Issuu on Google+

S T A L I N


Simon Sebag Mont ef ior e

STALIN N A DV ORU RDEČEG A C ARJA

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA


Simon Sebag Montefiore

S T A L I N Na dvoru rdečega carja

Prevedli Jolanda Blokar (Predstavitev in zahvale–5. del) in Danica Križman (6. del–10. del) Svetovalka dr. Katerina Malšina Uredil Valentin Logar Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Fotografije tehnično uredil Lucijan Velikonja Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2014 Direktor Miha Kovač Tisk Gorenjski tisk storitve, d. o. o. Naklada 4500 izvodov, 1. izdaja Naslov izvirnika Simon Sebag Montefiore Stalin • The Court of the Red Tsar Prvič izdano pri založbi Weidenfeld, London. Izdano v Veliki Britaniji v angleškem jeziku pri založbi Penguin Books Ltd. Copyright © 2009 Penguin Books Ltd. Vse pravice pridržane. © 2013 za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana. Vse pravice pridržane. Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Stalin J. V. 94(47)"1925/1953" MONTEFIORE, Sebag, 1965− Stalin : na dvoru rdečega carja / Simon Sebag Montefiore ; [prevedli Jolanda Blokar (Predstavitev in zahvale − 5. del) in Danica Križman (6. del − 10. del)]. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2014 Prevod dela: Stalin ISBN 978-961-282-000-8 272666880 Brez pisnega dovoljenja založbe so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

jhj


Vs e b i na

Predgovor k slovenski izdaji (Jože Pirjevec) Stalinova družina « 17 Zemljevidi « 18/19 Uvod in zahvale « 20 Seznam likov « 25

«

Prolog – Praznična večerja: 8. november 1932

9

«

29

Prvi del – Tisti čudoviti časi: Stalin in Nadja, 1878–1932 01 Gruzijec in dijakinja « 49 02 Kremeljska družina « 61 03 Zapeljivec « 66 04 Lakota in vesela druščina: Stalin na vikendu « 79 05 Počitnice in pekel: politbiro na morju « 91 06 Vlaki, polni trupel: ljubezen, smrt in histerija « 101 07 Stalin intelektualec « 111

«

47

Drugi del – Vesela tovariša: Stalin in Kirov, 1932–1934 « 119 08 Pogreb « 121 09 Vsemogočni vdovec in njegova ljubeča družina: Sergo, boljševiški princ « 131 10 Pokvarjena zmaga: Kirov, zarota in sedemnajsti kongres « 141 11 Umor ljubljenca « 147 Tretji del – Na robu, 1934–1936 « 159 12 »Sirota sem«: strokovnjak za pogrebe « 161 13 Tajno prijateljstvo: Novgorodska vrtnica « 172 14 Škratov vzpon, casanovov padec « 179 15 Car se vozi z metrojem « 187 16 Izberite partnerje, zajahajte jetnike: montirani proces

«

Četrti del – Pokol: Ježov, strupeni škrat, 1937–1938 « 205 17 Rabelj: Berijev strup in Buharinov odmerek « 207 18 Sergo: smrt »idealnega boljševika« « 219

195


19 Pokol generalov, Jagodov padec in materina smrt « 227 20 Prelivanje krvi v številkah « 236 21 Robida pri delu in igri « 243 22 Okrvavljeni rokavi: tesni morilski krog « 251 23 Družabno življenje v času terorja: žene in otroci veljakov

260

«

Peti del – Pokol: Berijev prihod, 1938–1939 « 267 24 Stalinove Judinje in družina v nevarnosti « 269 25 Berija in utrujenost rabljev « 276 26 Tragedija in razvrat Ježovih « 283 27 Smrt Stalinove družine: nenavadna snubitev in gospodinja

«

290

Šesti del – »Velika igra«: Hitler in Stalin, 1939–1941 « 301 28 Razkosanje Evrope: Molotov, Ribbentrop in Stalin se ukvarjajo z judovskim vprašanjem « 303 29 Pomor zakonskih žena « 317 30 Koktajli Molotov: zimska vojna in Kulikova žena « 290 31 Molotov se sestane s Hitlerjem: tvegano zaostrovanje in zablode 32 Odštevanje: 22. junij 1941 « 352 Sedmi del – Vojna: šušmarski genij, 1941–1942 « 359 33 Optimizem in zlom « 361 34 »Krvoločen kot pes«: Ždanov in obleganje Leningrada « 380 35 »Lahko ubranite Moskvo?« « 390 36 Molotov v Londonu, Mehlis na Krimu, Hruščov na robu živčnega zloma « 404 37 Churchill na obisku pri Stalinu: Marlborough proti Wellingtonu 38 Stalingrad in Kavkaz: Berija in Kaganovič v vojni « 419

«

336

«

413

Osmi del – Vojna: genialni zmagovalec, 1942–1945 « 427 39 Stalingrajski vrhovni poveljnik « 429 40 Sinovi in hčere: Stalin in otroci politbiroja v vojni « 439 41 Stalinov glasbeni natečaj « 449 42 Teheran: Roosevelt in Stalin « 455 43 Nastopaški osvajalec: Jalta in Berlin « 471 Deveti del – Nevarna igra za nasledstvo, 1945–1949 « 481 44 Bomba « 483 45 Berija: oblastnik, soprog, oče, ljubimec, ubijalec, posiljevalec

«

494


46 Povprečna noč v življenju Josifa Visarionoviča: tiranija večerij in filmov « 504 47 Molotov dobi priložnost: »Pijan bi storil vse, kar ti pride na misel!« « 523 48 Prestolonaslednik Ždanov in krvava preproga Abakumova 49 Zaton Žukova in plenilci Evrope: carska elita « 536 50 »Sionisti so te speljali na led!« « 549 51 Osamljeni starec na počitnicah « 554 52 Nenavadni smrti: judovski igralec in izbrani dedič « 563 Deseti del – Šepavi tiger, 1949–1953 « 573 53 Aretacija tovarišice Molotov « 575 54 Umor in svatba: leningrajski primer « 581 55 Mao, Stalinov rojstni dan in korejska vojna « 592 56 Škrat in zdravniki ubijalci: Bij, bij in spet bij! « 601 57 Slepi mački in povodni konji: uničenje stare garde « 614 58 »Pokončal sem ga!«: pacient in trepetajoči zdravniki « 626 Epilog

«

639

Izbrana bibliografija « 647 Imensko kazalo « 661

«

529


Za Lily Bathsheba


9

µ Predgovor k slovenski izdaji

V

em, da bodo na mojo glavo zlivali golide gnoja, ko me ne bo več,« je v času druge svetovne vojne Stalin zaupal A. E. Golovanovu, maršalu sovjetskega letalstva. Nato je napravil nekaj korakov, pripoveduje slednji v svojih spominih, in nadaljeval: »Toda prepričan sem, da bo veter zgodovine vse to razgnal.« Predajal se je utvari, ki je čas ni potrdil. Čim bolj so se odpirali arhivi in postajali dostopni spominski viri ter čim več je bilo ustnih pričevanj, tem bolj je postajalo očitno, da je Stalin eden najhujših trinogov v človeški zgodovini, s katerim sta se v antiki lahko merila le Kaligula in Neron, v prejšnjem stoletju pa samo Adolf Hitler. Razlika med njimi pa je bila v tem, da sta bila prva dva na oblasti samo nekaj let, saj sta kmalu postala žrtvi pretorjanske zarote, in da je Führer storil samomor že po dvanajstih letih krvave diktature, medtem ko je Stalin gospodaril nad sovjetskimi narodi od Leninove smrti leta 1924 pa do svojega zadnjega dne leta 1953. S strahovlado in v imenu prepričanja, da je mogoče ne glede na uporabljena sredstva ustvariti na svetu idealno družbo, je pahnil v smrt, lakoto, suženjstvo in neskončno trpljenje na milijone ljudi. Najhuje pa je, da je vzvišeni ideji socializma zadal tako uničujoč udarec, da je skoraj povsem zavrl njen obstoj in nadaljnji razvoj. Eno od najzajetnejših golid gnoja je na Stalinovo glavo zlil avtor pričujoče knjige, angleški zgodovinar Simon Sebag Montefiore. Kako se mu je to posrečilo? Tako, da je napisal besedilo, ubrano v bleščečo pripoved, ki je pravo nasprotje moralni bedi in morilski izprijenosti glavnega junaka zgodbe in njegovih sodelavcev. Pa tudi tako, da je svojo pozornost osredotočil na Stalinov »dvor«, na njegovo širšo družino, otroke, prijatelje in zločinske, pogosto sadistične pajdaše ter nam z veliko pozornostjo za detajl nanizal verigo

»


10

Stalin • Na dvoru rdečega carja

njihovih življenjskih usod. Tako je nastal grotesken in strašen skupinski portret sovjetske elite, v ozadju katere se kakor temačni oblaki kopičijo tragedije milijonov ljudi, žrtev terorja gruzijskega hozjajina, gospodarja, kakor so mu rekli tisti, ki so bili v tesnih stikih z njim. Stalin je v svojem bistvu združeval vrsto negativnih značajskih potez: klerikalni fanatizem gojenca tifliškega/ tbilijskega semenišča, zakavkaško klansko nagnjenje k nasilju in spletkarjenju, makiavelistični in brezdušni cinizem Leninovega boljševizma, neskončni pohlep po oblasti in vero v svoje mesijansko poslanstvo. Vse to pa je bilo dodatno obremenjeno s psihičnimi travmami iz otroštva in s preganjavico, ki je bila pri njem kronična, a je z leti postajala vedno izrazitejša. Če k temu dodamo še njegovo inteligenco in intelektualno razgledanost (med diktatorji dvajsetega stoletja je bil gotovo najbolj načitan), si ni težko predstavljati, da nam Sebag Montefiore predstavlja človeka, ki je bil zaradi okoliščin, ki so mu omogočile absolutno oblast, smrtno nevaren. Tudi tistim, ki so mu bili najbližji. Uvod v knjigo prinaša opis večerje, ki so jo organizirali v Kremlju na obletnico oktobrske revolucije 8. novembra 1932. Z mojstrsko spretnostjo izkušenega pripovedovalca nas avtor popelje najprej v spalnico Stalinove mlade žene Nadje Alilujeve, ki se pripravlja na slavje in si pomerja črno obleko z uvezenim robom rdečih vrtnic – iz Berlina ji jo je pravkar prinesel njen brat. Podaril ji je tudi damsko pištolo, skoraj igračko, s katero pa si je Nadja po burni večerji, na kateri se je z možem na smrt sprla, vzela življenje. Morda pa tudi ne, saj ne moremo izključiti možnosti, da jo je Stalin v navalu jeze ubil. Ta družinska tragedija, ki je Josifa Visarionoviča in otroka, ki ju je imel z Alilujevo, Vasilija in Svetlano, usodno zaznamovala, pa se vključuje v še strašnejši, umetno organizirani »golodomor«, množično lakoto, s katero je hotel diktator uničiti ukrajinske »kulake« in dati zagon pospešeni industrializaciji Sovjetske zveze. Na eni strani se soočamo tako z individualno smrtjo Stalinu drage osebe, na drugi pa z načrtovanim pomorom milijonov, z deportacijo preživelih, z enim najbolj grozovitih genocidnih dejanj dvajsetega stoletja. Prepletanje osebnih tragedij nedolžnih ljudi, pa tudi zločincev, ki so še včeraj zvesto služili Stalinu, z množičnimi čistkami, terorjem, preganjanjem, zasužnjevanjem celih družbenih slojev, političnih skupin, celo narodov, je vseskozi prisotno v Sebag Montefiorejevi knjigi. Skozi prizmo tragične usode posameznikov se nam odkriva vsa iztirjenost Stalinovega režima, ki je v imenu svetlih idealov enakosti in bratstva ustvaril pekel na zemlji. Najhujše pa je dejstvo, da so v ta režim tudi v naši domovini, pogosto celo v naših družinah mnogi slepo verjeli, ga podpirali in ga skušali posnemati. In to v prepričanju, da njegovi kriminalni ekscesi niso izraz ideološke izprijenosti, temveč zaosta-


Predgovor k slovenski izdaji

11

losti ruske stvarnosti. »Pri nas bo drugače,« so pravili naši komunisti. Ni bilo drugače, vsaj dokler jih Stalin s silo ni izgnal iz svojega raja in skušal uničiti. Kakšna je bila vloga jugoslovanskih politikov na Stalinovem dvoru? V drugi polovici tridesetih let, ko je prišlo do čistke »trockistov« in drugih »sovražnikov ljudstva«, so bili Jugoslovani, ki so bili navzoči v Moskvi, pod udarom kot vsi preostali predstavniki komunističnih partij Zahoda. Od približno 900 ljudi, kolikor jih je štela jugoslovanska diaspora, je okrog 800 zajel vrtinec Stalinovega terorja. Rešili so se v glavnem tisti, ki so jih poslali na partijsko delo v domovino, kot se je zgodilo z Edvardom Kardeljem, ali v boj na Pirenejski polotok, kjer je divjala državljanska vojna. Tako tisti, ki so končali v Lubjanki ali, če so imeli srečo, v sibirskih gulagih, kot oni, ki so se živi vrnili iz Španije, pa so bili preveč nepomembni, da bi lahko stopili na Stalinov dvor. Tudi o Josipu Brozu - Titu Stalin do izbruha vojne ni vedel ničesar, pa čeprav je slednji leta 1937 postal neformalni vodja KPJ. Tega si Tito tudi ni želel, ker je dobro vedel, s kom ima opraviti. Ko mu na začetku leta 1938 v Moskvi niso hoteli izdati dovoljenja za vrnitev v domovino, mu je bolgarski prijatelj Ivan Karaivanov svetoval, naj se pisno obrne na hozjajina. »Bolje, da Stalin o meni nič ne ve,« je zvenel previdni Titov odgovor. Stalin se je začel resneje zanimati za Tita šele konec leta 1941, ko so Britanci pritisnili na njegovo vlado, naj prisili partizane v sodelovanje s četniki Draže Mihailovića. »Videti je,« je smeje komentiral to potezo, »da predstavljajo jugoslovanski partizani resno silo, če se Angleži obračajo na nas za pomoč.« In ker je to storila tudi ubežniška vlada kralja Petra, je še dodal: »Sami se ne morejo sporazumeti s partizanskim gibanjem v domovini, zato hočejo z našo pomočjo podrediti partizane Mihailoviću in jih nato zadušiti. Vse to je jasno kot beli dan. Zvite, a otročje pasti! Škoda, da za zdaj lahko s partizani samo sočustvujemo, ne moremo jim pa nuditi nobene konkretne pomoči.« Čeprav je Georgi Dimitrov, vodja Kominterne, v naslednjih mesecih hozjajina pogosto opozarjal, da je treba za partizane nekaj storiti, sovjetske podpore do začetka leta 1944 ni bilo od nikoder, tudi zaradi tega, ker se je Stalin bal, da bi se ne zameril zahodnim zaveznikom, češ da podpira revolucijo v Srednji Evropi in na Balkanu. To je bil tudi poglavitni razlog, da je od samega začetka jugoslovanske vstaje proti silam osi prišlo do trenj med Moskvo in Vrhovnim štabom, kajti prva je zagovarjala koncept »domovinske vojne« kot edini primeren v danem trenutku, drugi pa je povezoval narodnoosvobodilni boj s porazom kraljevega režima in socialno preobrazbo jugoslovanske družbe pod geslom: »Ni vrnitve na staro.« Ker je Tito trdovratno vztrajal pri svojem in ta politični program tudi javno razglasil na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu, je Stalin nad takšnim samovoljnim obnašanjem – na kakršnega ni bil navajen


