Issuu on Google+


Kazalo Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 1 Ali je ljubezen umetnost . . . . . . . . . . . . . 11 2 Teorija o ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Ljubezen, odgovor na problem človeškega obstoja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Ljubezen med staršema in otrokom . . . . 55 Objekti ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Bratovska ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Materinska ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Erotična ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 Ljubezen do sebe . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 Ljubezen do boga . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 3 Ljubezen in njena dezintegracija v sodobni zahodni družbi . . . . . . . . . . . . 108 4 Praksa ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 Viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 5

4/10/12 8:25:36 AM


Predgovor

Ta knjiga bo razočarala vsakogar, ki pričakuje cenenih nasvetov o umetnosti ljubezni. Prav nasprotno: pokazati hoče, da ljubezen ni čustvo, ki se mu lahko prepusti kdorkoli, ne glede na doseženo stopnjo zrelosti. Prepričati želi bralca, da bodo neizogibno propadli vsi njegovi poskusi v ljubezni, če se ne bo zelo prizadevno potrudil razviti vse svoje osebnosti, da bi dosegel ustvarjalno držo; da ni mogoče doseči zadovoljstva v individualni ljubezni, če človek ni sposoben ljubiti svojega bližnjega, brez resnične ponižnosti, poguma, vere in discipline. V kulturi, kjer so te vrline redke, je sposobnost ljubiti neizogibno izjemen dosežek. Oziroma, vsakdo se lahko vpraša, koliko res ljubečih ljudi pozna. Kljub temu pa težavnost naloge ne sme biti razlog, da bi ne poskusili spoznati težav in tudi možnosti za njeno rešitev. Da bi se izognili nepotreb9

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 9

4/10/12 8:25:36 AM


nim zapletom, sem poskusil obdelati problem v jeziku, ki je kolikor mogoče nestrokoven. Zato sem tudi navedel zelo malo literature o ljubezni. Za drugi problem pa nisem našel popolnoma zadovoljive rešitve; nisem se namreč mogel izogniti temu, da bi ne ponavljal idej, ki sem jih izrazil v svojih prejšnjih knjigah. Posebno bralec, ki pozna knjige Beg od svobode, Človek za sebe in Zdrava družba, bo našel v tej knjigi marsikatero misel, ki sem jo povedal v teh prejšnjih delih. Vendar Umetnost ljubezni ni pretežno in zgolj povzetek. Poleg že prej izraženih misli prinaša mnogo novih, in popolnoma razumljivo je, da tudi starejše včasih zajamejo nove razsežnosti zaradi dejstva, da so vse osredinjene k eni temi, umevanju ljubezni. Erich Fromm

10

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 10

4/10/12 8:25:36 AM


1

Ali je ljubezen umetnost

Je ljubezen umetnost? Tedaj zahteva znanja in truda. Ali pa je ljubezen prijeten občutek, ki ga zaznamo po naključju, nekaj, kar človeka prevzame, če ima srečo? Ta knjiga temelji na prvi predpostavki, nedvomno pa večina ljudi danes verjame v drugo. Ljudje sicer ne mislijo, da ljubezen ni pomembna. Ljubezni nimajo nikoli dovolj; ogledajo si nešteto filmov s srečnimi in nesrečnimi ljubezenskimi zgodbami, prisluhnejo stotinam ničvrednih popevk o ljubezni in vendar komaj kdo misli, da se je o ljubezni treba česa naučiti. Ta značilni odnos temelji na raznih predpostavkah s težnjo, da bi ga bodisi posamič ali povezano podpirale. V problemu ljubezni vidi večina ljudi predvsem vprašanje, ali so ljubljeni, ne pa vprašanja, ali ljubijo. Zato je zanje težava v tem, kako biti ljubljen, kako biti vreden ljubezni. Da bi to dose11

