozornost na orhideje v lončkih, dišeče losjone in kup plišastih brisač na velikem porcelanastem pladnju; kmalu sem mirnejša, bolj osredotočena, obvladana. Najbrž sem se tako navadila na vso to energijo, ki jo naključno srečujem, kamorkoli grem, da sem pozabila, kako silna je lahko, kadar moja obramba popusti in je moj iPod doma. Toda v sunku, ki sem ga dobila, ko mi je Sabine položila svojo roko na mojo, sem začutila táko hudo osamljenost, táko tiho žalost, da je deloval kot udarec v trebuh. Še posebno ko sem se zavedela, da sem za to kriva jaz. Sabinina osamljenost je nekaj, česar najraje ne bi opazila. Kajti čeprav živiva skupaj, se ne vidiva prav pogosto. Ona je po navadi v službi, jaz v šoli, večere in konce tednov pa preživim zaprta v svoji sobi ali zunaj s prijatelji. Najbrž včasih pozabljam, da nisem edina, ki koga pogrešam; čeprav me je vzela k sebi in mi poskušala pomagati, se še vedno počuti enako sama in prazna kot na dan, ko se je vse to zgodilo. A kakor bi ji rada podala roko, kakor bi ji rada olajšala bolečino, tega kratko malo ne zmorem. Preveč sem uničena, preveč čudna. Sem posebnica, ki sliši misli in se pogovarja z mrtvimi. In ne smem tvegati, da bi prišlo to na dan, ne smem tvegati, da bi se s komerkoli preveč zbližala, niti z njo. Največ, kar lahko storim, je, da se prebijem skozi srednjo šolo in bom potem lahko odšla na kolidž, ona pa bo spet lahko zaživela po starem. Morda bo potem lahko prišla skupaj s tistim tipom, ki dela v isti stavbi kot ona. S tistim, za katerega sploh še ne ve. S tistim, čigar obraz sem zagledala v trenutku, ko se je njena roka dotaknila moje. 52

04_za vecno-prelom.indd 52

9/16/10 6:24 PM


Z rokami si grem skozi lase, na ustnice si znova nanesem malo bleščila in se odpravim nazaj k mizi, trdno odločena, da se bom malo bolj potrudila in ji stopila naproti, ne da bi izdala svoje skrivnosti. Spustim se nazaj na svoj stol, srknem požirek pijače, se nasmehnem in rečem: »Vse je v redu. Res.« Pokimam, da mi bo verjela, nato pa dodam: »Povej mi, no, imaš v službi kakšen zanimiv primer? Je v vaši stavbi kakšen čeden fant?« Po večerji počakam zunaj, Sabine pa stopi v vrsto za plačilo parkirnine. Pred mano se odvija cela drama med sobotno nevesto in njeno tako imenovano »družico«, ki me tako pritegne, da dobesedno odskočim, ko začutim roko na svojem rokavu. »O, živijo,« rečem in v trenutku, ko se najine oči srečajo, mi telo preplavita toplota in ščemenje. »Krasna si,« reče Damen in potuje s pogledom čez mojo obleko prav do čevljev in nato nazaj navzgor do mojih oči. »Brez kapuce te skoraj nisem prepoznal.« Nasmehne se. »Si uživala na večerji?« Pokimam, čeprav me čudi, da to sploh zmorem, tako živčna sem. »Videl sem te na hodniku. Pozdravil bi te, a se mi je zdelo, da si tako hitela.« Strmim vanj in se sprašujem, kaj počne tu, v tem razkošnem hotelu, sam v petek zvečer. Na sebi ima temen volnen suknjič, črno, ob vratu odpeto srajco, dizajnerske kavbojke in tiste škornje – stvari, ki se zdijo veliko preveč elegantne za fanta njegovih let, a vendar mu nekako pristojijo. »Obisk iz drugega kraja,« reče in odgovori na vprašanje, ki mu ga še nisem zastavila. In ko se ravno sprašujem, kako naj nadaljujem pogovor, se 53

04_za vecno-prelom.indd 53

9/16/10 6:24 PM


pojavi Sabine. Medtem ko se rokujeta, rečem: »Eee  ... z Damenom sva sošolca.« Damen je tisti, ki je kriv, da imam potne roke, da me zvija v trebuhu in da v bistvu lahko razmišljam samo še o njem! »Pravkar se je priselil iz Nove Mehike,« dodam in upam, da bo to zadostovalo, dokler ne pride avto. »Iz katerega kraja v Novi Mehiki?« vpraša Sabine. In ko se nasmehne, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, ali jo preplavlja enak čudovit občutek kot mene. »Santa Fe.« Nasmehne se. »Aha, menda je krasen. Vedno sem ga hotela obiskati.« »Sabine je odvetnica, veliko dela,« zamomljam in napeto gledam v smer, od koder bo prišel avto, samo še deset, devet, osem, se... »Namenjeni sva nazaj domov, ampak več kot veseli bova, če se nama pridružiš,« se ponudi. Vsa panična zijam vanjo in se sprašujem, kako je mogoče, da tega nisem predvidela. Potem s pogledom ošinem Damena in molim, da jo bo zavrnil, on pa reče: »Hvala, ampak vrniti se moram.« S palcem pokaže čez svojo ramo in moj pogled sledi nakazani smeri, dokler se ne ustavi na osupljivo lepi rdečelaski, ki ima na sebi tesno oprijeto črno obleko in sandale z visokimi petami. Nasmehne se mi, vendar vse prej kot prijazno. Samo bleščeče, rožnate ustnice se rahlo dvignejo in ukrivijo, njene oči pa so preveč daleč, preveč oddaljene, da bi iz njih kaj razbrala. Čeprav je v njenem izrazu, v tem, kako nagiba brado, nekaj očitno posmehljivega, kot da bi jo pogled na naju, kako stojiva skupaj, naravnost zabaval. 54

04_za vecno-prelom.indd 54

9/16/10 6:24 PM


Obrnem se nazaj proti njemu in obstanem od presenečenja, ko vidim, da se mi je čisto približal in so njegove vlažne, razprte ustnice samo nekaj centimetrov od mojih. Potem me s prsti oplazi po licu in izza mojega ušesa vzame rdeč tulipan. Ko spet vem zase, stojim tam sama, on pa se s svojo spremljevalko vrača v hotel. In strmim v tulipan, božam njegove voščene rdeče cvetne liste in se sprašujem, le od kod bi lahko prišel – sploh zdaj, ko sta od pomladi minila že dva letna časa. Šele pozneje, ko sem sama v svoji sobi, se zavem, da tudi rdečelaska ni imela avre. Zelo globoko sem morala spati, kajti ko zaslišim, da mi nekdo brklja po sobi, je moja glava tako težka in zmedena, da niti ne odprem oči. »Riley?« zamomljam. »Si ti?« A ker mi ne odgovori, vem, da mi bo spet kaj ušpičila. In ker sem preveč utrujena, da bi se igrala, pograbim še drugo blazino in se pokrijem čez glavo. Ko pa jo spet zaslišim, rečem: »Poslušaj, Riley, utrujena sem, prav? Oprosti, če sem bila grda s tabo, in žal mi je, če sem te razburila, ampak res mi ni do tega, da bi se šla to ob  ...« Dvignem blazino in odprem eno oko, da pokukam na budilko. »Petnajst do štirih je. Zato pojdi lepo nazaj tja, kamor pač greš, in prihrani to za kakšno normalno uro, v redu? Lahko celo prideš v tisti obleki, ki sem jo nosila v osmem razredu na valeti, pa ne bom nič rekla, častna beseda.« Ampak zdaj, ko sem vse to povedala, sem budna. Zato vržem blazino vstran, se srepo zastrmim v njeno temno posta55

04_za vecno-prelom.indd 55

9/16/10 6:24 PM


vo, ki poseda na stolu ob pisalni mizi, in pomislim, le kaj bi lahko bilo tako pomembno, da ne more počakati do jutra. »Rekla sem, da mi je žal, v redu? Kaj bi še rada?« »Me lahko vidiš?« vpraša in se odrine od mize. »Seveda te lahko vi...« Potem se zavem, da glas ni njen, in obstanem sredi stavka.

56

04_za vecno-prelom.indd 56

9/16/10 6:24 PM


osem Vidim mrtve ljudi. Ves čas. Na ulici, na plaži, v trgovinah, v restavracijah, tavajo po šolskih hodnikih, stojijo v vrsti na pošti, čakajo pri zdravniku, čeprav nikoli pri zobozdravniku. A za razliko od duhov, ki jih vidite na televiziji in v filmih, me ne nadlegujejo, nočejo moje pomoči, ne ustavljajo se, da bi poklepetali. Največ, kar kdaj naredijo, je, da se nasmehnejo in pomahajo, ko spoznajo, da sem jih videla. Kot večini ljudi jim ugaja, da jih kdo opazi. Toda glas v moji sobi zagotovo ni bil glas duha. Prav tako ni bil Rileyjin. Glas v moji sobi je pripadal Damenu. In tako vem, da sem sanjala. »Hej.« Nasmehne se in se spusti na svoj sedež; pred nekaj sekundami je zvonilo, a ker je to ura gospoda Robinsa, je tako, kot da bi prišel prezgodaj. Pokimam in upam, da delujem ravnodušno, brezbrižno, da ne kažem niti najmanjšega zanimanja. Tako daleč me je odneslo, da že sanjam o njem, in moj obraz tega ne sme izdajati. »Tvoja teta se mi zdi prijazna.« Medtem ko me gleda, udarja s konico svinčnika ob mizo in to nepretrgano trkanje me naredi čisto živčno. »Ja, krasna je,« zamomljam, v mislih preklinjam gospoda Robinsa, ker se obotavlja v učiteljskem stranišču, in si želim, da bi že pospravil stekleničko in prišel opravit svoje delo. 57

04_za vecno-prelom.indd 57

9/16/10 6:24 PM


»Tudi jaz ne živim s svojo družino,« reče Damen in zavrti svinčnik na konici prsta, da se vrti in vrti, ne da bi mu padel; njegov glas utiša učilnico, utiša moje misli. Stisnem ustnice, potipam po skrivnem žepu za iPodom in pomislim, ali bi bilo videti zelo nevljudno, če bi ga vključila, da tudi njega ne bi več slišala. »Osamosvojil sem se,« doda. »Resno?« vprašam, čeprav sem se trdno odločila, da bom najine pogovore omejila na minimum. Samo zato, ker še nikoli nisem srečala nikogar, ki bi se osamosvojil, in ker sem to vedno povezovala z osamljenostjo in žalostjo. Ampak če pomislim na njegov avto, oblačila in glamurozne petkove večere v hotelu St. Regis, mu očitno sploh ne gre tako slabo. »Resno.« Pokima. In takoj ko njegov glas utihne, zaslišim vse glasnejši šepet Stacie in Honor, ki me zmerjata s čudakinjo in nekaterimi še veliko hujšimi izrazi. Potem opazujem, kako vrže svinčnik v zrak in se nasmehne, ko počasi, leno naredi nekaj osmic in spet pristane naravnost na njegovem prstu. »Kje pa je tvoja družina?« vpraša. In tako čudno je, ko ves hrup kar izginja in se vrača, se vrača in izginja, kot pri kakšni zakleti igri s stoli in glasbo. Takš­ ni, v kateri na koncu vedno ostanem brez stola. Takšni, v kateri vedno izvisim. »Kaj?« Zatopila sem se v Damenov čarobni svinčnik, ki trenutno lebdi med nama, zdaj pa priprem veke; Honor se norčuje iz mojih oblačil in njen fant se pretvarja, da se strinja, čeprav se skrivaj sprašuje, zakaj se ona nikoli ne obleče tako kot jaz. In najraje bi dvignila kapuco, navila iPod in vse skupaj preglasila. Vse. Tudi Damena. Še posebno Damena. 58

04_za vecno-prelom.indd 58

9/16/10 6:24 PM


»Kje živi tvoja družina?« vpraša. Ko spregovori, zaprem oči in tistih nekaj kratkih sekund vlada tišina, blažena tišina. Potem jih spet odprem in se zastrmim naravnost v njegove. »Mrtvi so,« rečem in v učilnico vstopi gospod Robins. »Žal mi je.« Damen me v jedilnici gleda čez mizo, medtem ko jaz z očmi preiskujem okolico in nestrpno čakam, da se bosta prikazala Haven in Miles. Pravkar sem odprla svoj nahrbtnik z malico in v njem našla rdeč tulipan, ki je ležal točno med sendvičem in čipsom – tulipan! Prav takšen kot tisti v petek zvečer. Pojma nimam, kako je to naredil, a prepričana sem, da je bil Damen. A te čudne čarovnije me ne mučijo tako zelo kot to, kako me gleda, kako govori z mano, kakšne občutke imam ob njem  ... »Glede tvoje družine. Nisem vedel  ...« Strmim v svoj sok, vrtim pokrovček nazaj in naprej, naprej in nazaj, želim si samo, da bi nehal. »Ne maram govoriti o tem.« Skomignem. »Vem, kako je, če izgubiš ljudi, ki jih imaš rad,« zašepeta, seže čez mizo in položi roko čez mojo; prevzame me tako dober občutek, takšna toplina, spokojnost in varnost, da zaprem oči in se prepustim. Dovolim si uživati ta mir. Hvalež­ na, da slišim, kar govori, in ne, kar misli. Kot vsaka povprečna punca – s precej nadpovprečnim fantom. »Eee, oprostita.« Odprem oči in zagledam Haven, ki se naslanja na rob mize; njene rumene oči so priprte, pogled upira v najini roki. »Zelo mi je žal, da motim.« 59

