Page 1

UGLAŠ E V ANJE M OLK A


Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP – Kataložni zapis o publikaciji, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1 DEKLEVA, Milan Uglaševanje molka : zbrane in dodane pesmi / Milan Dekleva. – 1. izd. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2013 ISBN 978-961-282-030-5 271250688

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Milan Dekleva

Slavko

K U K A V I C˘ J E J A

U g la š e va nj e m o l k a zbran e in dodane pesm i Zbrala in uredila Tina Kozin

Pr va knjiga

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA


1960–2012 R E V I J A L N E OB JAV E


POMLADNA1 Ta pomlad je prišla tiho in skrito skozi nasmeh februarske noči, skozi okleščene veje akacij in preko bilk, ki so priprle oči. Razposajeni veter je požvižgaval krog hiš svojo bučno pesem o pomladi in pometal zapuščene solze snega po umazanih tleh. Ta pomlad je prišla tiho in skrito skozi nasmeh februarske noči, skozi okleščene veje akacij in preko bilk, ki so odprle oči.

1 V: Obzornik 1960, št. 4, 268. Pesmi sta bili objavljeni pod naslovom »Nastop trinajstletnega pesnika« s pripisom: »Milan Dekleva, učenec 7. razreda osnovne šole na Viču pri Ljubljani, je v začetku februarja t. l. nastopil z dvema svojima pesmicama na javni televizijski oddaji Pokaži, kaj znaš in prejel zanju prvo nagrado. Pesmici objavljamo, ker odkrivata po vsej verjetnosti bodočega pes­nika.«

7


POMLADNE SANJE Kdor je zaspan, naj gre z menoj, na pot povabim ga nocoj. Zajašemo si bel oblak, pa hajd prek jarkov, polj in mlak naprej, naprej prek skal, gorá, da pridemo tja do morjá, od lune obsijanega, kjer je pomlad doma.

8

Ko tja konjič naš prileti, v pozdrav se slavček oglasi in nas povabi v pisan svet, kjer mandelj s cvetjem je odet. Nam šop ponuja rožmarin, ki vzamemo si ga v spomin. Ko sonce vstane izzâ gorá, nas zora najde spet doma.


SAMO TIŠINA2 Samo tišina … Le veter šumlja skozi veje tiho, neustavljivo pesem in sence se v daljavi nežno stikajo z zemljo. Sam hodim v neskončnost, le veter me boža s tresočimi rokami in sence vztrajno hodijo z menoj. Pot je dolga in utrujajoča. Moji koraki slede ritmu pesmi, ki jo poje veter skozi noč. Sence se v daljavi nežno stikajo z zemljo. Samo tišina …

V: tednik Mladina 1960, št. 12, 7. Pesem je bila objavljena pod naslovom »Razsodila bodo leta« in s pripisom: »Štirinajstletni Milan Dekleva je dobil nedavno na radijski oddaji Pokaži, kaj znaš prvo nagrado za svoje pesmi. Milan je nečak dveh pesnikov, Alberta in Karla Široka, pa je morda tudi to vplivalo na prvo mladost­no navdušenje za poezijo. Pri njegovih pesmih ne presenečajo toliko izrazne kot vsebinske kvalitete, v njegovi poeziji se namreč živo čuti otroško doživljanje, ki pa je vseeno izpovedano na svojski način. Sicer pa bodo o njem kot o vseh drugih avtorjih njegovih let razsodila leta …« (Pokaži, kaj znaš je bila radijska oddaja. Dejstvo, da en prispevek govori o radijski, drug o televizijski oddaji, kaže povezovati s tem, da je, za tisti čas je bilo to običajno, nastajala kot javna govorna oddaja za potrebe RTV: snemala in prikazovala jo je tudi televizija. Op. ur.) 2

9


VAŽEN JE TOREK3 danes ne grem nepripravljen od doma torek je in dež lahko bi pustil vse male skrbi zložene za vrati, snel plašč in zamenjal vlogo, lahko bi pomežiknil otrokom in kradel sosedi breskve, uščipnil sonce, rekel: kakšna zadnjica, ko bi se spekel, lahko bi spil črno kavo, poslušal zadnji vojaški vic alkoholnih oči, lahko bi se vpletel v lase tihe vrbe nad reko, požiral kamne, se napihnil kot buča in vzgojil klasje smeha, a danes ne grem nepripravljen od doma torek je in dež

10

3

V: Naši razgledi 1968, št. 17, 500.


in blizu je ura, ko nehaš čakati, ko razgrneš svojo ljubo kot preprogo po travi, prisluhneš le, ker si radoveden, pustiš mlademu letu rasti vršičke zime, blizu je ura, ko te zamika strop temne sobe, govorica za zaprtimi vrati, opiti jok slovesa, blizu je voščena nepomembnost odhoda, in potem, ko truudooma prevališ razbolele boke težkih zenic, je naenkrat zelo važno, da je torek in da dežuje.

