Page 1


Jonas Jonasson Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil Naslov izvirnika:

Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann © Jonas Jonasson, 2010

V soglasju s Pontas Literary & Film Agency

© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Vse pravice pridržane.

Iz švedščine prevedla Nada Grošelj

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.113.6-311.2 jonasson, Jonas Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil / Jonas Jonasson ; [prevedla Nada Grošelj]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. - (Zbirka Roman / Mladinska knjiga) Prevod dela: Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann isbn 978-961-01-2708-6 265650688 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Nihče ni znal uročiti poslušalcev tako kot dedek, kadar je posedal na pristaniški klopci in se s polnimi usti tobaka sklanjal nad svojo palico. »Ne, ampak … ali je to res, dedek?« smo osuplo vpraševali vnuki. »Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati,« je odgovarjal dedek. Ta knjiga je zanj. Jonas Jonasson


p rvo p o g l av j e Ponedeljek, 2. maja 2005 Morda bi pomislili, da bi se lahko odločil že prej in bil toliko možaka, da bi svojo odločitev sporočil okolici. Toda Allan Karlsson od nekdaj ničesar ni dolgo premleval. Zato se je misel komaj utegnila zasidrati v starčevi glavi, ko je že odpiral okno svoje sobe v pritličju doma upokojencev v södermanlandskem mestecu Malmköping in lezel skozenj na gredico. Manever je bil težaški, kar niti ni bilo čudno, saj je Allan prav tega dne dopolnil sto let. Manjkala je še slaba ura, preden naj bi v domski dnevni sobi izbruhnila rojstnodnevna veselica. Prišel naj bi celo občinski svetnik. Pa krajevni časopis. In vsi ostali starčki. In vse osebje z jeznorito sestro Alice na čelu. Prikazati se ni nameraval edinole slavljenec sam.

7


dr u g o p o g l av j e Ponedeljek, 2. maja 2005 Allan Karlsson se je obotavljal na gredi z mačehami, ki je tekla ob steni vzdolž doma. Nosil je rjav suknjič z rjavimi hlačami, na nogah pa je imel rjave copate. Resda ni bil kak promenadni lev, a to bi bil malokdo v njegovih letih. In bežal je z lastne rojstnodnevne zabave, kaj takega pa ni v njegovih letih nič manjša redkost – že zato ne, ker se v teh letih ne znajdemo prepogosto. Allan je tuhtal, ali bi se moral potruditi nazaj skozi okno po klobuk in čevlje, toda ko je zatipal, da ima vsaj listnico v notranjem žepu, kamor sodi, se je zadovoljil s tem. Za nameček je sestra Alice spet in spet dokazala, da ima šesti čut (vedno je izvohala njegovo žganje, kamorkoli ga je skril); kaj če jo notri v domu prav zdajle obhaja občutek, da se dogaja nekaj sumljivega? Le pot pod noge, dokler je še čas, je menil Allan in s škripajočimi koleni zlezel z gredice. Kolikor se je spomnil, je imel v listnici nekaj privarčevanih stokronskih bankovcev, in to je bilo dobro, saj se družbi prav gotovo ne bo mogel izogibati zastonj. Obrnil je torej glavo in se ozrl na dom upokojencev, o katerem je bil še ravnokar prepričan, da bo njegovo zadnje bivališče na zemlji. In tedaj si je dejal, da lahko umre tudi kdaj drugič in kje drugje. 8


