Issuu on Google+


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09Zupan V.(082) 929Zupan V.(082) 821.163.6-821 VITOMIL Zupan : važno je priti na grič : življenje in delo Vitomila Zupana (1914-1987) / [uredniški odbor Nela Malečkar ... [et al.] ; slikovno gradivo Narodna in univerzitetna knjižnica ... et al.]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. - (Album / Mladinska knjiga) ISBN 978-961-01-2958-5 1. Zupan, Vitomil 2. Malečkar, Nela 269878272

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduci­ranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali pos­topku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elek­tronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravi­cah. Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si


Življenje in delo Vitomila Zupana (1914–1987)


Vsebina DUH PO ČLOVEKU Ifigenija Simonović

6

Kako se je začelo 7 Leto 1948, zapori in prostost 26 Zasledovalec samega sebe 46 Zapuščina 58 Esejistika 65 Poezija 70 Za otroke 80 Prevajalec 84 Premišljevanja, potovanja, podjetnost, prijateljstva … 88 LITERATURA Izbor Aleš Berger

116

Trije potepuhi 117 Proti zemeljskemu težišču 121 Andante patetico 125 Romeo in Julija 137 Angel z ognjenim mečem 139 Mož z bulico na očesu 150 Praznina 153 Beli prah 168 Zaliv plešočih rib 183 Tri reči 202 INTERVJUJI 210 Inženirjeva delavnica je polna idej, Željko Kozinc Tu je trideset let človeške izkušnje, Jernej Novak Slovenski pisatelj visi v ekstremih, Milan Ljubić Moja mlada leta, Mija Repovž Nekoč smo se imeli radi, David Tasić, Meta Roglič

211 215 220 223 228


PRIČEVANJA in raziskovanja

234

Alenka Puhar: »Kriminalna kariera« Vitomila Zupana Lado Kozak: Ljuba fanta, Miklavž in Damjan! Aleš Gabrič: Greh in kazen Peter Zobec: Kultivirani gentleman Metod Pevec: Tečaj jahanja, boksa in vitomilizma Milček Komelj: Pisateljeva slikarska nadarjenost Mojca Kreft: Dramski menuet Mile Korun: Spomin praznih rok Janez Pipan: Zapiski o svobodi Matija Logar: Stvar Vitomila Zupana Dušan Jovanović: Vojni junak in večni upornik Manca Košir: Dragi Vitomil!

235 258 260 277 282 288 291 313 316 330 334 336

Ljubo Sirc: Skupaj v sobi 168 Taras Kermauner: Čreda ga je mrzila, nato občudovala Tone Pavček: Važno je bilo priti k njemu Aleš Berger: Vitalen in mil Milenko Jergović: Čebele in ljudje Vesna Milek, Boris Cavazza: Z njim me je povezal boks Margit Podgornik: O arabskih besedah v Zupanovih delih Dušan Moravec, Filip Kalan, Andrej Hieng, Dim Zupan, Aleš Debeljak, Janez Gale, Katarina Otahal

342 346 351 358 363 367 369 375

Biografija in BIBLIOGRAFIJA 382 Biografija po letnicah, Alenka Puhar 383 Kratke vsebine romanov, Katja Bukovšek 387 Bibliografija, Matjaž Hočevar 390


Svet ni sestavljen iz držav dežel blokov sil razmejenih področij in policijskih okrajev. Vse to je strašna izmišljotina. Svet je sestavljen iz zelo majhnih svetov ki brez meja prehajajo drug v drugega na tleh v mahu v travi v pesku v vodi v zraku v tleh v skalnih plasteh. S temi svetovi je treba živeti kot majhen svet brez meja sredi svetov. Vse drugo je bolje pozabiti.1

Ifigenija Simonović

Duh po človeku 01

SPOZNANJE OB GLEDANJU ŽIVLJENJA POD NEKIM KAMNOM

Vitomil Zupan: Pesmi s »prostosti«, samozaložba I. Simonović, 2007, str. 309.

1


Kako se je začelo

V

itomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Mati Ivanka Korban je bila učiteljica, oče Ivan pa poročnik. Oče je padel v prvi svetovni vojni. Do smrti je dobival plačo, njegova vdova pa ni prejemala pokojnine. Ker ni bila več poročena, je smela opravljati učiteljski poklic, saj je pred vojno končala učiteljišče. V pismih s fronte je Ivan Zupan problem z denarjem večkrat omenjal. Zavedal se je odgovornosti za to, da bi bila žena in otrok preskrbljena, hkrati pa je moral na fronti sam poskrbeti za prenočišče in hrano, pa ne le zase, temveč tudi za slugo, ki je skrbel za konja, tovor in kuhanje. Ženina družina mu je pošiljala, kar je mogla, po vojaški pošti – podobno kot je kasneje družina Vitomilove žene Nikolaje Dolenec Zupan pošiljala Vitomilu pakete v zapore v drugi svetovni vojni in po njej. Tako kot oče je bil tudi Vitomil odsoten, ko je imel majhne otroke. Očetovem domu na Bledu se je reklo Pr’ Ksel. Več rodov so bili družina tesarjev in blejske pletne še vedno izdelujejo potomci Zupanove družine. Vitomilov oče in stric sta bila prva otroka, ki sta šla študirat, prvi na vojaško akademijo, drugi pa na pomorsko. Hiša je stala v Mlinem. Imela je pogled na jezero. Vitomilov oče Ivanki v pismu obljublja, da jo bo prišel čakat na postajo v Zasipu. Od tam so se baje vozili na Bled in v okoliške kraje z izvoščki. Vitomil je bil navezan na babico, medtem ko je o materi napisal, da je umrla, ko mu je bilo devet oziroma enajst let. V resnici se je drugič poročila leta 1918, ko pa je bil Vitomil star 14 let, je ponovno ovdovela. Vitomil je verjetno čutil, da ni v središču pozornosti, in je njeno poroko doživljal kot zapuščanje. Z materjo sta imela kljub vsemu tesne stike, pošiljala mu je pakete v zapor, pomagala mu je kupiti hišico, obiskoval jo je v domu za starejše v Laškem. Umrla je leta 1981. Pokopana je v Laškem, kjer je živela s tretjim možem, notarjem Alfonzom Pernatom. O Vitomilovem otroštvu priča knjižica Vitomilova železnica. Josip Korban, Vitomilov stric, je leta 1923 napisal pripoved o malem Vitomilu, ki je bil takrat star devet let, toliko kot deček v pripovedki. To je verjetno najstarejše ohranjeno pričevanje o dečku Vitomilu, če izvzamem očetova vprašanja o njem v pismih s fronte. Že takrat je izstopal iz družbe vrstnikov. Že takrat je bil občudovan. Zanimal se je za tehniko, bil je dober voditelj in imel je bujno domišljijo. Josip Korban pravi, da je imena krajev spremenil, omenja pa Kamnik, kar ni daleč od Dola pri Ljubljani, od koder je bila družina Korban. Omenjen je tudi Vitomilov oče, ki je padel. Starejši osamljen gospod, vdovec, morda Josip Korban sam, uči Vitomila igrati na violino in mu na koncu pripovedke, na koncu počitnic, podari hranilno knjižico s 3000 kronami. Kot plačilo za pogum. Igro z vojački, opisano v knjižici, Vitomil opisuje v romanu Človek letnih časov. V pripovedki mati stisne Vitomila k sebi in reče: Najbolj sem se bala tega na svetu, da bi bil moj sin bojazljivec. Bojazljivec ničesar ne doseže v življenju, pogumnež vse! Je bil to moto Vitomilovih vzgojiteljev? So od njega pričakovali korajžo? Očitno so mu dajali očeta za zgled, očeta, ki ga ni poznal. Kdo bi lahko predvidel, da bo Vitomil moral vse življenje dokazovati, da ni bojazljivec, in tudi vse življenje črpati moč iz legende o pokončnem, bojevitem očetu. Duh po človeku

7

Vitomil z medvedkom (arhiv Dima Zupana). Naslovnica knjižice Vitomilova železnica Josipa Korbana. V njej so opisane kratke družinske prigode. Knjižica je zanimiva tudi s stališča vzgoje otrok tistega časa, priča o igrah, ki so se jih otroci igrali na podeželju, dragocena pa je tudi s slogovnega stališča. To je jezik Vitomilovega otroštva.


Na očetovem domu na Bledu – akvarel neznanega avtorja. Kselova domačija oziroma Pr’ Kselj, Mlino 12, pri Bledu, del hiše še stoji. To je rojstna hiša Vitomilovega starega očeta Joanesa Supana (1836–1919), ki je bil mizar. Pri hiši je bilo sedem otrok, Vitomilov oče je bil najmlajši. Rodil se je leta 1881, padel je leta 1916 v Besarabiji, današnji Moldaviji, kot poročnik bosanskega polka v avstroogrski vojski (akvarel, neznani slikar, arhiv Sreča Verniga, in fotografija hiše danes).

