Page 1

UroÄ?ena


UroÄ?ena


Naslov izvirnika: Spellbound Izvirnik izdal: HarperCollins Publishers, 10 East 53rd Street, New York, NY 10022 Izdano v skladu z dogovorom s HarperCollins Publishers. © 2013 Sylvia Day. Za izdajo v slovenščini © Mladinska knjiga Založba, d. d., 2014. Vse pravice pridržane.

Zgodba ni resnična. Vsa imena, junaki, kraji in dogodki so plod avtoričine domišljije ali so uporabljeni kot fikcija. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami, še živečimi ali preminulimi, lokacijami ali dogodki je povsem naključna.

Vse informacije o knjigah Mladinske knjige najdete tudi na internetu: www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 DAY, Sylvia Uročena / Sylvia Day ; [prevedla Neža Kralj]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. – (Zbirka Oddih) Prevod dela: Spellbound ISBN 978-961-01-3313-1 272708096 Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Vsebina Magija na prvi pogled Stara črna magija Črna magična ženska

9 57 95


UroÄ?ena


Magija na prvi pogled


L

Prvo poglavje

ovec je končno prišel. Victoria ga je pozorno proučevala skozi videokamero, nameščeno v recepciji njene pisarne. Kljub modni Armanijevi obleki ni mogel skriti svoje plenilske narave. Bil je visok in temen in premikal se je s sproščeno predrznostjo, ob kateri je kar zapredla. Prav nič se ni oziral okoli sebe. Samo čakal je na trenutek, ko bosta skupaj v sobi – sama. Pomela si je roke, iz grla pa ji je ušel renčeč glas. Visoki svèt ji je spet poskušal zmešati štrene. Nasmehnila se je in se naježila, kot se spodobi za njeno vrsto. Ta lovec je bil močen. To je lahko zaznala celo skozi stene, ki so ju ločevale. S takšnim čarovnikom so ji svétniki pokazali, da spoštujejo njene moči. Ni si mogla kaj, da se ne bi čutila polaskano. Konec koncev je namerno kršila zakone in dražila oblasti, ki so ji ukradle Dariusa. Tukaj pa je bila njena »kazen«, ki je z zapeljivimi in dolgimi koraki vstopala v njeno pisarno. Z njihovo izbiro resnično ne bi mogla biti bolj zadovoljna. 11


Receptorki je namenil očarljiv nasmešek, preden je za njim zaprla vrata. Nato se je posvetil Victorii in si snel sončna očala. Olala! Nenadoma jo je preplavilo tako boleče poželenje, da je morala prekrižati noge v svilenih nogavicah. Ob pogledu na predirljive sive oči in strogi čedni obraz bi najraje vstala in se mu podrgnila ob noge. Kakšna odločna čeljust! Kakšne izklesane ustnice! Žal se ni mogla smukati okoli njega. Najprej je morala izvedeti, ali ji bo razkril pravo identiteto ali se namerava izdajati za koga drugega. Visoki svèt se ni zavedal, koliko moči ji je zapustil Darius. Še vedno se jim ni niti sanjalo, kako veliko ve. S pogledom je ošinila miniaturo v kristalnem okvirju na pisalni mizi: moškega z zapeljivo jamico in ljubečim nasmeškom. Z bolečino v srcu je opazovala čudovito oljnato sliko Dariusa s svetlimi lasmi in zlatimi prameni. Obenem pa sta se v njej še okrepili odločenost in potreba, da maščuje njegovo nesmiselno smrt. Vstala je in lovcu ponudila roko. Čeprav ji je lagodno segel vanjo, ni mogel prikriti, kako zelo močen je; njegova moč je bila skoraj otipljiva. »Gospod Westin,« je dahnila in komaj zatrla sladostrasten drget. Visokemu svètu se bo morala zahvaliti za takšno darilo – seveda potem, ko bo končala z njim. Bil je tako temen, od polti do vranje črnih las in avre. Moški je tako rekoč poosebljal seks. V takšni bližini ga je lahko dobesedno vohala in čutila. Nič čudnega, da je bil tako uspešen lovec. Takoj je postala vsa pohotna in potrebna. 12


