Page 1

Naslov izvirnika: Deal Breaker © Harlan Coben, 2001. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., 2011. Vse pravice pridržane. Prevedel Miro Mrak

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.4 coben, Harlan, 1962Usodna pogodba / Harlan Coben ; [prevedel Miro Mrak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: Deal breaker isbn 978-961-01-2295-1 262297344 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Tudi to je, kot vse drugo, za Anne.


zahvale Avtor bi se rad zahvalil Sunandanu B. Singhu, doktorju medicine in glavnemu obducentu okroŞja Bergen v New ­Jerseyju; Bobu Richterju, Richu Henshawu; Richardu Curtisu; Jacobu Hoyu, Shawnu Coynu in seveda Davu Boltu.


Otto Burke, mojster prepričevanja, je svojo igro dvignil na višjo raven. »Daj, no, Myron,« je dejal z nekakšno versko vročičnost­ jo. »Prepričan sem, da se lahko sporazumemo. Vi malo popustite. Mi malo popustimo. Titani so moštvo. Pravzaprav bi rad videl, da vsi postanemo eno moštvo. Vključno s teboj. Postanimo pravo moštvo, Myron. Kaj meniš?« Myron Bolitar je sklenil roke. Nekje je prebral, da sklenjene roke kažejo na razmišljajočo osebo. Sam se je počutil trapasto. »Ničesar si ne bi bolj želel, Otto,« je že kdo ve katerikrat ponovil omledne besede. »Res bi si. Toda popustili smo, kolikor smo mogli. Zdaj ste vi na vrsti.« Otto je vročično prikimal, kot bi slišal filozofsko mod­ rost, ob kateri bi zardel tudi sam Sokrat. Nagnil je glavo in


10

HARLAN COBEN

se s ponarejenim nasmeškom na obrazu obrnil proti direktorju svojega moštva. »Larry, kaj meniš?« Larry Hanson je s pestjo, ki je bila dovolj dlakava, da bi lahko pripadala tudi kakšni opici, udaril po konferenčni mizi. »Bolitarja lahko vzame vrag!« je zatulil in se pretvarjal, da je neznansko besen. »Si me slišal, Bolitar? Razumeš, kaj ti govorim? Vrag naj te pobere!« »Vrag naj me vzame,« je ponovil Myron in prikimal. »Dojel sem.« »Se delaš brihtnega? Kaj? Odgovori mi, prekleto! Bi bil rad brihten?« Myron ga je pogledal. »Med zobmi imaš makovo se­ me.« »Prekleti brihtnež.« »In prav čeden si, ko si jezen. Obraz ti kar zažari.« Larry Hanson je debelo pogledal. S pogledom je zataval proti svojemu šefu in nato proti Myronu. »Tu nisi v svoji ligi, Bolitar. In to preklemano dobro veš.« Myron je ostal tiho. Pravzaprav je bilo res, da je imel Larry Hanson deloma celo prav. Myron ni sodil v to ligo. V šport­nem poslu je bil šele dve leti. Večina njegovih strank je bila povsem na meji – to so bili fantje, ki so se komajda srečno prebili v ekipo in dobivali minimalno plačo. In nogomet ni bil ravno njegovo področje. Zastopal je tri igralce iz nfl in samo eden od njih je bil v prvi postavi. Zdaj je Myron sedel nasproti enaintridesetletnega čudežnega dečka Otta Burka, ki je bil najmlajši lastnik moštva iz nfl, in Larryja Hansona, nekdanje nogometne legende, ter se pogajal o


USODNA POGODBA

pogodbi, ki bo tudi v njegovih neizkušenih rokah postala največja pogodba kakšnega novinca v zgodovini nfl. Da, on – Myron Bolitar – je imel Christiana »Raketo« Steela. Dvakrat je dobil Heismanov pokal za najboljšega podajalca. Trikrat zapored sta ga za najboljšega razglasili agenciji ap in upi. Štiri leta zapored najboljši v Ameriki. In za povrh je bil še neverjetno očarljiv. Odličen študent, čeden, dobro grajen, uglajen in bel (da, tudi to je pomembno). Najboljše od vsega pa je bilo, da je bil Myronov. »Ponudba je na mizi, gospoda,« je nadaljeval Myron. »Mislim, da je več kot poštena.« Otto Burke je zmajal z glavo. »Kup sranja!« je zavpil Larry Hanson. »Preklemani tepec­ si, Bolitar! Kariero tega fanta boš odplaknil v sekret!« Myron je razširil roke. »Kaj pa, če bi se objeli?« Larry je že nameraval znova zakleti, toda Otto je dvig­ nil roko in ga ustavil. Ko je Larry še igral, ga Dick Butkus in Ray Nitzchke nista mogla ustaviti z nobenimi sredstvi. Zdaj ga je sedemdesetkilski harvardski diplomiranec utišal z migljajem roke. Otto Burke se je naslonil naprej. Ni se nehal smehljati, ni nehal gestikulirati in ni odvrnil pogleda – pravo utelešenje navodil iz priročnikov Anthonyja Robbinsa. Hudimano neprijetno. Otto je bil majhen moški krhkega videza z najtanjšimi prsti, kar jih je Myron videl v življenju. Lase je imel temne in dolge kot kakšen metalec, tako da so mu padali na ramena. Obraz je imel otroški, s kozjo bradico, za katero se je zdelo, da je narisana s svinčnikom. Kadil je dolge