Tedaj si je Blais poklical pred oči (nalašč) prizor iz filma, ki ga je gledal: sneg, žične ovire, mrliči in bombe; ter se je pri tem spomnil slike, ki jo je hranila njegova mati. (Nekje tam daleč med Alpami in morjem se stara.) V gozdu je bil grob in na grobu križ z deščico. Tam je bil pokopan mlad človek, ki je bil njegov oče. Tisti gozd v Besarabiji je bržda še, križa in groba pa gotovo ni več. Tudi slika je bila vedno bolj medla, kajti fotografij še niso znali fiksirati. – Vse bi bilo drugače, ko bi bil tvoj oče živ, je dejala nekoč mati. – Tako si mu podoben; silno rad bi te imel in bi te naučil hoditi in govoriti drugače, ko sem te jaz.2

Polk avstro-ogrske vojske, oče Vitomila Zupana, leutenant oziroma poročnik, spredaj, desno.

Zasledovalec samega sebe, Državna založba Slovenije, 1975, str. 76.

2

8

Duh po človeku


Kot rečeno je bil Ivan Zupan, Vitomilov oče, poročnik v avstro-ogrski vojski. Služboval je v Gradcu, ob začetku 1. svetovne vojne je bil dodeljen bosanskemu polku. Leta 1917 je bil ranjen, a po okrevanju v Gradcu se je vrnil na fronto, na najbolj vzhodni del cesarstva. Padel je v Besarabiji leta 1916. Natančen kraj ni znan. Pošta s fronte3 je opremljena s številkami, ki bi verjetno razkrile položaj polka v času poslednje bitke. Ohranjeno je tudi sporočilo o sprejetju v bolnišnico in kasneje o smrti. Iz pisem in fotografij se izrisuje podoba ponosnega častnika. Imel je slugo Nikolaja, preprostega možakarja bosanskega rodu. Ko je Ivan Zupan padel, je Nikolaj s komaj čitljivo pisavo sočutno pisal vdovi.

NUK 1/2.

3

Duh po človeku

9

Po ohranjenih pismih sodeč je poročnik Ivan Zupan začel dvoriti gospodični Ivanki Korban leta 1912. O poroki in o rojstvu Vitomila ni pisnih virov, jasno pa je, da je bil Ivan takoj na začetku 1. svetovne vojne poslan na fronto in da je sina poslednjič videl marca leta 1915, torej starega štirinajst mesecev (NUK 1/2).


Sporočilo, da je bil Ivan Zupan ranjen, in nekaj dopisnic s fronte (NUK 1/2).

Vitomilov oče v pismu ženi 5. oktobra 1915 iz bolnišnice Tobelbad med drugim piše: »Jaz služim že 6 leto. Upam da, ako se vse srečno izteče, da nama ne bo slabo šlo. Torej Ti si prihraniti nič ne moreš«. Verjetno ni mogel pošiljati domov toliko, kolikor bi želel. V nekaterih pismih celo prosi za denar. Novembra istega leta sprašuje: »Ali je Vito zadovoljen z igračo? Mislim, da mu bo všeč, ker ima ptiče rad, samo sam je ne bo znal navijati. Ne morem si predstavljati, kakšen je. Ravno pol leta ga nisem videl«. To bi potrjevalo, da je oče videl sina poslednjič marca 1915, starega 14 mesecev. Dr. Josip Otahal, Vitomilov prijatelj, je v filmu Mrki kondor Metoda Pevca (1980) o Vitomilovem odnosu do očeta med drugim povedal: »Mladost … on je ostal že kot otrok brez očeta, ampak to, kar je o njem slišal, je napravilo na njega tak vtis, da ga je do smrti nosil s seboj. To, kar sem videl pri njem, ko je bil star šestnajst let, sem videl tudi še kakšno leto pred smrtjo – fotografijo očeta kot oficirja, ki je padel v 1. svetovni vojni. On si je želel očeta, njemu je manjkal oče … Ko me je ob povratku iz Tuzle leta 1963 prvič obiskal na Golniku, je na steni visela Cankarjeva slika. In Vitomil: A vidiš, to je pa moj oče.« Ivana Cankarja Vitomil večkrat omenja. Tudi meni je pripovedoval o tem, da je Cankar prihajal k njegovi babici. Cankar je morda celo poznal Vitomilovega očeta. Znano je, da se je večkrat pripeljal na Bled. Mogoče je, da je kdaj popestoval malega Vitomila. Že samo pisma Vitomilovega očeta, ki jih je pisal ženi Ivanki s fronte (1914– 1916), in dopisnice in pisma, ki jih je Vitomil pisal ženi Nikolaji iz zapora štiri desetletja kasneje (1948–1954), bi bila pretresljiva knjiga. Dva moška. Dve vojni. Dva sorod­na (vojno-ljubezenska) načina preživetja. Dve ženski, prejemnici pisem, Ivana, Vitomilova mati, in Nikolaja, Vitomilova žena. V zaporu je Vitomil napisal veliko ljubezenskih pesmi. Tudi dopisnice ženi je včasih napisal v verzih, ki jih je potem, v obliki pesmi, tudi vključil v zaporniške zvezke poezije.

10

Duh po človeku


Vitomilov oče Ivan Zupan, sam in z ženo Ivanko (arhiv Dima Zupana). 19. VII. 1915 Draga mi! Danes marširamo proti /Dujes Frau./ Povsod same slike bojev. Spal sem v sobi, kjer so bili pred 14 dnevi še Rusi. Vidi se še ostanke ruskih uniform in kruha. Je to hiša od učitelja, ki je bežal. Čuje se grmenje topov od daleč. Vozili smo se jako daleč. Naslov natančen Ti pošljem pozneje. Pisati bi ti imel še dosti, kar se tu vidi, same grozne zanimivosti, tu so se namreč vršili tisti hudi boji, da so se Rusi umaknili. Ljudje je malo ostalo. Pisalna miza je prazen sod vina okoli polno raztrganih knjig. Pozdravi Pepeta in mamo! Vama obema poljub, Ivan 15. VII. 1915 Draga Ivanka! Vedno višje gremo. Štrapace so precej hude. Tudi sluga ima dosti nositi. Danes ponoči so nas Rusi z različnim ognjem. Nekaj je bilo ranjenih, splošno pa so jo morali pred našo altirelijo pobrati. Kako vama? Da sva bila z Lenatom skup veš? Pošta je precej redna, le veliko piši. Jaz ti pišem vedno, kadar imam čas. Jesti dobimo včasih dosti, večkrat ne. Danes kuhava kuro, ki sva jo kupila. Sicer pa je težko dobiti kaj. Voda je sploh slaba. Navadno skuha Nikola črno kavo. Stanujem v neki pristavi, ki je razpuščena. Hodimo kakor Cigani. Splošno mnenje je tu, da črez poletje ne bo trajalo – No vidiš sedaj pa ni treba ajfrati ni tu nobene punce. Poljubček malemu! Pošlji Tvojo sliko! Te pozdravljam, Tvoj Ivan poštni datum 28. X. 1916 napisano 19. X. 1916 Nekaj Tvoje pošte precej danes prejel. Neprijetno, da ne dobiš podpore od države ali jaz sem Te redno opozarjal, hrani, dokler je čas, jaz vendar ne pošljem denarja, da se sproti porabi. Glej, da izhajaš kakor druge. Ta mesec bom skušal več poslati, ker imam kot kor. tudi več dohodkov. Po zadnjem boju sem pa cel, pa imam obvezana dva prsta, sicer se dobro držimo. Ko Ti pišem, se peče v /?/ kokoš. Pred nekaj urami so bili še romunski oficirji notri. Kaka izprememba. Ampak ne piši mi tako obupnih pisem. Saj vendar še ni vseh dni konec. /Ab/ je držal take boje, da Ti nisem mogel obvestiti. Torej nikar ne zabavljati. Pošlji raje časopise.

Duh po človeku

11


Vitomil z mamo Ivano Zupan kot otrok in z mamo in babico Ivano Korban kot študent (arhiv Dima Zupana).

