Issuu on Google+

Katalonec Carlos Ruiz Zafón (1964) je pisateljsko pot začel kot avtor knjig za mladino. Že za svoj prvenec Princ megle (1991) je prejel najvišje špansko literarno priznanje. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman za odrasle Senca vetra, ki je postal velika mednarodna uspešnica, prevedena v več kot 40 jezikov. Sledila sta mu še Igra angela (2008) in Ujetnik nebes (2011). ­Pisatelj, ki živi in ustvarja v Barceloni in Los Angelesu, o svojem delu pravi: »Pišem predvsem za ljudi, ki se radi potopijo v dobro zgodbo. Ne pišem zase, ampak za druge ljudi. Resnične ljudi. Mislim, da je Umberto Eco nekoč rekel, da so pisci, ki po lastnih besedah pišejo samo zase in jim je vseeno za občinstvo, navadni nakladači, saj je edina stvar, ki jo človek napiše samo zase, nakupovalni seznam. Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.«

Od nekdaj sem vedel, da se bom nekega dne vrnil na te ulice, da bi povedal zgodbo o možu, ki je izgubil dušo in ime med sencami Barcelone … Tretji roman iz cikla Pokopališče pozabljenih knjig, ki se je začel s Senco vetra in predzgodbo Igra angela Barcelona, pred božičem leta 1957. V slabo obiskani knjigarni Sempere in sinovi se oglasi neznanec in kupi najdragocenejšo knjigo, redki izvod Grofa Monte Crista. Presenečenemu Danielu Semperu naroči, naj knjigo izroči sodelavcu in prijatelju, s posvetilom »Za Fermína Romera de Torresa, ki se je vrnil od mrtvih in ima ključ od prihodnosti«. Tako se začne nova mojstrovina rojenega pripovedovalca, ki preplete različna zgodovinska obdobja in usode. Fermínova zamolčana zgodba nas prestavi v najbolj mračna leta Francovega režima in v strah odeto Barcelono. Daniel pa se giblje v svetu petdesetih let 20. stoletja, ko v Barcelono začne prodirati svetloba in upanje na boljše časa. A oba zasleduje preteklost, ki jo morata razčistiti …

Carlos Ruiz Zafón

Carlos Ruiz Zafón

UJETNIK NEBES Prevedla Veronika Rot

UJETNIK NEBES

29,95 € www.emka.si

UJETNIK NEBES oprema.indd 1

4/24/13 10:36 AM


POKOPALIŠČE POZABLJENIH KNJIG

Knjiga Ujetnik nebes je del cikla romanov, ki se prepletajo v vesolju Pokopališča pozabljenih knjig. Romane, ki sestavljajo cikel, povezujejo junaki in vsebinske prvine, ki gradijo pripovedne in tematske mostove, čeprav vsaka od knjig vsebuje sklenjeno zgodbo, neodvisno in samostojno. Romani iz cikla Pokopališče pozabljenih knjig se lahko berejo v kateremkoli vrstnem redu, drug za drugim ali vsak posebej, in bralcu omogočajo, da v blodnjak zgodb vstopi skozi različna vrata in raziskuje dogajanje, sledeč različnim potem, katerih pre­plet pa ga bo popeljal v samo jedro pripovedi.


Od nekdaj sem vedel, da se bom nekega dne vrnil na te ulice, da bi povedal zgodbo o možu, ki je izgubil dušo in ime med sencami Barcelone, pogreznjene v moraste sanje tistega časa pepela in tišine. To so strani, vžgane z ognjem, napisane v zavetju mesta prekletih, to so besede, vtisnjene v spomin tistega, ki se je vrnil od mrtvih z obljubo, boleče zadrto v srce, in za ceno prekletstva. Zastor se dviga, občinstvo umolkne, in preden senca, ki bedi nad njegovo usodo, zdrsne z odra, gruča belih prikazni stopi na prizorišče, z ustnicami, ukrivljenimi v nasmeh, in s tisto blaženo nedolžnostjo nekoga, ki nam, misleč, da je tretje dejanje zadnje, pride povedat božično zgodbo, ne da bi vedel, da ga bo, ko bo obrnil zadnjo stran, črnilo njegove sape počasi in neizogibno odvleklo v srce teme. Julián Carax, Ujetnik nebes (Založba Lumière, Pariz, 1992)


1 Barcelona, december 1957

T

isto leto so bila jutra v božičnem času odeta v svin­čeno meglico in tla prekrita s slano. Mesto je zagrinjal modrikast somrak in ljudje so hodili po ulicah zaviti do ušes ter v mrzel zrak izdihovali oblačke sape. Le malo jih je bilo, ki so se v tistih dneh ustavili in si ogledali izložbo knjigarne Sempere in sinovi, še manj pa je bilo takih, ki so se opogumili in vstopili, da bi povprašali po knjigi, ki jih je čakala že vse življenje in katere prodaja bi, pustimo ob strani poezijo, nekoliko pokrpala luknje v osiromašeni blagajni knjigarne. »Prepričan sem, da bo danes ta dan. Danes se bo naša usoda zasukala,« sem izjavil na krilih prve jutranje kavice, ki mi je vlila optimizma v tekočem stanju. Moj oče, ki je že od osmih zjutraj bíl bitko s poslovnimi knjigami in izvajal akrobacije s svinčnikom in radirko, je dvignil pogled iznad prodajnega pulta in se zagledal v izmuzljive stranke, ki so se izgubljale naprej po ulici. »Da bi te le bog uslišal, Daniel, kajti če bo šlo tako naprej in bomo ob božične nakupe, januarja ne bomo imeli niti toliko, da bi plačali račun za elektriko. Nekaj bomo morali narediti.« 13