12

Stalin • Na dvoru rdečega carja

– besnel od jeze in jugoslovanske voditelje obtoževal, da so mu zabodli nož v hrbet. Težko je reči, kako bi se odnosi med Jugoslovani in Sovjeti razvijali dalje, če bi Britanci konec novembra 1943 na srečanju v Teheranu, kjer so se prvič sestali trije veliki, Churchill, Roosevelt in Stalin, ne predlagali, da je treba partizane podpreti, kajti samo oni »pobijajo Nemce«. Britanski premier se je odločil, da bo pustil na cedilu Mihailovića, na katerega je do tedaj stavil, delno zato, ker je vedel, da slednji sodeluje z Wehrmachtom in da s četniki ni mogoče računati kot z udarno vojaško silo, delno pa tudi zato, ker je zmotno verjel, da bo rešil kralja Petra, če se mu bo uspelo sporazumeti s Titom. Ko se je Stalin zavedel, da se zahodnim zaveznikom ne bo zameril, če Tita tudi sam podpre, je to priložnost takoj izrabil in pri tem koval iste načrte kot njegov britanski kolega: s tem, da podpre partizane, bo utrdil svoj vpliv na povojnem Balkanu. Kakor pripoveduje maršal Golovanov, mu je Stalin že ob vrnitvi iz Teherana med postankom na letališču v Bakuju ukazal, da je treba za vsako ceno organizirati redne pošiljke pomoči Titovim enotam. Kljub težavam zaradi ogromne razdalje in zaradi tega, ker so morali Sovjeti leteti večinoma nad zasedenimi ozemlji, so prve pošiljke orožja začele prihajati sredi januarja 1944. V istem času je Stalin sklenil, da ne bo vzdrževal odnosov z Vrhovnim štabom samo prek tajne partijske linije, temveč da bo v Bosno poslal vojaško misijo, ki bo akreditirana pri Avnoju. S svoje strani je Tito prav tako sklenil poslati v Moskvo svojo misijo, na čelu katere sta bila general Velimir Terzić in Milovan Đilas. Tega je tudi kot prvega med Jugoslovani spomladi 1944 doletela čast, da ga je hozjajin povabil na večerjo v svojo dačo v Podmoskovju. Pri tem ni skrival, kako si predstavlja povojno Evropo, saj je jasno povedal, da se bo v deželah, ki jih bodo osvobodili zahodni zavezniki, uveljavil kapitalistični sistem, v tistih, ki jih bo zasedla Rdeča armada, pa socialistični družbeni sistem. Obenem pa si tudi ni delal utvar, da bo odnos med obema sistemoma prijateljski. Zato je Đilasa svaril, naj Tito pazi, da Britanci ne bi proti njemu organizirali kakega atentata, in naj se z njihovimi letali ne vozi, češ »letala se v zraku rada pokvarijo«. Svoje nezaupanje do britanskega premiera in njegovega vmešavanja v balkanske razmere je izrazil že na začetku leta 1944, ko so ga obvestili, da je slednji poslal k Titu svojega sina Randolpha. Po kratkem molku je v pogovoru z Golovanovim komentiral: »Upoštevajte, da sinov prvih ministrov ne spuščajo s padali kar tako in da se ti v tujih štabih ne pojavljajo brez določenih ciljev.« In ko je prišla novica o desantu na Drvar, s katerim so Nemci 25. maja 1944 hotel zajeti Tita, je pikro menil: »Sinčki očitno ne zapravljajo svojega časa.« Tudi zaradi zmagovitega pohoda Rdeče armade proti Donavi avgusta 1944 se je konec naslednjega meseca sam Tito podal v Moskvo. Med pomladjo in


Predgovor k slovenski izdaji

13

jesenjo tega leta so se odnosi med njim in hozjajinom tako utrdili, da se slednjemu ni zdelo več potrebno pred Churchillom skrivati, kakšen je končni cilj narodnoosvobodilnega boja. Dovolil je, da sovjetski letalci, navzoči v južni Italiji pod okriljem Britancev, tajno organizirajo Titov odhod z Visa, kamor se je zatekel vrhovni štab po nemškem desantu na Drvar. S tem »vnebohodom«, kakor je posmehljivo dejal britanski premier, je Tito stopil na Stalinov dvor, pri čemer je napovedal novost, ki se je nato udejanjila po vojni. Do tedaj so imeli pravico do vstopa v najožji krog, ki je obdajal hozjajina, samo člani njegove družine in najpomembnejši sovjetski politiki, odtlej pa so se jim pridružili še vazali iz vzhodnih in srednjevropskih držav, ki so postale del sovjetskega imperija. Stalin je bil prepričan, da bo Tito prvi med njimi, in je z njim tako tudi ravnal: z grobostjo, ki je bila zanj značilna, pa tudi s prav tako značilnimi izrazi zaupanja in pozornosti. Povabil ga je na primer na sejo vrhovnega štaba, kjer je tekla beseda o pohodu Rdeče armade na Berlin, pa tudi na večerjo v svojo dačo, kjer je maršal spoznal, kakšna kalvarija je lahko ta privilegij. Po ruskem običaju je zdravica sledila zdravici, pijančevanju ni bilo ne konca ne kraja, tako da je Titu, ki ni bil navajen na tolikšne količine alkohola, postalo slabo. Zatekel se je na vrt in tam bruhal. Nenadoma se je med drevesi pojavila senca debelušnega, uradniku nižjega ranga podobnega človeka. Bil je Berija, vodja KGB, eden od najstrašnejših in moralno najbolj izprijenih Stalinovih krvnikov, ki je šepnil: »Ne bojte se, samo jaz sem, Vaš prijateljski policaj.« Da je prijatelj, je Berija dokazal tudi potem, ko je leta 1948 prišlo do razkola med Titom in Stalinom. Čeprav tega ni mogel odkrito povedati, saj se je v Moskvi ustvarilo ozračje, ki je bilo tako nabito s sovraštvom do Tita, da bi bila vsaka beseda njemu v prid lahko smrtno nevarna, se gruzijski klavec in zločinski spolni razvratnež s politiko svojega hozjajina ni strinjal. Po pričevanju vodilnega italijanskega komunista Giancarla Pajette je ostal po izključitvi KPJ iz Informbiroja v tajnih stikih z Beogradom, pri čemer ne gre zanemariti tudi informacije, ki jo je podal Lado Kozak, eden prvih slovenskih komunistov. Po njegovem pričevanju naj bi Lidija Šentjurc, Titova ljubljanska zaupnica, večkrat odhajala na Dunaj, kjer naj bi se srečevala z predstavniki sovjetskih tajnih služb. So to bili Berijevi ljudje? Berijeva zvezda je začela ugašati že v prvih povojnih letih, ko je izgubil nadzor nad tajnimi »organi«, na čelu katerih ga je nasledil drugi od Stalinovih gruzijskih najtesnejših sodelavcev, Viktor Abakumov. Kljub temu da je nadarjeni in inteligentni Berija avgusta 1949 dosegel ogromen uspeh, saj so pod njegovim nadzorom sovjetski znanstveniki v rekordnem času uspešno preizkusili atomsko bombo, je postal Stalinu vedno bolj nadležen. Bilo je očitno, da je samo vprašanje časa, kdaj ga bo doletela usoda njegovih predhodnikov


14

Stalin • Na dvoru rdečega carja

G. G. Jagode in N. I. Ježova, se pravi strel v tilnik. V tem kontekstu se postav­ lja vprašanje, ali Berija ni Stalina prehitel in pripomogel k njegovi nenadni smrti, pa tudi, ali ni pri tem sodeloval Tito. Simon Sebag Montefiore ne izključuje možnosti, da so Stalina zastrupili z warfarinom, zdravilom za redčenje krvi, ki naj bi povzročil v njegovih zadnjih urah močno želodčno hemoragijo (o kateri pa v sklepnem zdravniškem poročilu ni besede). O tem, da so hozjajina zastrupili njegovi najbližji sodelavci, sta bila med drugimi prepričana njegov sin Vasilij, pa tudi Pavel Sudoplatov, strokovnjak za »mokre posle«, tj. politične umore, ki je za to dejanje obtožil »Berijeve ljudi«. Sudoplatov je bil eden zadnjih, s katerimi se je komaj dobra dva tedna pred svojo smrtjo Stalin pogovarjal o atentatu na Tita. V spominih pripoveduje, da je Stalin štel odstranitev jugoslovanskega maršala kot nadvse pomembno za okrepitev »našega položaja v Vzhodni Evropi in našega vpliva na Balkanu«. Pri tem je menil, da je treba nalogo izpeljati profesionalno. Najbolje bi bilo, če bi bilo mogoče izrabiti osebna trenja, ki naj bi obstajala v jugoslovanskem političnem vrhu. Da bi se seznanil s položajem, je naslednji dan Sudoplatov dobil dva dosjeja, naslovljena »Mrhovinar« in »Neron«, v katerih je bila ocena Titove dejavnosti, dopolnjena s tedenskimi poročili sovjetskega veleposlaništva v Beogradu. Na podlagi teh dokumentov je ugotovil, da je nemogoče priti v bližino Tita. Zato je zavrnil načrt, ki ga je predlagal eden od agentov tajnih služb, J. R Griguljevič - Max, da bi maršala kot diplomatski predstavnik Kostarike v Jugoslaviji na sprejemu zastrupil ali ga ustrelil. In to kljub temu, da so mu pokazali pismo Griguljeviča, v katerem je ženi izjavljal, da je pripravljen opraviti svojo nalogo tudi za ceno lastnega življenja. (Sudoplatov je bil prepričan, da je pismo napisal pod pritiskom.) Na sestanku z zadnjim Stalinovim vodjem tajnih služb, S. D. Ignatjevom, so Griguljevičevo pobudo zagovarjali štirje tesni sodelavci N. S. Hruščova, kar kaže, da je bil tudi ta vpleten v načrtovanje atentata na Tita. To je Sudoplatova spravilo v zadrego, saj se je v preteklosti o podobnih občutljivih vprašanjih pogovarjal samo s Stalinom ali Berijo. Kljub temu je svoje stališče zagovarjal celo z etičnim argumentom, da namreč »v mirnem času nimamo pravice pošiljati svojega agenta v gotovo smrt«. Sestanek je sklenil Ignatjev z ugotovitvijo, da »mi vsi moramo misliti, misliti in še enkrat misliti, kako izpolniti direktive partije«. O tem, da so v Moskvi o atentatu na Tita intenzivno razmišljali, ne more biti dvoma. Predvsem znotraj tako imenovanega »Laboratorija 12«, ki ga je že v dvajsetih letih ustanovil Jagoda, takratni načelnik tajnih služb, po poklicu lekarnar. V okviru programa Piščal, organiziranega za raziskavo na področju psihotropnih in nevrotropnih bioloških snovi za potrebe KGB, je omenjeni inštitut v poznih štiridesetih letih razvil smrtonosne klice v prahu, s katerimi


Predgovor k slovenski izdaji

15

je bilo mogoče okužiti izbrano žrtev, ne da bi se ta zavedela, kaj se dogaja. Ta preparat naj bi bil namenjen Titu. V zvezi s Stalinovimi načrti, da odstrani Tita, Sebag Montefiore v pričujoči knjigi piše, da so po smrti hozjajina v predalu njegove pisalne mize pod časopisnim listom našli pet pomembnih zasebnih pisem. Med njimi pismi Lenina in Buharina in Titovo pismo: »Ne pošiljaj več ljudi, da me ubijejo. Zajeli smo jih že pet. Če ne boš nehal pošiljati atentatorjev, bom sam poslal enega v Moskvo in verjemi, ne bo mi treba pošiljati še drugega.« Očitno je, da vsemogočnemu in vsega zmožnemu Stalinu Tito ne bi tako zagrozil, če ne bi bil stoodstotno prepričan vase. V oddaji BBC-ja, posvečeni Stalinovi smrti in njegovim možnim morilcem, Sebag Montefiore meni, da je Berija med vsemi najbolj verjetni morilec, da pa je kljub temu za Stalinovo smrt še najbolj kriv Stalin sam. Na dvoru je namreč ustvaril takšno ozračje terorja, da si njegovi osebni stražarji niso upali stopiti v njegovo sobo in pogledati, ali se mu je kaj zgodilo, čeprav se ni prikazal kar osemnajst ur: od 4. ure zjutraj v nedeljo, 1. marca, ko je po nočnem popivanju odslovil svoje pivske tovariše, pa do 23. ure istega dne. Ko mu je gardist le prinesel pošto, ki je prišla iz Kremlja, ga je našel na tleh v komi, ker ga je zadela možganska kap. S pomočjo služinčadi so ga položili na divan, vendar niso poklicali zdravnikov, kajti o tem naj bi imel pravico odločati samo Berija. Tega pa niso našli vse do 3. ure zjutraj: bil je z eno od svojih priležnic. Drugega marca naslednjega dne se je pojavil v Kuncevem le zato, da je pijan nadrl gardiste: »Kaj uganjate paniko! Ne vidite, da tovariš Stalin krepko spi! Marš, vsi od tod in ne motite spanja Josifa Visarionoviča. Bom že poračunal z vami!« Šele ob 7. uri zjutraj (po drugi različici ob devetih) se je vrnil v dačo v spremstvu Malenkova in Hruščova. Nato so se jim pridružili še preostali člani politbiroja, ki so končno le poskrbeli za medicinsko pomoč. Specialisti, ki so jih poklicali, pa Stalina nikoli prej niso videli, saj je njegov osebni zdravnik V. I. Vinogradov z drugimi vodilnimi kolegi, krivimi, da so Judje, sedel v ječi obtožen zarote. Sledila je tragikomedija, v kateri je glavno vlogo odigral Berija: najprej je z gromkim glasom, da so ga vsi slišali, zagrozil zdravnikom, da so odgovorni za Stalinovo življenje, nato pa odvihral v Kremelj, kjer je verjetno očistil njegov trezor in uničil papirje, ki bi ga lahko kompromitirali. Ko se je čez nekaj ur vrnil v dačo, je samozavestno predlagal tovarišem, da je treba izdati poročilo o Stalinovi bolezni. V naslednjih urah je od časa do časa stopil do umirajočega in mu prigovarjal. »Tovariš Stalin, tu je ves politbiro. Reci nam kaj.« Obnašal se je kot prestolonaslednik in se pretvarjal, da je žalosten, ko se mu je zdelo, da je Stalin pri zavesti, ko je menil, da ga ne more več slišati, pa ga glasno psoval. Petega marca ob pol desetih je Stalin končno izdihnil.


16

Stalin • Na dvoru rdečega carja

Začel se je boj za oblast, v katerem se je zdelo, da bo Berija zmagovalec. Bil je pripravljen na velikopotezne in liberalne reforme v notranji in zunanji politiki, ki so napovedovale Gorbačova, kakor pravi Sebag Montefiore, toda »tovarišev« v politbiroju ni prepričal. Zaradi njegove morilske preteklosti so se ga preveč bali. S pomočjo maršala Žukova, zavojevalca Berlina, so skovali proti njemu zaroto in ga komaj nekaj mesecev po Stalinovi smrti, 25. junija 1953, aretirali ter mu sodili. V njegovi torbi so našli osnutek pisma, naslovljenega na Rankovića, v katerem je predlagal srečanje s Titom. To so mu šteli v zlo, češ da je prekoračil voljo politbiroja, ki je bil sicer pripravljen obnoviti odnose z Jugoslavijo, toda kot s kapitalistično državo, ne pa kot z državo, ki gradi socializem. Berija je bil o pravilnosti svoje jugoslovanske politike tako globoko prepričan, da je še iz zapora pisal Malenkovu, naj mu pomaga, in pri tem omenjal, da je »pripravljal misijo v Jugoslavijo« z njegovim dovoljenjem. Nič ni zaleglo. Tudi sam je klavrno končal na morišču z rokami, privezanimi na kavelj. Tako je vpil, da so mu s cunjo zamašili usta, preden ga ni za vedno utišal smrtonosni strel. Vlogo Titove kamarile v spletkah Stalinovega dvora sem nekoliko obširneje opisal zato, ker se mi zdi vredno, da razkošnemu mozaiku Sebag Montefiorejeve pripovedi tudi sam dodam drobno, a pomenljivo »jugoslovansko« epizodo. Bralec, ki bo vzel v roke to knjigo, ne bo razočaran: prevzela ga bo z eleganco in čarom avtorjeve proze in ga obenem vznemirila z grozljivostjo vsebine, ki ji v človeški zgodovini ni bilo para. Dr. Jože Pirjevec


Johnreed ‘Jonnik’ 1927–1990

Mariko Svanidze 1894–1942

Sašiko Svanidze ?