Ljubezen terja družbo najvišjo – plemenitost, veselje, narávnost, pogum, pred nizkotnimi gosti zapira hišo, spodbada dejavnost, razvnema razúm. Ljubezen pomeni človeku preskušnjo, kdor tu propade, ne bo nikdar zrel, ljubezen razkriva sposobnost dušno – tej skušnji človek še ni ušel. Ljubezen odpušča, podpira, pomaga – a terja neizprosno, kar ji gre – gleda in presoja, mila in blaga, in podira ovire in prestavlja goré – neumnost in spridenost zaničuje, terja od ljubimcev plemeniti zanos, vztrajnost in pamet, značaj prekuje, za vsako ceno brani ponos.4

Pesmi iz zapora, 5. knjiga, str. 180.

4

12

Duh po človeku


MOJ OČE Moj oče je bele konje jahal in ni spoznal sodišča ne ječarja, z brzino meča se je rad pobahal, junaške smrti padel za cesarja. Pozabil poskrbeti je za sina, le cesar je poslal odlikovanje in k vragu šel, trobarvna domovina je kmalu zaigrala zlate sanje. Zajahali smo konje in zleteli – zleteli – ja, v desetih dneh iz sedla: Zvonovi za Veliko noč so peli, ko se nam mreža je čez usta predla. Die Fahnen hoch smo slišali od blizo, fanfare /?/ in Giovinezzo, čemú smo vpregli se v kraljevsko cizo in ohranili vatikansko leco? Jekleno vojsko da nam kraljevina, mednarodno oporo papež v Rimu – ko v burki zgine čudna domovina čez noč v plamenih in oblakih dima. Lej, oče, ti si bele konje jahal, junaško padel, pustil me usodi: vsaj malo bi mi bil tedaj pomagal – češ jej in pij, do konca miren bodi, ali me vzel s seboj – počitek večni, ali zapustil zdravo oporoko na zlatem temelju in ne nesrečni ponos vojščaka, ki nikdar za moko in mast in službo ne daruje misli. Mar nisi vedel, da bom padel v ječe, v vojské, spet v ječe, grizel grenko kisli obledni kruh vsakdar sovražne sreče? Imena tvojega nisem zlorabil, tvoj dedič bele sanjske konje jaham, kljub vsemu hvala, čas me ni pohabil, s hitrostjo meča kakor ti se baham.5

Pesmi iz zapora, 1. knjiga, str. 146.

5

Duh po človeku

Vitomilov oče (arhiv Dima Zupana).

13


Adolf Robida in Vitomilova mati, peti in šesta, z desne v prvi vrsti ter učenke strojepisja, 1927 (Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti).

Mati se je, kot že rečeno, leta 1918 ponovno poročila. Podatke o njenem drugem možu, Vitomilovem očimu Adolfu Robidi, mi je sporočil Drago Samec iz Biblioteke Slovenske akademije znanost in umetnosti. Ljubljanska družina Robidovih je bila najprej znana po visokem občinskem uradniku Ivanu Robidu (1845–1927), ki je imel velik smisel za zgodovino in je vestno pisal ljubljansko kroniko v prvih letih 20. stoletja. Imel je dva sinova, Ivana in Adolfa. Prvi je bil nevrolog in psihiater pa tudi pesnik in dramatik. Drugi sin je bil profesor germanistike, gimnazijski ravnatelj pa tudi literat, prevajalec in literarni kritik. Leta 1921 je Adolf Robida izdal knjigi Slovenska stenografska čitanka in Samoznaki slovenske stenografije. V njegovi šoli je poučevala tudi Ivanka Zupan, Vitomilova mati. V zgodbi o življenju Vitomila Zupana je profesor Adolf Robida zelo pomemben. Vitomila je usmeril v študij tujih jezikov in mu omogočil dostop do ene najbogatejših zasebnih knjižnic v Ljubljani. Vitomilova mati je ob nenadni smrti Adolfa Robide leta 1928 pisala Franu Saleškemu Finžgarju: »Tam – največja soba, od stropa do tal – sama knjiga. Kaj podstrešij je prebrskal po Sloveniji, koliko knjig rešil iz prahu in jih znašal in urejal, da je danes njegova knjižnica izmed

14

Duh po človeku


najlepših, kar jih zasebnih premore slovenski človek.« To knjižnico je Vitomil uporabljal še vse do leta 1938, ko so jo Banska uprava Dravske banovine, Mestno poglavarstvo v Ljubljani, Hranilnica Dravske banovine in Mestna hranilnica ljubljanska odkupili in jo podarili malo prej ustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti v Ljub­ljani. Knjižnico je popisala Vitomilova mati. Njen popis je ohranjen. Knjižnica je bila kasneje porazdeljena raznim inštitutom. Ohranila so se Vitomilova spričevala,6 ki so vse do sedemdesetih let ležala na podstrešju hiše, ki je stala za prvo vrsto hiš ob Gradaščici, na desnem bregu, kjer zdaj stoji blokovsko naselje. Otroštvo (seveda tudi življenje na obrobju Ljubljane med obema vojnama do okupacije) je Vitomil najbolj neposredno opisal v romanu Vrata iz meglenega mesta. Na rokopisu7 je datum: Zima leta 1947/8. Nekaj tipkarskih popravkov je naredil leta 1955, roman pa je izšel šele leta 1968. V šolskem letu 1924/25 je bil Vitomil vpisan v prvi razred III. državne realne gimnazije v Ljubljani. Predmetnik je poleg naravoslovnih predmetov obsegal še NUK 2/2007. NUK 2/2003, mapa 2.

6 7

Duh po človeku

15

V NUK-u hranijo okrog 20 Vitomilovih spričeval, to na sliki nosi žig o izključitvi. Dokaze o študiju hranijo tudi v arhivu Univerze v Ljubljani (NUK 2/2006).


Vitomil, študent okrog leta 1936 (arhiv Dima Zupana).

slovenščino, srbohrvaščino, latinščino in nemščino kot neobvezni predmet. Verouk je bil na prvem mestu. Drugi razred v šolskem letu 1925/26 je izdelal s prav dobrim uspehom. Zdaj je imel namesto latinščine francoščino. V tretjem letniku je nadaljeval z nemščino kot neobveznim predmetom, za francoščino je dobil odlično, slovenščino in srbohrvaščino prav dobro. V četrtem letniku je nemščino opustil. Zakaj je bil v vseh teh letih opravičen telovadbe, ni znano. Je bil bolehen otrok? Na fotografiji iz Crikvenice je videti postaven in močan. Čudno, saj se je kasneje kot mornar preživljal tudi z boksanjem. Zanimivo je morda, da je na spričevalih kot oče naveden Ivan, pred imenom je križec, a v rubriki za poklic ni zapisan kot poročnik, temveč kot bančni uradnik. Morda je tudi zanimivo, da so bila do šolskega leta 1928/29 spričevala pisana v slovenskem jeziku in v latinici, spričevalo za šolsko leto 1929/30 pa je pisano v cirilici in latinici, ocene so vpisane v slovenščini. So slovenski učitelji na ta način kljubovali srbskemu nacionalizmu? Naslednje leto je bilo spričevalo natiskano dvojezično, a ne več v cirilici, slovenščina je bila na prvem mestu. Srbohrvaščina ni bila več obvezna, Vitomil iz tega predmeta ni bil ocenjen. Zanimiv je žig na hrbtni strani spričevala 1931/32, ko je končal osmi razred gimnazije. Vitomil »je bil po členu 43. t. 2. zakonika o srednjih šolah izključen iz ljubljanskih srednjih šol za šolsko leto 1932/33«. To je bil zakon o srednjih šolah, razglašen v Službenih novicah št. 217, LXXXVII. Po tem zakonu mu je ministrstvo za pravosodje dovolilo opravljati maturo na Državni gimnaziji v Kranju. Opravil jo je še isto poletje. Izpraševalo je pet profesorjev, prisostvoval pa je tudi predsednik izpitnega odbora, upravnik univerzitetne biblioteke iz Beograda. Spričevalo je ohranjeno. In zakaj je bil Vitomil izključen? Ker je pri igranju ruske rulete po nesreči ustrelil prijatelja. To so mu očitali tudi kasneje na sodnem procesu leta 1948, čeprav je bil dogodek obravnavan kot nesreča z orožjem in ne kot umor. Vitomil mi je pripovedoval, kako je bila Ljubljana takrat vsa pokonci, kako so ga vse­povsod spremljali obtožujoči pogledi. Dogodek je večkrat omenil v romanih, zelo natančno ga je opisal v Apokalipsi vsakdanjosti. Vsekakor je Vitomil po tem dogodku odpotoval, prepotoval je Evropo od Grčije in Turčije do Španije, vsaj po morju. Pripovedoval je o tujski legiji, a vedno nejasno, ker naj bi ta vojska iskala ubežnike in jih hudo kaznovala, če jih je odkrila. Baje je bilo zelo težko pobegniti. Vitomilu je vendarle uspelo. Izkušnje mornarja in mladega človeka, ki se izmika in briše sledi, ker ga teži obsodba (ali strah pred preganjanjem tujske legije), je uporabil, ko je pisal roman Zasledovalec samega sebe. To ni bilo zgolj turistično potovanje, temveč umik iz Ljubljane. Morda je popotoval le nekaj mesecev, ker pa jih je tako intenzivno doživljal, se je zdelo, ko je pripovedoval, da je bilo to obdobje daljše. Tudi v romanu se »zgodi« preveč za eno človeško poletje. Vendar se je, sodeč po spričevalih in seznamih vpisanih študentov, še isto jesen, 30. septembra 1933, redno vpisal na univerzo, obiskoval je predavanja in še pred 2. svetovno vojno opravil vse izpite razen diplomskega. Ko mi je o teh potovanjih pripovedoval, sem imela občutek, da se je vrnil zaradi vojne, vendar nekje omenja, da ga je mati prepričala, naj najprej doštudira, potem pa naj se vrne na ladjo, če že hoče. Mati mu je tudi svetovala, naj gre na tehniško šolo, da bo znal kaj koristnega. Risal je, mislil je na slikarstvo, družil se je z umetniki, prijateljeval je z Zoranom Mušičem, družil se je s sodelavci Akademske

