Page 1

SLOVENSKA NACIONALNA ENCIKLOPEDIJA

Ob dvajsetletnici samostojnosti Republike Slovenije

A–O


SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 2

8/29/11 9:09 AM


A–O

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 3

SLOVENSKA NACIONALNA ENCIKLOPEDIJA

8/29/11 9:09 AM


SLOVENIKA Slovenska nacionalna enciklopedija A–O Strokovni uredniški odbor dr. Matjaž Kmecl (predsednik), dr. Bojan Balkovec, ddr. Neven Borak, Martin Ivanič, dr. Marko Kerševan, dr. Karel Natek, dr. Vladimir Simič, dr. Sandi Sitar, dr. Darko Štrajn, dr. Tone Wraber, dr. Zvonka Zupanič Slavec Glavni urednik dela Martin Ivanič Uredništvo Mirjam Beranek, Alenka Božič, Alenka Dermastia, Martin Ivanič, Vlasta Mlakar, Marica Moškrič, Eva Okorn, Tjaša Pavšič Klasinc, Tončka Stanonik, Meta Tavčar, Bora Zlobec Jurčič; Rok Kraigher (strokovna pomoč) Priprava slikovnega gradiva Marica Moškrič, Maja Ogrizek, Tjaša Pavšič Klasinc, Lucijan Velikonja, Boex, d. o. o., Ljubljana Oblikovanje in prelom Marko Prah

Redakcija je bila zaključena marca 2011. Izdala in založila Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Vodji projekta Senja Požar Horvat (do oktobra 2009), Tine Logar Tisk in vezava Gorenjski tisk, d. d., Kranj Naklada 7000 izvodov Cena kompleta 249,90 € © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Prva izdaja, prvi natis Vse informacije o knjigah Mladinske knjige Založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 015(497.4) SLOVENIKA : slovenska nacionalna enciklopedija / [glavni urednik Martin Ivanič]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011A-O. - 2011 ISBN 978-961-01-1364-5 1. Ivanič, Martin 257461504 Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 4

9/9/11 9:51 AM


Ta enciklopedija, ki so jo njeni ustvarjalci poimenovali Slovenika, prinaša velikansko množino zbranih informacij o slovenskem ozemlju in njegovih prebivalcih; strnjeno in pregledno, izpod rok številnih vrhunskih poznavalcev. Po dvajsetih letih državne samostojnosti se je tudi zvrtinčenost naše bližnje zgodovine že toliko polegla, da nam duha ne zanaša več v to ali ono stran in naša samozavest v motrenju nase zmore dovolj mirno in nepristransko zbranost oziroma presojo. Slovenika je potemtakem uravnovešen enciklopedijski otrok moderne slovenske suverenosti in obenem priročnik o njej, o vseh stoletnih temeljih, na katerih stoji. O množici ljudi, ki so jo kot kulturo, zgodovino in zavest gradili trdoživo, ustvarjalno in pogumno, pa pogosto ne vemo nič o njih. O dogodkih, ki nam jih je zgodovina vztrajno nalagala na hrbet, pa pogosto tudi ne vemo o njih prav veliko. O časti in slavi, toda tudi o bedi in stiskah naše dežele, o našem občutljivem domovanju pod Triglavom in o vsem drugem, kar po drobcih oblikuje slovensko samozavedanje − v sodobnem žargonu: slovensko identiteto. Slovenika je torej zanesljiv, izčrpen in kar se da stvaren priročnik za potrebe spraševanja, kdo in kaj sploh smo; iz kakšne zgodovine in sedanjosti, iz pričakovanj in odločitev, iz kakšne kulturne energije, tudi stihije. V tem želi biti prva, nujna opora tako strokovnjaku kakor tistemu, ki samo hoče domoljubnost utemeljevati z znanjem. Zato ne dvomim, da bo uporabna prav povsod: v šoli, upravnih organih, v vseh vrstah javnosti, povsod, kjer potrebujejo eksaktno in kratko informacijo, enako pa tudi v družini − kot izčrpen katekizem o slovenskih rečeh. In končno, če že čisto nič drugega: osupljiv in vznesen je že kar pogled na velikansko mnoštvo oseb in podatkov, ki jih je treba v zvezi s slovstvenim delom upoštevati celo v enciklopedičnem kompendiju tolikšne informacijske gostote. Slovenski vademekum. Akademik dr. Matjaž Kmecl

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 5

8/29/11 9:09 AM


SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 6

8/29/11 9:09 AM


Predgovor

Uvod v Glonarjev Poučni slovar (1931–33), prvo tehtno slovensko splošnoleksikonsko delo, govori o po svetu raztepenem slovenstvu, ki da ga je treba združiti vsaj v knjigi. Slovenci v narodni državi prav tako potrebujejo pripomoček z informacijami o slovenstvu. Urednik in založnik priznavata, da je bilo opravilo nenavadno težko, kar sta si razložila z njegovo pionirsko naravo. Uvod k sklepnemu zvezku izraža tudi spoznanje, da je vse človeško delo nepopolno, in upanje, da bo zanamcem neprimerno laže. Motila sta se edino v tej zadnji misli. Da tudi svet potrebuje informacije o slovenstvu, še nista mogla predvideti. Leta 1987 je izšel prvi zvezek Enciklopedije Slovenije. Izhajati je začela v letu obrisov novega narodnega oz. nacionalnega programa; nastajati je začela kot narodna, končala pa kot narodna in nacionalna. Zasnovana je bila v vrednostnem sistemu samoupravnega socializma in ji je izhodiščna zasnova kljub očitnemu spreminjanju do zadnjega zvezka pustila pečat. Bila je v pravem pomenu pionirsko delo, zato so jo neizogibno na številnih strokovnih področjih in v našem leksikografskem znanju spremljale sive lise. Njena največja vrednost je, da je najbogatejša baza podatkov o slovenstvu in njegovih razmerjih s svetom. Obenem je prinesla dragocene leksikografske izkušnje, nujna priprava vsaj orisov številnih še neobdelanih vprašanj pa je bila nadvse koristna spodbuda posameznim vedam. Družbene spremembe, pomanjkljivosti prve nacionalne enciklopedije, njena nedosegljivost v knjižni, kaj šele elektronski obliki za nove potencialne uporabnike, bistveno bogatejše leksikografsko znanje, vse to je govorilo za pripravo izpopolnjene, po obsegu in tudi sicer bolj uravnotežene, prečiščene, zlasti pa jedrnate in zato preglednejše nove nacionalne enciklopedije. Tako se je glede na vse povedano in bližajočo se dvajseto obletnico samostojnosti Slovenije Mladinska knjiga Založba odločila pripraviti novo temeljno enciklopedijsko delo. Slovenika je po obsegu in zasnovi novo, samostojno in tipično založniško delo. Opira se na temeljna sorodna dela, zlasti Slovenski veliki leksikon, leksikon Osebnosti, Slovenski etnološki leksikon, ter številne druge priročnike, največ pa na Enciklopedijo Slovenije. Zagotovo tudi Slovenika odseva moč in nemoč slovenske znanosti in njenih snovalcev. Ker je krajša od Enciklopedije Slovenije, še toliko bolj opozarja na vprašanje selekcije in tudi percepcije pomembnih pojavov in osebnosti. Predvsem pa opozarja na vse teže obvladljivo temeljno neskladje med časovno, prostorsko in pojavno univerzalnostjo enciklopedije na eni ter vedno večjo specializiranostjo in s tem fragmentarnostjo znanosti na drugi strani. Kljub vsemu pa smo prepričani, da vsebuje najpomembnejše informacije o Sloveniji, slovenskem narodnem ozemlju in Slovencih. Martin Ivanič

VII

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 7

8/29/11 9:09 AM


Avtorji in sodelavci

Geografija geodezija: dr. Mojca Kosmatin Fras, dr. Dušan Petrovič, dr. Dalibor Radovan — geografija: dr. Andrej Černe, dr. Karel Natek, Milan Natek, mag. Florjana Ulaga Družboslovje in humanistika ekonomija: mag. Krešimir Bakič, ddr. Neven Borak*, Anita Hočevar Frantar, dr. Mitjan Kalin, dr. Jože Mencinger, dr. Franc Steinman, mag. Luka Štravs, Štefan Žemva — etnologija: dr. Saša Poljak Istenič*, dr. Ingrid Slavec Gradišnik* — filozofija: dr. Darko Štrajn* — pedagogika: dr. Zoran Jelenc, dr. Barica Marentič Požarnik, mag. Irena Samide*, dr. Darko Štrajn, dr. Branko Šuštaršič, dr. Angelca Žerovnik — politologija in sociologija: dr. Srečo Dragoš*, Nataša Vanček — pravo: dr. Matej Acceto, dr. Miro Cerar, dr. Primož Gorkič, dr. Vladimir Simič, dr. Grega Strban, dr. Miha Trampuž, dr. Miša Zgonec Rožej — psihologija: dr. Marko Polič* — religija: dr. France M. Dolinar, dr. Srečo Dragoš* — vojaštvo: Marijan Krajnc Kultura in umetnost arhitektura: dr. Stane Bernik, dr. Matej Klemenčič — film: Zdenko Vrdlovec* — glasba: mag. Simona Moličnik* — gledališče: Ana Perne — jezik in književnost: dr. Kozma Ahačič, dr. Zoran Božič, dr. Darko Dolinar — kultura: dr. Sandra Bašić Hrvatin*, dr. Anja Dular, dr. Eva Kodrič Dačić*, dr. Sonja Merljak Zdovc, dr. Marko Prpič* — likovna umetnost: dr. Stane Bernik, dr. Matej Klemenčič — ples: Neja Kos, Henrik Neubauer, dr. Meta Zagorc Naravoslovje agronomija: dr. Jože Osterc* — biologija: dr. Mitja Kaligarič, dr. Jasna Štrus, dr. Tom Turk* — biotehnologija: dr. Veronika Abram*, dr. Aleš Kuhar — botanika: dr. Jože Bavcon, dr. Marina Dermastia, dr. Jernej Jogan, dr. Breda Činč Juhant, dr. Tone Wraber — ekologija: dr. Mihael Toman, Jana Vidic, dr. Katja Vintar Mally* — farmacija: dr. Aleš Krbavčič — gozdarstvo: dr. Niko Torelli* — medicina: dr. Tit Albreht, Vasilij Cerar, Matija Cevc, Meta Demšar*, dr. Ciril Kržišnik, dr. Primož Rožman, dr. Zvonka Slavec Zupanič, dr. Tomaž Tomaževič — paleontologija: dr. Andrej Šmuc — veterina: dr. Ivanka Brglez*, dr. Meta Povž — zoologija: Irena Furlan, Janez Gregori, dr. Boris Sket Znanost in tehnika astronomija: Andrej Guštin — fizika: dr. Aleš Mohorič — geologija: dr. Andrej Šmuc — gradbeništvo: dr. Tomo Cerovšek, dr. Miha Tomaževič— kemija: dr. Milica Kač* — lesarstvo: dr. Niko Torelli* — matematika: dr. Izidor Hafner, dr. Tomaž Pisanski — metalurgija: dr. Andrej Paulin — meteorologija: dr. Lučka Kajfež Bogataj* — promet: dr. Peter Vidmar, dr. Jurij Kolenc, dr. Bogdan Zgonc, dr. Ljudmila Bezlaj Krevel, dr. Sandi Sitar, dr. Bojan Bračič — računalništvo in informatika: dr. Marjan Krisper, dr. Miha Mraz — rudarstvo: dr. Jakob Likar, dr. Andrej Paulin — strojništvo: dr. Janez Diaci — tekstilstvo: dr. Diana Gregor Svetec, dr. Sonja Malej — tehnika: dr. Tadej Bajd, dr. Janvit Golob, dr. Rihard Karba, dr. Rafael Mihalič — znanost: Marko Belavič, dr. Sandi Sitar, dr. Stojan Sorčan Zgodovina in arheologija arheologija: dr. Polona Bitenc*, dr. Dragan Božič — zgodovinopisje: dr. Zdenko Čepič, dr. Filip Čuček, dr. France M. Dolinar, dr. Theodor Domej, dr. Mitja Ferenc, ddr. Igor Grdina, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Spomenka Hribar, Martin Ivanič, dr. Klemen Jelinčič Boeta, dr. Miha Kosi, Avguštin Malle, Milan Pahor, Janez Stergar, Joe Valenčič Šport Marija Bergant, Franc Ekar, Marko Rožman, Franci Savenc, Tone Škarja, dr. Rajko Šugman

VIII

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 8

9/9/11 10:11 AM


Avtorji in sodelavci 

Drugo Irena Černič, Saša Čuljak, Ajda Demšar, Matej Divjak, Marjanca Gašič, Karmen Hren, Dušanka Jokovič, Gorazd Justinek, Katja Kalin, Edita Kobe, Rok Kraigher, Breda Ložar, Mojca Maček Kenk, Ema Mišič, Tanja Nataša Moškrič, Dušan Murn, Marko Muzlovič, Janja Petkovšek, Janja Povhe, Nataša Pušlar Car, Barica Razpotnik, Janez Renko, Aleš Stele, Mojca Suvorov, Vojko Šegan, Katja Šnuderl, Igor Štefelin, Darja Šter, Polona Zdešar, Gregor Zupan, Miran Žavbi, Martina Žnidaršič Slikovno gradivo geografske in zgodovinske karte: Andrej Gale — fotografije: Jaka Adamič, Leon Andrejaš, Igor Antič, Bojan Avbar, Andrej Babič, Alen Blaško, Janez Bogataj, Anđelo Božac, Miran Lola Božič, Tina Brinar, Željko Cimprič, Danilo Cvetinc, Milan Dietz, Igor Dolinar, Andrej Dular, Jože Dular, Aleš Fevžer, Marjan Garbajs, Jernej Gartner, Sergio Gobbo, Boris Grabrijan, Dejan Habicht, Srečo Habič, Jože Hanc, Vito Hazler, Jaka Jeraša, Tomo Jeseničnik, Stane Klemenc, Tomaž Kmet, Igor Kretič, Borut Križ, Niko Kuret, Irina Kysselef, Tomaž Lauko, Matevž Lenarčič, Stane Lenardič, Benedikt Lergetporer, Boris Lorenčič, Helena Ložar Podlogar, Gorazd Makarovič, Marija Makarovič, Zvezdan Martič, Dani Mauko, Lovro Mekiš, Lado Mlekuž, Ciril Mlinar, Uroš Modlic, Barbara Mučič, Carmen Narobe, Franci Novak, Dušan Ogrizek, Igor Omahen, Boris Orel, Milan Orožen Adamič, Matija Pavlovec, Oskar Pavlovič, Josip Pelikan, Andrej Pervinšek, Tomaž Pilej, Petra Potočnik, Damjan Prelovšek, Boštjan Pucelj, Mirko Ramovš, Matej Saksida, Bojan Salaj, Jože Seljak, Marjan Smerke, Tone Stojko, Franci Šarf, Polona Šega, Matjaž Šerkezi, Božo Štajer, Jendo Štoviček, Pavla Štrukelj, Milan Štupar, Jernej Šušteršič, Damjan Švarc, Marko Tiran, Peter Uhan, Borut Uršič, Lucijan Velikonja, Alojz Vengar, Fran Vesel, Matjaž Vipotnik, Janja Žagar, Damjan Žibert, Joco Žnidaršič — arhivsko gradivo: Alples, industrija pohištva, d. d., Železniki; Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana; Belokranjski muzej Metlika, Metlika; Dolenjski muzej, Novo mesto; Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, Trebnje; Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana; Gozdarski inštitut Slovenije, Ljubljana; Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana; Jadralna zveza Slovenije, Koper; Judo zveza Slovenije, Slovenska Bistrica; Kobilarna Lipica, Lipica; Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec; Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto; Loški muzej, Škofja Loka; Mestni muzej Idrija, Idrija; Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana; Mladinska knjiga Založba, Ljubljana; Moderna galerija, Ljubljana; Mohorjeva družba, Celovec; Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor; Muzej novejše zgodovine Celje, Celje; Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana; Muzej športa, Ljubljana; Narodna galerija, Ljubljana; Narodna in študijska knjižnica, Trst; Narodni muzej Slovenije, Ljubljana; Ocean Orchids, d. o. o., Dobrovnik; Pipistrel, d. o. o., Ajdovščina; Pokrajinski muzej Koper, Koper; Pokrajinski muzej Maribor, Maribor; Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, Piran; Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana; Slovenska izseljenska matica, Ljubljana; Slovenski etnografski muzej, Ljubljana; Slovenski šolski muzej, Ljubljana; Slovensko ljudsko gledališče Celje, Celje; Slovensko stalno gledališče Trst, Trst; SNG Drama Ljubljana, Ljubljana; SNG Maribor, Maribor; SNG Opera in balet Ljubljana, Ljubljana; Tehniški muzej Slovenije, Ljubljana; Teniška zveza Slovenije, Ljubljana; Založba Nova revija, zbirka Slovenska kronika, Ljubljana Z gradivi in podatki so uredništvu pomagala številna društva in zveze, med drugim vse športne, predstojniki ali strokovni sodelavci zborničnih združenj, javnih uradov in agencij, nekaterih ministrstev, bank, sodelavci znanstvenih, kulturnih, šolskih idr. strokovnih ustanov, medijskih zavodov in zdravstvenih ustanov. V enaki meri velja to za posameznike ali organizacije med Slovenci v sosednjih državah. Vsem, imenovanim in neimenovanim, gre zahvala za prizadevno podporo naporom uredništva, da bi bralcem zagotovili kolikor mogoče nove in hkrati zanesljive, pravilno interpretirane ter pregledne informacije. * Strokovni nosilci področij.

IX

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 9

8/29/11 9:09 AM


Napotek bralcu

Gesla v Sloveniki so razvrščena po abecednem redu geselskih iztočnic. Te so natisnjene polkrepko. Sestavljajo jih osebna, zemljepisna in stvarna imena ter pojmi. Za iztočnicami, ki označujejo pojme, so oznake področij, na katera se nanaša razlaga. V okroglem oklepaju za geselsko iztočnico so navedeni njeni variantni zapisi, v oglatem pa izgovor tujih imen. Pojem z več pomeni je obdelan v kompleksnem članku; razlage pomenov so oštevilčene in imajo področno oznako, pomeni znotraj področja so označeni z a), b), c) … Pri strukturi geselskega članka je praviloma upoštevano dogovorjeno logično zaporedje, prirejeno dolžini članka; pri obsežnejših člankih je vsebina razdeljena po področjih z mednaslovi. Informacije so usmerjene od splošnega k posameznemu; pri zgodovinskih člankih ali delih člankov so podane kronološko, pri zemljepisnih člankih je vselej na prvem mestu geografski prikaz. Če je kateri od podatkov dvomljiv, je to označeno z vprašajem.

področna oznaka

geselska iztočnica

okrajšava geselske iztočnice

ekon Javna dajatev državi. Ta pobira d. v javnem interesu na temelju svoje finančne suverenosti brez neposredne protistoritve in tako financira 90 % ali več ↗ proračuna; d. državi omogočajo vodenje ustrezne gosp. in soc. politike. D. so odraz gosp. in polit. ureditve, zato se spreminjajo njihove lastnosti in pomen. Država določi davčne zavezance, osnovo, od katere se plača d. po predpisani davčni stopnji (davčna osnova), in rok plačila. Neposredni d. se obračunavajo pri nastajanju dohodka (od plač, dobička, premoženja), posredni d. pa pri trošenju dohodka (prometni d., d. na dodano vrednost, carina). RS ima 3 gl. skupine davkov: neposredni d. na dohodke, neposredni d. na premoženje in posredni d. Poleg d. se v Slov. plačujejo tudi prispevki za obvezno soc. zavarovanje. PRED 1918 Na Slov. so posredni d. znani že iz 9.–10. st. (carina, mitnina na Ptuju), fevdalci pa so pogosto uvajali nove (v zač. 16. st. spremščina in zlasti nabitek za varen prevoz blaga). D. so prihajali od solne trgovine, dajanja v zakup (apalt), kot izredni d. (vinski dac, razl. d. na potrošnjo). Dež. knez je uvajal d. zlasti za obrambo; eden gl. je bil zemljiški d. Plemstvo s svojimi podložniki je bilo neposrednih d. oproščeno, denarne d. pa je fevd. gospod sprva nalagal predvsem mestom in Judom. D. na imetje (imenje) so sčasoma vpisali v ↗ imenjske knjige. Temu osnovnemu d. so se postopoma pridružili drugi, ki so polnili rastoče potrebe vladarja (od 1576 tedenski denarič, od 1604 hišni goldinar). Od 1560 so se pojavljali dež. posredni d. Ko so zemljiški gospodje del svojih obveznosti prevalili na podložnike in povzročili velik skok d., je 1515 izbruhnil vseslov. kmečki upor. Pod Marijo Terezijo je bil zemljiški d. potrjen kot temeljni; ↗ fiziokratizem je po 1770 še utrdil načelo, da je zemljišče gl. vir rina (od višjih plač) in d. na tantieme. 1928 so bili uvedeni enotni neposredni d., poznali so tudi samski in vojni d. Posredni d. so bili prometni d., trošarine, carine in fiskalni monopoli. Med 2. sv. v. je v ↗ Ljubljanski pokrajini ostal modificiran stari davčni sistem, nem. oku-

davek

puščica usmerja na vsebinsko povezano iztočnico

podiztočnica

mednaslov okrajšava s seznama krajšav

podpis k preglednici

Obračunani davki

uporabljeni viri in literatura

kratica s seznama krajšav

pator je vpeljal svojega, svojega je uvajalo tudi NOG. V povojni socialist. ureditvi sta davčna politika in sistem (tj. načela in ukrepi smotrne uporabe vseh javnih dajatev za doseganje finančnih, ekon. in družb. ciljev) nihala med večjo pravičnostjo in zadostno učinkovitostjo d. Ob številnih spremembah so po 1955 za neka­ tere gosp. panoge namesto d. na dobiček uvedli plačevanje prispevka iz osebnega dohodka delavcev, ki je ostal izdaten vir prihodkov vseh proračunov, podobno kot tudi d. na promet proizvodov in storitev. 1964–74 je pristojnost določanja neposrednih d. s federacije prešla na republike, del tudi na o.; zvezni organi so imeli pravico izjemnih davčnih ukrepov. V Slov. je bil prvi zakon o d. občanov sprejet 1972. Od 1965 je bil ključni prihodek federacije, republik in o. zvezni, rep. in obč. prometni d. 1972 je bil uveden temeljni prometni d., 1988 tudi rep. prometni d. in poseben obč. prometni d. od plačil za storitve. — LIT: S. Vilfan, Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani, ZČ, št. 6/7, 1952/53; I. Turk, Uvod v poslovno ekonomiko, 2006. Leto 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Znesek (mio. evrov)1 2307,8 2741,3 3077,3 3518,3 4046,2 4293,8 4797,6 5482,7 6023,5 6523,7 7030,2 7558,0 8330,6 8692,2 8059,2

1 Do 2007 so zneski preračunani po fiksnem tečaju 1 evro = 239,64 SIT.

Delež BDP (%) 22,4 23,1 22,8 23,5 24,1 23,2 23,2 23,7 24,0 24,1 24,5 24,3 24,1 23,3 22,8

Vir: Statistični urad Republike Slovenije.

