Issuu on Google+

Jože Pirjevec je preživel otroška in mladostna leta v Trstu, kjer se je rodil leta 1940. Rasel je v družini, ki mu je vcepila močno ljubezen do domovine, čeprav se je po vojni izselila iz Sežane zaradi odklonilnega odnosa do Titovega režima. Po končani filozofski fakulteti na Univezi v Trstu je nadaljeval študij na Normalki v Pisi, elitni italijanski visoki šoli, ki mu je odprla okno v svet. Diplomiral je iz zgodovine z razpravo o odnosih med slovanskimi in italijanskimi patrioti v času risorgimenta. Nato je obiskoval Diplomatsko akademijo na Dunaju in leta 1978 doktoriral na ljubljanski univerzi. Od leta 1971 je poučeval zgodovino Vzhodne Evrope na Univerzi v Pisi, pozneje pa isti predmet oziroma zgodovino slovanskih narodov v Trstu in v Padovi, kjer je leta 1986 postal redni profesor. Od leta 2001 poučuje sodobno zgodovino na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, sodeluje pa tudi s tamkajšnjim Znanstveno-raziskovalnim središčem. Svoje delo je posvetil problematiki mednarodnih stikov, kar ga je popeljalo v velike znanstvene centre: Dunaj, München, London, Moskvo, Rim, Paris, Berlin, Washington, New York, Boston, Prago, Varšavo, Oslo, Beograd, Zagreb, Ljubljano. To so mu omogočile prestižne štipendije, od katerih velja omeniti predvsem štipendijo A. von Humboldt-Stiftung. V zadnjih tridesetih letih je poleg številnih člankov objavil tudi devet monografij, ki so posvečene predvsem zgodovini slovenskega in jugoslovanskega prostora v 19. in 20. stoletju. Njegovo delo je bilo nagrajeno v Italiji in v Sloveniji, kjer mu je komisija Zoisovega sklada leta 2007 podelila naslov ambasador znanosti. Že vrsto let je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za njegov angažma na družbenem polju pa mu je leta 2011 Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja podelila listino ZZB NOB Slovenije. 

39,96 €

Še ena knjiga o Titu? Da, če je grajena na novih arhivskih virih in na najnovejših znanstvenih publikacijah o jugoslovanskem maršalu in njegovi dobi. Te kriterije pričujoča knjiga izpolnjuje, saj je sad dolgoletnega raziskovanja v mednarodnih in domačih arhivih, poleg tega pa temelji na poznavanju obširne literature, ki je v zadnjih desetletjih nastala o Titovi Jugoslaviji. Knjiga izvira iz monografij, ki jih je avtor izdal v prejšnjih desetletjih, predvsem iz Zgodovine Jugoslavije od leta 1918 do leta 1991, pa tudi iz študije, posvečene razkolu med Titom in Stalinom v letih 1948–1949. Avtor si je tokrat zastavil nalogo, osvetliti Titov lik, pa tudi zarisati skupinski portret politične elite, ki je delovala ob njem. V prvi vrsti velja to za Milovana Đilasa, Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankovića, pa tudi za srbske, hrvaške, slovenske, makedonske in bosanske politike liberalnega ali konservativnega kova, s pomočjo katerih je Tito oblikoval svojo notranjo in zunanjo politiko. Pri tem seveda ne gre spregledati vloge, ki so jo v njegovem življenju imele ženske, predvsem Jovanka Broz. Ob pripovedi o sodelovanju, razhajanjih in spopadih, ki so se razpletali med Titom in tovariši, je avtorju postajalo jasno, da s svojo analizo odgovarja tudi na vprašanje, zakaj je ta elita tako neslavno propadla in zakaj ima zgodba o Titu tudi svojo temno plat, in to kljub veličini njegovega boja proti Hitlerju, Mussoliniju in pozneje Stalinu in kljub globalni razsežnosti njegove neuvrščene politike.

Jože Pirjevec

TITO IN TOVARIŠI


TITO IN TOVARIŠI


Jože Pirjevec

TITO IN TOVARIŠI

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA


Jože Pirjevec TITO IN TOVARIŠI Uredil in jezikovno pregledal Tine Logar Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Opombe uredil Gorazd Bajc Izdala Cankarjeva založba − Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2011 Direktor Bojan Švigelj Tisk Gorenjski tisk storitve d. o. o., Kranj Naklada 5000 izvodov Prva izdaja, prvi natis © za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba − Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2011 Vse pravice pridržane.

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Broz J.-Tito 94(497.1)"19" PIRJEVEC, Jože Tito in tovariši / Jože Pirjevec. − 1. izd., 1. natis. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011 ISBN 978-961-231-844-4 255664896 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Vsebina Uvodna beseda  9 TITOVE Oc ˇI  11 TITO: MLADOST IN SREDNJA LETA  16 Delovanje v partiji  22 V Moskvi  31 Na čelu KPJ  62 DRUGA SVETOVNA VOJNA  67 Napad sil osi na Jugoslavijo  79 Upor in revolucija  91 Razmah državljanske vojne  107 Enigma Hebrang  115 Bihać  118 Razkritje Titove identitete  124 Operacija Weiss  127 Marčevski pogovori  132 Britanski dvomi o Mihailoviću  135 Operaciji Schwarz in Typical  136 Sprememba britanske politke do partizanov  140 Razmah partizanskega gibanja in njegovi problemi  146 Drugo zasedanje Avnoja  151 Churchillove iluzije  155 Tito-Šubašić  157 Operacija Rösselsprung (Konjičkov skok)  163 Srečanje Tito-Churchill  168 Beg z Visa  173 Osvoboditev Beograda  178 ZMAGA  191 Tito: lovec in uživač  192 LETO 1945  200 Povojni zunajsodni poboji  200 »Delitev« oblasti med tovariši  204 Nacionalizacija in agrarna reforma  206 TRST  208 Ustanovitev Federativne ljudske republike Jugoslavije  213 Odnos do Cerkve  214 Pariška mirovna konferenca  218


