Page 1

Ciril Zlobec

Trn ali radost v srcu?


Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu. Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.


Zakaj Trn ali radost v srcu?

Z iskreno sramežljivostjo ponujeno napotilo bralcu za varnejšo pot skozi labirint nekega življenja v motnjavah in jasninah časa in razmer Najbrž ne le meni, sklepam celo, da se večini med nami dogaja in dogodi marsikaj, kar po eni strani občutimo kot notranje nelogičen splet okoliščin, po drugi pa že kar kot nekakšno iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, iz »dogodka v dogodek« ponavljajočo se nepredvidljivost, ki se v naši zavesti, bolj kot v očeh drugih, spreminja že v nekakšno usodo ali pa vsaj v stanje, ki ga vse bolj vdano sprejemamo kot neizogibnost, da smo zaradi česarkoli prav to in takšni, kot zmoremo (moramo?) biti, in da zaradi česarkoli počnemo prav to, s čimer drobec za drobcem spet in spet in iz dneva v dan poskušamo svoje razpršeno življenje nanovo sestaviti v kolikor mogoče zakroženo zgodbo, ki se drugim okrog nas zdi celo morda bolj samoumevna kot nam samim. Takšni občutki so me preplavljali, ko sem začel – po svoji dopol­ njeni osemdesetletnici (!) – na predlog Državnega arhiva Slovenije in Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zbirati in urejati vse tisto, kar se mi je skozi dolgo življenje ohranilo in naj bi se zdaj tako v posameznostih in kot celota že umikalo v kategorijo »arhiv­ skega gradiva«.

7


Toda kot vse, kar še ni, a bi utegnilo postati, se mi je ta, tudi v meni pričakovana spominsko-kritiška distanca do tega, kar je bilo, a ni več, pa v meni vseeno še traja, vse bolj in bolj sproti spreminjala iz že odmaknjenega, arhivskega gradiva v mojo intimno življenjsko zgodbo. Od najbolj oddaljenega spomina do sedanjega trenutka. Ko sem torej spet prebiral to, kar naj bi bilo objektivizirana (razoseb­ ljena?) materija, užitna ali neužitna hrana, kot pravimo, le še za redke (če sploh za koga!) »arhivske molje«, ki bi utegnili zavrtati v moje zapise o tem in onem, kar pa je ob svojem rojstvu, pred leti, pred desetletji, plašljivo, sramežljivo ali samozavestno, kdaj, v očeh bralca, morda celo skoraj nasilno stopalo v slovensko, pogosto tudi v širšo javnost s še živim drgetom vznemirjenega in že tudi ranjenega srca ali do bolečine prebujene zavesti, se mi je torej to, v meni očitno le potuhnjeno, ne pa v pozabo sprhnelo gradivo, vse bolj v svoji izvorni obliki vračalo v mojo intimno sedanjost. Od mape do mape (doslej sem jih omenjenima ustanovama oddal že nad sto dvajset in še se mi odpirajo nove) sem se ob vse pogostejših vračanjih v preteklost in iz nje, z njo oplojen, spet v naš čas, zmerom bolj ozaveščeno začel soočati s samim sabo. Da, predvsem z današnjim samim sabo v soočanju s preteklostjo, kot da v »arhivsko« podobo samega sebe zarezujem živobarvno intarzijo v že napol prepereli les spomina. Priznam, seveda, ta emotivna metamorfoza samega sebe v različnih časih in razmerah me tudi nekoliko bega, pogosto me namreč obide misel, da se bo arhivski stroki to moje, nujno čustveno, ne le intelektualno razmišljanje sedanjega samega sebe v različnih časih in razmerah zazdelo vsaj nenavadno, če ne že kaj manj prijaznega. Ta pretežno etična nelagodnost ob tem mojem domala nepretrganem poskušanju sestavljanja samega sebe iz travmatične razpršenosti v trdno celoto je že zdavnaj in celo zelo izrazito zašla tudi v mojo poezijo. Torej ne

8


gre za pričakovano vrtoglavico srca poznih let, kot sem nekje, prav tako v pesmi, zapisal, ampak že kar za bistvo moje človeške eksistence same. Ne le pesniške. Pravzaprav še preden sem se tega zavedal, že sredi zrelih moških let, ko naj bi bila moje človeško psihofizično stanje, pesniško pa še posebej, in moja eksistencialna »filozofija« v domala idealnem medsebojnem sozvoč­ju, sem se vse pogosteje odkrival prav tej muki: »Vse in v vsem sem, / hkrati kot da nisem, / kar v resnici sem: /… celota nedeljiva sem, / a krušim se, razpadam, / se drobim, razsipam / in odtekam si skoz prste.« (Iz pesmi Kot da nisem, zbirka Glas, 1980.) To mojo zadrego, lahko bi celo rekel to mojo dvojno muko, eksistencialno in poetološko, je ugledni italijanski kritik Elvio Guagnini celo povzdig­ nil v svojevrstno pesniško vrlino: že v naslovu svoje kritike enega mojih izborov v italijanskem prevodu je s parafrazo enega mojih verzov zapisal: Ciril Zlobec – ves čas isti in vsak trenutek drug. Poezija je pač poezija, ravna se (vsaj moja) po svojih zakonih, pogosto se pesniku preprosto kaj zapiše, celo malce drugače, kot se mu je nakazovalo v prvem utrinku njegovega navdiha. Praviloma, na srečo, kot globlja resnica o nas. S preprostejšimi besedami rečeno: moji predvideni »komentarji«, zamiš­ ljeni kot bolj ali manj razlagalno tehnološki napotek v avanturo kogarkoli ob morebitnem srečanju s tem mojim »osebnim arhivom«, so se mi sproti spreminjali v nekakšno etično (morda samo moralistično?) potrebo po raziskovanju samega sebe na tej dolgi poti, ki je bila zame pogosto prav to, raziskovanje (in »v srečnih trenutkih« odkrivanje) samega sebe skozi vsakokratno intelektualno in etično preizkušnjo, koliko sem in sem bil (ali ne) v ohrabrujočem sozvočju sam s sabo, torej koliko in kaj v resnici sem, kar sem poskušal, hotel in moral biti.

9


Ta poskus razumeti samega sebe sedanjega trenutka v soočanju z dejanji, moralno držo in slutenjsko intelektualno predvidljivostjo (ali kratkovidnostjo) izpred več leti, desetletji, torej tudi s tistim samim sabo izpred pol stoletja, ni bilo zame le mukotrpno praskanje mahu s številnih vračanj na že prehojeni življenjski poti, še zmerom, vsakokrat, se na njih še kje najdem; tudi sam v sebi pozabljenega kje na robu poti, ki sem jo hodil, se v prenovljenem spominu prižigam v že ugaslo podobo sebe, ki nisem več, a sem bil, in sem prav zato še zmerom. Tudi ta trenutek. Moja večna zgodba, moj neprekinjeni poskus – biti, postati, ostati sam v sebi celota. To vrtanje vase kajpak ni samovšečnost, ni mazohizem, je pa tisto nerazložljivo ves čas isto in vsak trenutek drugo, čeprav prevečkrat v protislovnem sozvoč­ju med bolečino Tihega romanja k zadnji pesmi in Čudovito pustolo­ vščino vsega mojega življenja. V »mladosti«, ko sem se ves videl v tem, kar si želim in poskušam biti, sem z bolečino zapisal: ... Ko pa si moral bom priznati: sem, kar sem že včeraj bil, sem, kar tudi jutri bom ostal, o bog, imejte usmiljenje z menoj! Danes, na koncu svoje poti, ko s tresočo se roko še zmerom sestavljam mozaik svojega življenja, nepotešeno vgrajujem vanj ves svoj sem in nisem, tako včeraj kot danes in (v hipotetičnem) jutri, z dragocenim spoznanjem, da sem zares celota takrat, ko se jasno zavedam, čutim, da mi v srcu z enako bohotnostjo rasteta, se razraščata in cvetita tako trn kot radost. Avtor Ljubljana, 1. oktobra 2011

10


Skoraj tehnološki postscriptum: V obeh ustanovah, v NUK-u in v Državnem arhivu, so mi omenili smisel knjižne objave teh mojih raznovrstnih meditacij k posameznim arhivskim mapam, založba Mladinska knjiga pa je brez pridržka izrazila vso svojo pripravljenost, da takšno delo natisne. In jaz sem knjigo pripravil. Po svoje. Celo drugače, kot sem si jo bil na začetku zamislil. Čeprav bi utegnil biti že sam natis spremnih besed k posameznim mapam zanimiv, celo nekakšna knjižna posebnost, nisem hotel tvegati; bal sem se, da ne bi knjiga morda obvisela v zraku, saj morebitni bralec ne bi poznal konteksta, izvornega gradiva, na katerega se te spremne besede nanašajo, in kar me je pravzaprav spodbudilo in motiviralo, da sem se ob njem globlje zamislil in se prepustil radovednosti raziskovanja samega sebe. Najzanimivejše (po lastni presoji) spremne besede sem v nanovo oblikovanih poglavjih povezal (ilustriral) z najustreznejšim izborom (spet po lastni presoji) svojih najznačilnejših objav ali zvočnih zapisov iz zad­ njih dvajset, trideset in več let. Pa tudi z novejšimi, tako rekoč včerajšnjimi, kot z nekakšnim dopolnilom k prejšnjim. Upam, da sem s takšnim konceptom knjige ustvaril zaokrožen, enovit kontekst tako spremnih besed k »arhivskim« zapisom kot v obratni smeri, ko »arhivski« izbor pojasnjuje in osmišlja spremne besede, ki ga uvajajo. Sam to svojo mozaično spleteno zgodbo razumem in doživljam tudi kot nekakšno, vsaj v podtekstu, psihološko detekcijo svoje človeške in etične drže v ne ravno razvidnem slovenskem času v preteklosti in danes (bo jutri kaj drugače?), ki je tudi moj edini čas in moja človeška in pesniška usoda v njem.

