Page 1


Za Terrino in Mika

4

5


 Uvod  Danes sem opazoval, kako je nekdo umrl. Bilo je nepričakovano in še vedno se čudim dejstvu, da se je ta drama odvila pred mojimi nogami. Toliko tega, kar nas v življenju vznemirja, se zgodi nepričakovano in moramo se naučiti uživati v predstavah, ko se zgodijo, ceniti redke užitke, ki dajejo poudarek drugače monotonemu minevanju časa. Moji dnevi tukaj res tečejo počasi, v tem svetu za zidovi, kjer so možje samo številke, kjer se ne razlikujejo po imenih ali od boga danih darovih, temveč po naravi svojih zločinov. Enako smo oblečeni, jemo enako hrano, beremo enake obrabljene knjige z istega zaporniškega vozička. Vsak dan je enak prejšnjemu. Potem pa nas kak nenaden dogodek opom­ni, da življenje ni vredno počenega groša. To se je zgodilo danes, drugega avgusta, na čudovito vroč in sončen dan, točno takšen, kakršen mi je všeč. Medtem ko se drugi možje znojijo in prestopajo kot otopelo govedo, stojim sredi telovadnega igrišča, kot kuščar nastavljam obraz soncu in vase srkam toploto. Imam zaprte oči, zato ne vidim vboda z nožem niti moža, ki se je opotekel nazaj in padel. Toda slišim vznemirjeno momljanje in odprem oči. V kotu igrišča leži in krvavi moški. Vsi se umaknejo in si nadenejo brezbrižne maske, ki sporočajo, da niso ničesar videli in da ničesar ne vedo. 6

7


Samo jaz grem k padlemu moškemu. Za trenutek postojim in zrem vanj. Njegove oči so odprte, čuteče, čeprav sem zanj verjetno samo črn obris pred ožarjenim nebom. Mlad je, ima svetle, skoraj bele lase, njegova brada je komaj gostejša od puha. Odpre usta in skoznje v mehurčkih privre rožnata pena. Čez prsi se mu širi rdeč madež. Pokleknem zraven njega, mu raztrgam srajco in razgalim rano, ki je takoj levo od prsnice. Rezilo se je gladko zadrlo med rebri, nedvomno mu je prebodlo pljuča in mu verjetno poškodovalo osrčnik. Rana je smrtna in tega se zaveda. Poskuša mi nekaj povedati, njegove ustnice se nemo premikajo, oči se trudijo, da bi zbistrile pogled. Hoče, da se sklonim bliže, mogoče zato, da bi slišal izpoved na smrtni postelji, toda prav nič me ne zanima, kaj ima povedati. Namesto tega se osredotočim na rano. Na njegovo kri. Kri zelo dobro poznam. Vse do njenih sestavnih elementov. Imel sem opravka z neštetimi epruvetami krvi, občudoval sem njene številne odtenke rdeče barve. Vrtel sem jo v centrifugah v dvobarvne stolpce zgoščenih celic in slamnato obarvanega seruma. Poznam njen sijaj, njeno svileno teksturo. Videl sem jo teči v satenastih potokih iz sveže prerezane kože. Kri iz njegovih prsi vre kot sveta voda iz posvečenega studenca. Pritisnem dlan na rano, okopam svojo kožo v tisti tekoči toploti in kri mi prekrije roko kot škrlatna rokavica. Prepričan je, da mu poskušam pomagati, in v njegovih očeh zažari bežna iskra hvaležnosti. Po vsej verjetnosti ta mož v svojem kratkem življenju ni bil deležen veliko dobrote. Kakšna ironija, da me je zamenjal za usmiljen obraz.