IZKLJUc ˇITEV JUGOSLAVIJE IZ INFORMBIROJA  223 Titovi načrti za obvladovanje Balkana  227 Obračun s Hebrangom in Žujovićem  242 Goli otok  275 Prisilna kolektivizacija zemlje  277 Zaostrovanje spora s Sovjetsko zvezo  280 Tito v primežu hladne vojne  295 Korejska vojna  296 Rožljanje z orožjem  299 Zaostritev tržaškega vprašanja in njegov razplet  304 Stalinova smrt in normalizacija odioso z Moskvo  308 Odjuga  312 Politika neuvrščenosti  318 MILOVAN ĐILAS  321 Krvave roke  321 Preobrazba »stalinističnega derviša«  326 Ideja samoupravljanja  330 VI. kongres KPJ  339 Zaustavljanje procesa demokratizacije  343 Đidov padec  347 Konec enotnosti jugoslovanske četverice  355 Zmaga konservativnega duha v partiji  361 Intervjuji za zahodne časnike in obsodba na zaporno kazen  362 EDVARD KARDELJ  373 Mladost  373 V Moskvi  375 Spet doma – druga svetovna vojna  376 Tito vs Kardelj  380 1953: ustavni zakon in načrtovana demokratizacija družbe  388 Odkritje neuvrščenosti  390 Moskovska deklaracija  396 Nemiri na Poljskem in Madžarskem  400 Madžarska revolucija  404 Moskovska konferenca  412 Trbovlje  415 VII. kongres ZKJ  417 Polemika Kitajcev s Titom  424 Azijsko-afriška turneja  429 Gospodarska reforma  431

6


Kardelj in Ranković: boj za Titovo nasledstvo  436 Potovanje v Afriko  438 Prva konferenca neuvrščenih  442 Kardelj v Titovi nemilosti  445 Rankovićeva krogla  450 Marčna seja 1962  453 Splitski govor  458 Zbližanje z Moskvo  460 Ustava 1963  464 Rankovićeva pirova zmaga  467 ALEKSANDAR RANKOVIC ´  469 Mladost in vzpon  469 Lov na informbirojevce  472 Rankovićev zaton  475 Socialna in nacionalna trenja na začetku šestdesetih let  477 VIII. kongres ZKJ  479 Reforma  482 Prestreljenost jugoslovanske družbe s sodelavci Udbe  486 Rankovićev padec  488 Zarota  492 Reorganizacija SDV in neuspešen poskus liberalizacije ZKJ  506 Rankovićeva pomilostitev in VII. plenum ZKJ  508 MLADA GARDA  512 Poglabljanje gospodarske krize in pojav »gastarbajterstva«  513 Utrjevanje vezi Jugoslavije s Sovjetsko zvezo  516 Izraelsko-egiptovska vojna  521 1968 – leto študentskih demonstracij  522 Odnosi s Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti  525 Praška pomlad  527 Avgust 1968  528 Preobrazba JLA  532 Teritorialna obramba  535 Krepitev razgretih nacionalizmov  537 Izvršni biro  540 Slovenija: »cestna afera«  543 Maspok  549 Vladimir Bakarić in hrvaški liberalci  550 Ustaška emigracija  557 Priprave na obračun s hrvaško pomladjo  561


Ustavni amadmaji  565 Obisk Richarda Nixona v Jugoslaviji  569 Tito in Sveti sedež  571 Tito v ZDA  572 Zatišje pred viharjem in končni obračun z »maspokom«  574 Boj proti menedžerjem  581 Teroristično delovanje ustaške emigracije  584 »Likvidacija« srbskih liberalcev  586 Politično obglavljenje Staneta Kavčiča  591 »Stara garda vlada, srednja generacija molči, mlada uraduje«  592 TITOVA STAROST  595 Kardeljeva vizija razvoja Jugoslavije  595 Ustava 1974 – korak k »republiki združenega dela«  597 Zakon o združenem delu: pokop jugoslovanskega gospodarstva  602 Obdobje poznega titoizma in Kardeljeva smrt  608 Ohladitev odnosov med Washingtonom in Beogradom  613 Informbirojevska sovražna emigracija  617 1974: Nova Komunistična partija Jugoslavije  620 Ohladitev odnosov z Moskvo  626 JOVANKA IN DRUGE  628 Pelagija Denisova Belousova in sin Žarko  629 Elza Johanna König – Lucija Bauer  632 Herta Haas in Davorjanka Paunović - Zdenka  633 Jovanka Budisavljević  637 TITOVA SMRT IN NJEGOVA POLITIc ˇNA DEDIŠc ˇINA  655 Kult osebnosti  655 Vprašanje Titovega zdravja in morebitnega sestopa z oblasti  662 Tito in osvobodilna gibanja v tretjem svetu  668 Vprašanje neodvisnosti neuvrščenega gibanja  670 »Nič nas ne sme presenetiti«  673 Vse je minljivo – tudi Jugoslavija  675 Titova smrt  678 Imensko kazalo  683 Kratice  695 Viri in literatura  698


Uvodna beseda »Želeti je, da bi bili ljudje, ki so na čelu partij, gibanj – bodisi pred revolucijo /…/ ali v času revolucije –, prikazani v odločnih barvah Rembrandta, taki, kot so v resnici. V vseh znanih upodobitvah pa te osebnosti niso nikoli takšne, kakršne so bile, temveč na podstavkih in z avreolo okrog glave. V takih ideliziranih rafaelskih portretih je izničena vsa pristnost upodobitve.«1 Tako sta zapisala Marx in Engels. Bila sta optimista, ker si nista predstavljala, da revolucija, ki sta jo napovedovala, lahko tudi propade in da bodo njeni nosilci končali na sramotilnem odru. Nekaj takega se je zgodilo s Titom, ki je bil še včeraj na oltarju, po razpadu Jugoslavije pa je pogosto predmet karikatur. Skušajmo ga portretirati na Rembrandtov način. 1   K. Marx in F. Engels, Neue Rheinische Zeitung. Politisch-ökonomische Revue, Viertes Heft. April 1850.