11


12

HARLAN COBEN

cigarete, ki pa so se morda zdele tako dolge samo zaradi njegovih tankih prstov. »Myron,« je dejal Otto, »zdaj pa se pogovorimo razum­ no, prav?« »Razumno. Prav.« »Odlično, Myron, to bo v veliko pomoč. Resnica je, da je Christian Steele še neznan in nepreizkušen igralec. Še nikoli ni nosil poklicnega dresa. Lahko bi bil tudi polom stoletja.« Larry se je namrdnil. »Bolitar, nečesa se moraš zaveda­ ti – obstajajo igralci, ki so poniknili v nič. Izgubili so se.« Myron se ni zmenil zanj. Že prej so ga žalili. To ga ni več motilo. Palice med kolesje, polena pod noge in te reči. »Govorimo o morda najbolj perspektivnem podajalcu v zgodovini,« je mirno odvrnil. »Tri prodaje ste izvedli in se odpovedali šestim igralcem, da bi dobili pravico do njega. Tega ne bi storili, če ne bi verjeli, da je tega vreden.« »Toda njegova odločitev,« – Otto je premolknil in se zazrl v strop, kot da išče pravo besedo –, »ni dokončna.« »Prej sranje,« je dodal Larry. »Odločitev je dokončna,« je dejal Myron. Otto je zmajal z glavo, pri čemer nasmešek ni izginil z njegovega obraza. »Pogovorimo se, prav? Poglejmo zadevo z vseh zornih kotov. V tem poslu si nov, Myron – nekdanji športnik, ki se je visoko povzpel. To spoštujem. Mlad fant si, ki se trudi po najboljših močeh. Hudiča, to občudujem. Res.« Myron je pogoltnil slino. Lahko bi omenil, da sta z Ottom istih let, vendar mu je godilo, kadar so se do njega vedli pokroviteljsko. Mar ne vsakomur?


USODNA POGODBA

»Napako delaš,« je nadaljeval Otto, »lahko bi ti uničila kariero. Veš, kaj imam v mislih? Cel kup ljudi meni, da temu nisi kos – ukvarjati se s tako pomembno stranko. Jaz seveda menim drugače. Po mojem si zelo bister fant. Iznajdljiv. Toda način, kako se vedeš …« Zmajal je z glavo kot učitelj, ki ga je razočaral najljubši učenec. Larry je vstal in se zviška zasrepel v Myrona. »Zakaj ne bi dal fantu kakšnega pametnega nasveta?« je dejal. »Povej mu, naj si najde resnega zastopnika.« Myron je pričakoval to igrico dobrega in hudobnega policaja. Pravzaprav je pričakoval še vse kaj hujšega; Larry Hanson še ni omenil matere v povezavi s seksom. Vsekakor je bil Myronu v primerjavi z dobrim slabi policaj bolj všeč. Larry Hanson je napadel naravnost, kar se je dalo zlahka opaziti in opraviti s tem. Otto Burke pa se je kot kača plazil po visoki travi, v kateri so bile nastavljene tudi mine. »Potem najbrž nimamo več kaj razpravljati,« je dejal Myron. »Prepričan sem, da bi bil umik nespameten, Myron,« je rekel Otto. »Lahko bi umazal Christianovo bleščečo podobo. Vplival na sloves. Oba bi utegnilo veliko stati. Ti pa ne mečeš denarja proč, Myron.« Myron se je zazrl vanj. »Ne mečem?« »Ne.« »Si smem to zapisati?« Vzel je svinčnik in začel čečkati. »Ne … mečem … denarja … proč.« Zarežal se je. »Sem danes prišel samo po namige ali kaj?« Larry je zamrmral: »Prekleti pametnjakovič.«