04_za vecno-prelom.indd 59

9/16/10 6:24 PM


Odmaknem se in potisnem roko v žep, kot da bi me moralo biti sram, kot da tega ne bi smel nihče videti. Hočem ji pojasniti, da ni bilo vse skupaj nič, da ni nič pomenilo, a vem, da nima smisla. »Kje je Miles?« rečem nazadnje, ker mi ne pade na misel nič drugega. Zavije z očmi in sede zraven Damena, zaradi sovražnih misli pa se ji barva avre spremeni iz živo rumene v zelo temno rdečo. »Miles odpisuje svoji novi internetni ljubezni s šifro pohotnamladabatina307,« reče, ne da bi me pogledala v oči, in si da opraviti s svojim kolačkom. Potem se zastrmi v Damena in doda: »No, kako smo se imeli ta vikend?« Skomignem, čeprav vem, da v resnici ni vprašala mene, in jo opazujem, kako se s konico jezika dotakne glazure in jo kot običajno najprej poskusno oblizne, čeprav se še ni zgodilo, da kolačka ne bi pojedla. In ko ošinem Damena, tudi on skomigne in šokirana sem, kajti kolikor sem videla, se mu je obetal veliko boljši konec tedna kot meni. »No, najbrž lahko uganeta, da od petkovega večera nisem imela nič. Čisto nič. Večino časa sem čistila, kar je pobruhal Austin, saj je bila gospodinja v Vegasu, starša pa sta bila nekje zunaj in ju nisem smela gnjaviti, naj prideta domov. Ampak v soboto sem čisto vse nadoknadila. Mislim, bilo je noro! Resno, najbrž najboljša noč v vsem mojem življenju. In zagotovo bi vaju povabila zraven, če ne bi bilo tako nepričakovano.« Pokima in me blagovoli spet pogledati. »Kam si šla?« vprašam in se trudim, da bi zvenela ravnodušno, čeprav sem si pravkar naslikala pred očmi temačen, srh­ljiv kraj. »Ena od punc iz moje skupine me je peljala v neki blazno super klub.« 60

04_za vecno-prelom.indd 60

9/16/10 6:24 PM


»Iz katere skupine?« Srknem požirek vode. »Sobota je za odvisnike od odnosov.« Nasmehne se. »No, ta punca, Evangeline  ... Težak primer je. Takim ljudem pravijo darovalci.« »Kdo jim pravi darovalci?« vpraša Miles, položi svoj mobilnik na mizo in sede poleg mene. »Odvisniki od odnosov,« mu povem, da bi nas lahko dohajal. Haven zavije z očmi. »Ne, ne oni, vampirji. Darovalec je oseba, ki dovoli drugim vampirjem, da se hranijo na njej. Saj veste, da ji pijejo kri in te reči; meni in meni podobnim pa pravijo kužki, ker jim samo rada sledim naokrog. Nikomur ne pustim, da bi se hranil na meni. No, ne še.« Zakrohota se. »Komu slediš naokrog?« vpraša Miles, vzame mobilnik in pobrska po sporočilih. »Vampirjem! Zaboga, poskušaj slediti. No, prej sem govorila o tem, kako tale darovalka, ki je odvisna od odnosov, Evangeline – to je, mimogrede, njeno vampirsko, ne njeno pravo ime  ...« »Imajo ljudje tudi vampirska imena?« vpraša Miles in odloži telefon na mizo tako, da lahko še vedno kuka nanj. »Jasno.« Haven pokima, potisne konico prsta globoko v glazuro in jo nato poliže. »Je to nekaj takega kot vzdevki slačifantov? Recimo, prvi hišni ljubljenček iz otroštva plus mamin dekliški priimek. Potem sem jaz Princesa Slavin, najlepša hvala.« Nasmehne se. Haven zavzdihne, zmanjkuje ji potrpljenja. »Eee  ... ne. Nič takega ni. Poglej, vampirsko ime je resna stvar. In za razliko od večine ljudi meni sploh ni treba spremeniti svojega, saj je Haven nekakšno organsko vampirsko ime, stoodstotno 61

04_za vecno-prelom.indd 61

9/16/10 6:24 PM


naravno, brez dodatkov in konzervansov.« Zasmeje se. »Povedala sem vam, da sem princesa teme! No, šli sva v ta res kulski klub nekje v Los Angelesu, imenuje se Nocturnal ali nekaj takega.« »Nocturne,« reče Damen, prime svojo pijačo in se ji zazre v oči. Haven odloži kolaček in zaploska. »Hura! Končno en kul človek za to mizo,« reče. »Pa si naletela na kakšne nesmrtnike?« vpraša Damen in še vedno strmi vanjo. »Kolikor hočeš! Nabito polno je bilo. Vampirji so imeli svojo sobo za visoke goste, kamor sem se gladko zmuznila in obvisela ob šanku, kjer so točili kri.« »So te sprejeli?« vpraša Miles, ki sodeluje v dveh pogovorih naenkrat, in drvi s prsti po mobilniku. »Smejte se, kolikor se hočete, ampak povem vam, da je bilo blazno kul. Celo potem, ko me je Evangeline malo zapostavila, ker je spoznala nekega tipa; na koncu sem spoznala neko drugo punco, ki je bila še bolj kul in se je, mimogrede, ravno tako pravkar priselila sem. Najbrž bova začeli skupaj hoditi ven in se družiti.« »Ne boš več z nami?« Miles jo debelo gleda in hlini prizadetost. Haven zavije z očmi. »Razlagaj si, kakor hočeš. Samo to vem, da sem se v soboto zvečer imela bolje kot vi – no, mogoče ne bolje kot ti, Damen, saj očitno slediš dogajanju, zagotovo pa bolje kot ta dva,« reče in pokaže na Milesa in name. »Kako je bilo na tekmi?« S komolcem dregnem Milesa in poskušam preusmeriti njegovo pozornost nazaj na nas, proč od njegovega fanta iz virtualnega sveta. 62

04_za vecno-prelom.indd 62

9/16/10 6:24 PM


»Vem le to, da je bilo dosti preveč timskega duha, nekdo je zmagal, nekdo je izgubil, jaz pa sem večino časa prebil v kopalnici in pošiljal sporočila temu tipu, ki je očitno lažnivec, da mu ni para!« Zmaje z glavo in nam pokaže zaslon. »Poglejte tole!« Dotakne se ga z uperjenim prstom. »Cel konec tedna sem ga prosil za sliko, ker ni šans, da bi se s kom dobil, dokler si ga dobro ne ogledam. In pošlje mi tole. Butasti, laž­ nivi pozer!« S priprtimi očmi gledam pod Milesov palec in ni mi čisto jasno, kaj ga je tako razjezilo. »Kako veš, da ni on?« vprašam in ga ošinem s pogledom. In potem reče Damen: »Ker sem jaz.«

63

04_za vecno-prelom.indd 63

9/16/10 6:24 PM


devet Očitno je bil Damen nekaj časa, ko je še živel v New Yorku, maneken, zato njegova slika lebdi v medmrežju in samo čaka, kdaj jo bo kdo naložil in razglasil za svojo. Podajali smo si jo okrog in se dolgo pošteno smejali temu čudnemu naključju, a nekaj me še vedno bega: če se je Damen priselil sem iz Nove Mehike in ne iz New Yorka, bi moral biti na sliki najbrž malo mlajši, kajne? Nikogar se ne spomnim, ki bi bil pri sedemnajstih videti natančno tak kot pri štirinajstih ali petnajstih, na Milesovem telefonu pa sem pod palcem videla Damena, ki je bil videti čisto enak kot zdaj. In to mi kratko malo ne gre v račun. Ko pridem k uri umetnosti, grem naravnost k omari s potrebščinami, pobašem vse stvari, stopim k svojemu slikarskemu stojalu in se delam ravnodušno, ko opazim, da je Damenovo prav zraven mojega. Samo globoko vdihnem in si dam opraviti z zapenjanjem halje in izbiranjem čopiča, medtem ko občasno skrivaj kukam na njegovo platno in se zadržujem, da ne bi buljila v njegovo nastajajočo mojstrovino – resnično popoln posnetek Picassove Ženske z rumenimi lasmi. Naša naloga je, da posnamemo enega od velikih slikarskih mojstrov, da izberemo eno od njihovih umetnin in jo poskušamo poustvariti. In porodila se mi je zamisel, da bi bili tisti preprosti Van Goghovi vrtinci gotov zadetek, nič težkega, 64

04_za vecno-prelom.indd 64

9/16/10 6:24 PM


odlična ocena brez truda. Toda sodeč po mojih zmedenih, živčnih potezah sem se pošteno zmotila. Zdaj je stvar že tako daleč, da je sploh ne morem več rešiti. In pojma nimam, kaj naj naredim. Odkar sem postala jasnovidna, se mi ni treba več učiti. Niti brati mi ni treba. Vse, kar moram storiti, je, da položim roke na knjigo, in v glavi se mi pojavi zgodba. In kako je s testi? No, recimo samo, da v tem ni več nobene napetosti. Samo s prsti grem čez vprašanja in odgovori se mi razkrijejo. Umetnost pa je nekaj čisto drugega. Kajti glede nadarjenosti ni mogoče goljufati. Zato je moja slika tako rekoč čisto nasprotje Damenove. »Zvezdnata noč?« vpraša Damen in pokima proti mojemu pomilovanja vrednemu lisasto modremu platnu, od katerega kaplja barva, jaz pa v zadregi zlezem vase in se vprašam, kako je lahko v taki bedni packariji prepoznal pravo sliko. Samo da bi se mučila še naprej, še enkrat pogledam lahkot­ ne, zavite poteze njegovega čopiča in dodam slikanje na brezkončen seznam stvari, pri katerih je osupljivo dober. Resno, tako kot pri angleščini: odgovoriti zna na vsa vprašanja gospoda Robinsa, kar je malo čudno, saj je imel samo eno noč časa, da je preletel nekaj več kot tristo strani Viharnega vrha. Da ne omenjam, kako po navadi vplete še vsa mogoča naključna zgodovinska dejstva in pripoveduje o tistih davnih dneh, kakor da bi jih res doživel. Poleg tega je z obema rokama enako spreten, kar se morda ne zdi nič tako posebnega, dokler ga ne vidiš, kako z eno roko piše, z drugo pa slika, ne da bi bil zato kaj slabši. In bolje, da sploh ne začnem govoriti o nepričakovanih tulipanih in čarobnem svinčniku. 65

04_za vecno-prelom.indd 65

9/16/10 6:24 PM


»Kot da bi naslikal sam Pablo. Čudovito!« reče gospodična Machado, si pogladi dolgo, bleščečo kito in se zastrmi v njegovo platno; avra ji drhti v lepi kobaltno modri barvi, v mislih skače od veselja, prekipeva od navdušenja in hiti brskati po spominu, ali je pri svojih nekdanjih nadarjenih učencih že videla kaj podobnega, potem pa se zave, da takšnega pristnega, prirojenega talenta do zdaj še ni srečala. »In Ever?« Na njenem obrazu je še vedno nasmešek, globoko v sebi pa si misli: Kaj za božjo voljo bi to sploh lahko bilo? »Oh, eee  ... to naj bi bil Van Gogh. Zvezdnata noč, saj veste.« Od sramu se zgrbim, njene misli potrjujejo moje najhujše sume. »No – za začetek je že dobro.« Kima in se trudi, da bi ohranila ravnodušen, miren izraz na obrazu. »Van Goghov slog je veliko težji, kot je videti. Samo ne pozabi na zlato, pa na rumeno! Konec koncev gre za zvezdnato, zvezdnato noč!« Gledam jo, ko se oddaljuje in se njena avra širi in žari; vem, da ji moja slika ni všeč, a cenim njen trud, da mi tega ne bi pokazala. Potem raztreseno pomočim čopič v rumeno, ne da bi prej z njega obrisala modro, in ko ga pritisnem na platno, pusti na njem veliko zeleno packo. »Kako ti uspe?« vprašam, medtem ko nemočno zmajujem z glavo in strmim nekaj časa v Damenovo neverjetno dobro sliko, nekaj časa v svojo neverjetno slabo, ju primerjam, opazujem razliko in čutim, kako mi kopni samozavest. Nasmehne se in njegove oči poiščejo moje. »Kaj misliš, kdo je učil Picassa?« reče. Vzame mi sapo, čopič mi pade na tla in z njega zletijo kap­ 66

04_za vecno-prelom.indd 66

9/16/10 6:24 PM


lje goste zelene barve, ki mi poškropijo čevlje, haljo in obraz, on pa se skloni, ga pobere in mi ga položi nazaj v roko. »Vsak mora nekje začeti,« reče, me pogleda s temnimi, očarljivimi očmi in s prsti poišče brazgotino na mojem obrazu. Tisto na čelu. Tisto, ki je skrita pod frufrujem. Tisto, za katero nikakor ne more vedeti. »Celo Picasso je imel učitelja.« Nasmehne se, odtegne roko in toplino, ki je prihajala z njo, ter se vrne k svoji sliki, jaz pa se spet spomnim, da moram dihati.