X

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 10

8/29/11 9:09 AM


Napotek bralcu

Kadar se geselska iztočnica v besedilu članka ponovi, je okrajšana na začetnico oz. začetnice, če je večbesedna. V besedilih geselskih člankov so uporabljene kratice in okrajšave (seznam krajšav je sestavni del uvoda) ter splošno uveljavljeni simboli ali oznake merskih enot. Seznam področnih oznak je za seznamom krajšav. Znak ↗ v geselskem članku opozarja bralca na vsebinsko povezano geselsko iztočnico. Pri navajanju naslovov v razdelkih DELO in LIT gre praviloma za izbor. Naslovi del so navedeni v ležečem tisku, naslovi prispevkov, objavljenih v samostojnih delih oz. periodičnih publikacijah, pokončno. Pri večavtorskih delih je praviloma naveden le naslov. Slikovno gradivo vsebinsko dopolnjuje geselski članek. Sestavljajo ga fotografije, preglednice in karte.

geselska iztočnica variantni zapis

kraj in datum rojstva in smrti

Miklošič, Franc (tudi Franz Miklosich) (Radomerščak, 20. 11.

1813–7. 3. 1891, Du) Jezikoslovec. V Gradcu je 1838 dokt. iz filozofije, na Du 1840 iz prava. Na pobudo J. Kopitarja je 1844 sprejel mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Du; še istega leta ga je M. kot cenzor za slovan., romunske in novogr. knjige nasledil. 1848 je postal preds. dun. društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije. Po ust. oddelka za slovan. jezikoslovje 1849 ga je cesar imenoval za prvega izr. prof. (redni 1850). Pozornost znan. javnosti je zbudil s kritično oceno indoevr. primerjalne slovnice F. Boppa 1844. Staro cerkv. slovanščino je poimenoval stara slov. (Altslovenisch); njen nastanek je umeščal v Panonijo (panonska teorija). Gradivo za (staro)cerkv. slovan.-gr.-lat. slovar je izd. 1850; v večkratno razširjeni in izpopolnjeni izdaji (Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, 1862–65) je zajel (staro)cerkv. slovan. besedišče iz (rokopisnih) spomenikov in iz vseh t. i. cerkv. slovan. besedil, skupno iz 280 tiskanih in rokopisnih virov (ponatis 1963). Napisal je slovnico (staro) cerkv. slovan. jezika, ki je bila izhodišče za primerjalno slovnico slovan. jezikov, izd. je več (staro)cerkv.slovan. spomenikov (zb. Monumenta spectantia, 1858, 1964). Obj. je tudi srv. gr. cerkv. in posvetne listine (Acta et diplomata graeca medii aevi sacra et profana collecta I–VI, 1860–90; z J. Müllerjem). (Staro)cerkv.slovan. je bila tudi osnova za primerjalno slovnico slovan. jezikov (Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen I– IV, 1852–75; 1876–832). Predelano glasoslovje je izd. 1879; skladnja je izšla nespremenjena v knjigi 1883; besedotvorje in skladnja sta znova izšla v Heidelbergu 1926 (7. ponatis 1970). Z monografijami o osebnih imenih (1860), tvorbi krajevnih imen iz osebnih

naslov dela

okrajšava s seznama krajšav

okrajšava geselske iztočnice

(1864) in o slovan. krajevnih imenih iz občnih (1872, 1874) je utemeljil slovan. imenoslovje. Etimološki slovar slovan. jezikov (Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, 1886; 1970) je še zdaj zgod. podoba prvega etimološkega obd. v slovan. jezikoslovju. Obj. je razpravo o slovan. prvinah v romunščini (1861) in seznam tujk v slovan. jezikih (1867). O slovan. izposojenkah je razpravljal tudi v prvi od albanističnih raziskav (1870); v drugi se je ukvarjal z romanskimi (lat.) prvinami, v tretji predvsem z obliko izposojenih glagolov (1871). Obravnava slovan. prvin v madž. je obogatila zgodovino hungaristike (1871). O lat., nem. in gr. izposojenkah ter dobesedno prev. tujih besedah je pisal v razpravi o cerkv. terminologiji (1875). 1872–81 je veliko pisal o Romih in romskih narečjih, zbral njihovo ustno slovstvo in se uvrstil med utemeljitelje romoslovja. Prev. je 1. zv. avstr. drž. zakonika (1849), sodeloval pri zasnovah pravno-polit. terminologije za slovan. jezike v Avstr. (tudi za slov.). Praktično rabo slov. je razvijal zlasti v slov. berilih za višje razrede gimn. (1853, 1854, 1858, 1865). Zb. slov. besedja, ki jo je M. izročil odboru za pripravo slov.-nem. (Wolfovega) slovarja, je njegov učenec M. Pleteršnik uporabil tudi v svojem slovarju (1894–95). Kot dosmrtni član gosposke zbornice dun. DZ (od 1862) je M. pomagal pri organizaciji in financiranju šolstva v A-O, utemeljil je slovan. primerjalno jezikoslovje, etimologijo in slovnico. 1864 je dobil dedno plemstvo (vitez). Član dun. AZ (dopisni 1848, redni 1851), redni ali častni član vseh pomembnejših evr. AZ, univ. in znan. društev. — LIT: Miklošičev zbornik, 1992; Z. Zorko idr., Besedoslovje v delih Frana Miklošiča, 2004.

kratica s seznama krajšav

podpis k portretu

Franc Miklošič

Franc Miklošič, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, 1886

uporabljeni viri in literatura

XI

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 11

8/29/11 9:09 AM


Krajšave

A

Č

FE

fakulteta za elektrotehniko

abs.

absolviral

češ.

češki, češčina

FER

fakulteta za elektrotehniko in računalništvo

AD

akademsko društvo

ČJKZ

FERI

AFŽ

Antifašistična fronta žensk

AG

akademija za glasbo

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino češkoslovaški

fevd.

fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko fevdalni

agr.

agrarni

FF

filozofska fakulteta

AGRFT

FFA

fakulteta za farmacijo

FG

fakulteta za gradbeništvo

AIU

akademija za gledališče, radio, film in televizijo akademija za igralsko umetnost

Češkoslovaška republika/Češkoslovaška socialistična republika Časopis za zgodovino in narodopisje

FGG

fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

akad.

akademski

fil.

filozofski

alp.

alpski

ALU/ALUO AM

akademija za likovno umetnost/Akademija za likovno umetnost in oblikovanje arhitekturni muzej

am.

ameriški

angl.

čsl. ČSR/ČSSR ČZN D d. d.

delniška družba

film.

filmski

d. o. o.

družba z omejeno odgovornostjo

filol.

filološki

del.

delavski

fiz.

fizikalni

dem.

demokratičen, demokratski

FKKT

fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo

DEMOS/Demos Demokratična opozicija Slovenije

angleški, angleščina

FLRJ

Federativna ljudska republika Jugoslavija

dež.

deželni

a.-o.

avstro-ogrski

FMF

fakulteta za matematiko in fiziko

DFJ

Demokratična federativna Jugoslavija

A-O

Avstro-Ogrska

FNT

fakulteta za naravoslovje in tehnologijo

din

dinar

APZ

akademski pevski zbor

fot.

fotografski

dipl.

diplomiral, diplomirani

arg.

argentinski

FOV

fakulteta za organizacijske vede

DNS

Društvo novinarjev Slovenije

arheol.

arheološki

FPP

fakulteta za promet in pomorstvo

dok.

dokumentaren

arhit.

arhitekturni

fr.

francoski, francoščina

dokt.

doktoriral, doktorat

AS/ARS

Arhiv Slovenije/Arhiv Republike Slovenije

Fr.

Francija

dol.

dolenjski

ASDS

Avstrijska socialnodemokratska stranka

FRI

fakulteta za računalništvo in informatiko

Dol.

Dolenjska, Dolenjsko

AslPh

Archiv für slavische Philologie

FS

fakulteta za strojništvo

domobr.

domobranski

AUU

Akademija za upodabljajočo umetnost

FSD

fakulteta za socialno delo

DPD

delavsko prosvetno društvo

AV

Arheološki vestnik

FSPN

dr.

doktor

AVNOJ/Avnoj

Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) avstrijski

družb.

družbeni

fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo fakulteta za šport

drž.

državni

FTK

fakulteta za telesno kulturo

Država SHS

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

FU

fakulteta za upravo

FVV

fakulteta za varnostne vede

avstr. Avstr.

Avstrija

DS

Dom in svet

AZ

Akademija znanosti

DSM

Družba sv. Mohorja

AZU

Akademija znanosti in umetnosti

DSP

Društvo slovenskih pisateljev

G

DSSS

Delavska socialistična stranka za Slovenijo

GA

glasbena akademija

DU

delavska univerza

GDZS I, II geogr.

Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I, II geografski

geol.

geološki

gimn.

gimnazija, gimnazijski

gl.

glavni

gl. ur.

glavni urednik

B BDP

bruto družbeni/domači proizvod

Du

Dunaj

beneš.

beneški

dun.

dunajski

BF

biotehniška fakulteta

DZ

državni zbor

bgd.

beograjski

Bgd

Beograd

E

bibl.

bibliografski

EF

ekonomska fakulteta

glasb.

glasbeni

BiH

Bosna in Hercegovina

EFTA/Efta

gled.

gledališki

biogr.

biografski

GM

glasbena matica

biol.

biološki

European Free Trade Association (Evropsko združenje za svobodno trgovino) Evropska gospodarska skupnost

Biološki vestnik

Enciklopedija Jugoslavije

Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo

BiolV

EJ

GMDS

glavni odbor

bosanski

ekološki

GO

bos.

ekol.

Gorica/Gorizia

britanski

ekonomski

Go

brit.

ekon.

goriški

biotehniška fakulteta

električni

gor.

BTF

el. EP

evropsko prvenstvo

Gor.

Goriška, Goriško

EPF

ekonomsko-poslovna fakulteta

gorenj.

gorenjski

ES

Enciklopedija Slovenije

Gorenj.

Gorenjska, Gorenjsko gospodarski

EGS

C Cankarjev dom

etn.

etnični

gosp.

Ce

Celje

etnogr.

etnografski

gr.

grški, grščina

CEFTA/Cefta

etnol.

etnološki

gradb.

gradbeni, gradbeniški

EU

Evropska unija

glavni/generalni štab

celj.

Central European Free Trade Agreement (Srednjeevropski sporazum za svobodno trgovino) celjski

evr.

evropski

GV

Geografski vestnik

centr.

centralni

GZ

gospodarska zbornica

cerkv.

cerkveni

F

GZS

Gospodarska zbornica Slovenije

CK

centralni komite

FA

fakulteta za arhitekturo

clc.

celovški

FAGG

Celovec

CMD

Ciril-Metodova družba, Družba sv. Cirila in Metoda Kooperativni online bibliografski sistem in servisi

fašist.

fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Food and Agriculture Organization (Organizacija za prehrano in kmetijstvo) fašistični

H

Clc

FDV

fakulteta za družbene vede

CD

COBISS/Cobiss

FAO

habs.

habsburški

HE

hidroelektrarna

hrv.

hrvaški, hrvaščina

Hrv.

Hrvaška

XII

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 12

8/29/11 9:09 AM


Krajšave

I

KP Kp KPD KPJ KPS kr. Kr Kraljevina SHS kranj. Kranj. Kronika

komunistična partija Koper kulturno-prosvetno društvo Komunistična partija Jugoslavije Komunistična partija Slovenije kratica Kranj Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev kranjski Kranjska, Kranjsko Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino/Kronika Mestne občine ljubljanske/Kronika slovenskih mest krščanski kulturno-umetniško društvo kulturni kmetijska zadruga

i.

ime

idr.

in drugi, in drugo

IJS

Institut Jožef Stefan

IK

izvršni komite

ileg. i.

ilegalno ime

im.

imenovani; imenoval

IMK

Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko

indus.

industrijski

inform.

informacijski

Informbiro/ informbiro INV

Informacijski biro komunističnih in delavskih partij Inštitut za narodnostna vprašanja

INZ

Inštitut za novejšo zgodovino

inž.

inženir

IO

izvršni odbor

ipd.

in podobni, in podobno

IS

izvršni svet

L

ISH

lat.

latinski, latinščina

istoim.

Institutum studiorum humanitatis (Inštitut za humanistične študije) istoimenski

istr.

istrski

it.

italijanski, italijanščina

LDS leposl. Letopis SAZU

It.

Italija

itd.

in tako dalje

IVZ izd.

Inštitut za varovanje zdravja (Republike Slovenije) izdal, izdajal; izdaja

IZDG

Inštitut za zgodovino delavskega gibanja

izobr.

izobraževalni

izr.

izredni

Liberalna demokracija Slovenije leposlovni Letopis (Slovenske) Akademije znanosti in umetnosti Ljudska fronta likovni literarni literatura ljubljanski Ljubljana ljudski Ljudska mladina Jugoslavije Ljudska mladina Slovenije Letopis Matice slovenske/Letopis Slovenske matice ljudski odbor lokalni ljudska republika Ljudska republika Slovenija Ljudska tehnika Slovenije Ljubljanski zvon

J j.

jug, južni (v zemljepisnih imenih J.)

JA/JLA

Jugoslovanska armada/Jugoslovanska ljudska armada jadranski

jadr. JAZU

kršč. KUD kult. KZ

LF lik. lit. LIT lj. Lj ljud. LMJ LMS LMS LO lok. LR LRS LTS LZ

ml.

mlajši

MM

mestni muzej

MMK MOK

Mitteilungen des Musealvereines für Krain (Prispevki Muzejskega društva za Kransjko) Mednarodni olimpijski komite

mrd.

milijarda

MS

Matica slovenska

MSo

Murska Sobota

MVAC

Milizia volontaria anticomunista (Prostovoljna protikomunistična milica)

N n.

nagrada

nac.

nacionalni

nacist.

nacistični

nar.

narodni

NATO/Nato NDH

North Atlantic Treaty Organization (Severnoatlantski pakt) Neodvisna država Hrvatska

NDR

Nemška demokratična republika

NDSJ

Neodvisna delavska stranka Jugoslavije

nem.

nemški, nemščina

Nem.

Nemčija, Nemško

NG

narodna galerija

NGo

Nova Gorica

NKOJ/Nkoj

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije

NM/NMS

narodni muzej/Narodni muzej Slovenije

nm.

novomeški

Nm

Novo mesto

nm. v.

nadmorska višina

NOB

narodnoosvobodilni boj

NOG

narodnoosvobodilno gibanje

NOO

narodnoosvobodilni odbor

NOOS

narodnoosvobodilni svet

NOPOJ notr.

Narodnoosvobodilni partizanski odredi Jugoslavije notranjski

Notr.

Notranjska, Notranjsko

NOV

narodnoosvobodilna vojska/vojna

NOV in POJ

JDS

Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti (Jsl. akademija znanosti in umetnosti) Jugoslovanska demokratska stranka

JE

jedrska elektrarna

M

jezik.

jezikovni Jezik in slovstvo

madž.

madžarski, madžarščina

NOV in POS

JiS JNS

Jugoslovanska nacionalna stranka

Madž.

Madžarska

NOVJ

Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije

JRZ

magister, magistriral

NOVS

Narodnoosvobodilna vojska Slovenije

mak.

makedonski, makedonščina

npr.

na primer

Mak.

Makedonija

NS

narodni svet

jsl.

Jugoslovenska radikalna zajednica (Jugoslovanska radikalna skupnost) Jugoslovanska socialnodemokratska stranka jugoslovanski

mag.

mat.

matematični

NS SHS

Jsl.

Jugoslavija

mb.

mariborski

JSZ

Jugoslovanska strokovna zveza

Mb

Maribor

j.v.

jugovzhod, jugovzhodni

MBA

j.z.

jugozahod, jugozahodni

MD

masters of business administration (magister/ij podjetniške ekonomije) Mohorjeva družba

mdr.

med drugim

Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov; Narodni svet v Zagrebu Narodni svet koroških Slovencev našega štetja Narodna in študijska knjižnica naravoslovnotehniška fakulteta narodna in univerzitetna knjižnica

med.

medicinski

JSDS

K

NSKS n. š. NŠK NTF NUK

kapit.

kapitalistični

medn.

mednarodni

O

katol.

katoliški

MedR

Medicinski razgledi

o.

občina

KC

Klinični center

mešč.

meščanski

obč.

občinski

kem.

kemični, kemijski

MF

medicinska fakulteta

obd.

obdobje

KID

Kranjska industrijska družba

MG

moderna galerija

obj.

objavil, objavljal; objavljen

kmet.

kmetijski

MGL

Mestno gledališče ljubljansko

odg. ur.

odgovorni urednik

knjiž.

knjižni

MHK

OECD

KNOJ/Knoj

Korpus narodne obrambe Jugoslavije

komunist.

komunistični

OF

Organization for Economic Cooperation and Development (Organizacija za ekon. sodelovanje in razvoj) Osvobodilna fronta

kor.

koroški

OI

olimpijske igre

Kor.

Koroška, Koroško

Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (Prispevki Zgodovinskega društva za Kranjsko) Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark (Prispevki Zgodovinskega društva za Štajersko) milijon

OK

okrožni komite

MHSt mio.

XIII

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 13

8/29/11 9:09 AM


Krajšave

ok.

okoli, okrog (samo v povezavi s števili)

R

SNOO

Slovenski narodnoosvobodilni odbor

OO

okrožni odbor

rač.

računalniški

SNOS

Slovenski narodnoosvobodilni svet

op.

opus

rastl.

rastlinski

SNPJ

Slovenska narodna podporna jednota

ORJUNA/ Orjuna o. š.

Organizacija jugoslovanskih nacionalistov

razisk.

raziskovalni

soc.

socialni

osnovna šola

razl.

različen

socialist.

socialistični

OVSE

Razprave (Slovenske) Akademije znanosti in umetnosti republiški

SodP

Sodobna pedagogika

sour.

souredil, sourednik

oz.

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi oziroma

Razprave SAZU rep.

organizacija združenega dela

revolucionarni

soustanovil, soustanovitelj

OZD

revol.

soust.

ozemeljski

rimski

sovjetski

ozem.

rim.

sovj.

OZN

Organizacija združenih narodov

RK

republiška konferenca

SOZD

OZNA/Ozna

Oddelek za zaščito ljudstva/naroda

RKC

Rimskokatoliška cerkev

SP

sestavljena organizacija združenega dela Slovenski pravnik

RKS

Rdeči križ Slovenije

SP

svetovno prvenstvo

RO

republiški odbor

sp.

roj.

rojen

SPD

spodnji (v zemljepisnih imenih Sp.); species (vrsta) Slovensko planinsko društvo

spl.

splošni

spp.

več vrst istega spola

SPŽZ

Slovenska protifašistična ženska zveza

SR

Slavistična revija socialistična republika srbski, srbščina Srbija srednji (v zemljepisnih imenih Sred.) Socialistična republika Slovenija srednjeveški Schutzstaffel (nacistični zaščitni oddelek) Slovensko stalno gledališče Socialistična stranka Jugoslavije starejši; stoletje (samo ob številu) Slovenska tiskovna agencija Svobodno tržaško ozemlje

P PA

pedagoška akademija

RS

Republika Slovenija

panon.

panonski

RTV

radio-televizija

partiz.

partizanski

rud.

rudarski

p. c.

podružnična cerkev

rus.

ruski, ruščina

PDG

Primorsko dramsko gledališče

ped.

pedagoški

S

PEF

pedagoška fakulteta

s.

sever, severni (v zemljepisnih imenih S.)

PEN

s.v.

severovzhod, severovzhodni

s.z.

severozahod, severozahodni

PF

/International Association of/ Poets, Playwrights, Editors, Essayists and Novelists (Mednarodna zveza književnikov) pravna fakulteta

SANS

Slovensko-ameriški narodni svet

PK

pokrajinski komite

SANU

pl.

plemeniti

SAP

Srpska akademija nauka i umetnosti (Srbska akademija znanosti in umetnosti) socialistična avtonomna pokrajina

planin.

planinski

SAZU

Slovenska akademija znanosti in umetnosti

PM

pokrajinski muzej

SBL

Slovenski biografski leksikon

PMF

prirodoslovno-matematična fakulteta

SD

Slovensko domobranstvo

PNOO

pokrajinski narodnoosvobodilni odbor

SD

Slovensko domobranstvo

SR srb. Srb. sred. SRS srv. SS SSG SSJ st. STA STO

PNZ

Prispevki za novejšo zgodovino

SDK

Služba družbenega knjigovodstva

str.

stran

PO

pokrajinski odbor

SDS

Slovenska demokratska stranka

strok.

strokovni

podpreds.

podpredsednik

SDV

služba državne varnosti

SURS

Statistični urad RS

poim.

poimenovan

SDZ

Slovenska demokratična zveza

SV

Slovenska vojska

POJ

partizanski odredi Jugoslavije

SE

Slovenski etnograf

sv.

sveti (v zemljepisnih imenih Sv.)

pokr.

pokrajinski

SEM

Slovenski etnografski muzej

sv. v.

svetovna vojna

pol.

polovica

SEV

svet.

svetovni

polit.

politični

SVPB

slovenska vojna partizanska bolnica

polj.

poljski, poljščina

Sovet ekonomičeskoj vzaimopomošči (Svet za vzajemno gospodarsko pomoč) Slovenska filharmonija

Sovjetska zveza

poljed.

poljedelski

SZD

Slovensko zdravniško društvo

por.

poročen

SG

Socialistična federativna republika Jugoslavija Slovenski glasnik

SZ SZDL

Socialistična zveza delovnega ljudstva

POS

partizanski odredi Slovenije

SGM

Slovenski gledališki (in filmski) muzej

SZO

povpr.

povprečni

shr.

srbskohrvaški (nejezikovno)

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, World Health Organisation)

pr. i.

pravo ime

SIAU

Slovensko-italijanska antifašistična unija

pr. n. š.

pred našim štetjem

SIK

Slovenski (izseljenski) koledar

preb.

prebivalec, prebivalstvo

SIM

Slovenska izseljenska matica

preds.

predsednik

sind.

sindikalni

preim.

preimenovan; preimenoval

SIT

slovenski tolar

prekm.

prekmurski

SJ

Slovenski jezik

Prekm.

Prekmurje

SKGZ

Slovenska kulturno-gospodarska zveza

prev.

prevedel, prevajal; prevod

SKOJ/Skoj

prim.

primorski

Prim.

Primorska, Primorsko

SKS

Savez komunističke omladine Jugoslavije (Zveza komunistične mladine Jugoslavije) Slovenska kmetska stranka

prof.

profesor

SLG

slovensko ljudsko gledališče

protest.

protestantski

SLO

splošna ljudska obramba

pravo ime

SLORI

Slovenski raziskovalni inštitut

T

pr. i. PSBL

Primorski slovenski biografski leksikon

slov.

slovenski, slovenščina

t. i.

tako imenovani

psevd.

psevdonim

Slov.

Slovenija, Slovensko

TE

termoelektrarna

PTT

pošta, telegraf, telefon

slovan.

slovanski

teh.

tehnični, tehniški

PV

Planinski vestnik

SLS

Slovenska ljudska stranka

tehnol.

tehnološki

PZDG

Prispevki za zgodovino delavskega gibanja Planinska zveza Slovenije

SM

Slovenska matica

tekst.

tekstilni

SMG

Slovensko mladinsko gledališče

TEOF

teološka fakulteta

SNG

slovensko narodno gledališče

teol.

teološki

PZS

SF SFRJ

Š šol.

šolski

šp.

športni

špan.

španski, španščina

št.

številka

štaj.

štajerski

Štaj.

Štajerska, Štajersko

štev.

število

štud.

študijski

študent.

študentovski, študentski

XIV

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 14

8/29/11 9:09 AM


Področne oznake

terit.

teritorialni

TF

tehniška fakulteta

TIGR TiP

Trst, Istra, Gorica, Reka (protifašistična organizacija) Teorija in praksa

tisk.

tiskarski

UNIDO/Unido univ. UNRRA/Unrra

United Nations Industrial Development Organization (Organizacija ZN za industrijski razvoj) univerza, univerzitetni

zb.

zbirka

Zgodovinski časopis

ZDA

Združene države Amerike

United Nations Relief and Rehabilitation Administration (Uprava ZN za pomoč in obnovo) upravni odbor

zdrav.

zdravstveni

zg.

zgornji (v zemljepisnih imenih Zg.)

zgb.

zagrebški

tj.

to je

UO

TO

teritorialna obramba

UP

Univerza na Primorskem, Koper

Zgb

Zagreb

temeljna organizacija združenega dela

upr.

uprizoril, uprizarjal, uprizorjen, uprizoritev

zgod.

zgodovinski

Trboveljska premogokopna družba

ur.

uredil, urejal, urednik, uredništvo

ZIS

Zvezni izvršni svet

trg.

trgovski, trgovinski

ust.

