Page 1


Januar

t i va in želva velikanka

Tiva je ležala v postelji in s polovico ušesa poslušala radio. Zunaj zima, lepa zima, ona pa je bila že nekaj dni bolna in čas je tekel počasi. Še dobro, da je pri vratih pozvonilo; slišala je smeh in nejasne besede in potem je v sobo stopila mamica: »Tiva, teta je prišla k tebi! Teta Nina!« In že se je teta prikazala na vratih. »Tiva! Uh, kako sem te pogrešala!« »Teta! Kje pa si bila tako dolgo?« »Na potovanju. Na Ognjeni zemlji. Tam je tako vroče, kakor je zdaj, ko si bolna, vroča tvoja glava.« Pobožala je Tivo po čelu. »Ognjena zemlja … Tam gori ogenj?« »Ne, ne. Ampak vroče pa je, vroče. Glej, prinesla sem ti pomaranče pa limone. Pa en kipec iz daljne dežele.« »Želva!« je zavriskala Tiva. »Mhm, želva, da. Veš, tam na Ognjeni zemlji ži­ vijo želve velikanke.« »Velikanke?« »Ja, prave gospe so. Tako velike, da jih lahko ja­haš.« »Pa si jih jahala, teta?« »Seveda sem! Lepo je bilo. In videla sem otroke, kako plezajo po njih …« »So nevarne?« »Ah, ne. Kje pa! Prav prijazne so. Ko se naveličajo igranja z otroki, gredo počasi počasi po drobnem pesku proti morju. In potem zaplavajo.« Teta je sedla k Tivi na poseteljo in jo objela. »In veš, kaj naredijo želve velikanke? V pesek skop­ ljejo luknjo in potem vanjo zakopljejo svoja jajca

in kmalu potem je cela plaža polna malih ljubkih želvic.« »Koliko jih je, teta? Deset?« »Več!« »Sto?« »Več.« »Tisoč milijonov?« »No, toliko pa spet ne.« Nenadoma se je iz radia zaslišalo: »Spoštovani poslušalci, zaradi snega vozite pazlji­ vo in otroci naj se toplo oblečejo, preden gredo iz hiše. Pa še posebno obvestilo: iz živalskega vrta so nam pravkar sporočili, da je k njim prišla, počasi in po belem snegu – želva velikanka.« Tiva je pogledala teto; ta pa se ji je le nasmehnila in ji pomežiknila.


Februar

t i va in bel a drsalka

Končno je prenehalo snežiti. Vse je bilo belo, dreve­ sa, ceste, strehe hiš in ograje. Otroci iz vseh hiš so ra­ dostno tekli na zaledenelo jezero. Tam je bil led tako debel, da je Matic, obut v škornje z ovčko, lahko ve­ selo skakal po njem. In potem so se otroci drsali. Sem in tja in gor in dol; njihove drsalke so švigale po ledu kakor zvezdni utrinki skozi noč. Tiva jih je gledala. Matic ji je zaklical: »Pridi, Tiva, obuj si drsalke, pridi!« »Nimam jih, moje drsalke so doma …« »Pojdi ponje, tu te bom počakal,« je še zavriskal Matic in hitro zavil proti sredini jezera. Tiva je stekla domov. Ozirala se je po svoji sobi, polni igrač: plastična kuhinja z majhnimi posodi­ cami, čarovniški klobuk, zelene lučke pa knjiga o živalih na kmetiji. S postelje se ji je smehljal medve­ dek, a drsalk ni našla. Prižgala je luč, čeprav je bil dan, in tedaj je zagle­ dala – drsalko. Štrlela je izpod postelje. Ampak bila je le ena … Tiva se je splazila pod posteljo, a zaman; druge drsalke ni našla! »Kar v trgovino bom šla!« si je dejala. »Kaj bo dobrega, deklica?« jo je povprašal proda­ jalec, ko je vstopila in so zvončki na stropu veselo zacingljali. »Ene drsalke nimam, mi jo lahko date?« »Oh, ta bo pa težka … drsalke prodajamo le v paru. Saj imaš tudi nogi dve!« »Ampak jaz potrebujem le eno drsalko, prosim vas!«

»Ne bo šlo, punčka. Koliko denarja pa imaš?« »Nimam ga. Mamica je še v službi …« »To je trgovina, deklič! Trgovina! Tu se stvari ku­ puje,« je jezno odvrnil prodajalec. Tiva je odšla domov. Bila je žalostna. V daljavi se je slišal vrisk razigranih otrok, ki so se drsali po jezeru. Vzela je medvedka in legla na posteljo. Močno ga je objela: »Vidiš, Bučko, ne bom se mogla drsati … kaj pa je to … Pod glavo je začutila nekaj trdega. Dvignila je bla­ zino in zagledala – drsalko! »Juhuhu, drsalka!« Pozorno jo je pogledala: bila je čisto prava, njena drsalka. Nanjo je bila privezana rdeča vrvica. Na Tivinem obrazu je zacvetel širen nasmeh. »Uh, ta moj ati. Spet se je pošalil z mano. Lani drsalk nisem pospravila, res je. Ampak letos jih pa bom!«


Marec

t i va in mal a račka

Za Ojčka, ki je bil naš prijatelj V gozdu se je vse prebujalo v topli pomladi. Med drevesi so jadrali modri metulji. Tiva je pobožala mah pod smreko; spominjal je na njeno blazinico Mimi, tako mehak je bil. Nenadoma pa je zaslišala: »Ga ga ga …« Le kaj bi to lahko bilo … Šla je v smeri glasu, odgrnila velik šop praproti in zagledala – malo račko. Žalostno je gledala in gagala. »Mamico si izgubila, kajne, račka? Pojdi z mano, našli jo bova, vem, da jo bova našli.« Iz svojega nahrbtnika je vzela kos kruha in ga na­ drobila rački, ki je drobencljala za njo. Pot se je vlekla, o račkini mamici pa nikjer sledu. Nenadoma pa sta zaslišali veselo pesem. Račka se je od strahu skrila Tivi pod oblekico. »Nič se ne boj, račka! To je Matic, skupaj hodiva v vrtec. Zelo je prijazen, živali ima pa še posebej rad. In Oja, svojega psička ima s seboj …« »Živjo, Tiva! Ja kakšno ljubko račko pa vodiš sko­ zi gozd?« »Izgubila je mamico, veš, Matic, in …« Prav tisti hip je Tiva zagledala odtis plavutke v blatu. »Tu je hodila mama raca!« je vzkliknila. »Oj nam jo bo pomagal najti!« je rekel Matic. »Pa on to zna?« »Seveda!«

In res: Oj je poduhal sled, zastrigel z ušesi in kre­ nil dalje, za smrčkom, vse do ribnika. In tam so za­ gledali zaskrbljeno mamo raco. Kako se je je mala račka razveselila! Stekla je k njej, veselo gagala in se skrila pod njeno veliko toplo perut, k sestricam in bratcu. Mama raca je radostno zagagala in se skupaj z otročički počasi odpravila proti vodi. V travi je Tiva zagledala njeno prelepo pero. »Matic, Ojček, poglejta – mama raca nam je pustila darilo! Kako lepo!« Tiva je pazljivo podržala pero med prsti, potem pa se je sklonila in z njim v prah na tleh narisala – malo račko.

Tiva in dvanajst mesecev  

Punčka Tiva v vsakem letnem času in mesecu odkrije kaj lepega in čarobnega. Dvanajst kratkih poetičnih zgodbic, ki jih krasijo barvne vinjet...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you