11


Resnobno razposajeni kvartet

Pesmi štirih: Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec

Z

godilo se je, česar nobeden od nas štirih ni načrtoval. Že pred skupno zbirko Pesmi štirih (1953), torej že ob naših revijalnih objavah, so nas vrstniki in kritika za­

čeli umeščati v skupino. Imeli smo marsikaj skupnega, hkrati smo se oglašali v revijalnem tisku, vsi smo tudi prevajali, oce­ njevali pisanje drugih, predvsem pa smo zelo kmalu postali, po naših skupnih javnih nastopih sodeč, skoraj profesional­ na literarna skupina, sama v sebi generacijsko trdna, hkrati pa spoštljivo in brez kompleksa odprta tudi do starejših ge­ neracij. Kakorkoli, izid naše skupne zbirke je bil sprejet kot zelo opazen literarni pojav ne le v Sloveniji, ampak po vsej Jugo­ slaviji. Drugi so v našem nastopu videli veliko več skupnega kot mi sami, bili pa smo že od samega začetka iskreno prepri­ čani, da smo sicer različni, hkrati pa, kot četverica, ubran kvartet (kot je zapisala novinarka Breda Biščak): nihče med nami ni nikomur ničesar jemal, drug drugemu, kot skupina, pa smo krepili veljavo in ime. Prav nič nenavadnega se ni zdelo, da

13


Trn

ali radost v srcu?

so nas že ob tej prvi, skupni zbirki omenjali kot kandi­ date za Prešernovo nagrado (pozneje smo jo, vsak zase, tudi vsi štirje dobili). Vsekakor so k tej naši »ne­ programirani«

popularnosti

pri­spevale svoje tudi ne­katere zunanje razmere: po Stalinovi smrti je prišlo v Jugoslaviji do nenadne otoplitve, bolj kul­ turne kot politične. Že kar za

O, zlati časi poezije! Pod zgornjo sliko je založnik v Ljudski pravici (28. 3. 1953) vnaprej objavil vabilo bralcem: »To so štirje mladi pesniki, katerih dela beremo v vseh naših revijah in se veselimo njih lepega napredka. Prvi (od leve na desno) je Janez Menart, drugi Ciril Zlobec, tretji Kajetan Kovič in zraven njega Tone Pavček. V bližnjih dneh – sredi aprila – bo pri Slovenskem knjižnem zavodu izšla tudi njihova skupna pesniška zbirka »Pesmi štirih«; ob tem literarnem dogodku priobčujemo od vsakega po eno pesem.«

zgodovinsko prelomna smo takrat označevali ljubljanski pisateljski kongres (1952) in beograjski pisateljski plenum (1954). Na obe manifestaciji smo bili vabljeni tudi mi štirje, kot »mladi upi«, tako slovenski kot jugoslovanski, tako v poe­ ziji kot tudi v smislu poezije kot manifestativnega sprošča­ nja, osvobajanja literature od

politike (česar uradna politika še dolgo ni dojela!). Med republi­ škimi kulturnimi centri se je razmahnilo medsebojno prevajanje tudi »tekoče« literature, torej tudi mladih, pri določenih literar­ nih revijah celo favorizirano mladih, ne le etabliranih, z družbe­ nim sistemom uglašenih pisateljev. Zlasti Ljubljana, Zagreb in

14


Resnobno

razposajeni kvartet

Beograd so kar tekmovali, kdo bo bolj odprt, bolj demokratičen, bolj iznajdljiv v iskanju novega (novih avtorjev in novih stvaritev). Bolj ali manj sinhrono z literarnim so se namreč osamo­ svajala tudi druga umetniška področja, likovna umetnost, glasba, gledališče. Odpirale so se komunikacije v svet in iz sveta k nam. Seveda so bili pri tem neizogibni številni druž­ beni konflikti, toda proces se je takrat začel in bil je neustavljiv. Tako se je med drugim zgodilo, da je naša skupina povsem de­ mokratično, ne več ob asistenci politike, tako rekoč ob popol­ nem soglasju sodelavcev prevzela vodenje Besede, dinamične revije mladih (1952). Zaupali so jo nama z Jankom Kosom. Imeti svojo revijo ni bila za nas le priložnost, ampak tudi spod­ buda za kar največjo in vsestransko aktivnost. Mi štirje smo se sestajali skoraj dnevno, naše prijateljstvo je vse bolj pogoje­ vala poezija, in najbrž tudi obratno. Kot četverica smo funkci­ onirali kot nekakšen neuradni pododbor uredništva za lepo­ slovje, kot je za področje kritike zbiral okrog sebe svoje sorodne duše, nazorsko in konceptualno bližje sodelavce – prijatelje Janko Kos (Taras Kermauner, Primož Kozak, Veljko Rus idr.). Celo ko je bila naša četverica fizično ohromljena, ko so dru­ gega za drugim (razen mene, starega partizana) vpoklicali k služenju vojaškega roka, je živahna, tudi revijalna korespondenca med nami ohranjala poglavitno skrb (in vse bolj tudi za­ skrbljenost) za Besedo. Med nama z Menartom se je celo ukre­ salo nekaj polemičnih isker glede moje »prevelike odprtosti« do novih, »modernističnih« tendenc že med delom naše gene­ racije (Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša), kar pa ni niti za trenutek omajalo najinega prijateljstva. V pogledih na lite­

15


Trn

ali radost v srcu?

raturo sva se v marsičem razhajala, v prijateljstvu sva bila in ostala nerazdružljiva. Beseda žal ni imela dolgega življenja. Če naj parafraziram stari (svetohlinski) rek, da kogar bogovi ljubijo, umre mlad, moram zapi­ sati, da je morala po volji slovenskih političnih bogov, ki Besede nikakor niso ljubili, umreti nasilne smrti (1957), še mlada, polna ustvarjalnih ambicij. Vsaj zase lahko trdim, da so se mi zaradi Besede kot »politič­ nemu zaznamovancu« za lep čas zaprla vrata objavljanja ne le v slovenskih revijah, ampak v tisku nasploh, toda hkrati so se mi v enakem, pravzaprav v opazno večjem obsegu odprle možnosti objavljanja domala po vsej Jugoslaviji. V tistih letih se je namreč tako imenovana demokratizacija družbe najbolj opotekavo izmota­ vala iz starih spon prav v Sloveniji. Toda ta neprijaznost na do­ mačem dvorišču mi je kot protiutež prinesla (s sodobnim izra­ zom rečeno) »kolateralno« korist: po Jugoslaviji so me začeli prevajati in objavljati domala kar množično, pa tudi vabili so me na vse mogoče pesniške festivale, na vse številčnejša literarna srečanja različnih poimenovanj, kar je bilo (zaradi moje intimne primerljivosti z drugimi) prav gotovo v korist tudi moji pesniški rasti. Doma pa so nas medtem mlajši od nas, ki so prihajali za nami, vse bolj potiskali v »srednjo« generacijo, skupaj tudi z osrednjim kritiškim jedrom bivše Besede, z dokaj nedvoumnim skupnim sporočilom, da nismo več »na špici novega«, kritiške pozornosti vredne literature. Slovenski kulturni prostor so preplavili najraz­ ličnejši -izmi, prav prekopicevali so se, tako naglo so si namreč sledili in si skoraj praviloma po načelu affirmatio per negationem

16


Resnobno

razposajeni kvartet

skušali priboriti svoj prostor pod soncem. Nekaj nelagodja so nam te ekskluzivnosti mladih in »mladih«, modernistov in »mo­ dernistov« vseh vrst, tudi nadvse talentiranih, zagotovo povzro­ čale, a »se nismo dali«, nismo se poskušali oportunistično prila­ goditi, šli smo vsak svojo in skupno pot, zvesti vsak sebi in svoji poetski naravi. Kulturna javnost je to opazila in nas v vse bolj pluralni literaturi nagradila: ostala nam je naklonjena, pozorna in spoštljiva do našega dela. Takrat in pozneje. Tudi dandanes. Res je, da ji »ne damo dihati«, naše zbirke in pesniški prevodi, pa tudi esejistika in proza, izhajajo v opazno hitrem tempu, vse za­ ložbe so nam odprte, lahko tudi izbiramo. Pa vendar, do svojega prvenca, do Pesmi štirih, smo postopoma tudi mi, njihovi avtorji, vzpostavili določeno distanco. Ne kot deklarativen odmik, ampak neposredno, s svojimi novimi zbir­ kami. Pesmim štirih se nismo odrekli, smo pa čutili, se zavedali, da pesniško zorimo, da smo od zbirke do zbirke vse izrazitejši, da se ostreje profiliramo kot avtorji, da smo osebnostno vse bolj razpoznavni, potihoma smo si nekako želeli, da se ne bi tako po­ udarjena naklonjenost javnosti ustavila ob našem sicer slavnem prvencu, da bi torej z enako ali vsaj podobno pozornostjo sledila tudi našim novim zbirkam, naši novi, pravzaprav nepretrgani ustvarjalnosti. Navsezadnje smo bili prepričani, kot je že v na­ ravi večine pesnikov vseh časov, da so najnovejše pesmi naj­ boljše, da so vsakokratna sinteza najboljšega dotlej. Težko pre­ sojam, če zavestno ali ne, vendar ostaja preverljivo dejstvo, da smo odločno odklanjali ne manj odločne ponudbe različnih za­ ložb za ponatis Pesmi štirih, ki so pošle kmalu po svojem izidu in so ljubitelji poezije še zmerom povpraševali po njih.

17


Trn

ali radost v srcu?

In tako smo – po svoje že kar neverje­ tno – kar dolgih petintrideset let vsi štirje vztrajali v tej absurdni zadržanosti do svojih začetkov: šele leta 1988, ob petin­ tridesetletnici prvega izida, smo se samo­ zavestno vdali in založniku (Jaru Mihe­ laču) »dovolili« ponatis našega prvenca. Na naše in založniško začudenje je od ta­ krat naprej šlo kot plaz: vsakih pet let nova izdaja, po sedmi izdaji se je zalo­ žnica (Cankarjeva založba Mladinske knjige) dogovorila z nami, da bodo zbirko namesto ponatisov dotiskovali sproti v skladu s povpraševanjem po njej, ki da se z novimi generacijami bralcev ohranja ves čas živo. Ob petdesetletnici prvega izida 2003, s peto izdajo v reprintu in z miniaturko kot šesto izdajo, se je spet »zgodilo«: več kot polovica »zainteresiranega« občinstva ni mogla v prenapol­ njeno Kavarno Union, prirejeno za osrednjo javno predstavitev, ki jo je vodila Nela Malečkar.