13


14

HARLAN COBEN

Ottov nasmeh se ni spremenil niti za kanček. »Če sem lahko neposreden,« je nadaljeval, »mislim, da si Christian želi podpisati čim prej.« »Res?« »Obstajajo tudi ljudje, ki resno dvomijo o prihodnosti Christiana Steela. Obstajajo tudi taki,« – Otto je globoko vdihnil cigaretni dim –, »ki so prepričani, da je povezan z izginotjem svojega dekleta.« »Ah,« je dejal Myron, »to je že bolje.« »Bolje?« »Začenjaš dvigati prah. Za hipec sem pomislil, da nisem zahteval dovolj.« Larry Hanson je v Myrona uperil prst. »Mar verjameš temu zajebanemu polizancu, s katerim sediva tu? Upravičeno si načel razpravo o Christianovi nekdanji trapi, ki je pomembna za javno mnenje in njegovo javno podobo …« »Usmiljenja vredne govorice,« ga je prekinil Myron. »Nihče jim ne verjame. Če kaj, je zaradi njih javnost še bolj sočutna do Christiana in njegove izgube. In Kathy Culver ne kliči trapa.« Larry se je namrščil. »No, no, nismo malo preveč občut­ ljivi,« je dejal, »ko gre za malo nepomembnico?« Myronov izraz na obrazu se ni spremenil. Kathy Culver je spoznal pred petimi leti, ko je bila v drugem letniku gim­nazije, in že tedaj se je videlo, da bo prava lepotica. Podobno kot njena sestra Jessica. Pred letom in pol je skrivnostno izginila iz kampusa Univerze Reston. Do tega dne nihče ni vedel, kje je ali kaj se ji je zgodilo. Zgodbo so takoj


USODNA POGODBA

pograbili mediji – lepotica, zaročenka nogometnega zvezd­ nika Christiana Steela, sestra pisateljice Jessice Culver, za nameček pa se je še ugibalo o spolnem ozadju. Tisk si ni mogel pomagati. Zgodbo je pograbil kot prestradan pes odvrženo kost. Nedavno je družino Culver doletela še ena tragedija. Pred tremi dnevi je bil Adam Culver, Kathyjin oče, umorjen med dogodkom, ki ga je policija imenovala »neroden rop«. Myron je hotel z družino stopiti v stik, želel je storiti še kaj več kot le izraziti običajno sožalje, toda odločil se je, da se bo držal ob strani, saj je bil precej prepričan, da ne bi bil dobro sprejet. »Zdaj pa, če …« Potrkalo je na vrata. Odprla so se, noter je pomolila glavo Esperanza. »Telefon zate, Myron,« je pojasnila. »Sprejmi sporočilo.« »Mislim, da ga boš hotel slišati sam.« Esperanza je obstala med podboji. Njene temne oči niso izdajale ničesar, vendar je razumel. »Takoj pridem,« je dejal. Kot senca je izginila. Larry Hanson je pomenljivo zažvižgal. »To pa je punca, Bolitar.« »Hehe, hvala, Larry. Iz tvojih ust to veliko pomeni.« Vstal je. »Hitro bom nazaj.« »Nimava celega dne za zajebavanje tu.« »Prepričan sem, da res ne.« Odpravil se je k Esperanzi, ki je sedala za svojo mizo.

15


16

HARLAN COBEN

»Tvoj Bon za kosilo,« mu je pojasnila. »Pravi, da je nujno.« Christian Steele. Zaradi Esperanzine drobne postave nihče ne bi uganil, da je bila poklicna rokoborka. Tri leta so jo poznali kot Malo Pocahontas. Dejstvo, da je Esperanza Diaz Latino­ američanka brez kapljice indijanske krvi, očitno ni motilo nikogar. Za združenje rokobork je bila to samo malenkost­ na podrobnost. Latinoameričanka, Indijanka, kakšna pa je sploh razlika? Na vrhuncu njene kariere se je v vseh dvoranah po Združenih državah odvijal enak scenarij. Esperanza (»Pocahontas«) je v ring vstopila v mokasinih, obleki z resicami in trakom v laseh, ki je njene dolge črne lase umikal s temnega obraza. Usnjena obleka z resicami je pred bojem izginila, tako da je ostala v oblačilih, ki niso bila prav nič podobna noši ameriških staroselcev. Poklicna rokoborba je precej predvidljiv šport z obupno malo variacijami. Nekateri rokoborci so zli. Drugi so dobri. Pocahontas je bila dobra, množica jo je oboževala. Bila je ljubka, majhna, hitra in imela drobno mišičasto telo. Vsi so jo imeli radi. Vedno je zmagala, čeprav je njena nasprot­nica storila kaj prepovedanega – ji vrgla pesek v oči, uporab­ljala nenavadne predmete, ki jih je opazil ves svet razen sodnikov –, in sprožila val navdušenja. Potem je hudobna rokoborka poklicala še svoji kolegici, tako da so se na ubogo Pocahontas spravile tri hkrati, čemur pogumna lepotica ob bučnem spodbujanju napovedovalca, ki je vse to videl že teden in dva pred tem, vseeno ni bila kos.