9


TITO IN TOVARIŠI

10


TITOVE OC ˇI Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, kjer je bil zaradi komunistične dejavnosti konec leta 1928 obsojen na težko zaporno kazen, je Tito s svojimi izrazitimi očmi vzbudil pozornost sodobnikov. Poročevalec lista Novosti ga je ob tej priložnosti opisal z besedami: »Njegov obraz ima nekaj od onih potez, ki spominjajo na jeklo. S svetlimi očmi gleda skozi ščipalnik zelo hladno, a energično in mirno.«2 Miroslav Krleža, pesnik, pisatelj, kronist hrvaške in jugoslovanske province, pa se v kratkem eseju, naslovljenem Titova vrnitev leta 1937, takole spominja: »Sedim v somraku v svoji sobi in opazujem oblake. Kako jih visoko nad mestom nosi veter z zahoda /…/ V tej tišini pri vhodnih vratih zabrni zvonec. Nemirno zvonjenje po praznih, sivih, neosvetljenih sobah prinaša vedno zlo slutnjo praznoverne negotovosti. /…/ Vstanem, grem skozi stanovanje, odprem prva, nato druga vrata, prižgem luč v predsobi, zaškrtala je patentna ključavnica, in pred steklenimi vrati stoji tujec. /…/ Po devetih letih se je Tito pojavil pred temi steklenimi vrati kot senca davno minulih dni in na prvi pogled se mi je zdelo, kot da se ni dosti spremenil, pa spet: spremenil se je zelo, še več kot to, povsem. /…/ Šest let Lepoglave in tri leta tujine so z njegovega obraza izbrisala tisti izraz naivne in neposredne vedrine in namesto nasmejanega mladega človeka je tu stal resen, tih tujec, ki se mu skozi stekla njegovega ščipalnika bleščijo oči očalno temno, skoraj strogo.« S tem novim-starim znancem se je Krleža zaklepetal skoraj do jutra in slišal marsikaj o njegovem burnem življenju in prevratniških idejah. Tito mu je tudi govoril o domotožju, ki ga je po vrnitvi iz Moskve neke noči gnalo v rojstni Kumrovec, čeprav je bilo jasno, da tvega veliko, saj je živel v ilegali. Šel je do hiše svojega očeta in zdelo se mu je, da se v tistem zakotnem kraju, kljub velikim spremembam, ki so preoblikovale svet, odkar je bil zadnjič tam, ni nič zgodilo. »V tihem sklepnem trenutku tega lirskega monologa je Titov glas spremenil sijaj, njegove svetlomodre golobje oči so se prelile z očalnim, temnomodrim, metalnim prelivom in potemnele kot črnilo. Dobrodušna, mehka igra ustnic je otrpla v kljubovalno, trdo, kot v kamen vklesano ostro črto in v tistem pogledu, v tistem glasu se je pojavil nekakšen nedoločen, a sugestiven izraz, poln bolečine in nemira. ‘Kumrovec smrči, bog ga blagoslovi, in do kdaj bo pri nas vse smrčalo?’ je vprašal Tito besno, skoraj živčno, s tistim   V. Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, I., Mladost, Spektar, Liburnija, Zagreb, Rijeka, 1980–1984, str. 164. 2

11


TITO IN TOVARIŠI

nasilnim naglasom, s katerim se v našem jeziku mečejo z neba vsa božanstva višjega in nižjega ranga.«3 Titove oči so prevzele tudi Milovana Đilasa, ko se je prvič srečal z njim: »To je bil človek srednje rasti, precej krepak, mršav. Bil je živahen, nekoliko živčen, a znal se je obvladati. Obraz mu je bil trd, miren, a dokaj nežen, oči modre, a obenem tudi blage.«4 Imel je nepremagljiv naravni šarm. »Njegov smehljaj mu je osvetlil obraz in smejale so se mu tudi oči,« pravi drug znanec iz mladih let, Vlatko Velebit.5 Za Josipa Kopiniča, ki je s Titom v istem času intenzivno sodeloval, so bile Titove oči »tople, plave«, za neko mladostno znanko pa »kot spominčice«.6 Gojko Nikoliš, hrvaški Srb, zdravnik in španski borec, je novembra 1941 takole zabeležil v dnevnik svoje prvo srečanje s Titom: »Tita sem našel naslednji dan v široki in preprosto opremljeni sobi /…/ Po pozdravu in raportu sem tega človeka zaobjel z enim pogledom in v njem takoj ujel določene poteze, v njem, ki je upravljal z usodo našega boja, ki smo ga tako dolgo pričakovali. Najprej sem videl modre, nekoliko zamegljene oči, potem do detajla izklesan obraz; obraz idealnega razredno zavednega delavca, proletarca. Kot da je vzet z neke ruske slike iz časa proletkulta.«7 Tito pa ni znal očarati samo svojih privržencev, ki so ga že tako in tako občudovali. Vodja britanske misije v vrhovnem štabu je o vtisu, ki ga je naredil nanj ob srečanju leta 1943, takole zapisal: »Kar zadeva zunanjo pojavo, je Tito impozantna osebnost: imel je 52 let, bil je krepke postave, lasje – železno sive barve. Njegov pravilni obraz, kakor izklesan iz kamna, je bil resen in zelo zagorel, gube – brezprizivno odločne. Od pogleda njegovih svetlomodrih oči ni ostalo nič skrito. V njem je bila skoncentrirana energija tigra, ki se pripravlja na napad.«8 Tudi britanski poveljnik na Visu, ki je poleti 1944 Tita večkrat srečal, ko se je mudil na tem jadranskem otoku, je prevzel njegov resni obraz, pri čemer pa ni pozabil njegovega »bleščečega nasmeha, ki mu je razžaril lice in vžgal iske v njegovih očeh«.9 Celo ironičnega in vase zaljubljenega človeka, kot je bil Winston Churchill, so pretresle njegove »modre, iskrene slovanske oči«.10 V istem smislu je bil ubran tudi komentar bivšega hrvaškega bana 3   Nacionalna i sveučilišna knjižnica, Zagreb (NSK), Rukopisna ostavština Miroslava Krleže, »A« 310; Louis Adamič, Orel in korenine, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1981, str. 442–447. 4   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 233. 5   V. Velebit, Svjedok historije (razgovore vodila i knjigu priredila Mira Šuvar), Razlog, Zagreb, 2001, str. 59. 6   V. Cenčić, Enigma Kopinič, I., Rad, Beograd, 1983, str. 138. 7   G. Nikoliš, Korijen, stablo, pavetina: memoari, Liber, Zagreb, 1981, str. 335. 8   Ju. S. Girenko, Stalin – Tito, Izdatelstvo političeskoj literaturi, Moskva, 1991, str. 164; F. Maclean, Josip Broz Tito: a pictorial biography, McGraw-Hill, New York, 1980, str. 76–80. 9   J. Ridley, Tito. A Biography, Constable, London, 1994, str. 242. 10   S. Dabčević-Kučar, ‘71. Hrvatski snovi i stvarnost II., Interpublic, Zagreb, 1997, str. 837.