* Vladimir Redens je leta 1948, potem ko ga je posvojil Fjodor Alilujev, prevzel očimov priimek Alilujev.

Op.: Družinsko drevo vključuje le glavne osebe, opisane v knjigi. Poroke po Stalinovi smrti in otroci, ki so se rodili v tem času, niso vključeni.

Tolja u. 1941

Aleksander ❍❍ Marija ‘A ljoša’ Korona Svanidze 1889–1942 1884–1941

Svanidzejevi

= JOSIF STALIN 1878–1953

2. Jekaterina ‘Katja’ Timošenko u. 1983

3. Kapitolina Vasiljeva u. 1983

❍❍ por. 1946 ❍❍ por. 1950

Vasilij 1921–1962

Nadežda ‘Nadja’ Alilujeva 1901–1932

Aleksander Nadežda Vasilij Svetlana 1941– 1943– 1949–72 1947–90

1. Galina Bourdonovska u. 1990

❍❍ por. 1940

Gulja 1939–

=

Josif Morozov 1945–2008

2. Jurij Ždanov 1919–2006

❍❍ por. 1948

Vladimir* Kira Sergej Aleksander 1935– 1919– 1928– 1931– 2008

Jekaterina ‘Katja’ Ždanov 1950–

Leonid 1928–

❍ ❍

Jevgenija ‘Ženja’ Zemljanicin 1898–1974

❍❍

Pavel 1894–1938

Stanislas Redens 1892–1940

Ana 1896–1964

Svetlana 1926–2011 ❍❍ por. 1945 1. Grigorij Morozov 1921–2002

Fjodor 1898–1955

por. 1893 Sergej Alilujev ❍❍ Olga Fedorenko 1866–1945 1875–1951

por. 1870 ❍❍ Jekaterina Visarion ‘Beso’ ‘Keke’ Džugašvili Geladze 1850–1910 1858–1937

Zoja ❍❍ Jakov ❍❍ Julija Gunina ‘Jaša’ Meltzer 1908–1957 1907–1943 ?–1967

Jekaterina ‘Kato’ Svanidze 1894–1907

Alilujevi

Džugašviliji


SOVJETSKA ZVEZA POD STALINOM 1929–1953

ŠVEDSKA

Ozemlje, osvojeno v finski vojni 1940 FINSKA

E

Baltsko morje

Ozemlja, priključena 1939/1940 po paktu Ribbentrop-Molotov Nemško in češko ozemlje, ki ga je Sovjetska zveza anektirala 1945 Obseg nemške invazije januar–julij 1942

Leningrad

ST

O

N

IJ

A

LATIJVA Gorki (Nižnij Novgorod) Moskva

LITVA BE LO RU SI JA

Smolensk

Minsk

POLJSKA ČE ŠK OS LO VA ŠK A SKA

R DŽA MA

SOVJETSKA ZVEZA

Kujbišev (Samara)

Kursk Kijev Stalingrad (Caricin)

Harkov UKRAJINA Rostov ob Donu

Kerč Jalta BOLGARIJA

Črno morje

Kaspijsko jezero GRUZIJA Tbilisi A

ZE RB Baku AJ AR DŽ ME AN NI JA

G

R

Č

IJ

A

JA AVI OSL JUG

ROMUNIJA

TURČIJA IRAN Teheran

Izbrana mesta, poimenovana po Stalinovih tovariših:

Mediteransko morje

Molotov (Perm) Ždanov (Mariupol’) Kalinin (Tver’) Vorošilov (Lugansk) Ordzhonikidze (Vladikavkaz) Kirov (Viatka) Gorki (Nižnij Novgorod)

Kujbišev (Samara) Vorašilovsk (Stavropol) Stalingrad (Caricin) Stalino (Južovka) Stalinabad (Dušanbe) Kirovabad (Elizavetpol’)


Stalingrad

lga Vo

Rostov ob Donu

Stavropol’ (Vorošilovsk)

Majkop

Soči Gagra Novi Atos (Novyj Afon)

Kaspijsko jezero Grozni

Suhumi

Črno morje

Ordžonikidze (Vladikavkaz)

GRUZIJA Batumi

K

A

V

Gori

Boržomi (Borjomi)

K

A

Z

Tiflis (Tbilisi)

A IJ EN M AR

Baku

Erevan N A

TURČIJA

AZERBAJDŽAN

X Ç IV A N

IRAN

SOVJETSKI KAVKAZ POD STALINOM 1929–1953 Najjužnejša meja prodora nemških enot do novembra 1942


20

µ Uvod in zahvale

P

ri pisanju pričujočega dela mi je nesebično pomagalo veliko ljudi od Moskve do Sankt Peterburga in Suhumija, od Tbilisija do Buenos Airesa in Rostova na Donu. Moj namen je bil orisati portret Stalina, njegovih dvajsetih najvišjih oblastnikov in njihovih družin ter pokazati, kako so vladali in živeli v edinstveni kulturi v letih njegove brezmejne oblasti. Ne domišljam si, da gre za zgodovino njegove zunanje in notranje politike, vojaških podvigov, mladosti ali težav s Trockim. Gre za kroniko njegovega dvora od njegove uveljavitve na položaju »voditelja« leta 1929 do njegove smrti. To je biografija, ki govori o njegovih dvorjanih, študija visoke politike, neformalne moči in navad. Po svoje je biografija samega Stalina skozi prizmo odnosov med njim in njegovimi veljaki, pri čemer on sam ni nikoli v zakulisju. Moj cilj je bil iti dlje od tradicionalnih razlag Stalina kot »uganke«, »norca« in »satanskega genija« ter njegovih tovarišev kot »mož brez biografije«, puščobnih brkatih petoliznikov na črno-belih fotografijah. Oborožen z novimi arhivi, neobjavljenimi spomini, lastnimi intervjuji in splošno znanimi gradivi upam, da Stalin postaja laže razumljiv in bolj domač, čeprav nič manj odbijajoč. Menim, da umeščanje Stalina in njegovih oligarhov kot članov vojaško globoko vernega »reda mečenoscev« v značilni boljševistični kontekst pojasnjuje marsikaj nerazložljivega. Stalin je bil skrajno samosvoj, a veliko njegovih stališč in potez, recimo zanašanje na umor kot politično orožje in paranoja, je bilo značilnih tudi za njegove tovariše. Bil je človek svojega časa, kot so bili tudi njegovi veljaki. Molotov in Berija sta bržkone najbolj znana od njih, toda številni so za Zahod neznanka. Določeni obdobji se imenujeta po Ježovu in Ždanovu, ki pa ostajata precej v senci. Mikojan je imel številne občudovalce; Kaganovič je bil


Uvod in zahvale

21

večinoma deležen prezira. Za zunanji svet so si nadeli brezizrazne maske, toda mnogi od njih so bili živobarvni, živahni in naravnost veličastni. Dostop do njihove korespondence in celo ljubezenskih pisem jim bo vsaj vdihnil življenje. Pripoved o njih je neizogibno tudi grenko svarilo: od številnih množičnih morilcev, ki jih obravnavam, so sodno preganjali le Berijo in Ježova (pa še teh dveh ne zaradi njunih resničnih zločinov). Človeka mika, da bi krivdo za vse zločine zvalil na eno osebo, Stalina. Zahod je dandanašnji obseden s kultom zlobe: mračnjaškim, vendar ničevim tekmovanjem med Stalinom in Hitlerjem v iskanju »najzlobnejšega diktatorja na svetu« ob preštevanju njunih domnevnih žrtev. A to ni zgodovina, temveč demonologija, ki samo obsoja enega norca in nam ne ponuja nobenega nauka o nevarnosti utopičnih idej in sistemov ali o odgovornosti posameznikov. Sodobna Rusija se še ni sprijaznila s svojo preteklostjo: ni se odkupila za grehe, kar na razvoj njene civilne družbe še vedno meče senco. Mnogo sodobnih Rusov mi ne bo nič kaj hvaležnih za intimno neposrednost zgodovine, ki bi jo raje pozabili ali se ji vsaj ognili. Čeprav ta knjiga nikakor ne zmanjšuje Stalinove neizpodbitne krivde, z razkritjem pobojev, izzvanih s strani celotnega vodstva, pa tudi osebnega trpljenja, žrtev, slabosti in privilegijev njegovih članov, zavrača priročno utvaro, da krivdo za vse nosi sam. Neverjetno srečno roko sem imel pri izbiri tistih, ki so mi pomagali: knjigo je navdihnil Robert Conquest, ki mi je bil vseskozi nadvse strpen in širokogruden pomočnik in svetovalec. Nepopisno sem hvaležen Robertu Serviceu, profesorju ruske zgodovine na Univerzi v Oxfordu, ki je z velikodušno spodbudo in izjemnim znanjem »nadzoroval« mojo knjigo in čigar pozorno branje in urejanje besedila sta bila neprecenljiva. V Rusiji me je »nadzoroval« odličen poznavalec stalinistične visoke politike, Oleg Hlevnjuk, višji raziskovalec v Državnem arhivu Ruske federacije (GARF), ki me je ves čas vodil in mi pomagal. Prav tako imam srečo, da mi je pri vprašanjih o NKVD/MGB pomagal Nikita Petrov, podpredsednik moskovskega Spominskega znanstvenoraziskovalnega centra, najboljši poznavalec delovanja tajne policije, kar jih Rusija premore danes. Pri vojaških vprašanjih so me vodili in mi tako pri razlaganju kot arhivskih raziskavah pomagali profesor Oleg Ržeševski in njegovi sodelavci. Pri diplomatskih vprašanjih neizmerno cenim znanje, preverjanje in očarljivo znanstvo Hugha Lunghija, ki je bil navzoč v Teheranu, Jalti in Potsdamu ter pri srečanjih s Stalinom v poznih štiridesetih letih 20. stoletja. Sir Martin Gilbert je z mano nesebično delil svoje znanje in stike v Rusiji. V gruzijskih zadevah sta me vodila Zahro Megrelišvili, profesor ameriških študij na tbilisijski Univerzi jezika in kulture Ilija Čavčavadze, in Gela Čarkvijani. Pri abhazijskih vprašanjih se moram zahvaliti vrhunskemu učenjaku v Suhumiju, profesorju


22

Stalin • Na dvoru rdečega carja

Slavi Lakobi. Prav tako sem hvaležen za vodstvo in predloge, ki so jih dali: Geoffrey Hosking, profesor ruske zgodovine na Univerzi v Londonu, Isabel de Madariaga, častno upokojena profesorica slovanskih študij na Univerzi v Londonu, in Aleksander Kamenski, profesor stare in zgodnje sodobne ruske zgodovine na moskovski Ruski državni univerzi za humanistične vede. Roj Medvedev, Edvard Radzinski, Arkadij Vaksberg in Larisa Vasiljeva so mi prav tako svetovali in pomagali. Lahko sem le presrečen, da mi je ob strani stala tako vrhunska zasedba, in morem se jim le ponižno zahvaliti; vsa modrost je njihova, sleherna napaka je moja. Imel sem veliko srečo z izbiro časa, kajti odprtje obsežnega dela pred­ sedniškega arhiva v Ruskem državnem arhivu socialne in politične zgodovine (RGASPI) leta 1999 mi je omogočilo, da sem uporabil veliko novih, osupljivih dokumentov in fotografij, Stalinovih pisem, pisem članov njegovega spremstva in njihovih družin, zaradi česar sem sploh lahko napisal to knjigo. Poleg tega sem dobil dostop do vojaškega gradiva v Ruskem državnem vojnem arhivu (RGVA) in Centralnem arhivu ministrstva za obrambo Ruske federacije (TSAMO RF) v Podolsku. Iskreno se zahvaljujem Larisi A. Rogovaji, vodji sekcije v RGASPI, strokovnjakinji za Stalinove dokumente in vodilni tolmački njegove pisave, ki mi je pomagala na vsakem koraku. Hvala dr. Ljudmili Gatagovi, raziskovalki Inštituta za rusko zgodovino. Predvsem pa dolgujem hvaležnost edinstveno nadarjeni učenjakinji oddelka za zgodovino Ruske državne univerze za humanistične vede, Galini Babkovi, ki mi je pomagala tako pri tej knjigi kot pri Potemkinu. Imel sem srečo, da sem dobil dostop do številnih prič njegovega časa in pogosto tudi do dokumentov njihovih družin, vključno z neobjavljenimi spomini njihovih očetov. Za to sem neizmerno hvaležen Mihajlu Fridmanu, Ingaborgi Dapkunaite in Vladimiru Grigorjevu, namestniku ministra za tisk, televizijo in radio Ruske federacije, lastniku založbe Vagrius; Galini Udenkovi iz RGASPI, ki mi je posredovala svoje edinstvene stike, Olgi Adamišini, ki je poskrbela za nekaj mojih intervjujev, in Rowamondi Richardson, ki mi je velikodušno dovolila dostop do stikov svoje družine Alilujev in posnetke svojih intervjujev s Svetlano Alilujevo. Kitty Stidworthy mi je dovolila, da sem uporabil neobjavljene spomine na Ježova Vere Trail. Zahvaljujem se dr. Lubi Vinogradovi za učinkovitost, očarljivost, razumevanje in strpnost, ko mi je pomagala pri številnih intervjujih. Posebej se zahvaljujem Alanu Hirstu in Louise Campbell, da sta me predstavila Molotovom. Generalmajor Stepan Mikojan in njegova hči Ašen sta bila očarljiva, gostoljubna, širokogrudna in pripravljena pomagati. Svoje spomine in čas so prispevali tudi: Kira Alilujeva, Vladimir Alilujev (Redens), Natalija Alilujeva, Nikolaj Bajbahov, Nina Budjoni, Julija Hruščova, Tanja