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 11

4/10/12 8:25:36 AM


gli, uberejo različna pota. Pot, po kateri gre zlasti moški, je ta, da je uspešen, da je tako močan in bogat, kot mu dopušča socialni okvir njegovega položaja. Druga pot, po kateri gredo predvsem ženske, je ta, da si prizadevajo biti privlačne, da negujejo svoje telo, skrbijo za obleko itd. Drugi načini, ki jih uporabljajo tako moški kot ženske, da bi bili privlačni, pa so priljudno vedenje, zanimivi pogovori, ustrežljivost, skromnost, nenapadalnost. Mnoge od načinov, da postanemo priljubljeni, uporabljamo tudi, da bi dosegli uspeh, zato »da si pridobiš prijatelje in vplivaš na ljudi«. Pravzaprav je to, kar razume večina ljudi v naši kulturi kot »biti vreden ljubezni«, predvsem zmes priljubljenosti in spolne privlačnosti. Druga predpostavka stališča, da se o ljubezni ni česa naučiti, je mnenje, da je problem ljubezni zlasti problem objekta, ne pa problem sposobnosti. Ljudje mislijo, da je ljubiti preprosto, pač pa da je težko najti pravi objekt, ki bi ga ljubili ali ki bi jih ljubil. Za to stališče je več vzrokov, ki imajo korenine v razvoju sodobne družbe. Eden izmed vzrokov je velika sprememba pri izbiranju »objekta ljubezni«, do katere je prišlo v dvajsetem stoletju. V viktorijanski dobi – kot tudi v mnogih tradicionalnih kulturah – ljubezen povečini ni bila spontano osebno doživetje, ki utegne pripeljati k poroki. Nasprotno, 12

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 12

4/10/12 8:25:36 AM


o zakonu so se sporazumeli po dogovoru; bodisi obe družini ali s pomočjo ženitnega posredovalca ali brez takih posrednikov. Zakon so sklenili iz socialnih razlogov in ljubezen naj bi se razvila potem, ko bo zakon že sklenjen. V zadnjih nekaj generacijah se je v zahodnem svetu uveljavil koncept romantične ljubezni. V Združenih državah razlogi konvencionalne narave sicer niso popolnoma izginili, vendar iščejo ljudje povečini »romantično ljubezen«, osebno doživetje ljubezni, ki naj pripelje do zakona. Ta novi koncept svobode in ljubezni je seveda zelo povečal pomen objekta v primerjavi s pomenom funkcije. S tem dejavnikom je tesno povezano še neko obeležje, ki je značilno za sodobno kulturo. Vsa naša kultura temelji na želji po nakupovanju, na ideji vzajemno koristne menjave. Za sodobnega človeka je sreča zadovoljstvo, ki ga občuti, ko gleda izložbe in kupuje vse, kar si lahko privošči, bodisi za gotovino ali pa na obroke. Podobno gledata on ali ona na ljudi. Za moškega je privlačno dekle – za žensko pa privlačen moški – nagrada, ki si jo želita. »Privlačen« ponavadi pomeni prijeten skupek lastnosti, ki so priljubljene in po katerih vlada povpraševanje na trgu osebnosti. Od okusa časa je odvisno, kaj specifično naredi osebo privlačno, tako fizično kot tudi duhovno. V dvajsetih letih je bilo privlačno dekle, ki je pilo in kadilo, ki je bilo grobo in spol13

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 13

4/10/12 8:25:37 AM


no vznemirljivo; danes zahteva okus več smisla za dom in skromnosti. Konec devetnajstega in v začetku tega stoletja je moral biti moški agresiven in ambiciozen, danes mora biti družaben in strpen, da je privlačen »skupek« lastnosti. Vsekakor pa se občutek ljubezni razvije ponavadi ob upoštevanju takih človeških lastnosti, ki so v mejah človekovih možnosti za zamenjavo. Pripravljen sem se pogoditi; objekt mora biti poželenja vreden glede na svojo socialno vrednost in si mora hkrati želeti mene, pri tem pa upoštevati moje očitne in skrite lastnosti in zmožnosti. Tako se dva človeka zaljubita, ko čutita, da sta našla najboljši objekt, ki ga lahko dobita na trgu, glede na meje lastnih menjalnih vrednosti. Pogosto so pri tej pogodbi, kot pri kupovanju nepremičnin, precejšnjega pomena skrite zmožnosti, ki jih je moč razviti. V kulturi, ki v njej prevladuje tržna usmeritev in v kateri je gmotni uspeh vrhunska vrednost, ni vzroka, da bi se čudili, če se človeški ljubezenski odnosi ravnajo po načinu menjave, ki vlada na trgu blaga in dela. Tretja zmota, ki vodi k domnevi, da se ni treba ničesar naučiti o ljubezni, je zamenjavanje prvotnega občutka »zaljubljenosti« s trajnim stanjem, ko »ljubimo« ali bolje rečeno, ko »ostanemo zaljubljeni«. Če dva človeka, ki sta si bila tuja, kot smo si vsi, nenadoma podreta steno, ki ju loči, in začutita, da sta se zbližala, da sta eno, je ta trenutek 14