12


TITOVE OČI

Ivana Šubašića, ko se je junija 1944 pogajal s Titom o sodelovanju med kraljevo vlado v begunstvu in narodnoosvobodilnim gibanjem. Domobranskemu polkovniku Ivanu Babiću je naivno priznal: »Imel sem dolg pogovor s Titom, kot Hrvat s Hrvatom. Imam zaupanje vanj in mene njegove modre zagorske oči ne bodo prevarale.«11 Slovenski diplomat Izidor Cankar, ki se je s Titom srečal poleti 1944, je bil istega mnenja. V pismu britanskemu poslaniku pri jugoslovanski begunski vladi Ralphu Stevensonu je pripovedoval o njem kot o »čokatem kmetu bistrih oči, ki je sposoben misliti s svojo glavo«, ki je »iskren« in »demokrat«.12 Prav tako ugoden je bil portret, ki ga je o Titu izrisal ob času spopada s Stalinom njegov biograf Vladimir Dedijer. Trdil je, da ga je težko natančno opisati: »Najbolj zaradi tega, se mi zdi, ker se na tem licu nekoliko čudno mešata odločnost, a sočasno blagost, ki posebej izstopa iz njegovega nasmeha in modrih, prodornih oči.«13 »Ni imel strogega pogleda, kakršnega ima sicer na fotografijah; moj obraz je ozaril nekakšen svež, sinji odsev planinskih voda in me pripravil do tega, da sem pobesil brado kot otrok,« se je spominjal svojega srečanja s Titom v petdesetih letih na neki istrski manifestaciji takrat še doraščajoči Fulvio Tomizza, bodoči istrsko-tržaški pisatelj.14 Zahodnonemški poslanik pa je o svojem prvem sprejemu pri Titu v Vili Bled leta 1951 poudaril predvsem, da ni podoben Hermannu Göringu, Hitlerjevemu ministru za letalstvo, kakor so namigovali hudobni jeziki: »Čeprav samo srednje rasti, ni korpulenten, temveč le zelo krepak, zgrajen kot iz enega kosa. Obraz je resen in prav nič zabuhel, zelo energičen, a ne brutalen. Najbolj opazne so svetlomodre oči, ki so videti še posebej jasne pri njegovi od brionskega sonca zagoreli polti.«15 Deset let pozneje so med potovanjem v Afriko Titove oči prevzele, pa tudi vznemirile srbskega romanopisca Dobrico Ćosića, ki ga je spremljal na poti. »Bogat izraz obraza,« si je zapisal o njem. »Zdaj sentimentalen, zamišljen, introverten; zdaj preteč, strog in nevaren; zdaj veder in dobrodušen. Včasih, kot da drema in za nekom žaluje. Pa se zabliska pretnja v zelenkastih očeh, trma, zaupanje vase. Ne kaže napora in let. Še pri nobenem človeku nisem videl takih oči …«16 V pozni starosti pa predsednikove oči niso bile več tako zapeljive. Savka Dabčević-Kučar, ki ji je maja 1971 Tito ponujal mesto zvezne premierke, piše, da je ponudbo odbila, ker je bila prepričana, da jo hoče 11   N. Kisić Kolanović, Hebrang. Iluzije i otrežnjenja, Institut za suvremenu povijest, Biblioteka Hrvatska povjesnica, Zagreb, 1996, str. 101. 12   A. Bajt, Bermanov dosje, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 913. 13   V. Dedijer, Novi prilozi, III., n. d., str. 259. 14   F. Tomizza, Boljše življenje, Založba Lipa, Koper, 1981, str. 277. 15   Politisches Archiv, Berlin (PA), B 11, Band 263, 1, str. 41. 16   D. Ćosić, Piščevi zapisci, (1951–1968), F. Višnjić, Beograd, 2001, str. 175.

13


TITO IN TOVARIŠI

oddaljiti iz Zagreba in jo politično oslabiti: »Gledala sem ga v modre vodene oči, ki so me čvrsto opazovale, napol zvedavo, napol resno …«17 V istem času je bila pri Titu tudi francoska delegacija s premierom ChabanDelmasom na čelu. Eugène de La Fournière, eden od njenih članov, je svoje vtise o srečanju z maršalom povzel v ugotovitev, da je pač star in da tega ni mogoče prezreti. »Še vedno je bil videti v dobri fizični kondiciji, z živahnim smislom za humor – kakor Gargantua je jedel, pil in bil vedno pripravljen na smeh. Toda, kakor se dogaja starim ljudem, je bil nagnjen k temu, da pozablja ali da se ponavlja in se nekoliko izgublja. /…/ Kot vsi komunisti starejše generacije je imel begave oči. Najprej je gledal navzdol ali proč od svojega sogovornika. Toda od časa do časa je prišel neposreden pogled ‘in ne bi bil rad sovražnik človeka s takimi očmi’.« 18 O tem, da se je Tito kot star konspirator izogibal neposrednemu očesnemu stiku s sogovornikom, poroča tudi Marko Vrhunec, šef njegovega kabineta v prvi polovici sedemdesetih let: »Imel je oster pogled, s katerim te je samo ošinil in ni gledal v oči. Roko je stisnil narahlo in mimogrede.«19 Prvi, ki je govoril o nevarnosti Titovega pogleda, pa je bil Louis Adamič, ameriški pisatelj slovenskega rodu, ki se je leta 1949 vrnil v domovino, da bi preveril, kaj se po sporu med Stalinom in Titom tam pravzaprav dogaja. Kot poroča v svoji obsežni knjigi Orel in korenine, ki je nastala kot rezultat te izkušnje, se je imel večkrat priložnost pogovarjati s Titom. Vsega kar trideset ur. Z njim je vzpostavil tovariški odnos, ki mu je dovoljeval, da mu reče marsikaj, kar bi mu sicer nihče v njegovi okolici ne mogel. Tako na primer ni skrival svojega kritičnega odnosa do njegovega »napoleonstva« in manije, povezane z uniformami. Po nekem političnem zasedanju, ki se je spremenilo v pravo apoteozo, Adamič ni skrival svoje zadržanosti. Ko je maršal odhajal, je zaznal, da ga pisatelj opazuje: »Nenadoma in z bliskom v (jekleno modrih) očeh – z bliskom, ki ga ni bila samo šegavost – je dejal: ‘Veste, gospodine Adamiću, slučajno sem vrhovni poveljnik oboroženih sil.’ To je bil torej njegov odgovor na mojo kritiko njegove maršalske uniforme.«20 In za sklep še vtis Henryja Kissingerja, državnega sekretarja ameriškega predsednika Richarda Nixona: Tito je bil človek, »čigar oči se niso vedno smehljale skupaj z njegovim obrazom«.21 Ali je vedel, da so tudi o Stalinu pravili isto?22   S. Dabčević-Kučar, ‘71. Hrvatski snovi i stvarnost, II., Interpublic, Zagreb, 1997, str. 621.   The National Archives, London (TNA), FCO 28/1641/ENU 3/312/1. 19   M. Vrhunec, Josip Broz - Tito. Osebnost – storitve – titoizem. Pričevanje, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 11. 20   L. Adamič, n. d., str. 120, 124. 21   H. Kissinger, The White House Years, Weidenfeld and Nicolson, London, 1979, str. 928. 22   V. Vlahović, Strogo pov., 1955–1958. Neobjavljeni rokopis, IŠ »Stručna knjiga«, Beograd, 1998, str.58. 17 18