Uvod in zahvale

23

Litvinova, Igor Malenkov, Volja Malenkova, Sergo Mikojan, Josef Minervin (Kaganovičev vnuk), Stas Namin, Vjačeslav Nikonov (Molotovov vnuk), Eteri Ordžonikidze, Marta Peškova, Natalija Poskrebiševa, Leonid Redens, Natalija Rikova, generalmajor Artjom Sergejev, Jurij Solovjev, Oleg Trojanovski, Jurij Ždanov, Nadežda Vlasik. Hvaležen sem svoji raziskovalki Galini Babkovi, ki je organizirala intervjuja s Tino Egnatišvili in Guljo Džugašvili. Zahvaliti se moram sijajnemu Marku Fielderju iz hiše Granada Productions, s katerim je bilo veselje sodelovati pri dokumentarnem filmu Stalin za BBC2. V Sankt Peterburgu se zahvaljujem direktorju in osebju muzeja SM Kirov. V Tbilisiju je profesor Megrelišvili poskrbel za veliko intervjujev, obnovil svoje spomine na očima Šalva Nutsibidzeja in me predstavil Maji Kavtaradze, ki je z mano delila očetove neobjavljene spomine. Gela Čarkvijani mi je zaupal svoje spomine na mladost in mi predvsem nadvse velikodušno dal dostop do očetovih neobjavljenih spominov. Hvaležen sem še naslednjim: Nadji Dekanozovi, Aljoši Mirchulavi, Eki Rapava, Nini Ruhadze. Hvala Liki Bazileji, da me je spremljala v palačo Likani in Gori, pa Ninu Gagošidzeju in Irini Dmetradze za energično pomoč, Nati Patiašvili za pomoč pri prevajanju in dogovarjanju za intervjuje, Zurabu Karumidzeju in Lili Aburšvili, direktorici Stalinovega muzeja v Goriju. Za potovanje v Abhazijo se moram zahvaliti kraljičini veleposlanici v Gruziji Deborah Barnes-Jones; Thadeusu Boylu, administratorju UNOMIG; abhazijskemu premierju Anriju Džirgoniji. Vse skupaj bi bilo nemogoče, če ne bi pomagala Victoria Ivleva-York. Hvala Saidi Samir, direktorici dače Novi Afon in osebju Stalinovih drugih rezidenc v Suhumi, Holodnaji Rečki, ob jezeru Rica, v Museri in Sočiju. V Buenos Airesu se zahvaljujem Evi Soldati, ki je intervjuvala Leopolda Brava in njegovo družino. Zahvaljujem se vsem, pri katerih sem prenočeval med obiski v Moskvi in drugod: Maši Slonim, za katero se je izkazalo, da je vnukinja Maksima Litvinova, Marku in Rachel Polonski, ki živita v stanovanju maršala Konjeva na Granovskem, kjer so se odvili številni dogodki, opisani v knjigi, Ingaborgi Dapkunaite, Davidu Campbellu, Tomu Wilsonu v Moskvi, častiti Olgi Polizzi in Julietti Dexter v Sankt Peterburgu. Posebna zahvala velja najmodrejšima historičnima veleumoma: mojemu očetu Stephenu Sebag-Montefioreju, dr. med., ki je bil tako sijajen pri pojasnjevanju Stalinove psihologije, kot je bil pri pojasnjevanju Potemkinove, in moji materi April Sebag-Montefiore za brezhiben dar iz jezikoslovja in psihologije. Zahvaliti se moram svoji agentki Georgini Capel, Anthonyju Cheethamu, svojemu založniku Ionu Trewinu ter lordu in lady Weidenfeld. Z odgovori na


24

Stalin • Na dvoru rdečega carja

vprašanja in s še tako drobno pomočjo so mi pomagali: Andy Apostolou, Anne Applebaum, Joan Bright Astley, profesor Derek Beales, Antony Beevor, Vadim Benjatov, Michael Bloch, dr. David Brandenburger, Pavel Činski, Winston Churchill, Bernadette Cini, lady Dahrendorf, dr. Sarah Davies, Yelena DurdenSmith, Ellen, Lisa Fine, Sergej Degtirajev Foster, Mark Franchetti, Levan in Nino Gačečiladze, profesor J. Arch Getty, Nata Gologre, Jon Halliday, Andrea Dee Harris, Mariana Haseldine, dr. Dan Healy, Laurence Kelly, Dmitri Hakin, Maria Lobanova, V. S. Lopatin, Edward Lucas, veleposlanik v Republiki Gruziji in gospa Mamatsašvili, Neil McKendrick, ravnateljici kolidža Gonville & Caius v Cambridgeu, Catherine Marridale, princesa Tatjana von Metternich, profesor Richard Overy, Charles in Patty Palmer-Tomkinson, Martin Poliakoff, Aleksander Prozverkin, David Pryce-Jones, Julija Turčaninova in Ernst Goussinski, profesor E. A. Rees, grof Fritz von der Schulenburg, Hugh Se­ bag-Montefiore, lady Soemes, profesor Boris Sokolov, Geja Sulkanišvili, lord Thomas Swynntertonski, grof Nikolaj Tolstoj, princ Jurij Vasilčikov, dr. D. H. Watson in Adam Zamojski. Veliko dolgujem svoji učiteljici ruščine Galini Oleksjuk. Hvala Jane Birkett, moji smeli urednici, Johnu Gilkesu za zemljevide, Douglasu Matthewsu za kazalo, orjaška zahvala pa gre Victorii Webb, ki se je junaško lotila jezikovnega pregleda. Nazadnje in najbolj pa se moram zahvaliti svoji ženi Santi Montefiore, in to ne le za prevod gradiva o Leopoldu Bravu iz španščine, temveč predvsem za to, da že leta prenaša in včasih celo z veseljem sprejema mrko Stalinovo navzočnost v najinem življenju.


25

µ Seznam likov Josif Stalin, rojen Džugašvili in znan kot »Soso« in »Koba«, sekretar boljševiške stranke v letih 1922–1953, premier 1941–1953, maršal, generalisim Družina

Keke Džugašvili, Stalinova mati Kato Svanidze, Stalinova prva žena Jakov Džugašvili, Stalinov sin iz prvega zakona s Kato Svanidze, ki so ga ujeli Nemci Nadja Alilujeva, Stalinova druga žena Vasilij Stalin, Stalinov sin z Nadjo Alilujevo, pilot, general Svetlana Stalin, zdaj znana pod priimkom Alilujeva, Stalinova hči Artjom Sergejev, Stalinov in Nadjin posvojeni sin Sergej Alilujev, Nadjin oče Olga Alilujeva, Nadjina mati Pavel Alilujev, Nadjin brat, komisar Rdeče armade, poročen z Ženjo Alilujevo, Nadjino svakinjo, igralko, Kirino materjo Aljoša Svanidze, Katonin brat, Gruzijec, Stalinov svak, bančni uradnik, poročen z Marijo Svanidze, avtorico dnevnika, gruzijsko Judinjo, operno pevko Stanislas Redens, Nadjin svak, uslužbenec tajne policije, poročen z Ano Redens, Nadjino starejšo sestro Zavezniki Viktor Abakumov, uslužbenec tajne policije, vodja Smerša, minister MGB (ministrstva državne varnosti)


26

Stalin • Na dvoru rdečega carja

Andrej Andrejev, član politbiroja, sekretar centralnega komiteja, poročen z Doro Hazan, Nadjino najboljšo prijateljico, namestnico ministra za tekstilno industrijo, materjo Nataše Andrejeve Lavrentij Berija, »striček Lara«, uslužbenec tajne policije, vodja NKVD, član politbiroja na čelu projekta jedrske bombe, poročen z Nino Berijo, znanstvenico, s katero je Stalin ravnal »kot s hčerjo«, materjo Serga Berije, znanstvenika, poročenega z Marto Peškovo Berijo, vnukinjo Gorkega, Berijevo snaho Semjon Budjoni, konjenik, maršal, član skupine Caricin Nikolaj Bulganin, »Vodovodar«, čekist, moskovski župan, član politbiroja, obrambni minister, izbrani naslednik Kandid Čarkvijani, gruzijski partijski šef in Stalinov zaupnik Semjon Ignatjev, minister MGB, snovalec protizdravniške zarote Lazar Kaganovič, »Železni Lazar« in »Lokomotiva«, stari judovski boljševik, Stalinov namestnik v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, načelnik ruskih železnic, član politbiroja Mihail Kalinin, »Papan«, »Vaški starešina«, sovjetski predsednik, kmet/dela­ vec Nikita Hruščov, moskovski, potem pa ukrajinski prvi sekretar, član politbiroja Sergej Kirov, leningrajski načelnik, sekretar centralnega komiteja, član politbiroja in Stalinov tesni prijatelj Valerijan Kujbišev, gospodarski načelnik in pesnik, član politbiroja Aleksej (A. A.) Kuznecov, namestnik Ždanova v Leningradu; po drugi svetovni vojni sekretar centralnega komiteja in kurator MGB, Stalinov izbrani naslednik za mesto sekretarja Nestor Lakoba, abhazijski politik Georgij Malenkov, z vzdevkom »Melanie« ali »Melanja«, sekretar centralnega komiteja, Berijev zaveznik Lev Mehlis, »Mrki demon« in »Morski pes«, Jud, Stalinov sekretar, nato ured­ nik Pravde, politični načelnik Rdeče armade Akaki Mgeladze, Abhazijec, nato gruzijski politik; Stalin ga je klical »Volk« Anastas Mikojan, armenski stari boljševik, član politbiroja, minister za trgovino in oskrbo Vjačeslav Molotov, znan kot »Železna rit« in »naš Vječa«, član politbiroja, pre­ mier, zunanji minister, poročen s Polino Molotovo, rojeno Karpovskaja, znano kot tovarišica Žemčužina, »Bi­ ser«, Judinjo, komisarko za ribolov, vodjo parfumske industrije Grigorij Ordžonikidze, znan kot tovariš Sergo in »Stalinova rit«, član politbiroja, načelnik težke industrije


Seznam likov

27

Karl Pauker, nekdanji brivec v Budimpeški operi, Stalinov telesni stražar in vodja njegove varnosti Aleksander Poskrebišev, nekdanji medicinski strežnik, Stalinov chef de cabi­net, poročen z Bronko Metalikovo Poskrebiševo, zdravnico, Judinjo Mihail Rjumin, »Mali Miša«, »Pritlikavec«, namestnik ministra MGB in vod­ja protizdravniške zarote Nikolaj Vlasik, Stalinov telesni stražar in vodja stražnega direktorata Kliment Vorošilov, prvi maršal, član politbiroja, obrambni komisar, veteran Ca­ricina, poročen z Jekaterino Vorošilovo, avtorico dnevnika Nikolaj Voznesenski, leningrajski gospodarstvenik, član politbiroja, namest­ nik premierja, Stalinov izbrani naslednik kot premier Genrih Jagoda, vodja NKVD, Jud, zaljubljen v Timošo Gorki Abel Jenukidze, »striček Abel«, sekretar centralnega izvršnega komiteja, Gru­ zijec, uživač, Nadjin boter Nikolaj Ježov, »Robida« ali »Kolja«, šef NKVD, poročen z Jevgenijo Ježovo, urednico, pripadnico družabne smetane, Judinjo Andrej Ždanov, »Pianist«, član politbiroja, leningrajski politik, sekretar centralnega komiteja, načelnik mornarice, Stalinov prijatelj in kandidat za naslednika, oče Jurija Ždanova, načelnika znanstvenega oddelka centralnega komiteja, poročenega s Svetlano Stalin

Generali Grigorij Kulik, maršal, načelnik topništva, ženskar in šušmar, veteran Caricina Boris Šapošnikov, maršal, načelnik generalštaba, Stalinov najljubši štabni častnik Semjon Timošenko, maršal, zmagovalec zimske vojne s Finsko, obrambni komisar, veteran Caricina; njegova hči se je poročila z Vasilijem Stalinom Aleksander Vasilevski, maršal, načelnik generalštaba, duhovnikov sin Georgij Žukov, maršal, namestnik vrhovnega poveljnika, Stalinov najboljši general

Sovražniki in nekdanji zavezniki Nikolaj Buharin, »ljubljenec partije«, »Buharčik«, teoretik, član politbiroja, Sta­linov sovladar v letih 1925–29, Nadjin prijatelj, konservativec; glavni obtoženec med zadnjim montiranim procesom


28

Stalin • Na dvoru rdečega carja

Lev Kamenjev, levičarski član politbiroja, ki je s Stalinom premagal Trockega in z njim vladal v letih 1924–25, Jud; obtoženec v prvem montiranem procesu Aleksej Rikov, »Rikvodka«, konservativni član politbiroja, premier in sovladar s Stalinom in Buharinom v letih 1925–28; obtoženec v zadnjem montiranem procesu Lev Trocki, genij revolucije, Jud, vojni komisar in tvorec Rdeče armade, po Stalinovih besedah »operetni poveljnik« Grigorij Zinovjev, levičarski član politbiroja, leningrajski politik, Jud; v trium­ viratu s Stalinom in Kamenjevom v letih 1924–25; obtoženec v prvem montiranem procesu »Inženirji človeške duše« Ana Ahmatova, pesnica, »vlačugarska nuna«, kot je rekel Ždanov Isaac Babel, avtor Rdeče konjenice, Eisensteinov in Mandelštamov prijatelj Demjan Bedni, »proletarski poet«, Stalinov vinski bratec Mihail Bulgakov, pisatelj in dramatik, Stalin je njegove Dneve Turbinovih vi­del petnajstkrat Ilja Erenburg, judovski pisatelj in evropski literat Sergej Eisenstein, največji ruski filmski režiser Maksim Gorki, tedaj najslavnejši ruski pisatelj, blizu Stalinu Ivan Kozlovski, Stalinov dvorni tenor Osip Mandelštam, pesnik; »Osamite ga, a prizanesite mu,« je dejal Stalin Boris Pasternak, pesnik, »Živi v oblakih,« je dejal Stalin Mihail Šolohov, pisatelj o življenju kozakov in kolektivizaciji Konstantin Simonov, pesnik in urednik, prijatelj Vasilija Stalina, Stalinov ljub­ ljenec


29

µ

O

Prolog Praznična večerja: 8. november 1932

smega novembra 1932 okrog sedmih zvečer se je Nadja Alilujeva Stalin, enaintridesetletnica okroglega obraza in rjavih oči, soproga boljševiškega generalnega sekretarja, oblačila za bučno proslavo petnajste obletnice revolucije. Puritanska, resnobna, vendar krhka Nadja je bila ponosna na svojo »boljševiško skromnost«. Nosila je puste in brezoblične obleke, se ovijala v preproste šale, oblačila bluze s kvadratastim izrezom in ni uporabljala ličil. Toda tega večera se je prav posebej potrudila. V Stalinovem turobnem stanovanju v dvonadstropnem dvorcu Potešni iz 17. stoletja se je zavrtela pred sestro Ano, oblečena v dolgo, nenavadno modno črno obleko z izvezenimi rdečimi vrtnicami, ki so jo prinesli iz Berlina. Tokrat si je na­ mesto stroge fige privoščila »modno pričesko«. V črne lase si je igrivo vpletla škrlatno vrtnico. Zabavo, ki so se je udeležili vsi boljševiški veljaki, med njimi premier Molotov s svojo vitko, bistro in spogledljivo ženo in Nadjino najboljšo prijateljico Polino, je vsako leto priredil obrambni komisar Vorošilov: živel je v dolgi, ozki stavbi konjeniške garde na drugi strani le pet korakov široke ulice nasproti dvorca Potešni. V majhnem, intimnem svetu boljševiške elite so se preproste, razposajene zabave po navadi končale tako, da so veljaki s svojimi ženskami plesali kozaške plese in prepevali gruzijske žalostinke. Tistega večera pa se zabava ni končala kot po navadi. Sočasno se je 53-letni Josif Stalin, 22 let starejši Nadjin soprog in oče njenih dveh otrok, generalni sekretar boljševiške stranke in vožd – vodja – Sovjetske zveze, nekaj sto metrov proti vzhodu bliže Leninovemu mavzoleju in Rdečemu trgu v drugem nadstropju trikotne Rumene palače iz 18. stole­ tja sestal s svojim najljubšim tajnim policistom. Genrih Jagoda, namestnik