Stoletnik se je podal na pot v scalkah (copatah, ki jim pravijo tako, ker možakarji v prezreli starosti pri odtakanju redko sežejo dlje od lastnih obuval). Najprej skozi park in nato ob robu odprtega polja, kjer je v sicer nadvse spokojnem mestecu kdaj pa kdaj zaživel semenj. Po nekaj sto metrih je zavil za ponosno okrajno srednjeveško cerkev in sedel na klop v bližini skupinice nagrobnikov, da bi si spočil kolena. Okolišanov ni trla tolikšna pobožnost, da Allan ne bi mogel računati na mir na svojem počivališču. Videl je, da se je po ironiji usode rodil istega leta kot neki Henning Algotsson, ki je ležal pod nagrobnikom prav nasproti njegove klopce. Razlikovala pa sta se med drugim v tem, da je Henning izdihnil že pred enainšestdesetimi leti. Ko bi bil Allan v pravem razpoloženju, bi nemara ugibal, od česa neki je umrl Henning pri pičlih devetintridesetih. Toda Allan se ni vmešaval v tuja dejanja in nehanja, če se je le dalo – in večinoma se je. Namesto tega je pomislil, da menda ni imel prav, ko je v domu tuhtal, da se konec koncev lahko kar poslovi od sveta in umre. Že res, da ga je vse bolelo, vendar je bilo brez dvoma veliko bolj zanimivo in poučno bežati pred sestro Alice kot pa negibno ležati dva metra pod zemljo. Nato se je slavljenec dvignil, ukrotil svoja občutljiva kolena, zaželel Henningu Algotssonu zbogom in se spet podal na svoj slabo načrtovani beg. Po pokopališču je križaril proti jugu, dokler mu ni zaprl poti kamnit zidec. Resda ni bil višji od kakega metra, toda 9


Allan je bil stoletnik, ne skakalec v višino. Na drugi strani pa je čakal malmköpinški potniški center in starec je pravkar dojel, da ga betežne noge nesejo tjakaj. Nekoč, že pred mnogimi leti, je Allan prečkal Himalajo. Tisto, tisto je bilo res naporno. Na to je pomislil zdaj, pred zadnjo oviro, ki je še stala med njim in potniškim centrom. Pomislil je tako živo, da se je zidec pred njegovimi očmi sfrknil malone v ništrc. In prav ko je bil najmanjši, se je Allan splazil čezenj, letom in kolenom navkljub. V Malmköpingu se redko tare ljudi in tisti sončni pomladni dan ni bil nikakršna izjema. Vse odkar je Allan v naglici sklenil, da se ne bo prikazal na svoji stoletnici, še ni srečal žive duše. Tudi čakalnica v potniškem centru je bila skoraj opustela, ko je pridrsal vanjo v svojih copatah. Toda zgolj skoraj. Sredi čakalnice sta stali dve vrsti klopi, s hrbti obrnjenih druga proti drugi. Vsi sedeži so bili prosti. Na desni sta bili dve prodajni okenci; eno je bilo zaprto, za drugim pa je sedel suh možiček z majhnimi okroglimi naočniki, redkimi, postrani počesanimi lasmi in v uniformnem telovniku. Mož se je ob Allanovem prihodu nejevoljno ozrl od računalniškega zaslona. Morda se mu je zdelo, da je to popoldne neznanska gneča, zakaj Allan je pravkar odkril, da ni edini potnik v čakalnici. V kotu je namreč stal mladenič suhljate postave z dolgimi in mastnimi plavimi lasmi, sršečo bradico in jakno iz džinsa z napisom Never Again na hrbtu. 10


Mladenič nemara ni znal brati, kajti vztrajno je vlekel za kljuko stranišča za invalide, kot da znak 'Zaprto', zapisan s črnimi črkami na oranžni podlagi, ne bi pomenil prav nič. Kakorkoli že, kmalu je stopil k vratom sosednjega stranišča, a tu se je pojavil drugačen problem. Očitno je bilo, da se mladenič noče ločiti od svojega velikega sivega kovčka na kolesih, žal pa je bilo stranišče premajhno za oba. Kot je sprevidel Allan, je imel le dve možnosti: da pusti kovček zunaj, medtem ko bo opravljal svoje potrebe, ali pa ga strpa noter in sam ostane zunaj. Toda Allan se je stežka vživel v mladeničeve težave. Po najboljših močeh je dvigal noge, ko je oddrobencljal proti možičku za odprtim prodajnim okencem in se pozanimal, ali bi se našlo kakšno javno prevozno sredstvo, ki bi v nasled­njih minutah krenilo na pot, kamorkoli že, in koliko bi v tem primeru stala vozovnica. Možiček je bil videti utrujen. Nekje na polovici Allanove razlage je menda izgubil nit, kajti po par trenutkih razmisleka je vprašal: »In kam ste nameravali odpotovati, gospod?« Allan je vzel nov zalet in spomnil možička, da je cilj svojega potovanja in, ko smo že pri tem, tudi način prevoza pravkar podredil ozirom, kot sta: a) čas odhoda; b) stroški. Možiček je spet pomolčal in preučeval vozne rede, medtem ko so mu Allanove besede pronicale v zavest. »Avtobus številka 202 odpelje v Strängnäs čez tri minute. Bi vam to ustrezalo?« 11