USODNA POGODBA

Ko se je že zdelo, da ni nobenega upanja več, se je iz garderobe pojavila Big Chief mama, prava orjakinja, ki je nemočno Pocahontas rešila pred podivjanimi zverinami. Nato sta skupaj premagali sile zla. Množica je norela od navdušenja. »Prevzel bom v svoji pisarni,« je dejal Myron. Ko je vstopil vanjo, je na mizi zagledal ploščico s svojim imenom, ki so mu jo podarili starši. myron bolitar športni agent Zmajal je z glavo. Myron Bolitar. Še vedno ni mogel verjeti, da bi lahko kdo svojemu otroku dal ime Myron. Ko so se preselili v New Jersey, je na novi gimnaziji vsem povedal, da mu je ime Mike. Ne, ni šlo. Potem se je poskušal preimenovati v Mickeyja. Nak. Vsi so se oklepali Myrona; ime je bilo kot pošast iz grozljivk, ki nikoli ne umre. Odgovor na samo po sebi umevno vprašanje: ne, staršem nikoli ni odpustil. Dvignil je telefon. »Christian?« »Gospod Bolitar? Ste to vi?« »Da. In prosim, reci mi … Myron.« Sprejetje neizogibnega, znamenje modrega človeka. »Oprostite, ker vas motim. Vem, da ste zelo zaposleni.« »Ravno se pogajam v zvezi s tvojo pogodbo. V sosednji pisarni sta Otto Burke in Larry Hanson.«

17


18

HARLAN COBEN

»To cenim, gospod Bolitar, vendar je tole zelo pomembno.« Glas mu je drhtel. »Takoj se morava dobiti.« Preložil je slušalko. »Je kaj narobe, Christian?« Gospod Dojemljivi. »O … O tem se raje ne bi pogovarjal po telefonu. Bi se lahko dobila v moji sobi v kampusu?« »Seveda, ni problema. Kdaj pa?« »Takoj, prosim. Jaz … Ne vem, kako naj povem. Rad bi, da sami vidite.« Myron je globoko zajel sapo. »Ni problema. Larryja in Otta bom vrgel ven. To bo tudi koristilo pogajanjem. V eni uri bom tam.« Trajalo je precej dlje. Myron je vstopil v Kinneyjevo garažno hišo na Sedeminštirideseti ulici nedaleč od svoje pisarne na aveniji Park. Pokimal je uslužbencu Mariu, stopil mimo cenika, na katerem je z drobnim tiskom spodaj pisalo, da »cene ne vsebujejo sedemindevetdesetodstotnega davka«, in se odpravil k svojemu avtomobilu v spodnji etaži. Ford taurus. Klasičen magnet za ženske. Ravno ga je hotel odkleniti, ko je zaslišal sikanje. Podobno kačjemu. Še bolj pa podobno sikanju gume, ki je spustila. Zvok je prihajal iz zadnjega desnega kolesa. Hiter pregled je dal Myronu vedeti, da je guma prerezana. »Zdravo, Myron.« Obrnil se je. Dva moška sta se mu režala. Eden je bil velikosti manjše države tretjega sveta. Myron je bil velik – meter


USODNA POGODBA

triindevetdeset in blizu sto kilogramov –, toda zdelo se mu je, da je tip visok vsaj dva metra in da ima blizu sto trideset kil. Dvigovalec uteži težke kategorije, njegovo telo je bilo tako napihnjeno, kot bi pod obleko nosil rešilni jopič. Drugi možak je bil srednje postave. Na glavi je imel klobuk fedora. Velikan je stopil proti Myronovemu avtomobilu. Roke so mu okorno visele ob telesu. Glavo je nagibal levo in des­ no na nečem, kar bi se pri normalnem človeku lahko imenovalo vrat. »Imaš težave z avtomobilom?« je vprašal in se zahehljal. »Prazna guma,« je odvrnil Myron. »V prtljažniku je rezerva. Zamenjaj jo.« »Mislim, da ne bo tako, Bolitar. To je bilo le majčkeno opozorilo.« »Oh?« Človeško poslopje ga je zgrabilo za ovratnik suknjiča. »Izogibaj se Chaza Landreauxa. Podpisal je že.« »Najprej mi zamenjaj kolo.« Režanje je postalo očitnejše. To je bil neumen, krut smeh. »Naslednjič ne bom tako mil.« Zgrabil ga je malce močneje, zdaj je bila v njegovi šapi tudi kravata. »Razumeš?« »Verjetno se zavedaš, da ti zaradi steroidov lezejo jajca skupaj.« Moški je zardel. »O, res? Morda bi ti moral malo popraviti opis, kaj? Morda bi te moral stolči v ovseno kašo.« »Ovseno kašo?« »Ja.«

19


20

HARLAN COBEN

»Res lepa predstava.« »Jebi se.« Myron je zavzdihnil. Potem se je zazdelo, da se je njegovo telo z vsemi udi hkrati pognalo v gibanje. Začel je z udarcem z glavo, ki je pristal na velikanovem nosu. Zaslišal se je škrtajoč zvok, kot bi pohodil hrošča. Iz nosa se je ulila kri. »Prekleti …« Myron je možaka prijel za tilnik in ga s komolcem treščil v adamovo jabolko, pri čemer mu je skoraj zdrobil sapnik. Zaslišalo se je hlastanje za zrakom. Nato tišina. Myron mu je namenil še udarec s stranskim delom dlani v tilnik. Velikan se je sesedel kot prazna vreča. »V redu, dovolj.« Moški s klobukom je stopil bližje in uperil pištolo Myronu v prsi. »Proč od njega. Takoj!« Myron ga je ošinil s pogledom. »Je to res fedora?« »Rekel sem, proč!« »Že v redu, že v redu, saj grem.« »Ne bi ti bilo treba narediti tega,« je z glasom, polnim otroške bolečine, rekel manjši moški. »Samo svoje delo je opravljal.« »Nerazumljena mladina,« je pripomnil Myron. »Prav grozno se počutim.« »Samo izogibaj se Chaza Landreauxa, prav?« »Ni prav. Royu O’Connorju povej, da sem rekel, da ni prav.« »Hej, niso me najeli, da bi prinesel odgovor. Samo sporočilo moram prenesti.«