»Včeraj se je Fermín nečesa domislil,« sem omenil. »Meni, da gre za odličen načrt, s katerim bi knjigarno rešili pred bankrotom.« »Bog nam pomagaj.« Dobesedno sem citiral Fermínov predlog: »Najbolje bi bilo, da bi se lastnoročno lotil okraševanja izložbe, oblečen samo v spodnjice, in morda bi kakšna ženska, željna književnosti in močnih čustev, vstopila in kaj kupila. Tisti, ki se na to spoznajo, namreč pravijo, da je prihodnost književnosti odvisna od žensk, in Bog mi je priča, da se še ni rodila taka, ki bi se lahko uprla robati privlačnosti tega žilavega telesa,« sem razglasil. Za svojim hrbtom sem zaslišal, kako je očetu svinčnik padel na tla, in se zasukal. »Fermín dixit,« sem dodal. Mislil sem, da se bo oče nasmehnil Fermínovi domislici, ko pa se ni zdramil iz molka, sem ga ošinil s pogledom. Semperu starejšemu se očitno ta neumnost ni zdela niti najmanj smešna, celo nasprotno, postal je le še bolj zamišljen, kot da bi jo pravzaprav nameraval vzeti resno. »Glej, no, glej, mogoče je pa Fermín tokrat zadel žebljico na glavico,« je zamomljal. Nejeverno sem ga pogledal. Morda je prodajna suša, ki nas je bičala zadnje tedne, prizadela zdrav razum mojega roditelja. »Ne reci mi, da mu boš dovolil, da se bo v spodnjicah šopiril po knjigarni.« »Ne, ne to. Glede izložbe. Zdaj ko si to omenil, se mi je utrnila zamisel … Mogoče bomo pa le še lahko rešili božič.« 14


Gledal sem za njim, kako je izginil v zadnjo sobico in se kmalu zatem vrnil v svoji zimski opravi: s plaščem, šalom in klobukom, ki sem se jih spominjal še iz otroštva. Bea je večkrat rekla, da sumi, češ da si moj oče ni kupil kakšnega novega oblačila že od leta 1942, in vse je kazalo, da ima moja žena prav. Ko si je natikal rokavice, se je rahlo smehljal, v njegovih očeh pa se je iskril tisti skoraj otroški lesk, ki ga je imel le pri velikih podvigih. »Za kratek čas te bom pustil samega,« je rekel. »Opravek imam.« »Smem vprašati, kam greš?« Oče mi je pomežiknil. »Naj za zdaj ostane presenečenje. Boš že izvedel.« Sledil sem mu do vrat in gledal za njim, kako z odločnim korakom stopa proti aveniji Puerta del Ángel, zgolj postava več v sivi plimi sprehajalcev, ki so brodili po še eni zimi, polni senc in pepela.

15


2

K

o sem ostal sam, sem izkoristil priložnost in prižgal radio, da bi si privoščil malo užitka ob meni ljubi glasbi med urejanjem polic s knjižnimi zbirkami. Moj oče je menil, da je nevljudno poslušati radio, kadar so v knjigarni stranke, če pa sem ga prižgal v navzočnosti Fermína, je ta takoj, in to na katerokoli melodijo, začel popevati saete1 ali pa – kar je bilo še huje – poplesavati v slogu »čutnih karibskih plesov«, kot je temu rekel on, da so mi že po nekaj minutah šli kar lasje pokonci. Zaradi teh praktičnih težav sem prišel do sklepa, da se lahko prepustim užitkom radijskih valov le v tistih redkih trenutkih, ko v knjigarni razen mene in nekaj deset tisoč knjig ni nikogar. Tisto dopoldne je Radio Barcelona predvajal piratski posnetek veličastnega koncerta trobentača Louisa Armstronga in njegovega orkestra, ki ga je neki ljubitelj naredil v hotelu Windsor Palace na aveniji Diagonal pred predlanskim božičem. Med reklamnimi premori se je voditelj trudil označiti tisti zvok kot džas in hkrati opozarjal, da morda drzne sinko1 Saeta je španska verska pesem, ki se poje predvsem pri verskih procesijah. (Vse opombe so prevajalkine.)

16


pe te glasbene zvrsti niso ravno najbolj primerne za ušesa domačega poslušalca, navajenega kupletov, bolerov in vse bolj priljubljene popevkarske zvrsti ye-ye,2 ki so kraljevali na radijskih valovih v tistem času. Fermín je trdil, da bi džez, če bi se don Isaac Albéniz3 rodil črn, izumili v njegovem rojstnem kraju Camprodón, tako kot piškote v konzervi, in da je ta zvok poleg koničastih nedrčkov, kakršne je nosila njegova oboževana Kim Novak v filmih, ki sva jih nekdaj skupaj gledala na matinejah v kino­ dvorani Fémina, eden redkih dosežkov človeštva v 20. stoletju, kolikor ga je že bilo za nami. Nisem mu hotel oporekati. Preostanek dopoldneva sem se prepuščal čarobnosti glasbe in vonju knjig ter okušal izpolnjenost in zadovoljstvo, ki ti ju daje z veseljem opravljeno nezahtevno delo. Fermín si je vzel prosto dopoldne, da bi, kot je rekel, dokončal priprave na poroko z Bernardo, načrtovano za začetek februarja. Ko je komaj pred dvema tednoma prvikrat omenil to temo, smo mu vsi poskušali dopovedovati, da se mu preveč mudi in da se v naglici nikamor ne pride. Moj oče ga je poskušal prepričati, da bi obred prestavil za dva ali tri mesece, saj je za poroke primernejši čas poletje, ko je lepo vreme. Toda Fermín je vztrajal pri izbranem datumu, češ da se on, moški, izklesan v ostrem in suhem hribovitem podnebju Extrema­ 2 Ye-ye je bila popevkarska glasbena zvrst, ki je v zgodnjih šestdesetih letih nastala v Španiji in Franciji ter se razširila po vsem svetu predvsem zaradi priljubljenosti francoskega pevca Sergea Gainsbourga. 3 Isaac Albéniz (1860–1909) je bil španski pianist in skladatelj. Znan je bil predvsem po delih, ki so vsebovala elemente ljudskega glasbenega izročila.