11


BREZ SKRITEGA POMENA4 (iz cikla) Tvoj šepet kuje neznane zvezde in moje roke so dolge breze, da se ti lahko približam. Tvoja žalost umira na mojih prsih in moje roke so brez korenin. Šele onkraj zarje je kamen, v katerem se bodo razgorele moje besede. Monotono se mesto krči vznak na posteljo in obrazi postajajo sivi od dima, ki ga ulice skrivajo. Spusti se name.

12

Golo te čutim, zveniš kakor koraki rose in misliš na mnoge nepomembne stvari. In ko se me odpoveduješ, so tvoji boki čisto ženski.

4

V: Mladina 1968, št. 50. [= Mlada pota 1968, št. 8, 10.]


* Vračaš se kakor feniks, ko sem prepričan, da sem te uničil. Prideš mlada iz ognja in me znova učiš jecljati abecedo. Obujaš spomine, s plesom daljnih obrazov me siliš k smehu. V katerem kraju? In ob času, ko je zapel petelin? Vseeno mi je, ker nama ni treba najti začetka. Leto dni je dovolj za potep, ko uživam v brezdelju in si ne želim vrnitve domov. Ker ne vem, s kakšno lažjo naj se na pragu izgovorim, da ne boš opazila moje starosti. (Moja koža razpada in cvili kot podgana.) Do novega rojstva je daleč: vsaj par stoletij mitov.

13


* Trenutek igrivosti slast sozvočja milost tujih pogledov v rosi ki jo puščajo tvoji lasje na oknih se utrinja mesečeva varajoča večnost dih sladkega cvetja lebdi na zavesah da jih roke ne morejo umazati.

14

igraj igraj se s svojo igro postopaj z nočjo kot da ji ne veš imena kot da ti ni nič za ljubezen in ne misliš da si svojo žalost že prebolela in da ti je roke že nagubala starost igraj da se s svojo igro igraš da bodo zvodeneli trenutki rodili svoje bisere. srh slasti bo zacelil okus poraza preživelim ne bo več mar krvi ki oskrunjeno misel počasi potaplja v pesek


* Preteklost se vrača onkraj smrti. Za vrati tišine se oblikujejo besede in utelešajo napevi. Za vrati tišine: šele ko ni več mogoče zanosno dvigati glave in se ti pajčevine oprimejo rok. Onkraj spoznanja: ker beli vrhovi so izgubili svojo divjost in izgoreli v soncu, ki je vse bliže. Vračaš se kot otroškost, kot nedoseženost dekliških meč, kot samota, iz katere moram bežeč planiti k tebi. Puščam te, ker je tvoja toplota hitrejša od trenutkov, ki jih, edine, moje dlani razumejo. Zavržem te, ker sem jesensko drevo, pripravljeno na počitek. Da bi lahko pustil svoje sledove na vseh bregovih in zaznamoval vsak val, preden se v nemoči ne razpuhtim in izginem v žarečem pesku, ne da bi moja kolena hotela doseči senco.

15


SPOZNANJE5 V vročem poletju so trave, polne nedozorelih semen, polegle v naročje izdišane zemlje. Z lasmi, kjer je zora našla svoje zatočišče, si hladiva lica in stopava v senco. Roke so skamenele, ostale so v mestu in se ne zmenijo za izbruh leta, ki vpija sokove kot hudourna reka.

16

Na tvojem hrbtu ležim, objemam te z ustnicami: črkuješ poslednji preostali čas prepletam te z ustnicami: korenine dreves zagrebajo čakanje zaznamujem te z ustnicami: ljubezen se daruje praznoti trav Odpadle liste bova gledala nasmejana, porabila jih bova za ležišče, kjer bom z dotikom tvojih nog slišal utrip samote. Ničesar ne bo treba iskati v pregibih mraka, lepoti zvezdnate noči in spanju ptičev, odnašanju vode in vonju svežega lesa: 5

V: Objave : revija za literaturo in umetnost 1969, št. 4/5, 460-461.


daleč od velikih odločitev se krha svet, in blodi rojstvo. lesk nakita ugaša in opoj rožnatih barv gležnje ti je posul prah negibnost pomeni pozno uro okna se ugrezajo v marmornat sen s polnimi očmi semen ne moreva med ljudi.