ZK

zveza komunistov

Ts

Trst

UT

ustanovil, ustanovitelj, ustanovljen, ustanovni; ustanovitev Učiteljski tovariš

ZKJ

Zveza komunistov Jugoslavije

TSŠ

tehniška srednja šola

ZKM

zveza komunistične mladine

trž.

tržaški

V

ZKMJ

Trž.

Tržaško

v.

vzhod, vzhodni (v zemljepisnih imenih V.)

ZKS

Zveza komunistične mladine Jugoslavije Zveza komunistov Slovenije

tur.

turški, turščina

VB

Velika Britanija

ZMJ

Zveza mladine Jugoslavije

TV

televizija

v. d.

vršilec dolžnosti

ZMS

TVŠ

tehniška visoka šola/tehniška univerza

VDV

Vojska državne varnosti

VEKŠ

Visoka ekonomsko-komercialna šola

ZMS

Zbornik Matice slovenske/Zbornik Slovenske matice Zveza mladine Slovenije

VF

veterinarska fakulteta

ZN

Združeni narodi

voj.

vojaški

znan.

znanstveni

VOS

varnostno-obveščevalna služba

ZRN

Zvezna republika Nemčija

VPŠ

višja pedagoška šola

ZSJ

Zveza sindikatov Jugoslavije

vrhovni štab

ZSlPh

Zeitschrift für slavische Philologie

VŠOD

Visoka šola za organizacijo dela

ZSM

zveza socialistične mladine

ZSO

Zveza slovenskih organizacij

ZSS

Zveza sindikatov Slovenije

ZSSR

Zveza sovjetskih socialističnih republik

ZSSS

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije

zun.

zunanji

TOZD TPD

U u.

umrl

u. e.

upravna enota

Udba UDV

Uprava državne bezbednosti (Uprava državne varnosti) Uprava državne varnosti

UKC

Univerzitetni klinični center

VŠPV

Visoka šola za politične vede

UL

Univerza v Ljubljani

VŠSD

Visoka šola za socialno delo

UL

Uradni list

VŠTK

ULBB

VŠZ VTŠ

visoka tehniška šola/višja tehniška šola

ZUZ

Zbornik za umetnostno zgodovino

um.

Univerza (Edvarda Kardelja) v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev (znanstvenih delavcev) in sodelavcev umetniški

Visoka šola za telesno kulturo/Višja šola za telesno kulturo Visoka šola za zdravstvo

VUJA

Vojaška uprava Jugoslovanske armade

ZV

UM

Univerza v Mariboru

VUŠ

Visoka upravna šola

Urad za makroekonomske analize in razvoj

višja vojaška akademija

zv.

UMAR

VVA

Zdravstveni vestnik/Zdravniški vestnik zvezek

Visoka zdravstvena šola

zavezniška vojaška uprava

umetnostni

VZŠ

ZVU

umet.

ZZB

Zveza združenj borcev

um. i.

umetniško ime

UNCTAD/ Unctad

United Nations Conference on Trade and Development (Konferenca ZN za trgovino in razvoj) United Nations Development Programme (Program ZN za razvoj) United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization (Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo) Univerza v Novi Gorici

W

United Nations (International) Children’s (Emergency) Fund (/Mednarodni/ Sklad za pomoč otrokom)

UNDP UNESCO/ Unesco UNG UNICEF/Unicef

agr antrop arheol arhit astr biol bioteh bot ekol ekon etnol farm film filoz fiz geodez geogr geol

agronomija antropologija arheologija arhitektura astronomija biologija biotehnologija botanika ekologija ekonomija etnologija farmacija film filozofija fizika geodezija geografija geologija

WHO

World Health Organisation (Svetovna zdravstvena organizacija)

Z z.

zahod, zahodni (v zemljepisnih imenih Z.)

zač.

začetek

zadr.

zadružni

založ.

založniški

glasb gled gozd gradb inform jezik kem kult les lik umet lit mat med metal meteor paleont ped ples

glasba gledališče gozdarstvo gradbeništvo informatika jezikoslovje kemija kultura lesarstvo likovna umetnost literatura matematika medicina metalurgija meteorologija paleontologija pedagogika ples

Ž ž. c.

župnijska cerkev

žel.

železniški

žival.

živalski

življ.

življenjski

župn.

župnijski

polit pravo prom psih relig rud sociol spl stroj šport tehn tekst umet vet voj zgod znan zool

politologija pravo promet psihologija religija rudarstvo sociologija splošno strojništvo šport tehnika tekstilstvo umetnost veterina vojaštvo zgodovina znanost zoologija

XV

SLOVENIKA 1izd AO prelom UVOD.indd 15

8/29/11 9:09 AM


A

abeceda jezik V slovenskem jeziku določeno zaporedje 25

Andrej Praprotnik, Abecednik za slovenske ljudske šole, 1883

latiničnih črk a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž. Ime ima po prvih 3 črkah (a, b, c), izvira pa iz pisave ↗ gajice, ki jo je Hrvatom iz češ. priredil L. Gaj in je bila na Slov. uradno priznana 1848. V prevzetih besedah, predvsem v lastnih imenih, se pišejo še druge črke. V abecednem zaporedju stoji q med p in r; w, x, y med v in z. Črke z naglasnimi in ločevalnimi znamenji, npr. ä, ê, ł, n¯ , ø, se po a. uvrščajo, kot da bi bile brez teh znamenj; ć stoji za č, đ za d, nem. ß se piše kot ss. abecedna vojna (tudi črkarska pravda) jezik Jezikovni spor 1831–33 med zagovorniki (F. S. Metelko, J. Kopitar) in nasprotniki (J. Zupan, F. Prešeren, M. Čop) nove pisave, s katero je skušal F. S. Metelko nadomestiti ↗  bohoričico. J. Kopitar je v slovnici (1809) predlagal za Slovence in Slovane črkopis, ki bi 20 črkam latinice dodal 9 novih, tako da bi imel vsak glas svoj znak. 1824 je ponudil novi črkopis P. Dajnko, 1825 Kopitarjev učenec Metelko. Od 1826 so izhajale v ↗  metelčici verske in šol. knjige. Boj proti metelčici se je začel 1831 z J. Zupanom; 1833 je vanj posegel M. Čop z razpravo o a. v., potem pa vse svoje spise o tem izd. kot Nuovo Discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg (Novi izgon nekoristnih črk, to je: Slovenska abecedna vojna). Prešeren je novi pisavi posvetil sonet o kaši in satirični cikel Literärische Scherze in A. W. von Schlegel's Manier. abecednik jezik, ped Knjiga za učenje branja in pisanja. Prve a. na Slov. (Abecedarium, 1550, 1555, 1566) je napisal in priredil P. Trubar predvsem za pouk branja po črkovalni metodi. V Otročji bibliji S. Krelja (1566) sta bila tudi slov. a. in mali večjezični ↗ katekizem. Bohoričevo neohranjeno knjigo Elementale labacense (Ljubljanska začetnica) s trijezičnim besednjakom so ok. 1575 uporabljali kot učbenik v 1. razredu lj. protest. stanovske šole. V ↗ protireformaciji so bile Table teh puhštabov dodane knjigam F. M. Paglovca, Prekmurci pa so dobili anonimni Abecedarium szlowenszko (1725) v prekmurščini z madž. črkopisom. Po avstr. spl. šol. redu 1774 so smeli slov. učbenike uporabljati le v podeželskih o. š. (trivialkah). Po nem. ter madž. a. sta bila prirejena in prev. Pohlinova popravljena Abecedika ali plateltof (1789, 1798, 1813) ter J. Debevca Kranjski plateltof (1791), ki ga je večkrat popravljenega izd. O. Gutsman, kor. šolam in samoukom pa namenil ABC ali bukvice teh čerk inu besied (1790). Za prekm. katol. šole sta izšla Szlovenszki silabikár M. Küzmiča (1780–

187010) in njegov a. s prvič prikazanimi pisanimi črkami v ABC knisiczi (1790), za evangeličanske šole a. M. Bakoša (1786). Vsi a. so bili prirejeni za črkovalno metodo branja, imeli so tudi nekaj posvetnih besedil, cerkv. pesmi in poštevanko. Zakon je 1816 predpisal še nedeljske ponavljalne šole, iz katerih so za nepismene nastale začetne nedeljske šole. Zanje je pripravil P. Budin iz Zgonika pri Ts slov. a. (1808), prvi vsebinsko ilustrirani priročnik za pouk branja in pisanja po glaskovalni bralni metodi. V Ilirskih provincah (1809–13) je bil v o. š. učni jezik slov.; uporabljali so Abecedo za perve šole (1811) in trijezično Abecedo ali azbuko (1812) V. Vodnika. V celj., mb. in clc. okrožju so bili šolam namenjeni: Bukvar za šole na kmetiji (18133), dvojezične ABC bukve (1813) M. Kušovica; Abeceda za Slovénce (1812) in Nov popravleni plateltaf (1814) J. N. Primca. Po avstr. zasedbi Ilirskih provinc so od 1823 rabili v začetnih nedeljskih šolah na Kranj. in Kor., od 1829 tudi v trivialkah s slov. večino, Abecédnik za šóle na kmétih (1816–223), ki ga je priredil M. Ravnikar, od 1829 pa so prev. uradni nem. a. J. Machnerja. F. S. Metelko je pripravil slovnico in Abecédnik za slovénske šóle (1829, 1832) v metelčici; P. Dajnko je za Štajerce priredil prev. v dajnčici kot a. za dež. šole (18312), Š. Kociančič za mestne šole na Prim. (1846, 1850), Š. Lülik po madž. virih za Prekmurce (1820). P. Musi je pod vplivom M. Slomška priredil dva a. za nedeljske šole (1819, 1832; 1845–524). Po 1848 je bilo v a. več slovnice, stvarnih sestavkov in beril za versko vzgojo. Po prepovedi bohoričice 1849 so bili a. tiskani v gajici in jezik. enotnejši. Takšna je bila za kor. šole Abecednica za slovenske učence na deželi G. Somra (1849), Mali Blaže v pervi šoli (1850) J. Krajnca; po predelavi je izhajal na Du kot Abecednik za slovenske šole (1850–675). Za premostitev težav z gajico sta izšla v obeh črkopisih Slovenski abecedar J. Kosmača (1855, 1866) in Slovenska abecednica (1851–665) L. Jerana. V a. je bilo vse več leposlovnih besedil, postajali so prvo berilo. V času 3. šol. zakona (1869–1918) so o slov. učnem jeziku in učbenikih odločali Ministrstvo za uk in bogočastje in dež. šol. sveti. A. je izd. dun. cesarsko-kraljeva založba, pa tudi dež. založniki. Bili so že prirejeni za bralno-pisalni pouk. Prvo berilo je obsegalo stvarne sestavke, prepletene s poučnimi in moralnovzgojnimi zgodbicami K. Schmida, od 1890 pa je bilo v njem vse več mladinskega leposlovja slov. klasikov. Jezik je bil že knjiž., sodelovali so tudi priznani slavisti, mdr. F. Miklošič, J.

2

SLOVENIKA prelom A.indd 2

9/9/11 10:15 AM


Muršec, F. Levstik in F. Levec. Prvič je bil predpisan za vse slov. dežele Slovenski abecednik za pervi razred ljudskih šol A. Praprotnika (1868–77 5; dvojezični 1869); prvi barvno ilustrirani ABC v podobah in besedi za otroke I. Tomšiča (1869). V Prekm. so imeli a. I. Murko­ viča (18702), na Gor. ilirsko jezik. usmerjeni a. A. F. Žnidarčiča (1873). Po nastanku Jsl. (1918) je po zakonu o učbenikih (1929) izd. a. lj. založba. Sprva so izhajali predelani a.-o., na evr. ravni je bilo berilo Naša prva knjiga P. Flereta (1929–416) z barvnimi ilustracijami M. Gasparija. V prekm. o. š. je bil uveden 1919 slov. knjiž. jezik z gajico. Za ↗ Julijsko krajino je izšel predelani Widrov a. kot Moje prvo berilo za prvi razred občih ljudskih šol (1920) ter predelana Koprivnikova Začetnica za slovenske ljudske šole (1922, 1923). Ko so fašisti na Prim. 1923 ukinili slov. šole, je F. Kleinmayr napisal (ilustriral M. Bambič) berilo Prvi koraki (1926); ponatise so rabili celo v partiz. šolah. Za Korošce je izšla edina slov. Začetnica za koroške ljudske šole (1929) W. Maklina in bila v rabi do 1938. Med 2. sv. v. sta bili v okupirani ↗ Ljubljanski pokrajini v rabi predelani berili P. Flereta Naša prva knjiga (1941) in F. Bobiča Preljubo veselje ... (1942, 1943). V Prekm. so samo v nekaterih o. š. uporabljali berilo A. Mikole v prekmurščini in D. Liota z madž.-slov. slovarčkom. Celo na Gorenj. in Štaj., kjer so bila nem. berila obvezna, so 1944 dovolili v 1. razredu podeželskih šol slov. pouk in natis slov. začetnice (brez naslova in avtorja, 1944 in 1945, v 2 delih). Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini so nastala rokopisna berila H. Vilfana, V. Möderndorferja, V. Winklerja, B. Gerlanca (Prva čitanka z ilustracijami I. Šubica). 1944 so v Tehniki II A v Davči natisnili ciklostirano berilo I. Bertonclja Šolo smo odprli z ilustracijami njegove žene Anke. Po 1945 so bili avtorji beril R. Završnik, J. Ribičič, J. Jurančič, V. Möderndorfer, B. Gerlanc in V. Winkler. A. Šavli, Završnik, Gerlanc in Winkler so popravili Prvo berilo (1973–797), da ni zaostajalo za evr. Na Kor. so izhajala dvojezična berila (F. V. Legat, 1947; V. Vouk, 1953, 1968). Za slov. šole v It. so izšle le slov. začetnice avtorjev J. Pahorja (1945), Gerlanca, Završnika, Winklerja (1952), M. Zupana, H. Mediča (1960), A. Saule idr. (1968). — LIT: I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj I–III, 1960, 1976, 1978. absolutizem zgod, polit Politični sistem pravno neomejene strnitve oblasti v eni osebi ali organu. Nastanek a. je povezan s krizo tradicionalnih fevd. ustanov (↗ fevdali-

zem), z oslabljeno vlogo plemstva (↗ kmečki upori), preobražanjem srv. mešč. stanov v sodoben mešč. raz­ red in z napredkom kapit. proizvodnje; ta je z razvojem nac. trgov zahtevala tudi centralizirano organiziranje vojske in pobiranja davkov. Nosilka a. v Avstr. je bila absolutna monarhija. Krepitev a. in centralizacije je dosegla vrh 1713 s ↗ pragmatično sankcijo Karla VI. in se nadaljevala z ↗ razsvetljenim absolutizmom, reformami Marije Terezije in Jožefa II. (↗ terezijanske reforme, ↗ jožefinske reforme). Reforme, namenjene kmečkemu preb., in nova drž. uradniška organizacija so do sredine 19. st. preprečevale nar. gibanja in nove družb. pojave. Z uveljavljanjem a. v upravi in med meščanstvom je postajala slov. družb. zaznamovan jezik podložnikov in nižjih slojev v mestih; nar. prebujanje in ozaveščanje sta bila upočasnjena. — LIT: Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1999.

abstraktna umetnost: Janez Lenassi, Vodnjak na brionskem otoku Vanga, 1980 lik umet Nefiguralne in nepredmetne smeri lik. umetnosti 20. st., ki hote opuščajo posnemanje narave. Začetnik a. u. je bil V. Kandinski (1910); pojavila se je v modernih smereh (ekspresionizem, kubizem, orfizem, konstruktivizem) in se razširila po 2. sv. v. (tašizem, abstraktni ekspresionizem, informel). Pri Slovencih so jo napovedale ekspresivne študije R. Jakopiča iz zač. 20. st., abstraktna izhodišča sta imela F. Kralj in A. Černigoj. Po 2. sv. v. sta z lirično abstrakcijo prodrla S. Kregar in zlasti Z. Mušič, abstraktni pejsaži so za izhodišče služili A. Jemcu, S. Komelu, H. Gvardjančiču. Začetnika a. u. v slov. kiparstvu sta J. Savinšek in J. Lenassi. Konstruktivistične načine v abstrahiranju so razvijali G. A. Kos, L. Spacal, D. Hrvacki, D. Čadež, T. Lapajne in D. Tršar. V 60. letih 20. st. se je uveljavil informel v delih R. Debenjaka, J. Bernika, R. Kotnika, S. Tihca in F. Rotarja.V zadnjih desetletjih se pojavljajo razl. oblike abstrakcije, ki težijo k čistim izraznim različicam, med vidnejše predstavnike sodijo

abstraktna umetnost

3

SLOVENIKA prelom.indb 3

8/29/11 8:33 AM


Academia operosorum

G. Gnamuš, E. Bernard, A. Šalamun, M. Rus, med kiparji T. Šušnik, L. Vodopivec, M. Počivavšek. — LIT: Š. Čopič, Misli o abstraktni umetnosti, Naša sodobnost, 1960; T. Brejc, Vid govora, 1972; J. Mikuž, Usoda predmeta v razvoju modernega slovenskega slikarstva, Sinteza, 1978. Academia operosorum [akademíja operozórum] Prva družba akad. izobražencev, predhodnica sedanjega SAZU. Ust. je bila 1693 v Lj po it. vzoru. V slov. je znana kot Akademija operozov ali Akademija delavnih. Prvi (dosmrtni) preds. je bil lj. stolni prošt J. K. Prešeren, člani so bili takratni najodličnejši meščani (13 pravnikov, 6 teologov, 4 zdravniki), skoraj polovica se jih je ukvarjala z lat. govorništvom in pesnjenjem. J. R. Coraduzzi Hallerstein (eden od preds.) je opremil z verzi oznake prvih 23 članov v knjižici s simbolom čebele Apes ACaDeMICae operosorum Labacensium. Najpomembnejši prispevek A. o. je bila ust. prve javne štud. knjižnice v Lj (↗ Semeniška knjižnica) 1701. A. o. je vplivala na razvoj lik. umetnosti, predvsem na brata J. G. in J. A. Dolničarja, gl. pobudnika zidave nove lj. stolnice. Operozi so lik. umetnost načrtno usmerili k zrelemu it. baroku, Lj je postala umet. središče z vplivom na Kor., Štaj. ter Hrv. Dediščina delovanja operozov v Lj so bile tudi nove cerkve (stolnica, uršulinska in šempetrska), vplivali so na razcvet baroka v Kamniku in okolici ter v Lj privabili G. Quaglio, utemeljitelja iluzionističnega slikarstva na takratnem Kranj. A. o. je vplivala tudi na stavbenika G. Mačka (mdr. graditelj lj. mestne hiše). Zamisel o obnovi A. o. je verjetno spodbudil B. Kumerdej, ki je 1779 ob delu za slov. pravopis zbral 15 sodelavcev (ust. zbor 1781), med njimi je bil dejavnejši A. T. Linhart, M. Pohlin pa je deloval po svoje in se z akad. imenom Novus med vsemi najbolj posvečal ustvarjalnosti v slov. jeziku, nalogi, ki je obnovljena A. o. sicer ni izpolnjevala. — LIT: P. Simoniti, Akademske čebele ljubljanskih operozov, 1988. Academia philharmonicorum [akademíja filharmonikórum] Prvo glasb. združenje na Slov. A. p. oz. Akademija filharmonikov je bila osnovana 1701 v Lj z namenom gojiti glasbo. Njen utemeljitelj in prvi um. vodja je bil J. B. Höffer, tedaj član st. Academie operosorum, prvi poslovni vodja pa J. G. Goschell. Družbo je sestav­ ljalo 31 članov plemiškega in mešč. stanu. S svojimi glasbeniki je sodelovala ob cerkv. in posvetnih slovesnostih, njeni najpomembnejši dolžnosti pa sta bili proslava godu sv. Cecilije, zaščitnice glasbe, in vsakoletni koncert na večerni vožnji po Ljubljanici. 1769 je A. p. prenehala delovati. — LIT: D. Cvetko, Academia Philharmonicorum Labacensis, 1962; 300 let. Academia philharmonicorum Labacensium. 1701–2001, 2004. Accetto [ačéto], Bojan (Lj, 9. 4. 1922–26. 6. 2007, Lj) Internist. 1949 je dipl., 1971 dokt. na MF v Lj. Do 1966 je delal na interni kliniki Kliničnih bolnic v Lj, nato do 1988 na Interni kliniki Trnovo, kjer je do 1983 vodil Inštitut za gerontologijo, ust. na njegovo pobudo. Deloval je tudi na MF v Lj, od 1974 kot redni prof. Raziskoval je na področjih ateroskleroze, koagulacije krvi in tromboze, med. rehabilitacije in gerontologije. Velja za utemeljitelja slov. in jsl. gerontologije. Obj. je nad 160 strok. člankov, tudi v tuji periodiki, ur. zbornik

Arterioskleroza in tromboza (1971), izd. 4 knjige Tavčarjevi dnevi (1969). Zlati red za zasluge RS 2006. — DELO: Staranje, starost in starostno varstvo, 1968; Starost in staranje. Osnove medicinske gerontologije, 1987; Med zdravniki in bolniki, 2006. Accetto [ačéto], Marko (Lj, 9. 8. 1936) Gozdar, fitocenolog. Na BF UL je 1964 dipl., 1977 dokt. 1969−74 je delal v Biroju za gozdarsko načrtovanje v Lj (izdelal vrsto ureditvenih, fitocenoloških in lovnogosp. elaboratov), 1981−86 bil znan. sodelavec na Gozdarskem inštitutu Slovenije, 1987−98 na Biološkem inštitutu ZRC SAZU ter od 1974 predaval na BF, od 1992 kot izr. prof. (ekologija divjadi, fitocenološko vrednotenje gozdnih rastišč). Velja za začetnika dendrokronoloških raziskovanj v Slov. in je zaslužen za uveljavitev fitocenologije v gozdarstvu. — DELO: Razvojna dinamika in naravna regeneracija naravnih gozdov črnega bora (Pinus nigra Arnold), 1977; Nova podvrsta volnatega slanozora, Razprave 2, 2007; Rastlinstvo Iškega vintgarja, Folia biologica et geologica, št. 4, 2010. — LIT: M. Zupančič, Ob 70. obletnici fitocenologa prof. dr. Marka Accetta, 2006. Acrocephalus [ákrocéfalus] (1980–) Znanstvena revija s področja ptičeslovja. Štirikrat na leto jo izd. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). A. obj. izvirne prispevke z vseh področij ornitologije, vsebinsko pokriva območja j.v. Evrope in v. Sredozemlja, ima medn. uredniški odbor in sprejema prispevke v slov. in angl. jeziku. Sprva je bil A. tudi društveno glasilo, od 1995 so obj. poljudne prispevke in organizacijsko gradivo Novice DOPPS oz. od 2000 Svet ptic. 1999 je A. v št. 94–96 izd. Imenik ptic zahodne Palearktike s slov., angl. in lat. imeni, temeljno tovrstno delo. Doslej so bili slov. ur. I. Geister, B. Štumberger, A. Vrezec, P. Kmecl, od 2010 L. Božič. Acta agriculturae slovenica [ákta agrikultúre slovénika] (2004–) Znanstvena revija za področje kmet. ved. Izhaja večinoma dvakrat letno. Najprej se je revija im. Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo, 1961 je bila preim. v Zbornik Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, 1965 v Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; od 2004 izhaja s sedanjim imenom pri Oddelku za agronomijo in Oddelku za zootehniko BF UL. Poleg znan. in strok. gradiv, ki zajemajo tudi druga bioteh. področja, od 1976 izhajajo ločeno zv. za agronomijo in živinorejo (od 1993 zootehniko). Znan. razprave so praviloma obj. v angl. Zborniku so pogosto dodane priloge z gradivom s kongresov in simpozijev ter monografskimi študijami; občasno izidejo tudi spominski zborniki BF UL. Acta biologica slovenica [ákta biológika slovénika] (1997–) Znanstvena in strok. revija Društva biologov Slovenije. Predhodnik je bil Biološki vestnik; 1952–67 ga je izd. biol. sekcija Prirodoslovnega društva Slovenije, nato do 1995 Društvo biologov Slovenije. Sprva je izšla 1 št. letno, od 1972 2, s članki v slov. ali tujih jezikih. Prvi ur. je bil V. Petkovšek. Od 1997 izhaja kot A. b. s. 2-krat na leto; gl. ur. je M. J. Toman. Acta chimica slovenica [ákta hímika slovénika] (kr. ACSi; 1993–) Znanstvena revija, ki jo izd. Slovensko kemijsko društvo. Izhaja 4-krat letno v Lj kot nadaljevanje Vestnika Slovenskega kemijskega društva (1954–92). ACSi