17


dure, v mediteranskem poletju, po njegovem mnenju napol tropskem, strašansko poti in da mu nikakor ni do tega, da bi poroko obhajal s kot krožnik velikimi potnimi madeži pod pazduhami. V meni pa se je vzbudil sum, da se mora dogajati nekaj čud­nega, da Fermín Romero de Torres, živ zgled civilnega upora proti sveti materi Cerkvi, oblasti in običajem pobož­ njakarske Španije petdesetih let, privržene televizijskemu programu NO-DO,4 izkazuje tolikšno potrebo, da stopi pred oltar. V predporočni gorečnosti je šel do te skrajnosti, da se je spoprijateljil z novim župnikom cerkve Santa Ana, don Jacobom, duhovnikom iz Burgosa popustljivih načel in z manirami bivšega boksarja, ki ga je okužil s svojo strastjo do domin. Fermín je vsako nedeljo po maši bíl z njim zgodovinske bitke v baru Almirall in duhovnik se je dobrovoljno smejal, ko ga je Fermín med eno in drugo čašo kapljice z Montserrata spraševal, ali je popolnoma prepričan, da imajo nune stegna, in če jih imajo, ali so res tako mehka in poželjiva, kot si jih že od najstniških let predstavlja on. »Dosegli boste samo to, da vas bodo izobčili,« ga je svaril moj oče. »Nun se ne gleda in ne dotika.« »Pa saj je župnik skoraj še večji lump od mene,« je ugovarjal Fermín. »Če ne bi nosil duhovniške oprave …« Razmišljal sem o tem prepiru in popeval ob zvoku Arm4 NO-DO je okrajšava za televizijski program Noticiarios y Documentales (Novice in dokumentarci), ki je bil pod strogim nadzorom frankističnega režima in je deloval od leta 1943 do leta 1981, čeprav je diktator Francisco Franco umrl že leta 1975.

18


strongove trobente, ko sem zaslišal, kako je zvonček nad vrati knjigarne nežno zazvončkljal, in dvignil pogled v pri­ča­ kovanju, da bom zagledal očeta, ki se je vrnil s svojega skrivnostnega izleta, ali pa Fermína, pripravljenega, da nastopi popoldansko izmeno. »Dober dan,« se je s praga zaslišal zamolkel in hripav glas.

19


3

V

soju svetlobe, ki je v prostor vdirala z ulice, je njegova postava spominjala na deblo, prebičano od vetra. Obiskovalec je bil oblečen v staromodno obleko in nje­gova senca je na tla zarisovala strah vzbujajočo silhueto, oprto na palico. Naredil je korak naprej in pri tem opazno šepal. Svetloba svetilke na prodajnem pultu je razkrila od starosti zguban obraz. Obiskovalec me je nekaj trenutkov opazoval in me ocenjeval brez vsakršne naglice. Nekaj v njegovem pogledu je spominjalo na ptico ujedo, bil je potrpežljiv in preračunljiv. »Ste vi gospod Sempere?« »Jaz sem Daniel. Gospod Sempere je moj oče, vendar ga ta trenutek ni tukaj. Vam lahko kako pomagam?« Obiskovalec se ni zmenil za moje vprašanje, sprehodil se je po knjigarni in si jo ped za pedjo ogledoval z zanimanjem, ki je mejilo že skorajda na pogoltnost. Njegovo šepanje je nakazovalo, da se pod njegovo obleko skrivajo hude poškodbe. »Spominki iz vojne,« je rekel neznanec, kot bi mi prebral misli. Sledil sem mu s pogledom pri preiskovanju knjigarne in 20


ugibal, kje bo spustil trnek. Kot sem predvideval, se je ustavil pred ebenovinasto vitrino, najstarejšo relikvijo knjigarne še iz časov njene ustanovitve daljnega leta 1888, ko si je prapradedek Sempere, takrat mlad mož, ki se je pravkar vrnil s svojih indijanarskih pustolovščin po karibskih ozemljih, sposodil denar, kupil nekdanjo prodajalno rokavic in jo spremenil v knjigarno. Po tradiciji smo v tisto vitrino, častno mesto knjigarne, shranjevali svoje najdragocenejše knjižne izvode. Obiskovalec se ji je tako približal, da se je steklo orosilo od njegove sape. Izvlekel je očala, si jih nataknil na nos in začel preučevati vsebino vitrine. Njegovi gibi so me spominjali na podlasico, ki brska med pravkar izvaljenimi jajci v kokošnjaku. »Lep kos,« je zamomljal. »Verjetno je precej vreden.« »Gre za družinsko starino. Ima predvsem čustveno vred­ nost,« sem odvrnil, saj so me opazke te nenavadne stranke spravljale v zadrego in v meni vzbujale nelagodje. Ob njem me je namreč zmrazil občutek, da z očmi v denar preračunava celo zrak, ki sva ga dihala. Čez nekaj časa je pospravil očala in počasi spregovoril. »Če prav vem, pri vas dela neki kavalir s slovesom iskrivega duhoviteža.« Ker nisem takoj odgovoril, se je zasukal in me prebodel s pogledom; in to takim, ki te v hipu postara, če se zadre skoz­ te. »Kot vidite, sem sam. Če bi mi gospod izvolili povedati, katero knjigo želijo, bi mu jo z velikim veseljem poiskal.« 21