67

04_za vecno-prelom.indd 67

9/16/10 6:24 PM


deset Naslednje jutro, ko se odpravljam v šolo, naredim napako in prosim Riley, naj mi pomaga izbrati pulover. »Kaj praviš?« Dvignem modrega, nato ga zamenjam z zelenim. »Daj še enkrat rožnatega,« reče, medtem ko sedi na mojem predalniku, nagiba glavo in tehta možnosti. »Nobenega rožnatega ni.« Namrščim se in si zaželim, da bi me enkrat za spremembo znala vzeti resno in ne bi iz vsake stvari naredila takšnega igračkanja. »Daj, pomagaj mi, ura teče.« Pogladi se po bradi in pripre oči. »Kaj bi prej rekla, je to modra kot nebo ali modra kot plavica?« »Dovolj imam.« Odvržem modrega in začnem vleči čez glavo zelenega. »Daj modrega.« Ustavim se, oči so že zunaj, nos, usta in brada so še skriti pod flisom. »Resno. Poudari ti oči.« Nekaj trenutkov jo nezaupljivo gledam, potem pa zelenega odvržem in jo ubogam. Vse premečem, da najdem bleščilo za ustnice, in ko si jih ravno hočem namazati, reče: »V redu, v čem je stvar? Mislim, izbiranje puloverja, potne dlani, ličenje – kaj se dogaja?« »Nisem se naličila,« rečem precej ostro in se v zadregi skremžim. 68

04_za vecno-prelom.indd 68

9/16/10 6:24 PM


»Nočem dlakocepiti, Ever, ampak bleščilo za ustnice tudi šteje. Vsekakor ga uvrščamo med ličila. In ti, draga sestra, si se hotela ravnokar namazati z njim.« Spustim ga nazaj v predal, namesto njega vzamem svoj običajni labelo in potegnem z njim čez ustnice motno mastno črto. »Eee  ... halo? Še vedno čakam na odgovor!« Stisnem ustnice in odkorakam skozi vrata in po stopnicah navzdol. »V redu, pa bodi takšna. Ampak ne misli, da mi lahko preprečiš ugibanje,« reče in mi sledi. »Tudi prav,« zamrmram in grem v garažo. »No, vemo, da ni Miles, ker nisi ravno njegov tip, in vemo, da ni Haven, ker ni ravno tvoj tip, torej ostane še  ...« Smukne naravnost skozi zaprta in zaklenjena vrata avtomobila na spred­nji sedež, jaz pa se poskušam delati, kot da ni nič. »No, mislim, da se tvoj krog prijateljev tu konča, zato mi kar povej, vdam se.« Odprem garažna vrata in zlezem v avto po normalni poti, nato vžgem motor in pohodim plin, da ne bi več slišala njenega glasu. »Vem, da imaš nekaj za bregom,« reče in preglasi motor. »Oprosti, ampak vedeš se točno tako, kot si se, tik preden si se spetljala z Brandonom. Se spomniš, kako živčna in paranoična si bila? Spraševala si se, če si tudi ti všeč njemu in bla bla bla. No, daj, povej mi. Kdo je nesrečnež? Kdo je tvoja nova žrtev?« In v trenutku, ko to reče, se mi pred očmi zabliska Damenova podoba; tako krasen je, tako seksi, tako očarljiv, tako otip­ljiv, da bi najraje stegnila roko in jo prijela. A namesto tega 69

04_za vecno-prelom.indd 69

9/16/10 6:24 PM


se samo odkašljam, prestavim v vzvratno in rečem: »Nihče. Nihče mi ni všeč. Ampak verjemi mi, da te ne bom nikoli več prosila za pomoč.« Ko pridem k angleščini, se vsa tresem, živčna in vznemirjena sem, dlani se mi potijo – prav kakor me je obtoževala Riley. Ko pa vidim, da se Damen pogovarja s Stacio, na že tako dolg seznam dodam še paranoična. »Eee, oprosti,« rečem, ko ne morem mimo Damenovih čudovito dolgih nog, ki mi zapirajo pot namesto njene običajne ovire. On pa se sploh ne zmeni zame, še naprej sedi na njeni mizi, ji pred mojimi očmi seže za uho in ji pomoli pred nos popek vrtnice. Bel popek vrtnice. Svež, čist, sijoč, orošen bel popek vrtnice. Poda ji ga, ona pa zacvili tako glasno, kot da bi ji pravkar dal diamant. »O ma-rička! Ne me basat! Kako si to naredil?« Vrešči in maha z njim naokrog, da ga lahko vsi vidijo. Stiskam ustnice in strmim v tla, v žepu obračam iPod in ga navijem tako na glas, da je ne morem več slišati. »Mimo moram,« zamrmram, moje oči se srečajo z Damenovimi in za kratek hip ulovijo žarek toplote, nato pa se njegov pogled spremeni v led in se mi umakne s poti. Odvihram proti svoji mizi, nogi se ubogljivo postavljata ena pred drugo, premikam se kot zombi, kot robot, kot kak­ šno zabito, otopelo bitje, ki ni zmožno razmišljanja in samo izvaja vnaprej sprogramirane gibe. Potem se sesedem na stol in nadaljujem svojo rutino, vzamem papir, knjige in kuli in se 70

04_za vecno-prelom.indd 70

9/16/10 6:24 PM


pretvarjam, da ne opazim, kako nerad se Damen odtrga od svoje družbe, kako vleče noge za seboj, ko mu gospod Robins reče, naj se vrne na svoj sedež. »Ne me zafrkavat!« reče Haven, si popravi lase s čela in se zastrmi naravnost naprej; njena novoletna zaobljuba, da ne bo več govorila grdo, je edina, ki jo je bila kdaj zmožna izpolniti, ampak samo zato, ker se ji zdi smešno govoriti ne me zafrkavat. »Vedel sem, da ne bo trajalo.« Miles zmajuje z glavo, strmi v Damena in ga opazuje, kako spravlja v začudenje smetano razreda s svojim naravnim šarmom, čarobnim svinčnikom in z butastimi, zafrknjenimi vrtnicami. »Vedel sem, prelepo je bilo, da bi bilo res. V bistvu sem že prvi dan rekel točno to. Se spomnita, da sem to rekel?« »Ne,« zamrmra Haven in še naprej strmi v Damena. »Tega se sploh ne spomnim.« »No, pa sem.« Miles naredi nekaj dolgih požirkov vitaminske vode in pokima. »Rekel sem. Samo slišali me nista.« Zastrmim se v svoj sendvič in skomignem, nočem se vpletati v pogovor o tem, kdo je kdaj kaj rekel, še manj pa gledati kamorkoli v bližino Damena, Stacie ali koga drugega pri tisti mizi. Še vedno si nisem opomogla od šoka pri angleščini, ko se je Damen med preverjanjem prisotnosti sklonil proti meni in mi podal listek. Ampak samo zato, da bi ga podala Staciji. »Sam ji ga podaj,« sem rekla in se ga nisem hotela niti dotakniti. Pomislila sem, kako je mogoče, da en sam košček papirja iz zvezka, prepognjen v trikotnik, povzroči toliko bolečine. 71

04_za vecno-prelom.indd 71

9/16/10 6:24 PM


»Daj, no,« je rekel in ga frcnil proti meni, da je pristal čisto pri mojih prstih. »Obljubim, da ne boš zasačena.« »Ne gre za to, da bi bila zasačena.« Srepo sem ga pogledala. »Za kaj pa potem gre?« je vprašal in uprl svoje temne oči v moje. Gre za to, da se ga nočem dotakniti! Nočem vedeti, kaj piše na njem! V trenutku, ko bodo moji prsti v stiku s papirjem, bom v svoji glavi videla besede – celotno sporočilo, seksi, čudovito, koketno, neprečiščeno. Že v njenih mislih ga bo dovolj hudo slišati, a takrat se vsaj lahko pretvarjam, da so ga prikrojili, razvodenili njeni slaboumni možgani. Če pa se dotaknem tega kosa papirja, bom vedela, da so besede resnične – in preprosto ne prenesem, da bi jih videla  ... »Sam ji ga podaj,« sem končno rekla, ga dregnila s konico svinčnika in ga potisnila z roba mize. Jezna sem bila, ker mi je srce tako butalo v prsih, ko se je zasmejal, se sklonil in ga pobral. Jezna sem bila, ker me je preplavilo olajšanje, ko ga je vtaknil v žep, namesto da bi ga podal njej. »Eee  ... ha-lo, Zemlja kliče Ever!« Zmajem z glavo in namrščeno pogledam Milesa. »Vprašal sem, kaj se je zgodilo. Mislim, na nikogar nočem kazati s prstom, ampak ti si ga danes zadnja videla  ...« Strmim v Milesa in si želim, da bi vedela. Spomnim se, kako so včeraj pri umetnosti Damenove oči poiskale moje, kako mi je njegov dotik ogrel kožo, kako sem bila prepričana, da je med nama nekaj osebnega – celo čarobnega. Potem pa se spomnim dekleta pred Stacio, ošabne rdečelase krasotice v hotelu St. Regis, tiste, ki mi jo je uspelo potlačiti v pozabo, ker 72

04_za vecno-prelom.indd 72

9/16/10 6:24 PM


mi je tako ustrezalo. In se počutim kot tepka, ker sem bila tako naivna in sem mislila, da sem mu mogoče le všeč. Kajti v resnici je to samo Damen. Pozer je. In to počne ves čas. Zastrmim se čez mize v jedilnici in ravno ujamem, kako Damen zbere za cel šopek belih popkov vrtnic, ki jih pričara iz Stacijinega ušesa, rokava, dekolteja in torbice. Potem stisnem ustnice in odvrnem pogled, da mi ni treba videti nepotrebnega objema, ki kmalu sledi. »Ničesar nisem naredila,« končno rečem; zaradi Damenovega nepredvidljivega vedenja nisem nič manj zmedena, kot sta Miles in Haven, le veliko manj sem pripravljena to priznati. Slišim lahko Milesove misli, ko tehta moje besede in se poskuša odločiti, ali naj mi verjame. Potem zavzdihne in reče: »Se tudi ti počutiš tako nesrečno, zapuščeno in strto kot jaz?« Pogledam ga in rada bi se mu zaupala, želim si, da bi mu lahko vse povedala, mu razkrila vso bedno mešanico svojih čustev. Kako sem bila še včeraj prepričana, da je med nama preskočilo nekaj globokega, danes pa se zbudim in me čaka tole. A namesto tega samo odkimam, poberem svoje stvari in se odpravim v učilnico, čeprav do zvonjenja manjka še kar nekaj časa. Vso peto uro, ko imamo francoščino, razmišljam, kako bi se izgovorila, da mi ne bi bilo treba ostati pri umetnosti. Resno. Celo ko sodelujem pri običajnih vajah, premikam ustnice, oblikujem tuje besede, ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, ali naj zaigram, da me boli trebuh, da mi je slabo, da imam vročino, vrtoglavico, gripo, karkoli. Vsak izgovor bo dober. 73

04_za vecno-prelom.indd 73

9/16/10 6:24 PM


Ne le zaradi Damena. Če sem poštena, niti ne vem, zakaj sem se sploh prijavila k temu predmetu. Nisem umetniško nadarjena, naloga se mi je sfižila in umetnica tako ali tako nikoli ne bom. In ja, že tako se je nabralo vsega preveč, če pa se povrhu vplete še Damen, se mi ne obeta več le precej slaba ocena, ampak sedeminpetdeset minut nelagodja. Ampak na koncu vseeno grem. Predvsem zato, ker je tako prav. Zelo zavzeto zbiram svoje potrebščine in oblačim haljo, zato sprva ne opazim, da ga sploh ni. In ko minute tečejo in ga še vedno ni na spregled, pobašem barve in se odpravim proti svojemu slikarskemu stojalu. Na njegovem robu pa najdem tisti butasti trikotni listek. Tako napeto se zastrmim vanj, da vse okrog mene postane temno in zamegljeno. Vsa učilnica se omeji na eno samo točko. Ves moj svet se vrti samo še okrog trikotnega pisemca, ki leži na tanki leseni letvi in ima na sprednji strani načečkano ime Stacia. In čeprav se mi ne sanja, kako je prišlo tja, in hiter pogled po učilnici potrdi, da Damena še vedno ni v njej, ga nočem imeti nikjer v svoji bližini. V tej bolni igrici nočem sodelovati. Pograbim čopič, z vso močjo odbijem listek in gledam, kako poleti v zrak in pade na tla; zavedam se, da se vedem otročje, smešno, še posebno ko pride mimo gospodična Machado in ga pobere. »Kaže, da ti je nekaj padlo!« zažvrgoli in se žareče, pričakujoče nasmehne, saj nima pojma, da sem ga nalašč odbila tja. »Ni moje,« zamrmram, razvrščam barve in si mislim, da ga lahko sama odnese Staciji ali pa ga – še bolje – vrže proč. »Je potem tu še kakšna Ever, za katero ne vem?« Smehlja se. 74

04_za vecno-prelom.indd 74

9/16/10 6:24 PM


Kaj? Vzamem listek, s katerim maha pred mano, in na sprednji strani je z Damenovo nezamenljivo pisavo jasno načečkano Ever. Ne sanja se mi, kako se je to zgodilo, ne najdem logične razlage. Ker vem, kaj sem videla. Z drhtečimi prsti ga začnem razgrinjati, odprem vse tri vogale, poravnam pregib in ostanem brez sape, ko se razkrije majhna, natančna risba – majhna, natančna risba lepega rdečega tulipana.