Za mano se zasliši topotanje škornjev in glasno ukazovanje: »Nazaj! Vsi nazaj!« Nekdo me zagrabi za srajco in me potegne na noge. Odrinejo me nazaj, stran od umirajočega. Dvigne se oblak prahu, v zraku odmeva vpitje in preklinjanje, ko nas odženejo v kot. Orodje smrti, rezilo, leži zapuščeno na tleh. Pazniki zahtevajo odgovore, toda nihče ničesar ne reče, nihče ničesar ne ve. Kot vedno. V kaosu na tistem igrišču stojim nekoliko stran od drugih zapornikov, ki se me vedno izogibajo. Dvignem roko, od katere še vedno kaplja mrtvečeva kri, in vdihnem njen opojni, kovinski vonj. Že po njenem vonju vem, da je kri mlada, da je pritekla iz mladega mesa. Drugi zaporniki strmijo vame in se še bolj umaknejo. Vedo, da sem drugačen. To so vedno čutili. Ne glede na to, kako okrutni so ti možje, so nezaupljivi do mene, ker razumejo, kdo – in kaj – sem. S pogledom preiskujem njihove obraze, med njimi iščem svojega krvnega brata. Sebi enakega. Ne vidim ga, ni ga tam, celo v tej hiši pošastnih mož ga ni. Toda obstaja. Vem, da nisem edini svoje vrste, ki hodi po tem svetu. Nekje je še eden. In čaka name.

8

9


 1. poglavje  Muhe so že rojile. Zmečkano meso na razgretem pločniku juž­ nega Bostona je bilo po štirih urah že dodobra pečeno. Od njega se je širil kemični ekvivalent zvonca, ki oznanja večerjo, in v zra­ ku je mrgolelo brenčečih muh. Čeprav je bilo to, kar je ostalo od trupa, zdaj pokrito z rjuho, je še vedno ostalo razgaljenega dovolj mesa, da se je na njem pasel mrčes. Koščki sive snovi in drugih nedoločljivih delov so bili razpršeni po ulici v polmeru devetih metrov. Košček lobanje je pristal v cvetličnem koritu v prvem nadstropju, kepe tkiva so se držale parkiranih avtomobilov. Detektivka Jane Rizzoli je vedno imela dober želodec, toda tokrat se je morala tudi ona za trenutek ustaviti z zaprtimi očmi in stisnjenimi pestmi, jezna sama nase zaradi tega trenutka šib­ kosti. Ne popusti! Ne popusti! Bila je edina detektivka na oddelku za umore bostonske policije in vedela je, da je vedno neusmi­ ljeno v središču pozornosti. Vsi bi takoj opazili vsako napako, vsako zmagoslavje. Njen partner Barry Frost je že izbruhal svoj zajtrk ponižujoče vsem na očeh. Zdaj je z glavo, naslonjeno na kolenih, sedel v njunem ohlajenem avtomobilu in čakal, da se mu umiri želodec. Ni si mogla privoščiti, da bi podlegla slabo­ sti. Bila je najbolj vidna policistka na prizorišču. Na drugi stra­ ni policijskega traku je stala javnost in opazovala, zaznala vsak 10

11


njen gib, vsako podrobnost njenega videza. Vedela je, da je videti mlajša od svojih štiriintridesetih let, in pazila je, da je dajala vtis avtoritete. Svojo majhnost je nadoknadila z neposrednim pogle­ dom, vzravnanimi rameni. Naučila se je umetnosti obvladovanja prizorišča, pa čeprav samo s čisto napetostjo. Toda tista vročina ji je odžirala odločnost. Na začetku je bila oblečena v navaden suknjič in hlače, lase si je gladko počesala. Zdaj pa suknjiča ni več imela na sebi, njena bluza je bila pomeč­ kana in zaradi sopare so se ji temni lasje skrčili v neukrotljive ko­ dre. Počutila se je, kot da jo z vseh strani napadajo vonji, muhe in prebadajoča sončna svetloba. Na preveč stvari se je bilo treba hkrati osredotočiti. In vsi tisti pogledi so bili uprti vanjo. Njeno pozornost je pritegnilo vpitje. Moški v srajci in kravati se je prerekal s policistom, da bi ga ta spustil mimo. »Poslušajte, na poslovno konferenco moram, prav? Že tako eno uro zamujam. Vi pa ste moj avto ovili s policijskim trakom, prekleto, in zdaj pravite, da se ne smem odpeljati? Hudiča, saj je avto moj!« »Gospod, to je prizorišče zločina.« »Nesreča je bila!« »Tega še nismo potrdili.« »Ali boste cel dan ugotavljali? Zakaj nas ne poslušate? Cela soseska je slišala, ko se je zgodilo!« Rizzolijeva je pristopila k moškemu. Njegov obraz se je svetil od znoja. Bilo je pol dvanajstih in sonce, ki je bilo blizu svoje najvišje točke, je neusmiljeno pripekalo. »Kaj natanko ste slišali, gospod?« je vprašala. Pihnil je. »Isto kot vsi drugi!«