USODNA POGODBA

Potem je moški s klobukom svojemu pajdašu brez besed pomagal na noge. Velikan se je opotekel do njunega avtomobila, z eno roko se je držal za nos, z drugo pa se gladil po vratu. Nos je imel zmečkan, toda veliko bolj ga je bolel sap­ nik, sploh kadar je pogoltnil slino. Zlezla sta v avto in se odpeljala. Myronove gume nista imela časa zamenjati.

21


Myron je iz avtomobila poklical Chaza Landreauxa. Ker ni bil ravno najbolj nadarjen za tehniko, mu je menjava kolesa vzela skoraj pol ure. Prvih nekaj kilometrov je peljal bolj počasi in previdno, saj se je bal, da bi se ob njegovi spretnosti kolo kaj zlahka snelo. Ko se je počutil malo bolj samozavestno, je pospešil in se odpravil h Christianu. Ko se je Chaz oglasil, mu je Myron povedal, kaj se je zgodilo. »Tudi tu so že bili,« mu je odvrnil Chaz. V ozadju se je slišal hrup. Otroški jok. Nekaj je padlo in se razbilo. Otroci so se zasmejali. Chaz je zakričal, naj utihnejo. »Kdaj?« je zanimalo Myrona. »Pred eno uro. Trije.« »So ti kaj naredili?«


USODNA POGODBA

»Ne. Samo malce trše so me prijeli in mi zagrozili. Rekli so, da mi bodo polomili noge, če ne bom spoštoval pogodbe.« Polomili noge, je pomislil Myron. Kako domiselno. Chaz Landreaux je bil košarkar univerze Georgia State in po vsej verjetnosti prvi nabor v nba. Bil je reven otrok s philadelphijskih ulic. Imel je šest bratov in dve sestri, bili so brez očeta. Živeli so v soseski, ki se bo – če se bo kaj popravila – nekoč morda imenovala »geto za reveže«. Že v prvem letniku je z njim v stik stopil znani agent Roy O’Connor – to je bilo štiri leta prej, preden bi Chaz sploh smel govoriti z agentom. Možak mu je ponudil pet tisočakov predujma ter dvesto petdeset dolarjev na mesec, če bi Chaz podpisal pogodbo, da bo O’Connor njegov agent, ko bo postal poklicni igralec. Chaz je bil zbegan. Zavedal se je, da mu pravila prepovedujejo podpis kakršne koli pogodbe, dokler je še na univerzi. Pogodba bi bila nična. Toda Royevi možje so mu zagotovili, da ne bo nobenih težav. Na pogodbo bodo preprosto napisali datum, ko bo Chaz že v zadnjem letniku in bi smel podpisati. Pogodba bo ostala v varnem sefu, dokler ne bi bil čas primeren. Nihče ne bi vedel zanjo. Chaz ni vedel, kaj naj stori. Zavedal se je, da je to nezakonito, toda vedel je tudi, kaj bi tolikšen denar pomenil materi in osmim bratom ter sestram, ki so živeli v dvosobni luknji. O’Connor je prišel na plan še z zadnjim predlogom. Če bi se Chaz v prihodnosti premislil, bi lahko vrnil denar in pogodbo bi raztrgali.

23


24

HARLAN COBEN

Štiri leta pozneje se je Chaz premislil. Obljubil je, da bo poplačal vse do zadnjega centa. Ni šans, je dejal Roy O’Connor. Da ima pogodbo z njim. Da se je mora držati. Tovrstna ukana ni bila nič nenavadnega. Uporabljalo jo je mnogo agentov. Dva najbolj znana, Norbyja Waltersa in Lloyda Blooma, so zaradi tega tudi zaprli. Grožnje niso bile nič posebnega. Vendar se je po navadi končalo pri tem – z grožnjami. Noben agent ni hotel tvegati izpostavljenosti. Če je bil mladenič trden, je agent vedno odnehal. Toda ne Roy O’Connor. Roy O’Connor je napel mišice. Myron je bil presenečen. »Za nekaj časa se umakni iz mesta,« je nadaljeval Myron. »Se lahko kam skriješ?« »Ja. Odšel bom k prijatelju v Washington. Toda kaj bova storila?« »Jaz bom poskrbel za vse skupaj. Samo ne kaži se.« »Prav, ja, razumem.« In potem: »Oh, Myron, še nekaj.« »Kaj?« »Eden od tipov, ki so prišli, te pozna. Prava pošast. Hočem reči ogromen. Na pogled pravi zajebanec.« »Je povedal, kako mu je ime?« »Aaron. Naročil je, naj ti povem, da te Aaron pozdravlja.« Myron se je zgrbil. Aaron. Ime iz preteklosti. Ime, ki ni pomenilo nič dobrega. Roy O’Connor mu je ne le pokazal mišice – te mišice je bilo treba vzeti resno. Tri ure po tistem, ko je Myron odšel iz pisarne, je odpodil misli na dogodek v parkirni hiši in potrkal na Christianova