14


TITOVE OČI

Morda zato, ker mu je bil podoben, je Stalin to Titovo značilnost takoj opazil. Na enem prvih srečanj septembra/oktobra 1944 mu je rekel: »Zakaj imate oči kot ris? To ni dobro. Morate se smejati z očmi. A nato z nožem v hrbet.«23 V času informbirojevskega spora pa je predsednik tržaških Slovencev po uradnem obisku pri maršalu menil: »S Titom se ni šaliti. Ima oči kot gad.« Nevarnost Titovih oči je občutil tudi srbski komunist dogmatskega in nacionalističnega kova Blagoje Nešković. Ko je po razkolu s Stalinom na začetku petdesetih let maršal v pogovoru z ameriškim državnim sekretarjem Forsterjem Dullesom dejal, da bi se v primeru vojne boril proti Rusom na strani Zahoda, se mu je Nešković drznil oporekati, češ, Srbi tega ne bi storili. Ker mu je očital, da kaj takega ne more izjavljati na svojo roko brez dogovora z vodstvom partije, je Tito pobesnel: »Njegove oči divje mačke so se zabliskale od zverskega sovraštva: /…/ ‘Jaz odgovarjam za Jugoslavijo! Jaz v njej odločam’.«24   D. Ćosić, Piščevi zapisci (1951–1968), n. d., str. 177.   Prav tam, str. 317.

23 24

15


TITO: MLADOST IN SREDNJA LETA Josip Broz se je rodil 7. maja 1892 (o datumu svojega rojstva je dajal različne podatke)25 kot podanik Franca Jožefa I. v zagorski vasi Kumrovec na meji med banovino Hrvaško in vojvodino Kranjsko. Čeprav sta bili ti dve upravni enoti vključeni v okvir habsburške monarhije, je bila med njima razlika, saj je spadala prva v sklop dežel krone sv. Štefana, druga pa je bila dedna dežela habsburške dinastije. Franc Jožef je bil na Dunaju cesar, v Budimpešti pa kralj, kar ni bilo samo formalnega značaja, posebno ne od leta 1866 dalje, ko sta se oblikovali znotraj ozemelj, nad katerimi je vladal, dve državi, ki sta imeli malo skupnega, razen njega samega in treh ključnih ministrstev: za vojsko, finance in zunanje zadeve. Medtem ko se je avstrijska polovica počasi, a vztrajno posodabljala v ritmu industrijske revolucije, je ostajala madžarska v primežu konservativnega fevdalnega razreda, ki ni imel posluha za nacionalna in socialna vprašanja. Če bi se Josip Broz rodil in odraščal le nekaj kilometrov od svoje vasi, v Bistriški dolini, na domu matere Marije, ki je bila Slovenka, bi bila njegova usoda verjetno drugačna. Zaradi razpletene mreže, ki jo je imela Katoliška cerkev v ljubljanski škofiji, bi domači župnik kmalu opazil njegovo nadarjenost in ga po vsej verjetnosti poslal študirat v Škofovske zavode v glavnem mestu Kranjske. Od tu bi se mu pot odpirala v semenišče in na bogoslovno fakulteto ali na univerzo, če bi se mu uspelo izogniti duhovniškemu »poklicu«. (Njegova verna mati je upala, da bo postal župnik.) Ker pa se je rodil in odraščal v Zagorju, kjer hrvaška Katoliška cerkev ni bila tako organizirana kot na Kranjskem, se za njegovo vzgojo ni nihče prav pobrigal. Opravil je komaj štiri leta osnovne šole in nekaj let pripravniške. Poleg drugega ga je domači župnik, ki je bil pijanec, pri dvanajstih letih kot ministranta zaradi nerodnosti pri slačenju mašniškega oblačila obrcal in ozmerjal, kar je Joža zelo zameril: »Ob nedeljah sem sicer še hodil k maši, ker je to želela mati, mislim pa, da sem od tistega trenutka s Cerkvijo opravil.«26 Ker je bil iz družine, ki sicer ni spadala med najbolj revne v vasi, je pa kmalu »šla na kant« in je bila »bla25   V. Dedijer, Novi prilozi, II., n. d., str. 136, 137; P. Simić, Tito. Skrivnost stoletja. Jugoslovanski predsednik v novi luči, Orbis, Ljubljana, 2009, str. 19; P. Simić, Z. Despot, Tito. Strogo poverljivo. Arhivski dokumenti, Službeni glasnik, Beograd, 2010, str. 15, 39; J. Ridley, n. d., str. 42, 43. 26   V. Dedijer, Novi prilozi, II., n. d., str. 136, 221, 226; E. Kocbek, Dnevnik 1949, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999, str. 226; Louis Adamič, n. d., str. 322, 323.