Neznanec je ukrivil nasmeh, ki je bil videti vse prej kot prijateljski, in pokimal. »Vidim, da imate v tej vitrini izvod Grofa Monte Crista.« Ni bil prva stranka, ki se je zagledala v tisto knjigo. Zrecitiral sem mu govor, ki smo ga imeli pripravljenega za take priložnosti. »Gospod imajo zelo ostro oko. Gre za odlično izdajo, v omejenem številu izvodov in z ilustracijami Arthurja Rackhama, ki smo jo dobili iz zasebne zbirke nekega velikega zbiratelja iz Madrida. Gre za edinstven in katalogiziran primerek.« Obiskovalec me skoraj ni poslušal, pozornost je raje namenjal trdnosti ebenovinastih polic v vitrini in mi tako jasno pokazal, da ga moje besede dolgočasijo. »Meni se zdijo vse knjige enake, vendar pa mi je všeč modra barva platnic,« je prezirljivo odgovoril. »Vzel jo bom.« V drugačnih okoliščinah bi poskočil od veselja, da mi je uspelo prodati verjetno najdražjo knjigo v vsej knjigarni, toda ob misli, da bo ta izvod pristal v rokah tistega osebka, se mi je obračal želodec. Nekaj mi je govorilo, da ne bo nikoli nihče prebral niti prvega odstavka zgodbe, če bo ta knjiga zapustila knjigarno. »Zelo draga izdaja je. Če gospod želijo, jim lahko pokažem druge izdaje istega dela, ki so prav tako v odličnem stanju, in to po precej bolj dostopni ceni.« Ljudje z izprijeno dušo vedno poskušajo izpriditi tudi druge in neznanec, za katerega sem slutil, da ima dušo temnejšo 22


od najbolj črne noči, me je prestrelil s svojim najbolj prezirljivim pogledom. »In ki imajo prav tako modre platnice,« sem dodal. Preslišal je nesramnost v mojih posmehljivih besedah. »Ne, hvala. To hočem. Cena ni pomembna.« Nejevoljno sem prikimal in stopil k vitrini. Izvlekel sem ključ ter odklenil zastekljena vratca. Naravnost čutil sem, kako mi neznančeve oči prebadajo hrbet. »Najboljše je vedno pod ključem,« je tiho pripomnil. Vzel sem knjigo in vzdihnil. »Je gospod zbiratelj?« »Lahko bi se tako reklo. Čeprav ne knjig.« S knjigo v roki sem se obrnil k njemu. »In kaj zbirajo gospod?« Neznanec je spet preslišal moje vprašanje in stegnil roko, da bi mu izročil knjigo. Moral sem zatreti vzgib, da bi knjigo znova spravil v vitrino in obrnil ključ. Oče mi ne bi odpustil, da bi izpustil takšnole priložnost za prodajo, in to v takih časih. »Stane petintrideset pezet,« sem rekel, ne da bi mu jo izročil, v upanju, da si bo zaradi cene premislil. Ne da bi trenil, je prikimal in izvlekel bankovec za sto pezet iz žepa obleke, ki gotovo ni bila vredna niti pet pezet. Vprašal sem se, ali je bankovec mogoče ponarejen. »Bojim se, da nimam dovolj gotovine za vračilo razlike, gospod.« Prosil bi ga lahko, naj trenutek počaka, da stečem banko23


vec zamenjat v najbližjo banko, tako bi se hkrati prepričal, ali je pravi, a ga nisem hotel pustiti samega v knjigarni. »Ne skrbite. Pravi je. Ali veste, kako se lahko prepričate?« Neznanec je dvignil bankovec k svetlobi. »Poglejte vodni žig. In te črte. Otip …« »Je gospod strokovnjak za ponaredke?« »Na tem svetu je vse ponarejeno, mladenič. Vse, razen denarja.« Položil mi je bankovec v dlan, mi stisnil pest čezenj in me potrepljal po členkih. »Ostanek mi dajte na račun za moj naslednji obisk,« je rekel. »To je veliko denarja, gospod. Petinšestdeset pezet …« »Drobiž.« »Kakorkoli že, napisal vam bom potrdilo.« »Zaupam vam.« Neznanec si je ravnodušno ogledal knjigo. »Za darilo gre. Prosil vas bom, da jo vročite osebno.« Za hip sem omahoval. »Navadno pri nas pošiljk ne odpravljamo, v tem primeru pa bomo z velikim veseljem osebno poskrbeli za vročitev. Vas lahko vprašam, ali gre za pošiljko znotraj Barcelone ali …?« »Izročitev je tukaj.« Hlad v njegovem pogledu je izdajal leta in leta nakopičenega srda in želje po maščevanju. »Želijo gospod napisati kakšno posvetilo oziroma osebno sporočilo, preden knjigo zavijem?« 24


Obiskovalec je s težavo odprl knjigo na prvi strani. Šele takrat sem opazil, da ima namesto leve roke porcelanasto protezo. Izvlekel je nalivno pero in napisal nekaj besed. Vrnil mi je knjigo in se napol zasukal. Opazoval sem ga, kako je odšepal proti vratom. »Bi bili tako prijazni in mi povedali ime in naslov, kamor naj vročimo knjigo?« sem ga vprašal. »Vse je notri,« je rekel, ne da bi se ozrl. Odprl sem knjigo ter poiskal stran, na katero je neznanec lastnoročno zapisal:

Za Fermína Romera de Torresa, ki se je vrnil od mrtvih in ima ključ od prihodnosti.