17


DRUGAČEN DAN Z načrtom zmage stopam v še speče mesto, z drugačnim korakom korakam po starih ulicah, ki jih je še včeraj, ko se je obrnilo vreme, slan dež izpiral do kosti. Za sivim napuščem, z rokami v žepih čakam na nov udar kratkolasega vetra.

18

In negotov zaradi gladke ceste nespretno skrivam svojo navzočnost, grizem mrtve korenine dni, ki vrtoglavo plešejo pred menoj, pod skritim napuščem odpenjam plašč, ko pada sneg, potem spoznam v rosnem petju ptičev, da sem v tujem kraju.


PREBUJANJE v nekem malem svetu je ostalo vse isto: vonjajoče poljane tople postelje in knjiga, klečeča ob vzglavju z odprtim srcem … Nisem odprl okna. Naj ostane veter zunaj steklene zavesti, njegove zgodbe naj nedoločljivo kljujejo spomine hrupnih daljav, komaj komaj da bom v grčastem jutru kakšno misel razumel. V meni je tudi moja govorica. Iz sivine se vračam, s prvo besedo, razumnejšo od molka, obdan. Kakor iskra je moje zavedanje v razbeljenem ognjišču vsakodnevnih želja, v sikajočem pepelu pogorelih dni. Treba bo svežih polen za danes, toplega lesa, odpadlega listja in dišečih smol. Treba bo dlani odmakniti od ust iščoč trdo govorico.

19


RITMIČNE VAJE6 O, to ja, to, pljuskni z roko tu čez in dlan zaokroži, sproži prste, sem jih položi, tako, bliže si, ko se stokrat ponoviš ne bežiš? O, in se vračaš ves vroč in vse znaš, moč ti je ravna vzporednost, ki rabi veliko prostora, lisičja radost je v igri z menoj, ki sem dno za njen tek spet … in spet …, kakšen skok!

20

zdaj tega ne čutim, ker vem, da me sločiš, ker vem, da me viješ, da sem razumna in polna v stisku, 6

V: Tribuna 1969/1970, št. 3, 12.


da sem pogumna in prav blizu blisku da rada sva gladna, razlaga pa plaha razvada, a da sva stvar zdaj, sva rast, past strastna, sva strašna rana, ta sladka rama, sva kasta, zdaj sva 21


BLUES O UNIČENJU AMERIKE7 (ob Albertu Kingu) Otožen, kot je črna duša v meni, Otožen, kot je črna duša v meni, nič v zraku in nič za sto nadstropji, Ginsberga nosi štorklja nad Brooklynom: uničimo kavbojsko moč, da nam spomini ostanejo. Predlagam tri nekrvoločne faze, predlagam le tri nekrvoločne faze. Najprej s preprosto epruveto virusov pobijemo večino Američanov. Epidemija se širi hitro kot mamila, ni vzroka za negodovanje!

22

Naj v karanteni ostane le dvajset milijonov, naj v karanteni ostane le dvajset milijonov najbolj seksi belih Američank. Nanje spustimo vse črne in naj se noč zvezdna dvajsetkrat prelevi ob zvokih Hendrixove glasbe. In kdor je usojen in ne umre, in kdor je usojen in ne umre, 7

V: Tribuna 1970/1971, št. 2, 8.


naj v najveÄ?jem hollywoodskem studiu dvajset dni nenehno posluĹĄa krik moje kitare. Ni vzroka za negodovanje.

23


ROMANCA O UNIČENJU RUSIJE8 Polêti duša nad nebo kavkaško kot orla krik, puščave sled krvava, sibirski led in zima praška za tvoja krila vse pretežka slava. Uničim te, umazana Rusíja, ti sužnjev in gospode kraj; v mondurah rdečih policija, pokorno ljudstvo, k meni zdaj! Politični proces, ki v mislih ga imam, ne bo obšel nobenega od vas, svobodo še nesluteno z njim dam slovanskim srcem, dokler še je čas.

24

Nov svet priteče z vodo k vam na dom, v zbiralnike nalijem LSD, s tem spravim vaše duše v dvom, ker svet že dolgo urejen več ni. V ekstazi tajni, nežni tej omami, pokažem vam Jesenina obup, njegovih belih pesmi kri predrami neznani strah in smrti strup. 8

V: Tribuna 1970/1971, št. 3, 8.


Priprava traja naj vsaj mesec dni, medtem poslušajo naj vsi Geronima svobodni glas, ki seči mora v slednjo vas. Ko Orwella bi vam prebrali, prevzgojo s tem bi dokončali; njen terapevtični uspeh človeštvu garantira smeh.