USODNA POGODBA

vrata. Kljub temu da je Christian pred dvema mesecema diplomiral, je še vedno živel v isti sobici v kampusu, kamor se je vselil v zadnjem letniku, in delal kot svetovalec na poletnem nogometnem taboru Univerze Reston. Tabor Titanov naj bi se začel čez dva dni in Christian se ga bo udeležil. Myron ni imel nobenega namena, da bi mu to preprečil. Christian je takoj odprl. Še preden mu je Myron lahko pojasnil razloge za zamudo, je Christian rekel: »Hvala, ker ste bili tako hitri.« »Že v redu. Ni problema.« S Christianovega obraza je običajna zdrava barva povsem izginila. Rdečih lic, na katerih se je naredila jamica, kadar se je zasmejal, ni bilo več. Ni bilo tistega širokega nas­ meška, zaradi katerega so omedlevala dekleta. Celo roke, ki so bile po navadi mirne, so se mu tresle. »Pridite noter,« ga je povabil. »Hvala.« Christianova soba je bila bolj podobna prizorišču snemanja komedij iz petdesetih kot pa sodobni študentski sobi. Prostor je bil urejen. Postelja je bila postlana, pod njo so bili poravnani čevlji. Po tleh ni bilo nobenih nogavic, perila ali suspenzorjev. Na stenah so bile zastavice. Myron ni mogel verjeti. Nobenih posterjev, nobenih koledarjev s Claudio Schiffer ali Cindy Crawford. Samo staromodne zastave. Myron se je počutil, kot bi pravkar stopil v študentsko sobo Wallyja Cleaverja. Christian na začetku ni rekel ničesar. V zadregi sta obstala kot dva tujca na zabavi brez pijače v rokah. Christian

25


26

HARLAN COBEN

je povesil pogled kot šolarček, ki ga oštevajo. Ničesar ni pripomnil o krvi na Myronovih oblačilih. Morda je niti ni opazil. Myron se je odločil, da bo razbil led. »Kaj se dogaja?« Christian je začel stopati sem ter tja – kar v sobi, ki je bila velika kot malo večja omara, ni bila lahka naloga. Myron je opazil, da ima Christian pordele oči. Maloprej je jokal, na licih so se še vedno poznale sledi solz. »Je gospod Burke ponorel, ker ste prekinili sestanek?« je vprašal Christian. Myron je skomignil z rameni. »Dobil je kar hud histerični napad, vendar bo preživel. To ni nič, ne skrbi.« »Poletni tabor se začne v torek?« Myron je prikimal. »Si živčen?« »Morda res malce.« »Si se zato hotel dobiti z mano?« Christian je odkimal. Malce se je obotavljal, nato pa dodal: »Jaz … Ne razumem, gospod Bolitar.« Vsakič, ko ga je naslovil z gospod Bolitar, se je Myron ozrl naokoli in s pogledom iskal svojega očeta. »Česa ne razumeš, Christian? Za kaj gre?« Znova se je obotavljal. »Gre za …« Premolknil je, globoko zajel sapo in začel znova. »Za Kathy gre.« Myronu se je zdelo, da ne sliši prav. »Kathy Culver?« »Saj ste jo poznali,« je odvrnil Christian. Myron se ni mogel odločiti, ali so bile te besede mišljene kot trditev ali vprašanje. »Dolgo tega,« je pripomnil Myron.