Ob tej zmagoviti poti zbirke z vese­ ljem zapisujem, da nam godi oznaka »kultne knjige«, ki jo Pesmim štirih pripi­ sujejo nekateri recenzenti in literarni kritiki. In tako smo, vede ali pa tudi ne, po­ stali in ostali ubran pesniški kvartet ne glede na razlike, ki so med nami zmerom očitnejše, vendar pa nikoli take narave,

da bi kot kvartet postali med sabo disonančni, nasprotno: bolj kot smo na svoji poti že dolgo primerljivi le še sami s sabo, bolj smo v javni zavesti prisotni tudi kot celota. 19. oktobra 2008 18


Resnobno

razposajeni kvartet

Še nekaj besed ob »zgodbi« štirih prijateljev

Z

a korespondenco med nami skoraj ne bi bilo razloga: vsi štirje smo živeli v Ljubljani, kamor sva s Kovičem pri­ šla študirat, Menart se je s starši »preselil« vanjo že v naj

zgodnejši, še nezavedni dobi otroštva, Pavček kot osnovnošo­ lec. V Ljubljani smo se zelo zgodaj spoznali in hkrati že tudi spoprijateljili. V zgodnjih letih, med študijem, smo se tako re­ koč dnevno družili, tudi potem ko smo si ustvarili vsak svojo družino, smo se pogosto srečevali, vsekakor pa smo ostali ves čas v iskreno prijateljskih odnosih, da smo lahko kadarkoli segli po telefonski slušalki. Včasih pa je vseeno kdo, zdaj ta, zdaj oni, začutil potrebo, da kaj napiše prijatelju, da mu kaj zaupa, po­ toži, pojasni, se mu izpove. Zlasti zanimiva so zgodnja pisma, ko smo skupaj in vsak zase »osvajali« svoj prostor pod sloven­ skim pesniškim soncem. Dodatna okoliščina: jaz sem bil dva­ krat (tudi) »njihov« urednik, najprej pri Besedi (1952–1957), po­ tem dolga tri desetletja pri Sodobnosti (1969–2000), tudi oni, vsi trije so kot uredniki podpisali marsikatero mojih knjig, Kovič pri Državni založbi, Pavček pri Cankarjevi, Menart pri Mladin­ ski, skratka, poleg prijateljskih so nas povezovale tudi številne delovne vezi. In delovni smo bili resnično in ves čas vsi štirje. Po svoje je še posebej zanimiva vojaška pošta, v začetku pet­ desetih let so namreč, po diplomi, vsi trije služili in odslužili svoj vojaški rok, jaz, partizanski veteran, sem jim bil dokaj zanes­ ljiv informator o civilnem, še zlasti kulturnem življenju doma,

19


Trn

ali radost v srcu?

oni pa so mi z možato stoičnostjo radi kaj potožili o svojih teža­ vah »v službi domovini«. In odzivali so se različno: Koviča in Menarta je živo zanimala negotova usoda Besede, na katero smo bili vsi navezani, Pavček pa je veliko razmišljal o možnostih in nemožnostih pisanja poezije v vojaški suknji in ob tem rad po­ meditiral o »poslednjih rečeh« življenja. Kljub skepsi in realnim težavam pa so vsi trije tudi pri vojakih pisali poezijo, jaz sem jo z veseljem objavljal in jim sproti pošiljal honorar, ki je bil več kot skromen, a vendarle dobrodošel. Literatura in z njo povezana problematika je posredno ali neposredno navzoča povsod, kjer se znajdemo skupaj, čeprav samo s prijazno prijateljsko mislijo, skupaj vsi štirje, le še trije, skoraj le še dva, kajti stopili smo v območje nepovratnega odha­ janja brez vpogleda v vozni red: Menart se je dokončno poslovil, Koviču je težka bolezen utišala besedo v grlu, toda v naju s Pavč­ kom smo še vsi štirje skupaj, kajti naše prijateljstvo premaguje tudi smrt, dokler ne bo za vedno utihnil zadnji med nami. P. S.: Bliža se dan mrtvih, zato je nekako razumljivo, če že ne opravičljivo, če sili vame in med vrstice tega zapisa tudi nostalgično čustvo … 15. oktobra 2008

20


Resnobno

razposajeni kvartet

Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv samo sam s sabo

V

eliko spremnih besed sem že napisal k zbirkam tako mladim kot že uveljavljenim, govoril na okroglih mi­ zah, simpozijih, o živih in mrtvih in zmerom se mi je

dogajalo isto: vselej sem v zagati, kako se približati med sabo tako različnim avtorjem, kako vsakega med njimi interpretira­ ti iz njega samega, iz njegove poetike, iz njegovih najintimnej­ ših, največkrat metaforično zastrtih inspirativnih vzgibov. Ker sem tudi sam pesnik, je povsem razumljivo – je tudi opravičlji­ vo? – da ob tako imenovanem »prvem branju« nagonsko potiskam druge in drugačne pesnike v svoje lastne vzorce pesnje­ nja. Pri vsakem takem zapisu, interpretaciji, se torej moram najprej osvoboditi samega sebe kot pesnika in šele potem (malce grobo rečeno: izpraznjen samega sebe) lahko posku­ šam pisati ali govoriti o kom drugem, ki je drugačen, ali morda celo docela drugačen od mene, in se v nemem dialogu z njim prepustiti njegovi govorici. Nikoli se namreč ne morem zne­ biti nelagodnega občutka, da konec koncev, tudi pri najboljši volji, vrinjam sebe (vsaj na emotivni ravni prav gotovo) v indi­ vidualno izpisano pesniško govorico nekoga drugega, ki me, ko ga prebiram, nevsiljivo nagovarja z vsem svojim bistvom ustvarjalca novih ali vsaj drugačnih videnj in občutij sicer nam vsem skupnega sveta in življenja. In v takih primerih, ne­ močen, proti svoji volji in prepričanju »prevajam«, kot najbrž marsikdo drug, unikatnost ali vsaj drugačnost drugega pesni­

21


Trn

ali radost v srcu?

ka v razlagalno splošnost jezika, ki tudi ni, ne more biti, nepri­ siljeno moja, intimno osebna govorica. Naj v odgovor na ta svoj kritiški nazor ponazorim z dovolj indikativno anekdoto, ki je vezana prav na Kajetana Koviča: Avtorji Pesmi štirih – Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pav­ ček in jaz, smo, zlasti v mladih letih – ko smo, če v ta, meni še posebej drag spomin lahko vpletem nekaj patetike, skupaj in vsak zase osvajali slovenski Parnas – nenavadno veliko posedali skupaj, razpravljali o vsem mogočem, predvsem in najbolj ognjevito o poeziji, imeli pa smo tudi, kot nihče drug naše gene­ racije, možnost sprotnega preverjanja svojih pesmi z vsake vr­ ste občinstvom. Že po prvih začetkih smo namreč postali tako rekoč etablirana četverica na takrat zelo številnih, praviloma pa tudi odmevnih literarnih večerih, skratka, priložnosti in neugasljive vneme v nas za vsakršne razgrete razprave je bilo na pre­ tek, predvsem pa nas je razvnemalo, razumljivo, nikoli razjas­ njeno vprašanje: Kaj je poezija? Ko smo po nekem zelo odmevnem literarnem večeru, ne vem več kje, nekoliko dlje posedeli (kadar je bil med nami, je za­ pitek za našo mizo zmerom velikodušno poravnal iz svojega žepa France Bevk), smo polni sebe imeli že kar občutek, da si bomo zdaj zdaj lahko odgovorili: Kaj je poezija? V določenem tre­ nutku se je Kajetan sunkovito sprožil pokonci, više od svoje nadpovprečne telesne višine, in nam slovesno naznanil veliko razodetje v sebi: »Fantje! … jaz pa vem, kaj je poezija!« Preostali trije smo pričakujoče onemeli. »Poezija …« je slove­ sno povzel Kajetan, »poezija je …« in dolgo z vse daljšimi premori ponavljal ta nepremakljivi »je«, dokler se ni z nekakšno vdano

22


Resnobno

razposajeni kvartet

potrtostjo v sebi prevesil v najpreprostejše vseh mogočih spo­ znanj: »Poezija je … poezija! Ni je mogoče razložiti.« In strinjali smo se z njim, vsak med nami je spet lahko ostal pri svojem. Toda če se že nismo mogli poenotiti, kaj je poezija v večnostnem smislu, ni bilo v nas niti najmanjše sence dvoma o tem, kaj je prava poezija. Oddahnili smo si, Kajetanova nemoč, da bi odgovoril na vpra­ šanje, ki je bilo in ostaja brez odgovora, nas je spet združila v ti­ sto skupnost štirih, ki sem jo že večkrat, v pisni in govorjeni obliki, opredelil kot »resnobno ubran kvartet« razpoznavno različ­ nih in hkrati dopolnjujočih se glasov. Morda pa je poezija, vsaj z določenega vidika, prav ta dopolnjujoča se ubranost različnosti. Nekakšna besedna polifonija. Strinjam se torej z ugotovitvijo, ki jo je zapisal Boris A. No­ vak v svoji zgledni študiji o poeziji Kajetana Koviča ob njegovih Zbranih in novih pesmi v knjigi Vse poti so, o kateri zdaj razprav­ ljamo: »Kaj ima na ravni poetike Kovič skupnega z Zlobcem, da o Menartu in Pavčku ne govorimo?« se retorično sprašuje Novak in pri­ bije: »Natančno branje samih pesniških besedil pove: bore malo. Kovič ni zgolj eden od štirih pesnikov. Kovič je Kovič. En sam in edinstven (kakor je Zlobec Zlobec in Pavček Pavček).« To misel, ne glede na Novakovo ugotovitev, sem tudi sam poudaril že v naslovu tega zapisa: Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv samo sam s sabo. Seveda je takšna oznaka neprijetno zavezujoča: v naravi človeka in stvari je, tako v umetnosti kot tudi v znanosti in še v marsičem drugem, celo v našem vsakdanjem življenju, da težko razložljivo, ali nerazložljivo sploh, poskušamo razložiti

23


Trn

ali radost v srcu?

v razložljivim. Samo pesniška govorica nam ne le omogoča, ampak je pogosto celo njeno bistvo, da nerazložljivo razlo­ žimo z nerazložljivim – z metaforo, ki se v kontekstu celote prelije v razvidno sporočilnost pesmi ali v bralčev doživljajski vzgib ob njej. Govorim seveda še zmerom o Kajetanovi poeziji, s sizifov­ skim poskusom, da bi jo kolikor mogoče zvesto analiziral, če­ prav se zavedam, da bom le izpisoval svoj intimni odnos do nje. Namreč, ker se s Kajetanom poznava že polnih šestdeset let in sem, kot pravimo, ves čas od blizu spremljal iz zbirke v zbirko vso njegovo poezijo, me hromi občutek, da bi moral o njem kot pesniku povedati kaj več in globlje, kot zmorem, čeprav sem o njem že pisal in mu napisano vsakič, pred objavo, ponudil v ve­ rifikacijo. Morda me zdaj ovira prav to, da mu zapisa ne morem ponudi v branje s prijateljsko pripombo: »Povej mi, če se s čim ne strinjaš …« Zdaj, ob vnovičnem branju, ko je v eni sami knjigi zajet ves njegov pesniški opus, se bom zaustavil le ob nekaterih posamez­ nostih, ki so tokrat opazneje kot ob izhajanju posameznih zbirk pritegnile mojo pozornost, čeprav večinoma morda niso osre­ dnjega pomena v Kovičevi poeziji. Že pri površnem branju, celo že ob pogledu na kazalo, nam pade v oči, koliko Kajetanovih pesmi je naslovljenih z občnimi imeni ljudi v njihovih poklicih ali s samostalniškim poimeno­ vanjem stvarnih predmetov ali pojmov ali pojavov stvarnega sveta (Starka, Lajnar, Pomlad, Trobentice, Maj, Spominčice, Drevo, Mož, Pravljica, Šlager, Starci, Življenje, Stoletje, Šah, Telefonski drog, Oljka, Klovn, Očenaš, Beg, Roboti, Vetrnice, April, Košuta, Gozd, Psalm,