75

04_za vecno-prelom.indd 75

9/16/10 6:24 PM


enajst Že čez nekaj dni bo noč čarovnic, jaz pa se še ukvarjam z zad­ njimi podrobnostmi svojega kostuma. Haven bo vampirka (kaj pa drugega), Miles bo pirat – ampak za to se je odločil šele, ko sem ga pregovorila, naj ne bo Madonna v fazi stožčastih prsi –, jaz pa ne povem, kaj bom. Zato, ker se je moja nekoč odlična zamisel spremenila v preveč ambiciozen projekt, v katerega hitro izgubljam zaupanje. A priznati moram, da sem bila precej presenečena, ker je Sabine sploh privolila v to, da pripraviva zabavo. Delno zato, ker nikoli zares ne kaže zanimanja za takšne stvari, in predvsem zato, ker sem si mislila, da obe skupaj ne moreva zbrati več kot pet gostov, pa še to bi bila sreča. Toda Sabine je očitno veliko bolj priljubljena, kot sem mislila, saj je imela hitro na seznamu dva stolpca in pol imen, medtem ko je bil moj žalostno kratek – na njem sta bila moja edina prijatelja in njuna morebitna spremljevalca. Sabine je najela gostinsko službo, ki bo poskrbela za hrano in pijačo, jaz sem zadolžila Milesa za zvok in sliko (to pomeni, da bo priključil svoj iPod in si izposodil nekaj grozljivk) in prosila Haven, naj priskrbi kolačke. Torej sva z Riley ostali tako rekoč edini članici odbora za ureditev hiše. Sabine mi je izročila katalog in kreditno kartico ter izrecno poudarila, naj »se ne držim nazaj«, zato sva z Riley v zadnjih dveh popoldnevih povsem spremenili običajen videz mojega doma in iz 76

04_za vecno-prelom.indd 76

9/16/10 6:24 PM


nadstandardne vrstne hiše v toskanskem slogu naredili srhljiv, strašljiv grad z grobnico. In bilo je zelo zabavno, spomnilo me je na čase, ko smo krasili našo staro hišo za veliko noč, zahvalni dan ali božič. Da ne omenjam, koliko manj pričkanja je bilo med nama, ker sva bili ves čas zaposleni in osredotočeni na delo. »Našemi se v morsko deklico,« reče Riley. »Ali v enega tistih mulcev iz lokalnih resničnostnih šovov.« »Ježeš, ne reci mi, da to še vedno gledaš,« rečem, medtem ko negotovo lovim ravnotežje na predzadnji prečki lestve in obešam eno številnih umetnih pajkovih mrež. »Ne obsojaj mene, tivo jih izbira.« Skomigne. »Imaš snemalnik Tivo?« Obrnem se in si silno želim izvedeti še kaj več, saj vedno tako skopari s podrobnostmi o posmrtnem življenju. Vendar se samo zasmeji. »Res si lahkoverna – kaj vse verjameš!« Zmaje z glavo in zavije z očmi, seže v kartonasto škatlo ter izvleče okrasne lučke na žici. »Hočeš zamenjati?« se ponudi in jih razplete. »Mislim, smešno je, da tako vztrajaš in plezaš gor in dol po lestvi, če se jaz lahko samo dvignem v zrak in vse navesim.« Odkimam in se namrščim. Čeprav bi bilo mogoče lažje, se kljub vsemu rada pretvarjam, da je moje življenje nekako normalno. »No, v kaj se boš napravila?« »Pozabi,« rečem in pritrdim mrežo v vogal, nato pa splezam z lestve in si jo dobro ogledam. »Če imaš lahko skrivnosti ti, jih imam lahko tudi jaz.« »Ni pošteno.« Prekriža roke in naredi šobo, ki je očka ved­no omehčala, mame pa nikoli. 77

04_za vecno-prelom.indd 77

9/16/10 6:24 PM


»Pomiri se, boš že videla na zabavi,« ji rečem, poberem okostnjaka, ki se sveti v temi, in razpletem njegove okončine. »Hočeš reči, da sem povabljena?« vpraša s cvilečim glasom in oči se ji razširijo od vznemirjenja. »Kot da bi te lahko ustavila!« Zasmejim se in prislonim gospoda okostnjaka k steni blizu vhoda, da bo lahko pozdravil vse naše goste. »Bo prišel tudi tvoj fant?« Zavijem z očmi in zavzdihnem. »Saj veš, da nimam fanta,« rečem; ta igra me dolgočasi, še preden se je sploh začela. »Prosim. Nisem zabita.« Namršči čelo. »Nisem še pozabila tistega cirkusa okrog puloverja. Poleg tega komaj čakam, da se spoznava, pravzaprav bi morala reči, da ga vidim, saj me ne boš predstavila. Kar je pravzaprav precej nesramno, če dobro pomisliš. Hočem reči, samo zato, ker me ne more videti, še ni rečeno  ...« »Zaboga, nisem ga povabila, v redu?« zavpijem in se prepozno zavem, da sem se ujela v njeno past. »Ha!« Pogleda me s široko odprtimi očmi in z dvignjenimi obrvmi, ustnice se ji krivijo od veselja. »Sem vedela!« Smeji se, premetava okrasne lučke, skače od zadovoljstva, se vrti, maha in kaže name. »Sem vedela, sem vedela, sem vedela!« popeva in udarja s pestmi v zrak. »Ha! Sem vedela!« Zasuka se. Zaprem oči, vzdihnem in se okaram, ker sem padla na njeno bedno finto. »Ničesar ne veš.« Srepo jo pogledam in odkimam. »Nikoli ni bil moj fant, v redu? Dobili  ... dobili smo novega sošolca, ki se mi je najprej zdel še kar lušten, potem pa 78

04_za vecno-prelom.indd 78

9/16/10 6:24 PM


sem videla, da je navaden pozer, in, no, samo to rečem, da sem ga prebolela. V bistvu se mi niti ne zdi več lušten. Resno, trajalo je kakšnih deset sekund, ampak samo zato, ker sem premalo vedela. In sploh nisem edina, ki je padla na njegovo igro – Miles in Haven sta se tako rekoč pulila zanj. Zato že nehaj mahati po zraku in migati z boki in se spravi nazaj na delo, v redu?« In takoj ko umolknem, vem, da sem zvenela veliko preveč obrambno, da bi mi kdo verjel. Ampak zdaj je, kar je, ničesar več ne morem spremeniti, zato mi ne preostane drugega, kot da se ne menim zanjo, ko leta po sobi in žvrgoli: »Ja! Še kako sem vedela!« Ko napoči noč čarovnic, je hiša kot iz pravljice. Z Riley sva navesili mreže v vsa okna in vogale in v sredino vsake pritrdili ogromno črno vdovo. Na strop sva obesili črne gumijaste netopirje, vsepovsod nametali okrvavljene, odtrgane (umetne) dele telesa in postavili kristalno kroglo poleg krokarja, ki je priključen na elektriko in govori: »Še žal ti bo! Kra! Še žal ti bo!« Pri tem zavija z očmi, ki se mu svetijo. Na kraje, kjer bi jih najmanj pričakovali, sva postavili zombije, še prej pa sva jih oblekli v »okrvavljene« cape. Ob vhod sva postavili kotle s čarovniškim zvarkom, iz katerega se kadi (v resnici je v njih samo suhi led in voda), ter tako rekoč vsepovsod nametali okostnjake, mumije, črne mačke in podgane (no, umetne, ampak vseeno srhljive), gargojle, krste, črne sveče in lobanje. Celo dvorišče za hišo sva okrasili z izrezljanimi bučami, plavajočimi kroglami v bazenu in utripajočimi lučkami. In – o, ja – na trato pred hišo sva postavili belo gospo s koso v naravni velikosti. 79

04_za vecno-prelom.indd 79

9/16/10 6:24 PM


»Kakšna sem?« vpraša Riley, pogleda svoj škrlaten luskast trup in rdeče lase in tleskne z iskrivim, kovinsko zelenim ribjim repom. »Kot tvoja najljubša Disneyjeva junakinja,« rečem in si napudram obraz, da je zelo bled, medtem pa se poskušam domisliti, kako bi se je znebila, da bi se lahko preoblekla v svoj kostum in mogoče enkrat za spremembo jaz presenetila njo. »To bom vzela kot kompliment.« Nasmehne se. »Tako je bilo tudi mišljeno.« Lase si počešem nazaj in jih spnem čisto ob glavi, da si bom lahko nadela veliko, svetlo, zelo visoko lasuljo. »No, v kaj se boš napravila?« Strmi vame. »Mislim, bi mi že enkrat povedala? Ta napetost me čisto ubija!« Zgrabi se za trebuh in popade jo smeh, ziba se nazaj in naprej in skoraj pade s postelje. Zelo rada uporablja besedne igre na račun smrti. Zdijo se ji noro smešne. Jaz pa se ob njih večinoma samo skremžim. Ne menim se za njeno šalo, obrnem se k njej in rečem: »Mi narediš uslugo? Odkradi se po hodniku, poglej Sabinin kostum in mi pridi povedat, če si hoče nadeti tisti velik gumijast nos s kosmato bradavico na koncu. Povedala sem ji, da bo super čarovnica, ampak tisti nos mora proč. Fantom take reči po navadi niso všeč.« »Ima fanta?« vpraša Riley, očitno presenečena. »Ne, če bo dala nase ta nos,« rečem in gledam, kako zdrsne s postelje in se odpravi čez sobo, za njo pa se vleče sirenin rep. »Ampak ne delaj nobenega hrupa in ne naredi ničesar, kar bi jo prestrašilo, v redu?« dodam in trznem, ko se zmuzne skozi zaprta vrata moje spalnice, ne da bi se ji sploh ljubi80

04_za vecno-prelom.indd 80

9/16/10 6:24 PM


lo pritisniti na kljuko. Mislim, samo zato, ker sem to videla že milijonkrat, še ni rečeno, da sem se privadila. Odpravim se v garderobni kotiček, odpnem zadrgo na torbi, ki sem jo skrivala zadaj, in vzamem iz nje čudovito črno obleko z globokim kvadratnim vratnim izrezom, tankimi tričetrtinskimi rokavčki in hudo oprijetim životcem, ki se nabira v bleščeče, neukrotljive gube – prav takšno, kakršno je nosila Marie Antoinette na plesu v maskah (no, tako jo je upodobila Kirsten Dunst v filmu). In ko mi z veliko muko uspe zapeti zadrgo na hrbtu, si poveznem na glavo še tisto zelo visoko platinasto lasuljo (resda sem že po naravi svetlolasa, ampak iz svojih las ne bi mogla nikoli narediti tako visoke pričeske), si nanesem na ustnice malo rdeče šminke, si pritrdim čez oči prosojno črno masko in si vstavim dolge, bingljajoče uhane z dragimi kamni. Potem popolnoma napravljena stojim pred ogledalom, se vrtim in sukam in smehljam, ko moja bleščeča črna obleka vihra okrog mene, in sem navdušena, kako dobro je vse skupaj izpadlo. Ko se Riley spet prikaže, najprej zmaje z glavo in reče: »Vse je v redu – končno! Mislim, najprej si je nos nadela, potem ga je snela, potem si ga je spet nadela, se obrnila in preverila, kakšna je od strani, ampak ga je potem vseeno spet snela. Častna beseda, komaj sem se zadržala, da ji ga nisem kar povlekla z obraza in ga zabrisala skozi okno.« Otrpnem, zadržim dih in upam, da ni naredila kakšne neumnosti, kajti pri Riley res nikoli ne veš. Poči se na stol ob moji pisalni mizi in se začne poganjati naokrog s konico svojega bleščečega zelenega repa. »Pomiri se,« reče. »Nazadnje sem videla, da ga je pustila v kopalnici ob umivalniku. Potem je poklical neki moški, da ne ve, kam 81

04_za vecno-prelom.indd 81

9/16/10 6:24 PM


naj gre, in mu je začela na dolgo in široko razlagati, kako dobro si uredila hišo in da skoraj ne more verjeti, da si vse to napravila sama in bla bla bla.« Zmaje z glavo in se namršči. »Gotovo zelo uživaš, a? Lastiš si vse zasluge, trudili pa sva se obe.« Neha se vrteti in mi nameni dolg, ocenjujoč pogled. »A tako, Marie Antoinette,« reče nazadnje, medtem ko se s pogledom sprehaja po kostumu. »Nikoli ne bi uganila. Mislim, ti nisi tako nora na potico.« Zavijem z očmi. »Samo da boš vedela, tistega o potici ni nikoli rekla. Zlobna tabloidna raca je bila, zato ne verjemi,« ji rečem in kar ne morem nehati strmeti v ogledalo; še enkrat preverim šminko, pritisnem lasuljo in upam, da bo vse ostalo na svojem mestu. Ko ujamem Rileyjin odsev, me nekaj v njenem pogledu zmoti in pomaknem se proti njej. »Hej, je s tabo vse v redu?« Zapre oči in se ugrizne v ustnico. Potem odkima in reče: »Mater, samo poglej naju. Ti si oblečena v nesrečno najstniško kraljico, jaz pa bi naredila vse, samo da bi bila najstnica.« Hočem se že stegniti proti njej, a roke ostanejo ob bokih. Tako sem se navadila njene bližine, da včasih pozabim, da je v resnici ni tu, da v resnici ni več del našega sveta in da se ne bo nikoli postarala, nikoli ji ne bo dano imeti trinajst let. In potem se spomnim, da sem pravzaprav za vse to kriva jaz, in se počutim še milijonkrat slabše. »Riley  ...« Ona pa samo odkima in pomaha z repom. »Nič ne skrbi.« Nasmehne se in odplava s stola. »Čas je, da pozdraviva goste!« Haven je prišla z Evangeline, svojo prijateljico darovalko in odvis­nico od odnosov, ki je – kakšno presenečenje – prav tako 82