16

Duh po človeku


založbe, predvsem z ustanoviteljem Silvestrom Škerlom, tako da je praktična izbira gradbeništva kot poti do arhitekture oziroma umetnosti razumljiva. Pisanje pa je bilo nekaj, kar je Vitomil tako ali tako neprestano počel. Večkrat sem zasledila poročila o tem, da je že kot otrok šival popisane papirje v zvezke. Ob napadu Hitlerja na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je Vitomil prijavil kot prostovoljec, a je bil njegov odred po kapitulaciji države razpuščen. Ta klavrni zgodovinski dogodek opisuje že v prej omenjeni pesmi Oče in v nekaj drugih pesmih, pa tudi v romanu Vrata iz meglenega mesta. Vojaki so slekli uniforme in se razšli, nekateri so se organizirali v vaške straže, nekateri so se pridružili komunistom in čakali na Stalinovo odločitev, civilisti so se pripravljali na najhujše ali se pač prilagajali po svojih močeh in načelih. Prav v tisti neodločenosti jugoslovanske vlade je nastal dokončni razdor med Slovenci. Pred tem trenutkom so bili razdeljeni na klerikalni in liberalni tabor (Sokol, Orel), potem pa so razpoko razstrelili komunisti. Vitomil mi je razlagal, da se je bilo v tistem zgodovinskem trenutku, v tistih nekaj mesecih slovenskega časa treba odločiti za boj proti okupatorju, za boj proti komunizmu, za boj proti obema zlema ali za nekaj vmes. To razpotje je primerjal s časom Trubarjevega nagovora Slovencev, naj se naučijo brati, torej misliti v svojem jeziku in s svojo glavo. Komunisti so hoteli misliti namesto ljudi, ljudem so vsiljevali svoje prepričanje in uničevali drugače misleče. Ni obsojal mladih, ki so jih vpoklicali v italijansko ali nemško vojsko, odpeljali so jih pač, mnogi so padli, mnogi pa so se ob prvi priložnosti priključili partizanom – mnogi niso bili dobrodošli. Obsojal je tiste, ki so privolili v sodelovanje z okupatorjem. Izdajalce je zaničeval. Srednje poti ni, to mi je največkrat dopovedoval. Si ali nisi. Boš skočil ali ne. Vsakemu koraku sledi naslednji. Vsakega usmeriš sam. Vsak hip soodločaš. V romanu Vrata iz meglenega mesta so me pritegnila zlasti razmišljanja o tem, kje je izvor človekovega nagnjenja k takemu ali drugačnemu odločanju. V romanu nastopajo junaki, ki so bili že kot otroci zahrbtni in potuhnjeni in so pri njih te lastnosti prevladale tudi ob okupaciji. Vitomil se je zgodaj zanimal za psihologijo, zato ni mogel pisati realističnih romanov s programsko in programirano vsebino. Bil je nenehno v zasedi: lovec na izkušnje in kronist življenja. Duh po človeku

17

Družina na počitnicah v Crikvenici, pred letom 1928. Vitomil (prvi z leve), njegova mati (tretja z leve) in očim Adolf Robida (peti z leve) (arhiv Dima Zupana). Vitomil, boksar 1937. To fotografijo je nosil v partizanski torbi (NUK 4/2008). Na hrbtni strani fotografije piše: You are in every muscle and every thought of mine Vitomil (V vsaki mišici in v vsaki misli si prisotna).


Na tem listu je koledar bivanja v Gonarsu od 25. februarja do 22. marca, verjetno leta 1942. Z enako pozornostjo je zabeležil prvi teloh, zvonček, brstenje kostanja kakor lakoto, mašo, dneve brez cigaret, prejeto in odposlano pošto, številke tirov, po katerih so ga odpeljali, številke barak. Ta dokument je nosil v partizanski torbi (NUK 4/2008).

BABICA, naprej: izšel sem iz sokolskih vrst in sem v partizane pripeljal veliko sokolov. Od vsega tega je ostala samo bedna pravljica. Dali smo najboljše vojaške kadre, to je res. A naša idejica je bila tako otroško skromna, da se je ni bilo težko polastiti. Od tridesetih delegatov Sokola na zboru leta 1944 samo dva nisva bila partijca (na osvobojenem ozemlju Bele krajine). Tyrš – requiescat in pace.8

Komedija človeškega tkiva, 2. del, Cankarjeva založba, 1980, str. 371.

8

18

Duh po človeku


Vitomil se je brez obotavljanja pridružil gibanju OF in bil kot ilegalec zaprt v Ljubljani, Čiginju pri Tolminu in Gonarsu. Te čase, življenje ilegalca in civilistov v Ljubljani in fašistične zapore, je obravnaval predvsem v romanu Komedija človeškega tkiva. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, star devetindvajset let, je odšel v partizane. Ne zato, ker bi hotel biti vojak, temveč zato, ker v Ljubljani ni mogel več delati kot ilegalec. Obroč se je stiskal. Tej drugi polovici vojnega obdobja je posvetil roman Menuet za kitaro na petindvajset strelov. Osnutki zanj so razpršeni po vsej zapuščini,9 kar kaže, kako dolgo se je pripravljal na pisanje. V snopu beležk in listkov, ki jih je imel v partizanski torbi, je več zapisov, ki vodijo k temu romanu. Bolj nazorne osnutke je pripravil v Španiji dvajset let kasneje.

Vitomil Zupan v partizanih (NUK, Rokopisni oddelek, zbirka Dušana Pirjevca). Dnevni bon za 0,10 lire iz taborišča Gonars (NUK 4/2008).

Največ jih je v mapi NUK 27/31.

9

Duh po človeku

19


Tri brošure z osvobojenega ozemlja; junija 1945 je Propagandna komisiji pri IOOF izdala brošuro Beseda iz naše borbe. Objavljeni avtorji so Ciril Kosmač, Ferdo Kozak, dr. Metod Mikuž, Jože Brejc, Miško Kranjec in Vitomil Zupan. Tu objavljena Zupanova novela Andante patetico je bila tri leta kasneje eden od predmetov usodnih obtožb.

V istem obdobju, po vsej verjetnosti pred letom 1948, je Vitomil napisal tudi osnutek za avtobiografski roman,10 ki je pravzaprav kratek in jedrnat življenjepis. Osnutek nazorno kaže, kako je pisatelj prevajal dejansko dogajanje v romaneskno zgodbo. Prvoosebni pripovedovalec v osnutku je tik pred diplomo, star toliko, kot je bil Vitomil pred odhodom v partizane. Govori o dveh ključnih ljudeh iz otroštva, o padlem očetu in babici po materini strani. O materi v tem osnutku pravi, da je zgodaj umrla. Zamenjala jo je skrbna in stroga žena profesorja tehničnega risanja in srednjevrstnega pisatelja. Glavni junak Jakob, študent slavistike, se zanima za literaturo. Potem je še ujec, materin brat Marcel, ki po kratki oznaki spominja na Vitomila kot odraslega človeka. Opisuje ga takole: »svobodnjak, nekoliko bohema, šahist in kvartopirec in velik ljubitelj živali, zraven pa hud protiklerikalec«. Iz zapora je res na svojo pest, takoj po vojni, ko je bil še v uniformi, rešil resničnega pisatelja Andreja Hienga. Po tem osnutku naj bi se roman končal nekaj mesecev po osvoboditvi, roman Menuet za kitaro, ki ga je Vitomil ustvarjal trideset let, pa se konča s smrtjo Antona v prvih dneh, tako rekoč v prvem trenutku konca vojne. ODPRAVA ONSTRAN ŽIVLJENJA (L'Expédition au delà de la vie) (Osnutek za roman o vojnem času) V prvi osebi pripoveduje Jakob Breznik, študent slavistike, tik pred diplomo. Personalije: J. B. rojen c. 1914, tik pred izbruhom prve svetovne vojne, oče mu je padel v Besarabiji kot avstrijski oficir, mati je umrla kmalu po koncu vojne, ko je bilo J. B. 5 let. Posvojila ga je rodbina daljnih sorodnikov, ki se tudi pišejo Breznik, skrbnik mu je bil srednjevrsten pisatelj in prevajalec, sicer pa učitelj tehničnega risanja na Tehn. srednji šoli, ta je kmalu umrl in ostala je njegova žena, zelo skrbna, a stroga ženska itd. NUK 3/16.