16


tito: mladost in srednja leta

goslovljena« s kar petnajstimi otroki – od teh jih je osem zgodaj umrlo –, je moral že na pragu pubertete s trebuhom za kruhom.27 Oče Franc, človek šibkega značaja − »črn ko vrag« −, se je namreč zapil in bil prisiljen prodati še tisto malo zemlje, kar je je imel.28 O njem ni rad govoril, pa tudi o kmetih svojega rojstnega Zagorja Tito ni imel najboljšega mnenja. »Tisti, ki se z vami ne strinjajo,« je pripovedoval leta pozneje, »stoje ob strani, s klobukom, poveznjenim na čelo, in z rokami, potisnjenimi v žep. Zelo so pasivni in neinteligentni.«29 Z druge strani pa je od otroštva slišal o kmečkih uporih, ki so zajeli njegove kraje v drugi polovici 16. stoletja, ter o tragični smrti Matije Gubca in njegovih privržencev po porazu leta 1573. Ni naključje, da je v njegovi delovni sobi v Beogradu visela ogromna slika Krste Hegedušića, ki je ponazarjala kmečke puntarje v bitki pri Stubici.30 Najprej je hotel postati krojač, ker so ga mikale lepe obleke, a vaški učitelj je menil, da je nemiren fant in da bi ne bil primeren za tak sedeči poklic. Zato se je zaposlil v neki gostilni v Sisku – to delo si je izbral, ker so bili natakarji v njegovih očeh elegantni –, a kmalu je presedlal kot ključavničarski vajenec v neko mehanično delavnico. Bil je nemiren duh: komaj se je leta 1910 izučil obrti, je nekajkrat zamenjal delovno mesto, na Hrvaškem, na Kranjskem, na Češkem, na Bavarskem, v Porurju in v Avstriji. Mislil je celo, da bi emigriral v Ameriko, a prišel je le do Trsta, kjer bi mu slaba predla, če ne bi lokalni socialdemokrati revežem, kakršen je bil on, omogočili prehranjevanje v javni kuhinji.31 V Zagrebu se je leta 1910 vpisal v Zvezo kovinskih delavcev in naslednje leto v Zvezo socialistične mladine, kar je pomenilo, da je avtomatično postal član Socialdemokratske stranke.32 »Naša mladost«, se je spominjal njegov sovrstnik Miroslav Krleža, »je tekla po tistih brezupno dolgočasnih in sivih ulicah zagrebškega Donjega grada /…/, kjer so krčme bedne in smrdljive, štacune diše po moki in polenovkah kot v najbolj zabiti provinci in v pustih dvonastropnih hišah stanujejo slabo plačani sivi uradniki nekega sivega in dolgočasnega Cesarstva na smrtni postelji.«33   M. Đilas, Tito. Eine kritische Biographie, Molden, Wien, 1980, str. 31, 39; V. Dedijer, Novi prilozi, I., str. 21; Novi prilozi, II., n. d., str. 151. Po drugih virih sta Franjo in Marija Broz imela 10 otrok, glej P. Simić, n. d., str. 26. 28   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 20; Novi prilozi, III., n. d., str. 51; Arhiv Slovenije, Ljubljana, (AS), L. Šentjurc 1539; tehnična enota (t. e.) 40 O ocu Franji. 29   Arhiv Jugoslavije, Beograd (AJ), 837, KPR, IV-5-b, K 49, Beleška J. Vilfana o razmišljanima Tita o seljacima Užičkog kraja i onim iz Zagorja. 20. 11. 1953. Nekaj let pozneje pa je bil drugačnega mnenja: »Zagorci so bistri, neposredni, nagli. Vole sve u lice.«, D. Ćosić, Piščevi zapisci (1951–1968), n. d., str. 203. 30   J. Ridley, n. d., str. 48; I. Krajačić - Stevo, Resnica mora zmagati, Dnevnik, 11. 11. 1984. 31   V. Dedijer, Novi prilozi, II., n. d., str. 219–231; L. Adamič, n. d., str. 330, 331. 32   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 42, 46. 33   M. Krleža, Moji susreti s Titom, Večernji list, 23. 5. 1972, str. 4. 27

17


TITO IN TOVARIŠI

Jeseni 1912 so ga poklicali k vojakom, kjer se je kmalu prebil do čina narednika vodnika. Pri enaindvajsetih letih je bil eden najmlajših podčastnikov v cesarsko-kraljevi vojski.34 Kot bivši sokol je bil dober telovadec, odličen smučar in sabljač in po svojem prepričanju ni dobil zlate medalje, temveč samo srebrno v tej disciplini na tekmovanju, ki ga je organizirala vojska v Budimpešti, samo zaradi tega, ker je bil Hrvat in ker je bil njegov nasprotnik grofovskega rodu.35 Do habsburške monarhije tudi v poznejših letih ni gojil sovražnih čustev, saj je menil, da je bila urejena država, čeprav je bil že v tem času zavzet za jugoslovansko misel. Ko je nekoč nanesel pogovor na črnogorskega kralja Nikolo, ki ga je Milovan Đilas omalovaževalno označil kot operetno pojavo, je Tito ugovarjal: »Ah ne. Nam mladim je bil simpatičen – bil je pogumen, patriot, Jugoslovan …«36 Obenem pa je do konca življenja ostajal vezan na svojo ožjo domovino. Kakšne narodnosti je, je zvedel prvič pri štirih letih od svojega slovenskega deda Martina Javerška, pri katerem je bival v predšolskih letih v vasi Podsreda, ko ga je ta skušal prepričati, naj pride s hruške, na katero je zlezel: »Pridi dol, ti mali Hrvatek …«37 Leta 1971, v času najhujšega spora z zagrebškimi »liberalci«, ki so po njegovem mnenju preveč popuščali domačim nacionalistom, je, že nekoliko vinjen, dejal Savki Dabčević-Kučar, predsednici ZKH: »Vi v resnici mislite, da nimam nobenega narodnega čuta, da se sploh ne čutim Hrvata, da sem kot mlad proletarec odšel v svet in da mi je proletarski internacionalizem uničil vsako nacionalno čustvo. Jaz sem tudi internacionalist, ker smo mi komunisti in moramo biti vsi internacionalisti! A jaz sem Hrvat!«38 Ko je konec julija 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, so njegov regiment najprej poslali na srbsko fronto na Drini, kjer je od avgusta do decembra služil kot narednik 25. domobranskega pešpolka, pozneje pa v Karpate na rusko fronto. Še prej so ga v Petrovaradinu blizu Novega Sada za nekaj dni zaprli pod obtožbo protivojnega hujskaštva, kar pa je pozneje sam označil kot napako vojaških oblasti.39 V hudih bojih proti Rusom v vzhodni Galiciji, kamor je prišel februarja 1915, se je izkazal kot vodja patrulje in bil celo predlagan za odlikovanje. »V noči med 17. in 18. marcem 1915,« piše v dokumentu, ki se nanaša na ta dogodek, »je kot poveljnik pehotne patrulje (4 vojaki) napadel   J. Ridley, n. d., str. 59; L. Adamič, n. d., str. 337.   M. Đilas, Tito, n. d., str. 234; V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 58; Novi prilozi, III., n. d., str. 48; AJ, 837, KPR, IV-5-b, K 49, Podaci o Titovom boravku u Austriji; J. Ridley, n. d., str. 59. 36   M. Đilas, Tito, n. d., str. 251. 37   F. Šetinc, Zbogom Jugoslavija, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1993, str. 221. 38   S. Dabčević-Kučar, ‘71, II., n. d., str. 666. 39   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 60; Novi prilozi, II., n. d., str. 43, 245, 246; J. Ridley, n. d., str. 62, 63. 34 35