30

Stalin • Na dvoru rdečega carja

predsednika GPU,*1sin judovskega draguljarja iz Nižnega Novgoroda s pod­ lasičjim obrazom in hitlerjanskimi brčicami, strastni ljubitelj orhidej, nemške pornografije in književnikov, je Stalina obvestil o novih spletkah proti njemu v okviru partije in še večjih nemirih na podeželju. Stalin je s pomočjo 42-letnega Molotova in 45-letnega gospodarskega načelnika Valerijana Kujbiševa, ki je bil z dolgimi neukrotljivimi lasmi, ljubeznijo do pijače, žensk in pisanja poezije še najbolj podoben noremu pesniku, za­ ukazal aretacijo svojih nasprotnikov. Pritisk zadnjih mesecev je dušil Stalina, saj se je bal, da bo izgubil Ukrajino, kjer so v nekaterih predelih vladali obup, lakota in nemir. Ko je Jagoda ob 19.05 odšel, so drugi ostali in se pogovarjali o tem, kako bodo kmečkemu življu za vsako ceno »zlomili hrbtenico«, ne da bi se ozirali na milijone sestradanih v najhujši lakoti, kar jih je kdaj izzval človek. Bili so trdno odločeni, da bodo z žitom financirali svoj gigantski projekt spreminjanja Rusije v sodobno industrijsko silo. Toda tistega večera se je pripravljala tragedija prav na domačem pragu: Stalina je čakala osebna kriza, najbolj boleča in skrivnostna v njegovi karieri. Pomnil jo bo do konca svojih dni. Ob 20.05 je Stalin v spremstvu drugih odkljusal po stopnicah zabavi naproti, po zasneženih uličicah in trgih rdeče srednjeveške utrdbe, oblečen v partijsko tuniko, ohlapne stare hlače, obut v mehke usnjene škornje, ogrnjen v star vojaški površnik in z volčjo šapko z naušniki na glavi. Levo roko je imel rahlo krajšo od desne, vendar je to bilo precej manj opazno kot pozneje, ko ga je dohitela starost, poleg tega pa je po navadi kadil cigareto ali puhal pipo. Njegova glava in gosti lasje, ki so mu rasli nizko na čelo, še vedno črni in komaj opazno pretkani s prvimi srebrnimi nitkami, so izžarevali elegantno krepkost gorjanov s Kavkaza; njegove skoraj orientalske mačje oči so bile »barve medu«, toda ko se je razhudil, so se bliskale volčje rumeno. Otroke so bodli njegovi brki in njegov vonj po tobaku se jim je zdel jedek, toda Molotov in njegove oboževalke so se spominjali, da je bil kljub temu privlačen za ženske, s katerimi se je spogledoval sramežljivo in nespretno. Majhnega čokatega možaka, ki je meril komaj 167 centimetrov in je med težko, toda urno hojo z navznoter obrnjenimi stopali (igralci Bolšoja so jo vneto posnemali, ko so upodabljali carje), z močnim gruzijskim naglasom tiho klepetal z Molotovom, sta varovala največ dva varnostnika. Mogočniki *  Sovjetska tajna policija se je sprva imenovala Izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in sabotaži, znana pa je bila kot Čeka. Leta 1922 se je preimenovala v Državno politično administracijo (GPU), potem pa v Združeni GPU: OGPU. Leta 1934 so jo vključili v Ljudski komisariat za notranje zadeve. Kljub temu so tajne policiste še vedno imenovali »čekisti«, samo tajno policijo pa »organi«. V letih 1941–1943 je Državna varnost dobila svoj komisariat, NKGB. Od leta 1954 do 1991 se je imenoval Komite državne varnosti, KGB.


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

31

so se po Moskvi sprehajali skoraj brez varstva. Celo sumničavi Stalin, ki so ga na podeželju že precej sovražili, se je iz pisarne na Starem trgu vračal domov le z enim telesnim stražarjem. Nekega večera sta jo Molotov in Stalin čez Manežni trg sredi snežnega meteža »brez varovanja« mahala proti domu, ko je k njima pristopil berač. Stalin mu je dal deset rubljev in razočarani potepuh je zavpil: »Prekleti buržuji!« »Kdo bi razumel naše ljudstvo?« je zamišljeno vprašal Stalin. Kljub ubojem sovjetskih politikov (vključno s poskusom atentata na Lenina leta 1918) je bilo vzdušje osupljivo sproščeno vse do junija 1927, ko so umorili sovjetskega veleposlanika na Poljskem in so vpeljali nekoliko strožje varovanje. Leta 1930 je Politbiro sprejel odlok, s katerim je »tovarišu Stalinu prepovedal pešačenje po mestu«. Kljub temu se je po njem sprehajal še nekaj let. To so bila zlata leta, ki so se končala nekaj ur pozneje s smrtjo, če že ne kar z umorom. Stalina se je že držal sloves, da je zagoneten kot sfinga, pipa, ki jo je bahavo puhal kot kak vaški starešina, pa je odražala njegovo ravnodušno skromnost. Pravi Stalin ni bil niti približno medel birokratski povprečnež, za kakršnega ga je imel Trocki, temveč je bil energičen in nečimrn melodramatični nastopač, ki je bil v vsakem pogledu izjemna osebnost. Pod srhljivo mirno nedoumljivo zunanjostjo so divjali smrtonosni vrtinci častihlepja, jeze in zagrenjenosti. Kljub hladnemu in jeklenemu oklepu, v katerega je bil odet, je bil zmožen načrtnega, počasnega in postopnega delovanja, pa tudi nepremišljenega tveganja, vedno pa je bil na preži in njegov ognjeviti gruzijski temperament je bil tako neobvladljiv, da mu je skoraj uničil kariero, ko se je spravil nad Leninovo ženo. Bil je nestanoviten nevrotik z živčnim, strupenim temperamentom izumetničenega igralca, ki izjemno uživa v lastni drami. Njegov naslednik Nikita Hruščov mu je rekel licedej, človek s številnimi obrazi. Lazar Kaganovič, ki je bil več kot trideset let eden njegovih najbližjih tovarišev in se je tudi odpravil na tisto večerjo, je še najbolje opisal njegov »edinstveni značaj«: »V različnih časih je bil različen mož … Poznal sem nič manj kot pet ali šest Stalinov.« Odprtje njegovih arhivov in številni na novo dosegljivi viri ga razgaljajo bolj kot kadar koli poprej: ni več dovolj, da ga označimo kot »uganko«. Zdaj vemo, kako je govoril (neprenehoma o sebi in pogosto z izdajalsko iskrenostjo), kako je pisal zapiske in pisma, kaj je jedel, prepeval in bral. V kontekstu neprimerljivega okolja razdrobljenega boljševiškega vodstva vznika kot resnična osebnost. Pod oklepom se je skrival izjemno inteligenten in nadarjen politik, ki mu je bila najpomembnejša lastna vloga v zgodovini, drzen intelektualec, ki je manično prebiral zgodovinske knjige in leposlovna dela, malenkosten namišljeni bolnik, ki je trpel za kroničnim vnetjem mandljev, luskavico, revmatičnimi


32

Stalin • Na dvoru rdečega carja

bolečinami v okvarjeni roki in hladom sibirskega izgona. Nesrečnež, ki je bil sicer zgovoren, družaben in dober pevec, je zaradi politične nuje in ljudožerske preganjavice žrtvoval lastno srečo ter tako uničil sleherno ljubezensko razmerje in prijateljstvo. Čeprav je preživel nesrečno otroštvo in je bil izjemno hladen, je skušal biti ljubeč oče in soprog, vendar je zastrupil vsak izvir čustev. Zasanjani ljubitelj vrtnic in mimoz je bil trdno prepričan, da je rešitev vseh človeških težav smrt, in bil je obseden z usmrtitvami. Ta ateist je vse dolgoval duhovnikom, na svet je gledal kot na skupek grehov in pokore, pa vendar je bil že od ranih let zagrizen marksistični skrajnež. Njegova fanatičnost je bila »napol islamska«, njegov mesijanski egoizem brezmejen. Zadal si je cilje carske Rusije, toda v marsičem je ostal pravi Gruzijec in je maščevanje svojih prednikov zanesel na sever, med Ruse. Večini javnih osebnosti je skupna cezarska lastnost, da izstopajo in občudujejo lastno podobo na svetovnem odru, toda Stalin je izstopal še mnogo bolj od drugih. Njegov posvojenec Artjom Sergejev se spomni, kako je vpil na sina Vasilija, ker je izkoriščal očetovo ime. »Toda tudi jaz sem Stalin,« je dejal Vasilij. »Ne, nisi,« je odvrnil Stalin. »Nisi Stalin, kot jaz nisem Stalin. Stalin je sov­ jetska moč. Stalin je tisti v časnikih in na portretih, nisi pa ti, niti nisem jaz!« Bil je samonikla osebnost. Mož, ki si ustvari ime, dan rojstva, narodnost, izobrazbo in vso preteklost, da bi spremenil tok zgodovine in odigral vlogo voditelja, kaj lahko konča v psihiatrični ustanovi, če z dobro voljo, srečo in sposobnostjo ne sprejme gibanja in trenutka, ki lahko spremenita naravni red. Stalin je bil tak človek. Gibanje je bilo boljševiška stranka; trenutek je bil razpad ruske monarhije. Po njegovi smrti je bilo modno gledati nanj kot na napako, toda to je bilo tako surovo prikrajanje zgodovine, kakršnega je uporabljal Stalin sam. Njegov uspeh ni bil naključje. Nihče ni bil primernejši za zarotniško spletkarjenje, pesniško teoretiziranje, morilski dogmatizem in nečloveško strogost Leninove partije. Težko je najti boljše zlitje človeka in gibanja od idealne spojitve med Stalinom in boljševizmom: bil je zrcalo njegovih vrlin in napak. « Nadja je bila vznemirjena, ker se je še posebej uredila. Dan poprej jo je na paradi ob dnevu revolucije mučil neznosen glavobol, zdaj pa je bila vedra. Kot je bil pravi Stalin drugačen od zgodovinske osebnosti, je bila drugačna tudi prava Nadežda Alilujeva. »Bila je zelo lepa, vendar na fotografijah tega ne morete videti,« se spominja Artjom Sergejev. Ni se ponašala s klasično lepoto. Ko se je nasmehnila, sta iz njenih oči veli iskrenost in odkritosrčnost,


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

33

toda bila je tudi mrka in vzvišena, saj so jo mučile tako duševne kot telesne nadloge. Njeno hladnost so občasno pregnali napadi histerije in potrtosti. Bila je bolestno ljubosumna. Nasprotno od Stalina, ki se je rad obešenjaško šalil, nihče ne pomni, da bi Nadja premogla kakršen koli smisel za humor. Bila je boljševikinja in kot osebna ovaduhinja je bila povsem sposobna Stalinu ovajati njegove sovražnike. Je bil njun zakon poroka volka in jagnjeta, prispodoba Stalinovega ravnanja z Rusijo? Vsekakor je bil v vseh pogledih boljševiški zakon, tipičen za posebno kulturo, v kateri se je porodil. Po drugi strani pa je bil preprosta tragedija zvitorepega deloholika, ki ne bi mogel biti slabši partner za svojo samoljubno in neuravnovešeno ženo. Stalinovo življenje je bilo na videz popolno zlitje boljševiške politike in družine. Kljub okrutni vojni s kmeti in vse večjemu pritisku na voditelje je bil to čas srečne idile, življenja, ki so ga izpolnjevali konci tedna v podeželskih dačah, razposajene večerje v Kremlju in brezbrižne tople počitnice ob Črnem morju, ki so se jih Stalinovi otroci pozneje spominjali kot najsrečnejših v življenju. Stalinova pisma razkrivajo težaven, vendar ljubeč zakon: »Pozdravljena, Tatka! /…/ Zelo te pogrešam, Tatočka – osamljen sem kot sova,« je 21. junija 1930 pisal Nadji, naslavljajoč jo z ljubkovalnim imenom. »Iz mesta se ne bom odpravil službeno. Pravkar končujem delo, potem pa jo bom jutri mahnil k otrokom. /…/ Bodi pozdravljena, ne ostajaj tam predolgo in kmalu se vrni domov! Poljubi! Tvoj Josif.« Nadja je bila v nemškem Karlsbadu, kjer so jo zdravili zaradi glavobolov. Stalin jo je pogrešal in je pazil na otroke kot bi vsak drug mož. Ob drugi priložnosti je ona sklenila pismo: »Rotim te, da paziš nase! Strastno te poljubljam, kot si ti poljubljal mene, ko sva se poslavljala. Tvoja Nadja.« Njuna zveza nikoli ni bila lahka. Oba sta bila vročekrvna in nepotrpežljiva, njuni prepiri so bili vedno ognjeviti. Leta 1926 je odpeljala otroke v Leningrad, rekoč, da ga zapušča. Toda moledoval je, naj se vrne, in res se je. Zdi se, da so bili tovrstni prepiri pogosti, vendar so med njimi vladala obdobja nekak­ šne sreče, čeprav je bilo v strogo boljševiški družini preveč upati na prijetno vzdušje. Stalin je bil pogosto napadalen in žaljiv, toda najbrž je bilo najteže prenašati njegovo odmaknjenost. Nadja je bila ponosna in ostra, vendar vedno bolehna. Če so njegovi tovariši, kot denimo Molotov in Kaganovič, menili, da je bila na robu »norosti«, je njena družina priznavala, da je bila »včasih prismojena in preobčutljiva, saj se je vsem Alilujevim po žilah pretakala nestanovitna ciganska kri«. Oba sta bila podobno nemogoča. Oba sebična, hladna in ognjevitega temperamenta, čeprav ona ni premogla niti trohice njegove okrutnosti in dvoličnosti. Morda sta si bila preveč podobna, da bi lahko bila srečna. Vse priče se strinjajo, da življenje s Stalinom »ni bilo lahko – bilo je


34

Stalin • Na dvoru rdečega carja

trdo življenje«. »Ni bil idealen zakon,« je Stalinovi hčerki Svetlani povedala Polina Molotova, »toda kateri zakon pa je?« Po letu 1929 sta bila pogosto ločena, saj je Stalin jeseni dopustoval na jugu, medtem ko je Nadja še študirala. Toda srečni časi so bili topli in polni ljubezni, sli tajne policije so nosili njuna pisma sem ter tja in sporočila med njima si sledijo tako hitro, da so podobna elektronskemu dopisovanju. Celo asketska boljševika sta namigovala na seks, na primer z »zelo strastnim po­ ljubljanjem«, o katerem je pisala v zgoraj omenjenem pismu. Uživala sta v družbi drug drugega: kot smo videli, jo je zelo pogrešal, ko je ni bilo, in tudi ona je pogrešala njega. »Brez tebe je zelo dolgočasno,« mu je pisala. »Pridi, v dvoje nama bo lepše.« Imela sta Vasilija in Svetlano. »Napiši mi kar koli o otrocih,« je pisal Stalin s Črnega morja. Ko je ni bilo, je poročal: »Otrokoma gre dobro. Učiteljica mi ni všeč. Teka naokrog in dovoli Vasju in Toliku [njunemu posvojencu Artjomu], da divjata od jutra do noči. Prepričan sem, da bo Vaska popustil pri učenju, jaz pa želim, da se dobro naučita nemško.« Nadja je pogosto prilagala Svetlanina otroška sporočila. Kot par sta si delila skrbi glede zdravja. Ko se je Stalin zdravil v toplicah Macesta blizu Sočija, ji je sporočil: »Dve kopeli sem že imel, moram pa jih imeti deset. /…/ Mislim, da se mi bo stanje precej izboljšalo.« »Kako je s tvojim zdravjem?« ga je povprašala. »V pljučih mi odmeva in kašljam,« je odpisal. Njegovi zobje so bili večna težava: »Prosim, daj si popraviti zobe,« mu je naročila. Ko se je zdravila v Karlsbadu, jo je zaskrbljeno vprašal: »Si obiskala zdravnike? Napiši, kaj menijo!« Pogrešal jo je, toda če se je zdravljenje zavleklo, je razumel. Stalin je le nerad menjaval oblačila in je poletne obleke nosil tudi pozimi, zato jo je vedno skrbelo zanj: »Pošiljam ti površnik, saj bi se po bivanju na jugu lahko prehladil.« Tudi on je pošiljal darila njej: »Pošiljam ti limone,« je ponosno pisal. »Všeč ti bodo.« Zagrizen vrtnar je do smrti užival v gojenju limon. Opravljala sta prijatelje in tovariše, ki sta jih srečala. »Slišala sem, da je Gorki [slavni romanopisec] prišel v Soči,« mu je pisala. »Mogoče te je obiskal. Kakšna škoda, da me ni zraven. Tako lepo ga je poslušati …« Kot boljševiška pomočnica, ki je živela v majhni razširjeni družini velikašev in njihovih žena, je bila seveda obsedena s politiki skoraj toliko kot on in poročala mu je, kar sta ji povedala Molotov in Vorošilov. Poslala mu je knjige in zahvalil se ji je, vendar je negodoval, ker je ena manjkala. Zbadala ga je glede tega, kako ga prikazujejo v literaturi ruske bele emigracije. Resnobno skromna Nadja je brez strahu tudi sama ukazovala. Okarala je moževega čemernega šefa kabineta Poskrebiševa, medtem ko je bil na dopustu,