25


MOLILNI MLINČKI9 Telo si zgibnem med oknicami med polkni kjer se zemlja krivi domujem se preganem kot pergament in baletnik naj se me prostor usmili naj bo elipsa naj bo spirala edina končnost večnosti brez začetka na Otoku sredine ali vonj pižmarja: mošus in aglaja slezen sleč in plod bimbe premik roke je ritem rage kaže ven v hladni slani ionizirani zrak je tamburin in struna ki s fosforno avreolo zaniha: da zveni da zveni da zvok potuje da je drugemu dano biti magnet ki privlači

26

*

Kvantumu energije radiaciji volje temu satenastemu pramenu napora: to čutim ne morem dati zveznosti nisem navezan sem z obliži drevnih legend prelepljen: samuraj potihnjen takole evo s piktogrami besed s to blodečo moro prednikov ki jim na vrat zaklinjam termite in kričeče kobilice

9

V: Problemi 1973, št. 125/127, 155–157.


Mrzijo me ti zgubani znaki ki jim mladost odpijam tetovirajo pot Obeh kraljestev kot: tu je trnožje tundra simbol drugega zmerom funkcija pentagram amuleta na dverih magičnega: in če sem alkimist s katerim obrazcem jih uženem v kristal

*

Toplo kri pustim s to nujo in stegna in Mangova vrata: seme slednjega boga se je v njih umirilo v Dolino pinij pa gre duh neznanega: Bik sreče da mojo moškost zamenja in mi evnuhu pusti spoznati skrivnost: saj ne škodujem še ihta se me skopljenca ne prime

27


Vstajenje šepéta ki se kot kaskader iz blata rešuje strgaj se z mreže glasilk vendar ne pusti da stvari gospodovalke vzroje kromosomski spomin je ki te nanje veže in name v konopljastem času pa vse mutira improvizacija je himna je misterij in tirada omamna kot soma in sake somrak istosti je ampak v plazmi katere celice preži lisičji in jazbečji strah ponovitve se ta norost sploh lahko rodi pa vem da zavaja klateže vrâžarje uročence zablodele in objestne

28

*

Oglednik sem ki na robu mesta skoz štale in kašče in senike k zaraščavam in prilesjim oprezam Ptica bobnarica me posluša beži kunec a kljunorožec pride kot ena tistih bajkastih mor ki sanjajo: da kaj gleda z lapidarija mrtvih planetov torej kaj gleda za mano z neba kajti Deževni mesec je Čas podgan in v Smeri čapelj ni varno iti


Od vina vstanem in vem: da pet svetov sprhne prej ko lojevca list in alme da prej obrodita soja in riž preden je zima je pač čas nazaj v duh muškata v bele žerjave v ločju lunino leto pa se je obletelo: a kaj vidim nebo sivi zad za šipami k noči mačke se k pohodu napravljajo v noči rase mračica cvete osat spi fazan

*

Še traja rob med molkom in besedovanjem ta napušč to sleme oni Povratnik škorpijonov in dotlej mir v kruhovca senci ter v listju koke v smolnatem kadilu ko tiho zveni samisen kot ritual seveda kot negovanje vseh poželenih žensk kot učna ura: kar se vrača nima oboda ni krog kar traja mora priti v točki zdrznjenja najbrž v fokusu leč v resonanci jelk zamaknjenost se razmakne

29


Pa akoravno se v epske divjine selim in se krstim za slednika: krvnika bogov in ljudi budnika molka: v trhlini močvirskih samot čutim razplojevanje stvari in ali naj bom mar večni oprezovalec ki se kot vohun po domačnostih mohota koliko velja zavetje azalej in kininovca kimono in rogoznica komaj kaj komajda slutim v porah v potnicah brstja skoprnelega lepotja

*

30

To rojstvo je moj plen moj ulov silvestrsko sonce otočnih pušpanov spranih škriljavcev školjčnih lupin na bregu ali tam kjer pliskavica zablešči v iskrenju miru ko še mokasine slišim zdrsniti po mahu: peloda prah v nozdrvih ubitega jelena to je prvo in s tem vse kar sledi: še sled sama to je o čemer Vede molče najbolj človeško ime ki sem ga imenoval


Milan Dekleva UGLAŠEVANJE MOLKA Zbrane in dodane pesmi Prva knjiga

Prva izdaja Zbrala, uredila in spremno besedo napisala Tina Kozin Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Urednik Zdravko Duša Izdala Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o. Ljubljana 2013 Direktor založbe Miha Kovač Natisnila Grafika Soča, d. o. o. Naklada 300 izvodov

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Uglaševanje molka  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you