»Glasen pok?« »Ja. Približno ob pol osmih. Pravkar sem stopil izpod prhe. Pogledal sem skozi okno in bil je tam, ležal je na pločniku. Saj lahko vidite, da je vogal nepregleden. Kreteni za volanom pri­ divjajo okrog kot snete sekire. Verjetno ga je povozil tovornjak.« »Ali ste videli tovornjak?« »Nak.« »Ste ga slišali?« »Nak.« »Prav tako ne avtomobila?« »Avto, tovornjak.« Skomignil je z rameni. »V vsakem prime­ ru ga je nekdo povozil in odpeljal naprej.« Isto zgodbo je ponovilo pol ducata njegovih sosedov. Nekje med četrt čez sedem in pol osmih se je z ulice zaslišal glasen pok. Nihče ni videl, kaj se je pravzaprav zgodilo. Samo slišali so hrup in zagledali moško truplo. Rizzolijeva je že pomislila, da je skočil skozi okno, toda potem si je premislila. V tisti soseski so bile enonadstropne stavbe, nobena ni bila dovolj visoka, da bi bilo truplo tako iznakaženo, če bi skočil skozi okno. Prav tako ni videla nobenih sledi eksplozije, ki bi tako poškodovala tkivo. »Hej, ali lahko zdaj dobim avto?« je rekel moški. »Zelen ford je.« »Tistega z možgani, razmazanimi na vetrobranskem steklu?« »Ja.« »Kaj mislite?« je nejevoljno odvrnila in odšla stran k pato­ logu, ki je čepe sredi ceste proučeval asfalt. »Ljudje na tej ulici so kreteni,« je rekla Rizzolijeva. »Nikomur ni mar za žrtev. Prav tako nihče ne ve, kdo je.«

12

13


Dr. Ashford Tierney je ni pogledal, temveč je še naprej str­ mel v cesto. Pod redkimi prameni srebrnih las se mu je svetila znojna koža. Dr. Tierney je bil videti starejši in bolj utrujen kot le kdaj. Ko je poskusil vstati, je iztegnil roko v nemi prošnji, naj mu pomaga. Prijela ga je za dlan in ob dotiku začutila škripanje utrujenih kosti in artritičnih sklepov. Bil je ostarel gospod, juž­ njak, doma iz Georgie. Nikoli se ni navadil na bostonsko osor­ nost Rizzolijeve, tako kot se ona ni nikoli navadila na njegovo formalnost. Družili so ju samo človeški ostanki, ki so se vrstili na obdukcijski mizi dr. Tierneyja. Kljub temu je postala žalostna zaradi njegove krhkosti, ko mu je pomagala na noge. Spomnil jo je na njenega deda. Bila je njegova najljubša vnukinja, mogoče zato, ker se je prepoznal v njenem ponosu, njeni trdovratnosti. Spomnila se je, kako mu je pomagala iz njegovega naslanjača, kako je njegova od kapi otopela dlan kot krempelj obležala na njeni roki. Celo može, ki so tako žilavi kot Aldo Rizzoli, čas zme­ lje v krhke kosti in sklepe. Vpliv časa je zdaj prepoznala tudi pri dr. Tierneyju, ki se je opotekel v vročini, ko je poiskal svoj robec in si z njim obrisal znojno čelo. »Tole bo pa zagaman zadnji primer v moji karieri,« je rekel. »Povej mi, detektivka, ali prideš na mojo zabavo pred upokoji­ tvijo?« »Hm … na kakšno zabavo?« je vprašala Rizzolijeva. »Na tisto, s katero me hočete presenetiti.« Zavzdihnila je. Priznala. »Ja, pridem.« »Ha! Od tebe sem vedno dobil iskren odgovor. Naslednji te­ den?« »Čez dva tedna. In nisem ti jaz povedala, prav?«