4

SLOVENIKA prelom.indb 4

8/29/11 8:33 AM


Adamič

ima od 1996 medn. uredniški odbor, v njej obj. tako slov. kot tuji kemiki z razl. strok. področij, večinoma v angl., članki pa so od 1998 dostopni tudi v elektronski obliki. 2000 je bila revija uvrščena na seznam vplivnih znan. revij (Science citation index, kr. SCI). Acta entomologica slovenica [ákta entomológika slovénika] (1993–) Znanstvena in strok. revija, namenjena vedi o žuželkah. Izdajata jo Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Prirodoslovni muzej Slovenije. Sprva je izhajala po 1 št. letno, od 3. letnika izideta po 2. V reviji obj. slov. in tuji znanstveniki in ljubiteljski strokovnjaki. Članki so pisani v slov., angl., nem. ali it., povzetki v slov. in angl. Revija obj. nova spoznanja iz favnistike, sistematike, bioakustike idr. strok, v njej je bilo opisanih veliko novih vrst žuželk, mdr. iz slov. podzemlja. Acta geographica slovenica [ákta geográfika slovénika] (2002–) Osrednja slov. znan. revija za geografijo. Izd. jo Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Od 1952 je izhajala enkrat letno, od 2003 po 2-krat. Sprva se je im. Geografski zbornik/Acta geographica, od 2002, ko se ji je pridružila znan. revija Geographica Slovenica (1972–, od 1993 v slov. in angl., od 1995 tudi spletna izd.), pa nosi sedanje ime. Pred združitvijo revij so prevladovale daljše razprave s področja fizične geografije (geomorfologija, ledeniki, naravne nesreče) pa tudi družb. geografije (hribovske kmetije, raba tal). Po združitvi je zastopanost različnih vej geografije bolj uravnotežena. Od 2003 je revija vključena v medn. seznam citiranosti in je med najpogosteje citiranimi slov. znan. revijami v tujini. — LIT: M. Topole, Bibliografija Geografskega zbornika, GZ, št. 40, 2000; M. Zorn, B. Komac, Zgodovina znanstvene revije Acta geographica slovenica, Acta geographica slovenica, št. 1, 2010. Acta historiae artis slovenica [ákta histórie ártis slovénika] (kr. AHAS; 1996–) Ilustrirana znan. revija za umet. zgodovino. Enkrat na leto jo izd. Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU v Lj. Revija ima medn. svetovalni odbor, v njej obj. slov. in tuji avtorji. Prispevke dopolnjujejo daljši povzetki v tujem jeziku ali slov., ko je izvirni članek tujejezičen. Posveča se zlasti zgodovini umetnosti na Slov. in njeni širši povezanosti z drugimi deli Evrope. Adamič, Bojan (Ribnica, 9. 8. 1912–3. 11. 1995, Lj) Skladatelj, dirigent. Dipl. je 1941 na GA UL. Med 2. sv. v. je vodil pihalno godbo GŠ NOV in POS. 1945–80 je bil dirigent Plesnega orkestra RTV Ljubljana. Bil je vsestransko ustvarjalen skladatelj; napisal je glasbo za ok. 200 slov. in tujih filmov (Vesna F. Čapa; Ples v dežju B. Hladnika) ter nad 100 radijskih (Žogica Nogica J. Malíka) in TV-iger, simfonična (Koncert za klavir in orkester, 1948), komorna (Mesečina na Travni gori, za violino in klavir, 1944), vokalno-instrumentalna (Narodni koktajl, za zbor in orkester, 1962), scenskoglasb. (Shakespearjev Hamlet), odrska dela (balet Naše ljubljeno mesto 1958; muzikal Sneguljčica, 1993), številne popevke (mdr. Ko boš prišla na Bled, Očka zdaj iščemo). Dirigiral je na več festivalih zabavne glasbe in spada med začetnike slov. džeza ter zabavne glasbe. Vse glasb. zvrsti, v katerih se zrcalijo prvine ljud. glasbe, odlikujeta značilna orkestracija in zvočnost. Prešernova n. 1979, srebrni častni znak svobode RS 1992.

Adamič, Emil (Dobrova, Dobrova - Polhov Gradec,

25. 12. 1877–6. 12. 1936, Lj) Skladatelj, dirigent, glasb. pisec. Od 1897 je poučeval na šolah v Toplicah pri Zagorju ob Savi, Kamniku in Ts, glasbo je študiral na trž. (1911–12) in lj. konservatoriju; tam je 1922 opravil drž. izpit. Do upokojitve 1932 je poučeval glasbo na učiteljišču in klasični gimn. v Lj, 1925–28 bil dirigent Orkestralnega društva GM, 1928/29 ur. revije Nova muzika in bil ves čas glasb. kritik. Večinoma v romantično-realističnem slogu je napisal nad 1000 skladb, predvsem za zbore; odlikujejo se obdelave ljud. napevov iz zb. I. Kokošarja, z več kot 300 pesmimi je obogatil in dvignil na visoko raven mladinsko zborovstvo. Mojstrstvo je dosegel tudi s samospevi in programsko naravnanimi orkestralnimi deli. — DELO: ORKESTRALNO Otroška suita, 1913; Tri turkestanske ljubavne pesmi, 1917; Tatarska suita, 1918; Iz moje mladosti, 1922; Scherzo, 1922; Ljubljanski akvareli, 1925; Tri skladbe, za godalni orkester, 1936; KOMORNO IN SOLISTIČNO Štirje otroški plesi, 1928; VOKALNO Pa ne pojdem prek poljan, 1903; Pri zibeli, 1906; Kot iz tihe zabljene kapele, 1910; Vasovalec, 1911; Nočne pesmi, 1921; Viola, 1923; Lepa Vida, 1924; Svatovske pesmi, 1925; Vragova nevesta, 1925; Kadar vstanemo, 1927; Igra na nebu, 1928; Šaljivke, 1929; Tri duhovne pesmi, 1929; Tri Jenkove pesmi, 1932; Smrt carja Samuela, 1934. Adamič, France (Spodnje Blato, Praproče, 4. 10. 1911– 5. 8. 2004, Grosuplje) Agronom. 1937 je dipl., 1961 dokt. na Agronomski fakulteti v Zemunu, Srbija. Delal je na kmet. šolah v Mb in Šentjurju, bil mdr. direktor Slovenijavina. 1965 je bil izvoljen za rednega prof. na BTF UL, kjer je predaval drevesničarstvo, sadjarstvo ter uvod v kmetijstvo in živilstvo. Bil je direktor Inštituta za sadjarstvo v Mb in Kmetijskega inštituta Slovenije v Lj (1958–64). Raziskoval je sorte sadnih rastlin, fiziologijo prehrane, tehniko, organizacijo in ekonomiko sadnih plantaž ter tehnol. postopke pridelovanja sadja, posebej razvoj slov. kmetijstva, zadruž­ ništva in agroteh. znanosti. Vodil je komisijo za kmet. in živilsko izrazoslovje pri ZRC SAZU, ur. revije (1950–59 Sadjarstvo, vinarstvo, vrtnarstvo), terminološke slovarje in zbornike. Obj. je spominske zapise o bratu Louisu (Spomini in pričevanja o življenju in delu Louisa Adamiča, 1983). Kidričeva n. 1977, srebrni častni znak svobode RS 1997. — DELO: Obnova naših sadovnjakov, 1956; Jagode, 1957; Jagodičje (soavtor), 1958; Sodobni sadovnjak (soavtor), 1958; Južne kulture. Oljka v Slovenski Istri, 1981; Sadjarstvo, 1995. Adamič, Louis (Spodnje Blato, Praproče, 23. 3. 1898– 4. 9. 1951, Milford, New Jersey, ZDA) Pisatelj. Po izključitvi iz gimn. v Lj se je 1913 izselil v ZDA, kjer je v New Yorku delal v uredništvu časopisa Glas naroda. 1916–23 je bil prostovoljec v am. vojski, 1917 je postal am. državljan. Živel je v Kaliforniji, od 1929 v New Yorku in od 1937 na posestvu v Milfordu (New Jersey). Prev. je iz slov. književnosti (Cankar) in pisal v angl. zgodbe iz voj. življenja, dok. družbenokritično prozo o del. gibanju (Dynamite, 1931/Dinamit, 1983), o priseljenstvu in am. družbi (Laughing in the Jungle, 1932/Smeh v džungli, 1933, 19832; Grandsons, 1935/ Vnuki, 1951). Delo, ki ga je napisal (The Native's Return, 1934/Vrnitev v rodni kraj, 1962) po obisku do-

Emil Adamič

France Adamič

Bojan Adamič

5

SLOVENIKA prelom.indb 5

8/29/11 8:33 AM


Adamič

Louis Adamič

Louis Adamič, A Nation of Nations, 1944

movine 1932, je bilo v Jsl. takoj po izidu prepovedano. Po končani 2. sv. v. se je zavzemal za pomoč ZDA Evropi; spodbudil je povezovanje polit. razl. slov. priseljenskih organizacij in postal častni preds. Slovensko-ameriškega narodnega sveta. Bil je v stikih s F. D. Rooseveltom (Dinner at the White House, 1946/Večerja v Beli hiši, 2000). Za Saturday Evening Post je napisal članek o OF in NOB, Jsl. je predstavil v knjigi My Native Land, 1943/Moja rojstna dežela, 1983. Deloval je zoper nasilno asimilacijo priseljencev in za spoštovanje kult. posebnosti etn. skupin, 1939 pomagal organizirati Svet za ameriško enotnost in ur. njegovo revijo Common Ground, predaval med priseljenci, zbiral gradivo o njih in predlagal izd. izseljenske enciklopedije (My America 1928–1938, 1938; From Many Lands, 1939; What's Your Name?, 1942). Knjiga A Nation of Nations/Narod narodov, 1944, je bila prvi poskus enciklopedije am. etn. skupin. 1945 je prevzel vodenje Inštituta za etnična vprašanja. Po vrnitvi iz Jsl. 1949 je domovini posvetil knjigo The Eagle and the Roots, 1952/Orel in korenine, 1970. Dopisoval si je s pomemb­ nimi am. osebnostmi (Izbrana pisma Louisa Adamiča, 1981). Član JAZU (dopisni 1949). — LIT: J. Petrič, Svetovi Louisa Adamiča, 1981; J. Žitnik, Louis Adamič in sodobniki 1948–1951, 1992; ista, Pero in politika, 1993; ista, Pogovori o Louisu Adamiču, 1995. Adamič, Miha (Lj, 2. 9. 1942) Gozdar, strokovnjak za lov­ stvo. 1967 je dipl. na BF UL in 1988 dokt. na Fakulteti za gozdarstvo v Bgd. Bil je kustos Tehniškega muzeja Slovenije, 1975–94 je delal na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo (zdaj Gozdarski inštitut Slovenije). Od 1993 predava na BF UL kot izr. prof. za ekologijo in upravljanje populacij prostoživečih živali. Raziskuje gozdne živali ter odnos javnosti do velikih zveri in parkljarjev z vidika njihovega ohranjanja v naravi in primernosti njihovih habitatov. — DELO: Ekologija divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji, 1987; Prehranske značilnosti kot element načrtovanja, varstva, gojitve in lova parkljaste divjadi, s poudarkom na jelenjadi (Cervus elaphus L.), 1990. Adamlje, Slavko (Dvor pri Bogenšperku, 15. 9. 1950) Kuhar, gastronom. 1972 je končal šolanje na Gostinski šoli v Lj, 1994 še študij na fr. gastronomski šoli v Parizu (Ritz Escoffier l'Ecole de Gastronomie Française). 1971–2002 je delal v Maximarketu v Lj, od 1980 kot vodja kuhinje restavracije Maxim, po tem v lastni gostilni Hana v Lj. Piše kuharske priročnike (Slovenska kuhinja, 1995, več izd. in prev.), snema kuharske serije (TVS, POP TV). Prejel je zlato medaljo na kuharski olimpijadi 1988, zlato in 2 srebrni na medn. tekmovanju v Pragi 1989; Kuhinja Slovenije/The Cuisine of Slovenia (2000; soavtor, več izd.) je 2006 v Kuala Lumpurju prejela posebno n. gourmand za najboljšo kuharsko knjigo na svetu 2005. adaptacija sociol Delno spreminjanje identitetnih lastnosti posameznika ali skupine zaradi zmanjševanja soc. distance do drugih posameznikov ali skupin. Glede na razporeditev družb. moči je lahko a. enostranska ali vzajemna; v obeh primerih označuje sprejemanje, prilagajanje oz. mešanje razl. kult. značilnosti v obsegu, ki ne zahteva temeljnih sprememb v identiteti posameznika ali skupine. V nasprotnem primeru, ko se indivi-

dualni ali kolektivni akter v procesu a. prilagaja v tolikšni meri, da izgubi bistvene značilnosti svoje izvorne identitete (npr. jezik), gre za ↗ asimilacijo. Z vidika družb. integracije, kult. pluralizma in varovanja kult. posebnosti je a. pozitiven, asimilacija pa negativen družb. pojav. Pri Slovencih v It., Avstr. in na Madž. procesi a. še niso razviti zaradi pomanjkanja pravic za nar. obstoj, nižjega soc. položaja in podvrženosti asimilaciji. Procesi a. potekajo pri Italijanih in Madžarih v Slov. (↗ italijanska manjšina, ↗ madžarska manjšina). Njihove pravice jim omogočajo obstoj etničnosti, soc. položaj pa je v glavnem izenačen s položajem Slovencev na nar. mešanih območjih. — LIT: P. Klinar, Sodobni trendi mednarodnih migracij,Teorija in praksa, št. 5–6, 1993.

administrativno upravljanje in vodenje gospodarstva ekon,

V administrativnem socializmu upravljanje gospodarstva, ki so ga neposredno usmerjali in nadzorovali drž. administrativno-upravni in operativni organi na podlagi drž. administrativnih uredb v okviru centraliziranega drž. plana. Tudi najbolj podrobna navodila so prihajala od vrha, samostojne izbire proizvajalcev in porabnikov niso bile upoštevane. Dirigirano gospodarstvo je izhajalo iz direktivnih dolgoročnih in kratkoročnih drž. planov. Pretežni del dobička se je stekal v drž. proračun, od koder so bile financirane gosp. potrebe. Tako gosp. upravljanje je bilo značilna sestavina ↗ centralnoplanskega sistema. V Jsl. je trajalo 1946– 50, nekatere prvine so se ohranile še dlje. Podlago je imelo v ustavi 1946 in bilo konkretizirano s temeljnim zakonom o drž. gosp. podjetjih idr. predpisi; bistveni sta bili drž. enovitost in hierarhična ureditev sistema. Spl. drž. upravljanje gospodarstva je zajemalo ust. in ukinjanje podjetij (podjetja spl. drž. pomena v pristojnosti zvezne vlade; podjetja rep. pomena v pristojnosti rep. vlade; podjetja lok. pomena v prisojnosti LO). T. i. administrativno operativna vodstva (AOV, tj. ministrstva, komiteji, direkcije, uprave) so skrbela za izdajanje pravil in izdelavo načrtov podjetij, za njihovo organiziranost, nadzor poslovanja itd. Poslovno vodenje drž. podjetij je bila naloga ravnatelja (direktorja) podjetja ob pomoči le njemu odgovornega upravnega teh. osebja. Z uzakonitvijo ↗ delavskega samoupravljanja 1950 je bil takšen sistem prvič precej spremenjen, korenito pa z ustavnim zakonom 1953 (↗ samoupravljanje). — LIT: Slovenska novejša zgodovina I–II, 2005. Adria Airways [ádrija êrvejs] Letalska družba s sedežem v Lj. Ust. je bila 1961 kot Adria Aviopromet za čarterske prevoze potnikov in tovora v slov. in medn. prometu. Do izgradnje lj. ↗ letališča v bližini Sp. Brnika 1963 je imela družba matično letališče v Zgb. 1969 se je združila z bgd. družbo Interexport in bila preim. v Inex-Adrio Aviopromet, 1986 pa postala samostojna kot A. A. 1996 se je končalo delno lastninjenje podjetja (tričetrtinski lastnik je RS), ki je 2004 postalo član družbe Star Alliance (zveza svet. letalskih družb s sedežem v Frankfurtu, ust. 1997). 2010 je imela A. A. v 12 letalih nekaj nad 300 sedežev; letela so na ok. 30, večinoma evr. progah. Adrija Nepolitično slov. AD v Go, ust. 9. 8. 1902. A. je narodnoobrambno delovala po vsej Goriško-Gradiščanski deželi, zlasti ob etn. meji je prirejala zborovanja in predavanja. Ust. je ljud. knjižnice (Miren, Ozeljan, zgod

6

SLOVENIKA prelom.indb 6

8/29/11 8:33 AM


aglomeracija

Neblo) ter podpirala revne dijake in študente (Dijaška kuhinja v Go, 1907). 1915 prekinjeno delovanje je obnovila 1920, vendar pod It. na drugačen način (izobr. tečaji 1924 na Nanosu, 1925 v Krnu, 1926 v Go, 1927 na Lazni). Po prepovedi delovanja 2. 9. 1927 je bila še leto in pol v ilegali. Iz nje so izšli ustanovitelji organizacije ↗ TIGR na Gor.; vodilne člane je oblast zaprla ali so se izselili v Jsl. adventisti relig, zgod Krščanska verska skupnost protest. smeri, im. tudi Cerkev adventistov sedmega dne. Ime ponazarja 2 gl. lastnosti adventističnega verovanja, ki sicer temelji le na Svetem pismu. Advent pomeni pričakovanje drugega Jezusovega prihoda, 7. dan označuje posvečevanje sobote, zato tudi vzdevek sobotarji. Osnovna skupnost kršč. adventistične cerkve je krajevna cerkev; krajevne cerkve v regiji ali državi sestav­ ljajo konferenco ali misijo. Najvišja organizacijska in u. e. je Generalna konferenca v Washingtonu, ki jo sestavlja 13 združb po vsem svetu. V Slov. so se a. pojavili 1908 v Mb. 1925 je bila ust. Zveza krščanskih adventističnih cerkva v Jsl. Kršč. adventistična cerkev v SRS je spadala pod z. oblast s sedežem v Zgb in imela 9 o. Zdaj je organizirana kot Krščanska adventistična cerkev v RS (del Jadranske unije konferenc) z ok. 500 verniki in 14 cerkvami (Ce, Dravograd, Jesenice, Kočevje, Kp, Krško, Lj, Mb (2), MSo, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje, Vuzenica); sedež ima v Lj. Aero Podjetje s področja kem., grafične in papirne industrije v Ce. Nastalo je iz 1922 ust. podružnice češ. firme V. Brauns iz Liberca (pozneje v lasti družine Lampe; kem. in papirni izdelki), od 1946 im. Tovarna tekstilnih in kemičnih izdelkov, 1947 preim. v A. 1971 se je A. združil s celj. tiskarno Cetis in ji 1973 pridružil še Tovarno celuloze Goričane. Na vrhuncu je A. s programom kakovostnih pisarniških in šol. izdelkov (barve, lepila, samolepilni trakovi, specialni papirji idr. papirni in grafični izdelki) izvažal v več kot 30 držav. Po zakonu o lastninjenju družb. podjetij 1992 se je A. spremenil v d. d. (mdr. usmerjen v izdelavo obrazcev, dokumentov, vrednotnic) s skoraj 400 zaposlenimi. aforizem lit Kratka, zgoščena misel, ki kako spl. veljavno izkušnjo, pravilo ali modrost izraža na oseben, izviren, duhovit način. Duhovitost je pogosto dosežena z besedno igro. Zametke aforistike zasledimo že pri starih Grkih, kot lit. zvrst se je a. razvil v klasicizmu in razsvetljenstvu ter pri književnikih in filozofih 19. st. Na Slov. so ga kot duhovito misel v svojih lit. delih občasno uporabljali F. Prešeren (Glosa), Cankar (Bela krizantema), A. Gradnik, S. Kosovel; samostojne gled. a. je pisal C. Debevec (Naši igralci, 1928). Kot samostojna lit. zvrst se je a. uveljavil po 1950 (I. Cimerman, T. Fornezzi, D. Mevlja, M. Mikeln, F. Milčinski - Ježek, B. Novak, J. Olaj, J. Petelin, I. Torkar, M. Jesih, E. Flisar, E. Fritz). 13 knjig a. je izd. Ž. Petan. Med sodobnimi aforisti so mdr. B. Schwentner, P. Amallieti, M. Fridauer, B. Gorenc. Agencija RS za okolje (kr. ARSO) Državna služba pri Ministrstvu za okolje in prostor, ust. 2001. Zadolžena je za spremljanje, analiziranje in napovedovanje naravnih pojavov in procesov v okolju, zmanjševanje naravne ogroženosti ljudi in premoženja ter za uresničevanje zahtev varstva okolja, ohranjanje naravnih virov in bi-

otske raznovrstnosti. Opravlja strok., analitične in upravne naloge s področja varstva okolja, spremlja onesnaženost okolja in zagotavlja kakovost javnih okoljskih podatkov. ARSO sestavljajo uradi za meteorologijo, varstvo okolja in narave, seizmologijo in geologijo, upravljanje z vodami, spl. zadeve in hidrologijo (do 2001 ↗ Hidrometeorološki zavod RS). agenda lit, relig V krščanstvu zb. navodil in obrazcev za opravljanje liturgičnih dejanj (delitev zakramentov, blagoslovov); pri protestantih priročnik s predpisanimi obrednimi obrazci in molitvami. V 15. in 16. st. so na Slov. uporabljali lat. katol. oglejsko in salzburško a. 1932 je izšel prvi prev. Rimskega obrednika v slov. Vsaka evangeličanska skupnost je vpeljala svojo a. Trubar je v Catechismusu (1550) sestavil posamezne dele a.: slov. nagovor pred obhajilom, litanije, 2 gl. prošnji, pridiga. V Cerkovni ordningi (1564) je obj. a. za krstne, poročne in pogrebne obrede, za evharistično bogoslužje, litanije ter obiske pri bolnikih in zapornikih. Catehismusu z dvejma izlagama (1575) je dodal a. za krstni in poročni obred. Agenda J. Dalmatina (1585) vsebuje znova prev. in skrajšano Trubarjevo a. iz Cerkovne ordninge. agitacija in propaganda (tudi agitprop) zgod, kult Del dejavnosti polit. strank; včasih tudi organ KP. Polit. stranke so z a. in p. pridobivale somišljenike, podpornike in volivce ter ovirale polit. tekmece. Pri tem so izrabljale zlasti množične in najnovejše medijske možnosti ter tisk. V SZ se je a. in p. razmahnila ob pojasnjevanju revol. ciljev in nepriljubljenih ukrepov ter ob ideološkem boju z nasprotniki; prerasla je v pomembno in nepriljubljeno ustanovo KP in države. Pozneje je bila tudi v drugih državah z oblastjo KP sredstvo manipulacij s člani KP idr. državljani. A. in p. je bila tudi v KPJ oz. KPS sprva namenjena širjenju ↗ marksizma, med 2. sv. v. popularizaciji NOB in revol. ciljev, po 1945 pojasnjevanju in utemeljevanju radikalnih in grobih revol. sprememb, poveličevanju voditeljev ter obračunavanju z dejanskimi ali namišljenimi nasprotniki. Klasični partijski agitprop so začeli opuščati ok. 1955. agitka lit, gled Krajše dramsko delo, ki povzdiguje revolucijo, osvobodilni boj, socialist. družbo. Izraz je nastal po oktobrski revoluciji. Na Slov. se je a. uveljavila med (nad 100 besedil) in po 2. sv. v. Nekaj a. je bilo obj. v knjiž. zb. Partizanski oder. A. je poznalo tudi partiz. lutkovno gledališče za otroke (A. Gerlovič, Jurček in trije razbojniki). Po vojni se je a. posvečala t. i. graditeljskim temam (F. Žižek, Vsemu navkljub, 1948; D. Željeznov in H. Grün, Mladost pod soncem, 1948) in aktualnim polit. dogodkom (J. Javoršek, Odločitev, 1953; razočaranje ob novici, da bo Ts ostal v It.). aglomeracija geogr a) Strnjena skupina naselij, ki so s centralnimi funkcijami in prometno infrastrukturo povezana v urbanizirano celoto. Večje a. v Slov. so na območjih med Kamnikom in Domžalami, med Ankaranom, Kp in Izolo ter med NGo, Šempetrom, Vrtojbo in Volčjo Drago. b) Nakopičenost preb. in naselij s proizvodnimi in storitvenimi dejavnostmi na manjšem ozemlju, največkrat okoli večjih mest (Lj, Mb, Ce). A. je povezana s številnimi okoljskimi (onesnaževanje ↗ okolja) in družb.geogr. težavami (npr. naraščanje prometa, visoke cene zemljišč, stihijska gradnja). 7