10

20

Duh po človeku


Vitomil Zupan in Nikolaja Dolenec v Lattermanovem drevoredu v Tivoliju leta 1940 ali 1941 (arhiv Dima Zupana).

Duh po ト考oveku

21


Mali Jakob je živel čisto svoje življenje, v opreki z življenjem rodbine, ki ga je posvojila. Vzgojo je dobil pravzaprav bolj po ujcu, maminem bratu Marcelu, ki je bil svobodnjak, nekoliko bohema, šahist in kvartopirec (dve zlati pravili kvartopirstva) in velik ljubitelj živali, zraven pa hud protiklerikalec. Kot študent se je Jakob včlanil v levo sokolsko krilo, jahal z oficirji na Kočevsko, kjer so preganjali hitlerjance. Športnik in nekoliko filozofa. Na univerzi je bil zoper vse, ki so pripadali kakšni politični stranki. Že zgodaj se je včlanil v OF, delal po­ žrtvovalno, a prihajal občasno tudi v spor (npr. s Francem, ki je trdil, da po revoluciji ne bo več kriminala, s kavljem, ki je hotel, naj likvidira črnoborzijanca – po partiji pokerja itd. celo z vojaško komisijo – ko je hotel na svojo pest rešiti pisatelja iz zaporov v Lj. itd.). Po kapitulaciji Italije gre v partizane – in sem se vleče ves njegov predhistoriat za njim. Februarja 1942 so ga zaprli Italijani in izkusil je vse dobrote dvatisočletne civilizacije. Pripoved teče linearno, kakor se razvija pot z brigado – vmes pa seka spominski val dogodkov pred odhodom v gozdove. Neha se roman (zgodba) nekaj mesecev po osvoboditvi. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je Vitomil delal za Radio OF in slovensko gledališče. Pisal je igre za partizanski oder. Uprizarjali so jih in tiskali že leta 1944: Aki, Punt, Tri zaostale ure. Te igre je imel za propagandno literaturo, a so nabite z namigi, ki propagandistom komunizma niso mogli dišati. To se je pokazalo na sojenju leta 1948. Vitomil se ni včlanil v komunistično partijo. Razlagal mi je, da demokracija ni mogoča, da ni nobene demokratične države na svetu. Posmehoval se je komunističnemu boju za demokracijo, enakost, enakopravnost: v vsakem primeru gre za izkoriščanje človeka po človeku ali obratno. Govoril mi je o relativnosti vsega: reven človek je drugače reven v različno revni deželi, človek v puščavi ali človek v oazi sta različno žejna. Tudi lakote je več vrst. In lakomnosti. Tako je človek v ječi lahko notranje svoboden, človek na prostosti pa suženj. O Vitomilu na osvobojenem ozemlju je spregovoril Bojan Adamič v filmu Mrki kondor. Med drugim je povedal: »V partizanih sva se enkrat v Gorskem Kotarju srečala. Obe brigadi sta prišli skupaj in takrat je bil čisto drug človek, kot sem si ga predstavljal oziroma kot sem ga poznal. Prišel je k meni, sedel zraven mene in sva začela pogovor, ki mi je ostal v spominu. Naših pogovorov je bilo veliko, a tega pogovora se spomnim, ker je bil popolnoma nekaj drugega, kot sem pričakoval. Začel je pripovedovati o tem, kako bi rad pisal, kaj ga zanima, kako se bo vojska končala, kako bova doživela svobodo«. Po vojni se je Vitomil povsem posvetil pisanju, iz gradbeništva je diplomiral šele po izpustitvi iz zapora. Povedal mi je, da je diplomiral zato, ker so mu sodili mesarji in mizarji, ki so se brez diplom prigrebli do oblasti. Nikoli pa ni hotel biti nič drugega kakor pisatelj. Po osvoboditvi se je Vitomil posvetil pisanju. Dobil je Prešernovo nagrado (1947) za igro Rojstvo v nevihti (napisano 1944), igra Stvar Jurija Trajbasa (napisana pred vojno) je bila na programu za uprizoritev v Drami, novelo Andante patetico so šestintridesetkrat uprizorili kot monodramo. Poročil se je z Nikolajo Dolenec in imela sta dva otroka, Dima in Martela.

22

Duh po človeku


Vodstvena ekipa radia OF, od leve proti desni stojijo: Jože Javoršek, Anton Ribič, Cilka BrodnikMalešičeva, Milan Erbežnik, Lenka Tepina, Vitomir Zupan. Na desni sedi Vinko Gorše. Vitomil bere poročila na radiu OF (arhiv Igorja Antića).

Duh po človeku

23


Nikolajo Dolenec je Vitomil poznal že pred letom 1938 (posvetil ji je Pravljico o črnem šejku z rdečo rožo, napisano 1938, objavljeno 2011). Njen praded je bil znameniti češki speolog Jan Ružička, ki je sodeloval pri raziskavah Postojnske jame in Notranjskega krasa v 19. stoletju. Vitomilov največji prijatelj je bil Nikolajin brat Ciril - Ciko, ki je padel v partizanih. Nikolaja in sestra Simona sta bili hkrati z Vitomilom, verjetno prav zaradi njega, tudi zaprti. Po pripovedovanju sina Dima so po Nikolajo prišli julija, jo odpeljali v poletni obleki, vrnila pa se je konec naslednje zime, v isti obleki, z zmrzlinami. Nihče ni vedel, kam so jo odpeljali, ali je bila sploh še živa. Zaprta je bila na škofjeloškem gradu. Dim je bil star tri leta, Martel pa še dojenček. Zanju je poskrbela Nikolajina mati. Vitomil je bil že v zaporu. V nekaj pesmih omenja skrb, da bi Nikolaji kaj hudega storili, posvetil pa ji je prav vseh petindvajset zaporniških pesniških zbirk. Vitomil s sinovoma, verjetno leta 1958 (arhiv Dima Zupana).

24

Duh po človeku


Štirinajst zvezkov poezije iz zapora, objavljeni so bili v sedmih knjigah leta 2006 (NUK 7/40-52).

Duh po človeku

25


LETO 1948, zapori in prostost

P

red vojno sem se anarhoidno drl zoper tedanje vlade kot študent. Imel sem uradno priznana štiri leta boja zoper okupacijo. Po vojni sem sicer kritiziral in zbijal vice, dovtipno prenarejal imena politikov in ustanov, pisal satirične stihe, ki sem jih bral po kavarnah, javno in na glas, a vsa moja družba so bili sami stari partizani, medvojni ilegalci in ljudje, ki so se vrnili iz nemških koncentracijskih taborišč. V prisrčni naivnosti sem bil prepričan, da ni nobene osnove za obsodbo ali celo zapor. Norišnici sem se pa uprl z vsemi štirimi.11

Prišlo je usodno leto 1948. Vitomil je bil obsojen na osemnajst let ječe. V zaporu je bil do konca novembra leta 1954, nekaj mesecev manj kot sedem let. Kazen je prestajal v zaporih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in na Igu pri Ljubljani. V zaporu je napisal petindvajset pesniških zbirk in številne filozofske spise, o zaporu pa trideset let kasneje roman Levitan. O zaporniških izkušnjah je sicer pisal že prej, na primer v romanih Zasledovalec samega sebe in Duh po človeku ter v igri Ladja brez imena. Rokopis kot koncept te igre12 nosi datum 6. junij 1954. To so bili zadnji meseci, ki jih je živel v zaporu. Stalinske čistke in stalinski veleprocesi so tipičen primer za pravilno uporabo Stalinove Taktike in strategije, katero smo pod roko dobili v branje od profesorja, ki nas je študente prosil, naj o tem molčimo: a brez nauka te knjige ni možen noben uspeh marksistične revolucije. Ne smemo tudi pozabiti, da je sodobno kriminologijo ustvaril eden najsodobnejših francoskih kriminalcev. Čista formalnost je tudi razločevanje zločinov na klasične in politične: to je navaden umor, ono pa politični umor; tole je navadna tatvina, ono pa je politična. Tisti, ki ima moč, določa, kakšno je dejanje, tisti, ki nima moči, pa mora držati gobec. Seveda sem se vprašal tudi, ali nisem nemara kak kritik družbe ali celo demokrat? Zelo jasno sem si odgovoril: Ne. Kritik nisem, ker nikakor ne nameravam postati kak poboljševalec sveta, reformator, ali celo pripadnik kakšne uporne miselnosti; zasebno goje kritiziranje pijanci in živčni tipi. Demokrat nisem, to se vidi po tem, kako razumem neenakost med ljudmi.13 * Kadar človek človeka nečloveško otipava, se temu pravi preiskava; ko ga nabijejo, se temu pravi priznanje; ko mu prebero paragraf, se temu pravi obsodba, in ko ga pošljejo v šolo za zločince, se temu pravi zadoščenje pravici.14