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 14

4/10/12 8:25:37 AM


enovitosti eno izmed najbolj spodbudnih, najbolj razburljivih doživetij v življenju. To doživetje je toliko bolj čudovito in čudežno za ljudi, ki so bili izločeni, osameli brez ljubezni. Ta čudež nenadne intimnosti se pogosto zgodi še prej, če je povezan ali spočet s spolno privlačnostjo in spolnim doživetjem. Toda ta vrsta ljubezni že po svoji naravi ni trajna. Človeka se dobro spoznata, njuna intimnost čedalje bolj zgublja svoj čudežni značaj, dokler njuna številna nasprotja, njuno razočaranje, njuna vzajemna naveličanost ne ubijejo, kar je še ostalo od začetnega navdušenja. Vendar v začetku ne vesta vsega tega. V resnici menita, da je moč njune zanesenosti, to da sta »nora« drug na drugega, dokaz za intenzivnost njune ljubezni; medtem ko lahko le dokazuje, v kolikšni meri sta bila prej osamljena. To stališče – da ni nič lažjega kot ljubiti – je še naprej prevladujoče mnenje o ljubezni, kljub neizpodbitnim dokazom o nasprotnem. Skoraj ni dejavnosti ali podjetja, ki bi se ga lotili s toliko upa in pričakovanja, kakor se lotimo ljubezni – in ki vendar tako redno propade. Ko bi bila to kakšna druga dejavnost, bi ljudje hoteli zvedeti, kaj je vzrok neuspeha, in bi se hoteli naučiti, kaj lahko bolje naredijo, ali pa bi tako dejavnost opustili. Ker je pri ljubezni to nemogoče, se zdi, da je mogoče preprečiti neuspeh v ljubezni samo na en primeren način – in 15

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 15

4/10/12 8:25:37 AM


sicer, da pregledamo vzroke za ta neuspeh in začnemo proučevati pomen ljubezni. Prvi korak, ki ga moramo narediti, je ta, da se zavemo, da je ljubezen umetnost, kot je tudi živeti umetnost; če se hočemo naučiti ljubiti, se moramo tega lotiti prav tako, kakor če se hočemo naučiti katerekoli druge umetnosti, denimo glasbe, slikanja, mizarstva ali pa umetnosti medicine ali tehnike. Kaj moramo napraviti, da se naučimo neke umetnosti? Primerno je, če proces obvladovanja neke umetnosti razdelimo na dva dela: prvi je obvladanje teorije, drugi obvladanje prakse. Če se hočemo naučiti umetnosti medicine, moramo najprej poznati dejstva o človeškem telesu in o različnih boleznih. Ko že imam vse to teoretično znanje, pa nikakor še nisem izveden v umetnosti medicine. Mojster te umetnosti bom postal šele tedaj, ko bom imel veliko prakse, ko se bodo rezultati mojega teoretičnega znanja in rezultati moje prakse spojili v eno, v intuicijo – ta je bistvo mojstrstva v vsaki umetnosti. Poleg obvladanja teorije in prakse pa je potreben še tretji dejavnik, da nekdo postane mojster katerekoli stroke; obvladanju te umetnosti moram posvetiti vso skrb. Nič na svetu ne sme biti bolj pomembno, kot ta umetnost. To velja za glasbo, za medicino, za mizarstvo – in za ljubezen. In mogo16