Max Westin ji je roko nekoliko predolgo zadržal v svoji. Izpod gostih trepalnic ji je tudi jasno sporočal, da jo želi ujeti in ukrotiti. Victoria se je kakor vse mačke zelo rada igrala, zato mu je s konicami prstov potegnila po dlani in šele nato umaknila roko. Oči so se mu komaj zaznavno razširile in po tem drobnem znaku je vedela, da mu lahko pride do živega, če se res potrudi. To je seveda tudi nameravala. Člani Visokega svéta so nadnjo pošiljali le najboljše in najsposobnejše lovce. In zagotovo jih je hudo motilo, da njihovim izbrancem ni in ni uspelo. Ampak samo tako se je lahko za nekaj trenutkov otre­­sla občutka nemoči – in jih hkrati kruto opominjala, kako dober je bil Darius in kaj so z njegovo nepotrebno žrtvijo izgubili. »Gospa St. John,« jo je Westin pobožal s hripavim glasom. Vse na njem je bilo nekoliko grobo in surovo. Bil je prvinsko bitje, tako kot ona. Victoria mu je pomignila, naj prisede na stol pred njeno pisalno mizo s stekleno delovno površino. Max si je odpel suknjič in se pogreznil v naslanjač. Temno modre hlače so se mu napele čez trda stegna in veliko moško izboklino. Njam! se je zadovoljno obliznila. Kotiček ustnic se mu je privihal v pomenljiv nasmešek. Max Westin se je dobro zavedal svoje privlačnosti, kar jo je le še bolj pritegnilo. Samozavest je visoko cenila, prav tako kot kanček pokvarjenosti. In tudi zadnje lastnosti mu zagotovo ni primanjkovalo. Njegova temna avra je namreč nakazovala, da se giblje na meji s črno magijo. Nad tem čarovnikom verjetno Visoki svèt ni imel nič več nadzora kakor nad njo. 13


Že na prvi pogled ji je ugajal in postajal ji je celo vse bolj všeč. Ko je v dolgem in ozkem krilu spet sedla na svoj stol, je prekrižala noge in jih poskušala prikazati v čim lepši luči. »Muzej se iskreno opravičuje za izgubo vaše ogrlice,« je začel. Še širše se mu je nasmehnila. Očitno ji ni nameraval povedati, kdo je v resnici. Kako slastno! »Gospod Westin, ne zdite se mi ravno podobni muzealcu.« »Zastopam zavarovalnico muzeja. Izguba takšne dragocenosti seveda zahteva skrbno preiskavo.« »To me precej pomirja.« Premerila ga je izpod gostih in dolgih trepalnic. Kar prekipeval je od energije in notranjega nemira. Močne in polne ustnice so obljubljale vse mogoče grešne užitke. Rada je imela pregrešne in živahne moške. Ta je bil sicer nekoliko zategnjen, toda ob pravem pristopu bi se hitro sprostil in omehčal. Prej ali slej so ji vsi podlegli. Predaja je bila v bistvu edini del igre, ki jo je razočaral. »Zdite se neverjetno mirni za žensko, ki je ravnokar izgubila dragocen kos nakita,« je zamrmral Westin. Ob njegovem globokem in rahlo raskavem glasu se je vznemirila. Zvenel je tako slastno, kot bi pravkar zlezel iz postelje. Pravzaprav je bilo vse na njem takšno. Imel je široka ramena, vitko telo in močne mišice, ki so mu zaigrale ob vsakem elegantnem gibu. »Če bi se vznemirjala, mi ne bi prav nič pomagalo,« je skomignila z rameni. »Poleg tega že vi iščete ogrlico in videti ste … sposobni. Torej, kaj bi me moralo skrbeti?« »Da je ne bi našel. Gospa St. John, zelo mi laska, da mi tako zaupate. In to povsem upravičeno, kajti svoje delo 14


opravljam zelo dobro. Ampak stvari niso vedno takšne, kot se zdijo na prvi pogled.« To je bilo odkrito in jasno svarilo. Zamišljeno je vstala in stopila k zastekljeni steni za pisalno mizo. Čeprav mu je obračala hrbet, je na sebi čutila njegov vroči in poželjivi pogled. Zazrta v panoramo mesta je pobožala biserno ogrlico, ki jo je trenutno nosila okoli vratu. »Če bo treba, si bom pač kupila drugo. Gospod Wes­ tin, vse ima svojo ceno.« »Vse že ne.« Odgovor ji je vzbudil radovednost in ozrla se je proti njemu. Na njeno presenečenje se ji je približal in obstal poleg nje. Pogled je sicer uprl v mesto, vendar je vso pozornost posvetil njej. Victoria je prav dobro čutila, kako jo preiskuje in išče njene šibke točke. Nevarnosti se preprosto ni mogla upreti. Z ramo se je podrgnila obenj in vdihovala njegov moški vonj – mešanico kolonjske vode za tisoč dolarjev in čistega Maxa Westina. Začela je plitvo dihati, srce pa ji je divje razbijalo. Ko ni več mogla trezno razmišljati, se je spet odmaknila. Že nekaj časa – kar predolgo – ni uživala z močnim moškim. Tako kot prejšnji lovci je bil prebrisan in zapeljiv. Obenem pa je izžareval še čisto magično moč. »Max,« ga je tiho poklicala in hitro postala domačna. »Mhm?« Ozrla se je čez ramo. Sledil ji je na vsakem koraku. Tako ji je pokazal, da je plenilec. Oh, z njim bi bilo lahko še zabavno! Če bi se seveda hotel igrati. »Pojdiva na večerjo.« 15