24


Resnobno

razposajeni kvartet

Čreda, Bik, Pes, Bivoli, Spomenik, Grlice, Deževje, Zima, Glas, Lazar, Lov, Kuga itn., če se omejim samo na njegove prve štiri pesniške zbirke). Spominjam se: nekdo je takole, bolj mimogrede, rekel ali napisal, da je to pravzaprav pripovedna poezija, Kajetan mi je v pismu iz Maribora ali Radencev, ne vem, če bolj užaljen ali ogorčen, potožil: »Kaj si pa misli ta tip! Jaz že vem, kaj je lirika.« In res ve. In je zmerom vedel. Ob tem interpretacijskem nesporazumu med avtorjem in nekom tretjim sem postal zdaj, ob Zbranih pesmih, pozornejši, kot sem bil ob posameznih zbirkah. Na prvi pogled so te in šte­ vilne druge Kovičeve pesmi morda res videti kot eksakten, do­ mala strokoven opis predmeta, pojma, pojava ali dejavnosti, vendar pesem ostaja ves čas izpovedno lirska. Kovič sam je več­ krat, ko so ga na literarnih večerih spraševali o njegovih skriv­ nostih pesnjenja, zaupal z njemu značilno natančnostjo: »Dvajset odstotkov je navdih, preostalih osemdeset pa trdo delo.« Ob tem naj takoj dodam: trdo delo pesnika, ki vendarle ve, kaj je poezija, če­ prav si tega ne upa taksativno formulirati. Kajetan je v resnici vsako svojo pesem – v nasprotju s poe­ tiko, dokaj modno v »naših časih«, ki je zagovarjala, da je pesem najbolj pesem, kadar se nam ponuja kot kar najbolj avtentičen zapis pesnikovega toka podzavesti, estetsko in metaforično do­ grajeval, jo pilil, tehtal, tanko prisluškoval, bi dejal Župančič, zvočnosti izbranih besed, kitic, tehtal izvirnost metafore, dokler ni bil prepričan, da je pesem kot celota in v detajlih res pesem. Upoštevaje njegov odnos do pesmi, do z njo povezane odgovor­ nosti, ko jo natisnjeno pošiljaš med bralce, bi lahko celo zapi­ sali, da Kovič k pisanju pesmi pristopa z vso razpoložljivo apa­

25


Trn

ali radost v srcu?

raturo svojega psihointelektualnega laboratorija. Nič ni v njegovi pesmi kar tako zapisano, tudi tisti »dvajsetodstotni« del inspiracije ne, nasprotno, prav inspiracijo, pa naj nas s še takim bliskom in gromom opozori nase v nas, praviloma najprej ob­ čutimo kot neke vrste emotivno-intelektualno motnjavo nečesa, kar mora skozi pesnikov kreativni laboratorij, da se v njem izči­ sti, oživi v vsej svoji esenci in se dvigne v pesem, ki jo bralci, brez misli na kakršnokoli pesnikovo igrivo ali garaško delo pri njeni končni podobi, razumemo, sprejemamo in doživljamo kot ce­ lovito inspiracijo. Pesnik sam pa, kot bi dejal Pavček, kot božjo milost. Kakorkoli že, Kajetan Kovič je v slovenski pesniški družini, ne le v svoji, generacijski, pesnik po milosti božji, ki si še pose­ bej prizadeva tudi za estetsko podobo pesmi, poudarjam, za estetsko, ne za kakršenkoli esteticistični ekshibicionizem, vse prispodobe so v njegovi poeziji funkcionalne, čiste, tudi po­ drobnosti v njih, že med branjem nas pritegne ubrana, rastoča gradacija pesmi od prvega nastavka do končne poante v njej, če­ prav ta ni izrecno izpisana. Možno bi se bilo še posebej zausta­ viti ob zvočnosti Kovičevih pesmi, ob poetski »ekspertizi«, ki jo Kovič namenja barvam, pa ne le v pesmih, ki imajo barvo izpo­ stavljeno že v naslovu – Zelena pesem, Rumena pesem, Rdeča pesem, Bela pesem v ciklu Vetrnice, nekateri tankočutnejši uživalci poe­ zije omenjajo celo vonj, ki da ga v tej poeziji začuti bralec. Prav zgoraj omenjeno presenetljivo veliko število poimeno­ vanj pesmi z občnimi imeni ljudi in predmetov, podob in poja­ vov iz narave, pa tudi abstraktnih pojmov, omogoča pesniku, da odpre vse svoje registre, da poetsko aktivira vse človeške čute,

26


Resnobno

razposajeni kvartet

nam pa, da si iz njegove poezije izbiramo in izberemo tisto, kar nam je najbližje, da si v tej bližini s pesnikom prisvojimo tisto, kar nam po najnaravnejši poti omogoča ploden in ohrabrujoč dialog z njegovo poezijo. Kajti čeprav se Kovič ob prostem verzu zelo rad odloča za klasično štirivrstičnico in za še bolj klasičen sonet, vendar v raz­ ličnih sodobnih variantah in variacijah, funkcionira v naši zave­ sti kot izrazito moderen pesnik, ki nas ves čas nagovarja kot so­ dobnik sodobnike. S svojo poezijo stopa v samo srčiko naših vitalnih eksistencialnih problemov, zagat in travm, z intelektu­ alno pesniško lucidnostjo razkriva in razčlenjuje današnjo raz­ dvojenost človeka in družbe in se ji hkrati s pokončno samoza­ vestjo upira. Upira se ji in jo sprejema. Ker sem se v tem razmišljanju o Kajetanu Koviču in nje­ govi poeziji vzdržal pred skušnjavo, da bi z ustreznimi citati podkrepil to ali ono svojo nedorečeno ali celo šibko misel, si za konec dovoljujem, da v celoti navedem pesem Ogenjvoda iz isto­imenske, tretje Kovičeve zbirke iz leta 1965, ki se mi zdi že kar simptomatična tako zanj, za njegovo poezijo, kot za naš čas: Ne govorim glásno, a tudi tiho ne. Rad bi govoril tiše, a moram glasneje. Tišina je boljša, a glas je močnejši.

27


Trn

ali radost v srcu?

Vodo sem pil in nisem pogasil ognja. Ogenj je ogenj. Voda je voda. Ne moreta se zaročiti. Ne moreta se ubiti. O šepeti. O kriki. Svet je tišina in glas. Cel hočem biti. Svet je ogenjvoda. Ljubljana, 9. februarja 2010

Janez Menart, pesnik in prijatelj

K

o je pred šestimi leti umrl Janez Menart, pesnik in pri­ jatelj, skoraj nisem mogel verjeti, da je takšen odhod s sveta živih sploh mogoč. Toliko je namreč bilo skup­

nega in nepogrešljivo prijateljskega med nami, avtorji Pesmi štirih, da bi takšen nenaden in tako dokončen izstop iz življenja

28


Resnobno

razposajeni kvartet

tudi koga drugega iz naše nerazdružljive četverice razumel kot nekaj nenaravnega, kot nekakšen nasilen poseg v »naravni red stvari«, navsezadnje sem jaz najstarejši med nami, sem se več­ krat pošalil, ko smo v naši družbi moževali, kdo bo komu go­ voril na pogrebu. Menart zaseda, po anagrafskih podatkih, šele tretje mesto, med Pavčkom in Kovičem. Danes, z razdalje šestih let, ko je tudi na takšno »absurdno« muhavost življenja mogoče gledati iz določene emotivne dis­ tance, se mi takšno spominsko meditiranje kaže kot dovolj pri­ merna metafora za Menartovo težko razložljivo, če naj se neko­ liko pleonastično izrazim, prijateljstvo do prijateljev, do nas, preostalih treh, enako seveda tudi nas do njega. Kajti Menart je bil tudi v naših očeh kot nekakšen laičen svečenik prijateljstva v njegovi konkretni in označevalski obliki, čutil, izkazoval in pri­ čakoval ga je v vsej njegovi etično zavezujoči vsebini. Bil pa je tudi izjemen organizator, ne le v praktičnem smislu, ampak tudi na ravni, če naj jo tako imenujem, abstraktne resnič­ nosti, kar prijateljstvo nedvomno je, pojmovno in konkretno. V sleherno občasno, morebitno zrahljanost prijateljskih vezi med nami je vnaprej, intuitivno, potrpežljivo in sproti posegal, jih utrjeval in vselej tudi spet utrdil, preden bi se utegnile razvezati. Smo pač pesniki, celo zelo različni med sabo, in med nami so bili tudi taki trenutki, resda skoraj nevredni omembe, a so bili, pravzaprav jih je bilo le kdaj pa kdaj zaslutiti kot možnost, a Menart je v prijateljstvu med nami na takšno možnost gledal kot na nevarnost. Zato jo je vselej znal »zatreti«, še preden bi uteg­ nila pognati kal ohladitve med nami. Preostali trije smo mu to arbitrsko vlogo čuvarja prijateljstva med nami brez rezerve pri­

29


Trn

ali radost v srcu?

znavali, celo hvaležni smo mu bili zanjo, ves čas, ki smo ga pre­ živeli kot »četverica«, nas je preveval celo občutek, da bi nam slovenski ljubitelji (predvsem pa ljubiteljice) poezije že kar za­ merili (zamerile), če bi se med nami pokazala kakšna razpoka, tudi najmanjše znamenje kakršnekoli ohladitve ali celo raz­ hoda. Kajti tako po svoji človeški naravi kot po pojmovanju poezije sploh ne bi smeli biti skupaj, a smo zelo zgodaj, na skup­nih in vse številčnejših literarnih večerih, že pred izidom skupne zbirke (1953), ugotovili, da smo pravzaprav idealno uglašen kvartet, ki presenetljivo dobro funkcionira navzven in navznoter. Imeli smo celo »pragmatični« občutek, da kot četve­ rica tudi vsak zase le pridobivamo. No, o tem sta večkrat pove­ dali svoje tako literarna kritika kot literarna zgodovina. Pred­ vsem pa bralci, na katere je tudi Menart največ dal. Če naj se vrnem k svoji, pravkar nakazani metafori o Me­ nartu kot pesniku in prijatelju, z veseljem priznavam, da je bil, kot pravimo, profesionalec v vsakem pogledu. Tudi kot prija­ telj, pa naj se še tako nenavadno sliši. Vse neprimerno, neustre­ zno, tudi samo v podrobnostih »ponesrečeno«, vse »ven štrleče« pri sebi in prijateljih je skušal in uspel odpraviti. Kljub prijatelj­ stvu, ali prav zaradi njega, smo tudi znotraj samih sebe bili in ostajali kritični do pisanja drug drugega. V posebni obliki se­ veda: ne z razvrednotenjem, zanikanjem, ampak z analitičnim primerjalnim preizkusom med dejanskim in mogočim. Menart je bil že po svoji naravi, pa tudi po prepričanju, vse prej kot dovzeten za kritiko, ki bi kakorkoli omejevala njegovo specifično poetiko; bil je odločen nasprotnik »pisanja kar tako«, tistega, ki naj bi brez zavestnega, intelektualno urejevalskega