04_za vecno-prelom.indd 82

9/16/10 6:24 PM


oblečena v vampirko, Miles pa je pripeljal Erica, tipa, ki ga pozna iz dramske skupine in daje vtis, da bi bil pod tisto Zorrovo črno satenasto masko in ogrinjalom res lahko prav lušten. »Ne morem verjeti, da nisi povabila Damena,« reče Haven namesto živijo in odkimava. Name se jezi že ves teden, odkar je izvedela, da ga nisem uvrstila na seznam. Zavijem z očmi in globoko vdihnem, saj sem se že naveličala ponavljati, kar je očitno; vedno znova moram opozarjati, da si nedvomno ne želi več naše družbe in da ga je v jedilnici videti samo še za Stacijino mizo, pa tudi v učilnici je samo še ob njej. Iz vseh mogočih mest vleče vrtnice in njegova Ženska z rumenimi lasmi, naloga pri umetnosti, ji postaja sumljivo podobna. Mislim, brez zamere, ampak nočem se ubadati s tem, da že skoraj dva tedna ni spregovoril z mano niti besede – kljub rdečim tulipanom, skrivnostnemu sporočilu in globokemu pogledu, ki sva si ga enkrat izmenjala. »Saj tako ali tako ne bi prišel,« nazadnje rečem in upam, da ne bo opazila, kako mi je izdajalsko zadrgetal glas. »Prepričana sem, da je kje zunaj s Stacio ali z rdečelasko ali  ...« Zmajem z glavo in nočem nadaljevati. »Čakaj – z rdečelasko? Je tudi kakšna rdečelaska?« S priprtimi očmi strmi vame. Skomignem. Kajti v resnici bi bil lahko s katerokoli žensko. Vem le to, da ni tukaj z mano. »Morala bi ga videti.« Obrne s k Evangeline. »Neverjeten je. Čeden kot kakšen filmski zvezdnik, seksi kot kakšen rokerski zvezdnik, celo čarovniške trike obvlada.« Zavzdihne. Evangeline dvigne obrvi. »Slišati je tako, kot da je začaral sebe. Nihče ni tako popoln.« 83

04_za vecno-prelom.indd 83

9/16/10 6:24 PM


»Damen je. Škoda, da ne moreš sama videti.« Haven me spet mrko pogleda, njeni prsti pa se poigravajo s črnim žametnim trakom na vratu. »Ampak če ga slučajno le srečaš, ne pozabi, da je moj. To sem rekla že zdavnaj, ko te še nisem poznala.« Strmim v Evangeline, opazujem njeno temno, motno avro, mrežaste nogavice, miniaturne črne fantovske kratke hlače in prosojno kratko majico in vem, da nima namena držati kak­ šne take obljube. »Veš kaj, lahko bi ti posodila vampirske zobe in umetno kri za vrat, pa bi bila še ti vampirka,« se ponudi Haven in me pogleda; ne more se odločiti, kaj se bo šla – rada bi bila moja prijateljica, prepričana pa je, da sem njena sovražnica. Samo odkimam, usmerim ju na drug konec sobe in upam, da jo bo zaposlilo kaj drugega in bo kmalu pozabila na Damena. Sabine se pogovarja s prijatelji, Haven in Evangeline dodajata svojima pijačama nekaj močnega, Miles in Eric plešeta, medtem ko se Riley igra z Ericovim bičem, vihti jermene gor in dol, nazaj in naprej, potem pa se ozira naokrog in gleda, ali je to kdo opazil. In ko ji ravno hočem dati znak – tistega, ki pomeni, naj raje neha, če hoče še ostati med nami –, se oglasi zvonec, zapodiva se k vratom in tekmujeva, katera bo prva tam. In čeprav jo prehitim, pozabim triumfirati, kajti ko odprem vrata, stoji tam Damen. V eni roki ima rože, v drugi klobuk z zlatim vrhom, lase ima nizko spete v rep, namesto običajnih elegantnih črnih oblačil pa ima na sebi nabrano belo srajco, plašč z zlatimi gumbi, do kolen segajoče hlače, žabe in 84

04_za vecno-prelom.indd 84

9/16/10 6:24 PM


špičaste črne čevlje. Ravno premišljujem, kakšna zavist bo popadla Milesa, ko bo videl ta kostum, tedaj pa se mi posveti, v koga je oblečen, in srce mi podivja. »Grof Fersen,« zamrmram; komaj sem sposobna govoriti. »Marie.« Nasmehne se in se mi globoko, udvorljivo prikloni. »Ampak  ... bila je skrivnost  ... in niti povabila te nisem,« dahnem, poškilim mimo njegove rame in pogledam, ali je kje za njim Stacia, rdečelaska, kakšna druga spremljevalka, saj vendar nikakor ne more biti tu zaradi mene. On pa se samo nasmehne in mi poda rože. »Potem je pač srečno naključje.« Debelo požrem slino, se obrnem na petah in ga odpeljem skozi vrata, mimo dnevne sobe in jedilnice v delovno sobo; lica mi žarijo in srce mi razbija tako močno in tako hitro, da se bojim, da mi bo počil prsni koš. Sprašujem se, kako se je to sploh lahko zgodilo, in iščem logično razlago za to, da se je Damen prikazal na moji zabavi, oblečen prav v mojo drugo polovico. »O marička, Damen je tu!« zacvili Haven, zakrili z rokami in vsa zasije – no, kolikor lahko zasije močno napudran obraz z vampirskimi zobmi, s katerih curlja kri. A v trenutku, ko zagleda njegov kostum in spozna, da je prišel kot grof Axel Fersen, ne tako skrivni ljubimec Marie Antoinette, se ji izraz povsem zmrači, pogled usmeri vame in oči se ji obtožujoče zabliskajo. »No, kdaj sta se pa to dogovorila?« vpraša in se nama približa; trudi se, da bi ohranila veder, brezbrižen glas, vendar bolj zaradi Damena kot zaradi mene. 85

04_za vecno-prelom.indd 85

9/16/10 6:24 PM


»Nisva se,« rečem in upam, da bo verjela, čeprav vem, da ne bo. Mislim, to naključje je tako bizarno, da začenjam še sama dvomiti; sprašujem se, ali mi ni morda kaj ušlo z jezika, čeprav vem, da mi ni. »Srečno naključje,« reče Damen in me objame okrog pasu. Tako ostane komaj kakšen trenutek, a vseeno dovolj dolgo, da po vsem telesu zadrhtim. »Gotovo si Damen,« reče Evangeline, se prihuli zraven njega in ga pocuka za naborke na srajci. »Prepričana sem bila, da je Haven pretiravala, zdaj pa vidim, da ni!« Zasmeje se. »V koga si oblečen?« »V grofa Fersna,« reče Haven z neprijaznim, ostrim glasom in me pogleda s priprtimi očmi. »Saj ni važno.« Evangeline skomigne, mu ukrade klobuk, si ga posadi na glavo, se mu zapeljivo nasmehne izpod krajcev, nato pa ga prime za roko in ga odpelje. Takoj ko ju ni več, se Haven obrne proti meni in reče: »Ne morem verjeti!« Njen obraz je jezen, roke stiska v pesti, a to ni nič v primerjavi s strašnimi mislimi, ki se ji podijo po glavi. »Veš, kako zelo mi je všeč. Zaupala sem se ti, zanesla sem se nate!« »Haven, prisežem, nič nisva načrtovala. Samo nenormalno čudno naključje je. Sploh ne vem, kaj počne tu, in dobro veš, da ga nisem povabila,« jo prepričujem, čeprav vem, da je vse zaman, da bo ostala neomajna. »In ne vem, če si opazila, ampak tvoja dobra prijateljica Evangeline ga tam že skoraj naskakuje.« Haven pogleda čez sobo, potem se obrne nazaj proti meni, skomigne in reče: »To počne z vsakim, ni nevarnosti, da bi mi ga speljala. Za razliko od tebe.« 86

04_za vecno-prelom.indd 86

9/16/10 6:24 PM


Globoko vdihnem in se trudim, da ne bi izgubila potrpljenja in da se ne bi smejala Riley, ki stoji ob njej in oponaša vse, kar reče in naredi; ko se tako dela norca iz nje, je vsekakor smešna, čeprav vse prej kot prijazna. »Poslušaj,« rečem nazadnje. »Ni mi všeč! Mislim, kako naj te prepričam? Samo povej mi, vse bom naredila!« Odkima in pogleda proč, ramena se ji povesijo, njene misli postanejo črne, vso jezo preusmeri nazaj nase. »Nehaj.« Vzdihne in nekajkrat hitro pomežikne, da prežene solze. »Ne reci niti besede. Če si mu všeč, si mu pač všeč in tu ne morem nič. Mislim, saj nisi ti kriva, pametna in lepa si, fantje se bodo vedno raje obračali za tabo kot za mano. Še posebno ko te enkrat vidijo brez kapuce.« Poskuša se zasmejati, vendar ji ne uspe najbolje. »Domišljaš si nekaj, česar ni,« rečem in upam, da jo bom prepričala, upam, da bom prepričala sebe. »Edino, kar imava z Damenom skupnega, je najin okus za filme in kostume. To je vse, prisežem.« In ko se nasmehnem, upam, da sem videti prepričljivejša, kot se zdim sama sebi. Zastrmi se čez sobo v Evangeline, ki je vzela v roke Zorrov bič in demonstrira, kako se ga pravilno uporablja, potem se obrne nazaj k meni in reče: »Samo eno uslugo mi naredi.« Pokimam, saj sem pripravljena narediti karkoli, samo da bi bilo vsega tega konec. »Nehaj lagati. Res si zanič lažnivka.« Gledam jo, kako odkoraka, nato se obrnem k Riley, ki skače gor in dol in vpije: »O mater, to bo gotovo tvoja najboljša zabava v življenju! Dramatičnost! Spletkarjenje! Ljubosumje! Skoraj bi si skočili v lase! Kako sem vesela, da tega nisem zamudila!« 87

04_za vecno-prelom.indd 87

9/16/10 6:24 PM


Skoraj ji že rečem pšššt, ko se spomnim, da sem edina, ki jo lahko slišim, in da bi bilo mogoče videti malce čudno, če bi to naredila. Potem se znova zasliši zvonec in tokrat je pri vratih prva ona, čeprav za njo mahedra sirenin rep. »Ojej,« reče ženska, ki stoji na verandi in strmi nekam med naju z Riley. »Koga iščete?« vprašam, ko opazim, da se ni našemila – razen če se štejejo za kostum tudi športno-elegantna oblačila, kakršna najpogosteje vidiš na ulicah. Pogleda me in njene rjave oči se srečajo z mojimi, ko reče: »Oprosti, ker sem pozna, vožnja je bila zaje... no, saj veš.« Pokima Riley, kot da jo lahko res vidi. »Ste Sabinina prijateljica?« vprašam in pomislim, da gre mogoče za kakšno čudno živčno trzanje obraza, ker ji pogled nenehno šviga v smer, kjer stoji Riley; čeprav ima lepo škrlatno avro, ji kdo ve zakaj ne morem slišati misli. »Ava sem. Sabine me je najela.« »Ena od tistih, ki skrbijo za pogostitev?« vprašam in pomislim, zakaj ima na sebi črn top, ki ji razkriva ramena, oprijete kavbojke in balerinke namesto bele srajce in črnih hlač kot vsi njeni kolegi. Ona pa se samo zasmeje in pomaha Riley, ki se skriva za gubami moje obleke, kot se je včasih za mamo, kadar ji je bilo nerodno. »Jasnovidka sem,« reče, si popravi dolge kostanjeve lase z obraza in poklekne zraven Riley. »In vidim, da imaš ob sebi majhno prijateljico.«

88

04_za vecno-prelom.indd 88

9/16/10 6:24 PM


dvanajst Očitno naj bi bila jasnovidka Ava zabavno presenečenje, ki ga je za vse pripravila Sabine. Ampak verjemite mi, nihče ni bil bolj presenečen kot jaz. Mislim, kako to, da nisem vedela? Sem bila tako zatopljena v lastni svet, da sem pozabila brskati po Sabininem? In ne morem je kar odsloviti, čeprav me mika. Še preden si sploh lahko opomorem od šoka, ker vidi Riley, pride k nama Sabine in jo povabi naprej. »O, dobro, prišla si. In vidim, da si spoznala mojo nečakinjo,« reče in jo odpelje v delovno sobo, kjer že čaka priprav­ ljena miza. Ostanem v bližini in se sprašujem, ali bo jasnovidka hotela govoriti o moji mrtvi sestrici. Potem me Sabine prosi, naj prinesem Avi pijačo, in ko se vrnem, Ava že napoveduje usode. »Postavi se v vrsto, preden postane še daljša,« reče Sabine in stisne ramo k Frankensteinu, ki tudi brez srhljive maske ni čedni fant, ki dela v njeni stavbi. Prav tako ni zelo uspešen investicijski bankir, kot se pretvarja. Pravzaprav še vedno živi z materjo. Toda nič od tega ji nočem povedati, da ji ne bi pokvarila dobrega razpoloženja, zato samo odkimam in rečem: »Mogoče pozneje.« Lepo je videti, da Sabine za spremembo uživa, dobro je vede89