13

Zaslišal sem zvonček nad vrati, ko pa sem se ozrl tja, je neznanec že izginil. Pohitel sem k vratom in pogledal na ulico. Obiskovalec se je šepaje oddaljeval ter se izgubil med postavami, stopajočimi skozi tančico modrikaste meglice, ki je lebdela nad ulico Santa Ana. Hotel sem ga poklicati, a sem se ugriznil v jezik. Najlažje bi bilo, da bi mu preprosto pustil oditi, toda premagala sta me nagon ter moje običajno pomanjkanje previdnosti in zdravega razuma.

25


4

N

a vrata sem obesil napis »zaprto« in jih zaklenil, namenjen slediti neznancu med množico. Zavedal sem se, da bi se name zgrnil plaz očitkov, če bi se oče medtem vrnil in ugotovil, da sem zapustil položaj, čeprav me je končno enkrat pustil samega, in povrhu vsega še sredi prodajne suše, vendar bi si spotoma že izmislil kakšen izgovor. Pripravljen sem se bil soočiti z očetovo kratkotrajno jezo, raje to, kot da bi pogoltnil nemir, ki se mi je naselil v telesu zaradi tistega zlobnega neznanca in zaradi nepoznavanja njegovih poslov s Fermínom. Knjigarnar ima le malo priložnosti, da bi se izučil v pretanjeni umetnosti zasledovanja, ne da bi ga pri tem zasačili. Razen če ni velik del njegovih strank dolžnikov, mu večino teh priložnosti ponujajo zbirke policijskih zgodb in pogrošnih romanov, ki jih ima na svojih policah. Obleka ne naredi človeka, a zločin oziroma sum zločina naredi detektiva, pa čeprav le amaterskega. Med zasledovanjem neznanca v smeri proti aveniji Ramblas sem si sam pri sebi obnavljal temeljna pravila, začenši s tem, da sem pustil dobrih petdeset metrov razdalje med na­ 26


ma, se prikrival za kakšnim sprehajalcem krepkejše postave in imel vedno ugledano priročno skrivališče na kakšnem portalu ali vhodu v trgovino za vsak primer, če bi se moj zasledovanec ustavil in se brez opozorila ozrl. Ko je neznanec prišel do avenije Ramblas, je prečkal glavno sprehajališče in nadaljeval pot v smeri proti pristanišču. Drevored so krasili tradicionalni božični okraski in izložbe nekaterih trgovin so bile okrašene z lučkami, zvezdami in angelčki, glasniki časa obilja, ki bi moral čisto zares vsak čas nastopiti, kot so napovedovali po radiu. V tistih časih je božič še vedno imel pridih čarobnosti in skrivnostnosti. Razpršena zimska svetloba, pogledi in hrepenenje ljudi, živečih med sencami in tišino, so okrasju pridajali duha resničnosti, v katero so, vsaj otroci in tisti, ki so se naučili pozabiti, še vedno lahko verjeli. Morda se mi je zato zdelo še toliko bolj očitno, da v vsej tisti množici ljudi ni bilo nikogar, ki bi ga manj preveval božični duh in bi manj sodil tja kot moj čudaški zasledovanec. Počasi je šepal in se pogosto ustavljal pri številnih stojnicah s ptiči in rožami ter občudoval papige in vrtnice, kot da jih še nikoli ne bi videl. Nekajkrat je stopil k časopisnim kioskom na aveniji Ramblas in se malce zamudil s pregledovanjem naslovnic časopisov in revij ter z obračanjem stojal z razglednicami. Prav lahko bi si mislil, da je tam prvič in da se vede kot kakšen otrok ali pa turist, ki se prvič sprehaja po aveniji Ramblas, čeprav otroci in turisti izžarevajo nekakšen sij minljive nedolžnosti nekoga, ki ne ve, kod hodi, tisti osebek pa ne bi 27


dišal po nedolžnosti, pa če bi ga blagoslovil sam Jezušček, mimo katerega podobe pred cerkvijo Belén je tisti trenutek stopal. Kmalu zatem se je ustavil, očitno ga je pritegnil kakadu s svetlo rožnatim perjem, ki ga je od strani pogledoval iz kletke na eni od stojnic z živalmi nasproti vogala z ulico Puertaferrisa. Neznanec je pristopil h kletki, kot je pristopil k vitrini v knjigarni, in začel kakaduju nekaj prišepetavati. Ptič, debeloglav in našopirjen kot kopun s pisanim perjem, je preživel neznančev žvepleni zadah ter prizadevno in zbrano poslušal, očitno navdušen nad tistim, kar mu je neznanec recitiral. Da ne bi bilo nikakršnega dvoma, je kakadu večkrat prikimal ter vidno vznemirjen dvignil greben rožnatih peres. Po nekaj minutah je neznanec, zadovoljen s svojo ptičjo izmenjavo, nadaljeval pot. Minilo ni niti trideset sekund, ko sem ravno sam stopal mimo ptičnice in opazil, da je prišlo do nekakšne zmešnjave. Prodajalec je prestrašeno pohitel prekrit kakadujevo kletko s pregrinjalom iz blaga, saj je ptič z brezhibno izgovarjavo začel deklamirati Franco, ti kozel, še tič se ti ne dvigne, in niti najmanj nisem dvomil, od koga se je tega pravkar naučil. Neznanec je vsaj pokazal nekakšen smisel za humor pa tudi za izredno tvegana prepričanja, kar je bilo v tistem času nekaj tako redkega kot krilo nad koleni. Pripetljaj me je zamotil, tako da sem se že zbal, da sem ga izgubil, vendar sem že kmalu spet zagledal njegovo postavo pred izložbo draguljarne Bagués. Prihuljeno sem stopil do ene od stojnic pisarjev ob vhodu v palačo Virreina in si ga po28