18


tito: mladost in srednja leta

sovražnikovo poljsko stražo v starem Krzywotuliju, jo v celoti zajel (11 Rusov) in privedel v svojo enoto. Ta podoficir se javlja vedno prostovoljno za vsak nevarni podvig /…/ in je že večkrat ustvaril marsikatero zmešnjavo v sovražnih vrstah.«40 Za ta uspeh je dobil znatno vsoto denarja, saj je poveljstvo plačalo 5 kron za sovražnikovo puško.41 Preden pa je Broz utegnil dobiti tudi »malo srebrno medaljo za pogum«,42 je bil na veliko noč v Bukovini težko ranjen v spopadu s Čerkezi, pripadniki Divje divizije, znanimi zaradi svoje okrutnosti. Potek tega usodnega dogodka, ki se je zgodil v bližini mesta Okna, je bil naslednji: njegov vod se je najprej srečal z Rusi, ki so šli v napad. Toda Broz je ukazal svojim podrejenim, naj ne streljajo, ker se je hotel predati. Za Rusi pa so pridrveli Čerkezi in obkolili njegovo enoto. »Mi se nismo niti zavedeli, ko so se pojavili in se vrgli na naše okope.« Čeprav je dvignil roke v vis, ga je eden napadel z dvometrsko sulico, on pa se je branil z bajonetom. Ker je bil odličen v sabljanju, bi ga lahko tudi ubil, toda tega ni hotel storiti. Tedaj mu je nekdo na velikanskem šarcu zasadil kopje pod desno pazduho več palcev globoko. »Ko sem se obrnil, sem videl iznakaženi obraz drugega Čerkeza in velikanske črne oči pod gostimi obrvmi.«43 Padel je. Zadnje, kar je zaznal, je bil ruski vojak, ki se je vrgel na Čerkeza, medtem ko mu je ta hotel zadati smrtni udarec. Zajet je bil z vsem svojim bataljonom in je verjetno preživel, ker so mu po spopadu lokalne babuške nudile prvo pomoč. Zavedel se je šele v bolnišnici.44 Medtem ko je bilo njegovo ime vpisano na seznam izgub, ki jih je utrpela cesarsko-kraljeva vojska med 10. in 12. aprilom 1915,45 se mu je v življenju odprlo novo poglavje. Znašel se je v množici dveh milijonov avstro-ogrskih voennoplennyj, ki so jih Rusi razmestili v taborišča, raztresena po vsem ogromnem imperiju. Najprej se je skoraj celo leto, od maja 1915 do marca 1916, zdravil v neki improvizirani bolnišnici Uspenskega samostana v kraju Svijažsk na Volgi (kazanska gubernija), nato pa je bil premeščen v taborišče blizu mesta Alatir na reki Suri pri Čuvaših. Tu je spoznal hčerko nekega doktorja in njeno prijateljico, ki sta obiskovali vojne ujetnike in bolnikom izkazovali majhne usluge. Posojali sta mu literaturo, ki sta jo imeli doma, in ga večkrat vabili v goste: »Stalno sta me silili, naj igram (klavir).« Tako se je tudi tega   V. Dedijer, Novi prilozi, III., n. d., str. 61.   D. Ćosić, Piščevi zapisci (1951–1968), n. d., str. 200. 42   Če ne celo dve. Glej, Rossiskij Centr Hranjenja i Izučenja Dokumentov Novejšej Istorii, Moskva (RCHIDNI), Fond 495, opis 74, delo 586, str. 8. 43   Ju. S. Girenko, n. d., str. 18; L. Adamič, n. d., str. 337. 44   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 63; V. Dedijer, Novi prilozi, III., n. d., str. 54; D. Ćosić, Piščevi zapisci (1951–1968), n. d., str. 193. 45   AJ, 838, LF II-10/2. Fotokopije delova spiskova o nestalima u I. svetskom ratu. 40 41