SLOVENIKA prelom.indb 7

8/29/11 8:33 AM


agnosticizem

Delitev zemlje na Lavrici v času agrarne reforme, 1946

Na Slov. je bilo največ razdelitev skupnega sveta. A. o. so izvajali tudi še v Jsl. — LIT: S. Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, GDZS II, 1980. agrarna politika ekon, agr Ukrepi države za varovanje in spodbujanje kmetijstva. A. p. teži k tržni usmerjenosti pridelave in varstvu okolja, k pomoči pri naložbah, k uvozni carinski zaščiti, k preprečevanju drobljenja in nesmotrnega spreminjanja namembnosti posesti, k ohranjanju poselitve podeželja in kult. pokrajine ter k razl. finančnim pomočem in spodbudam. Pomembno jo določajo gosp. sistem ter vloga in razvitost ↗ kmetijstva. Njene cilje uresničujejo nosilci zlasti s politiko cen, s premoženjskopravnimi razmerji in ↗ rabo zemljišč ter s strok. in soc. ukrepi (šolanje, raziskave, zavarovanja). V preteklosti se je a. p. bolj zatekala k premoženjskopravnim ukrepom (razl. agr. operacije, ↗ agrarno razmerje, ↗ kmetijska družba). Kraljevina Jsl. ni imela izoblikovanega agr. programa; njena a. p. ni krepila in ščitila predvsem kmetov, ampak premožne vladajoče kroge; le posredno je preprečevala ljud. nezadovoljstvo. Že med 2. sv. v. je nastajajoča oblast z odloki spreminjala zemljiškopravne odnose (zaplembe, ↗ razlastitve, ↗ sekvestracije), po 1945 pa usmerjala a. p. v razširjeno kmet. reprodukcijo s prevladujočo drž. oz. družb. lastnino ob zajamčeni zasebni lastnini zemlje kmetov in nekmetov v mejah zemljiškega maksimuma (agrarna reforma, ↗ kmetijsko zadružništvo). 1945– 57 je dajala vso prednost ↗ industrializaciji. V kmetijstvu je sledila svoji socialist. razvojni zamisli, tj. večji pravičnosti, tudi z odpravo ostankov fevd. in kapit. odnosov. Po 1957 je a. p. služila utrjevanju socialist. samoupravljanja tudi na podeželju, uveljavljanju tržnih prvin in po gosp. reformi 1965 večji uravnoteženosti gosp. sektorjev, oprta je bila na družb. posestva in kmet. zadruge ter njihova združenja in tudi na tedanje družb.polit. skupnosti. Ukrepi a. p. so spodbujali razvoj socialist. kooperacije (zlasti do 1961). Zaradi napačnih predpostavk o vlogi kmetijstva pa a. p. ni prinesla modernizacije kmetijstva, naraščali so nenačrtna ↗ deagrarizacija, drobljenje posesti, nesmotrna raba kmet. zemljišč ter nepovezanost pridelovalcev, predelovalcev in trgovcev. To naj bi po 1979 odpravila a. p., ki je poudarjala povezovanje družb. in zasebnega kmetijstva, izboljšanje gl. ekon. kazalcev dejavnosti ter povečanje kmet. pridelave ob odgovornosti družb.polit. skupnosti za lastno in skupno prehransko bilanco. A. p. je 1971 postala bolj pristojnost republik, na zvezni ravni so sprejemali in usklajevali okvirne srednje-

© Muzej novejše zgodovine Slovenije

relig Prepričanje o zelo majhni verjetnosti za preveritev resničnosti religijskih trditev o obstoju božanske ali kake druge metafizične sile. Izraz je 1889 skoval T. H. Huxley, da bi a. razlikovali od ↗ ateizma. A. ni oznaka za vero v neobstoj boga, ampak za načelno metodo, izraženo v pozitivnem in negativnem smislu. V pozitivnem smislu gre za zahtevo, da je treba slediti svojemu razumu, v negativnem, da sklep, ki ni dokazan ali ni dokazljiv, ni veljaven. A. so poznali že v gr. filozofiji (Protagora). Atenci so častili božanstvo (ágnostos theós), katerega imena in značaja niso poznali, a ga zaradi strahu pred možnimi posledicami niso hoteli ločiti od javnega kulta. Za prave utemeljitelje novoveškega a. mdr. veljajo J. Locke, I. Kant, W. Hamilton in H. Mansel. Različica a. je tudi verski a., ki iz vere v boga izpelje sklep, da boga ni mogoče spoznati niti razumsko dokazati, saj božja absolutnost zaradi človeške omejenosti ni dostopna. V medn. raziskavi 2008, se je na vprašanje, kakšen odnos imajo do trditve, da religijskih naukov ni mogoče dokazati niti ovreči, 40,8 % preb. v osrednji Slov. z navedeno trditvijo strinjalo, 28,5 % je bilo neodločenih, 26 % vprašanih je trditev zavrnilo. S trditvijo, da so vse religije neresnične in škodljive, se je strinjalo 9,9 % anketiranih, 71,7 % jo je zavrnilo. S teistično trditvijo, da samo ena religija vsebuje resnico, je soglašalo 16,9 % anketirancev, 70,4 % pa jo je zavrnilo. Raziskave kažejo, da je a. po urbaniziranih območjih bolj razširjen od ateizma in teizma, kar lahko kaže na versko strpnost. O a. je na Slov. mdr. pisal M. Smrke s sodelavci v Raziskavi o verstvih (2008). agrarna kriza zgod Občasno hujše zmanjšanje poljed. dejavnosti in pridelkov. Zgodnje oblike a. k. so znane že od časa pred ↗ agrarno revolucijo v 18. st., povzročilo jih je več slabih letin ali občutno zmanjšanje kmet. površin. Zaradi nerazvitega prometa ni bilo mogoče ublažiti lakote z uvozom, upadel je dohodek poljed. obratov, slaba prehrana in poraba semen sta zmanjšali delovno sposobnost kmečkega preb. Beg z dežele v mesta, epidemične bolezni (↗ kuga) in vojne v 15. in 16. st. so povzročali opustelost kmetij (↗ pustota). Ob naraščanju neagr. cen v primerjavi z agr. je prihajalo do soc. nezadovoljstva in ↗ kmečkih uporov. A. k. je pogosto del širše ↗ gospodarske krize zaradi padanja cen poljed. pridelkov in rastoče zadolženosti malih kmetij (po 1860 tudi zaradi ↗ zemljiške odveze), kar je na Slov. 1870–1914 sprožilo silovit val ↗ izseljenstva. Podobno usodo je ↗ poljedelstvo doživelo v gosp. krizi 1929–33. agrarna operacija zgod, pravo Ukrep drž. oblasti, ki predvsem lastniško spreminja agr. razmerja oz. zemljiško strukturo. Najpomembnejši takšni ukrepi so bili ↗ zemljiška odveza, ↗ agrarna reforma, razdelitev skupnega sveta in odprava enklav v gozdovih, odkup in preureditev ↗ služnosti, ureditev ↗ planinskega pašništva ter ↗ arondacija in ↗ komasacija. Večje posege agrarne politike v ↗ agrarna razmerja je sprožila agr. kriza od ok. 1870. Za boljšo kmet. pridelavo je avstr. oblast 1883 izd. zakone o komasaciji, razdelitvi skupnega sveta in odpravi enklav v gozdovih, z njimi so bili 1887−1900 sprejeti izvedbeni dež. zakoni. Na nižji stopnji so a. o. izvajali komisarji, na višji dež. komisije.

agnosticizem

8

SLOVENIKA prelom.indb 8

8/29/11 8:33 AM


agrarno razmerje

ročne sporazume o razvoju kmetijstva. Slov. je z zakoni o kmet. zemljiščih, varovanju zemljišč pred spreminjanjem namembnosti, dedovanju v kmetijstvu, združevanju in preživninskem varstvu kmetov, starostnem zavarovanju kmetov ter o posegih v kmetijstvu in rabi hrane uredila pomembnejša področja kmetijstva, ki je 1976 postalo prednostna dejavnost. Na podlagi jsl. dolgoročnega programa gosp. stabilizacije iz 1983 je Slov. znova uresničevala gl. razvojne cilje kmetijstva, kar pa pred spremembo družb. in drž. ureditve 1990– 91 ni prineslo pomembnih rezultatov. Odtlej se je slov. a. p. osredotočila na prilagajanje skupni a. p. EU, ki pa je v naslednjih letih kljub naraščanju spodbud slov. kmetijstvu prinesla tudi velike obveznosti. Pomembno vlogo je dobila Kmetijsko-gozdarska zbornica. — LIT: J. Marentič, Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, 1957; Preosnova kmetijstva in podeželja, 1982; Slovenska novejša zgodovina I–II, 2005. agrarna reforma zgod, agr, ekon Temeljit poseg oblasti v agr. odnose iz ekon., soc. in polit. razlogov. Na Slov. je država v ↗ agrarna razmerja posegala ob ↗ agrarnih krizah in težnjah kmetov po spremembi fevd. odnosov (↗ zemljiška odveza). NS SHS in nato jsl. regent sta 1918−19 obljubila izvedbo a. r. z odškodnino. V slov. deželah je bilo največ malih kmečkih posesti do 2 ha, veliko zemlje ni bilo v kmečkih rokah, pol. veleposestev v lasti tujcev. Februarja 1919 začeti postopki a. r. so se vlekli zaradi izigravanj lastnikov in oblasti, šele 1925 naj bi določili razlaščene površine za odkup agr. interesentom, predlogi ukrepov so šli na roko bogatim kmetom, zato so se 1928 agr. interesenti organizirali; zakon je 1931 končal že močno izmaličeno a. r. Skupno 22 000 interesentom je bilo razdeljenih 15 060 ha zemlje (9905 v Prekm.) ali 0,66 ha na družino; razlaščeni gozdovi (22 000 ha) so prišli pod drž. upravo. A. r. je zajela 12,5 % veleposestniških gozdov in 38 % polj. Odločilni soc. in ekon. cilji a. r. so ostali skoraj povsem neizpolnjeni. Polit. vodstvo NOB je 1942 z odlokom zaplenilo zemljo sodelavcev okupatorja in jo dalo v skupno rabo, začasna skupščina DFJ pa je 23. 8. 1945 sprejela zakon o a. r. in kolonizaciji (na tej podlagi SNOS slov. zakon 17. 12. 1945). Nova oblast je s tem prvim korenitim lastninskim ukrepom hitela tudi zaradi ↗ volitev. Brez odškodnine je bila 1946 razlaščena veleposestniška obdelovalna posest nad 25−35 ha oz. skupna posest nad 45 ha ter posest bank, podjetij in Cerkve nad 10 ha (z redkimi izjemami); z odškodnino so odvzeli presežke kmet. posestvom nad 25−35 ha in obdelovalne zemlje nekmetom nad 3−5 ha. Z razlastitvijo nem. posesti (po sklepu Avnoja 21. 11. 1944) in zaplenjeno posestjo na podlagi sodnih obsodb je tako prišlo v slov. zemljiški sklad 266 487 ha zemlje (63,5 % gozda). Socialist. kmet. sektor (↗ kmetijsko zadružništvo) je dobil ok. 85 % zemlje, agr. interesenti 6,4 %, kolonisti 4,3 %, kmečke obdelovalne zadruge 2,5 %. S sočasno kolonizacijo je ok. 2800 družin kolonistov dobilo 11 000 ha zemlje (na Apaškem polju in Kočev­ skem), ok. 600 družin pa se je naselilo v Vojvodini. Z a. r. je bila razlaščena zemlja v obdelavi viničarjev in kolonov (↗ viničarstvo, ↗ kolonat), 1953 pa je bil uveden enoten ↗ zemljiški maksimum 10 ha obdelovalne zemlje (presežki so z odškodnino postali spl. ljud. premože-

Uporabniki Zasebniki agrarni interesenti kolonisti kmečke delovne zadruge skupaj Država državna kmetijska posestva državne ustanove ljudski odbori Jugoslovanska armada gozdovi skupaj Nerazdeljena zemlja v užitek razlaščenim lastnikom v užitek zadrugam v užitek delavcem in nameščencem v zakup nerazdeljena zemlja skupaj Zasebniki, država in nerazdeljena zemlja skupaj Stanje 1. 7. 1947. 

1

Število

Površina (ha)

Delež (%)

19 956 2866 36 22 858

18 016 11 280 6579 35 875

6,70 4,20 2,50 13,40

22 740 2607 1816 109 169 245 196 517

8,50 1,00 0,70 0,04 63,50 73,74

164 2632 789 12 145 18 583 34 313

0,06 1,00 0,30 4,50 7,00 12,86

266 478

100

22 858

Vir: Slovenska novejša zgodovina I–II, 2005.

nje). Po spremembi polit. sistema in osamosvojitvi 1990–91 je bilo z zakonom o denacionalizaciji (1991) veliko zemlje, odvzete z a. r. 1945, vrnjene nekdanjim lastnikom oz. dedičem. — LIT: O. Janša, Agrarna reforma v Sloveniji med obema vojnama, ZČ, 1964; Z. Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji. 1945– 1948, 1995; Slovenska novejša zgodovina I–II, 2005. agrarna revolucija zgod Korenite spremembe agr. tehnike in agr. strukture v 2. pol. 18. in 1. pol. 19. st. Pod vplivom ↗ fiziokratizma so uvedli dedno pravico do kmečkih posestev, po ↗ terezijanskih reformah so za krmo kosili travo, uvajali ↗ krmne rastline ter hlevsko živinorejo in boljše pasme, izboljševali gnojenje njiv. Med ↗ kolobarjenjem, ki je omogočilo nepretrgano obdelavo vseh površin, so krmne rastline in stročnice bogatile zemljišče. Pomembno, zlasti izobr. vlogo so igrale ↗ kmetijske družbe, a so s publikacijami v nem. manj vplivale na slov. kmeta. V 18. st. se je na slov. Štaj. razširila koruza, preobrat v prehrani so povzročili krompir, oljnice in korenovke, uvajanje novosti pa so pospešila leta lakote v zač. 19. st. Vinograde so zmanjševali v korist drugih rastlin. Med indus. rastlinami so bili pomembni murva, vse bolj lan in konoplja. Sredi 18. st. so se spremenili vloga, zgradba in zunanjost kmečke hiše (novi prizidki in stavbe); prepovedali so gradnjo lesenih hiš, izginjale so ↗ dimnice. Začenjali so večje ↗ melioracije (↗ Gruberjev prekop, regulacija sp. toka Soče), z novimi načini obdelave so izboljšali donose zemljišč, naraščala je potreba po delovni sili. Značilnosti a. r. imajo številni agr. ukrepi tudi v 20. in 21. st., zlasti glede razvoja orodij in tehnik, izbora odpornih in rodovitnih sort, uporabe boljših gnojil in izdatne rabe zaščitnih sredstev, kar pa je odprlo tudi številna vprašanja o škodljivih vplivih intenzivnega kmetovanja na okolje. — LIT: J. Suhadolc, Umetna gnojila, 1939; T. Bantan, Kmetijski stroji in orodje, 1950; B. Grafenauer, Prevrat ag­rarne tehnike in obdelovalnega načina od srede 18. do srede 19. stol.; GDZS I, 1970; M. Leskošek, Gnojila in gnojenje, 1988. agrarno razmerje zgod, pravo Zlasti v fevdalizmu pomembno družbenopravno razmerje v kmet. proizvodnji. Splošna a. r. v ↗ fevdalizmu so bila soc. razmerja med ↗ zemljiškimi gospostvi in obdelovalci zemlje. Ob-

agrarna reforma: Razdelitev zemljiškega sklada v LR Sloveniji1

9

SLOVENIKA prelom.indb 9

8/29/11 8:33 AM


agroindustrija

delovalca so določala razl. premoženjska stanja in razl. stopnje nesvobode. V premoženjskem pogledu se a. r. kaže v razl. trajnosti kmečkih pravic do zemlje in v razl. bremenih (↗ dajatve, ↗ tlaka). Razmerje med zemljiškim gospodom in kmetom je zaznamovalo tudi ↗ patrimonialno sodstvo. Na a. r. so vplivala razmerja na področju ↗ kmečke kolektivne posesti. Začetke a. r. zaznamo že v času po naselitvi alp. Slovanov. V fevd. družbi so bili odvisni obdelovalci na fevd. dvorih povsem zaposleni nesvobodnjaki ali svobodini kot obdelovalci posebne kmetije; obe kategoriji sta se sčasoma izenačili. Odtlej je bil osebni položaj odvisen predvsem od vrste zemljišča, ki ga je kdo imel (↗ svobodnik). Premoženjskopravno razmerje med podložnikom in zemljiškim gospodom je bil kmečki zakup (zájem). Sprva je zemljiški gospod nesvobodnjake prosto preseljeval, pozneje je prevladalo prepričanje o podložnikovi pravici do določenega zemljišča, celo pri dedovanju. Za večino kmečkih zemljišč na Kranj. je v 16. st. veljala razmeroma majhna dajatev (mito), ki jo je dal kmet ob prevzemu kmetije, t. i. mitnega zemljišča (↗ zakupno pravo). Od 13. st. se je uveljavljalo ↗ kupno pravo (kmetu je zagotavljalo pravico do prodaje ali dedovanja kmetije). Naraščajočo osebno neodvisnost kmetov so zemljiški gospodje skušali v 2. pol. 16. st. omejevati s povečevanjem tlake. Zaradi drž. koristi sta v 18. st. Marija Terezija in Jožef II. neposredno posegala v a. r. (maksimiranje tlake, uvedba katastrov, 1772 prevedba vseh zemljišč v kupna /na Kranj. je do 1848 ostalo še ok. 4000 mitnih zemljišč/, 1782 omilitev podložnosti oz. odprava nekaterih oblik nesvobode). Med posebna a. r. so spadali zlasti zakupi po mešč. pravu, razmerja po ↗ gorskem pravu (↗ gorske bukve, 16. st.), v Primorju spolovinarstvo in ↗ kolonat (kjer so že prevladovala običajnopravna pravila, mdr. odpovedljivo razmerje). Z ↗ zemljiško odvezo 1848 so ugasnila a. r. na fevdalnopravni osnovi, ohranila pa so se tista na civilnopravni (kolonat, ↗ viničar). — LIT: S. Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, GDZS II, 1980. agroindustrija agr Industrija strojev in opreme za kmetijstvo. Na Slov. so začeli ust. večje delavnice za izdelovanje kmet. orodja v 2. pol. 18. st. (kose in srpi v Tržiču in Slovenj Gradcu). Do 1. sv. v. je zraslo več obrtnih delavnic in manjših tovarn za izdelovanje orodja, plugov, bran, okopalnikov in manjših mlatilnic, vejalnikov (Lovrenc na Pohorju, Mb, Muta, Ruše), po 1918 tudi posodobljenih. Po 1945 se je dejavnost razvijala v dotedanjih tovarnah kmet. orodja in opreme v Lescah, Šentjurju, Zrečah, Nm; tovarni kos in srpov v Tržiču in Lovrencu na Pohorju sta še znani specializirani podjetji. Agrotehnika iz Lj je za vzdrževanje in popravljanje uvoženih traktorjev, plugov in sejalnikov v prvih letih po 2. sv. v. ust. po Slov. 11 obratov, ki so se razvili v proizvajalce kmet. strojev. Doseženi dohodek a. je takrat pomenil 10 % dohodka celotne strojne industrije. V Slov. je zdaj ok. 50 proizvajalcev kmet. tehnike, od tega 10 večjih (Strojna industrija Sip /tudi pomembna izvoznica/, Agromehanika, Tehnostroj, Creina, Tehnos, RM International, Tajfun, Ino, Zupan, Cerjak); traktorje izdelujejo v 2 podjetjih, traktorske priključke in stroje v 15, stroje in opremo za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo v 5, stroje in opremo za gozdarstvo v 4,

orodja in pripomočke za kmetijstvo v 11, opremo za živinorejo, skladiščenje in transport v 13 podjetjih. A. zaposluje ok. 1500 delavcev. agrometeorologija meteor Interdisciplinarna veda, ki proučuje vpliv vremena in podnebja na kmetijstvo in gozdarstvo. S svojo dejavnostjo omogoča večjo, cenejšo in do okolja prijaznejšo produktivnost teh gosp. panog. V Slov. se z a. ukvarjajo Urad za meteorologijo pri ↗Agenciji RS za okolje, BF UL in Kmetijski inštitut Slovenije; prispevajo k načrtovanju najugodnejše kmet. in gozdne izrabe prostora za rastl. pridelavo in vzrejo živine. S podatki o podnebju, agrometeorološkimi napovedmi, nasveti in opozorili pomaga a. pri agroteh. opravilih, pri zaščiti pred vremenskimi ujmami in pri prilagajanju na podnebne spremembe. agronomija agr Veda o obdelovanju zemlje in pridelovanju rastlin (↗ poljedelstvo) ali širše ↗ kmetijstvo. Obsega skupino teoretskih in praktičnih vednosti o uporabi naravnih danosti (zemlja, podnebje, rastline, živali), izrabi teh. naprav in sredstev ter organizaciji in ekonomiki tehnol. postopkov pridelovanja hrane in surovin. A. je ml. znan. veda; razvila se je kot posebna dejavnost v naravoslovju, opira se na teh. in ekon. vede. Najst. dokumenti, knjige in arhivske listine, ki obravnavajo slov. agr. panoge, so napisani v lat., poznejši v nem. in it., v zadnjih 200 letih pa v slov. DO 1941 Sredi 18. st. so dež. stanovi ob podpori dun. vlade ust. kmet. društva ter družbe za napredek kmetijstva in koristne umetnosti (↗ kmetijska družba). 1764 so ust. družbi v Clc in Gradcu, 1765 v Go, 1767 v Lj in 1770 v Ts. Družbe so izd. časopise, knjige, zbornike, ust. strok. šole in poskusne postaje ter bile središče vodilnih gospodarstvenikov, strok., kult., prosvetnih in znan. delavcev; poleg gospodarstva in obrti so gojile tudi naravoslovne vede. ↗ Kranjska kmetijska družba je imela pomembno kult. vlogo; prizadevala si je mdr. za ust. botaničnega vrta (1810) in NM v Lj (1821), 1843 je začela izdajati slov. glasili Kmetijske in rokodelske novice ter ↗ Kmetovalec. Tudi druge kmet. družbe so od 1863 izd. glasila v slov. jeziku. Za razvoj a. in vseh kmet. dejavnosti so pomembne najst. in ml. strok. knjige (M. Pohlin, Bukuvce za rajtengo, 1771, in Kmetam za potrebo inu pomoč, 1789; A. Janša, Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, 1789; U. Jarnik, Sadje-Reja, 1817; P. Ješenak, Bukve za pomoč, 1821; F. Pirc, Krajnski vertnar I–II, 1830–34; J. Jonke, Krajnski čebelarčik, 1836; M. Vertovec, Vinoréja, 1844, in Kmetijska kemija, 1847; J. Zalokar, Umno kmetovanje in gospodarstvo, 1854; F. Jančar, Umni gospodar, 1869; F. Povše, Umni kmetovalec I–III, 1875–77; F. Kuralt, Umni sadjerejec, 1878; V. Rohrman, Kmetijsko gospodarstvo, 1893, in Poljedelstvo I–III, 1897–1902; I. Bolle, Poduk v murvoreji, 1896; M. Humek, Sadni izbor za Slovenijo, 1927, in Domači vrt, 1931, ter razprave o agr.-soc. razmerah. Kranjska kmetijska družba je že 1775 pripravila prvo poskusno polje, 1826 pa so v Lj ust. poskusni vrt in drevesnico, kjer so preizkušali in množili sadne sorte in dlje od 100 let raziskovali semena. Od 1860 je dun. vlada ust. t. i. kmet.-kem. preizkuševališča, kot prvo sviloprejsko v Go (1869), nato enološko postajo v Mb (1880) in preizkuševališča v Clc (1892), Mb (1894) ter Lj (1898). Iz zadnjih dveh sta se razvili kmet. poskusni in kon-