zorno ogledal. Oči so se mu lesketale kot rubini in zdelo se je, da mu je pogled na zlato in dragulje vzbudil tolikšno poželenje, kot mu je v njegovih najboljših letih ne bi mogla niti cela četica zboristk iz kabareta La Criolla. »Ljubezensko pismo, pisna vloga, prošnja vaši srčni izbranki ali pa običajno pismo s pozdravi sorodnikom na deželi, mladenič?« Pisar na stojnici, ki sem si jo izbral za skrivališče, se je nagnil skozi okence, kot bi bil kakšen duhovnik v spovednici, in me gledal ter mi željno ponujal svoje storitve. Napis ob okencu je oznanjal: Oswa ldo Darío de Mor tenssen Literat in mislec. Pisanje ljubezensk i h pisem, prošenj, oporok, pesmi, hva lnic, pohva l, pritožb, osmrtnic, ža lostin k, razprav, rotitev, vlog in vsa kov rstni h spisov v vseh slog i h in rima h. Deset centavov za stavek (rime dodatno). Posebna tarifa za vdove, pohabljence in m ladoletne.

»Kaj pravite, mladenič? Ljubezensko pismo, ki bi godna dekleta pripravilo do tega, da bi njih spodnje perilo prepojili ljubezenski sokovi? Za vas po posebno ugodni ceni.« 29


Pokazal sem mu poročni prstan. Pisar Oswaldo je hladnokrvno skomignil z rameni. »Moderni časi so,« je utemeljil. »Če bi vedeli, koliko poročenih mož in žena pride semkaj …« Še enkrat sem prebral napis, ki mi je bil od nekod znan, čeprav ne bi znal povedati, od kod. »Vaše ime mi zveni znano …« »Preživel sem že boljše čase. Morda od takrat.« »Je pravo?« »Nom de plume. Psevdonim. Umetnik potrebuje ime, primerno njegovemu poslanstvu. Na mojem rojstnem listu je zapisano Jenaro Rebollo, a le kdo bo komu s takšnim imenom zaupal skladanje svojih ljubezenskih pisem? Kaj pravite na ponudbo dneva? Sestavimo pismo, ki bo kar prekipevalo od strasti in hrepenenja?« »Kdaj drugič.« Pisar je vdano pokimal. Sledil je mojemu pogledu in radovedno nagubal čelo. »Opazujete šepavca, kajne?« je pripomnil. »Ga poznate?« sem vprašal. »Že kakšen teden ga videvam, kako vsak dan hodi tod mimo, se ustavi pred izložbo draguljarne in bolšči vanjo, kot da bi namesto draguljev v njem imeli razstavljeno zadnjico Belle Dorite,«5 je povedal. 5 La Bella Dorita je umetniško ime Maríe Yáñez, španske pevke in kabaretne plesalke, rojene leta 1901, ki je večino življenja preživela v Barceloni, kjer je pri stotih letih tudi umrla. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja je bila zvezdnica barcelonskega gledališča El Molino.

30


»Ste kdaj govorili z njim?« »Eden od kolegov mu je zadnjič naredil čistopis pisma; manjka mu namreč nekaj prstov …« »Kateri?« sem vprašal. Pisar me je dvomljivo ošvrknil, v skrbeh zaradi izgube morebitne stranke, če bi mi odgovoril. »Luisito. Tisti tam nasproti, poleg trgovine Casa Beethoven, tisti, ki je videti kot semeniščnik.« Ponudil sem mu nekaj kovancev v zahvalo, vendar jih ni hotel sprejeti. »Jaz si služim kruh s peresom, in ne z jezikom. Tega imamo na tem dvorišču že čez glavo. Če boste kdaj imeli kakšno potrebo slovničnega tipa, veste, kje me najdete.« Izročil mi je vizitko z enakim besedilom kot na plakatu. »Od ponedeljka do sobote, od osmih do osmih,« je dodal. »Oswaldo, besedni vojščak, na uslugo vam in vašim dopisovalskim potrebam.« Spravil sem vizitko in se mu zahvalil za pomoč. »Golobček vam bo ušel,« me je opozoril. Obrnil sem se in videl, da je neznanec nadaljeval svojo pot. Pohitel sem za njim in mu sledil po Ramblas navzdol do vhoda na tržnico Boquería, kjer je postal, da bi si ogledal čudovit prizor stojnic ter ljudi, ki so vstopali in izstopali ter nalagali in razlagali čudovito hrano. Gledal sem ga, kako je odšepal do bara Pinocho in prizadevno, čeprav mukoma, splezal na barski stolček. Kakšne pol ure se je neznanec predajal okušanju dobrot, s katerimi mu je stregel ljubljenček hiše Juanito, 31


vendar sem dobil občutek, da mu zdravje ne dopušča preti­ ranega užitka v hrani, da jé predvsem z očmi, kot da bi se z naročanjem različnih prigrizkov, ki jih je komaj dal v usta, lahko spominjal nekih drugih časov večjega izobilja. Jezik ne okuša, zgolj spominja se. Končno je neznanec, vdan v svojo gastronomsko abstinenco in v duhovniški užitek ob opazo­ vanju, kako drugi okušajo in se oblizujejo, plačal račun in nadaljeval svojo pot po Ramblas navzdol do vogala z ulico Hospital, kjer sta se po igri naključij edinstvene barcelonske geometrije stikala ena najveličastnejših opernih hiš stare Evrope ter eden najslavnejših in najbolj obiskanih bordelov severne poloble.