Da, Allan je menil, da bi šlo, in dobil podatek, da dotični avtobus odpelje s perona tik pred vrati terminala in da bi bilo vozovnico najprikladneje kupiti neposredno pri vozniku. Sam pri sebi se je Allan začudil, kaj neki počne možiček za okencem, če ne prodaja vozovnic, vendar ni rekel nič. Saj se je mogoče vpraševal o tem tudi možiček sam. Samo zahvalil se je za pomoč in poskusil pridvigniti klobuk, ki ga v naglici ni vzel s sabo. Stoletnik je sedel na klop v eni od obeh praznih vrst, sam s svojimi mislimi. Presneta veselica v domu naj bi se začela ob treh, dotlej pa je manjkalo le še dvanajst minut. Vsak hip bodo začeli butati po vratih njegove sobe in potem bo izbruhnil cirkus. Sam pri sebi se je slavljenec nasmehnil, ko je s kotičkom očesa opazil, da se nekdo približuje. Bil je mladenič suhljate postave z dolgimi in mastnimi plavimi lasmi, sršečo bradico in jakno iz džinsa z napisom Never Again na hrbtu. Mahal jo je naravnost proti Allanu in vlekel za sabo veliki kovček na štirih kolescih. Allan je uvidel, da se bo moral z dolgolas­ cem zelo verjetno spustiti v pogovor. Tudi prav, bo vsaj pobliže spoznal, kako kaj razmišlja današnja mladina. Res je sledil dvogovor, četudi manj pretanjen. Mladenič se je ustavil nekaj metrov pred Allanom in starca, tako je kazalo, premeril, nato pa izustil: »Ej, ti.« Allan je vljudno odvrnil, da mu tudi sam želi prijetno popoldne, in povprašal, ali mu lahko kako pomaga. Prav za 12


to je šlo. Mladenič je želel, da bi Allan popazil na kovček, medtem ko bi njegov lastnik zadovoljil svoje potrebe na stranišču. Ali kot se je izrazil: »Srati moram.« Allan je prijazno odgovoril, da je resda star in betežen, vendar mu oči še dobro služijo in na kovček mladega moža mu bržčas ne bo prenaporno popaziti. Pač pa mlademu možu priporoča, naj se pri opravljanju potrebe nekoliko podviza, ker mora Allan ujeti avtobus. Zadnje pripombe mladenič ni več slišal, kajti še preden je Allan izgovoril do konca, jo je urnih korakov že mahal proti stranišču. Stoletnik se nikoli ni jezil zaradi drugih ljudi, z razlogom ali brez; tudi zaradi neotesanosti tega mladeniča se ni razburil. Res pa ni občutil do njega nikakršne izrazite simpatije – in to najbrž ni bilo brez pomena za dogodke v neposredni prihodnosti. Zgodilo se je namreč, da je avtobus številka 202 pripeljal pred vhod terminala komaj nekaj sekund po tem, ko je mladenič zaprl straniščna vrata za sabo. Allan se je ozrl k avtobusu in potem na kovček, pa spet k avtobusu in spet na kovček. »Saj gre po kolescih,« si je dejal. »Pa še jermen ima, da ga vlečeš.« In tako je Allan presenetil samega sebe z odločitvijo, s katero je – tako bi lahko rekli – podal roko življenju. _____ 13