10

SLOVENIKA prelom.indb 10

8/29/11 8:33 AM


Ajdovščina

trolni postaji (1922), pozneje Kmetijski znanstveni zavod Slovenije (1946) in ↗ Kmetijski inštitut Slovenije (1954). Na poizkusnih postajah so proučevali vrste in sorte kmet. rastlin oz. izdelke iz njih, am. podlage, bolezni in škodljivce; v laboratorijih so analizirali zemljo, gnojila, seme, krmila, vino, mleko, pitno, mineralno, tehnol. vodo, razne surovine in indus. izdelke, zlasti živila. PO 1945 Ust. so bile številne specializirane ustanove ter območni kmet. in živinorejsko-veterinarski zavodi, ki so na svojih območjih nosilci strok. in svetovalnega dela. Vzporedno se je v zadnjih 200 letih razvijalo tudi ↗ kmetijsko in živilsko šolstvo, zlasti Agronomska fakulteta UL, iz katere sta se razvili BF in Višja kmetijska šola v Mb, ki je 1995 prerasla v fakulteto. Med najpomembnejšimi dosežki razisk. dela so tehnol. postopki za dosego optimalnih in obilnih pridelkov poljščin, vrtnin, sadja in grozdja; zdaj dosegajo zaradi upoštevanja znan. določene agrotehnike, prehrane rastlin in izbora sort od 2,5- do 3-krat večje pridelke na ha kot pred 2. sv. v. Pomembne so doma vzgojene odporne in rodovitne sorte krompirja, pšenice, rži, ječmena, trav in detelj, koruze, ajde, vrtnin, jablan, breskev, lesk, mandljevcev, hmelja, trte, jagodičja. Prepoznali in določili so tudi več novih škodljivcev in bolezni, uvedli nadzor virusnih bolezni, selekcijo avtohtonih vinskih kvasnic. Uspehi so bili doseženi pri raziskavah talnih tipov in izdelavi pedološke karte Slov., pri proučevanju in vpeljavi čredinskih pašnikov, rajonizaciji rastl. proizvodnje, proučevanju sadnega in trsnega izbora, posodabljanju agrotehnike in preusmerjanju zasebnih kmetij ter v ekonomiki kmetijstva. Zdaj so nosilci in izvajalci raziskav v agroživilstvu predvsem na BF UL, Fakulteti za kmetijstvo UM in Kmetijskem inštitutu Slovenije. — LIT: F. Adamič, Dvesto let organiziranega strokovnega in raziskovalnega dela v kmetijstvu na Slovenskem, Spominski zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 1947–1967, 1967; isti, Dvesto let strokovnega izobraževanja v kmetijstvu, Spominski zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 1947–1972, 1972. agroživilstvo bioteh Stroke, panoge in dejavnosti, ki se ukvarjajo s pridelovanjem in predelavo hrane, s prehrano ter s pridobivanjem surovin za indus. predelavo. Gl. dejavnosti so kmetijstvo, živilska industrija ter družb. in zasebna prehrana. V a. se uvrščajo ped.-znan. discipline: agronomija, zootehnika, veterinarstvo, živilska tehnologija, prehrana ljudi in živali. V Slov. poteka izobraževanje na nižji in sred. stopnji v 17 agroživilskih (gostinskih, kmet. in veterinarskih) šolah, na visokošol. stopnji na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mb in na BF UL. Ahčan, Rudi (Zagorje ob Savi, 13. 1. 1918–2. 11. 2008, Lj) Rudarski strokovnjak. 1943 je dipl. na TF UL, 1965 dokt. na univ. v Bgd; izpopolnjeval se je v Nem., Belgiji in na Poljskem. 1966 je bil izvoljen za izr., 1972 za rednega prof. za teh. rudarstvo na FNT UL. Bil je izvedenec za izkopavanje premoga (Mehanizovana jamska eksploatacija uglja u SFRJ, 1986, soavtor), predvsem debelih slojev, za hribinsko mehaniko pri podzemnem odkopavanju ter obrambo rudnikov pred vdori vode in blata. 1945–52 je delal v premogovnikih Zabukovica, Velenje, Banovići (BiH), Raša (Hrv.), 1958–63 v

Zagorju ob Savi, 1963–67 na Rudarskem inštitutu v Bgd. Predvsem za premogovnike v Velenju, Zasavju in na Kitajskem je izdelal več zahtevnih projektov, študij in raziskav. Kidričeva n. 1981. Ajdna Skalnati osamelec (1046 m) v j. pobočju Stola v Karavankah. Na A. so se v 5. in 6. st. zatekli romanski staroselci. Na 3 terasah so bili odkriti ostanki cerkve, stanovanjskih hiš, 2 vodnih zbiralnikov in nekaj skeletnih grobov. Glavnina najdb je iz 5. in 6. st., posamezne pa pričajo o pomenu A. tudi v zač. 9. st. Ajdovska jama Arheološko najdišče med Savo in prelomnico Bučka–Raka–Leskovec pri Nemški vasi v o. Krško. Večnadstropna jama v s.z. pobočju triasnih skladov ima 2 vhoda, v sred. nadstropju se hodnika združita v ovalno obokano dvorano. Sediment je nastal v ledenih dobah. Odkriti so bili ostanki jamske favne iz obd. med 2. in 3. poledenitvijo, ko je jamo verjetno obiskoval tudi človek. V neolitiku (ok. 3600–ok. 2800 pr. n. š.) so ljudje jamo uporabljali kot grobišče in kultno mesto, v rim. dobi in ob koncu sred. veka kot pribežališče. Ajdovski gradec Vzpetina na desnem bregu Save Bohinjke ob vhodu v Bohinjski kot v o. Bohinj, 580 m. A. g. je bil naseljen od st. železne dobe; na halštatsko naselbino kažejo ostanki hiš, domnevno kovačnic in topilnic, ter nekropola v Bitnjah. Naselitev v rim. času dokazujejo rim. novci ter ostanki poznorim. utrdbe, ki je varovala prehod čez baški prelaz v Posočje. A. g. je kot prizorišče zadnjega boja med Črtomirom in Valjhunom opisal F. Prešeren v Krstu pri Savici, vendar o boju ni arheol. dokazov. Ajdovski gradec Vzeptina nad dolino Vranjskega potoka, 8 km s.z. od Sevnice, 436 m. Na vrhu so domačini 1811 našli rim. sarkofag in nagrobnik, 1901–05 in 1970–90 so potekala arheol. raziskovanja. V središču utrjene naselbine iz 5. in 6. st., v kateri je živelo romanizirano staroselsko preb., sta stali enoladijski cerkvi s krstilnico, obdajali so ju stanovanjske hiše (7 raziskanih) in vodni zbiralnik, v katerem so se ohranili deli lesene konstrukcije in leseni predmeti. V hišah so izkopali številne uporabne predmete (lončenina, vretenca za prejo, roženi glavniki, kamnite žrmlje, tehtnica, razl. orodje). Na sedlu Grič s. pod naselbino je bilo grobišče. Najdišče je urejeno kot arheol. park. Ajdovščina Mesto, sedež o. in u. e. v osrednjem delu Zg. Vipavske doline, 6373 preb. Stoji na stiku Ajdovskega polja in flišnega pobočja pod Sinjim vrhom (1002 m). A. je gosp. in kult. središče ↗ Vipavske doline. S st. mestnim jedrom med ostanki rim. obzidja ob sotočju ↗ Hublja in Lokavščka so se združile nekdanje vasi in zaselki Šturje, Trnje, Slejkoti, Pale, Putrihe, Gradišče. Po 2. sv. v. se je v kraju razvijala tekst., živilska (Fructal, Mlinotest), gradb. (Primorje), lesna (Lipa) industrija; letalsko podjetje Pipistrel je svet. uveljavljeno. Ugodna prometna lega A. med It. in osrednjo Slov. je lajšala gosp. razvoj kraja, ki je bil podlaga poznejše industrije ter obrtne, trg. in turistične dejavnosti, spodbujene s kult. in naravnimi znamenitostmi in šp. letališčem. LIKOVNA UMETNOST Ž. c. sv. Janeza Krstnika je bila v 17. st. prezidana iz st. cerkve, v 18. st. predelana. Sestavljata jo podolžna ladja in tristrano sklenjen prezbiterij. Sliki v oltarju sv. Jožefa in del poslikave na oboku ladje so delo A. Cebeja, veliki oltar iz zač. 18. st. je pripisan delav-

Ajdna nad Potoki

Rudi Ahčan

11

SLOVENIKA prelom.indb 11

8/29/11 8:33 AM


Ajdovščina

nici P. Lazzarinija, stranska oltarja sv. Roka in Srca Jezusovega iz 1699 sta izdelka delavnice M. Kuše. V Šturjah je ž. c. sv. Jurija, sezidana v 17. in povečana v 19. st., z oltarno sliko M. Langusa. Stropne freske je naslikal T. Kralj. ZGODOVINA Prazgod. utrjeno naselje iz zadnjih stoletij 2. tisočletja pr. n. š. je stalo na s. vzpetini Gradišče. Na območju sedanje A. je najpozneje od zač. n. š. ob rim. cesti čez Col in Hrušico stalo naselje Fluvius Frigidus in bilo v 3. st. vključeno v vojno krajino (↗ Claustra Alpium Iuliarum); zgrajena je bila utrdba (220 × 160 m) z obzidjem in stolpi, im. Kastra. Po ↗ bitki pri Frigidu 395 je bila porušena, kmalu obnovljena in po redkih najdbah sodeč obljudena še v 7. st. Njene razvaline so Slovani pripisali poganskim Ajdom in novo naselje je na tej podlagi dobilo ime A. 1507 je kraj dobil trške pravice in 2 sejma. Pred 1600 so nastale fužine ob Hublju; obnovljene so delovale do 1909. Tekstina, najst. tekst. tovarna na Slov., je bila ust. 1826; 1892 je začela obratovati tovarna testenin. Čitalnici (1863) so sledila rokodelska in del. ter kult. in prosvetna društva. 1918–47 je bila A. pod It., 1941–43 z it. voj. posadko, od 25. 9. 1943 večinoma pod nem. zasedbo. V že svobodni A. je bila 5. 5. 1945 ust. Narodna vlada Slovenije; do 1947 je bila sedež cone B ↗ Julijske krajine. — LIT: N. Osmuk idr., Ajdovščina/Castra, 1994; Hubelj, Ajdovščina, Šturje in sosednji kraji v zgodovinskih zapisih od konca 15. do začetka 17. stoletja, 2007.

Ajdovščina

Ajdovščina Občina v istoim. u. e. v Goriški regiji. O. A. je

bila prvič ust. 1814, 1952–55 je bila mestna o., ponovno ust. 1959, sedež v Ajdovščini; v sedanjem obsegu meri 245,2 km2, ima 18 095 preb. Obsega zg. in del sred. Vipavske doline z nizkimi Vipavskimi brdi na j., obronke Krasa na j.z. ter dele Nanosa, Hrušice in Trnovskega gozda. Od z. prihajajo v Vipavsko dolino sredozemski podnebni vplivi; posebnost so zlasti zimski vdori burje s planot. Mešanje celinskih, alp. in sredozemskih vplivov prispeva k obilju rastl. in žival. vrst. Gl. kmet. dejavnost v o. je vinogradništvo, na Trnovskem gozdu lesno gospodarstvo ter turizem (zimskošp. in kmečki). Pomembno gosp., kult. in zaposlitveno središče je Ajdovščina; preb. so zaposleni zlasti v industriji in storitvenih dejavnostih. akademija umet, znan Združenje izobražencev ali najvišja znan. ustanova. Kot prva a. se omenja Platonova fil. šola v Atenah, poim. po junaku Akademosu; pozneje so po antičnem zgledu nastale lit. in znan. družbe. A. Crusca v Firencah (1582) je vplivala na nastanek pariške a. (1629 oz. 1635), v baroku pa na nem. jezik. družbe (Sprachgesellschaft). Med znan. a. je bila zna-

menita angl. Royal Society v Londonu (1660), katere član je bil tudi J. V. Valvasor. Zaradi zamisli o združitvi naravoslovnih in jezikoslovnih družb je nastalo več a. v nem. pokr. središčih (prva v Berlinu 1700); te so v 19. st. pospeševale razvoj filol., zgod. in fil. ved, povezoval pa jih je tudi nac. interes. Na Slov. so nastale prve a. po it. zgledu v Kp in Piranu, ki sta bila takrat del Beneške republike. V Lj je segel najprej vpliv nem. jezik. družb (spominska knjiga Dizmove bratovščine iz 1688), it. usmerjena je bila ↗ Academia operosorum, še bolj pa iz nje izhajajoče posamezne a., ki pa so z izjemo ↗ Academie philharmonicum delovale le krajši čas. V Go je 1780 začela delovati Akademija rimsko-soških arkadov, v Ilirskih provincah je bilo v Lj ust. jezikoslovno društvo, v Gradcu Slovensko društvo J. N. Primica. Po ust. UL 1919 so Slovenci potrebovali sodobno a.; 1921 je začelo delovati Znanstveno društvo za humanistične vede, 1938 je bila ust. ↗ Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Akademska folklorna skupina France Marolt Plesna skupina, ki goji ljud. plese. 1945 jo je ust. F. Marolt pri Glasbeno-narodopisnem inštitutu v Lj. Vodili sta jo M. Šuštar in T. Marolt; od 1965 jo vodi M. Ramovš. Deluje ljubiteljsko in poustvarja na terenu zbrano etnokoreološko in etnomuzikološko gradivo; v njenem repertoarju so spleti ljud. plesov, petja, iger in kostumov iz vseh slov. pokrajin. Skupina, zelo odmevna doma in v svetu, prispeva k ozaveščanju in ohranjanju slov. ljud. plesne in glasb. dediščine. Akademska športna zveza Olimpija (kr.  AŠZ Olimpija) Množična šp. organizacija prostovoljno združenih klubov in društev v Lj. Ust. je bila 1955 na UL kot Akdemsko športno društvo Olympia, 1966 preim. v Športno društvo Olimpija, 1986 v Zvezo športnih društev Olimpija, od 2003 ima sedanje ime; prvi preds. je bil S. Pretnar. 2009 je bilo v zvezi 31 klubov in društev z 29 šp. panogami in z več kot 5000 aktivnimi člani. Na drž. prvenstvih so šp. ekipe Olimpije osvajale najvišja mesta, vrhunske rezultate so ekipe in posamezniki dosegali na EP, SP in OI, mdr. atletinja B. Bukovec, košarkarji I. Daneu, V. Jelovac, A. Žorga, J. Zdovc; nogometaša S. Katanec in M. Elsner; rokometašica A. Cuderman; strelec R. Debevec (tudi svet. prvak). Zveza in klubi skrbijo, da v vse svoje šp. programe vključujejo čim več otrok in mladine. Akademska založba Prva znan. založba v Slov. 1934–41. Ust. jo je S. Škerl. V zb. Akademska biblioteka je izd. predvsem izvirna dela članov AZU (A. Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, 1934; M. Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, 1935; F. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 1936; I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895 I–V, 1938–40), poleg nje so izšli faksimili (Trubar, Katekizem, 1935; Brižinski spomeniki, 1937, priredila M. Kos, F. Ramovš), Monumenta artis slovenicae I–II (1935– 38) F. Steleta, Dela I–IV (1936–38) O. Župančiča, Temna vrata (1941) L. Novy; izd. je tudi miniaturke. Akademska zveza Združenje katol. študent. društev med 1. in 2. sv. v. v Lj. A. z. so ust. aprila 1924 namesto podobnega Akademskega sveta (od 1919) in zavrnili posege katol. politikov v njeno delovanje. Pripadniki so po glasilu Križ na gori dobili ime križarji, vendar je zmerno

12

SLOVENIKA prelom.indb 12

8/29/11 8:33 AM


akulturacija

liberalno krilo zaradi pritiskov klerikalne politike v A. z. 1928 izgubilo vodilno vlogo. V 2. pol. 30. let 20. st. je zveza kot zastopstvo vseh katol. študentov zaradi razcepljenosti na totalitarno usmerjene stražarje in mladce ter na dem. kršč.socialist. tabor ostala skoraj povsem brez vpliva in je na zač. 2. sv. v. prenehala delovati. Akademski glas (1933–36) Informativni tednik študentov UL. Ob zavzemanju za uresničitev nalog študent. Akademske akcije (ust. univ. knjižnice, izpopolnitev UL) je A. g. dobival vlogo glasila porajajoče se enotne zveze večine slov. študentov. Ur. tednika je sčasoma prevzela skupina levičarskih študentov (F. Petre, I. Pirkovič, V. Pavšič). To je izzvalo javno nasprotovanje katol. polit. skupine, podprto z dejavnostjo katol. študent. glasila Straža v viharju. Po pogostejših zaplembah je A. g. marca 1936 nehal izhajati; poskus oživitve 1939 je propadel. Akademski kolegij Največji študent. dom v Lj pred 2. sv. v. Študenti UL so prebivali v zelo slabih razmerah, mdr. v nekdanji jetnišnici na lj. gradu. Dež. vlada se je odzvala na njihove pobude ter se odločila za Stavbno in konzumno zadrugo Akademski kolegij, ki je v ta namen kupila prostore na Kolodvorski ulici v Lj. Jeseni 1921 je A. k. začel sprejemati študente, prednost so imeli tisti iz liberalnega polit. tabora. Katol. Stavbno društvo je že prej na Miklošičevi cesti zgradilo Akademski dom za katol. študente. Lj. Dom visokošolk in Oražnov dom pa študentov nista sprejemala po polit. merilih. Akademski orel Katoliški akad. odsek Jugoslovanske orlov­ ske zveze v Lj. Po ust. UL 1919 in vračanju študentov iz tujine se je med katol. študenti orlovstvo uspešno uveljavljalo in po 1921 našlo izraz v A. o. Njegovi voditelji so zavračali vpletanje vodstva ↗ Orla v študent. vrste in tudi zato ust. ↗ Akademsko zvezo, katere član je bil A. o. Ta je pod preds. A. Stanovnikom veljal za zbirališče upornih katol. akademikov, a je skupina križarjev P. Mlakarja v njem vsiljevala predvsem t. i. telesne vaje iz notranje potrebe. Iskanje samostojne identitete, zavračanje toge telovadne tradicije in prevlada ↗ križarstva so v orlovski zvezi 1929 prispevali k razpustu A. o. Akademski pevski zbor Tone Tomšič (kr. APZ Tone Tomšič) Mešani pevski zbor, sestavljen iz študentov UL. 1926 ga je ust. F. Marolt kot moški Akademski pevski zbor. Po kult. molku med 2. sv. v. je 1946 zbor oživel kot mešana zasedba in s sedanjim imenom. Prvenstveno izvaja sodobna dela slov. skladateljev, pomembne so tudi priredbe ljud. pesmi. Zbor so mdr. vodili F. Marolt 1926–41, R. Gobec 1946–56, M. Munih 1965– 75, J. Fürst 1975–82 in 1988–92, S. Kuret 1992– 2002, U. Lah 2002–09, S. Vrhovnik od 2009. Akademsko društvo Doberdob Organizacija študentov UL iz Istre, z Gor., Kor. in Trž. v Lj. Njeni predhodniki so bili Klub jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre, Udruženje jugoslovanske akademske omladine iz Primorja, Klub jugoslovanskih primorskih akademikov. A. d. D. je bilo ust. maja 1938, da bi precej nacionalistično usmeritev predhodnikov nadomestili s študijem manjšinskih vprašanj in reševanjem soc. težav članov. Opuščanje jsl. usmeritve je porajalo neenotnost, nezaupljiva je bila tudi banska uprava, a je univ. svet pravila A. d. D. potrdil; društvo je delovalo do razpada Jsl. 1941.