32


5

O

b tisti uri so se posadke številnih trgovskih in vo­ jaških ladij, zasidranih v pristanišču, podale po aveniji Ramblas navzgor, da bi potešile svoje naj­ raz­ličnejše nagone. Zaradi povpraševanja se je ponudba že postavila na vogale, utelešena v damah za najem, ki jim je bilo videti, da imajo za sabo že precejšnjo kilometrino in so zato pripravljene znižati tarifo do dostopne meje. Prizanesljivo sem ošinil kratka krila, pod katerimi so se razkrivale krčne žile in vijolične srage na bledi koži, ki so bolele že na ­pogled, izžete obraze, ki so vzbujali občutek, da je to njihova zadnja postaja pred upokojitvijo, to pa je vzbujalo vse prej kot poželenje. Veliko mesecev na odprtem morju mora imeti za seboj mornar, da zagrize v tako vabo, sem pomislil, a na moje presenečenje se je neznanec ustavil in poklepetal z nekaterimi od tistih dam, ki so jih neusmiljeno zmlele številne necvetoče pomladi, in to kot bi bile lepotice iz najodličnejšega kabareta. »Ojla, srči, malo se stisni z mano, pa boš takoj dvajset let mlajši,« sem slišal, kako ga je ogovorila ena od teh matron, ki bi jo prav lahko imel za Oswaldovo babico. 33


Če ga stisneš, ga ubiješ, sem pomislil. Neznanec je, verjet­ no iz previdnosti, zavrnil ponudbo. »Kdaj drugič, lepotička,« ji je odgovoril in zavil v notranjost okoliša Raval. Sledil sem mu še kakšnih sto metrov, dokler se ni ustavil pred ozkim, temnim vhodom skoraj točno nasproti krčme Europa. Videl sem ga, kako je izginil v notranjosti, in počakal minutko, preden sem mu sledil. Stopil sem čez prag in se znašel pred mračnim stopniščem, izgubljajočem se v drobovju stavbe, ki se je nagibala na stran kakor nasedla ladja ter se zaradi smrdljive vlage in očitnih težav s kanalizacijo ugrezala v katakombe pod Ravalom. Na eni strani veže je bila nekakšna vratarnica, od koder mi je neki tolsti osebek, oblečen v srajco z naramnicami in z zobotrebcem med ustnicami ter s tranzistorjem, nastavljenim na postajo z bikoborskimi temami, namenil vprašujoč in obenem sovražen pogled. »Ste sami?« je vprašal malenkost nezaupljivo. Ni bilo treba biti genij, da bi sklepal, da sem se znašel na pragu hiše, kjer oddajajo sobe na uro, in da je edina moteča malenkost moje pojave ta, da pod roko nisem pripeljal ene od vener, ki so patruljirale na vogalu. »Če želite, vam pošljem kakšno dekle,« mi je ponudil in mi že pripravljal paket z brisačo, koščkom mila in še z nečim, domnevno kondomom ali kakšnim drugim pripomočkom za profilakso in extremis. »Pravzaprav sem vas hotel samo nekaj vprašati,« sem začel. 34


Vratar je zavil z očmi. »Ura je dvajset pezet, žrebičko plačate iz lastnega žepa.« »Mamljivo. Morda kdaj drugič. Hotel sem vas vprašati, ali je pred nekaj minutami vstopil neki gospod. Starejši. Ne v preveč dobri formi. Prišel je sam. Brez žrebičke.« Vratar je nagrbančil čelo. Opazil sem, da me je njegov pogled v hipu ponižal iz stranke v nadležno muho. »Jaz nisem videl nikogar. Dajmo, izginite, preden pokličem Toneta.« Sklepal sem, da ta Tonet verjetno ni najbolj prijazen možak. Na pult sem položil kovance, ki so mi še ostali, in se pomirjajoče nasmehnil vratarju. Denar je izginil, kot bi bil žuželka, vratarjeva dlan s plastičnimi naprstniki pa kameleonov jezik. Zdaj je tu, zdaj ga ni. »Kaj bi rad vedel?« »Ali živi tukaj gospod, o katerem sem vam govoril?« »Že teden dni ima tukaj najeto sobo.« »Ali veste, kako mu je ime?« »Vnaprej je plačal za mesec dni, zato ga nisem vprašal.« »Ali veste, od kod je, s čim se ukvarja?« »To ni ljubezenska posvetovalnica. Tukaj ljudi, ki pridejo prešuštvovat, ničesar ne sprašujemo. In ta sploh ne prešuštvuje. No, pa seštejte dve in dve.« Malce sem premlel zadevo. »Vse, kar vem, je to, da gre občasno za kratek čas ven in se nato vrne. Včasih me prosi, naj mu prinesem steklenico vina, kruh in malo medu. Pošteno plača in še čivkne ne.« 35


»In ste prepričani, da se ne spomnite nobenega imena?« Odkimal je. »Je že v redu. Hvala in oprostite za sitnosti.« Odhajal sem že, ko me je vratar poklical. »Romero,« je rekel. »Prosim?« »Mislim, da je rekel, da mu je ime Romero ali nekaj takega …« »Romero de Torres?« »Tako, ja.« »Fermín Romero de Torres?« sem nejeverno ponovil. »Točno ta. Ali ni bilo pred vojno tako ime nekemu bikoborcu?« je vprašal vratar. »Saj sem rekel, da mi je od nekod znano …«