»K meni domov,« je dodal. Stopila je k minibaru in vzela dve steklenici mleka. S tak­ šno izbiro mu je hotela pokazati, da je poznavalka. Gotovo je dobro vedel, kako deluje. Pa je poznal tudi razlog za njeno vedenje? Ali je vedel, da ji je umirajoči Darius podaril magične moči in jo tako naredil veliko močnejšo od običajnih demonskih pomočnic? Je Westin ugotovil, da jo je pokojni čarovnik ljubil in da se zaradi te ljubezni lahko odloča po lastni volji? Preden jo je Darius tako obdaril, je bila takšna kot vsi drugi pomočniki. Razmerja med pripadniki njene vrste in čarovniki je ne glede na želje posameznikov določal Visoki svèt. Nekateri demonski pomočniki niso bili srečni s part­ nerjem, ona pa je že prvič imela srečo. Z Dariusom je našla ljubezen, ki je presegala čas. Zdaj je bila zaradi te ljubezni premočna, da bi si jo vzeli proti njeni volji. Odkar ga je pred dvema stoletjema izgubila, ji ni mogel noben čarovnik natakniti ovratnice in si je podrediti. Tudi Westinu bo spodletelo. Nekoč je globoko ljubila. Nikoli več ne bo sprejela drugega čarovnika. Zibaje v bokih se mu je približala in se mu zapeljivo nasmehnila: »Kaj, če bi šla raje k meni?« »Ne.« Iz iztegnjene roke ji je vzel steklenico, ji namerno prekril prste in jo zadržal na mestu. »Victoria.« Z eno samo besedo oziroma osebnim imenom je izrazil tolikšno posedovalnost, da je na tilniku že začutila ovratnico. Lovci niso pomočnikov nikoli obdržali zase, temveč so jih le lovili in predajali šibkejšim čarovnikom. Nikoli več ne bo dovolila, da bi si jo tako podajali. 16


Stala sta, se dotikala in se ocenjevala. Glavo je nagnila nazaj in ga premerila z odkrito radovednostjo. Sicer pa z otrdelimi bradavičkami pod zeleno svileno bluzo tako ali tako ni mogla skrivati zanimanja. Začela je rahlo sopsti, prsi pa so se ji hitro dvigale in spuščale. Zaradi njegove bližine in temnega zapeljivega vonja se je vsa razgrela. Bil je tako visok, trd in napet. Le svileni koder temnih las na čelu mu je nekoliko omehčal povsem možate poteze. Tako zelo jo je privlačil, da bi, če ne bi bil lovec, že davno plezala po njem. Oči so mu obstale na njenih dojkah. Poželjivo se je nasmehnil. »Stavim, da sem boljši kuhar,« je tiho zagodrnjal in ji pobožal prste. Čeprav so jo po vsem telesu spreletele iskrice, se je užaljeno našobila: »Tega ne moreš vedeti, dokler se ne oglasiš pri meni.« »Večerjala bova pri meni ali pa bom moral odkloniti vabilo,« se je odmaknil in v trenutku pozabil na očarljivost. Victoria si je zaželela, da bi imela mačjo podobo in bi mu lahko prezirljivo pokazala rep. Max Westin je bil očitno vajen dobiti, kar je hotel. Bil je gospodovalen kot vsi lovci. Žal je tudi ona vedno hotela imeti zadnjo besedo. »Škoda!« je pripomnila z iskrenim obžalovanjem. Njegov dom pač ni prišel v poštev. Kdo ve, kakšne uroke bi uporabil? In kakšne igračke ima …? Če bi šla k njemu, bi tako rekoč vstopila v kletko. Hitro je zatrla navdušenje ob tej misli. »Si si premislila?« se je iskreno začudil. Očitno res ni dovolj pogosto slišal besede »ne«. »Gospod Westin, povabila sem vas na večerjo, vi pa ste mi začeli postavljati omejitve,« mu je pokazala vrata in ga 17