19


TITO IN TOVARIŠI

naučil.46 Kljub temu da bi se iz ujetništva lahko rešil, če bi pristal, da pristopi v dobrovoljski korpus, v katerega so Srbi novačili »rojake« iz Avstro-Ogrske za fronto v Dobrudži, se je skupaj z drugimi 70 tovariši uprl in odklonil, da bi se vrnil v boj. Ker je bil podčastnik, naj bi ga po ženevski konvenciji oblasti ne smele uporabiti za delo. Toda javil se je prostovoljno in zato so ga poslali k nekemu kulaku v vas Kalaseevo blizu mesta Ardatov v simbirski guberniji, kjer je opravljal delo mehanika na parnem mlinu. Jeseni 1916 so ga z drugimi vojnimi ujetniki premestili na Ural, v mesto Kungur nedaleč od Ekaterinburga. Tu je delal na železniški progi kot prevajalec in »starejši« ujetnik, torej kot nadzornik. Maja 1917 so ga poslali dalje na majhno železniško postajo Ergač blizu Perma. Ker se je tam zapletel v spor s poveljnikom taborišča, je bil dvakrat zaprt in hudo pretepen, to pa mu je narekovalo misel, da pobegne. Trije kozaki so ga namreč tako prebičali s knutom, da si je udarce zapomnil za vse življenje.47 V kaosu, ki je sledil februarski revoluciji, je poleti 1917 zbežal iz taborišča in se več ali manj peš pritepel do Petrograda v upanju, da bo dobil delo v Putilovskih zavodih, kjer se je res zaposlil za dva ali tri dni. Imel je celo priložnost slišati Lenina na mitingu in videti pisatelja Maksima Gorkega. Do Lenina je vse življenje ohranil globoko spoštovanje, kot priča dejstvo, da je v letih oblasti imel na delovni mizi v Beogradu njegovo fotografijo, na omari pa majhen doprsni kip.48 Ko je 13. julija prišlo do demonstracij, s katerimi so boljševiki skušali prevzeti oblast, je na njih tudi sam sodeloval, ker pa so bile zatrte, se je prepričal, da je revolucija propadla. Samo naključju se je imel zahvaliti, da ga ni pokosil rafal iz mitraljeza enega od policajev, ki so se po nalogu A. F. Kerenskega spopadli s skupinami demonstrantov. Najprej se je skrival pod mostovi na Nevi, nato pa je zbežal na Finsko, ki je bila kot avtonomna kneževina del ruskega carstva. Slišal je, da naj bi se tam zgodilo nekaj odločilnega. V bližini Ulenburga so ga aretirali, in ker ni govoril finsko, so menili, da je »nevaren boljševik«. Končno je policijo prepričal, da je le avstrijski vojni ujetnik, in zato so ga izpustili. Vrnil se je v Petrograd, kjer so ga spet ujeli in ga za tri tedne zaprli v temnice Petropavlovske trdnjave.49 Kdor jih pozna, ne more dvomiti, da se je čutil olajšanega, ko so odkrili, da je voennoplennyh, in ga izgnali na Ural. Toda še preden je prišel v Kungur, mu je uspelo zbežati v Sibirijo. Skočil je z vlaka za deportirance, in čeprav so ga zasledovali policaji, mu je uspelo, da se jim izmuzne. Vkrcal se je na potniški   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 64; Novi prilozi, III., n. d., str. 609; AS, Dedijer 1979 (AS, Dedijer), tehnična enota (t. e.) 215, G.. Vlahov, Život u Belom dvoru, Feljton, str. 83; L. Adamič, n. d., str. 338. 47   V. Dedijer, Novi prilozi, I., n. d., str. 65, 66; Novi prilozi, III., n. d., str. 50; Ju. S. Girenko, n. d., str. 18; J. Ridley, n. d., str. 65; L. Adamič, n. d., str. 339, 340. 48   J. Ridley, n. d., str. 320. 49   V. Dedijer, Novi prilozi, III., n. d., str. 50; D. Ćosić, Piščevi zapisci (1951–1968), n. d., str. 185. 46

20


Jože Pirjevec je preživel otroška in mladostna leta v Trstu, kjer se je rodil leta 1940. Rasel je v družini, ki mu je vcepila močno ljubezen do domovine, čeprav se je po vojni izselila iz Sežane zaradi odklonilnega odnosa do Titovega režima. Po končani filozofski fakulteti na Univezi v Trstu je nadaljeval študij na Normalki v Pisi, elitni italijanski visoki šoli, ki mu je odprla okno v svet. Diplomiral je iz zgodovine z razpravo o odnosih med slovanskimi in italijanskimi patrioti v času risorgimenta. Nato je obiskoval Diplomatsko akademijo na Dunaju in leta 1978 doktoriral na ljubljanski univerzi. Od leta 1971 je poučeval zgodovino Vzhodne Evrope na Univerzi v Pisi, pozneje pa isti predmet oziroma zgodovino slovanskih narodov v Trstu in v Padovi, kjer je leta 1986 postal redni profesor. Od leta 2001 poučuje sodobno zgodovino na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, sodeluje pa tudi s tamkajšnjim Znanstveno-raziskovalnim središčem. Svoje delo je posvetil problematiki mednarodnih stikov, kar ga je popeljalo v velike znanstvene centre: Dunaj, München, London, Moskvo, Rim, Paris, Berlin, Washington, New York, Boston, Prago, Varšavo, Oslo, Beograd, Zagreb, Ljubljano. To so mu omogočile prestižne štipendije, od katerih velja omeniti predvsem štipendijo A. von Humboldt-Stiftung. V zadnjih tridesetih letih je poleg številnih člankov objavil tudi devet monografij, ki so posvečene predvsem zgodovini slovenskega in jugoslovanskega prostora v 19. in 20. stoletju. Njegovo delo je bilo nagrajeno v Italiji in v Sloveniji, kjer mu je komisija Zoisovega sklada leta 2007 podelila naslov ambasador znanosti. Že vrsto let je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za njegov angažma na družbenem polju pa mu je leta 2011 Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja podelila listino ZZB NOB Slovenije. 

39,96 €

Še ena knjiga o Titu? Da, če je grajena na novih arhivskih virih in na najnovejših znanstvenih publikacijah o jugoslovanskem maršalu in njegovi dobi. Te kriterije pričujoča knjiga izpolnjuje, saj je sad dolgoletnega raziskovanja v mednarodnih in domačih arhivih, poleg tega pa temelji na poznavanju obširne literature, ki je v zadnjih desetletjih nastala o Titovi Jugoslaviji. Knjiga izvira iz monografij, ki jih je avtor izdal v prejšnjih desetletjih, predvsem iz Zgodovine Jugoslavije od leta 1918 do leta 1991, pa tudi iz študije, posvečene razkolu med Titom in Stalinom v letih 1948–1949. Avtor si je tokrat zastavil nalogo, osvetliti Titov lik, pa tudi zarisati skupinski portret politične elite, ki je delovala ob njem. V prvi vrsti velja to za Milovana Đilasa, Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankovića, pa tudi za srbske, hrvaške, slovenske, makedonske in bosanske politike liberalnega ali konservativnega kova, s pomočjo katerih je Tito oblikoval svojo notranjo in zunanjo politiko. Pri tem seveda ne gre spregledati vloge, ki so jo v njegovem življenju imele ženske, predvsem Jovanka Broz. Ob pripovedi o sodelovanju, razhajanjih in spopadih, ki so se razpletali med Titom in tovariši, je avtorju postajalo jasno, da s svojo analizo odgovarja tudi na vprašanje, zakaj je ta elita tako neslavno propadla in zakaj ima zgodba o Titu tudi svojo temno plat, in to kljub veličini njegovega boja proti Hitlerju, Mussoliniju in pozneje Stalinu in kljub globalni razsežnosti njegove neuvrščene politike.

Jože Pirjevec

TITO IN TOVARIŠI


Tito in tovariši