»Vesel sem, da si mi.« Pogledal je asfalt. »Ne maram prese­ nečenj.« »No, dohtar, kaj imamo? Ga je nekdo povozil in zbežal?« »Po vsem sodeč je do trka prišlo tukaj.« Rizzolijeva je spustila pogled k veliki luži krvi. Nato je pogle­ dala z rjuho pokrito truplo, ki je ležalo na pločniku skoraj štiri metre stran. »Hočeš reči, da je tukaj padel na tla in da ga je potem odbilo tja?« je rekla Rizzolijeva. »Kaže že tako.« »To je moral biti pa res velik tovornjak, da je tako brizgnilo na vse strani.« »Ni bil tovornjak,« je zagonetno odvrnil Tierney. S pogle­ dom, uprtim v tla, se je napotil po cesti. Rizzolijeva mu je sledila in se otepala rojev muh. Tierney se je ustavil približno devet metrov stran in pokazal na sivkasto kepo na robu ceste. »Spet možgani,« je pripomnil. »Potem ni bil kriv tovornjak?« je vprašala Rizzolijeva. »Tako je, in tudi avto ne.« »Kaj pa sledovi gum na žrtvini srajci?« Tierney se je zravnal. S pogledom je prečesal ulico, pločnika, stavbe. »Detektivka, ali opaziš kaj zanimivega na tem prizori­ šču?« »Razen dejstva, da imamo tam mrtvaka brez možganov?« »Poglej mesto trka.« Tierney je pokazal na kraj, kjer je prej čepel sredi ceste. »Ali vidiš vzorec razpršenosti telesnih delov?« »Ja. Razneslo ga je v vse smeri. Kraj trka je na sredini.«

14

15


»Tako je.« »Ta ulica je prometna,« je pripomnila Rizzolijeva. »Vozi­ la prehitro vozijo okrog tistega vogala. Poleg tega ima žrtev na srajci sledi gum.« »Oglejva si še enkrat tiste sledi.« Na poti k truplu se jima je pridružil Barry Frost, ki je končno prilezel iz avtomobila. Bil je bled in nekoliko v zadregi. »Hudiča!« je zagodrnjal. »Si v redu?« ga je vprašala. »Verjetno imam trebušno gripo ali nekaj podobnega.« »Nekaj podobnega.« Frost ji je bil že od nekdaj všeč, cenila je njegov vedri značaj in to, da se nikoli ni pritoževal, zato ji je šlo na živce, da se je tako osramotil. Potrepljala ga je po ramenu, se mu pokroviteljsko nasmehnila. Frost je kar prosil za to, da bi ga kdo pocrkljal, četudi popolnoma nematerinska Rizzolijeva. »Nasled­ njič lahko s sabo vzamem vrečko za bruhanje zate,« je predlagala. »Veš,« je rekel in capljal za njo, »res mislim, da je samo gripa …« Prišli so do trupa. Tierney je stokaje počepnil, njegovi sklepi so protestirali zaradi še enega napora. Dvignil je rjuho. Frost je prebledel in naredil korak nazaj. Rizzolijeva se je zadržala, da ni tega storila tudi sama. Trup je razpadel v dva dela, raztrgalo ga je pri popku. Zgor­ nja polovica v bež platneni srajci je ležala od vzhoda proti za­ hodu. Spodnja polovica v modrih kavbojkah pa od severa proti jugu. Polovici je povezovalo samo nekaj nitk kože in mišic. No­ tranji organi so se raztresli, ležali so v kašasti gmoti. Zadnji del lobanje je počil, da je iz nje odneslo možgane. »Mlad moški, dobro hranjen, verjetno latinskega ali sredo­