USODNA POGODBA

»Ko ste bili z Jessico.« »Da.« »Potem boste morda razumeli. Kathy pogrešam. Bolj, kot si kdor koli lahko misli. Bila je nekaj posebnega.« Myron je spodbudno prikimal. Zelo podobno kot Phil Donahue. Christian je stopil korak nazaj in se z glavo skorajda zaletel v knjižno polico. »Vsi so ugibali, kaj se ji je zgodilo,« je začel. »V tabloidih je bilo cel kup člankov, o njej so govorili tudi po televiziji. Vse skupaj so jemali kot igro. Televizijsko predstavo. Ves čas so naju imenovali 'idilična', 'idilični par'.« V zraku je z rokami pokazal narekovaje. »Kot bi idiličen pomenilo neresničen. Brezčuten. Vsi so mi govorili, da sem še mlad, in bom prebolel. Da je bila Kathy samo čedna blondinka, kakršnih si fant, kot sem jaz, lahko najde na milijone. Pričakovali so, da bom nadaljeval svoje življenje. Ni je bilo več. Tega naj bi bilo pač konec.« Christianova deška podoba – nekaj, za kar je bil Myron prepričan, da mu bo pomagalo osvojiti množice – se je nenadoma spremenila. Namesto sramežljivega, nesamozavest­ nega skromnega fanta iz Kansasa je Myron zagledal res­ nico: prestrašenega otroka, ki se stiska v kot, otroka, čigar starši so umrli, ki nima prave družine, verjetno tudi ne pravih prijateljev, samo občudovalce in tiste, ki hočejo kos njega samega (podobno kot tudi sam Myron?). Myron je zmajal z glavo. Ni šans. Drugi agenti morda, on pa ne. Myron ni bil tak. Vendar ga je še vedno grizel občutek krivde, ko je stal tam, z ostrim prstom ga je dregal v rebra.

27


28

HARLAN COBEN

»V resnici nikoli nisem verjel, da je Kathy mrtva,« je nadaljeval Christian. »To je najbrž tudi del problema. Počasi te prevzame negotovost. Del mene – del mene je skoraj upal, da bodo kmalu našli njeno truplo in bo vsega konec. Niso to grozne besede, gospod Bolitar?« »Po mojem ne.« Christian ga je resno pogledal. »Ves čas razmišljam o hlačkah. Ste vedeli to?« Myron je prikimal. Skrivnostna sled so bile Kathyjine raztrgane hlačke, ki so jih našli v smetnjaku v kampusu. Krožile so govorice, da sta bili na njih sperma in kri. Bolj ali manj naj bi hlačke potrjevale, kar so že dolgo sumili: Kathy Culver je mrtva. Bila je žalostna, vendar ne tako zelo nenavadna zgodba. Posilil in umoril jo je naključni psihopat. Njenega trupla po vsej verjetnosti nikoli ne bodo našli – ali pa se bo nekega dne sredi gozda ob njene kosti spotak­ nil kakšen lovec, kar bodo znova hlastno pograbili mediji, priž­gali reflektorje in upali, da jim bo uspelo v objektiv ujeti sorodnike, strte od žalosti. »Vse skupaj so prikazali zelo umazano,« je nadaljeval Christian. »'Rožnate,' so rekli. 'Svilene,' so pisali. Nikoli jih niso imenovali spodnje perilo, spodnje hlače ali vsaj preprosto hlačke. Vedno so bile rožnate svilene hlačke. Kot da bi bilo to pomembno. Na neki televizijski postaji so celo neko manekenko iz Victoria's Secret spraševali, kaj meni o njih. Rožnate svilene hlačke. Kot bi to pomenilo, da je sama prosila za to, kar se je zgodilo. Takole žaliti Kathy …«


USODNA POGODBA

Glas se mu je zlomil. Myron ni rekel ničesar. S Christi­ anom se je nekaj dogajalo. Myron je upal, da ne gre za živčni zlom. »Mislim, da bi moral preiti na bistvo,« je nazadnje dejal Christian. »Kar vzemi si čas. Nikamor ne bom odšel.« »Danes sem nekaj videl. Jaz …« Christian je premolknil in se proseče zazrl v Myrona. »Kathy je morda še živa.« Njegove besede so Myrona zadele kot klofuta. Na kar koli je bil že pripravljen, kar koli si je že predstavljal, da mu bo Christian povedal, besede, da utegne biti Kathy Culver še živa, niso spadale zraven. »Kaj?« Christian je segel za njegov hrbet in odprl predal pisalne mize. Tudi pisalna miza je bila podobna tisti iz serije Leave It to Beaver. Popolnoma pospravljena. Dve pločevinki, v eni so bili kemični svinčniki, v drugi ostro ošiljeni navad­ ni. Namizna svetilka. Namizni koledar. Slovar, leksikon in Elementi sloga, poravnani med dvema okroglima knjižnima oporama. »Tole je prišlo danes s pošto.« Myronu je podal revijo. Na naslovnici je bila gola ženska. Če bi rekli, da ni bila obdarjena, bi bilo podobno, kot če bi za drugo svetovno vojno dejali, da je bila zgolj manjša praska. Večina moških je obsedena z bujnimi joški in tudi Myron se ni dvigal nad to pritlehnost, toda tole je bilo zagotovo nenavadno. Ženskin obraz je bil daleč od čednega, bil je nekako odbijajoč. Objektivu je namenila pogled, ki