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

35

ker »nisva dobila nobene tuje literature. Pravijo, da je izšla nova. Nemara se boš pogovoril z Jagodo [namestnikom šefa državne politične uprave]. /…/ Zadnjič sva dobila sila nezanimive knjige …« Ko se je vrnila s počitnic, je Stalinu poslala fotografije: »Samo dobre – mar ni Molotov smešen?« Pozneje je nezaslišano ravnodušnega Molotova dražil vpričo Churchilla in Roosevelta. Poslal ji je svoje počitniške fotografije. Toda ob koncu dvajsetih let je bila Nadja že poklicno nezadovoljna. Želela si je zgraditi resno boljševistično kariero. Na začetku dvajsetih let je tipkala za moža, nato za Lenina in za njim še za Serga Ordžonikidzeja, še enega energičnega in neumornega gruzijskega garača, ki je bil odgovoren za težko industrijo. Potem je presedlala na Mednarodni kmetijski inštitut, in sicer na oddelek za agitacijo in propagando. Tu najdemo boljševiško pusto vsakodnevno delo Stalinove žene zakopano v arhivih: njen šef prosi svojo navadno tajnico, ki se podpisuje kot N. Alilujeva, naj uredi izdajo osupljivo dolgočasne publikacije z naslovom »Preučiti moramo gibanje mladih na vasi«. »Z nikomer v Moskvi nisem nikakor povezana,« se je pritoževala. »Nenavadno, ampak čutim večjo povezanost z ljudmi zunaj partije – kajpada z ženskami. Razlog se skriva v tem, da so bolj sproščene … Pretresljivo veliko je novih predsodkov. Če ne delaš, si samo baba.«2* Imela je prav. Novodobne boljševistične ženske, kot je bila Polina Molotova, so bile političarke. Te feministke so prezirale gospodinje in tipkarice, kakršna je bila tudi Nadja. Vendar Stalin zase ni želel takšne žene: njegova Nadja naj bo, kot je sam temu rekel, baba. Leta 1929 je Nadja sklenila, da postane močna partijska osebnost, in ni odšla na počitnice z možem, temveč je ostala v Moskvi in se pripravljala za sprejemne izpite na Akademiji za industrijo, kjer se je hotela izobraziti o sintetičnih vlaknih. Od tod njeno prisrčno dopisovanje s Stalinom. Izobraževanje je bilo eden velikih dosežkov boljševizma in bilo je na milijone žensk, podobnih njej. Stalin si je v resnici želel babo, vendar je kljub temu podprl njen trud. Ironija je, da ga občutek ni varal, saj se je izkazalo, da ni dovolj močna, da bi bila hkrati študentka, mati in njegova žena. Pogosto je ob koncu pisma napisal: »Kako je z izpiti? Poljubček moji Tatki!« Molotovova žena je postala ljud­ ska komisarka – in Nadja je imela vse razloge za upanje, da bo to uspelo tudi njej. « *  Vsekakor je za Stalina skrbela kot dobra baba: »Stalin mora jesti perutnino,« je leta 1921 pisala predsedniku Kalininu. »Dodelili so nama samo 15 piščancev … Prosim, dvignite kvoto, saj je minilo pol meseca in nama jih je ostalo le še pet …«


36

Stalin • Na dvoru rdečega carja

Velikaši in njihove žene so se z vseh koncev Kremlja zgrinjali v Vorošilovovo stanovanje, ne da bi slutili, kakšna tragedija bo zadela Stalina in Nadjo. Nikomur ni bilo treba priti od daleč. Odkar je Lenin prestolnico leta 1918 preselil v Moskvo, so voditelji živeli v tem ločenem skrivnostnem svetu za štiri metre debelim obzidjem z rdečimi trdnjavskimi zidovi s strelskimi linami in visokimi utrjenimi stolpi, ki so še najbolj spominjali na 25 hektarjev velik tematski park v slogu stare Moskovije. »Tod se je nekoč sprehajal Ivan Grozni,« je Stalin pripovedoval obiskovalcem. Vsak dan je hodil mimo Arhangelske katedrale, v kateri je pokopan Ivan Grozni, in mimo stolpa, ki nosi njegovo ime. Rumeno palačo, v kateri je delal, so zgradili za Katarino Veliko. Leta 1932 je Stalin že štirinajsto leto živel v Kremlju, prav toliko, kolikor je živel v rojstni hiši. Ti mogočniki, ki so bili po boljševiškem besedišču »odgovorni delavci«, in njihovo osebje, »strežni delavci«, so živeli v prostornih stanovanjih z visokimi stropi, v katerih so nekoč prebivali carski učitelji in majordomi, predvsem v Potešnem3* ali Dvoru konjeniške garde. Živeli so tako blizu drug drugega okrog dvorišč s stolpi in kupolami, da so spominjali na oxfordske profesorje, ki so prebivali v prostorih univerze. Stalin je pogosto prihajal k njim, drugi voditelji pa so redno obiskovali njega in klepetali, kot bi si izposojali pregovorno skodelico sladkorja. Večina gostov se je morala le sprehoditi po hodniku, da je prišla v drugo nadstropje Dvora konjeniške garde (uradno se je imenoval Dom Rdeče garde, vendar ga nihče ni omenjal pod tem imenom), kjer je bilo stanovanje Klimenta Vorošilova in njegove žene Ekaterine. Vhod v njuno stanovanje je vodil skozi vrata v obokanem hodniku, kjer je bil majhen kino, v katerem se je Stalin po večerji pogosto sestal s prijatelji. Stanovanje je bilo domačno, vendar prostorno, sobe so bile opažene s temnim lesom in so prek kremeljskega obzidja gledale na mesto. Vorošilov, njihov 52-letni gostitelj, je bil najbolj priljubljen junak v boljševiškem panteonu – družaben in bahav konjenik, nekdanji strugar z elegantnimi, skoraj d’artagnanskimi brki, svetlimi lasmi in angelsko rdečeličnim obrazom. Stalin je prišel z dlakocepskim Molotovom in razuzdanim Kujbiševom. Molotovova žena, temna Polina, ki je vzbujala strahospoštovanje, je bila vedno lepo oblečena in je prišla iz svojega stanovanja v isti stavbi. Nadja je s sestro Ano prečkala pot od Potešnega. Leta 1932 je bilo hrane in pijače na pretek, a to so bili časi, preden so se Stalinove večerje sprevrgle v razkošne bankete. Hrano – ruske predjedi, juha, različne osoljene ribe in mogoče malo jagnjetine – so pripravili v kremeljski *  Potešni, kjer so živeli Stalinovi, pomeni »Palača zabave«, saj so nekoč pod carskim okriljem v njej živeli gledališki igralci.


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

37

kuhinji in še vročo prinesli v stanovanje, kjer jo je postregla gospodinja. Poplaknili so jo z vodko in gruzijskim vinom v vrsti zdravic. Zaradi katastrofe brez primere, ki je grozila na območjih, kjer je stradalo deset milijonov ljudi, zarotniških spletk v partiji, nezaupanja v zvestobo lastnega spremstva in križa, ki mu ga je naprtila težavna žena, se je Stalinu dozdevalo, da je obkoljen in sredi vojne. Kot drugi v središču tega vrtinca je potreboval pijačo in sprostitev. Stalin je sedel sredi mize, nikoli na čelu, Nadja pa mu je sedela nasproti. « Med tednom je bilo Stalinovo gospodinjstvo v kremeljskem stanovanju. Stalinova sta imela dva otroka, enajstletnega Vasilija, drobnega, trmastega in živčnega fanta, in sedemletno Svetlano, pegasto rdečelaso deklico. Tu je bil še 25-letni Jakov, Stalinov sin iz prvega zakona, ki se je po odraščanju v Gruziji leta 1921 pridružil očetu. Bil je sramežljiv, temnolas fant z lepimi očmi. Stalinu se je zdel zoprno počasen. Ko je bil star osemnajst let, se je zaljubil in poročil z Zojo, duhovnikovo hčerjo. Stalin ni bil zadovoljen, saj je želel, da bi Jaša študiral. V »klicu na pomoč« se je Jaša ustrelil, vendar mu je krogla le oplazila prsi. Stalin je njegov poskus samomora razumel kot izsiljevanje. Nepopustljiva Nadja ni odobravala Jaševe sebičnosti. »Bila je zaprepadena nad njim,« je dejal Stalin. Toda sam je bil še manj razumevajoč. »Niti naravnost ne zna streljati,« je zlobno zabavljal. »To je bil njegov vojaški humor,« pojasnjuje Svetlana. Jaša se je pozneje ločil od Zoje in se vrnil domov. Stalin je imel zaradi svojega meteorskega uspeha krivično visoka pričakovanja do sinov, hčer pa je naravnost oboževal. Poleg teh treh je imel še Artjoma Sergejeva, ljubljenega posvojenca, ki je bil pogosto pri njih doma, čeprav je bil njegova mati še živa.*4 Stalin je bil sicer popustljivejši od Nadje, čeprav je Vasiliju večkrat prisolil kakšno okrog ušes. Nadja, ki jo vse zgodovinske knjige prikazujejo kot angela, je bila po svoje še bolj sebična od moža. Njen nečak Vladimir Redens se spominja, da jo je celo lastna družina opisovala kot skrajno samoljubno. »Varuška se je pritoževala, da se Nadja niti malo ne zanima za otroke.« Njena hči Svetlana pritrjuje, da se je precej bolj posvečala svojemu študiju. Z otroki je ravnala strogo in Svetlani ni nikoli namenila »niti besedice *  Ena redkih dobrih navad boljševizma je bila posvojitev otrok padlih junakov in navadnih sirot. Stalin je posvojil Artjoma, ko so leta 1921 ubili njegovega očeta, slavnega revolucionarja, njegova mati pa je zbolela. Podobno je Mikojan posvojil sinova Sergeja Šaumjana, junaka Bakuja. Vorošilov je posvojil sina Mihaila Frunzeja, vojnega komisarja, ki je leta 1925 umrl v sumljivih okoliščinah. Pozneje sta tako Kaganovič kot Ježov, ki sta bila oba precej surova, tudi posvojila sirote.


38

Stalin • Na dvoru rdečega carja

pohvale«. Presenetljivo je, da njeno največje jabolko spora s Stalinom ni bila njegova okrutna politika, temveč njegovo razvajanje otrok! Vendar bi jo bilo nepošteno obsojati. Njeni zdravniški izvidi, ki jih je Stalin shranil v svojem arhivu, in pričevanja tistih, ki so jo poznali, potrjujejo, da je trpela za resno duševno boleznijo, morda za dedno manično depresijo ali motnjo mejne osebnosti, čeprav njena hči temu pravi »shizofrenija«, in lobanjskim obolenjem, zaradi katerega je imela migrene. V letih 1922 in 1923 je potrebovala posebno terapijo počitka, saj sta jo mučili »zaspanost in šibkost«. Leta 1926 je imela splav, ki je pri njej, kot je razkrila hči, povzročil »ženske težave«. Po njem po več mesecev zaporedoma ni imela mesečnega perila. Leta 1927 so zdravniki ugotovili, da ima okvarjeno srčno zaklopko, mučili so jo izčrpanost, angina in artritis. Leta 1930 je angina udarila še enkrat. Pred tem so ji odstranili mandlje. Zdravljenje v Karlsbadu ni pregnalo skrivnostnih glavobolov. Zdravniške oskrbe ji ni manjkalo – boljševiki so bili tako kompulzivni hipohondri kot fanatični politiki. Nadjo so zdravili najboljši zdravniki v Rusiji in Nemčiji. Toda nihče od njih ni bil psihiater. Za krhko dekle si je težko predstavljati slabše okolje od okrutno puščobnega kremeljskega kotla, prežetega s strogim boljševizmom, ki ga je tako oboževala – in s srdito neuvidevnostjo Stalina, ki ga je tako cenila. Poročena je bila z zahtevnim sebičnežem, ki je ni mogel osrečiti. Njegova neizprosnost ji je sesala energijo. Toda zelo očitno tudi ona ni bila prava ženska zanj. Ni blažila njegove živčnosti, temveč jo je le še podpihovala. Priznal je, da ga begajo Nadjine duševne stiske. Preprosto ni premogel čustvenih virov, da bi ji pomagal. Včasih je bila njena »shizofrenija« tako huda, »da je bila skoraj nora«. Tako mogočniki kot Alilujevi so sočustvovali s Stalinom. A kljub razburkanemu zakonu in nenavadni podobnosti v strasti in ljubosumju sta se po svoje ljubila. Navsezadnje je bil Stalin tisti, za kogar se je Nadja tako lepo oblekla. Črno obleko z okrasno vrtnico za lase ji je podaril njen brat, vitki rjavooki Pavel Alilujev, ki se je ravnokar vrnil z običajno skrinjo daril iz Berlina, kjer je delal za Rdečo armado. Nadji se je po žilah pretakala ponosna ciganska, gruzijska, ruska in nemška kri, zato je bila vrtnica v njenih črnih laseh naravnost osup­ ljiva. Stalin bo presenečen, kajti, kot je dejal njen nečak, »nikoli je ni spodbu­jal, da bi se oblačila razkošno«. « Večerjo je spremljalo precejšnje popivanje, ki ga je vodil tamada (gruzijski napitničar). To je bil bržkone kdo od Gruzijcev, na primer živahni Grigorij