poskušala z odslovilno kretnjo načrtno razjeziti. »Ne prenesem omejitev.« Tako se mu je oddolžila za prejšnje svarilo. Ko je že hotel oditi, je glasno in zadovoljno zapredla, da mu je trznila mišica na bradi. Torej … se oba divje privlačita. Ob tem ji ni bilo več tako težko še malo počakati, preden ga bo dobila v kremplje. Westin je počasi in preračunljivo dvignil steklenico. Med pitjem mleka se mu je adamovo jabolko trdo premikalo. V lovčevem dejanju je prepoznala neizrečeno grožnjo in usta so se ji osušila. Prazno steklenico je odložil na rob pisalne mize. Preden si je zapel suknjič, je stopil k Victorii in ji stisnil roko. Čeprav je imel mrzlo in vlažno dlan, jo je dotik ožgal. Čarovnikov pogled je bil hladen kot njegovi prsti. Vedela je, da se bo hitro zbral in se vrnil. Čakala ga bo. S prsti ga je spet oplazila po dlani, potem pa ga je izpustila. »Kmalu se vidiva, Max.« Max je stopil iz hotela St. John in srdito zaklel. S stisnjenimi zobmi je poskušal pregnati erekcijo, ki bi ga na prepolnem pločniku hitro spravila v zadrego. Victoria St. John je bila prava nadloga. Tega se je zavedal, odkar ga je poklical Visoki svèt. S krotenjem podivjanih demonov so se po navadi ukvarjali mlajši in manj pomembni čarovniki. Naloga ga je tako sprva presenetila, potem pa pritegnila. Toda ko je končno le spoznal svojo tarčo, je razumel. Victoria je bila pretkana in igriva. Premikala se je z na18


ravno mačjo milino. S kratkimi črnimi lasmi in poševnimi zelenimi očmi je lahko vsakemu moškemu pošteno zmešala glavo. Na fotografijah jo je videl vsaj stokrat, vendar je čutil samo občudovanje do lepega obraza. V živo pa je bila s svojo čutnostjo in vročekrvnostjo naravnost pogubna. Za njegov okus je bila sicer nekoliko preveč vitka, prej suhljata kot lepo zaobljena. A tiste njene noge … bile so tako neverjetno dolge. Kmalu mu jih bo ovijala okoli pasu, medtem ko se bo zarival globoko vanjo. Toda gotovo ne bo šlo lahko. To mu je povedal že njen nasmešek. Vedela je, kdo in kaj je Max. Torej so bile govorice o njeni moči resnične. Ni bila navadna demonska pomočnica. Zmajal je z glavo. Darius je bil bedak. Pomočniki čarovnikov so potrebovali trdo roko, sicer so lahko podivjali. Zelo nazoren primer tega je bila tudi Victoria. Že zdaj je bila preveč divja in se je na vsakem koraku upirala Visokemu svetu. Tudi njemu si je drznila kljubovati. Vzbudila mu je zanimanje in poželenje, zato je spet premlel vse informacije o njej. Victoria je bila ena izmed najuglednejših predstavnic svoje vrste, ki ji je iz enega skromnega motela uspelo ustvariti celo verigo prestižnih hotelov po vsej državi. Preden ji je umrl čarovnik, je v magični skupnosti uživala veliko spoštovanje. Ko je po njegovi smrti povsem podivjala, pa je postal Visoki svèt še bolj prepričan, da je treba pare izbirati z glavo in ne s srcem. Čarovniki in pomočniki so se sicer še vedno kdaj zaljubili, kot je bilo tudi pri Dariusu in Victorii, vendar se je to zaradi posredovanja svétnikov dogajalo čedalje redkeje. 19