Akademsko društvo jugoslovanskih tehnikov Prvo strok.

društvo študentov po ust. UL 1919. V društvu so prevladovali študenti tehnike, ki so se zavzemali za stanov­ ske pravice in nasprotovali poskusom ukinitve nekaterih fakultet. Pri slednjem je bila še dejavnejša levičarska Zveza strokovnih klubov tehnične fakultete, ust. konec 1933, ki je namesto neobstoječega študent. predstavništva uspešno organizirala meddruštvene sestanke in javna zborovanja ter bila 1935–37 ena od pobudnic študent. stavkovnih akcij. Akcijski pakt Sporazum KPI, Komunistične zveze Julijske krajine in Narodnorevolucionarnega gibanja (NRG) Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Z A. p. so določili sodelovanje za zaščito zatiranih manjšin ter za boj proti fašizmu in vojni. Sklenjen je bil 15. 12. 1935 ob pobudi KPI in v duhu ↗ ljudskofrontnega gibanja. NRG se je z njim odrekel uporabi terorja in sprejel protifašist. sodelovanje z it. ljudstvom, KPI pa je glede pravice do samoodločbe obljubila podporo Slovencem in Hrvatom. Sporazum vsebuje gosp. in nar. zahteve obeh strani ter pobudo za ust. LF v pokrajini. Glede na pogodbenice in vsebino je bil tak pakt pred 2. sv. v. izjemen primer. akindžija zgod Lahki konjenik, pripadnik enega najst. rodov tur. vojske. Pri širjenju na ↗ Balkanski polotok so a. z nenadnimi in hitrimi, od nekaj dni do nekaj mesecev trajajočimi vpadi (akin), izčrpavali ozemlja, ki so jih osvajali. Opustošili in oplenili so včasih široka območja, med vsiljenimi boji pa neusmiljeno pobili ujetnike. Bili so strah in trepet slov. dežel (↗ turški vpadi), ki drugih oblik tur. vojske skoraj niso poznale. V 18. st. so a. dokončno izginili. Akrapovič, Igor (Lj, 6. 2. 1959) Podjetnik, inovator. Kot nekdanji vrhunski motorist je 1990 v Ivančni Gorici ust. podjetje za izdelavo izpušnih sistemov za motorna kolesa. 1997 so v proizvodnjo vpeljali titan in A. je kmalu postal dobavitelj in razvojni partner najuglednejših svet. proizvajalcev šp. motornih koles (tovarniške skupine Kawasakija in Yamahe). Njegovo podjetje večino prometa ustvari z izvozom, zlasti v Nem., Avstralijo in na Japonsko. akt lik umet Upodobitev golega človeškega telesa. A. se je pojavljal že v prazgod. lik. umetnosti, pravi razvoj pa je doživel v antiki. V srv. umetnosti je bil omejen na religiozne motive (Adam in Eva, poslednja sodba), znova se je uveljavil v renesansi. Od tedaj je eden najpomembnejših motivov lik. umetnosti. Najst. primer a. na Slov. je kipec Bojevnika z Vač (7. st. pr. n. š.), za prve prave a. veljajo freska Luxuria Janeza Ljubljanskega iz 1443 (Visoko pod Kureščkom) in kipa Adam in Eva J. Lipca iz ok. 1484 (MM v Lj). Prvi akad. štud. a. so delo F. Berganta iz 18. st., od 20. st. je a. izhodišče razl. stilizacij in preoblikovanj. akulturacija etnol, sociol Prilagajanje drugačnemu kult. okolju in prevzemanje kult. značilnosti iz tega okolja. A. je povezana z neposrednimi in trajnejšimi stiki med kult. različnimi (etn., nar., verskimi, poklicnimi idr.) družb. skupinami ob (prostovoljnih ali prisilnih) selitvah in naseljevanju zunaj domačega okolja. Kljub težavam pri natančnem razmejevanju prilagoditvenih procesov se kult. spremembe pri a., v nasprotju z ↗ adaptacijo in ↗ asimilacijo, nanašajo predvsem na prevzema-

akt: Janez Ljubljanski, Luxuria, freska v cerkvi sv. Miklavža na Visokem pod Kureščkom, 1443

13

SLOVENIKA prelom.indb 13

8/29/11 8:33 AM


akumulacija

nje zun. kult. značilnosti (npr. oblačila, jezik) iz večinskega kult. okolja. Pri tem posameznik oz. skupina navadno ohrani značilne vrednote in norme in a. ne povzroča globljih težav s kult. identiteto. Slov. preb. je bilo podvrženo a. že pred začetkom množičnega izseljevanja v 2. pol. 19. st., ko si je zaradi gosp. krize iskalo delo in zaslužek v čezmorskih deželah in gosp. razvitejših državah z. Evrope. Pred in ob tem so se sezonski delavci, obrtniki, krošnjarji, trgovci, prevozniki, romarji, vojaki idr. srečevali z ljudmi in kult. dobrinami iz drugih dežel ter tuje kult. sestavine prinašali v domače okolje, enako tudi t. i. zdomci ali delavci na začasnem delu v tujini v 2. pol. 20. st. Z antropološkega oz. etnol. vidika je a. prvi obsežneje raziskoval B. Škerlj pri am. Slovencih (1952). Od 70. let 20. st. so a. obravnavali razl. strokovnjaki v okviru študija medn. migracij in ↗ zdomstva ter ob raziskavah slov. ↗ izseljenstva. V slov. okolju je močnejša a. opazna v desetletjih po 2. sv. v., ko so se v Slov. najbolj množično priseljevali delavci iz nekdanjih jsl. republik, kar kaže, da a. ni le enosmerna, saj manjšina pušča svoje kult. sledi v večinskem okolju in je a. obojestranska. Intenzivna a. je v zadnjih desetletjih povezana z ↗ globalizacijo. akumulacija ekon V gospodarstvu del nove vrednosti, namenjen za razširjeno reprodukcijo; tudi kopičenje dobrin ali denarja za določen namen. Oblikovanje a. je odvisno od družb.ekon. odnosov in stopnje razvitosti. A. denarja (nominalna a.) je varčevanje (neporabljeni dohodek), realna a. pa je spreminjanje a. v dodatna proizvajalna sredstva in delovno silo. Prvotna a. je bila predhodnica kapit. a. kapitala in je omogočila uveljavitev kapit. proizvodnih odnosov ter oblikovanje razreda lastnikov in razreda delojemalcev. Kapitalistična a. kapitala zagotavlja s centralizacijo in koncentracijo kapitala rast produktivnih sil in ustvarja čedalje večji sloj delav­ stva. Socialistična a. kapitala je potekala z ↗ razlastitvami in odpravo zasebne lastnine (prvotna socialist. a.) ter se nadaljevala z razl. mehanizmi zajemanja in delitve sredstev. Socialist. državam je zlasti z administrativnim prerazdeljevanjem omogočila razmeroma hitro ↗ industrializacijo (↗ prva petletka). akumulacijsko jezero geogr Vrsta ↗ jezera. akupunktura med Postopek zdravljenja iz kitajske tradicionalne medicine. Zdravi z vbadanjem igel v akupunkturne točke na t. i. telesnih meridianih. SZO je 1979 sprejela a. za sodobno metodo zdravljenja. V slov. zdrav. ustanovah in zdraviliških centrih je a. razširjena od 1978; uradno jo kot dopolnilno zdravljenje pod določenimi pogoji prvič navaja zakon o zdravstveni dejavnosti iz 1992 in od 2007 zakon o zdravilstvu. akvaristika biol Gojenje, razmnoževanje in opazovanje vodnih organizmov v akvariju ali nauk o tem. Akvarij je steklena posoda za gojenje vodnih živali in rastlin; lahko je sladkovoden ali morski, hladen (voda do 20° C) ali ogrevan (do ok. 30° C); avaterarij je kombinacija vodnega in kopenskega dela za amfibijske živali in rastline. Največji slov. javni akvarij je v Mb, lok. morski favni je namenjen akvarij v Piranu. 1924 je bil v Lj (približno ob istem času tudi v Mb) ust. akvaristični klub, oba sta bila po 2. sv. v. obnovljena. Po 1980 je bilo po Slov. ust. še nekaj akvarističnih društev. Lj. akvaristično društvo je po 1978 izd. nekaj številk Akvarista.

Prispevki iz a. in teraristike so občasno obj. v revijah Moj mali svet, Proteus in Ribič. — LIT: B. Žener, Akvarij, 1964; B. Dolenc, Sami naredimo akvarij, 1977; R. Jerič, Spoznavajmo akvarijske ribe, 1984; isti, Svet akvaristike, 19864. Akvileja (lat. Aquileia) Rimska kolonija na območju ↗ Ogleja. Albanci Narod v j.v. Evropi. Na Slov. so začeli prihajati pred 1. sv. v. in se po njej tudi naseljevali, številčneje po 1960, zlasti 1970–88, največ na lj. območju. Najprej so opravljali le nekvalificirana dela ali izdelovali nakit, bili slaščičarji ter prodajalci sadja in zelenjave. Pozneje so se soc. in izobrazbeno razslojili; delajo tudi v indus., gradb., komunalni, trg. in gostinski dejavnosti, vedno več je visoko izobraženih. Versko so muslimani, le redki katoliki. Tudi v Slov. rojene generacije ohranjajo svoje izročilo in medsebojno povezanost. Od 1989 imajo v Lj kult. društvo Migjeni, ki izd. časopis Alternativa. 2002 je bil ust. Center za albanske študije Albanica. 1991 je bilo v Slov. 3629 A., 2002 6186. Številni so pribežali v času srb.-albanskih konfliktov na Kosovu 1997–99. albanistika jezik Veda o albanskem jeziku in književnosti. J. Kopitar je ugotovil nekatere skupne poteze jezikov na Balkanskem polotoku, F. Miklošič je v delu Albanische Forschungen I–II (1870–71) raziskoval izvor albanskega besedišča (R. Ismajli in M. Snoj sta ur. alb.-nem. izd. Gjurmine shqiptare/Albanische Forschungen, 2007). Z oblikovanjem sodobnega albanskega knjiž. jezika je povezana študija R. Nahtigala Zur Frage der einheitlichen albanischen Schriftsprache (1917); sodeloval je tudi pri albanski slovnici G. Pekmezija v nem. (Du 1908). Z albanščino se je ukvarjal K. Oštir, precej albanskih besed je zajel F. Bezlaj v Etimološki slovar slovenskega jezika (1976, 1982, 1995, 2005); F. Novšak je izd. Albansko-slovenski slovar s temelji albanske slovnice (1988), M. Snoj Kratko albansko slovnico (1991) in slovar Rückläufiges Wörterbuch der albanischen Sprache (1994); slovarje so napisali še prevajalec N. Berishaj (Fjalor sllovenisht-shqip, shqip-sllovenisht/Slovensko-albanski, albansko-slovenski slovar, 1989, 20022); A. Maliqi (Slovensko-albanski slovar/Fjalor sllove­ nisht-shqip, 2009); 2010 je izšel ang.-slov.-alb. Šolski slikovni slovar A. Dralle, 2011 pa priročnika za komunikacijo S. Koželj Horvat. alegorija lik umet, lit Upodobitev oz. predstavitev pojmovno-idejnega sveta s konkretnimi podobami, liki, prizori; pri tem je pomen podobe razumljiv samo iz pojma, ki ga predstavlja. A. je pogosto v obliki personifikacije, tj. alegorične figure; npr. pravica s tehtnico in prevezanimi očmi. Številne a. izvirajo iz antike in sred. veka (Ecclesia in Sinagoga, kreposti in pregrehe). Na Slov. je a. prvič zaživela v srv. cerkv. slikarstvu (Luxuria v p. c. na Visokem pod Kureščkom, Janez Ljubljanski, 1443) in se razcvetela v baroku (freske v Codellijevi kapelici v Lj, F. Jelovšek, 1734; poslikave gradov v Slovenski Bistrici in Brežicah). Novejša a. je upodobitev Carniole Janeza Šubica v NM v Lj iz 1885. V književnosti so se a. pojavile pri baročnih piscih in pridigarjih (M. Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, J. Basar), v ↗ Škofjeloškem pasijon (1721) Romualda Štandreškega. Uporabljali so jih V. Vodnik (Ilirija oživljena), J. Koseski in F. Prešeren

14

SLOVENIKA prelom.indb 14

8/29/11 8:33 AM


almanah

biostatik, prvo znan. razpravo o a. v svet. literaturi. Organiziran boj proti a. se je začel konec 19. st. z ust. Društva treznosti za ljubljansko škofijo. Slov. delegati, med njimi psihiater in poznavalec a. I. Robida (Psihične motnje na alkoholski podlagi, 1920), so 1901 sodelovali na 8. medn. protialkoholnem kongresu na Du, samostojno gibanje na Slov. pa se navezuje na prvi shod 1902 v Lj in društvo Abstinent (vodil ga je J. Kalan, izd. je glasilo Piščalka, od 1906 Zlata doba). 1909 je nastalo protialkoholno društvo Sveta vojska; vključevalo je duhovništvo, učitelje in zdravnike ter se zavzemalo za zdravljenje alkoholikov (prvi treznostni teden 1938). Po 2. sv. v. so začeli zdraviti odvisnost od alkohola v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in v prvem specializiranem oddelku na Škofljici. V 70. letih 20. st. je bilo ust. ok. 100 klubov zdravljenih alkoholikov. Zdaj a. zdravijo v specializiranih oddelkih vseh slov. psihiatričnih bolnišnic, v več zdrav. domovih, civilnodružb. ustanovah, terapevtskih skupnostih, skupinah za laično medsebojno pomoč in društvih. Od 1989 se uveljavlja sistem Anonimni alkoholiki. Sodobni sistem zdravljenja a. v Slov. so razvijali M. Kobal, J. Rugelj, S. Ziherl, J. Jakopič, J. Ramovš, Z. Čebašek Travnik, D. Boben Bardutzky idr. Šele Zakon o omejevanju porabe alkohola iz 2003 je pomembneje posegel v urnik prodaje alkoholnih pijač ter v starostne omejitve pri pravici do nakupa. Almanach [álmanah] (tudi Almanah) (17. st.) Slikar. Bil je flamskega rodu in je pripadal skupini antwerpenskih in utrechtskih caravaggistov. Deloval je tudi v It. in na Kranj. (2. pol. 17. st.), kjer je bil povezan s krogom J. V. Valvasorja. Pripisane so mu bile freske v gradovih Iški turn in Bokalce, v obednici frančiškanskega samostana in porušenem Knežjem dvorcu v Lj ter v gradu Soteska pri Nm, najnovejša odkritja pa kažejo, da je verjetno slikal le oljne slike. Njegova dela (portreti, tihožitja, krajina, žanrski, mitološki, religiozni in bojni motivi) so imeli v zasebni lasti plemiči (Mark Anton Polhograjski 23, F. Ž. Englshaus nad 20 del); v Zgb so ohranjene 3 signirane risbe iz Valvasorjeve grafične zb. (Sedeči kmet, Ljubljana, Bogenšperk), v NG v Lj je več njegovih slik (Kvartopirci I oz. Veselo omizje, Kvartopirci II, Deček s puranom, Kmečka družina), v ž. c. v Mekinjah Sv. Koloman. — LIT: Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, 2005.

© Narodna galerija, Ljubljana

(Ribič), v 2. pol. 19. st. F. Levstik, J. Stritar, S. Gregorčič, A. Aškerc. V obd. moderne so a. nadomeščali s prispodobami in simboli. aleksandrinke zgod Primorke, ki so se po 1860 kot služkinje in dojilje izseljevale predvsem v Aleksandrijo in Kairo (↗ izseljenci v Egiptu). Aljančič, Marko (Kr, 23. 8. 1933–8. 2. 2007, Kr) Biolog, strok. pisec. Dipl. je 1960 na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti UL. Deloval je na Inštitutu za biologijo človeka na MF UL in v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (1980–82 ravnatelj), nato kustos. 1954 je pri kranj. Planinskem društvu ust. jamarski odsek, v jami Tular pri Kr pa 1960 prvi speleobiološki laboratorij v Slov., kjer je gojil in proučeval jamske živali, predvsem človeško ribico. Bil je ur. glasila Naše jame, mojster fotografije, član Mednarodne zveze za fotografsko umetnost in častni član kranj. Fotografskega društva Janez Puhar; prev. je strok. literaturo in napisal Kraški svet. Pojavi, značilnosti, življenje v podzemlju, 1988. Aljaž, Jakob (Zavrh pod Šmarno goro, 6.  7. 1845– 4. 5. 1927, Dovje) Skladatelj, planin. pisec. Študiral je filozofijo na Du, nato bogoslovje v Lj. Od 1889 je bil župnik na Dovjem. Pomembna je njegova vloga v razvoju slov. planinstva. Za 5 goldinarjev je kupil Kredarico in vrh Triglava, bil je pobudnik ali graditelj številnih slov. planin. postojank v Triglavskem pogorju (Aljažev stolp na vrhu Triglava 1895, Staničeva koča, Triglavski dom in kapela na Kredarici, Aljažev dom v Vratih), odpiral ali popravljal je planin. poti, pisal planin. spise. Ljubezen do gora je izražal tudi v romantičnih zborovskih skladbah, ki jih označujejo spevna in ljud. občutena melodika in preprosta harmonija (Oj, Triglav, moj dom; Slovan, na dan). Za razvoj zborov­ ske kulture je pomembna njegova Slovenska pesmarica (1896). — LIT: J. Mlakar, Jakob Aljaž, triglavski župnik, 1953. Aljažev stolp Planinsko zavetišče in triangulacijska točka na vrhu ↗ Triglava (2864 m). Pločevinasti stolp s premerom 1,25 m in višino 1,90 m je zasnoval in dal 1895 postaviti J. Aljaž. A. s. ima 4 okenca; v njem so bili prvotno 3 stolčki, vpisna knjiga, špiritni kuhalnik in Triglavska panorama slikarja M. Pernharta. alkoholizem med Pretirano dolgotrajnejše uživanje alkoholnih pijač ter bolezenska odvisnost kot njegova posledica. Čezmerno uživanje alkohola je povezano z biol., psihološkimi in družb. okoliščinami. Posledice alkoholne odvisnosti so duševne in/ali telesne okvare (alkoholni bledež, ciroza jeter, vnetje živcev, božjastni napadi) ter soc. težave (zanemarjanje družine in dela, delinkvenca, samomorilni nagibi). Zdravljenje in rehabilitacijo alkoholikov izvajajo zdrav. psihiatrične ustanove ter razne terapevtske skupnosti. Kakor v svetu (domnevno ok. 5 % odraslih), tudi v Slov. ni zanesljivih podatkov o odvisnosti od alkohola. Delni pokazatelji so v zdrav. mrežo zajeti alkoholiki, razl. družb. nevšečnosti ter visok delež alkoholikov in alkoholiziranih med samomorilci. A. je v Slov. med gl. javnozdrav. problemi, z njim je povezana visoka stopnja umrljivosti, zbolevnosti in invalidnosti ter žrtve v prometu. Boja proti pijančevanju se je že v 16. st. lotila na Kor. delujoča Bratovščina sv. Krištofa. 1834 je F. V. Lipič (Lippich), tudi zdravnik v Lj, obj. Grundzüge zur Dipso­

Jakob Aljaž

Almanach, Kvartopirci II, ok. 1660, Narodna galerija v Ljubljani lit Zbornik s prispevki več avtorjev. Glede na vsebino je lahko a. lit., polit., gosp., jubilejni ipd. zbornik. Prvi znani a. v Evropi je bil fr. Almanach Royal, 1700, na Slov. ↗ Pisanice od lepeh umetnost (I–III, 1779–81) F. A. Deva. V romantiki je bil gl. pesniški a. ↗ Krajnska čbelica (I–V, 1830–34, 1848). Za uveljavlja-

almanah

15

SLOVENIKA prelom.indb 15

8/29/11 8:33 AM


Alpe

nje mladoslov. književnosti sta bila pomembna a. Slovenska vila (1865) in Mladika (1868). V moderni so v a. Na novih potih (1902) mdr. sodelovali O. Župančič, I. Šorli, C. Golar, A. Gradnik, Z. Kveder, v Kurentovem albumu (1918) pa Cankar, F. Milčinski, Golar, R. Murnik, D. Feigel. Med a. je bila tudi Literarna pratika za 1914. leto (Župančič, Golar, V. Levstik, F. Maselj, F. K. Meško, R. Maister). Med 1. in 2. sv. v. so se z a. predstavljali novi lit. rodovi: Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), Krog (1933), Slovenske novele (1935). Med 2. sv. v. je ilegalno izšel Slovenski zbornik 1942 (ur. sta ga J. in F. Kozak, sodelovali mdr. Župančič, E. Kocbek, F. Zwitter, F. Albreht, J. Vidmar, M. Bor, L. Ude), pozneje zbornik leposlovja, pouka in zabave Razglednik Jutra (1943) in Zbornik Zimske pomoči (1944). Med a. sodijo tudi zb. književnosti v NOB (Iz težkih dni, 1944). Po koncu vojne so ponatisnili Slovenski zbornik 1942 in izd. Slovenski zbornik 1945 (sodelovali so skoraj vsi takratni slov. književniki in publicisti). Po 1952 so imeli a. pomembno vlogo pri uveljavljanju novih smeri v slov. književnosti (npr. skupne izd. nekaterih pesnikov ali pripovednikov, mdr. Pesmi štirih, 1953; Novele, 1954). Skupinske nastope z deli novega modernizma so pomenili a. Eva (1966), Knjiga 441 (1967), Štirinajst (1967), Pericarežeracirep (1969), Katalog II (1969), Skupaj (1973), Škucev literarni zbornik (1981), Pesniški almanah mladih (1982), Filmski almanah (M. Štefančič, 1998), September 2000 (a. lit. delavnice M. Hartman). A. je lahko tudi ↗ koledar z razl. zapisi dogodkov med letom; dijaški a. zdaj obj. manj leposlovja in so bolj t. i. spominska knjiga leta.