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 16

4/10/12 8:25:37 AM


če je to odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje v naši kulturi kljub očitnim neuspehom, ki jih doživljajo, tako malokdaj poskušajo naučiti te umetnosti. Čeprav je hrepenenje po ljubezni globoko zakoreninjeno, je skoraj vse drugo bolj pomembno kot ljubezen: uspeh, ugled, denar, moč. Skoraj vso svojo energijo porabimo, da bi dosegli te cilje, in skoraj nič je ne ostane, da bi se naučili umetnosti ljubezni. Ali je mogoče, da se je vredno naučiti le stvari, s katerimi si človek lahko pridobi denar ali ugled? In da velja ljubezen za razkošje, ki koristi »samo« duši, ne prinaša pa dobička v sodobnem smislu in torej zanjo ne smemo porabiti veliko energije? Kakorkoli že, tale razprava bo obravnavala umetnost ljubezni v skladu s prejšnjo razdelitvijo; najprej bom razpravljal o teoriji ljubezni in ta bo obsegala večji del knjige, nato pa bom razpravljal o ljubezenski praksi, kolikor se pač lahko govori o praksi na tem ali na kateremkoli drugem področju.

17

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 17

4/10/12 8:25:37 AM


2

Teorija o ljubezni Ljubezen, odgovor na problem človeškega obstoja

Vsaka teorija o ljubezni se mora začeti s tezo o človeku, o človeškem obstoju. Čeprav opažamo tudi pri živalih ljubezen (ali bolje, ustreznico ljubezni), je njihova navezanost pretežno stvar nagonov, ki so jim dani; vidimo pa, da v človeku delujejo le ostanki te nagonske danosti. Bistveno za obstoj človeka je prav dejstvo, da je izšel iz kraljestva živali, iz nagonske prilagojenosti, da je presegel naravo, čeprav je nikoli ne zapusti. Njen del je in vendar se zdaj, ko je že odtrgan od nje, ne more vrniti. Nekoč je bil pahnjen iz raja – iz stanja prvotne enotnosti z naravo – in zdaj mu keruba z ognjenima mečema zastavljata pot, če bi se poskušal vrniti. Človek lahko napreduje samo tako, da razvija svoj razum, da najde novo človeško ubranost namesto predčloveške harmonije, ki je za vedno izgubljena. 18

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 18

4/10/12 8:25:37 AM


Ko se človek rodi, tako njegov rod kot posameznik, je vržen iz položaja, ki mu je bil določen, kot so določeni nagoni, v položaj, ki je nedoločen, negotov in odprt. Preteklost mu je jasna, v prihodnosti pa mu je gotova samo smrt. Človek je obdarjen z razumom. Človek je življenje, ki se zaveda samega sebe; zaveda se sebe, svojih soljudi, svoje preteklosti in možnosti, ki jih ima v prihodnosti. To, da se sam zaveda, da je ločeno bitje, da se zaveda svoje kratke življenjske dobe, dejstva, da se brez svoje volje rodi in brez svoje volje umre, da bo umrl pred tistimi, ki jih ljubi, ali oni pred njim, da se zaveda svoje osamljenosti in ločenosti, svoje nemoči pred silami narave in družbe – vse to naredi iz njegovega ločenega, razdruženega bivanja neznosen zapor. Zblaznel bi, če se ne bi mogel osvoboditi zapora in se povezati, združiti tako ali drugače z ljudmi, z zunanjim svetom. Zaznava ločenosti zbudi tesnobo; pravzaprav je to vir vsakršne tesnobe. Če sem ločen, pomeni, da sem odrezan, popolnoma nesposoben, da bi uporabljal svoje človeške moči. Da sem ločen, torej pomeni, da sem nemočen, nesposoben dojemati svet – stvari in ljudi – aktivno; to pomeni, da me svet lahko napade, ne da bi se mogel braniti. Tako je ločenost vir intenzivne tesnobe. Ob tem se zbuja še občutek sramu in krivde. 19