zemskega porekla, pri dvajsetih ali tridesetih letih,« je rekel Tier­ ney. »Vidim očitne zlome prsne hrbtenice, reber in lobanje.« »Ali ne bi mogel biti kriv tovornjak?« je vprašala Rizzolijeva. »Tovornjak bi seveda lahko povzročil tako hude poškodbe.« Pogledal je Rizzolijevo, njegove svetlo modre oči so jo izzivale. »Toda nihče ni slišal ali videl takšnega vozila, kajne?« »Na žalost ne,« je priznala. Frostu je končno uspelo nekaj pripomniti. »Vesta, mislim, da tisto na njegovi srajci niso sledi gum.« Rizzolijeva je pogledala črne proge na sprednjem delu žr­ tvine srajce. Z orokavičeno roko se je dotaknila ene od sledi in pogledala prst. Rokavica iz lateksa je bila črna. Za trenutek je strmela v madež in razmišljala o tem novem podatku. »Prav imaš,« je rekla, »to ni od gum. Maščoba je.« Vzravnala se je in pogledala cesto. Na njej ni bilo nobenih krvavih sledi gum, nobenih ostankov avta. Nobenih črepinj ali plastike, ki bi se razbila ob trku ob človeško telo. Za trenutek nihče ni spregovoril. Samo spogledali so se. Po­ tem pa so se nenadoma domislili edine možne razlage. Kot da bi potrdilo njihovo teorijo, jim je nad glavo zahrumelo letalo. Rizzolijeva se je mežikaje ozrla kvišku in zagledala boeing 747, ki je letel proti pristajalni stezi mednarodnega letališča Logan osem kilometrov severovzhodno. »O, Jezus,« je rekel Frost in si zasenčil oči pred soncem. »Kak­šna smrt! Prosim, reci, da je bil že mrtev, ko je padel.« »Po vsej verjetnosti res,« je rekel Tierney. »Verjetno je zdrs­ nil, ko se je letalo približalo pristajalni stezi in spustilo kolesa. Če je letalo pristajalo.«

16

17


»Kajpa,« je rekla Rizzolijeva. »Koliko slepih potnikov se po­ skuša odkrasti iz države?« Pogledala je olivno polt mrtvega mo­ škega. »Torej je prišel na letalu, recimo iz Južne Amerike …« »Letelo je vsaj devet tisoč metrov visoko,« je rekel Tierney. »Prostor za kolesa ni pod pritiskom. Slepi potnik bi podlegel hitri dekompresiji. Ozeblinam. Tako visoko celo sredi poletja zmrzuje. Po nekaj urah v takšnih razmerah bi bil podhlajen in nezavesten zaradi pomanjkanja kisika. Ali pa bi ga zdrobila že kolesa, ko jih letalo pospravi po vzletu. Dolga vožnja v prostoru za kolesa bi bila verjetno zanj usodna.« Med predavanjem mu je v besedo segel pozivnik Rizzolije­ ve. Njegova razlaga bi se nedvomno res raztegnila v predavanje, saj je dr. Tierney pravkar ujel svoj profesorski tempo. Pogledala je številko, ki se je izpisala na zaslonu, vendar je ni prepoznala. Koda je bila newtonska. Segla je po svojem mobilnem telefonu in vtipkala številko. »Detektiv Korsak,« se je oglasil moški. »Tukaj Rizzoli. Ste poklicali moj pozivnik?« »Detektivka, kličete po prenosnem telefonu?« »Da.« »Lahko pokličete še enkrat s stacionarne številke?« »Trenutno ne.« Detektiva Korsaka ni poznala in mudilo se ji je čim prej končati pogovor. »Povejte, za kaj gre!« Premolk. V ozadju je slišala glasove in škrtanje policijskega walkie-talkieja. »Sem na prizorišču v Newtonu,« je rekel. »Mi­ slim, da bi morali priti in videti.« »Potrebujete pomoč bostonske policije? Lahko vas priporo­ čim komu v naši enoti.«

»Poskušal sem priklicati detektiva Moora, toda rekli so, da je na dopustu. Zato kličem vas.« Spet je umolknil. Potem pa je tiho, vendar pomenljivo dodal: »Povezano je s primerom, ki sta ga z Moorom raziskovala lani poleti. Saj veste, s katerim.« Utihnila je. Natančno je vedela, na kaj namiguje. Spomini na tisto preiskavo so jo še vedno preganjali, še vedno so oživljali v njenih nočnih morah. »Povejte,« je tiho rekla. »Vam dam naslov?« je vprašal. Vzela je beležko. Čez trenutek je prekinila in se obrnila nazaj k dr. Tierneyju. »Podobne poškodbe sem videl pri padalcih, ki se jim padalo ni odprlo,« je rekel. »S takšne višine padajoče telo doseže smrto­ nosno hitrost. To je skoraj šestdeset metrov na sekundo. Dovolj, da telo razpade, kot se je zgodilo tukaj.« »Hudičevo visoka cena za vozovnico k nam,« je rekel Frost. Nad glavami jim je zahrumelo še eno letalo, njegova senca je zdrsela mimo kot orel. Rizzolijeva je uprla pogled v nebo. Zamišljala si je telo, ki pada tristo metrov globoko. Pomislila je na mrzel zrak, ki žvižga mimo. In potem toplejši zrak, ko se tla vrtijo vse bližje. Pogledala je z rjuho pokrite ostanke moškega, ki si je drznil sanjati o novem svetu, o svetlejši prihodnosti. Dobrodošli v Ameriki!