30


Resnobno

razposajeni kvartet

posega vanj sledilo, kot so razmišljali nekateri teoretiki in jim sledili mnogi pesniki, spontanemu toku podzavesti. Menart je bil garač, perfekcionist, notorično zaljubljen v le­ poto svojega maternega jezika in v njegove izrazne možnosti. Tako je tudi mene, rojenega Primorca z italijansko osnovno in nižjo srednjo šolo, kdaj pa kdaj prijateljsko, obzirno opozoril, da bi to in ono morda le motilo slovensko uho. Pisati pesmi je bilo za Menarta tudi domoljubno dejanje. S svojimi mojstrskimi prevodi najvišjih vrhov svetovne poezije je hotel v tem smislu dokazati, da je slovenski jezik, kot je rad ponavljal, najlepši in izrazno najbolj gibek med vsemi kulturnimi jeziki. Menart je bil pravzaprav obseden s poezijo, verjel in zaupal je v njeno univerzalno moč. Neprimerljivo in izraziteje kot vsi drugi njegovega in našega časa je svoj pesniški talent namenjal, recimo, sodobni satiri, ni se sramoval tematske »pritlehnosti«, kot jo je družba »prej in potem« ponujala in jo tudi »zdaj« po­ nuja pesnikovi kritični sodbi in obsodbi. Dovolj je, če vzamemo v roke eno njegovih značilnejših pesniških knjig, Časopisne stihe. S svojo izrazito poetiko je bil Menart večkrat zunaj prevla­ dujoče poezije svojega časa, kdaj pa kdaj si je celo sam skoraj travmatično zastavljal vprašanje: Jaz ali Šalamun (ob njegovem Pokru), češ da je prava poezija ena sama. Torej neizprosni ali – ali. Večkrat se je počutil dokaj osamljenega, celo »preostali« trije mu nismo bili v svojih pogledih na poezijo (in v lastnem pisa­ nju) tako blizu kot v prijateljstvu. Literarna kritika je bila že kar apologetsko naklonjena modernizmu, že kar valu za valom mo­ dernizma. Hkrati in kljub vsemu pa je ohranila – paradoks samo na videz – spoštljiv odnos do Menartove poezije. Najbrž tudi

31


Trn

ali radost v srcu?

prepričani nasprotniki niso mogli mimo njene notranje moči, perfekcije jezika in oblike ter – kljub vsemu, bi lahko rekli – re­ levantnosti njene sporočilnosti. In zgodilo se je, kar je Menart, na srečo, še doživel: hkrati s svetovno se je tudi slovenska sodobna poezija tako razmahnila in zdiferencirala, da je zdaj že po svoji količinski in formalni lo­ giki dokončno (najbrž prvič v literarni zgodovini) edini možni estetski kánon: pluralizem individualnih poetik. Nobena možnost ni več osrednja, še zlasti pa ne zavezujoča, če je še kaj pomembno, je to umetniška prepričljivost povedanega, napisanega. Indivi­ dualna izrazitost. Če so Menartu doslej s skoraj zavistjo v srcu priznavali predvsem njegovo popularnost, njegovo izjemno priljubljenost med bralci, mu gre zdaj priznati tudi neizbrisljivo mesto v sodobni poeziji. Lahko bi rekli posnemovalec nikogar, učitelj (najbrž) nikomur, sam samcat stoji, zato pa ga vsi vidimo. Je ena izrazitejših slovenskih literarnih osebnosti sploh. Zago­ tovo presega svoj in naš čas. Morda pa je v slovenskem prostoru in današnjem času nekaj le odšlo za vselej z njim: njegovo neponovljivo prijateljstvo. Kdor ga je doživel, mu bo ostal zanj za vse življenje hvaležen. Bil sem in ostajam eden med njimi. Maj 2009

32


Resnobno

razposajeni kvartet

Triptih o Janezu Menartu Pesniku in prijatelju 1. Strah pred nasprotji nas vse bolj prevzema: kdo, kaj se z nami vès čas poigrava? Brezsrčni Bog? Nikogaršnja Narava? In človek, kaj je, kje je med obema? Ti si nasprotij vès čas se zavedal, poti, gazi utiral si med njimi, otroško neučakan v mrtvi zimi vez med jesenjo in pomladjo gledal. Nasprotja! Bolj kot so nerazrešljiva – ne le najgloblje od vseh: življenje-smrt – bolj z njimi vsak, si menil, se prepira, in smehljajoč dodal: sam s sabo sprt, ker da življenje z njimi nas izziva, v ljubezni le, kot ženska, se razpira.

33


Trn

ali radost v srcu?

2. V ljubezni le, kot ženska, se razpira življenje in ljubezen tudi sámo nam vrača, če se mu povsem predamo, če brez predsodkov z njim vse od izvira, prek skal, lestenčastih slapov hrumimo, skoz mrak sotesk z njim rinemo na plano, potem pa le še lezemo zaspano, v brezdušno morje z njim se potopimo. V življenju se nikoli nisi zgubil, nikoli ni posrkalo te vase, na bregu stal si, skoz vse letne čase ljudi študiral, kmalu si o njih vse vedel, stal in se – v jesen zaljubil. Jesen, ta tvoj priljubljeni navdih! 3. Jesen!, ta tvoj priljubljeni navdih: ne v mehkem molu od zibelke do groba, nasprotja – medla oktobrska svetloba, bogastvo barv, plodov – si vtkal v svoj stih.

34


Resnobno

razposajeni kvartet

O smrti si razmišljal, ko življenje si najbolj ljubil, več si vanj sejal, kot s hvaležnostjo od njega si jemal, vse živo, vedel si, je le zorenje v misterij smrti, vanjo bomo vsi nekoč zašli, čeprav to ni naš cilj, šli kakor ti: vsak sam in slep in gluh in mrtev. Toda tvoje ime živi, lebdi nad nami razprostrtih kril kot v cerkvi izpod stropa Sveti duh. 2005

Tone Pavček, neutrudni iskalec svetlobe Pesniku in prijatelju Tonetu Pavčku v slovo

V

est o Pavčkovi smrti se je na poseben način dotakni­ la širše, ne le slovenske kulturne javnosti; potrdila je, kako zelo je bil pokojnik ves čas svojega javnega delo­

vanja odmeven in navzoč v slovenski zavesti ne le kot pesnik, ampak tudi kot nadvse dragocena osebnost s prepoznavno vse­ binsko in simbolno razsežnostjo. Vsem, prijateljem, znancem

35


Trn

ali radost v srcu?

in neznancem, številnim bralcem in literarnim sopotnikom, se je v vse smeri in v sleherni situaciji, v radosti in žalosti razkri­ val kot vse naokrog sebe navdihujoč zaljubljenec v življenje, ki ga pa ni ne abstraktno idealiziral ne romantično krasil z visoko letečimi metaforami, odkrival ga je, spoznaval in tudi intimno živel z vso svojo kritiško ostrino in ustvarjalno občutljivostjo: pokončno, možato je prepotoval vse svoje in tudi mnoge naše »goličave« življenja, tankočutno in zanesljivo je s svojo poezijo in esejistiko skoraj iz dneva v dan detektiral svoj »čas duše in telesa«, ki je pogosto tudi naš čas zgodovine in vsakdanjosti, svo­ je življenje in življenje nasploh je tudi s pogledom skozi »temne zarje« sprejemal kot poseben »dar«, kot čudež, ki naj bi, tako kot njega, osmišljal tudi nas. Tak je bil Tone Pavček med nami, najbližjimi prijatelji, kot tudi v očeh najširše javnosti, kjerkoli in kadarkoli, v svojih jav­ nih nastopih, ob naključnem srečanju z napol znancem z ulice, z branjevkami na tržnici, na različnih delovnih mestih, kot ured­ nik, založnik, gledališki ravnatelj, kot republiški poslanec, kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, s kolegi in sodelavci, kot kmet med kmeti v svoji oazi sreče v Seči, prešerno tekmujoč z njimi v čarovniji vinogradništva in vina, prijatelj s sečovelj­ skimi solinarji, na svojih številnih obiskih po šolah, z naključno publiko na literarnih večerih … tak, navdušujoč in razdajajoč se je bil ves svoj čas, dobesedno do zadnjega diha, tudi v svojem zadnjem obdobju, ko je celo v bolnišnici, na smrt bolan, pisal pesmi za otroke in odrasle. O njem, Tonetu Pavčku, lahko kot o nikomer drugem re­ čemo, da je bil, kot človek in pesnik, po naravi in prepričanju

36


Resnobno

razposajeni kvartet

pravi pravcati zamaknjenec v skrivnostni »dar«, v čudež življe­ nja. Njegov zanosni častilec. Z izpovedovanjem svojih stisk in radosti je z enakim vitalističnim žarom nagovarjal ljudi vseh starosti, od najmlajših v otroškem vrtcu do tistih, ki nas je čas že utrudil in smo se znašli v nezavidljivem stanju ozaveščenega minevanja, ki se mu je Pavček kot sinonimu za malodušje ves čas upiral z nekakšno pesniško prekvalifikacijo stanja samega: sam sebi v pogum in nam v tolažbo ga je preimenoval v človeku prijazne »upočasnitve« na tej naši nepredvidljivi življenjski poti »od krsta do krste«, kot je njeno metafizično bistvo z rahlo samo­ ironijo rad opredeljeval Pavček sam. Ta pesnikova zavezanost življenju ne glede na to, koliko in kako nas boža ali tepe, ni bila pri njem le nekakšna iz česarkoli ali od kogarkoli prevzeta občanska, nazorska ali antropološko etična drža, bila je že kar njegova življenjska danost z nekim po­ sebnim nadihom nekakšne laične sakralnosti, kozmične brez­ mejnosti in hkrati trdne zasidranosti v domači, slovenski zemlji. Zaradi tega, ali vsaj tudi zaradi tega, je Pavček kot človek in kot pesnik bil in ostaja tako blizu ljudem. In prav tako blizu tudi ljudje njemu. Celo empirično bi lahko dokazali to Pavčkovo sposobnost neomejene komunikacije, to presenetljivo odprtost celo njego­ vega pesniškega navdiha, njegove intimne, lirske izpovednosti. Ena od značilnosti mnogih pesnikov, pri nas Slovencih še pose­ bej, je namreč že kar atavistična navezanost na svoj rojstni kraj. Za Pavčka lahko rečemo, da je že kar trubadur svoje rojstne Do­ lenjske, hkrati pa ne moremo prezreti tega, da z enakim zano­ som piše o svoji, če jo tako imenujem, adoptivni »mali domo­

37


Trn

ali radost v srcu?