04_za vecno-prelom.indd 89

9/16/10 6:24 PM


ti, da ima celo mrežo prijateljev, kot lahko opazim, pa se tudi spet zanima za fante. In čeprav je zabavno gledati, kako Riley pleše z nič hudega slutečimi ljudmi in prisluškuje pogovorom, ki jih najbrž ne bi smela slišati, se moram malo umakniti od vseh naključnih misli, utripajočih avr, vrtinčenja energij, predvsem pa – Damena. Do zdaj sem se po najboljših močeh trudila, da bi ohranila razdaljo, se vedla naprizadeto in se ne menila zanj, kadar ga vidim v šoli, ampak ko sem ga nocoj zagledala, oblečenega v kostum, ki očitno predstavlja eno od polovic para – no, ne vem, kaj naj si mislim. Hočem reči, še pred kratkim je osvajal rdečelasko, Stacio, vse druge, samo mene ne. Očaral jih je s svojim šarmom, lepoto, karizmo in nerazložljivimi čarovniškimi triki. Zakopljem nos v rože, ki mi jih je prinesel – štiriindvajset rdečih tulipanov. Tulipani ne slovijo ravno po vonju, ampak ti dišijo nekako opojno, omamno in sladko. Globoko vdihnem, se izgubim v njihovem prijetnem dehtenju in si tiho priznam, da mi je Damen všeč. Mislim, zares všeč. Ne morem si pomagati. Tako pač je. In če se še tako trudim, da tega ne bi pokazala, to prav nič ne spremeni resnice. Preden je prišel Damen, sem se že sprijaznila, da bom ostala sama. Čeprav nisem bila navdušena nad tem, da nikoli več ne bom imela fanta, da se nikoli več ne bom z nikomer zbližala. Ampak kako naj s kom hodim, če me dotiki dušijo? Kako naj bom v razmerju, če bom vedno vedela, kaj partner misli? Če nikoli ne bom imela možnosti, da bi si belila glavo s tem, kar bi rekel in naredil, se v to poglabljala, iskala skriti pomen? Branje misli in zaznavanje energij in avr se mogoče komu zdi kul, ampak verjemite mi, da sploh ni. Vse bi dala, da bi spet 90

04_za vecno-prelom.indd 90

9/16/10 6:24 PM


lahko živela po starem, da bi bila normalna kot vsako drugo dekle in ne bi imela pojma o tem. Kajti včasih tudi najboljši prijatelji ne razmišljajo o tebi nič kaj laskavo in ker nimaš gumba za izklop, ti mora iti odpuščanje presneto dobro od rok. In prav to je tako super pri Damenu. Kot gumb za izklop je. Edini je, ki mu ne morem brati misli, edini, ki lahko utiša glasove vseh drugih. In čeprav mi je ob njem čudovito in toplo in se spet počutim skoraj normalno – kolikor sem sploh še lahko –, si ne morem pomagati in se mi vse skupaj zdi vse prej kot normalno. Sedem na enega od naslanjačev, poravnam okrog sebe bogato nabrano krilo in opazujem vodne krogle, kako se zadevajo in spreminjajo barvo, ko drsijo po bleščeči gladini bazena. Tako sem zatopljena v misli in čudovit pogled pred seboj, da sploh ne opazim, kdaj se pojavi Damen. »Hej.« Nasmehne se. In ko ga pogledam, mi vse telo preplavi toplota. »Dobra zabava. Vesel sem, da sem vpadel.« Usede se zraven mene, jaz pa strmim naravnost predse, in čeprav se zavedam, da me draži, sem preveč živčna, da bi mu kaj odgovorila. »Dobra Marie si,« reče in s prstom oplazi dolgo črno pero, ki sem si ga vtaknila v lasuljo čisto v zadnjem trenutku. Stisnem ustnice, počutim se nelagodno, živčno, mika me, da bi pobegnila. Toda nato globoko vdihnem, se umirim in se prepustim toku. Dovolim si malo uživati – čeprav samo za eno noč. »In ti si dober grof Fersen,« končno rečem. »Prosim, reci mi Axel.« Zasmeje se. »Si moral posebej doplačati za moljevo luknjo?« vprašam in pomigam z glavo proti razcefranemu mestu ob rami, zatohlega vonja niti nočem omenjati. 91

04_za vecno-prelom.indd 91

9/16/10 6:24 PM


Pogleda me naravnost v oči in reče: »To ni moljeva luknja. To je posledica topniškega obstreljevanja, za las sem jo odnesel, kot se reče.« »No, če se dobro spomnim, si prav v tem prizoru zasledoval neko temnolasko.« Ošinem ga s pogledom in se spomnim časov, ko sem se zlahka spogledovala, iz sebe izvabim deklico, kakršna sem bila nekoč. »V zadnjem hipu so predelali scenarij.« Nasmehne se. »Nisi dobila novega?« Zasmejem se in dvignem noge v zrak, medtem ko pomislim, kako lepo se je končno sprostiti, se vesti kot normalna punca, ki je normalno zatreskana, čisto tako kot vsaka druga. »In v tej novi različici sva samo midva. In ti, Marie, obdržiš svojo ljubko glavo.« Iztegne kazalec, mi zdrsi s konico po celi širini vratu in se ustavi tik pod ušesom, za njim pa ostane sled toplega, čudovitega ščemenja. »Zakaj se nisi postavila v vrsto za napovedovanje usode?« dahne, medtem ko mi s prsti potuje vzdolž čeljusti, lica, okrog ušesa, njegove ustnice pa se tako približajo, da se najini sapi srečata in pomešata. Skomignem, stisnem ustnice in si zaželim, da bi samo umolknil in me že enkrat poljubil. »Ne verjameš v te stvari?« »Ne  ... res  ... ne vem,« zamomljam, tako neučakana, da bi najraje zakričala. Zakaj se hoče še naprej pogovarjati? Ne razume, kako je to mogoče moj zadnji poskus, da bi se normalno zbližala s fantom? Da se takšna priložnost mogoče ne bo nikoli več ponudila? »In zakaj ti nisi v vrsti?« vprašam in se ne trudim več skrivati neučakanosti. 92

04_za vecno-prelom.indd 92

9/16/10 6:24 PM


»Zapravljanje časa.« Zasmeje se. »Nemogoče je brati misli ali napovedovati usodo – kajne?« Pogled preusmerim proti bazenu in nekajkrat pomežik­ nem, ko vidim vodne krogle, ki niso samo postale rožnate, ampak so se tudi razporedile v srce. »Sem te raztogotil?« vpraša, mi s prsti objame brado in obrne moj obraz nazaj proti sebi. In to je še ena njegova zanimivost. Včasih uporablja navaden pogovorni jezik tako kot vsi ostali, spet drugič pa zveni tako, kot da bi pravkar prikorakal naravnost s strani Viharnega vrha. »Ne. Nisi me raztogotil,« rečem in se zasmejim, čeprav mi ni do tega. »Kaj je tako smešno?« vpraša, medtem ko mi njegovi prsti zdrsnejo pod frufru in poiščejo brazgotino, da se moram odmakniti. »Kje si to staknila?« vpraša, spusti roko in se zastrmi vame s tako toplino in iskrenostjo, da se mu skoraj izpovem. Ampak se mu ne. Kajti to je edina noč v letu, ko sem lahko nekdo drug. Ko se lahko pretvarjam, da nisem kriva za konec vsega, kar sem imela rada. Nocoj se lahko spogledujem in igram in sem lahkomiselna, čeprav bom to najbrž še obžalovala. Nocoj nisem več Ever, ampak sem Marie. In če je on sploh kakšen grof Fersen, bo utihnil in me končno poljubil. »Nočem govoriti o tem,« rečem in mežikam v vodne krogle, ki so zdaj rdeče in razporejene v tulipan. »O čem hočeš govoriti?« dahne in se zastrmi vame s tistimi očmi, s tistima dvema brezkončnima tolmunoma, ki me vabita k sebi. »Nočem govoriti,« šepnem in zadržim dih, ko se njegove ustnice srečajo z mojimi.

93

04_za vecno-prelom.indd 93

9/16/10 6:24 PM


trinajst Če sem mislila, da je njegov glas neverjeten, ker me tako zavije v tišino, če sem mislila, da je njegov dotik čudovit, ker tako prebudi mojo kožo – no, potem so njegovi poljubi nezemeljski. In čeprav nisem zelo izkušena, saj sem doslej poljubila samo nekaj fantov, sem kljub temu pripravljena staviti, da je takšen poljub, tako popoln in transcendenten, nekaj, kar doživiš samo enkrat v življenju. Ko se odmakne in se mi zastrmi v oči, jih spet zaprem, ga primem za zavihke in spet potegnem k sebi. Tedaj zaslišim Haven: »Zaboga, povsod sem vaju iskala. Vedeti bi morala, da se bosta skrivala tu zunaj.« Odmaknem se, zgrozim se ob misli, da bi me ujela pri dejanju, saj sem ji še malo prej prisegala, da mi Damen sploh ni všeč. »Tu sva samo  ...« Dvigne roko in me ustavi. »Prosim. Prihrani mi podrobnosti. Hotela sem vama samo povedati, da z Evangeline odhajava.« »Že?« rečem in se vprašam, kako dolgo sva bila sploh tu zunaj. »Ja, oglasila se je moja prijateljica Drina, odpeljala naju bo na še eno zabavo. Veseli bomo tudi vaju, če bosta šla z nami – čeprav se mi zdita precej zaposlena.« Pomenljivo se namuz­ ne. 94

04_za vecno-prelom.indd 94

9/16/10 6:24 PM


»Drina?« reče Damen in vstane tako hitro, da se njegovo telo pred mojimi očmi kar zabriše. »Jo poznaš?« vpraša Haven, a Damena že ni več, oddrvel je v hišo in poženeva se za njim. Tečem za Haven in se trudim, da bi jo dohitela, vse ji hočem pojasniti, a ko prideva do steklenih vrat in jo zgrabim za ramo, me napolnijo takšna mrakobnost, takšna neustavljiva jeza in obup, da mi besede na jeziku zamrejo. Potem se odmakne, me srepo pogleda čez ramo in reče: »Saj sem ti povedala, da si zanič lažnivka,« in odide. Globoko vdihnem in grem za njima, sledim jima skozi kuhinjo, delovno sobo, se prebijam do vrat in ves čas upiram pogled v Damenov tilnik; opazim, da njegov korak ni le hiter, ampak tudi gotov, kot da točno ve, kje jo bo našel. In ko stopim v vežo in ju zagledam skupaj, otrpnem – on v svoji sijajni opravi v slogu osemnajstega stoletja, ob njem pa ona kot Marie Antoinette v tako razkošnih, tako čudovitih, tako izbranih oblačilih, da me postane sram. »Ti si gotovo  ...« Dvigne brado in usmeri oči, dve žareči krogli temno smaragdne barve, v moje. »Ever,« zamrmram, medtem ko opazujem svetlo lasuljo, brezhibno polt smetanaste barve, prepletene bisere na njenem vratu in popolne rožnate ustnice, ki razkrijejo tako bele zobe, da so komaj še videti naravni. Obrnem se proti Damenu in upam, da bo lahko pojasnil, da bo našel kakšno logično razlago za to, kako se je rdečelaska iz hotela St. Regis znašla v moji veži. A jo preveč zavzeto gleda in kar pozabi, da obstajam. »Kaj počneš tu?« vpraša skoraj šepetaje. »Haven me je povabila.« Nasmehne se. 95

04_za vecno-prelom.indd 95

9/16/10 6:24 PM


In ko mi pogled zdrsne od nje k njemu, me po vsem telesu zmrazi od groze. »Kako se poznata?« vprašam, ko opazim, da se je Damenovo vedenje povsem spremenilo: naenkrat je postal hladen, nedostopen in odmaknjen – kjer je bilo prej sonce, je zdaj črn oblak. »Spoznala sem jo v Nocturnu,« reče Drina in strmi naravnost vame. »Zdaj se odpravljava tja. Upam, da nimaš nič proti, če ti jo odpeljem?« Priprem oči, poskušam pozabiti na to, kako me boli srce, kako me zvija v trebuhu, in usmerim vso pozornost v to, da bi ujela vsaj del njenih misli. A so nedostopne, povsem skrite in tudi avre nima. »Oh, kakšna trapa sem, spraševala si o naju z Damenom, kajne?« Zasmeje se, s pogledom počasi drsi čez moj kostum, nato se najine oči spet srečajo. In ko ne odgovorim, pokima in reče: »Poznala sva se že v Novi Mehiki.« Ampak ko reče »v Novi Mehiki«, Damen reče »v New Orleansu«. In Drina se zasmeje, a ostaja povsem resna. »Recimo samo, da se že dolgo poznava.« Pokima, stegne roko k mojemu rokavu, gre s prsti po robu, okrašenem s perlicami, nato zdrsne na moje zapestje. »Krasna obleka,« reče in me čvrsto stisne. »Si jo sešila sama?« Izvijem se iz njenega prijema, malo zato, ker osupnem ob njenem zasmehovanju, in še bolj zato, ker so njeni prsti hladni, ker me ob ledenem dotiku mrzlih ostrih nohtov zazebe in mi zaledeni kri v žilah. »A ni kul, da ji ni para?« reče Haven in se zastrmi v Drino s tiste vrste strahospoštovanjem, ki ga običajno hrani za vampirje, darkerske rokerje in Damena. Evangeline pa stoji ob njej, zavija z očmi in gleda na uro. 96