Levitan, ČGP Delo in Pomurska založba, 1985, str. 35. NUK 13/20. 13 Duh po človeku, Mladinska knjiga, 1976, str. 85. 14 Zasledovalec samega sebe, DZS, 1975, str. 116. 11 12

26

Duh po človeku


ZID

Cilj

Zid, krvoses, hujši ko vsak vampir, pije kri, moč, zdravje, prožnost, barvo z obraza, ta rabelj mladosti, cesar prahu in mraza in smradú. Zid, pokrov čez grobni mir, v katerem votlo donijo besede, kjer se krik in stok sesede v nič. Zid, mrzli gledalec človeških muk, budnemu kamnitni tlačitelj upora, spečemu čepeča mora na prsih. Zid, v katerem zapoje pomladni jug, drgetajoči, srdito pojoči kamen, trdnjava zoper veseli plamen življenja.15

Vzeli ste mi vse, kar imam rad, iztrgali ste me iz krajev, kjer sem rad, dali ste mi vse, česar ne maram, me tja dajali, koder nočem biti. Potrgali ste z mene, kar vas moti, obleko mojega okusa, meso s telesa, ostrigli ste lase mi s trdo bedo, obraz mi izklesali v togo masko. Ne nosil bi obleke, ki jo nosim ne čevljev in ne kape arestantske, ne jedel bi obledne sive župe ne gledal bi brezbarvnih sten, in ne poslušal besedi surovih, ko bi pred mano cilj ne bil ponosen, pred čigar lučjo pada stiska v prah. Res, vzeli ste mi vse, kar snov ozaljša; kar duh premore, vzel sem za zapah.

Zupan je bil v kaznilnici Maribor zaprt v letih 1950–1952. Zračni posnetek je iz junija 1912 (Zavod za urbanizem Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor).

15

Vitomilova jetniška kapa, hrani NUK, last vnukinje Maje Zupan.

Pesmi iz zapora, 3. knjiga, str. 204.

Duh po človeku

27


Prelistala sem časopise in revije, ki so izhajali od leta 1933 dalje, ko je Vitomil v Mladiki objavil prvo novelo Črni šahovski konj. Zanimalo me je, čigava zbrana dela so izhajala, kdo je prevajal, kdaj, kaj (ne tudi kako!), kdo je bil nagrajen, kdo zamolčan (do leta 1967 celo Integrali Srečka Kosovela!). Še posebej so me zanimale revije med letoma 1945 in 1948. Slovenski poročevalec je bil na primer dnevnik velikega formata, ki je imel sprva kulturno stran vsak teden, v letu 1948 pa komaj enkrat na mesec. Politiki so hodili od kongresa do kongresa od Triglava do Đevđelije in Moskve. Časopisi so objavljali po več strani dolge referate politikov vseh republik in vse Sovjetske zveze. Kako na podeželju pridelati več z manj ljudmi, saj je industrija potrebovala delavce. Na dve leti zapora so obsodili sina mesarja, ki je očetu pomagal klati konje, in njegovo ženo, ki je pomagala prodajati konjske klobase. O takem »kriminalu«, o zdravem podjetništvu, ko se je človek pač znašel, da je preživel, so pisali z gnevom. Jemali so trgovcem trgovine, meščanom stanovanja in hiše. Poročali so o veličastnih praznovanjih 1. maja, o obletnicah rojstev Lenina, Marxa, Engelsa in Stalina, o objavah prevodov temeljnih del marksistične literature. Izvedela sem, kdo je več veljal med veljaki. Ko sem brala, sem čutila strašen pritisk: treba je bilo ustreči, dokazati privrženost. Poročali so o nekaj sodnih procesih, ko je šlo za morda ducat ljudi, »vojnih zločincev«, a za vrati zaporov so izginjali nešteti, nikjer omenjeni, po izpustu iz zapora zapriseženi k molčanju. Ljudje so izginjali v skupinskih grobovih, zalivali so trupla z betonom. Vitomil mi je govoril o dachavskih procesih in o povojnih pomorih. Veliko sem pravzaprav vedela, samo dojela nisem. Ljubo Sirc, obsojen na smrt v Nagodetovem procesu, je v spominih Med Hitlerjem in Titom (pod naslovom Nesmisel - smisel je izšla leta 1968 v Londonu) in tudi v knjigi Dolgo življenje po smrtni obsodbi (2010) pisal o tem, kako si je delil celico s pesnikom Vitomilom, in tudi da sta bila na isti dan izpuščena. Vitomil mi ni omenjal Ljuba Sirca. To mi potrjuje misel, da mi ni mogel zaupati. Dandanes se mi zdi celo čudno, da me ni nikoli nihče spraševal o srečanjih z Vitomilom, on pa mi je pogosto kazal ljudi, skrite za časopisi, ki so posedali za sosednjimi mizami v kavarnah in gostilnah, kjer sva se družila. O največji naklonjenosti usode in spretnosti življenja: začetek je težek, pravijo, toda vse kaže, da so konci težji; opraviti karkoli zadovoljivo, ne zdrkniti z višine, ne pogrniti po tleh, ali kaj posvinjati, to je čedna stvar. Često se začne večna zabava še kar lepo, često se srečajo in spoznajo ljudje še kar prijazno, često se začne pustolovščina še kar obetajoče, toda na koncu vse skup pade in tam se začne mučno spoznanje o nepopolnosti vseh reči. Ljudje se napijejo in vse uničijo, kar je bilo veselega v družbi, ljubimci postanejo prepirljivi in vsakdanji, živčni ljudje stresejo oliko s sebe in z njo zmožnost ohraniti določen slog do kraja, to je nekakšna srečna kombinacija pameti, okusa, spretnosti in naklonjenih okoliščin. Kadar prihaja do škandalov, obračunov, razkrinkavanj, očitkov – nastane zelo malopridno življenje.16

V arhivu sta dve pismi Ljuba Sirca,17 ki mi je kasneje, že po letu 2000, povedal, da mu je Vitomil pošiljal angleške prevode pesmi – nekaj jih je tudi res v arhivu. Ljubo Sedem knjig Pesmi iz zapora, 25 zaključenih pesniških zbirk, 1800 strani, približno 60.000 verzov (samozaložba, Ifigenija Simonović, 2006).

NUK 13/94. NUK 1/5.