vini«, obmorski Seči, o piranskih solinah in solinarjih, o morju in galebih, o sredozemskem soncu in jasnini, o svojih oljkah, predvsem pa o svojem primorskem vinogradu, ne da bi pri tem pozabil na svojo rodno Dolenjsko: z enako uživaško slastjo je podržal v ustih in potem s skoraj filozofsko pivsko zbranostjo spremljal požirek tako primorskega refoška kot dolenjskega cvička, oba sta mu pomenila nekakšen psihofizični emblem ljudstva, ki eno ali drugo, slovensko, vino prideluje, ga goji in ljubi trto, ki ga daje. Lahko zapišem: Pavček ne manj od svojih Dolenjcev in, kajpak, tudi ne manj od svojih Primorcev, Pavček je vse, kar je ljubil, ljubil s polno dušo in odprtim srcem. Ta posebnost, ta doživljajska intenzivnost navznoter, v sa­ mega sebe, in odprtost navzven, današnji filozofi bi rekli, odprtost sebe k drugemu, se dogaja tudi v njegovi poeziji. Že pred leti je izdal zbirko Starožitnosti, skoraj religiozen samospev zdaj že bolj ali manj pozabljenim kmečkim opravilom, navadam, orodju in drugim rekvizitom kmečkega življenja, ki pričajo o nekoč neraz­ družljivem sožitju med slovenskim človekom in zemljo. Pre­ pričan sem, da ni prevelika drznost, če rečem, da je pri Tonetu Pavčku, častnem meščanu slovenske prestolnice, doživljajska navezanost na zemljo globlja kot pri večini današnjih (tržnih) kmetovalcev. Če to razmišljanje sklenem: ko Pavček zapiše svoje že kar de­ klarativno eksistencialne verze: … vsak človek je zase svet, čuden svetal in lep kot zvezda na nebu …

38


Resnobno

razposajeni kvartet

jih bralci ali poslušalci občutimo kot pesnikov himnični vzklik nad veličastnostjo človeka v vseobsegajoči prispodobi življenja sploh in hkrati vidimo v njih pesnikov emotivni avtoportret. Prav takšen je Pavček tudi v mojih očeh – torej ves svetal in lep na nebu slovenske poezije. Da, ves svetal tudi ob temnih zarjah. Prav svetloba je namreč ena osrednjih prvin njegove poezije. Celo v pesmih, ko pesnik svetlobe izrecno ne omenja, celo ko se sam sklanja nad temne prepade malodušja, ponujajočega se obupa, se od nekod pre­ bije, vanj in prek njegove poezije tudi v nas, vsaj trepetajoč pla­ menček upanja, kljubovanja, volje do življenja. Da, prav volje do življenja, ki je pesnikovo bistvo in je lahko, v temnih trenut­ kih, tudi nam v oporo, ko sprejmemo ponujeno možnost tihega dialoga s pesmijo. S Pavčkovo pesmijo, ki nam, morda zmedeno begajočim ali že izgubljenim na brezpotjih in v labirintih življe­ nja, nikoli ne dvigne pred oči pedagoškega prsta, ne poučuje nas, ne opozarja, ne usmerja ali preusmerja, ne vodi nas. Pre­ prosto, pesnik jo je napisal, ker jo je moral napisati, najprej iz nepotešljive potrebe spoznavanja samega sebe, z njo se nesra­ mežljivo izpoveduje, se pred nami razgalja v svojih mukah in svoji človeški nemoči, hkrati pa si, kot že rečeno, v temi našega časa ali v nevarnem občutku pred vdorom te teme tudi v naše intimno življenje, izpraska, kdaj tudi z okrvavljeno dušo, vsaj ozko špranjo luči, svetlobe, ki je upanje, navdih za voljo, za kljubovanje, za vztrajanje. Ta Pavčkova iskrenost v izpovedi, ta njen doživljajski avtobio­ grafizem, to videnje svetlobe, vsaj slutnjo svetlobe tudi v po­ polni temi časa in razmer, je morda ena najizvirnejših prvin vse

39


Trn

ali radost v srcu?

njegove poezije, ki je prav zaradi tega in takšnega odnosa do živ­ ljenja, kakršnokoli to že je, ponotranjena in hkrati odprta nav­ zven, nevsiljivo se nam odpira v dialog, ne le ko jo poslušamo (zdaj le še na posnetkih) v neubranljivo sugestivni pesnikovi in­ terpretaciji, ampak tudi ko jo prebiramo sami s sabo v zaželeni ali prisiljeni samosti ali celo osamelosti. Pesnikova podoba, čeprav, kot v tem primeru, izrisana le v svojih temeljnih potezah, bi bila izmaličena, če ne bi v tem spo­ minskem zapisu vsaj omenili Pavčkove otroške in mladinske (najstniške) poezije (Juri Muri v Afriki, Čenčarija, Radobesednice, Majnice idr.), ki po svoji kvaliteti, posebni žlahtnosti, ki jo pre­ žarja, sodi ne le v sam vrh Pavčkovega, ampak tudi slovenskega otroškega in mladinskega pesništva sploh. Te pesmi so postale, če naj se tako izrazim, obvezno neobvezno branje ne le otrok in mladih, ampak tudi njihovih staršev, ki so jim, ko so bili tudi sami še otroci, za zmerom prirasle k srcu. Pavček, prvi med pr­ vimi v tej le na videz lahki, v resnici pa zelo zahtevni literarni zvrsti, v teh pesmih otrokom (in ob njih njihovim staršem) od­ kriva in jim podarja čudež otroštva samega, ki nam, o tem je pe­ snik trdno prepričan, osmišlja vse naše življenje. Tudi v najtež­ jih trenutkih. V teh pesmih je tudi Pavček sam, njihov avtor, v ritmu, besedi in metafori neke vrste otrok, ki se tudi v svojih »si­ volasih letih« rad na široko, po otroško sproščeno smeje, šali, stresa na levo in desno duhovite dovtipe in je nasploh otrok med otroki, tudi sam otroško srečen. Pa še to: prav pri Pavčkovi otroški in mladinski poeziji ima svetloba še posebno vlogo. Če jo pri njegovi poeziji za odrasle, kot že rečeno, doživljamo kot (pogosto) mukoma priborjeno

40


Resnobno

razposajeni kvartet

»milost«, pri teh pesmih zavlada nad vsem, z neko posebno člo­ veško toplino osvetljuje vse in vsakogar, ne najmanj pesnika sa­ mega, vsi gremo za soncem in vsi smo sonce … Pavček je odnesel s sabo, kot bi bil umrl pri dvajsetih, še veliko pesmi, hkrati pa je živel dovolj dolgo, in svoje življenje je živel hlastaje, da nas bo njegova pesem spremljala do zadnje postaje tudi na naši poti – če bomo zmogli ohraniti smisel za poezijo, za njeno sporočilnost, tudi ko ničesar neposredno ne sporoča, ves čas pa prebuja v nas še neprebujeni ali zaradi stisk in tegob življenja že prezgodaj uspavani, morda že tragično otopeli smisel življenja. Ljubljana, 28. oktobra 2011

41


Trn

ali radost v srcu?

Kot brat si mi Tonetu Pavčku v bolnišnico Kot brat si mi, ne manj kot brat po krvi, jaz sem bolj mrk, ti ves svetal – po svoje, še v jezi, spod namrščenih obrvi, oči, nasmeh, beseda, vse ti poje. Celo ko te bolezen kdaj oplazi, te v posteljo prisili, na kolena ne spravi te, imun si pred porazi duha, pokončen mož, Triglavska stena. Veš, bolj kot tvoj vinograd, tvoj nasad deviške oljke, tebi tako draga, poživlja nas in tebe žlahtni sad deviške duše tvoje poezije: že en njen stih živeti nam pomaga. Naj njeno sonce nam še dolgo sije. Ljubljana, 19. januarja 2011

42


Resnobno

razposajeni kvartet

V klas in kruh življenja Prijatelju in pesniku Tonetu Pavčku, še v bolnišnico I. Kot dobro seme v klas in kruh življenja vse naokrog svoj glas si posejal, zdaj vès čas širi se, vse više vzpenja, se pod nebo, škrjanček, je pognal. Srce pa nad človekom se ti sklanja, ki je morda že kje na dnu pristal, kjer s pesnikom že dolgo več ne sanja, vse teže trga se od blatnih tal. Pa saj ni res! Vem, vem, hudó je to, ko zdaj bolniška postelja priklepa te nase. A prijatelji vemó: bolezen v boju s tabo, ne ti z njo, prej ali slej omaga, vem: ti zlepa ne popustiš … Da v srcu te tišči? Preveč je v njem še pesmi. In to boli. 5. avgusta 2011

43


Trn

ali radost v srcu?

II. Je naju skupna, ista pot združila, ki jo, čeprav utrujena, še hodiva? Zdaj trezno – modra? – že lahko presodiva, kako in kakšno sva jo prehodila, da, skupno, a ne isto: vsak sam zase skoz skupno vès čas svojo pot ubira, vsak svojo ozko gaz skoz sneg si utira, oba vse globlje v te temačne čase. Sva sužnja pesmi? Vdano ji slediva – svobodna izbira? kažipot usode? – slediva skoz vse muke in zablode vse do zaprtih vrat varljivih sanj, samozavestna, včasih omahljiva pred strašno težo rabeljskih vprašanj: Se kje odgovor, vsaj na eno, skriva? 6. avgusta 2011

44


Resnobno

razposajeni kvartet

Slovo na Žalah Tonetu Pavčku Prijatelj moj, si res odšel? Zapustil nas? Si se le umaknil v véliko tišino? Zdaj kot odsev z ugasle zveze iz nje tvoj glas prodira vame, lajša bolečino. Uporno-vdan sprejel si svoj poslednji boj, a bitke, ko si padel, nisi zgubil, življenju le, ki si tako ga ljubil, slast zmage si prepustil. Vès čas sam s seboj si z njim, življenjem, za življenje se boril, še napol mrtev bližnji smrti si v izziv z nesmrtno pesmijo, nesmrten, ga slavil. In če bi kdaj tvoj glas le utihnil, onemel, bi v nas še zmerom točil se njegov odmev: razkošje svojih toplih, pesniških besed, si, svetle zvezde, posejal v naš mračni svet, v naš mrk življenja – njun najbolj svetal poet. Ljubljana, 26. oktobra 2011

45


Z odprtostjo k sintezi

Moje tridesetletno urednikovanje Sodobnosti (od 1969 do 2000)

L

eta 1964 je prišlo do »krize« (političnega posega v ured­ ništvo) Sodobnosti, ki sta jo urejevala Dušan Pirjevec in Drago Šega. Na prigovarjanje Vide Tomšič, takratne

predsednice SZDL, je mandat za novo uredništvo sprejel Mitja Mejak, literarni kritik, takrat urednik Literarne redakcije Radia Ljubljane. Mejak se je že takoj na začetku prestrašil prevzete obvezno­

sti, še posebej zato, ker so mnogi dotedanji sodelavci (Mejakovi) Sodobnosti napovedali bojkot. Kot moj radijski urednik in prija­ telj (oboje v najbolj pozitivnem smislu) me je prosil, naj sprej­ mem mesto v »njegovem« uredniškem odboru, in sicer v dotlej neznani vlogi (po vzoru nekaterih francoskih revij) sekretarja redakcije. Ni mi skrival svojega pričakovanja: računal je, da bom kot nekdanji urednik Besede (skupaj z Jankom Kosom), ki sem svojo uredniško kariero častno končal pred sodiščem, morda le zmogel pritegniti vsaj nekaj sodelavcev iz jedra sodno (1957) prepovedane Besede.