Max je zavil okoli vogala in stopil v stransko uličico. S čarovnimi močmi se je v trenutku prestavil v svoje podstrešno stanovanje na drugem koncu mesta. Ves na trnih je krožil po svetlih betonskih tleh. Victoria St. John je brez dvoma sama ukradla ogrlico. Takega tatinskega podviga pač ne bi mogel izpeljati navaden človek. Varnost v muzeju tega preprosto ni dopuščala. Victoria je očitno zagrešila predrzno tatvino, da bi pritegnila novega lovca. Visoki svèt se je zelo trudil ljudem prikriti njihovo magično navzočnost. Victoriino brez­ obzirno kršenje zakonov je bilo treba ustaviti, preden bi jih razkrinkala. A zakaj se je tako vedla? Tega pač ni mogel razumeti. Gotovo ni bilo krivo samo dejstvo, da je že dve stoletji živela brez čarovnika. Bila je preveč obvladana in preračunljiva. Nekdo bi jo sicer moral malo obrzdati, vendar ni bila neobvladljiva. Preden jo bo izpustil, želi izvedeti, zakaj to počne. Glasno je izdihnil in se ozrl po svojem domovanju. Velikansko podstrešje je bilo ovito v tišino in varovalne uroke. Njegovim podrejenim so se svetlo sive stene in temni kavči brez naslonjal zdeli mrzli in prazni, njega pa so pomirjali in ga pri vsakem vdihu napolnjevali s sproščujočo energijo. Tukaj bi jo veliko lažje ukrotil, saj je imel na voljo vsa orodja. A celo ob tem je ugotovil, da bo moral uporabiti kaj drugega kot njegovi neuspešni predhodniki. Če ji hoče natakniti ovratnico, mora razviti čisto poseben pristop. Ugotovitev, da je Victoria močnejša od drugih pomočnic, ga je nemalo presenetila. Verjetno je zato tako dolgo ni mogel nihče ujeti in ukrotiti. Moral si jo bo vzeti, ne le spolno, temveč v celoti. Kot vse dobre demonske pomočnike jo bo treba podrediti, vendar si mora to želeti. 20


Da bi se na njej pojavila ovratnica, se mora sama od sebe predati s telesom in dušo, saj se je brez soglasja ne bo dalo podjarmiti. Medtem ko je premleval, kaj vse bo z Victorio počel, mu je magija vroče zakrožila po žilah. Ni mogel skrivati veselja in pričakovanja, da jo bo lahko krotil. A tokrat se ni kot običajno veselil naloge, temveč predvsem ženske same. Že ob misli na njeno popolno predajo se mu je napelo vsako vlakno v telesu. Čeprav se je zavedala njegove moči, sta ji v očeh gorela kljubovalnost in veselje do igre. Prvič v njegovem življenju je obstajala celo majhna možnost, da mu ne bo uspelo. Toda to ga je le še bolj podžgalo. Začel se je spraševati, komu bodo dodelili ukročeno Victorio. Vedno bo močnejša od drugih pomočnikov. Toda Max je ni nameraval zlomiti. Zlomljeni pomočnik nikoli ne more zares koristiti. Dlačice na tilniku so se mu naježile – opozorilo, da ga bo poklical Visoki svèt. Si srečal podivjano pomočnico? je v en glas vprašalo več sto pripadnikov sveta. »Saj ni podivjana,« jih je popravil. »Vsaj za zdaj še ne.« Ne da se je ukrotiti. Veliko jih je poskusilo in propadlo. V dvomu je otrpnil: »Naročili ste mi, naj jo ujamem. S tem sem se strinjal. Preden jo bom ubil, jo bom vsaj poskusil ukrotiti. Če pa jo želite takoj usmrtiti, boste morali poiskati koga drugega.« Noben drug lovec nima tvojih moči, so potožili. Saj to že veš. »Torej mi dovolite, da jo vsaj poskusim rešiti. Nekaj posebnega je in škoda bi jo bilo izgubiti.« Z rokami si je segel v lase in izdahnil: »Storil bom vse, kar bo treba.« 21


Tvoj predlog sprejemamo. To bi ga moralo pomiriti, vendar ga ni. »Ste se že odločili, kam naj jo odpeljem, ko bo ukročena?« Seveda. Ob nejasnem odgovoru je stisnil čeljust in preplavila ga je posedovalnost. Odnos med nadrejenim in podrejenim se je razlikoval od para do para in je zahteval globoko zaupanje, ki se ni zlahka prenašalo na drugega posameznika. Tokrat bo prvič poskusil z njim, zato mu zamisel ni preveč dišala. »Prav, potem pa me prepustite načrtu.« Potem ko je nevidna navzočnost svétnikov zbledela, je čutil vse večjo željo, da bi s svojo močjo priklical Victorio in jo začel krotiti. Kljub temu se ni prepustil zapeljivi skušnjavi. Takšna vnema je bila napačna in neprimerna. Rad je lovil in krotil, vendar ni nikoli hotel hiteti. Če si jo želi spodobno podrediti, potrebuje čas. A kaj, ko je po tem pogovoru spoznal, da ga nima prav veliko. Na voljo je bilo največ nekaj tednov. Ob misli na vroče tedne z Victorio je zagodrnjal in otrdel. Komaj je čakal, da se začnejo.

22


Uročena SYLVIA DAY

Zbirka Oddih Prevedla Neža Kralj Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2014 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila Grafika Soča, d. o. o. Naklada 900 izvodov Prva izdaja


Urocena  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you