16 17

28

Duh po človeku


Sirc mu ni mogel pomagati prodreti na evropski knjižni trg. »Kako, jaz sem ekonomist, nobenih umetnikov nisem poznal,« se je spominjal še spomladi leta 2012. Vitomila je izpljunila srenja, ki ji je držal ogledalo! Igra Stvar Jurija Trajbasa (napisana 1940, odložena zaradi vojne, odstavljena s programa Drame 1947) res ni mogla soobstajati z dramatiko, ki je nastajala v tistem času. Bila je preveč klasična, preveč psihološko poglobljena in preveč preroška. Vitomilu se je že ob izidu igre Rojstvo v nevihti (Partizanski oder, 1945) zdelo pomembno napisati letnico nastanka (1944), kakor da je že sprejel dejstvo, da njegova dela ne bodo izhajala v takem zaporedju, kakor jih je in bo pisal. Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo je na primer izšla 73 let po nastanku. Roman Klement je bil napisan leta 1942, izšel pa je leta 1974. Potem so me vozili na sodišče, uprizorili so nekaj meni nerazumljivega; tedaj še nisem imel pravih izkušenj. Da sem nemoralnež – no, to bi še nekako razumel, kolikor ljudi toliko pogledov na to reč. Baje je Ljudmila pričala, kako sem jo nategnil v rit. Grozno, ne? Ženska je baje pri tem duševno trpela, pri drugih, normalnih stikih pa manj. A zanimivo je, da sem med tem postal tudi špijon, izdajalec domovine, sovražni propagandist in take reči. Baje sem tudi streljal na nekoga, pa ga nisem zadel, ker je bil preveč pogumen. Baje, baje. Baje tako mora biti, baje se mora to tako izvesti, baje je tako zelo zaželeno; baje me je sodil bivši mizarski pomočnik, ki je imel baje na mizi pred seboj listek, na katerem je bilo baje napisano, koliko naj mi odrapi; in baje naj bom vesel, da se vse skupaj ni končalo tako, da bi me zvagali ali počili. Fino, ne? Pa nazaj v samico, ko sem prejel petnajst let prisilnega dela (kakor so temu rekli). Tam sem mislil, da bo vroče, no, pa ni bilo nič hudega. Zvečer so me obiskali trije višji častniki (častnik, to se sliši tako lepo, veliko lepše kakor oficir), moji nekdanji tovariši iz vojne. Rekli so, naj se nikar ne sekiram, pozanimali so se, koliko bab sem nabrisal v Ljubljani, temu so se prisrčno smejali. Potolažili so me, češ, da mi ne bo treba izdržati vseh let, samo da bo hrana tam v jetnišnici precej slabša od te tukaj. Tam so me imeli še nekaj dni, potem so me odpeljali v jetnišnico in me butnili v samico v traktu, za katerega sem kmalu izvedel skozi zidove (tega sem se medtem že naučil), da je to smrtni trakt. Na eni strani je eden čakal na smrt z ustrelitvijo, na drugi pa je bil neki intelektualec, ki se ni upal kontaktirati, pač pa je noč in dan tipkal na stroj. Bilo jo ravno precej mrzlo, zato so mi vzeli okence z line, da ga dajo popraviti. Nisem ga več videl. Voda v vrču je zmrznila. Ko sem ribal celico, sem imel potem drsalnico od okna do vrat (trim). Za odejo pa nekaj zelo tankega, krpo, kateri sem videl skoz. A iz skladišča sem dobil čez tisoč cigaret, ki so se med tem nabrale iz paketov tam. Vžigalic pa ne, a zdaj sem imel že nekaj prakse in sem si napravil čeden in uporaben cunder. Od mraza so se mi odprli členki na prstih, da mi je tekla ven nekakšna sokrvica. Dali so mi za brat Leninove zbrane spise, tretji zvezek. Iz metle, ki so mi jo dajali v celico zjutraj, da pomedem, sem izpulil debelejši sirek, s podkvico s pete (nabrušeno na nožič) sem si odrezal čopek las, iz hlač sem izpulil nit – in napravil čopič. Iz saj in rje (z večno mrzlega radiatorja) sem zmešal tinto. Pisal sem na sekretni papir pesmi, najprej z velikimi črkami, pozneje sem se navadil čisto lepo pisati s čopičem. Skril sem se h kibli in pisaril, kar mi je prišlo na misel. V tem sem občutil veliko svobodo, upornost – in celo nekak up.18

Komedija človeškega tkiva, 2. knjiga (Cankarjeva založba, 1980, str. 390).

Zaporniška avtoportreta (NUK 7/40-52).

18

Duh po človeku

29


Najmanj mu je bilo naklonjeno leto 1948, ki ga je potegnilo v kloako, iz katere je izplaval zaznamovan, opraskan, bolan, a nikakor ne poražen. Preden so ga (partizanski tovariši!) slekli do golega, mu obrili lase, mu odvzeli pravico do svinčnika in papirja, mu odvzeli »vse, razen svobodne misli«, so mu, kot že rečeno, podelili Prešernovo nagrado za dramo Rojstvo v nevihti (1947) in dramo Stvar Jurija Trajbasa dali na spored Slovenskega narodnega gledališča. V prvi številki revije Novi svet19 so mu objavili novelo Tomaž – šest kratkih impresij o nesmislu ubijanja. Pustili so mu okusiti veselje do življenja, potem pa so ga pritisnili ob zid. Da je bolj peklo! Tri leta prej so se še smejali njegovim črticam,20 zdaj pa so pljunili nanj s primitivnim zadoščenjem. Zanj se je zavzel Dušan Pirjevec, partizanski kolega, ki so ga potem aretirali hkrati z njim. Domine so padle! Dovolj je prelistati samo revijo Novi svet, letnik 3, 1948. H. G.21 je objavil program, ki je že nakazoval pritisk, ki so mu mnogi podlegli: da mora mlad pisatelj in pesnik »vso svojo moč posvetiti delu za socialistično graditev; ob nenehnem razvijanju svojih sposobnosti mora s svojim delom izražati in v svojih delih odražati ljubezen do domovine, novi jugoslovanski patriotizem.« Boris Ziherl, eden vodilnih propagatorjev kulturnega programa, ki ga je spisal politbiro KP, v eseju Dekadentstvo pod videzom borbe proti malomeščanskim used­linam22 govori o Vitomilovi igri Stvar Jurija Trajbasa, češ da »naj bi bila drama o nietzchejevskem ‘nadčloveku’, ki si, zavračajoč vsako človeško moralo, z zločinom utira pot.« Med drugim pravi: »V Zupanovi drami mrgole ceneni rekviziti reakcionarne romantike 19. stoletja, h katerim se tolikanj radi zatekajo predstavniki sodobne buržoazne literature: skrivnostni grad, dež in vihar, ki v temnih nočeh buta ob grajske zidove, ‘v nočnih urah straši po sobanah in na stolpu sedijo duhovi’, nastopajoče osebe ‘zlovešče’ in ‘zamolklo’ tulijo, prikazen v črni halji in z leseno nogo, uboj matere in krvoskrunstvo, umor z bodalom v hrbet, mrzko škrtanje bodala ob kost, 's sekiro po glavi, da bodo možgani brizgnili na okrog,’ itd., itd.« Ziherl ne pove, da citira besede Vilibalda, izobraženca, ki je študiral na Angleškem, obubožanega grofa, ki je v oporoki dobil samo pravico do hrane in postelje in ki (kot norci pri Shakespearu, Deseti brat pri Jurčiču) lahko samo pod krinko norca govori resnico. Zupanov Vilibald opozarja, da pred slabo vestjo nihče ne uteče. Zupan je uporabil igro v igri (kakor mnogi po Shakespearu), naslonil se je na Jurčiča (Domen, Domača povest iz prejšnjega veka), na Cankarja (Kralj na Betajnovi) in uporabil metode gotskega, romantičnega angleškega romana (W. Scott). Ziherl tarna, da je drama »vse prej kot realistična«. Podaja vzorec, po katerem naj bi Zupan pisal: »Slovenski pisatelj-realist, ki bi se dandanašnji lotil tega subjekta, bi slej ko prej postavil svojega junaka v tipične okoliščine slovenskega predvojnega in medvojnega življenja; v njem bi skušal ustvariti tip pripadnika tiste družbene plasti, ki danes v resnici nima več opravičila za svoj obstoj in ki si zategadelj hoče podaljšati življenje z najbolj pošastnimi zločini, kar jih pozna zgodovina. Tako bi ravnal pisatelj-realist.« Ziherl se loti tudi novele Dekliške oči za Pavelića, češ da so v njej »partizani podobni razbojnikom, ki ne mislijo na drugo kakor na to, kaj bodo našli v žepih in v tornistrah ubitih sovražnikov«. Loti se igre Rojstvo v nevihti, ki je bila napisana za partizanski oder, češ 21 22 19 20

1948, str. 103. Pesmi s »prostosti«, str. 401–411. Herbert Grün, str. 646, inicialke so bile v modi. Novi svet, 1948, str. 224.