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

39

Ordžonikidze, ki so ga povsod poznali kot Serga in je z dolgo grivo in levjim obrazom spominjal na »gruzijskega princa«. Sredi večera sta se Stalin in Nadja, ne da bi kdo od udeleženih sploh opazil, ujezila drug na drugega. To še zdaleč ni bila redkost. Njen večer se je začel kaziti, ko je sredi nazdravljanja, plesanja in spogledovanja pri mizi Stalin spregledal, kako lepo se je oblekla, čeprav je bila ena najmlajših žensk v družbi. Vsekakor se je vedel neotesano, kar pa se je dogajalo v številnih zakonih. Obdana sta bila z boljševiškimi veljaki, ki so jih utrdila leta podtalnega delovanja in jih je med podvigi v državljanski vojni oškropila kri. Čeprav so bili izmučeni od industrijskih zmag in podeželskih bojev v Stalinovi revoluciji, jih je zdaj prežemalo zmagoslavje. Nekateri so kot Stalin šteli čez petdeset let. Toda večina je bila stasitih energičnih fanatikov pri poznih tridesetih letih in nekateri med njimi so bili najživahnejši upravitelji, kar jih je videl svet, sposobni kljub vsem oviram graditi mesta in tovarne, pa tudi klati svoje sovražnike in bíti bridek boj z lastnim kmetstvom. V rubaškah in škornjih so bili pravi moški, ki so znali popivati, ki so izžarevali moč in so sloveli po vsem imperiju, zvezdniki z brezmejnim egom, neznansko odgovornostjo in opasanim mavzerjem. Bučni, gromki in čedni judovski čevljar Lazar Kaganovič, Stalinov namestnik, se je ravnokar vrnil s severa Kavkaza, kjer je vodil množične poboje in deportacije. Tu sta bila tudi bahavi kozaški poveljnik Budjoni s košatimi mroževimi brki in osupljivo belimi zobmi, pa čedni Armenec Mikojan, vsi pa so bili veterani okrutnih pohodov, med katerimi so pobirali žito in trli kmete. Bili so jezični, nasilni in živopisni politični nastopači. To krvoskrunsko družino je povezovala mreža dolgotrajnega prijateljstva in nepopustljivega sovraštva, skupnih ljubezenskih avantur, izgnanstev v Sibiriji in podvigov v državljanski vojni: Mihail Kalinin, predsednik, je obiskoval Alilujeve že od leta 1900. Nadja je poznala Vorošilovovo ženo še iz Caricina (poznejšega Stalingrada), na industrijski akademiji pa je študirala z Marijo Kaganovič in Doro Hazan (ženo veljaka Andrejeva, ki je bil tudi navzoč), svojima najboljšima prijateljicama poleg Poline Molotove. Končno je bil tu drobni intelektualec Nikolaj Buharin s sijočimi očmi in rdečkasto brado, slikar, pesnik in filozof, ki ga je Lenin nekoč imenoval »ljubljenec partije« in je bil Stalinov in Nadjin najtesnejši prijatelj. Bil je očarljivec, navihanec med boljševiki. Stalin ga je leta 1929 porazil, vendar je Buharin še naprej prijateljeval z Nadjo. Stalin je »Buharčika« hkrati ljubil in sovražil v smrtonosni mešanici občudovanja in zavisti, ki je bila tako značilna zanj. Tistega večera je bil Buharin vsaj začasno spet sprejet v čarobni krog. Nadja, ki jo je razdražilo Stalinovo nezanimanje, je zaplesala s svojim sum­ ljivim gruzijskim botrom peščenih las, »stričkom Abelom« Jenukidzejem,


40

Stalin • Na dvoru rdečega carja

uradnikom, ki je vodil Kremelj in je v partiji že dvigoval prah z zvezami z mladoletnimi baletkami. Usoda »strička Abela« odraža smrtonosno past uživaštva človeka, čigar zasebno življenje pripada partiji. Morda je Nadja hotela razjeziti Stalina. Natalija Rikova, ki je bila tistega večera v Kremlju z očetom, ni pa se udeležila večerje, je naslednjega dne slišala, da je Nadjin ples raztogotil Stalina. Zgodbi gre vsekakor verjeti, saj tudi druga pričevanja omenjajo, da se je spogledovala. Morda je bil Stalin tako pijan, da tega ni niti opazil. « Stalin je bil sam zaposlen s spogledovanjem. Čeprav mu je Nadja sedela naproti, je brez sramu koketiral z »lepo« ženo Aleksandra Jegorova, poveljnika Rdeče armade, s katerim sta skupaj služila v poljski vojni leta 1920. Štiriindvajsetletna Galja Jegorova, rojena Zekrovskaja, je bila vihrava filmska igralka, »čedna, zanimiva in očarljiva« rjavolaska, znana po skokih čez plot in drznih oblekah. Med puščobnimi boljševiškimi matronami je bila Jegorova kot pav na kmečkem dvorišču, saj se je, kot je sama priznala med poznejšim zasliševanjem, gibala v svetu »imenitne družbe, elegantnih oblačil /…/ spogledovanja, plesa in zabave«. Stalinov slog spogledovanja je nihal med tradicionalno gruzijsko galantnostjo in otročjo neotesanostjo, ko je bil pijan. V tem primeru je prevladalo slednje. Stalin je vedno zabaval otroke z metanjem piškotov, pomarančnih olupkov in koščkov kruha na krožnike s sladoledom ali v čajne skodelice. Enako se je spogledoval z igralko in vanjo metal krušne kroglice. Njegovo dvorjenje Jegorovi je podžgalo Nadjino manično ljubosumnost: ni ga mogla prenašati. Stalin ni bil ženskar: bil je poročen z boljševizmom in čustveno povsem predan lastni drami na odru revolucije. Vsakršna zasebna čustva so bila drobtinice v primerjavi z izboljševanjem človeštva s pomočjo marksizma-leninizma. Toda čeprav so bila nizko na njegovi lestvici zanimanja in je bil čustveno zavrt, ni bil povsem ravnodušen do žensk, ki pa so se vsekakor zanimale zanj in marsikatera se je po besedah Molotova vanj tudi zagledala. Nekdo iz njegovega spremstva je pozneje dejal, da se je Stalin pritoževal, da ga Alilujeve ženske nikakor ne pustijo pri miru in bi vse rade šle v posteljo z njim. V tem je bilo nekaj resnice. Naj so bile žene tovarišev, sorodnice ali služkinje, ženske so brenčale okrog njega kot opite čebele. Na novo odprti arhivi razkrivajo, da je dobival na kupe pisem oboževalk, precej podobnih tistim, ki jih dobivajo sodobni pop zvezdniki. »Dragi tovariš Stalin /…/ Videla sem vas v svojih sanjah. /…/ Upam, da me boste sprejeli …« je pisala provincialna učiteljica in kot zatreskana


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

41

oboževalka dodala: »Prilagam svojo fotografijo …« Stalin je odgovoril igrivo, vendar jo je zavrnil: »Tovarišica Neznana! Prosim, verjemite, da vas nimam namena razočarati in spoštujem vaše pismo, vendar moram reči, da nimam prostega termina (časa!), v katerem bi potešil vašo željo. Želim vam vse najboljše. J. Stalin. P. S.: Vračam vam pismo in fotografijo.« Toda občasno je dejal Poskrebiševu, da bi bil vesel, če bi se sestal s svojimi občudovalkami. To potrjuje zgodba o Jekaterini Mikulini, privlačni in zagrizeni triindvajsetletnici, ki je napisala razpravo »Socialistična tekmovalnost delovnega ljudstva«, ki jo je poslala Stalinu s priznanjem, da je polna napak, in ga prosila za pomoč. Povabil jo je, naj ga obišče 10. maja 1929. Bila mu je všeč in menda je v Nadjini odsotnosti vso noč ostala v dači.5* Edina korist, ki jo je imela od bežne zveze, je bila ta, da ji je napisal uvod v razpravo. Nadja, ki ga je poznala najbolje od vseh, je vsekakor sumila, da skače čez plot, in to ne neutemeljeno. Njegov telesni stražar Vlasik je svoji hčerki potrdil, da je bil Stalin tako oblegan, da se preprosto ni mogel upreti vsem ponudbam. »Navsezadnje je bil samo moški,« ki se je odzival z gosposko čutnostjo tradicionalnega gruzijskega moža. Nadjina ljubosumnost je bila včasih manična, včasih prizanesljiva. V pismih ga je ljubeče dražila zaradi občudovalk, kot bi bila ponosna, da je poročena s tako veličastnim moškim. Toda v gledališču je pred kratkim vsem pokvarila večer, ko je ponorela, ker se je spogledoval z baletko. Malo pred tem je bila v Kremlju frizerka, s katero ga je menda Stalin malce lomil. Če bi obiskoval brivca kot drugi vodilni, o anonimnem dekletu danes ne bi niti slišali. Toda Molotov se je frizerke spomnil še petdeset let pozneje. Stalin je imel avanture tudi v partiji. Njegove zveze so bile tako kratke kot njegova izgnanstva. Njegove ljubice so bile po večini tovarišice revolucionarke ali pa žene tovarišev revolucionarjev. Molotov je bil očaran nad Stalinovim uspehom pri ženskah. Ko mu je tik pred revolucijo Stalin speljal dekle po imenu Marusja, je Molotov njegov podvig pripisal njegovim »čudovitim temno rjavim očem«, čeprav to, da je prevzel dekle deloholiku, Stalina nikakor ne označuje kot zapeljivca. Kaganovič je potrdil, da je Stalin užival v razmerjih z več tovarišicami, med njimi z »okroglo, čedno« Ljudmilo Stal.6** Neki vir **  Pozneje je postala direktorica tovarne gramofonov, iz katere so jo dolga leta pozneje odpustili zaradi sprejemanja podkupnin. Živela je do leta 1998, vendar ni nikoli spregovorila o svojem kratkotrajnem prijateljevanju s Stalinom. **  Še ena od njegovih ljubic je bila mlada partijska aktivistka Tatjana Slavotinskaja. Toplina njegovih ljubezenskih pisem iz izgnanstva se je stopnjevala z njegovimi materialnimi potrebami: »Najdražja ljuba Tatjana Aleksandrovna,« ji je pisal decembra 1913, »prejel sem tvoj paket, toda res ti ne bi bilo treba kupiti novega spodnjega perila … Ne vem, kako naj se ti oddolžim, moja draga!«


42

Stalin • Na dvoru rdečega carja

omenja zgodnejše razmerje z Nadjino prijateljico Doro Hazan. Stalinu je kljub njegovi plahosti koristila revolucionarna seksualna svoboda in je užival nekaj uspeha z dekleti, ki so delala v sekretariatu centralnega komiteja, toda ostal je tradicionalen Kavkazec. Najljubše so mu bile zveze z diskretnimi ženskami iz vrst GPU: frizerka je bila ravno pravšnja. Kot je pogosto značilno za ljubosumje, so Nadjini manični izpadi in izbruhi depresije spodbujali prav tisto, česar se je najbolj bala. Vse našteto – bolezen, razočaranje zaradi obleke, politika, ljubosumje in Stalinovo grobo vedenje – se je nagrmadilo v tem večeru. « Stalin je bil do Nadje neznosno nesramen, toda zgodovinarji, ki so bili trdno odločeni pokazati, kakšna pošast je bil, so zanemarili, kako neznosno nesramna je bila ona do njega. Ta »zajedljiva babnica«, kot jo je opisal šef Stalinovega varovanja Pauker, je v javnosti redno vpila na Stalina, zaradi česar jo je njena lastna mati imela za »trapo«. Konjenik Budjoni, ki je bil na večerji, se je spominjal, da je Stalinu neprenehoma sitnarila in ga poniževala. »Ne vem, kako jo prenaša,« je Budjoni dejal svoji ženi. Njena depresija je postala tako huda, da je prijateljici zaupala, da je »sita vsega, celo otrok«. Materino nezanimanje za lastne otroke je kričeč znak za preplah, toda nikogar ni bilo, ki bi ji lahko pomagal. Le redkokdo v tem ohlapnem krogu, vključno s partijskimi ženskami, kot je bila Polina Molotova, je razumel, da Nadja bržkone trpi za klinično depresijo. »Ni se mogla obvladati,« je rekla Molotova. Nujno je potrebovala razumevanje. Polina Molotova je priznala, da je bil vožd grob do Nadje. Njuna divja vožnja se je nadaljevala. V nekem trenutku je zapuščala Stalina, v naslednjem sta se že spet ljubila. Po trditvah nekaterih prič jo je pri večerji podžgala politična zdravica. Stalin je nazdravil uničenju sovražnikov države in opazil, da Nadja ni dvignila kozarca. »Zakaj ne piješ?« je surovo zaklical, zavedajoč se, da ona in Buharin ne odobravata stradeža, ki ga je vsiljeval kmetstvu. Ni se zmenila zanj. Da bi pritegnil njeno pozornost, je proti njej začel metati pomarančne olupke in cigaretne ogorke, kar jo je razjarilo. Iz trenutka v trenutek je bila bolj besna, on pa je zavpil: »Ej, ti! Srkni malo!« »Ni mi ime Ej!« je odvrnila. Togotno je vstala od mize in odvihrala ven. Najbrž je takrat Budjoni slišal, kako vrešči na Stalina: »Utihni! Utihni!« V tišini, ki je sledila, je Stalin zmajal z glavo. »Kakšna trapa!« je zamomljal, saj ves omamljen od pijače ni razumel, kako je razburjena. Budjoni je bil verjetno eden mnogih navzočih, ki so sočustvovali s Stalinom.


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

43

»Jaz že ne bi dovolil ženi, da tako govori z mano!« je izjavil kozaški tolovaj, ki ni bil ravno najboljši svetovalec, saj si je njegova prva žena vzela življenje ali pa je umrla po nesreči, ko se je igrala z njegovo pištolo. Nekdo je moral oditi za Nadjo. Bila je voditeljeva žena, zato je morala žena njegovega namestnika paziti nanjo. Polina Molotova si je oblekla plašč in pohitela za njo. Dolgo sta se sprehajali po Kremlju, kot so v stiski to počeli tudi drugi. Nadja se je potožila Polini: »Kar naprej godrnja. In zakaj se je moral tako spogledovati?« Govorila je o »tistem s frizerko« in Jegorovi. Ženski sta sklenili, kot ženske rade storijo, da je pijan in se vede kot tepec. Toda Polina, ki je bila pač vdana partiji, je tudi okarala prijateljico, rekoč, da ne bi bilo prav, če bi Stalina zapustila v tako težkem trenutku. Nemara je Polinina »partijnost« – partijska miselnost – pripomogla k temu, da se je Nadja počutila še bolj osamljeno. »Postala je tiha,« se je spominjala Polina, »in začela je govoriti o akademiji in svojih možnostih za zaposlitev.« Ko je bila v zgodnjih jutranjih urah na videz že vsa pomirjena, sta se poslovili. Nadjo je pustila pri dvorcu Potešni in prečkala ulico proti Dvoru konjeniške garde. Nadja je odšla v svojo sobo in pri vratih spustila na tla vrtnico, ki jo je imela v laseh. Jedilnica, kjer je bila posebna miza s Stalinovimi vladnimi telefoni, je bila glavni prostor v stanovanju. Od nje sta vodila dva hodnika. Na desni sta bili Stalinova pisarna in majhna spalnica, kjer je spal bodisi na vojaški postelji bodisi na divanu, kot je bilo v navadi popotnemu revolucionarju. Stalin je delal pozno v noč, Nadja pa je redno obiskovala predavanja na akademiji, kar je pomenilo, da sta imela ločeni spalnici. Karolina Til, gospodinja, varuške in služinčad so imeli prostore naprej po hodniku. Levi hodnik je vodil do Nadjine tesne spalnice, kjer je bila postelja zastrta z njenimi najljubšimi šali. Okna so se odpirala nad dišečimi vrtnicami Aleksandrovskih vrtov. « Stalinovo gibanje v naslednjih dveh urah je skrivnost. Se je vrnil domov? Za­­ ba­va se je nadaljevala pri Vorošilovu. Toda telesni stražar Vlasik je povedal Hruščovu (ki ga ni bilo na večerji), da je Stalin odšel na zmenek v dačo v Zuba­ lovem z žensko po imenu Guseva, ženo častnika, ki jo je ljubitelj ženske estetike Mikojan opisal kot zelo lepo. Nekatere od teh podeželskih hiš so bile od Kremlja oddalje­ne le petnajst minut vožnje. Če je res šel tja, je mogoče, da je s seboj vzel nekaj raz­posajenih spremljevalcev, ko so ženske odšle spat. Znano je bilo, da je Vorošilovova žena neznansko ljubosumna. Molotova in predsednika Kalinina, stara razuzdanca, je Stalin sam pozneje omenil Buharinu. Vsekakor