04_za vecno-prelom.indd 96

9/16/10 6:24 PM


»Res moramo iti, če hočemo priti v Nocturne pred polnočjo,« reče Evangeline. »Veseli te bomo, če se nam boš pridružila.« Drina se smehlja. »Naša limuzina je dobro založena.« Ko pa pogledam Haven, zaslišim njene misli: Reci ne, reci ne, prosim, reci ne! Drina pogleduje zdaj Damena zdaj mene. »Šofer čaka,« zažvrgoli. Obrnem se k njemu in srce se mi trga, ko vidim, kako je razdvojen. Potem se odkašljam in se prisilim, da rečem: »Le pojdite, če hočete. Jaz moram ostati. Ne morem kar oditi z lastne zabave.« Nato se zasmejem in poskušam zveneti brezskrbno in veselo, čeprav v resnici komaj še diham. Drina naju pogleduje z dvignjenimi obrvmi in ošabnim izrazom in na obrazu se ji samo za kratek hip izdajalsko zariše osuplost, ko Damen odkima in namesto nje prime za roko mene. »Res krasno, da sem te spoznala, Ever,« reče Drina in premolkne, preden stopi v limuzino. »Čeprav sem prepričana, da se bova še srečali.« Gledam, kako se odpeljejo izpred hiše na cesto, potem se obrnem k Damenu in rečem: »No, koga naj še pričakujem, Stacio, Honor in Craiga?« In v tistem hipu, ko zaslišim svoje besede, me je sram, da sem to rekla, da sem pokazala, kako malenkostna, ljubosumna, pomilovanja vredna oseba sem. Saj sem vendar vedela. Ne bi smela biti tako presenečena. Damen je pozer. Navaden pozer. Nocoj sem bila samo slučajno na vrsti. »Ever,« reče in me s palcem pogladi po licu. 97

04_za vecno-prelom.indd 97

9/16/10 6:24 PM


In ko se ravno začnem odmikati, ker mi ni do tega, da bi poslušala njegove izgovore, me pogleda in dahne: »Najbrž bo bolje, da tudi jaz odidem.« V njegovih očeh poiščem resnico, moj razum sprejme, kar bi srce raje zavrnilo; vem, da ni povedal vsega, da je nekaj besed ostalo neizrečenih: Bolje, da odidem – da bom lahko dohitel njo. »Prav, no, hvala, da si prišel,« končno rečem in ne zvenim kot dekle, ki si ga želi, ampak bolj kot natakarica po posebno dolgem delavniku. Samo nasmehne se, mi vzame pero iz lasulje, mi zdrsne z njim po vsej dolžini vratu, čisto s konico me potreplja po nosu in reče: »Spominček?« In še preden mu lahko odgovorim, je že v avtu in se oddaljuje. Sesedem se na stopnice, si z dlanmi podprem glavo, da se mi lasulja nevarno zamaje, in si zaželim, da bi lahko kar izginila, zavrtela čas nazaj in začela znova. Vem, nikoli mu ne bi smela dovoliti, da me je poljubil, nikoli ga ne bi smela povabiti naprej  ... »Tu si!« vzklikne Sabine, me zgrabi za roko in me potegne na noge. »Povsod sem te iskala. Ava je obljubila, da bo ostala še toliko, da ti napove usodo.« »Ampak nočem, da bi mi napovedala usodo,« ji povem; nočem je užaliti, vendar tudi nočem poslušati jasnovidke. Hočem samo oditi v svojo sobo, vreči s sebe lasuljo in se potopiti v dolg spanec brez sanj. Ampak Sabine je na zabavi cukala punč, kar pomeni, da je preveč nadelana, da bi me poslušala. Zato me povleče za roko in me odpelje v delovno sobo, kjer čaka Ava. 98

04_za vecno-prelom.indd 98

9/16/10 6:24 PM


»Živijo, Ever.« Ava se nasmehne, jaz pa se usedem na stol, se primem za mizo in čakam, da bo Sabinina pijanska energija zbledela. »Kar vzemi si čas.« Smehlja se. Strmim v karte za tarot, ki so razprostrte pred mano. »Eee, nič nimam proti tebi, ampak nočem, da bi mi napovedala usodo,« rečem, in ko se najine oči srečajo, pogledam proč. »Potem ti ne bom napovedovala usode.« Skomigne, zloži karte in začne mešati. »Samo pretvarjajva se, da ti berem iz kart, da bo tvoja teta zadovoljna – si za to? Skrbi jo zate. Sprašuje se, ali ravna prav – ali ti daje dovolj svobode, ali ti daje preveč svobode.« Pogleda me. »Kaj misliš?« Skomignem in zavijem z očmi. To res ni kakšno posebno razodetje. »Poročila se bo, veš.« Osuplo dvignem pogled in najine oči se srečajo. »Ampak ne danes.« Zasmeji se. »Tudi jutri ne. Zato naj te ne skrbi.« »Zakaj bi me skrbelo?« Presedem se na stolu in opazujem, kako prepolovi kup in razprostre karte v polmesec. »Sabine privoščim srečo, in če ji jo bo to prineslo  ...« »Že res. Ampak v zadnjem letu te je doletelo že toliko sprememb, kajne? Sprememb, na katere se še vedno poskušaš privaditi. Ni lahko, kajne?« Zastrmi se vame. A ji ne odgovorim. Zakaj bi ji? Še vedno ni rekla nič niti približno šokantnega ali globokoumnega. Življenje je polno sprememb, prava reč. Mislim, ali ni tako rekoč ves smisel prav v tem? Da odraščaš in se spreminjaš in greš naprej? Poleg tega tudi Sabine ni nobena uganka. Res ni tako zapletena, da se je ne bi dalo prebrati. 99

04_za vecno-prelom.indd 99

9/16/10 6:24 PM


»Kako pa shajaš s svojim darom?« vpraša Ava in obrne nekaj kart, medtem ko druge pusti, da gledajo v mizo. »S čim?« Strmim vanjo in se sprašujem, kam sploh meri s tem. »S svojim darom jasnovidnosti.« Nasmehne se in pokima, kot da je to dejstvo. »Ne vem, o čem govoriš.« Stisnem ustnice in pogledam po sobi; Miles in Eric plešeta s Sabine in njenim fantom, z njimi pa je, ne da bi to vedeli, tudi Riley. »Na začetku je težko.« Pokima. »Verjemi mi, vem. Ko mi je umrla babica, sem prva vedela. Prišla je naravnost k meni v sobo, se ustavila ob vznožju moje postelje in mi pomahala v slovo. Takrat sem imela komaj štiri leta in lahko si predstav­ ljaš, kako sta se odzvala starša, ko sem pritekla v kuhinjo in jima povedala.« Zmaje z glavo in se zasmeji. »Ampak ti razumeš, ker jih tudi ti vidiš, kajne?« Strmim v karte, stiskam roke in ne rečem niti besede. »Lahko se ti zdi prava mora, lahko te čisto izloči iz družbe. Ampak ni treba, da je tako. Ni se ti treba skrivati pod kapuco in mučiti bobničev z glasbo, ki ti sploh ni všeč. S tem se da shajati tudi drugače in z veseljem bi te naučila, Ever, ker ti ni treba živeti tako.« Primem se za rob mize in vstanem, noge se mi tresejo in me komaj držijo, želodec se mi obrača. Ta ženska je nora, če misli, da je moja sposobnost dar. Meni ne bo govorila. Vem, da je to samo še ena kazen več za vse, kar sem naredila, za vse, kar sem povzročila. Je moje lastno osebno breme, ki ga moram pač nositi. »Nimam pojma, o čem govoriš,« nazadnje rečem. Samo pokima in potisne proti meni svojo vizitko. »Ko boš pripravljena, me lahko dobiš tukaj.« 100

04_za vecno-prelom.indd 100

9/16/10 6:24 PM


Vizitko vzamem, ampak samo zato, ker me Sabine opazuje z drugega konca sobe in nočem biti nevljudna. V dlani jo takoj jezno prepognem in zmečkam v trdo kepico, nato vprašam: »Sva končali?« Komaj čakam, da bom lahko šla. »Samo še nekaj.« Karte potisne v rjav usnjen tok. »Skrbi me za tvojo sestrico. Po mojem je že čas, da bi odšla naprej, se ti ne zdi?« Pogledam jo, kako sedi tam vsa domišljava in pametna in si ustvarja sodbe o mojem življenju, čeprav me niti ne pozna. »Samo da boš vedela, Riley je že odšla! Mrtva je!« zašepetam in spustim njeno na koščke raztrgano vizitko na mizo; nič več mi ni mar, če kdo vidi. Samo nasmehne se in reče: »Mislim, da veš, o čem govorim.«

101

04_za vecno-prelom.indd 101

9/16/10 6:24 PM


štirinajst

Ko se je končala zabava in so vsi gostje odšli, sem še dolgo ležala v postelji in razmišljala o Avi, o tem, kako mi je rekla, da je Riley obtičala in da je to moja krivda. Najbrž sem si vedno domišljala, da je Riley že odšla naprej in se po lastni svobodni volji odloča, da me obiskuje. Saj je ne prosim, naj kar naprej prihaja, torej je to pač njena odločitev. Kadar ni z mano, no, takrat se po mojem zabava kje v nebesih. Vem, da mi Ava samo poskuša pomagati, ko se mi ponuja, da bi vskočila kot nekak­ šna jasnovidna starejša sestra, vendar se nečesa ne zaveda: tega, da nočem pomoči. Čeprav hrepenim po tem, da bi bila spet normalna, da bi bilo vse tako, kot je bilo prej, hkrati vem, da je to moja kazen. Ta strašni dar je zaslužena kazen za vso škodo, ki sem jo povzročila, za življenja, ki sem jih skrajšala. In zdaj pač moram s tem živeti – in paziti, da ne bi škodila še komu. Ko sem nazadnje le zaspala, sem sanjala o Damenu. In vse sem doživljala tako močno, tako napeto, tako zavzeto, kot da bi se zares zgodilo. Zjutraj so mi od vsega ostali samo še razdrobljeni koščki, zmuzljive podobe brez repa in glave. Edino, česar sem se lahko jasno spomnila, je bilo, da sva tekla po mrzlem, vetrovnem kanjonu in hitela proti nečemu, česar nisem dobro videla.

102

04_za vecno-prelom.indd 102

9/16/10 6:24 PM


»Kaj te muči? Zakaj si tako slabe volje?« vpraša Riley, ki sedi na robu moje postelje, oblečena v natančno takšen kostum, kakršnega je na zabavi nosil Eric kot Zorro. »Noč čarovnic je mimo,« rečem in nasršeno strmim v črn usnjen bič, s katerim udarja ob tla. »Ne me basat.« Namrdne se in še naprej kaznuje preprogo. »Ta kostum mi je pač všeč, pa kaj. Razmišljam, da bi se našemila kar vsak dan.« Sklonim se proti ogledalu, si vstavim drobne diamantne uhančke in povežem lase v rep. »Ne morem verjeti, da se še vedno tako oblačiš,« reče in od gnusa zaviha nos. »Sem mislila, da si ulovila fanta.« Spusti bič in vzame moj iPod, nato drsi s prsti po tipkah in pregleduje, kaj poslušam. Obrnem se in se vprašam, kaj natančno je videla. »Ha-lo? Na zabavi! Ob bazenu! Razen če sta se kar tako stiskala?« Zastrmim se vanjo in obraz mi zalije rdečica. »Kaj pa ti veš o stiskanju? Šele dvanajst let imaš! In zakaj, vraga, vohuniš za mano?« Zavije z očmi. »Prosim! Zakaj bi zgubljala čas in vohunila za tabo, ko lahko vidim toliko boljših stvari? Samo da boš vedela, slučajno sem šla ven točno v trenutku, ko si tistemu Damenu porinila jezik v grlo. In verjemi mi, da tega raje ne bi videla.« Zmajem z glavo, namesto na Riley stresem jezo na puloverje in razmečem predal. »Ja, no, žal mi je, da ti moram to povedati, ampak težko bi rekla, da je moj fant. Od takrat še nisem govorila z njim,« rečem in prav jezna sem nase, ker me pri tem kar na lepem zvije v trebuhu. Potem pobašem čist siv 103

04_za vecno-prelom.indd 103

9/16/10 6:24 PM


pulover, ga potegnem čez glavo in povsem uničim rep, ki sem ga pravkar naredila. »Če hočeš, lahko vohunim za njim. Ali ga strašim.« Nasmehne se. Pogledam jo in zavzdihnem. Po eni strani bi najraje sprejela ponudbo, a po drugi vem, da ga moram preboleti, se izvleči, preden zabredem še globlje, in pozabiti, da se je sploh kaj zgodilo. »Samo ne mešaj se v to, v redu?« nazadnje rečem. »Rada bi imela vsaj en normalen spomin na srednjo šolo, če nimaš nič proti.« »Kakor hočeš.« Skomigne in mi vrže iPod. »In samo da boš vedela, Brandon je spet prost.« Pobašem kup knjig in jih stlačim v nahrbtnik; presenečena sem, da se zaradi te novice ne počutim nič bolje. »Ja, Rachel mu je dala nogo na noč čarovnic, ko ga je zalotila, kako se je mečkal s Playboyevo zajčico. Samo da ni bila prava zajčica, ampak Heather Watson, ki se je tako našemila.« »Resno?« Zazijam. »Heather Watson? Saj se šališ.« Poskušam si jo predstavljati, a se mi ne posreči. »Častna skavtska. Morala bi jo videti, deset kil je shujšala, ne nosi več kape, poravnala si je lase in je videti kot čisto drug človek. Žal se tudi vede kot čisto drug človek. Saj veš, kaj postaneš, ko te P izda,« tiho reče in začne spet bičati tla, medtem ko počasi dojemam to bizarno novico. »Veš, res ne bi smela vohuniti za ljudmi,« rečem, pri tem pa me bolj skrbi zase kot za svoje stare prijatelje. »Malo nesramno je, se ti ne zdi?« Torbo dvignem na ramo in se odpravim proti vratom. Riley se zakrohota. »Ne bodi smešna. Dobro je vedeti, kaj se dogaja z ljudmi iz stare soseščine.« 104