29


30

HARLAN COBEN

naj bi bil vabeč, toda prej je bil izraz bolečine. Z jezikom si je oblizovala ustnice, noge je imela razširjene, s prstom je bralcu namigovala, naj pride bližje. Zelo subtilen učinek, je pomislil Myron. Revija je imela naslov Bradavičke. Glavni članek, glede na to, kaj je pisalo čez njeno desno dojko, je imel naslov »Kako pripraviti žensko, da si obrije tisto reč«. Myron ga je ostro pogledal. »Za kaj gre?« »Sponka za papir.« »Kaj?« Toda Christian je bil videti prešibak, da bi lahko ponovil. Samo pokazal je. Na vrhu revije je Myron opazil srebrnkasto svetlikanje. Sponka za papir je bila uporabljena kot knjižno kazalo. »Prišla je skupaj s tistim,« je mimogrede pojasnil Christian. Myron je prelistal strani in s pogledom ošinil golo meso, dokler ni prišel do strani, ki je bila označena s sponko. Zbegano je pogledal. Na strani so bile reklame, čeprav je bilo prav toliko golih fotografij kot drugod. Na vrhu strani je pisalo: Živa fantazijska linija – Izberi si svoje dekle! Do dna strani so bili trije stolpci s po štirimi dekleti v vsakem. Myron je s pogledom preletel stran. Ni mogel verjeti svojim očem. »Orientalke vas čakajo!« »Mokre in sočne lezbijke!« »Našeškaj me, prosim!« »Vroče prasičke!«


USODNA POGODBA

»Drobni joški!« (brez dvoma za tiste, ki jim ni bila všeč naslovnica) »Hočem, da me pojahaš!« »Pojej mojo češpljico!« »Naj te prosim za še več!« »Išče se: Robotič!« »Gospodarica Savannah zahteva, da jo pokličeš takoj!« »Pohotna gospodinja!« »Iščem debeluhe!« Ob vsakem naslovu je bila pomenljiva fotografija – izzivalni položaji in telefonska številka. Potem je bilo še cel kup bolj opolzkih. Transvestiti. Ženske z moško opremo. Nekaterih Myron sploh ni razumel. Podobno je bilo nedoumljivim znanstvenim poskusom. Telefonske številke so bile take, kot bi človek pričakoval. 1–800–888–packa. 1–900–46–cipa. 1–800–fukaj–me. 1–900–pokvarjenka. Myron se je spačil. Najraje bi si umil roke. Potem je zagledal. Bila je v spodnji vrsti, druga z desne. Pisalo je: »Naredi­ la bom kar koli!« Telefonska številka je bila 1–900–344– strast. Tri dolarje devetindevetdeset na minuto. Plačilo s telefonskim računom ali kreditno kartico. Sprejemamo Viso in mc. Ženska na sliki je bila Kathy Culver. Myrona je zmrazilo. Na naslovnici je pogledal datum. Bila je najnovejša številka. »Kdaj si to dobil?« »Z današnjo pošto je prišlo,« je odgovoril Christian in v roke vzel kuverto. »V temle.« Myronu se je začelo vrteti v glavi. Na vso moč se je boril proti omotici in se trudil najti trdna tla, toda ves čas mu je pred očmi plesala Kathyjina podoba. Ovojnica je bila

31


32

HARLAN COBEN

velikega formata. Naslova pošiljatelja ni bilo – seveda bi bilo prelahko. Tudi poštnega žiga in znamk ni bilo, preprosto je pisalo le: christian steele predal 488 Brez oznake mesta in države. To je pomenilo, da je bila revija poslana iz kampusa. Naslov je bil napisan z roko. »Dobivaš veliko pošte oboževalcev?« je zanimalo Myrona. Christian je prikimal. »Toda prihaja drugam. To je bilo v mojem osebnem predalu. Številka je skrita.« Myron je previdno držal ovojnico, saj ni želel uničiti morebitnih prstnih odtisov. »Lahko bi bila fotomontaža,« je pripomnil Myron. »Nekdo je morda prilepil njeno glavo na …« Christian je ognjevito odkimal. Pogled je spet uprl v tla. »Ne gre samo za njen obraz, gospod Bolitar,« je v zadregi pojasnil. »Oh,« je dejal Myron, ki se mu je takoj posvetilo. »Razumem.« »Mislite, da bi jo morala predati policiji?« je vprašal Christian. »Verjetno.« »Rad bi naredil, kar je prav,« je rekel Christian in stisnil pesti. »Toda nočem, da bi Kathy znova vlačili po blatu. Saj ste videli, kaj so počeli z njo. Kaj bodo šele storili, ko bodo videli tole?« »Postali bodo zveri,« mu je pritrdil Myron.


USODNA POGODBA

Christian je prikimal. »Vendar utegne biti zgolj potegavščina,« je nadaljeval Myron. »Preveril bom, preden bova ukrepala.« »Kako?« »Dovoli, da jaz poskrbim za to.« »Še nekaj je,« je rekel Christian. »Rokopis na ovojnici.« Myron se je zazrl vanj. »Kaj pa je z njim?« »Ne morem trditi zagotovo, vendar je videti kot Kathyjin.«

33

Usodna pogodba  

Prvi roman iz Cobenove serije z Myronom Bolitarjem, športnim agentom.