46


Z

odprtostjo k sintezi

In tako se je tudi zgodilo. Vendar se je Mejak v svoji novi vlogi urednika Sodobnosti ves čas počutil kar se da slabo; še dodatno mu je v uredni­ škem odboru nažiral živce Matej Bor, ki je bil, literarno in idejno, vse prej kot naklo­ njen mladim generacijam, ki so takrat že dajale ton sloven­ ski kulturi in sem jim bil jaz, v nasprotju z Borom, precej na­

Med dvema prijateljema in nadvse uglednima sodelavcema sicer različnih poetoloških nazorov, Jankom Kosom in Janezom Menartom na eni izmed skupščin SAZU.

klonjen. Notranja napetost v uredniškem odboru se je stop­ njevala do Mejakovega od­ stopa leta 1969. Ta nova, to­ krat notranja »kriza« ni prišla v javnost, bila je kratkotrajna:

skupina sodelavcev me je nagovorila, da sem prevzel uredni­ štvo Sodobnosti, ne da bi mi kakorkoli vezala roke, svobodno, po svoji meri in okusu, sem oblikoval nov uredniški odbor. Politični pritiski na uredništvo so se seveda dogajali tudi v mojem (neskončno dolgem) mandatu, vendar sem jim ob polni podpori sodelavcev, pa tudi ob sicer počasni, a nezadržni de­ mokratizaciji družbe uspešno kljuboval do neozdravljive nasi­ čenosti samega sebe (po tridesetih letih urednikovanja!), ko sem po dolgem iskanju našel novim razmeram primernega ured­ nika, Evalda Flisarja. Zabavno naključje: prav Flisar se je v mo­

47


Trn

ali radost v srcu?

jem arhivu (1965) »ohranil« kot prvi avtor, ki se je obrnil name, takrat »sekretarja« redakcije, kot razborit študent in »obetaven začetnik«. Moje urednikovanje je bilo bolj anarhično kot pisarniško ure­ jeno, večina sodelavcev je prihajala k meni, kjer sem pač trenut­ no bolj ali manj »garal za svoj ljubi kruhek«, na radio, na TV, na predsedstvo SZDL, na predsedstvo Republike Slovenije, na predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zato pa sem, ne le enkrat tedensko in samo ob določeni uri, urado­ val vsak dan, kadarkoli, čeprav so bili na platnicah, po zakonu o tisku, natisnjeni dan in »uradne ure« za pogovore s sodelavci. Pogoste selitve pa niso ravno v sorodu z redom in urejeno­ stjo sploh, zato se mi je ohranilo, kar se mi je pač ohranilo, bolj po naključju kot z mislijo na kakršenkoli arhiv. Predvsem pa: zlasti sodelavci iz Ljubljane so svoje prispevke prinašali osebno, prijateljem, ki pa so mi med svojo odsotnostjo iz Ljubljane ven­ darle pisali, in nekaterim »zunajserijskim« dopisovalcem sem v tej »uredniški zapuščini«, ki jo šele zdaj urejam, namenil po­ sebne, individualne mape, ker s svojimi sporočili in izpovedmi največkrat presegajo uradni odnos avtor – urednik (Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Saša Vuga, Pavle Zidar, Lojze Krakar, Bratko Kreft, Taras Kermauner, Jože Pogačnik idr.). Tudi nisem v ta sodobniški arhiv vključil avtorjev iz drugih jugoslovanskih re­ publik. Prav tako pa tudi ne tujcev. V večini primerov sem tudi njim namenil posebne, individualne mape. Tudi niso v tem mojem arhivu ohranjeni samo dopisi ak­ tivnih sodelavcev, torej samo tistih, ki so bili objavljeni, nema­

48


Z

odprtostjo k sintezi

lokrat so vsebinsko bogatejša pisma tistih, ki so se šele trudili za objavo in je mnogi med njimi niso nikoli doživeli. Kdor je kdaj okusil uredniški kruh, ve, da je največ »vloženega dela« prav v zavračanju ne­ uspešnih ali nerazumljenih, torej pravi­ loma tudi razžaljenih in ogorčenih avtor­ jev. Po dolgih letih urednikovanja, še zlasti po dokončnem slovesu od njega, se pogo­ sto sprašujem, komu sem storil krivico, ker sem ga odklanjal, pri kom sem imel srečno roko, da sem zaslutil njegov talent, ko je bil le-ta še v povojih. Kot urednik sem se skušal držati nekaterih načel: smi­ sel in literarno vlogo Sodobnosti v konte­ kstu drugih literarnih revij sem v povsem konkretnih družbenih in kulturnih raz­ merah namreč skušal uveljaviti tudi na na­ čelni ravni. Deklarirano in v praksi sem bil za nadgeneracijsko držo, bil sem skepti­ čen do skrajnih eksperimentov in do zakr­ nelega tradicionalizma, v estetskem in sporočilnem smislu sem bil za strpno plu­ ralnost, v mojih očeh bolj za umetniško sozvočje kot le za socialno sožitje različno usmerjenih avtorjev. Iz lastnih izkušenj sem lahko ugo­tavljal, da nobena genera­ cija, noben slog, nobena izločujoča idejna

49

Češki kritik dr. František Benhart je bil med najbolj zvestimi sodelavci Sodobno­ sti, predvsem pa plodovit prevajalec iz slovenske sodobne literature, zlasti poezije. Na sliki: med branjem iz svojih prevodov moje poezije v praškem gledališču Viola.


Trn

ali radost v srcu?

ali ideološka usmerjenost ne morejo ne navznoter ne navzven predstavljati celovitosti nacionalne literature, ne naše nacio­ nalne biti. Premajhni smo, da bi kakršnakoli parcialnost ka­ darkoli lahko prezentirala celoto. Celo kot nesovražno razčle­ njena celota se moramo, vsak zase in kot skupnost, prebijati skozi najrazličnejše težave. Ne, to ni nikakršna miselna retrospekcija, prilagojena današnji politično pluralni slovenski družbi, takšno stališče je bilo moj uredniški credo že pri Besedi (1952–1957), ki me je pripeljal pred sodišče, in striktno sem se ga držal vseh trideset let urejanja Sodobnosti (1969–2000), večkrat – ko so se razmere v družbi in kulturi zaostrovale ali zamegljevale – sem tudi javno in v odlo­ čujočih političnih strukturah razlagal in branil takšna stališča in prakso. Kakorkoli, moja uredniška načela in z njimi poveza­ no uredniško prakso je, z minimalnimi občasnimi razlikami v presoji ob nekaterih konkretnih primerih, vsa leta podpiral tudi uredniški odbor. Sicer bi težko vzdržal tri polna desetlet­ ja, ko so prihajale nove generacije, se soočale, si nasprotovale s predhodnimi ali se z njimi komplementarno prepletale, pred­ stavljale so, razumljivo, latentno, včasih odkrito možnost res­ nejših razhajanj, medsebojnega zanikanja. 21. julija 2007

50


Z

odprtostjo k sintezi

Literarni zgodovinarji

Č

e za koga, velja prav za literarne zgodovinarje, da so sti­ ki med menoj kot urednikom in njimi kot sodelavci po­ tekali bolj prek telefona kot v pisemski obliki. Pa tudi

sicer: literarne revije niso primarna glasila za literarne zgodo­ vinarje, v njih nastopajo najpogosteje kot, če si izposodim do­ kaj ustrezno označitev iz časopisja, »gostujoča peresa«, torej ko sem jih bil izrecno povabil k sodelovanju ob določeni proble­ matiki, za katero sem vedel, da se z njo ukvarjajo, ali pa ko so sami začutili potrebo, da tudi prek literarne revije spregovori­ jo o svojem delu. V moji uredniški izkušnji sta dva primera, ki pomenita izjemo: Janko Kos in Jože Pogačnik. Z Jankom Kosom sva bila že kar pojem uredniškega »dvojca«, najprej kot sourednika z enakimi kompetencami pri Besedi (1952–1957), tako imenovani reviji mladih, ki je svojo vznemir­ ljivo pot častno sklenila na sodišču (z zaplembo in prepovedjo izhajanja), in potem, čez več kot dve desetletji, kot član vsako­ kratnega uredništva Sodobnosti in hkrati ves čas kot eden njenih nosilnih sodelavcev. Kot literarni zgodovinar moderne usme­ ritve, kot eden vodilnih komparativistov svojega časa, kot lite­ rarni teoretik in, nenazadnje, kot kritiški spremljevalec tekoče slovenske literarne produkcije je odigral pri Sodobnosti odlo­ čilno vlogo tudi s številnimi lastnimi prispevki, ki so večkrat odpirali obzorja, ko so jih družbene razmere poskušale nevar­ no ožiti. Vse do političnih in družbenih sprememb na začetku devetdesetih let se je zdelo, da sva nerazdružljiva sodelavca in

51


Trn

ali radost v srcu?

prijatelja brez opaznih razhajanj celo v pogledih na poti in stranpoti slovenskega pisateljskega in, širše, kulturnega in družbenega življenja. Ob takšnem profesionalnem odnosu do skupnega dela, če­ prav z diferenciranim osebnim, intimnim interesom (jaz pe­ snik, on kritik), ob možnosti najinega neomejenega druženja, sprotnih pogovorov in dogovorov, ob rednem prijateljskem obiskovanju pri meni in pri njem doma skupaj s soprogama, ki so praviloma bila literarno obarvana, skoraj ni bilo potrebe po kakršnikoli pisni komunikaciji … razen med počitnicami, ki sta jih Kosova (Janko z ženo Darko) preživljala na Silbi, midva z ženo (Veroniko) pa v mojih rojstnih Ponikvah na Krasu, kolikor sploh nisva ostajala tudi poleti kar v Ljubljani. Bili so časi plodnega sodelovanja in spomina vrednega prija­ teljstva. Z Borisom Paternujem in Francem Zadravcem sem »drugoval« na univerzi, bili smo ista generacija, z Zadravcem celo rojena iste­ ga leta, Paternu, leto dni mlajši od naju, je študijsko nekoliko »prehiteval«, med vojno je pač doživel manjši »izpad« iz redne­ ga šolanja kot midva z Zadravcem in zato tudi nekoliko prej di­ plomiral. Oba sta se že med študijem odločila za znanstveno kariero, zato smo ostali, tako se mi zdaj kaže, »samo« kolegi, za resnejše prijateljske povezave ni bilo globljih razlogov; jaz sem si prijateljstvo ustvaril in utrdil s preostalo trojico »četverice« (s K. Kovičem, J. Menartom. T. Pavčkom) in deloma z J. Kosom. Tudi pozneje, ko smo zoreli in dozoreli vsak v svojo osebnost, se ti odnosi z obema literarnima zgodovinarjema niso spreme­