04_za vecno-prelom.indd 104

9/16/10 6:24 PM


»Greš?« vprašam in se nepotrpežljivo obrnem. »Ja – in sedela bom spredaj!« vzklikne, smukne tik mimo mene, skoči na ograjo in oddrsi prav do pritličja, za njo pa frfota črno Zorrovo ogrinjalo. Ko pridem k Milesu, me že čaka zunaj, s palcema pritiska na tipke mobilnika. »Samo  ... eno  ... sekundo  ... Okej, sem že!« Hitro smukne na sopotnikov sedež in me pogleda od blizu. »Vse mi povej! Od začetka do konca. Hočem vse umazane podrobnosti, ničesar ne izpusti!« »O čem govoriš?« Vzvratno zapeljem izpred njegove hiše in zavijem na cesto ter nato s svarečim pogledom prestrelim Riley, ki mu sedi na kolenu, mu piha v obraz in se smeji, medtem ko se on trudi, da bi usmeril ventilatorje proč od sebe. Miles me pogleda in zmaje z glavo. »Ha-lo? Damen? Slišal sem, da sta se muckala v mesečini, se mečkala ob bazenu, se stiskala pod srebrnkasto lunino  ...« »Kaj bi sploh rad?« vprašam, čeprav že vem, a upam, da ga lahko kako ustavim. »Poslušaj, razvedelo se je, zato niti ne poskušaj zanikati. Saj bi te poklical že včeraj, ampak mi je oči zaplenil telefon in me odvlekel na bejzbol, da je lahko gledal, kako sem zamahoval kot kakšna punca.« Zasmeji se. »Morala bi me videti, nalašč sem se pačil in bil je zgro-žen! To ga bo izučilo. Ampak saj ni važno, vrniva se k tebi. Dajmo, razkrivanje podrobnosti se začenja. Povej mi vse,« reče, se obrne k meni in nepotrpežljivo pokima. »Je bilo tako nepozabno, kot smo vsi sanjali, da bo?« Skomignem, ošinem Riley in jo s pogledom posvarim, naj 105

04_za vecno-prelom.indd 105

9/16/10 6:24 PM


neha in da mir ali pa izgine. »Žal mi je, ker te bom razočarala,« nazadnje rečem. »Ampak nimam kaj povedati.« »Slišal sem drugače. Haven je rekla  ...« Stisnem ustnice in odkimam. Samo zato, ker že vem, kaj je Haven rekla, še ni rečeno, da hočem to tudi slišati od njega. Zato ga prekinem in rečem: »No prav, poljubila sva se. Ampak samo enkrat.« Čutim lahko, kako me gleda z dvignjenimi obrvmi in sumničavo ukrivljenimi ustnicami. »Mogoče dvakrat. Ne vem, nisem štela,« zamomljam in upam, da ne opazi, kako lažem kot kakšna amaterka, ki je vsa rdeča v obraz, se ji potijo dlani in jo izdajajo oči. Kajti v resnici sem tisti poljub podoživela že tolikokrat, da je vtetoviran v moje možgane. »In?« reče in nestrpno pričakuje še kaj. »In – nič,« odvrnem, ga ošinem s pogledom in z olajšanjem opazim, da je Riley izginila. »Te ni poklical? Ni poslal sporočila? Ali e-pošte? Ali se oglasil pri tebi?« Miles zadrži dih, vidno vznemirjen, kot da se sprašuje, kaj to pomeni ne le zame, ampak za prihodnost naše skupine. Odkimam in gledam naravnost naprej; jezna sem sama nase, ker tega nisem izpeljala bolje, in niti malo mi ni všeč, da me naenkrat stiska v grlu in me začenjajo peči oči. »Kaj pa je rekel? Mislim, ko je odšel z zabave? Katere so bile njegove čisto zadnje besede?« vpraša Miles, trdno odločen, da bo našel kakšen žarek upanja v vsej tej žalosti in grenkobi. Pri semaforju zavijem in se spomnim najinega čudnega in nenadnega slovesa na vratih. Potem pogledam Milesa v oči, požrem kepo v grlu in mu povem: »Rekel je: 'Spominček?'« In v hipu, ko so besede izrečene, vem, da je to res slab znak. 106

04_za vecno-prelom.indd 106

9/16/10 6:24 PM


Nihče ne prinese spominčka od tam, kamor se namerava pogosto vračati. Miles me pogleda in v njegovih očeh lahko preberem besede, ki jih ustnice niso hotele izgovoriti. »Saj vem,« rečem, zmajem z glavo in zavijem na parkirišče. Čeprav se na vse kriplje trudim, da ne bi razmišljala o Damenu, si ne morem pomagati in sem razočarana, ko pridem k angleščini in vidim, da ga ni. Zato seveda še toliko bolj mislim nanj in vse skupaj že nevarno meji na obsedenost. Mislim, samo zato, ker se mi je najin poljub zdel nekaj več od naključnega mečkanja, še ni rečeno, da je on čutil enako. In samo zato, ker se je meni zdel pristen, iskren in transcendenten, še ni rečeno, da ga je tako doživljal tudi on. Kajti če se še tako trudim, se ne morem otresti podobe njega in Drine, ko sta stala skupaj – popoln grof Fersen z idilično Marie. Jaz pa sem stala ob strani, vsa načičkana in z ogromno lasuljo, kot najslabša posnemovalka na svetu. Ko ravno hočem vključiti iPod, planeta skozi vrata Stacia in Damen. Krohotata se, se muzata, z ramama se skoraj dotikata, ona stiska v rokah dva bela popka vrtnic. Ko jo pusti pri njeni mizi in zakoraka proti meni, brskam po svojih papirjih in se pretvarjam, da nisem nič videla. »Hej,« reče in se spusti na svoj sedež. Vede se, kot da je vse popolnoma normalno. Kot da se ni pred manj kot oseminštiridesetimi urami stiskal z mano in jo potem popihal. Lice naslonim na dlan, se prisilim, da zazeham, in upam, da mi bo uspelo zaigrati, kako sem zdolgočasena, utrujena, izčrpana od stvari, o katerih se mu ne sanja, medtem pa čečkam 107

04_za vecno-prelom.indd 107

9/16/10 6:24 PM


na kos papirja, ki sem ga odtrgala iz zvezka, in prsti se mi tako tresejo, da mi pero zdrsne iz roke. Sklonim se in ga poberem, in ko se spet dvignem, najdem na mizi rdeč tulipan. »Kaj se je zgodilo? Ti je zmanjkalo belih vrtnic?« vprašam, medtem ko brskam po knjigah in papirjih, kot da imam kakšno pomembno delo. »Nikoli ti ne bi dal vrtnice,« reče in čaka, da bi se najine oči srečale. A ga nočem pogledati, nočem pustiti, da bi me potegnil v svojo sadistično igrico. Samo pograbim torbo in se pretvarjam, da v njej nekaj iščem, ter tiho preklinjam, ko vidim, da je nabito polna tulipanov. »Zate so samo tulipani – rdeči tulipani.« Nasmehne se. »Kako vznemirljivo,« zamrmram, spustim torbo na tla in se odmaknem čisto na rob sedeža; niti najmanjšega pojma nimam, kaj bi vse to sploh lahko pomenilo. Ko pridem k naši mizi v jedilnici, sem prepotena živčna razvalina. Skrbelo me je, ali bo Damen tam, ali bo Haven tam – kajti čeprav je od sobote zvečer nisem videla, niti se nisva slišali, bi šla stavit, da me še vedno sovraži. Tretjo uro, med kemijo, sem ves čas v mislih ponavljala cel govor zanjo, toda v trenutku, ko jo zagledam, se ne spomnim več niti besede. »No, poglej, kdo je tu,« reče Haven in se zastrmi vame. Spustim se na klop zraven Milesa, ki je veliko prezaposlen s pošiljanjem sporočil, da bi sploh opazil moj prihod, in ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, ali bi se morala potruditi in si poiskati kakšno novo družbo – čeprav me nihče ne bi hotel imeti za prijateljico. 108

04_za vecno-prelom.indd 108

9/16/10 6:24 PM


»Ravno sem pripovedovala Milesu, kakšna napaka je bila, da ni šel z nami v Nocturne, ampak se je odločil, da me ne bo poslušal.« Jezno se namršči. »Samo zato, ker sem te moral poslušati že celo zgodovino, a še vedno nisi končala in sem zaradi tebe zamudil španščino.« Zmaje z glavo in še naprej pritiska s palcema po telefonu. Haven skomigne. »Samo ljubosumen si, ker nisi bil zraven.« Potem me pogleda in poskuša biti prijaznejša. »Ne rečem, da tvoja zabava ni bila kul – nič takega, ker je bila totalno kul. Samo – to je bila bolj moja scena, saj veš. Mislim, saj razumeš, ne?« Ob rokav obrišem jabolko in skomignem, dovolj sem slišala in ni mi do tega, da bi izvedela še kaj več o Nocturnu, njeni sceni ali Drini. Nato jo končno pogledam in osupnem, ko vidim, da je rumene leče, ki jih je nosila po navadi, zamenjala s čisto novimi zelenimi. Tako značilno zelenimi, da ostanem brez diha. S takšnimi, ki jim lahko rečem samo – Drinino zelene. »To bi morala videti, zunaj pred vrati je bila neskončno dolga vrsta, ampak takoj ko so videli Drino, so nas spustili noter. Niti plačati nam ni bilo treba! Za nič, vso noč smo imeli vse zastonj! Celo v njeni sobi sem bila. Dokler ne bo našla stanovanja za dlje časa, bo nastanjena v prekrasnem apartmaju v hotelu St. Regis. Morala bi ga videti: razgled na ocean, masažna kad, hladilnik s pijačo, kar hočeš!« Navdušeno me pogleda s široko odprtimi smaragdnimi očmi in pričakuje, da se bom čudila, a mi res ni do tega. Stisnem ustnice in si jo v celoti ogledam; opazim, da si je mehkeje občrtala oči, bolj zabrisano, podobno kot Drina, in 109

04_za vecno-prelom.indd 109

9/16/10 6:24 PM


da je namesto krvavo rdeče šminke uporabila svetlejšo, rožnato, Drinin odtenek. Celo lasje, ki si jih je likala, odkar jo poznam, ji zdaj padajo mehko in valovito in so oblikovani kot Drinini. In njena obleka je oprijeta, svilnata in klasična, nekaj takega, kar bi lahko oblekla tudi Drina. »Kje pa je Damen?« Haven me pogleda, kot da bi morala vedeti. Odgriznem kos jabolka in skomignem. »Kaj se je zgodilo? Se nista kljunčkala?« vpraša, kot da ne namerava odnehati. In še preden lahko odgovorim, Miles dvigne pogled od svojega mobilnika in jo prestreli s tistim pogledom, ki lahko pomeni samo eno: O vi, ki vstopate – pazite. Haven preusmeri pogled od Milesa k meni, nato zmaje z glavo in zavzdihne. »Saj ni važno. Hočem ti samo povedati, da je vse kul, kar se mene tiče, zato ne skrbi, prav? In oprosti, če sem bila malo čudna s tabo.« Skomigne. »Zame je stvar pozabljena. Resno. Častna mezinčkova.« Nerada upognem mezinec okrog njenega in prisluhnem njeni energiji. In sem čisto osupla, ko vidim, da je v resnici iskrena. Mislim, še v soboto me je imela za najhujšo sovražnico na svetu, a zdaj je očitno nič ne moti, čeprav mi ni čisto jasno, zakaj. »Haven  ...« začnem in pomislim, ali naj jo res to vprašam, potem pa si rečem, ah, vraga, saj nimam česa izgubiti. Gleda me, se mi smehlja in čaka. »Eee, ko ste šle v  ... Nocturne  ... ste mogoče  ... po naključju  ... slučajno naletele na Damena?« Stiskam ustnice in čakam, čutim, kako me Miles prebada s pogledom, Haven pa 110

04_za vecno-prelom.indd 110

9/16/10 6:24 PM


samo strmi vame, očitno zmedena. »Ker je kmalu za vami odšel  ... sem mislila, da je mogoče  ...« Odkima in skomigne. »Ne, nisem ga videla,« reče in si s konico jezika oblizne sled sladkorja z ustnice. In čeprav vem, da ni pametno, izberem ta trenutek, da preletim hierarhijo miz v jedilnici in se s pogledom sprehodim od ene do druge po abecednem vrstnem redu, pri čemer začnem pri zadnji črki, ki označuje našo mizo na dnu lestvice pomembnosti, in nadaljujem proti črki A. Sprašujem se, ali bom našla Damena in Stacio vsa razposajena sredi grma vrtnic ali se bosta predajala kakšnemu drugemu umazanemu početju, ki ga raje ne bi videla. V jedilnici je živahno kot po navadi, vsi uganjajo enake norčije kot vedno, ampak vsaj danes cvetja ni. Najbrž zato, ker ni Damena.

111

04_za vecno-prelom.indd 111

9/16/10 6:24 PM


Zbirka Nesmrtni Alyson Noël ZA VEČNO (1. knjiga) Prva izdaja Prevedla Radojka Manfreda Modic Uredila Katja Klopčič Oblikovala, opremila in tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o. Naklada 800 izvodov

04_za vecno-prelom.indd 320

9/16/10 6:25 PM


Za večno