30

Duh po človeku


da v njej »predstavniki osvobodilnega gibanja govorijo z votlim patosom ali pa banalno in osladno, medtem ko sili v ospredje dolgovezno psihologiziranje gestapovskega sadista in plavogardista Mirtiča. Celo v preprostem poročilu dobrodušnega Mihe o sestanku med Harzom in Mirtičem so neogibne kar tri kitice bohemske pesmi o nesmislu življenja.« Loti se novele Atentat v sončnem mestu Carreggii, ki da je »navaden paskvil na našo osvobodilno fronto«. Pravi, da so v njej »interniranci v italijanskem koncentracijskem taborišču naslikani kot čreda živali, ki so vsak trenutek pripravljene zgristi se med seboj.« V osnovi novele je asocialna filozofija Vilibalda: »V zavezništvu se še pes ne počuti dobro. V slogi je moč, pravijo, pa se zgrizejo med seboj za vinar.« Dodaja tudi: »Osvobodilna vojna služi noveli le za okvir za plitvo pustolovsko zgodbo.« Ziherl je šel do konca. Uničevanju so se pridružili še nekateri pomagači. Lotil se je razgovora, ki ga je Silvester Škerl imel z Vitomilom leto prej, že maja 1947 v Slovenskem poročevalcu, in ki je bil objavljen ob podelitvi Prešernove nagrade.23 Očita mu »obrambo najbolj dekadentskih elementov v njegovi tvornosti, izpoved moralnega relativizma ali bolje nihilizma …« Po drugi strani pa je v isti številki lahko izšla pesem novega občutja takrat štiriindvajsetletnega Ivana Minattija z naslovom Včasih mi je težko. Novim štirim pesnikom so že pripravljali veličasten sprejem – iz zanesenjaške druščine so izločili Ado Škerl, ker je bila pač preveč intimistična in pretemačna. Dane Zajc, Gregor Strniša, Dominik Smole so spadali v posebno kartoteko, ženskih pesnic še ni bilo ali pa so bile omembe nevredne (o tem govori antologija Pozabljena polovica, Založba Tuma, SAZU, 2007), drugi pa so začeli dobivati zbrana dela, preden bi jih utegnil pozabiti. Ko je bil Vitomil v ječi, se je nekaj ljudi zavzemalo, da bi bil izpuščen. Žena Nikolaja je zbirala podpise, da bi dosegla pomilostitev zaradi bolezni. Ohranjeno je Vitomilovo pismo ženi iz zapora, v katerem ji leta 1952 naroča, naj ne prosi za nikakršno pomilostitev. Poslal ga je po nekem znancu, ki ga imenuje Mik. Še to: jaz vem, da si preponosna za kakšno ponižanje: saj ne prosiš zame. Nikoli nismo nikogar prosili, najmanj take. Jaz sem že davno odklonil vsako »delanje prošnje« in mi nihče več ne predlaga česa podobnega. Tudi advokata hočem predvsem zato, da mu dam izjavo o svojem stanju in o okoliščinah, da ne bo kdaj kake nejasnosti. Tudi mojo mamo v tem smislu objemi ali zadrži, ali kar češ. Pikec, v meni je samo še ena boleča točka: če bi kdo prizadel vam kakšne nadloge. Če bi pa šel na zid, bi tudi trenil ne. Jaz sem popolnoma svoboden. Zato tudi ne dam nobene koncesije udobnosti in vsakdanjim težavam. Poljub. V.24 * Vsak lažnivec zna pripovedovati zgodbe, v katerih je zrno resnice – zaradi pomanjkljivosti domišljije. Vsak povprečen pisatelj zna izpovedati resnico na lažniv način, zaradi moralnosti. Malo kdo zna poslušati ali brati.25

Pesmi »s prostosti« Pisma Nikolaji, 5. knjiga Pesmi iz zapora, str. 10. 25 NUK 7/46. 23 24

Duh po človeku

31


Seveda sem brezveznik, tak črn, težak, kakršni nastajajo iz preizkušenih optimistov. Tudi defetizem zraste navadno iz prevelike vere, ki se je razraščala. Včasih smo mislili, da gre na svetu za znanje – neznanje, moč – nemoč, vero – nevero. Saj ne gre za to. Gre za to, kako posekati neko pot, po njej priti na neko mesto, urediti odnose med seboj in vsem, pri tem pa ne izgubiti živcev, ne pasti na dno sebe, sveta, dogodkov, vsega. In kadar se združita ti dve hibi, kaj često nastane nekaj prav dobrega, kakor dve prekratki nogi hodita kar ravno. Tako nekdo ne zna pisati resnice, drugi pa ne zna brati – in iz tega se po nesreči rodi kultno poslanstvo književnosti.26

Vprašanja naših dni so bila tedenska priloga Ljudske pravice. Izhajala so od leta 1945. V 17. številki27 so bili na prvih šestih straneh objavljeni trije članki V. I. Lenina, največjega genija človeštva, ustanovitelja boljševizma in prve socialistične države na svetu. Drugi prispevek je napisal Ivan Potrč. Prispevek z naslovom Stvar Vitomila Zupana je reakcija na dramo Stvar Jurija Trajbasa in podpora Ziherlovemu napadu v Novem svetu. Potrč je igro interpretiral, dobro vedoč, da je nastala pred vojno, kot neposreden napad na partizanstvo. Spravil se je na intervju, ki ga je leto prej z Vitomilom naredil Silvester Škerl, spravil se je na Vitomilove partizanske tekste Rojstvo v nevihti, Panter Dingo, Tri zaostale ure, na novelo Atentat v sončnem mestu Carreggii,28 kjer da je »enako skozi in skozi avanturist, ki mu je partizanstvo zgolj izživljanje in ne zavestna borba. Pod plaščem ‘prijetnega branja’ je v pisanju prikazano partizanstvo kot neke vrste podvig Boccaccijevskih pripovedovalcev, ne pa kot borba, kjer je šlo za osvoboditev človeštva pred fašističnimi okupatorji.« Spravi se na omenjeni Pirjevčev »neke vrste zagovor« v Ljudski pravici, celo na Vatikanske ječe Andréja Gida. Iz Gidovega romana izbere citat: »Sočustvovati z množico pomeni propasti.« V viharnem internacionalističnem duhu nadaljuje: »Naše ljudstvo ve, kam gre njegova pot, pri nas ni takih kalnih vod, v katerih bi se lahko po mili volji ribarilo. Resnice so pri nas na trdnejših temeljih, kakor si misli tisti, ki bi jih rad s svojimi ‘resnicami in resničicami’ spodkopal. Naše ljudstvo ni čreda, ki ne ve ne kod ne kam, naše ljudstvo zaupa našemu vodstvu. Komunistična partija je pomagala razkaditi tudi meglo okoli take vrste pisanja, kakor je Zupanovo.« V zaporu je Vitomil zbolel za tuberkulozo in diabetesom. V vojaški bolnišnici ga je operiral dr. Josip Otahal, ki priča o tem v filmu Mrki kondor Metoda Pevca: »Takoj sem odpotoval v Ljubljano k dr. Karlinu, predstojniku oddelka na dispanzerju; da bi rad videl Vitomila in kaj je z njim. Tako težko je bolan, tako desperanten primer, da sem ga poslal nazaj v /…/. Rekel sem: Kaj bomo pa zdaj? Nisem dobil pravega odgovora. Potem sem pa šel: Bi se ga lahko poklicalo nazaj? Poskusil bom, je rekel dr. Karlin. Jaz sem šel pa k dr. Benigerju, predstojniku medicinskega sektorja Udbe v Ljubljani, in mu razložil celo stvar. Vitomila so pod stražo premestili nazaj v glavno bolnico v Ljubljani. Tam sem ga pregledal na rentgenu, pod NUK 5/31, zelen zvezek, 1963. 25. april 1948, letnik 4. 28 Novi svet, 1947. 26 27

32

Duh po človeku


Srečko Kosovel IKARJEV SEN ZLATA KNJIGA SIMONA GREGORČIČA Mihael Glavan TRUBARJEV ALBUM Jerneja Jezernik ALMA M. KARLIN – DRŽAVLJANKA SVETA CIRIL KOSMAČ – TISTI POMLADNI DAN JE BIL LEP Boris Paternu, Mihael Glavan EDVARD KOCBEK – MESEC S KOLOBARJEM Alenka Puhar MIRA MIHELIČ – DRUŽINSKA SLIKA Z GOSPO Tatjana Rojc TAKO SEM ŽIVEL – STOLETJE BORISA PAHORJA


Vitomil Zupan Važno je priti na grič (18. januar 1914–14. maj 1987)

Uredniški odbor Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Alenka Puhar, Nela Malečkar Oblikoval Klemen Kunaver Na naslovnici fotografija Andreja Agniča in risba Vitomila Zupana Jezikovni pregled Jaka Žuraj Slikovno gradivo Narodna in univerzitetna knjižnica, Arhiv R Slovenije, Slovenski gledališki muzej, Knjižnica AGRFT, Dokumentacija Dela, Slovenska Kinoteka, Slovenski filmski center RS, Arhiv RTV SLO, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Andrej Agnič, Igor Antič, Dragan Arrigler, Koks Belotti, Janez Bogataj, Egon Kaše, Klemen Kunaver, Milan Ljubić, Metod Pevec, Alenka Puhar, Janez Pukšič, Ifigenija Simonović, Zmago Tančič, Vican Vicanović, Dim Zupan, Martel Zupan, Joco Žnidaršič Tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Tisk: Korotan - Ljubljana, d. o. o. Prva izdaja Naklada 1000 izvodov Cena 49,96 € © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2014

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.


Važno je priti na grič