36


6

K

o sem se vračal v knjigarno, sem bil še bolj zmeden, kot sem bil, preden sem jo zapustil. Ko sem stopal mimo palače Virreina, mi je pisar Oswaldo poma-

hal. »Kaj sreče?« me je vprašal. Molče sem odkimal. »Poskusite pri Luisitu, morda se on česa spomni.« Pokimal sem in stopil do Luisitove stojnice. Luisito je ravno čistil svojo zbirko peres. Ko me je zagledal, se je nasmehnil in me povabil, naj se usedem. »Kaj bo dobrega? Ljubezen ali delo?« »Pošilja me vaš kolega Oswaldo.« »Maestro nas vseh,« je slovesno izjavil Luisito, ki verjetno ni imel niti petindvajset let. »Velik mož literature, čigar vrednosti svet ni znal prepoznati, zdaj pa je tukaj, na ulici z besedo služi nepismenim.« »Oswaldo mi je povedal, da ste pred nekaj dnevi svoje storitve ponudili nekemu starejšemu gospodu, šepavemu in precej onemoglemu, ki mu manjka ena roka, na drugi pa tudi nima vseh prstov …« 37


»Spomnim se ga. Enorokcev se vedno spomnim. Zaradi Cervantesa, saj veste?« »Seveda. In bi mi lahko povedali, kakšna zadeva ga je pripeljala sem?« Luisito se je živčno presedel na stolu, neprijetno mu je bilo ob tem, v katero smer je zavil pogovor. »Glejte, pri nas je skoraj tako kot v spovednici. Poklicna zaupnost je najpomembnejša.« »Razumem. Stvar je v tem, da gre za precej resno zadevo.« »Kako resno?« »Dovolj, da bi lahko ogrozila blaginjo ljudi, ki jih imam rad.« »Ja, ampak …« Luisito je stegnil vrat in z očmi poiskal Oswalda na nasprotni strani trga. Videl sem, da mu je ta pokimal, in Luisito se je sprostil. »Gospod je prinesel že napisano pismo, za katero je hotel, da bi ga prepisal na čisto in v lepopisu, ker s svojo roko …« »In govorilo je o …« »Komaj se spominjam, ne pozabite, da tukaj vsak dan napišemo veliko pisem …« »Poskusite se spomniti, Luisito. Za Cervantesa.« »Zdi se mi, čeprav tvegam, da sem vse skupaj pomešal s pismom kakšne druge stranke, da je bilo nekaj v zvezi s precejšnjo vsoto denarja, ki naj bi jo enoroki gospod dobil oziroma naj bi mu bila vrnjena ali nekaj takega. In še ne vem kaj o nekakšnem ključu.« 38


»Ključu.« »Tako je. Ni pojasnil, ali gre za izvijač, za element pri borilnih veščinah ali pa za ključ kakšnih vrat.« Luisito se mi je nasmehnil, očitno zadovoljen s svojim drobnim bistroumnim in šaljivim vložkom v pogovoru. »Se spominjate še česa?« Luisito si je zamišljeno obliznil ustnice. »Rekel je, da se mu zdi mesto precej spremenjeno.« »Spremenjeno v kakšnem smislu?« »Ne vem. Spremenjeno. Da ni mrličev na ulicah.« »Mrličev na ulicah? To je rekel?« »Če me spomin ne vara …«

39


Katalonec Carlos Ruiz Zafón (1964) je pisateljsko pot začel kot avtor knjig za mladino. Že za svoj prvenec Princ megle (1991) je prejel najvišje špansko literarno priznanje. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman za odrasle Senca vetra, ki je postal velika mednarodna uspešnica, prevedena v več kot 40 jezikov. Sledila sta mu še Igra angela (2008) in Ujetnik nebes (2011). ­Pisatelj, ki živi in ustvarja v Barceloni in Los Angelesu, o svojem delu pravi: »Pišem predvsem za ljudi, ki se radi potopijo v dobro zgodbo. Ne pišem zase, ampak za druge ljudi. Resnične ljudi. Mislim, da je Umberto Eco nekoč rekel, da so pisci, ki po lastnih besedah pišejo samo zase in jim je vseeno za občinstvo, navadni nakladači, saj je edina stvar, ki jo človek napiše samo zase, nakupovalni seznam. Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.«

Od nekdaj sem vedel, da se bom nekega dne vrnil na te ulice, da bi povedal zgodbo o možu, ki je izgubil dušo in ime med sencami Barcelone … Tretji roman iz cikla Pokopališče pozabljenih knjig, ki se je začel s Senco vetra in predzgodbo Igra angela Barcelona, pred božičem leta 1957. V slabo obiskani knjigarni Sempere in sinovi se oglasi neznanec in kupi najdragocenejšo knjigo, redki izvod Grofa Monte Crista. Presenečenemu Danielu Semperu naroči, naj knjigo izroči sodelavcu in prijatelju, s posvetilom »Za Fermína Romera de Torresa, ki se je vrnil od mrtvih in ima ključ od prihodnosti«. Tako se začne nova mojstrovina rojenega pripovedovalca, ki preplete različna zgodovinska obdobja in usode. Fermínova zamolčana zgodba nas prestavi v najbolj mračna leta Francovega režima in v strah odeto Barcelono. Daniel pa se giblje v svetu petdesetih let 20. stoletja, ko v Barcelono začne prodirati svetloba in upanje na boljše časa. A oba zasleduje preteklost, ki jo morata razčistiti …

Carlos Ruiz Zafón

Carlos Ruiz Zafón

UJETNIK NEBES Prevedla Veronika Rot

UJETNIK NEBES

29,95 € www.emka.si

UJETNIK NEBES oprema.indd 1

4/24/13 10:36 AM


Ujetnik nebes