Voznik avtobusa je bil uslužen in vljuden, zato je staremu možu z velikim kovčkom pomagal v vozilo. Allan se je zahvalil za pomoč in iz notranjega žepa suknjiča izvlekel listnico. Voznik se je pozanimal, ali gospod mogoče potuje vse do Strängnäsa, toda Allan je prešteval zbrano imovino. Šeststo petdeset kron v bankovcih in še nekaj drobiža. Zdelo se mu je, da bo najbolje krepko zategniti pas, zato je položil predse petdesetkronski bankovec in vprašal: »Kaj mislite, kako daleč bi prišel s temle?« Voznik je dobrovoljno odvrnil, da je navajen ljudi, ki vedo, kam hočejo, ne pa tudi, koliko stane, medtem ko je to pot položaj zasukan na glavo. Nato je pogledal v svoj vozni red in pojasnil, da se je za oseminštirideset kron mogoče peljati do byringejske postaje. S tem je bil Allan zadovoljen. Dobil je vozovnico in dve kroni za vračilo. Pravkar ukradeni kovček je voznik postavil na prtljažni prostor za svojim sedežem, medtem ko je Allan sedel v prvo vrsto na desni. Od tod je skozi okno videl v čakalnico potniškega centra. Ko je voznik že vžgal in speljal, so bila straniščna vrata še vedno zaprta. In ob misli na skorajšnje razočaranje, ki je čakalo mladeniča, je Allan upal, da preživlja notri čim lepše trenutke. Na avtobusu za Strängnäs ni bilo tisto popoldne nikakršne gneče. V predzadnji vrsti je sedela ženska srednjih let, ki je vstopila v Flenu, v sredini mlada mamica, ki se je prebila na avtobus v Solbergi skupaj z dvema otrokoma, eden od njiju 14


je bil še v vozičku, čisto spredaj pa silno star mož, ki se jim je pridružil v Malmköpingu. Zadnji je pravkar razmišljal, zakaj je pravzaprav ukradel veliki sivi kovček na štirih kolesih. Mogoče zato, ker ga je pač lahko? In ker je bil njegov lastnik teleban? Ali zato, ker bi se v kovčku utegnil najti kak par čevljev in celo klobuk? Ali pa zato, ker starec ni imel kaj izgubiti? Ne, na to vprašanje Allan ni našel odgovora. Ko se življenje zavleče v podaljšek, si zlahka jemlješ svoboščine, je pomislil in se udobno namestil. Ura je odbila tri in avtobus je zapeljal mimo naselja z umetnim jezerom Björndammen. Allan je ugotovil, da je z razvojem dogodkov doslej lahko zadovoljen, in zaprl oči za popoldanski dremež. V istem trenutku je na vrata sobe številka 1 v malmkö­ p­inškem domu upokojencev potrkala sestra Alice. Potrkala je še enkrat in še enkrat. »Konec izmikanja, Allan. Občinski svetnik in vsi so že tukaj. Slišiš? Saj ga nisi spet dajal na zob, Allan? Takoj zdaj boš prišel ven, Allan! Allan?« Nekako ob istem času so se odprla vrata trenutno edinega uporabnega stranišča v potniškem centru. Iz njega je stopil mladenič, olajšan v dvojnem pomenu besede. Napravil je nekaj korakov proti sredini čakalnice, medtem ko si je z eno roko popravljal pas, z drugo pa si oral po laseh. Tedaj je obstal, se zastrmel v prazni vrsti klopi in s pogledom šinil najprej desno, potem levo. Nato je glasno rekel: 15


»Kakšna jebena pofukana kurčeva pizdarija …« Zmanjkalo mu je besed, a je znova vzel zalet: »Crknil boš, pizda stara. Samo da te najdem.«

16

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil  

Knjižni prvenec Jonasa Jonassona, ki si je prej služil kruh kot novinar, je takoj po izidu zbudil zanimanje največjih svetovnih založb, krit...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you