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 19

4/10/12 8:25:37 AM


Zaznavanje krivde in sramu zaradi ločenosti izraža svetopisemska zgodba o Adamu in Evi. Potem ko sta jedla z »drevesa spoznanja dobrega in zla«, potem ko nista ubogala (ni dobrega in zla, če človek nima svobode, je lahko neubogljiv), potem ko sta postala človeka, tako da sta se osvobodila prvotnega živalskega sozvočja z naravo, se pravi, po svojem rojstvu kot človeški bitji, sta videla, »da sta gola in bilo ju je sram«. Ali naj domnevamo, da vsebuje bajka, tako stara in prvinska, kot je ta, zelo sramežljiv moralni nauk, stališče devetnajstega stoletja, in da je pravi pomen, ki nam ga zgodba hoče sporočiti, zadrega, ker sta bili vidni njuni spolovili? Komaj da je tako in če razumemo zgodbo v viktorijanskem duhu, zgrešimo glavni pomen, ki je, kot se zdi, tale: potem, ko se moški in ženska zavesta sama sebe in drug drugega, se zavesta ločenosti in svoje drugačnosti, ker pač pripadata različnima spoloma. Ko pa spoznata svojo ločenost, si ostaneta tujca, ker se še nista naučila ljubiti drug drugega (kar nam tudi jasno pove dejstvo, da Adam brani sebe tako, da obtožuje Evo, namesto da bi jo poskusil braniti). Zavest, da je človek ločen, ne da bi bil združen v ljubezni, je vir sramu. Obenem je vir krivde in tesnobe. Človekova najmočnejša potreba je, da bi premagal ločenost, da bi zapustil ječo svoje osamljenosti. Popolni neuspeh, da bi ta cilj dosegel, povzroči blaznost, ker lahko premaga paniko popolne osamitve 20

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 20

4/10/12 8:25:37 AM


samo s takim temeljitim odmikom od zunanjega sveta, da občutek ločenosti izgine, ker je izginil zunanji svet, od katerega je človek ločen. Človek je v vsaki starosti in kulturi soočen s tem, da mora razrešiti eno vprašanje: namreč, kako naj premaga ločenost, kako doseže združitev, kako preseže svoje lastno individualno življenje in najde enost. Vprašanje je isto za primitivnega človeka, ki živi v votlinah, za nomada, ki skrbi za svoje črede, za kmeta v Egiptu, feničanskega trgovca, rimskega vojaka, srednjeveškega meniha, japonskega samuraja, za sodobnega uradnika in delavca v tovarni. Vprašanje je isto, ker raste iz iste zemlje: iz človeške situacije, pogojev človeškega obstoja. Odgovor nanj pa se spreminja. Odgovor je lahko čaščenje živali, žrtvovanje človeka ali vojaško osvajanje, vdajanje luksuzu, asketsko odpovedovanje, obsedeno delo, umetniško ustvarjanje, ljubezen do boga in ljubezen do človeka. Čeprav je odgovorov mnogo – o tem priča človeška zgodovina – jih vendarle ni neskončno veliko. Nasprotno, kakor hitro človek ne upošteva manjših razlik, ki so bolj na površju kot pa v osredju, odkrije le omejeno število odgovorov, ki jih je človek dal in jih je sploh mogel dati v različnih kulturah, v katerih je živel. Zgodovina religije in filozofije je zgodovina teh odgovorov, njihove raznovrstnosti in tudi številčne omejenosti. 21