52


Z

odprtostjo k sintezi

nili: bili in ostali so ves čas korektni z občasnimi profesionalni­ mi stiki in sodelovanjem. Prav tako pozneje na SAZU. V prijet­ no presenečenje mi je bila (ker takšne poteze kot pesnik nisem pričakoval) Zadravčeva odločitev, da je moj avtobiografski ro­ man Spomin kot zgodba uvrstil v eno svojih temeljnih del s pod­ ročja literarne zgodovine in kritike, v monografijo Slovenski roman 20. stoletja. Presenečen sem bil morda tudi zato, ker sem v tej študiji začutil določen nadih skoraj prijateljskega razume­ vanja moje življenjske zgodbe. Novogoričan Zoltan Jan, dobri dve desetletji mlajši od mene, je zelo aktiven slavist, urednik, družbeni delavec, eden najbolj delavnih na Primorskem. In prav Primorska v najširšem pome­ nu besede je temeljno področje njegovega delovanja. Bil je rav­ natelj Goriške knjižnice, urednik Primorskih srečanj, je član sveta Republike. Opazen na slehernem položaju. Tudi kot šol­ nik, kot pedagog, tako doma kot v bližnjem Trstu. Veliko je sto­ ril pri evidentiranju in kvalifikaciji slovensko-italijanskih sti­ kov na področju kulture, zlasti literature. In prav na tem terenu sva se delovno srečala in pobliže spoznala. Pri svojem razisko­ vanju je namreč večkrat naletel tudi na moje ime, v zvezi z njim tudi na marsikatero nejasnost ali nedorečenost, ki ju je hotel razjasniti v neposrednem stiku z menoj. Ponavljam: storil je marsikaj in vse je želel opraviti pedantno, pregledno. Čisto posebno pot je ubiral (v marsičem jo je moral prehoditi iz nuje) Jože Pogačnik. Skoraj travmatično ga je zaznamovala »uso­ da« (slovenske razmere!): čeprav izjemno izobražen slovenist

53


Trn

ali radost v srcu?

svoje generacije (pa tudi v primerjavi s starejšimi in mlajšimi), odličen jugoslavist in zanesljiv poznavalec tudi drugih slovan­ skih literatur, ni mogel dobiti ustreznega mesta na ljubljanski univerzi. Bil je pravi profesorski Ahasver: poučeval je sloven­ sko literaturo na univerzah v Zagrebu, na Reki, v Novem Sadu, Nemčiji, Osijeku, kjer je doživel vojne strahote na Hrvaškem, od koder se mu je uspelo umakniti (tudi ob moji »dobri besedi zanj«) na mirnejše delovno mesto na mariborski univerzi. Zaradi takšne selitvene usode se je tudi med nama vzposta­ vila relativno živahna korespondenca, ki naravnost in posredno govori tudi o Pogačnikovem vsestranskem znanstvenem in stro­ kovnem delu, pa tudi o avtorjevi kalvariji, ki pa ni bila brez vpliva na njegovo delo: kjerkoli se je znašel, se je takoj potrudil, da je storil »še kaj več« za slovensko literaturo, s svojo značajsko vztrajnostjo in nespornim ugledom strokovnjaka. V Novem Sadu je na primer uspel ustvariti možnost za kar celo zbirko slovenskih avtorjev, veliko je objavljal o slovenski literaturi tudi v Nemčiji, pisal o zamejskih pisateljih, sodeloval z A. Slodnja­ kom in F. Zadravcem pri izdajah slovenske literarne zgodovine itn., hkrati pa se ves čas oglašal tudi v revijalnem tisku. Skratka, po svoji usodi skoraj brezdomec je bil, morda prav zato, narav­ nost svečeniško zavezan slovenski literaturi. Njeni afirmaciji tudi v najtežjih razmerah in okoljih je dajal prednost pred last­no karierno ambicijo, čeprav se mu »domovina« za to ni »oddol­ ževala« v sorazmerju z njegovim vložkom ljubezni do nje. Ironija (ali pa tudi ne), da v mojem »arhivu« (ostalini) ni nobe­ nih »pisnih dokazov«, ki bi »dokumentarno« potrjevali sodelo­

54


Z

odprtostjo k sintezi

vanje med menoj in Matjažem Kmeclom, čeprav sva bila (in ostajava) še zmerom v »živi« povezavi, najbrž tudi zato, ker Kmecl ni le literarni zgo­ dovinar, ampak tudi pisatelj v najširšem pomenskem raz­ ponu te besede. Kot pisatelj se je še posebej uveljavil kot avtor kar cele vrste uspešnih monodram. Prav v tem žanru

»Globoko pogreznjen vase« poslušam akad. dr. Matjaža Kmecla med predstavitvijo ene mojih pesniških zbirk.

je ustvaril poseben tip dram­ ske igre, ki jo odlikujeta za­ nesljiva literarnozgodovinska

erudicija in pisateljska (leposlovna) gibkost v oblikovanju dram­ skih likov (Trubarja, Smoleta, Levstika idr.). Pa tudi v okviru same stroke je Kmecl ustvaril poseben slog pisanja z elementi pripovedi in esejistike. Ne le da slovensko literaturo kritiško razčlenjuje, ocenjuje, ampak jo s svojim komunikativnim, oseb­ nim slogom skuša tudi približati širšemu bralstvu (Mala literarna teorija). Morda prav ta pisateljska komponenta tudi v njegovih strokovnih besedilih in literarni kritiki olajšuje komunikacijo med nama, da se lahko o vsem pogovarjava kar po telefonu ali ob naključnem srečanju, Ljubljana pač ni nepregledno mesto. Ta neposredna komuniciranja so postala celo »neizogibna«, ko sva se tako rekoč vsak dan (kot njegova člana) srečevala na se­ jah predsedstva RS (1990–1992), ki so nama omogočale (pred sejo, po njej ali pa tudi vmes) tudi marsikatero razpredanje o

55


Trn

ali radost v srcu?

kulturi. Tako se je po povsem naravni poti napletlo, da se Kme­ cl kar trikrat pojavi kot pisec spremne besede k mojim pesni­ škim zbirkam. Prvič že sredi osemdesetih let za zbirko Glas, ki mi je prinesla Prešernovo nagrado. Pa tudi jaz sem že nekaj malega napisal o njem, saj Kmecl ni, kot že rečeno, le literarni zgodovinar. 9. oktobra 2008

56


O Srečku Kosovelu spet in zmeraj

Laična »posvetitev« Srečka Kosovela

O

beležitev petdesetletnice smrti Srečka Kosovela ok­ tobra 1976 v Sežani je bila najbrž največje presene­ čenje v mojem javnem življenju: zbrano intimna in

poudarjeno glasna manifestacija – veličasten zbor Slovencev! Uspešna, čeprav samo trenutna simbioza nacionalnih ambi­ cij slovenstva, tudi tistih, ki so v »normalnih« razmerah vse prej kot uglašene med sabo. V psihološki srčiki vsega, same manife­ stacije in ljudi, ki so nanjo prišli, pravzaprav s pravo pobožno zbranostjo že kar priromali z vseh koncev Primorske, pa tudi v dovolj reprezentativnem številu iz drugih krajev Slovenije, je, če naj se nekoliko poetično izrazim, kot eno samo skupno srce drhtel občutek, da je pod zastavo poezije in v slavo pesnika, ki jo uteleša, spet »vstala Primorska« kot simbioza in metafora vse­ ga slovenstva. Kakih pet tisoč nas je bilo. Iz prireditve same, iz priprav nanjo neposredno pred njo in v odmevih nanjo po njej je, vsaj za trenu­ tek, zadihala nekakšna pozitivna slovenska samopodoba. Ob mi­

57


Trn

ali radost v srcu?

sli na Srečka Kosovela, na nje­ govo bogato pesniško zapu­ ščino, čeprav je mnogi naj­brž niti v splošnih obrisih niso po­ znali, na nesorazmerno krat­ kost njegovega življenja, ki se je komaj začelo, nas je preve­ val nerazložljiv občutek, da pesnik z vsem in v celoti go­ vori vsemu slovenskemu ob­ čestvu in hkrati vsakemu med nami posebej. Prireditev, že kar narodnostno zborovanje,

Na enem od pisateljskih komemorativnih obiskov na Kosovelovem grobu v Tomaju.

je potrdila, da je Srečko Ko­ sovel ne le za vse sprejemljiva

osebnost, ampak tudi eden od nevsiljivih glasnikov vsega, kar smo najboljšega kdaj bili, kar v svoji vsakokratni stiski posku­ šamo biti, torej tudi naš etični in nacionalni kažipot v prihodnost. Pokazalo se je, da je prav Kosovel z vsem, kar v resnici je, in z vsem, kar sami sebe zmoremo vtisniti vanj ali se iz njegove ka­ rizme razbrati, tisti slovenski pesnik, ki se nam je po Prešernu najgloblje »usedel v dušo«. Takšno posebnost najbrž potrebuje vsak narod tako v svojih zanosnih kot travmatičnih trenutkih. Če se zdaj vrnem na sam »dogodek«: »nezaupljivi« Kraševci, ki so se domislili tako zasnovane manifestacije in jo prav takšno, leto dni po Osimskih sporazumih s podpisom o dokončnosti naše zahodne meje, torej v kontekstu tedanjega časa in razmer najbrž potrebovali, so tudi predsedstvo organizacijskega od­

58


Ciril Zlobec je v svojem življenju (roj. 1925) marsikaj doživel in se v marsičem preizkusil (celo v politiki), literarno zagotovo najbolj v svojem tridesetletnem urednikovanju Sodobnosti (in že prej pet let Besede). Ves čas in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom in radostjo v srcu. Njegova bibliografija, od znamenite, skupne zbirke Pesmi štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart. T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog 110 knjižnih enot, predvsem poezije, v izvirniku in v številnih prevodih (v obeh smereh), Zlobec namreč že od začetka tudi veliko prevaja, predvsem Foto: Arhiv MKZ

iz italijanščine, od velikih klasikov do sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega veliko prevajajo in nagrajujejo, največ prav v Italiji.

Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapomljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške. Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, nagrada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada (2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005). Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžarskem prevodu.


Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije. Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963

V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede. Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991

Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem? Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000

Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. / Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ... Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008

Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.

29,95 €

Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010


Trn ali radost v srcu  

Trn ali radost v srcu

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you