44

Stalin • Na dvoru rdečega carja

se je s Stalinom peljal tudi Vlasik. Ko se Stalin ni vrnil domov, je Nadja baje poklicala v dačo. »Je Stalin tam?« »Ja,« je odgovoril varnostnik, ki je bil »neizkušen bedak«. »Kdo je z njim?« »Guseva.« Ta različica lahko pojasni Nadjin nenadni obup. Toda mogoče je tudi, da se je je spet lotila migrena, da jo je objel val depresije ali pa samo načel grobni mir, ki je v zgodnjih jutranjih urah vladal v Stalinovem mračnem stanovanju. V zgodbi je več lukenj. Med drugim so Molotov, varuška in Stalinova vnukinja trdili, da je Stalin spal v domačem stanovanju. Stalin se v dači v Zubalovem gotovo ne bi zabaval z ženskami, saj vemo, da so bili tam njegovi otroci. Toda bilo je na pretek drugih dač. Še pomembneje, nihče ni mogel najti te Guseve, čeprav je bilo več vojaških častnikov s tem priimkom. Še več, Mikojan tega ni nikoli omenil ne svojim otrokom ne v svojih spominih. Togi Molotov je nemara v pogovorih na stara leta ščitil Stalina. Ko je že ves senilen narekoval svoje spomine, je lagal o številnih drugih zadevah, kot je lagal tudi Hruščov. Če je bila ta ženska lepa vojakova žena, je precej verjetneje, da je bila Jegorova, ki je bila tudi na zabavi in je pravzaprav s spogledovanjem sprožila prepir. Resnice ne bomo nikoli izvedeli, toda sledeče ni sporno: Stalin je verjetno res odšel popivat v dačo s pivskimi bratci, nemara tudi z Jegorovo, in brez dvoma se je vrnil v stanovanje v zgodnjih jutranjih urah. Usode veljakov in njihovih žena so kmalu postale odvisne od Stalina. V naslednjih petih letih jih je veliko umrlo grozovite smrti. Stalin ni nikoli pozabil, kakšno vlogo je tiste novembrske noči odigral kdo od njih. « Nadja je pogledala eno od mnogih daril, ki jih je iz Berlina skupaj s črno vezeno obleko, ki jo je še vedno imela na sebi, prinesel njen prikupni brat Pavel. Za to darilo je prosila, ker se ji je zdelo, kot je zaupala bratu, »v Kremlju včasih srhljivo in samotno z enim samim vojakom na straži«. Bila je imenitna damska pištola v elegantnem usnjenem toku. Vedno jo opisujejo kot waltherja, toda v resnici je bila mavzer. Malo znano je, da je Pavel prav takšno pištolo za darilo prinesel tudi Polini Molotovi, toda v tistem krogu res ni bilo težko priti do orožja. Kadar koli se je že Stalin vrnil domov, ni šel pogledat k svoji ženi, temveč je odšel v svojo spalnico na drugi strani stanovanja. Nekateri trdijo, da je Nadja zapahnila vrata spalnice. Začela je pisati pismo Stalinu, »strašno pismo«, kot je dejala njena hči Svetlana. Ko ga je sredi noči končala, med drugo in tretjo uro ponoči, je legla na posteljo.


P r a z n i č n a v e č e r j a : 8 . n o v e m b e r 19 3 2

45

« Hiša se je prebudila kot običajno. Stalin je vedno poležal do enajstih. Nihče ni vedel, kdaj se je vrnil domov in ali je srečal Nadjo. Bilo je pozno, ko je Karolina Til končno potrkala na Nadjina vrata in jih morda na silo odprla. »Drhteč od strahu« je ob postelji v mlaki krvi našla gospodaričino truplo. Pištola je ležala poleg nje. Nadja je bila že mrzla. Gospodinja je pohitela po varuško. Vrnili sta se in položili truplo na posteljo, preden sta se posvetovali kako naprej. Zakaj nista zbudili Stalina? »Majhni ljudje« imajo razumski odpor do tega, da svojim carjem sporočajo slabe novice. »Omotični od groze« sta telefonirali vodju varnosti Paukerju, nato pa stričku Abelu Jenukidzeju, Nadjinemu poslednjemu soplesalcu, glavnemu politiku v Kremlju, in Polini Molotovi, zadnji osebi, ki jo je videla živo. Jenukidze, ki je z drugimi živel v Dvoru konjeniške garde, je prihitel prvi. Edini od vodij je videl nedotaknjeno prizorišče, kar je pozneje drago plačal. Molotov in Vorošilov sta prišla nekaj minut pozneje. Lahko si le predstavljamo mrzlični kraval v stanovanju. Medtem ko je nič hudega sluteči ruski vladar s spancem premagoval pijačo na enem koncu hodnika, je njegova žena na drugem že utonila v večni spanec. Poklicali so Nadjino družino – njenega brata Pavla, ki je živel onstran reke v novem Nabrežju, in njena starša Sergeja in Olgo Alilujev. Nekdo je poklical družinskega zdravnika, ta pa znanega profesorja Kušnerja. Ko je živopisna skupina veljakov, bližnjih in služinčadi pozneje strmela vanjo in iskala razloge za njeno obupano dejanje, je našla jezno pismo, ki ga je pustila za seboj. Nihče ne ve, kaj je pisalo v njem, in ni znano, ali ga je uničil Stalin ali kdo drug. Stalinov telesni stražar Vlasik je pozneje razkril, da so v spalnici našli še nekaj: izvod škodljive protistalinistične Platforme, ki jo je napisal Rjutin, star boljševik, zdaj v zaporu. To bi lahko pomenilo veliko ali pa nič. Vsi voditelji tistega časa so brali dela opozicije in izseljensko časopisje in morda je Nadja brala Stalinov izvod. V pismih Stalinu je poročala, kaj je prebrala v belem tisku: »O tebi! Te zanima?« Kljub temu je v tistih dneh posedovanje takšnega dokumenta na splošno pomenilo aretacijo. Nihče ni vedel, kaj naj naredi. Zbrali so se v jedilnici in šepetali: Naj zbudijo Stalina? Kdo bo povedal voždu? Kako je umrla? Nenadoma je vstopil Stalin. Nekdo, najverjetneje Jenukidze, Stalinov stari prijatelj, ki je po arhivih sodeč prevzel odgovornost, je stopil naprej in dejal: »Josif, Nadežde Sergejevne ni več z nami. Josif, Josif, Nadja je mrtva.« Stalin je bil zgrožen. To skrajno politično bitje z nečloveško ravnodušnostjo do milijonov sestradanih žensk in otrok v lastni deželi je v naslednjih dneh pokazalo več človečnosti kot kdaj koli v svojem življenju. Olga, Nadjina mati, elegantna dama neodvisnega duha, ki je Stalina poznala že zelo dolgo in je


46

Stalin • Na dvoru rdečega carja

vedno obžalovala hčerino vedenje, je pohitela v jedilnico, kjer je strti Stalin še vedno skušal dojeti novico. Prišli so zdravniki in obupani materi ponudili baldrijanove kapljice, valium tridesetih let, vendar jih ni popila. Stalin se je opotekel proti njej. »Jaz jih bom popil,« je rekel. Posrkal je ves odmerek. Videl je truplo in pismo, ki ga je, kot je napisala Svetlana, pretreslo in globoko prizadelo. Nadjin brat Pavel je prišel s svojo preprosto vedro ženo Jevgenijo, ki so jo vsi poznali kot Ženjo in je tudi sama igrala skrivno vlogo v Stalinovem življenju – ter drago plačala. Bila sta pretresena, ne le zaradi sestrine smrti, temveč zaradi pogleda na Stalina. »Pohabila me je,« je rekel. Nikoli ga niso videli tako blagega, tako ranljivega. Jokal je in govoril nekaj podobnega tej precej poznejši žalostinki: »Oh, Nadja, Nadja … kako smo te potrebovali, jaz in otroci!« Takoj so se pojavile govorice o umoru. Se je Stalin vrnil v stanovanje in jo med prepirom ustrelil? Ali pa jo je še enkrat užalil in odšel spat ter pustil, da se je ubila sama? Tragedija je sprožila tudi pomembnejša vprašanja: do tistega večera je bilo življenje veljakov čudovito, kot je v svojem dnevniku zapisala Jekaterina Vorošilova. Tistega večera se je za vselej končalo. »Kako je naše življenje v partiji postalo tako zapleteno, da je že kar neznosno in meji na agonijo?« se je spraševala. Agonija je bila šele začetek. Samomor je po trditvah Stalinovega nečaka Leonida Redensa spremenil zgodovino. »Zaradi njega je teror postal neizogiben.« Seveda Nadjina družina njeni smrti pripisuje pretiran pomen. Stalinov maščevalni, paranoični in brezčutni značaj se je oblikoval že veliko prej. Teror sam je bil posledica velikih političnih, gospodarskih in diplomatskih sil – toda dokončno obliko mu je dala Stalinova osebnost. Nadjina smrt je vzbudila enega redkih trenutkov dvoma o življenju moškega jeklene samozavesti in dogmatičnega prepričanja. Kako si je Stalin opomogel in kakšne so bile posledice tega ponižanja zanj, za njegovo spremstvo in za samo Rusijo? Je maščevanje za osebni polom igralo vlogo v prihajajočem terorju, med katerim bodo eni gostje tistega večera odstranili druge? Stalin je nenadoma prijel Nadjino pištolo in jo potežkal v rokah: »Bila je igrača,« je rekel Molotovu in čudno dodal: »Samo enkrat na leto je streljala!« Jekleni mož je bil strt in razrvan, zapadal je v »zaporedne izbruhe besa«, v katerih je krivil vse druge, celo knjige, ki jih je brala, preden je končno podlegel obupu. Takrat je izjavil, da se odpoveduje oblasti. Hotel se je ubiti: »Tako ne morem živeti …«


prvi del

Tisti č udoviti časi: Stalin in Nadja 1878—­1 932 µ


49

1 µ Gruzijec in dijakinja

N

adja in Stalin sta bila poročena štirinajst let, toda njun zakon je bil tako zakoreninjen v boljševizmu, da je bila njuna zveza precej daljša in glob­ lja. Oba so pregnetle izkušnje življenja v ilegali, intimnost z Leninom v času revolucije in nato še državljanska vojna. Stalin je že skoraj trideset let poznal njeno družino, njo pa je prvič srečal leta 1904, ko je bila stara tri leta. Sam je bil tedaj star petindvajset let in že šest let marksist. Josif Visarionovič Džugašvili se ni rodil 21. decembra 1879, ki je uradno veljal za Stalinov rojstni dan. »Soso« se je dejansko rodil v tesni koči (ki še vedno stoji) Visarionu ali »Besu« in njegovi ženi Jekaterini ali »Keke«, rojeni Geladze, več kot leto prej, 6. decembra 1878. Živeli so v Goriju, kraju ob reki Kura, v romantični, gorati in skrajno neruski provinci Gruziji, v deželi na tisoče kilometrov proč od carjeve prestolnice, bliže Bagdadu kot Sankt Peterburgu.7* Ljudje pogosto ne vedo, kako tuja je bila Gruzija: kraljestvo, ki je bilo tisočletje neodvisno in je imelo lasten starodaven jezik, izročilo, kulinariko in književnost, je Rusija po grižljajih pogoltnila šele med letoma 1801 in 1878. Sončna dežela klanskih krv­nih spopadov, pesmi in vinogradov je bolj podobna Siciliji kot Sibiriji. Sosov oče je bil nasilen, pijan polnomadski šušmar, ki je divje pretepal tako Sosa kot Keke. Ona ga je, kot se je otrok spominjal pozneje, »neusmiljeno mlatila nazaj«. Soso je nekoč v očeta vrgel nož. Stalin se je spominjal, kako sta se Beso in oče Čarkvijani, lokalni duhovnik, na togoto njegove matere *  Tega dejstva ni spregledal neki drugi kmečki fantič, ki se je rodil le nekaj sto kilometrov od Gorija, Sadam Husein. Kurdski voditelj Mahmud Osman, ki se je pogajal z njim, je opazil, da sta Sadamov kabinet in spalnica polna knjig o Stalinu. Danes Stalinov kraj rojstva, kočo v Goriju, obdaja veličasten marmornat tempelj z belimi stebri, ki ga je dal postaviti Lavrentij Berija in je osrednja točka Stalinovega bulvarja blizu Stalinovega muzeja.


50

Stalin • Na dvoru rdečega carja

vdajala popivanju: »Oče, nikar ne delajte pijanca iz mojega moža. Uničil bo družino.« Keke je Besa postavila pred vrata. Stalin je bil ponosen na njeno »močno voljo«. Ko je Beso pozneje Sosa prisilil, da je šel v Tiflis za čevljarskega vajenca, so ga Kekejini duhovniki spet pripeljali domov. Stalinova mati je prala domačim trgovcem. Bila je pobožna in se je zbližala z duhovniki, ki so jo vzeli pod zaščito. Toda znala je biti tudi surova in opolzka: najbrž je sklenila nekaj kompromisov, ki se samohranilki brez beliča zdijo zelo mikavni, in postala ljubica svojih delodajalcev. Iz tega so se porodile pripovedi, ki pogosto spremljajo očetovstvo znanih moških. Prav mogoče je, da je bil Stalin sin svojega botra, premožnega krčmarja, častnika in amaterskega roko­borca Kobe Egnatašvilija. Pozneje je Stalin vzel v zaščito Egnatašvilijeva sinova, s katerima je ostal prijatelj do smrti, in se na stara leta spominjal Egnatašvilijevih rokoborskih podvigov. Kljub temu je včasih treba priznati, da so veliki možje samo sinovi svojih očetov. Govorilo se je, da je bil Stalin na las podoben Besu. Pa vendar je nekoč sam dejal, da je bil njegov oče duhovnik. Stalin se je rodil z zraščenima drugim in tretjim prstom na levi nogi. Od noric je imel kozav obraz in pozneje si je poškodoval levo roko, verjetno v nesreči s kočijo. Odrasel je v bledikastega, čokatega, čemernega mladeniča s pegastimi očmi barve medu in močnimi črnimi lasmi – v pravega kinta, gruzijskega pobalina. Bil je izjemno inteligenten in imel je ambiciozno mater, ki je želela, da postane duhovnik, nemara kot njegov pravi oče. Pozneje se je bahal, da se je naučil brati pri petih letih, ko je poslušal očeta Čarkvijanija, ko je poučeval abecedo. Petletnik je nato pomagal Čarkvijanijevi trinajstletni hčerki pri njenem branju. Leta 1888 je začel obiskovati cerkveno šolo v Goriju, nato pa leta 1894 zmagoslavno pridobil pet rubljev štipendije za semenišče v Tiflisu, gruzijski prestolnici. Pozneje je povedal nekemu zaupniku: »Moj oče je izvedel, da poleg štipendije zaslužim tudi nekaj denarja (pet rubljev mesečno) za petje v zboru. Nekoč sem šel ven in ga zagledal.« »Mladi mož, gospod,« je rekel Beso, »pozabil si na svojega očeta. Daj mi vsaj tri rublje. Ne bodi zloben kot mati!« »Ne vpij!« je odvrnil Soso. »Če se takoj ne pobereš, bom poklical stražnika!« Beso se je osramočen odvlekel.8* Menda je leta 1909 umrl za cirozo jeter. *  Hvaležen sem Gelu Čarkvijaniju, ker je z mano delil neobjavljeni, vendar osupljivi rokopis spominov svojega očeta Kandida Čarkvijanija, prvega sekretarja gruzijske partije od leta 1938 do 1951. Na stara leta je Stalin Čarkvijaniju ure in ure pripovedoval o svojem otroštvu. Čarkvijani je zapisal, da je skušal najti Besov grob na pokopališču v Tiflisu, vendar mu ni uspelo. Našel je fotografije, na katerih naj bi bil Beso, in prosil Stalina, da to potrdi, vendar je izjavil, da na njih ni njegovega očeta. Zato je malo verjetno, da je fotografija, na kateri naj bi bil uradno Beso, prava. Kar zadeva Stalinovega domnevno pravega očeta, družina Egnatašvili odločno zanika, da bi to bil krčmar.


Stalin