18

19

Newtonski policist, ki je stal pred hišo, je bil novinec, zato Rizzolijeve ni prepoznal. Ustavil jo je pred policijskim trakom in


jo nagovoril z osornim glasom, ki se je ujemal z njegovo pravkar izdano uniformo. Na njegovi priponki je pisalo: RIDGE. »Gospa, to je prizorišče zločina!« »Sem detektivka Rizzoli z bostonske policije. Prišla sem k detektivu Korsaku.« »Vašo izkaznico, prosim!« Tega ni pričakovala, zato je morala svojo značko poiskati v torbici. V Bostonu je skoraj vsak policist vedel, kdo je. Samo kratko vožnjo stran od svojega teritorija, v tem ličnem predme­ stju, pa je nenadoma morala brskati za značko. Podržala mu jo je tik pred nosom. Enkrat jo je pogledal in zardel. »Zelo se opravičujem, gospa. Veste, pred nekaj minutami me je ena novinarska rit pregovorila, da sem jo spustil naprej. Nočem, da bi se to ponovilo.« »Je Korsak notri?« »Da, gospa.« S pogledom je ošinila zmešnjavo avtomobilov, parkiranih na ulici. Med njimi je bil bel kombi, na katerem je pisalo DRŽAVA MASSACHUSETTS, URAD ZA SODNO MEDICINO. »Koliko mrtvih?« »Eden. Vsak čas ga bodo prinesli ven.« Policist je privzdignil trak in jo spustil pred hišo. Ptice so pele in v zraku je sladkobno dišalo po travi. Nič več nisem v južnem Bo­ stonu, je pomislila. Okolica je bila do potankosti urejena, živa meja obrezana, trata je zelena. Za trenutek je postala na opečnato tlako­ vani poti in uprla pogled v streho s tudorskimi poudarki. Gospodar lažnega angleškega dvorca, ji je prišlo na misel. To ni bila hiša in ne soseska, v kateri bi si pošten policist lahko privoščil živeti.

»Lepa bajta, a ne?« je policist Ridge zaklical za njo. »Kaj je bil tip po poklicu?« »Menda je bil nekakšen kirurg.« Kirurg. Zanjo je ta beseda imela poseben pomen in njen zvok se je zadrl vanjo kot ledena igla, da jo je zmrazilo celo na tako topel dan. Pogledala je glavna vrata in videla, da je klju­ ka prašna od jemanja prsnih odtisov. Globoko je zajela sapo, si nadela rokavice iz lateksa in čez čevlje potegnila papirnate copate. Ko je vstopila, je zagledala pološčen hrastov pod in stopni­ šče, ki se je dvigovalo visoko kot v katedrali. Skozi slikano okno je svetloba risala barvite rombe. Slišala je šuštenje papirnatih copat in skozi vežo se ji je pri­ bližal kot medved velik mož. Bil je oblečen v poslovno obleko in imel je skrbno zavezano kravato, toda njegov urejeni videz sta kazila velika madeža znoja pod pazduhami. Rokave srajce je imel zavihane, močne podlakti so bile temno poraščene. »Rizzo­ li?« je vprašal. »Ta in nobena druga.« Pristopil je k njej z iztegnjeno roko, potem pa se je spomnil, da ima rokavice, in jo povesil. »Vince Korsak. Oprostite, ker ni­ sem mogel več povedati po telefonu, toda dandanes vsi prislu­ škujejo. Ena novinarka se je že prislinila noter. Kakšna prasica!« »Slišala sem.« »Poslušajte, vem, da se verjetno sprašujete, kaj hudiča poč­ nete tukaj. Toda lani sem sledil vašemu delu. Saj veste, Kirurgo­ vim umorom. Pomislil sem, da bi hoteli videti.« Nenadoma je dobila suha usta. »Kaj imate?«

20

21

Vajenec  

Bostonska detektivka Jane Rizzoli si še ni povsem opomogla od napada in ran, ki ji jih je prizadejal serijski morilec Warren Hoyt; zaradi na...