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 21

4/10/12 8:25:37 AM


Do neke mere so odgovori odvisni od stopnje individuacije, ki jo je dosegel posameznik. V zgodnjem otroštvu je »jaz« še zelo slabo razvit; otrok se še vedno čuti eno z materjo, ne pozna nobenega občutka ločenosti, dokler je mati ob njem. Fizična navzočnost matere, njenih prsi in njene kože ozdravi njegov občutek osamljenosti. Šele na stopnji, ko otrok razvije svoj občutek ločenosti in individualnosti, mu ne zadošča več fizična navzočnost matere in pokaže se, da je treba ločenost premagati kako drugače. Podobno se človeški rod v svojem zgodnjem otroštvu še čuti eno z naravo. Zemlja, živali, rastline so še vedno človekov svet. Istoveti se z živalmi in to se kaže tako, da si nadeva živalske maske, časti živalske toteme ali bogove v podobi živali. Bolj ko pa se človeški rod osvobaja teh primarnih vezi, bolj intenzivna postane potreba, da bi odkril nove načine, ki bi z njihovo pomočjo ubežal ločenosti. Orgiastična stanja vseh vrst so eden izmed načinov, da človek doseže ta cilj. Lahko imajo obliko transa, ki ga človek povzroči sam sebi, včasih z drogami. Mnogi obredi primitivnih plemen so živa podoba take rešitve. V nekem prehodnem, vznesenem stanju zgine zunanji svet in z njim izgine občutek ločenosti. Ker izvajajo rituale skupno, se pridruži še občutek spojenosti s skupino in je zato ta rešitev toliko bolj učinkovita. 22

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 22

4/10/12 8:25:38 AM


Zelo sorodno in pogosto združeno s to orgiastično rešitvijo je spolno izživljanje. Spolni orgazem lahko privede do stanja, ki je podobno učinkom nekaterih drog, ali do stanja, ki ga povzroči trans. Obredi s skupnimi spolnimi orgijami so bili sestavni del mnogih primitivnih ritualov. Zdi se, da o orgiastičnem doživljanju človek nekaj časa ne trpi preveč zaradi svoje ločenosti. Počasi se napon tesnobe veča in potem spet uplahne, ko se ritual ponovi. Dokler so ta orgiastična stanja v plemenu splošna navada, ne povzročajo tesnobe ali občutka krivde. Ta način obnašanja je pravilen in celo kreposten, ker je vsem skupen in ga spodbujajo in zahtevajo vrač ali duhovniki; zato tudi ni nobenega vzroka za občutek krivde ali sramu. Popolnoma drugače je, kadar si isto rešitev izbere posameznik v kulturi, ki je že opustila te splošne veljavne navade. Taki rešitvi sta alkoholizem in narkomanija, za kateri se posameznik odloči v kulturi, ki ni orgiastična. V nasprotju s tistimi, ki sodelujejo v družbeno oblikovani rešitvi, trpinčijo take posameznike občutki krivde in kesanja. Čeprav poskušajo ubežati ločenosti s tem, da se zatečejo k alkoholu ali mamilom, se čutijo še bolj ločene, ko je orgiastični doživljaj končan. To jih sili, da se vanj zatekajo vedno pogosteje in bolj intenzivno. 23

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 23

4/10/12 8:25:38 AM


Od tovrstnega pribežališča se rahlo razlikuje spolno orgiastična rešitev. Do neke mere je to naravna in normalna oblika premagovanja ločenosti in je delen odgovor na problem osamitve. Toda pri mnogih posameznikih, ki svoje ločenosti ne premagajo kako drugače, prevzame iskanje spolnega orgazma vlogo, zaradi katere se zelo malo razlikuje od alkoholizma in narkomanije. To postane obupen poskus, da bi ubežali tesnobi, ki jo povzroča ločenost, in posledica je, da se zaznavanje ločenosti nenehoma stopnjuje, saj spolni akt brez ljubezni nikoli ne premosti vrzeli med dvema človeškima bitjema dlje kot za trenutek. Vse oblike orgiastične združitve imajo tri značilnosti: intenzivne so, celo silovite; nastopijo v vsej osebnosti, v duhu in telesu; so prehodne in občasne. Prav nasprotno pa velja za tisto obliko združitve, ki je daleč najbolj pogosta rešitev, kar jih je človek izbiral v preteklosti in se odloča zanje danes; združitev, ki temelji na konformizmu s skupino, z njenimi običaji, navadami in s prepričanji. Tu spet opazimo precejšen razvoj. V primitivni družbi je skupina majhna; sestavljajo jo ljudje, s katerimi ima človek skupno kri in zemljo. Ko razvoj kulture napreduje, se skupina poveča; člani postanejo državljani polisa, državljani velike države, pripadniki kake cerkve. Celo revni 24

UMETNOST LJUBEZNI_2012.indd 24

4/10/12 8:25:38 AM


Umetnost ljubezni - žepnica