Alpe: Rinke in Skuta

Alpe Največje in najvišje gorstvo v Evropi. A. se v loku

raztezajo na razdalji 1200 km med ligursko obalo in Panonsko kotlino čez ozemlje Fr., It., Švice, Avstr. in s.z. dela Slov. So mlado nagubano gorstvo, nastalo s tektonskim dviganjem v terciarju zaradi spodrivanja afriške plošče pod evrazijsko. Geol. so del ↗ Alpidov in del ↗ Dinaridov. Prevladujejo sedimentne kamnine; magmatske in metamorfne so zlasti v Alpidih. Geogr. se A. delijo na Z. in V., slednje pa na J. apneniške A., Sred. (Centralne) A. in S. apneniške A. Najvišji vrh je Mont Blanc (4810 m). Slov. A. oz. slov. alp. svet pripada J. apneniškim A. in zajema visokogorske skupi­ne z vrhovi nad gozdno mejo: ↗ Julijske Alpe z najvišjim Triglavom (2864 m), ↗ Kamniško-Savinjske Alpe in

↗ Karavanke. Prevladujejo karbonatne kamnine (apnenec, dolomit), površje pa je z globokimi dolinami močno razčlenjeno. Na izoblikovanost površja A. je močno vplivala poledenitev v pleistocenu, ko je prevladoval dolinski tip poledenitve. Ledeniška jezera so nastala v Celovški kotlini, redkeje v visokogorju; večja ledeniška jezera v Julijskih A. so Blejsko, Bohinjsko, Rabeljsko. Ostanki nekdanjih erozijskih uravnav so planote (Komna, Pokljuka, Jelovica, Mežakla, Dleskovška planota, Kriški, Triglavski in Kaninski podi, podi pod Skuto), na katerih se je pozneje razvil visokogorski kras. Prevladuje kraška hidrografija, vode prihajajo na površje v kraških izvirih sp. dela pobočij (Boka, Savica, Rinka) ali v dolinah (Kamniška Bistrica). Slov. A. imajo gorsko podnebje z letnimi padavinami 1600– 3000 mm, v j. prigorju Julijcev do 4000 mm. Snežna meja je v višini ok. 2700 m, klimatska gozdna meja pa pri 1550–1850 m nm. v. Zaradi obilnega vodnega odtoka so A. bogat vodni vir (Drava, Sava, Soča, Mura). V slov. alp. svetu se stikajo razl. floristična območja. Med značilnimi alp. rastlinami je precej ↗ endemitov, terciarnih reliktov (preživeli ledeno dobo) in rastlin ilirske (zahodnobalkanske) flore. Alp. rastline nad zg. gozdno mejo so prilagojene skrajnim podnebnim in talnim razmeram. Za A. so značilni višinski vegetacijski pasovi. Pas nad gozdno mejo (ok. 1600 m) porašča ruševje z osamelimi macesni, j. pobočja poraščajo bukovi gozdovi, drugje so obsežni smrekovi gozdovi. Sledovi poselitve slov. A. so iz stare kamene dobe (↗ Potočka zijalka, Mokriška jama). V 1. tisočletju pr. n. š. so V. A. naseljevali ↗ Kelti. Slov. naselitev je prvotno zajela kotline (Bohinj, Bovško), podolja in široke doline (Ziljsko, Kanalsko, Zgornjesavsko, Rezijo), razširila se je z razvojem rudarstva in prometa, s trajno naselitvijo planin (Trenta, Gorjuše) ter ob srv. kolonizaciji (nad Baško grapo). Med gorstvi so se razvila manjša naselja ( Jesenice, Bovec), večja pa na izstopu dolin iz gorovja (Kamnik, Tržič) ali v podgorju (Kr). A. ležijo na stičišču sred.evr., sredozemskega in panon. območja, kar pa ni oviralo poselitve in intenzivnega gosp. razvoja. Ceste preko gorskih prelazov že od najzgodnejših dob vodijo čez Jezerski vrh (1218 m), Ljubelj (1369 m), Koren (1073 m) in Predel (1156 m); cesto čez Vršič (1611 m) so zgradili med 1. sv. v. Na s. in z. robu slov. alp. sveta je stičišče germanske, romanske in slovan. kulture. V zgodovini so bili Slovenci izpostavljeni pritiskom germanizacije na s. in romanizacije na z., kar je povzročilo premikanje etn. meja. Polit. razdeljenost slov. alp. območja po 2. sv. v. je ovirala skupen gosp. in družb. razvoj, ki je bil v zamejstvu izpostavljen raznarodovanju. Ob skromnem hribovskem poljedelstvu, obsežnejši živinoreji in gozdarstvu ter poljedelstvu v dolinah sta bila nekoč pomembna še promet (↗ furmanstvo, splavarjenje) in rudarstvo. Od 15. st. se je fužinarstvo razmahnilo po Kor. in Gorenj., železarska in kovinarska tradicija sta prerasli v industrijo (Jesenice, Tržič, Kropa, Ravne na Koroškem, Železniki), pridobivanje svinca je bilo pomembno na Kor. (Mežica) in v Kanalski dolini (Rabelj); razvijalo se je tudi usnjarstvo (Tržič), pridobivanje gradb. materiala (Mojstrana) in predelava lesa. Elektrifikacija (HE Završnica, Mežica) se je začela pred 1914, gosp. razvoj

16

SLOVENIKA prelom.indb 16

8/29/11 8:33 AM


alpinizem

pred 1918 pa je bil s prevlado tujega kapitala povezan z razvojem v Sred. Evropi in ob Jadranu. Industrializacija je pospeševala razvoj prometa (gorenj. železnica Lj–Trbiž, 1870); razvijal se je tudi tranzitni promet od s. proti morju (žel. karavanški predor in proga Jesenice–Ts, 1906). Za slov. alp. svet je bila značilna gosp. nerazvitost z močnim izseljevanjem, ki ga je upočasnil šele razvoj lesnopredelovalne industrije po dolinah. Po 1945 so se razvili sodobna industrija, zlasti v Zgornjesavski dolini, promet in turizem, posodobilo se je kmetijstvo. Gospodarstvo se je okrepilo in preraslo v medn. sodelovanje; med Slov., Avstr. in It. se je 1978 izoblikovala delovna skupnost Alpe-Jadran. Slov. alp. svet ima predzgod. kontinui­teto poselitve, v notranjost A. je postopno napredovala do 15. st. Na obrobju kotlin in v alp. dolinah je naselitev omejena zaradi varovanja obdelovalne zemlje, vode in gozdov. V v. delu A. so samotne kmetije do 1300 m nm. v., sicer prevladujejo zaselki in razložena naselja. Preb. slov. alp. sveta je razvilo v ljud. materialni in duhovni kulturi vrsto značilnosti, povezanih z načinom življenja v alp. planin. svetu, kamor so stoletja prodirali razl. kult. vplivi. Po 2. sv. v. sta v sestavo preb. in naselitve posegli industrializacija in soc. preobrazba (v alp. svetu se je delež kmečkega preb. najbolj znižal). Izboljšanje prometne mreže, turizem in zaposlovanje v dolinskih središčih so omogočili nadaljnje življenje v hribovskih naseljih, država pa zdaj še bolj skrbi za ohranjanje in razvoj hribovskih kmetij. Na podeželju se je precej vasi spremenilo v spalna naselja, ponekod je naraslo štev. počitniških bivališč. Bistveno so se zmanjšale tradicionalne kmečke dejavnosti, kot so planin. pašništvo, sirarstvo in domača obrt; v zadnjem času jih obnavljajo s sredstvi EU. Vse pomembnejša gosp. panoga na območju slov. A. je turizem. Prevladujejo manjši turistični kraji, večja turistična središča (Bled, Bohinj, Kranjska Gora) imajo že dolgo tradicijo; v njih sta najbolj razvita zimski in poletni turizem. V nižjih predelih se razvija ↗ kmečki turizem, v višjem alp. svetu pa imajo največji pomen zimskošp. središča (Kanin, Vogel, Kobla, Pokljuka, Krvavec, Velika planina), kjer potekajo tudi medn. tekmovanja v smučarskih skokih (↗ Planica), alp. smučanju (Kranjska Gora, Pohorje) ter smučarskih tekih in biatlonu (Pokljuka). Dolgo tradicijo ima še ↗ planinstvo z gosto mrežo planin. poti in postojank. Že pred 2. sv. v. se je začel razvijati slov. ↗ alpinizem, zdaj je vse pomembnejši izletniški turizem. Slov. alp. svet je zaradi industrije in turizma vse bolj ogrožen, negativne vplive na okolje država rešuje z omejitvami in načrtovanjem posegov v prostor, sanacijami, gradnjo čistilnih naprav, sodobnejšo indus. tehnologijo in urejanjem ↗ zavarovanih območij in ↗ varovanih območij s posebnimi varstvenimi in raz­ vojnimi predpisi. V Julijskih A. je največji ↗ Triglavski narodni park; zaščitene so še številne druge naravne znamenitosti (Robanov kot, Igla, Topla) ter redke in endemne rastline in živali. — LIT: A. Melik, Slovenski alpski svet, 1954; Slovenske gore, 1982; Nekatere značilnosti regionalnega razvoja alpskega sveta v Sloveniji, Geographica Slovenica, št. 4, 1984; Dokumentiranje sprememb v Alpah kot življenjskem prostoru, 2004; L. Kajfež Bogataj, Podnebje Alp in pričakovane spremembe, Alpe. Kot jih vidijo ptice, 2009.

Alpe: Kozorogi ob poti na Cmir

Alpe-Jadran Delovna skupnost za čezmejno sodelovanje

na območju V. Alp in s. Jadrana. Po 15-letnem navezovanju stikov so jo ust. 20. 11. 1978 v Benetkah dežele Furlanija - Julijska krajina in Benečija, Kor., Štaj. in Zg. Avstr. ter Slov. in Hrv. Pozneje so polnopravne članice postale še Gradiščansko in Lombardija ter madž. Baranja in Železna županija. Prvi aktivni opazovalki sta bili Bavarska in Salzburško. Predstavniki skupnosti obravnavajo in usklajujejo gosp., prometna, znan. in kult. vprašanja skupnega pomena, vedno večji pomen dobivajo okoljske težave in varovanje narave. Komisije ter ekspertne in projektne skupine pripravljajo stališča in predloge, te na plenarnih zasedanjih sprejemajo preds. dež. in drž. vlad. Uradni jeziki v skupnosti so hrv., it., madž., nem. in slov. Alpidi Najmlajša gorstva v Evropi, nastala v času alpidske orogeneze v mezozoiku in kenozoiku. A. obsegajo evr. del Alpinidov, tj. Atlas, Betijske Kordiljere, Pireneje, Centralne in S. Alpe, Karpate in Balkan; nekateri z A. imenujejo mlade gorske sisteme od Alp do Himalaje. A. sestavljajo predkambrijske in staropaleozojske metamorfozirane kamnine ter permske in mezozojske sedimentne kamnine. Njihovo strukturo tvori sistem obsežnih pokrovov, ki so bili v kredi in terciarju narinjeni v gl. smeri proti s. in z. V Slov. se k A. prištevajo tudi območja Kobanskega, Pohorja, Strojne in S. Karavank. Alpina Tovarna obutve s sedežem v Žireh. Ustanovitev je 1947 spodbudilo bogato predvojno čevljarsko izročilo v kraju in okolici. Zadruga Čevljarna Žiri (ust. 1945) je 1947 prerasla v Tovarno športnih čevljev, ki je kmalu postala 3. največja proizvajalka obutve v Slov. Z novo stavbo 1948 se je začel njen razmah (1948 534, 1985 1915 delavcev; 1948 so izdelali 137 000 parov delovne obutve, 1985 2,2 mio. parov večinoma šp. čev­ ljev), 1985 je tovarna izvozila 1,7 mio. parov ali 78 % proizvodnje, največ na konvertibilne trge. 1995 se je podjetje olastninilo, prebrodilo več resnih kriz in se ponovno uveljavilo z modno in šp. obutvijo (smučarski, tekaški in pohodni čevlji); širi se zlasti v j.v. Evropo. alpinizem šport Hoja, plezanje, smučanje po zahtevnem nezavarovanem gorskem svetu iz šp., znan. idr. nagibov. V klasičnem obd. je označeval a. prosto vzpenjanje na visoke vrhove brez teh. pripomočkov, v sodobnem, po 1. sv. v., težnjo po osvajanju najzahtevnejših sten in vrhov tudi pozimi in z moderno plezalno tehniko. Za vrednotenje vzponov se uporabljajo razl. lestvice težavnostnih stopenj, nekdaj od I. do VI., zdaj do X. stopnje. Začetki a. kot vrste planin. dejavnosti so vezani na območje Alp (odtod poim.), pozneje se je začel a. lo17

SLOVENIKA prelom.indb 17

8/29/11 8:33 AM


alpinizem

Odprava Makalu 1975

Vodja Aleš Kunaver

Dosežek, datum, udeleženci odprave Makalu, 8463 m; prvenstveni vzpon po južni steni, Slovenska smer, pristop na vrh 6. 10. Stane Belak, Marjan Manfreda 8. 10. Janko Ažman, Nejc Zaplotnik 10. 10. Viktor Grošelj, Ivan Kotnik 11. 10. Janez Dovžan Gašerbrum 1977 Janez Lončar Gašerbrum I, 8068 m; prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebenu, pristop na vrh 8. 7. Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik Everest 1979 Tone Škarja Mount Everest, 8848 m; prvenstveni vzpon po zahodnem grebenu, pristop na vrh 13. 5. Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik 15. 5. Stane Belak, Stipe Božić, Ang Phu Kota (Peak), 8296 m stranski vrh v zahodnem grebenu; prvi pristop na vrh 12. 5. Dušan Podbevšek, Roman Robas Kumbutse, 6640 m; prvi pristop na vrh 13. 5. Franc Knez Lotse 1981 Aleš Kunaver Lotse, 8516 m; po južni steni do roba 8150 m 14. 5. Pavel Podgornik, Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik do zahodnega grebena 7950 m 18. 5. Franc Knez, Vanja Matijevec Daulagiri 1981 Stane Belak Daulagiri, 8167 m; po južni steni do 7350 m in po vzhodnem grebenu do 7900 m 20. 10. Stane Belak, Vincenc Berčič, Emil Tratnik Gaurišankar 1983 Slavko Cankar Gaurišankar, južni vrh, 6983 m; pristop na vrh 1. 11. Slavko Cankar, Smiljan Smodiš, Bojan Šrot 4. 11. Franc Pepevnik, Jože Zupan Gangapurna Stane Belak Gangapurna, 7455 m; prvenstveni vzpon 1983 po severnem grebenu 27. 10. Stane Belak, Pavle Kozjek, Marjan Kregar, Emil Tratnik Jalung Kang Tone Škarja Jalung Kang, 8505 m; prvenstvena smer s severa 1985 22. 4. Borut Bergant, Tomo Česen Karakorum 1986 Viktor Grošelj Broad Peak, 8051 m; normalni pristop 28. 7. Bogdan Biščak, Viktot Grošelj 29. 7. Tomo Česen, Rado Fabjan, Tomaž Jamnik, Andrej in Marija Štremfelj 30.7. Pavle Kozjek 4. 8. Dušan Jelinčič, Silvo Karo, Matevž Lenarčič, Mojmir Štangelj Gašerbrum 2, 8035 m; normalni pristop 4. 8. Bogdan Biščak, Viktor Grošelj, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj K2 8611 m; po južni steni prvenstvena smer do 7900 m 4. 8. Tomo Česen Trango 1987 Slavko Cankar Trango Brezimeni stolp, 6238 m; prvenstvena smer v vzhodni steni 15. 6. Slavko Cankar, Franc Knez, Bojan Šrot Čo Oju 1988 Roman Robas Čo Oju, 8201 m; prvenstvena smer v severni steni 2. 11. Iztok Tomazin 5. 11. Viktor Grošelj, Jože Rozman 8. 11. Rado Nadvešnik, Marko Prezelj 9. 11. Blaž Jereb, Roman Robas Lotse 1990 Tomo Česen Lotse, 8516 m; prvenstvena smer v južni steni 24. 4. Tomo Česen Bagirati 3 1990 Silvo Karo Bagirati 3, 6454 m; prvenstvena in prva smer v jugozahodni steni 7. 9. Janez Jeglič, Silvo Karo Kangčendzenga Tone Škarja Kangčendzenga, glavni vrh, 8586 m; ponovitev 1991 britanske smeri 1. 5. Stipe Božić, Viktor Grošelj Kangčendzenga, centralni vrh, 8482 m; solo ponovitev poljske smeri 1. 5. Uroš Rupar Kangčendzenga, južni vrh 8476 m; prvenstvena smer po južnem grebenu 30. 4. Marko Prezelj, Andrej Štremfelj Boktoh, 6142 m; prvi pristop na vrh 10. 4. Marko Prezelj, Uroš Rupar, Andrej Štremfelj Talung, 7349 m; prvenstvena smer; pristop na vrh 20. 4. Marko Prezelj, Andrej Štremfelj Menlungtse 1992 Andrej Štremfelj Menlungtse, 7181 m; prvi pristop na vrh 23. 10. Marko Prezelj, Andrej Štremfelj Anapurna 1995 Tone Škarja Anapurna, 8091 m; pristop na vrh 29. 4. Andrej Karničar, Davorin Karničar, Carlos Carsolio 6. 5. Tomaž Humar

alpinizem: Pomembnejše odprave in vzponi slovenskih alpinistov v Himalaji

Odprava Ama Dablam 1996

Dosežek, datum, udeleženci odprave Ama Dablam, 6856 m; prvenstveni vzpon v severozahodni steni 4. 5. Vanja Furlan, Tomaž Humar Api-NampaRoman Robas Bobaje, 6808 m; prvi solo vzpon Bobaje 1996 2. 11. Tomaž Humar Nampa, 6755 m; prvenstvena smer v južni steni 3. 11. Matic Jošt, Peter Mežnar Api, 7132 m; prvenstvena smer v jugovzhodni steni 4. 11. Dušan Debelak, Janko Meglič Nuptse, Pumori Tomaž Humar Vzhodni Lobuče, 6119 m; prvenstvena smer 1997 v severovzhodni steni 1. 10. Tomaž Humar, Janez Jeglič, Carlos Carsolio Pumori, 7165 m; normalni pristop 15. 10. Vincenc Berčič, Tomaž Humar, Janez Jeglič, Franci Kokalj, Marjan Kovač Zahodni Nuptse 2, 7742 m; prvenstvena smer v zahodni steni 31. 10. Tomaž Humar, Janez Jeglič Gjačung Kang Andrej Štremfelj Zero Peak, 6700 m; prvi pristop na vrh 1999 6. 10. Marko Čar, Peter Mežnar, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj 7. 10 Tomaž Jakofčič, Matic Jošt, Janko Meglič, Blaž Navršnik Siguang Ri Šar, 6998 m; prvi pristop na vrh 10. 10. Janko Meglič 12. 10. Marko Čar, Marko Prezelj; Andrej Štremfelj Siguang Ri, 7309 m; normalni pristop 11.10. Marko Čar, Tomaž Jakofčič, Matic Jošt, Peter Mežnar, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj Gjačung Kang, 7952 m; prvenstvena smer, vzpon po severni steni 31. 10. Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar 1. 11. Marko Čar, Matic Jošt, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj Daulagiri 1999 Tomaž Humar Daulagiri, 8167 m; prvenstvena smer v južni steni do 7350 m, vzhodni greben do 7900 m 2. 11. Tomaž Humar Janak 2000 Andrej Štremfelj Džongsang, južni vrh, 7350 m; prvi pristop na vrh 6. 10. Urban Ažman, Andrej Markovič Nepal Peak, 6910 m; do 6800 m 6. 11. Jernej Bevk, Uroš Samec Patibara,7140 m; do 6500 m 6. 10. Jernej Breščak, Matej Kovačič Everest 2000 Davorin Everest, 8848 m; normalni pristop čez Južno sedlo Karničar 7. 10. Davorin Karničar (smučarski spust z vrha do baze 5350 m), Franc Oderlap, Čulding-Ang Dordži, Pasang Tenzing 9. 10. Matej Flis, Tadej Golob, Grega Lačen Peak 41 2000 Matija Jošt Peak 41, 6654 m; prvenstvena smer v zahodni steni 16. 10. Urban Golob, Matija Jošt, Uroš Samec Nangpai Gosum Urban Golob Nangpai Gosum 1, 7351 m; prvi pristop z juga 2004 24. 10. Rok Blagus, Samo Krmelj, Uroš Samec Dzasampa Tse, 6294 m; prvi pristop 18. 10. Urban Ažman, Tadej Golob Čomolhari (Tibet) Marko Prezelj Čomolhari, 7326 m; prvenstvena smer po severni 2006 steni in Severozahodnem razu 14. 10. Rok Blagus, Tine Cuder, Matej Kladnik, Samo Krmelj 16.10. Boris Lorenčič, Marko Prezelj Patibara – Janak Andrej Štremfelj Janak Čuli, 7070 m; prvi vzpon v severozahodnem 2006 stebru 6. 5. Andrej Štremfelj, Rok Zalokar Anapurna 2007 Tomaž Humar Anapurna srednji vrh, 8091 m; prvenstveni solo vzpon po južni steni in vzhodnem grebenu 28. 10. Tomaž Humar Kangbačen 2007 Tone Škarja Patibara, 7140 m; prvenstvena smer z nepalske smeri 24. 10. Boris Lorenčič, Miha Valič Drohmo, srednji vrh, 6855 m; vzpon po jugozadhodni steni 16. 10. Aleš Koželj, Mitja Šorn Drohmo, vzodni vrh, 6695 m; prvenstvena smer po jugozahodni smeri 25. 10. Tine Cuder, Matej Kladnik, Aleš Koželj Bagirati 2009 Marko Prezelj Bagirati 4, 6200 m; zahodna stena v levem delu 15. 9. Rok Blagus, Luka Lindič, Marko Prezelj Bagirati 3, 6454 m; zahodna stena 22. 9. Rok Blagus, Luka Lindič, Marko Prezelj Bagirati 2, 6512 m; prvenstvena smer po jugovzhodni steni 30. 9. Rok Blagus, Luka Lindič, Marko Prezelj

čevati še na himalajizem, andinizem, pirenejizem. 1950 je bil osvojen prvi osemtisočak Anapurna (8091 m), v 70. letih 20. st. se je iz ZDA v Evropo razširilo prosto plezanje (↗ športno plezanje), v 80. letih 20. st. se je raz-

Vodja Vanja Furlan

mahnilo plezanje po zaledenelih slapovih in kombinirano plezanje v skalah in ledu, 1932 je bila ust. Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA). V Slov. so bili začetniki a. pastirji in lovci iz gorskega sveta, v 18.

18

SLOVENIKA prelom.indb 18

8/29/11 8:33 AM


aluminij

in 19. st. ↗ gorski vodniki (z njimi je J. Kugy začrtal 50 novih smeri v Julijskih Alpah). 1893 je bilo ust. ↗ Slovensko planinsko društvo, prva alpinistnična organizacija je bilo 1906 ust. društvo ↗ Dren (R. Badjura, P. Kunaver, B. Brinšek). Začetek organiziranega a. je pomenila ust. alpinističnega kluba ↗ Skala 1921, oblikovale so se prve naveze (M. M. Debelak in S. Tominšek, t. i. zlata naveza J. Čop, M. Potočnik in S. Tominšek). Z idejo, da a. krepi osebni in nac. značaj, je močno vplival na medvojne alpiniste K. Jug. Po 1945 se je slov. a. še razmahnil. Opravljeni so bili najtežavnejši vzponi v slov. Alpah (J. Čop, P. Jesih) in tujini (C. Debeljak, M. Dular, R. Kočevar, I. Levstek J. Krušic, B. Lipovšek Ščetinin, P. Ščetinin, N. Fajdiga, A. Mahkota, T. Humar, T. Škarja), pomembne prve ponovitve lednih smeri (S. Belak, A. Kunaver, T. Sazonov) in proste ponovitve (I. Tomazin), plezanje po zaledenelih slapovih (V. Matijevec), ekstremno smučanje po stenah in slapovih (D. Karničar). T. Česen je 1986 v enem tednu opravil zimske ponovitve v stenah Eigerja, Grandes Jorassesa in Matterhona, F. Knez je najbolj zaznamoval slov. a. v 70. letih 20. st. (več kot 550 prvenstvenih vzponov v S. in J. Ameriki). Slov. alpinisti so se medn. uveljavili z ↗ odpravami v tuja gorstva. Z dosežki v stenah himalajskih osemtisočakov se je slov. a. povzpel v vrh svet. a. (B. Bergant, A. Štremfelj, N. Zaplotnik, S. Belak, V. Grošelj), odmevni so bili tudi vzponi v Andih (j. stena Aconcague, Fitz Roy, Cerro Torre, Torre Egger), na Grenlandiji, v Kavkazu, Hindukušu in Pamirju. Slov. alpinisti so organizirani v alp. odsekih in sekcijah v okviru planin. društev; njihovo dejavnost povezujeta Komisija za alpinizem in Komisija za odprave v tuja gorstva pri ↗ Planinski zvezi Slovenije, ki je od 1991 članica medn. zveze planin. organizacij. — LIT: H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 1930; B. Režek, Stene in grebeni, 1959; T. Mihelič, T. Škarja, Hoja in plezanje v gorah, 1972; T. Strojin, Oris zgodovine slovenskega planinstva, 1978; E. Lovšin idr., Triglav, gora in simbol, 1979; J. Aljančič, Na vrhovih sveta, 1992; Stoletje v gorah, 1992; U. Golob, Slovenski alpinizem '97, 1999. Alples Pohištveno indus. podjetje s sedežem v Železnikih. Nastalo je 1947 z združitvijo gosp. (iz 1897), sodarske (iz 1902) in lesarske zadruge (iz 1937) za Selško dolino, najprej kot Lesna zadruga Češnjica oz. Medzadružno lesnoindustrijsko podjetje Češnjica, od 1969 z imenom A. V gozdno bogatem in pretežno neindus. območju se je uveljavilo z izdelavo žaganega lesa, masivnega in ploskovnega pohištva, lesarskih strojev in transportnih naprav (1947 170, 1985 ok. 1000 zaposlenih) ter s precejšnjim izvozom, največ v ZDA. Po 1991 je, mdr. zaradi lastninjenja, prebrodilo hudo krizo, se močno skrčilo (ok. 300 zaposlenih) in se utrdilo kot vodilni slov. izdelovalec srednjecenovnega pohištva za dom. Alpska montanska družba (nem. Österreichische Alpine Montangesellschaft) Avstrijska gosp. družba; od 1973 del VÖEST-Alpine. Nastala je 1881 iz 9 štaj. in kor. železarskih podjetij, ki posamič niso bila kos tehnol. izzivom in angl. konkurenci. Vanjo so se povezali tudi železarni na Prevaljah in v Gradcu v Beli krajini ter premogovnika Leše in Kanižarica. A. m. d. je modernizirala in širila predvsem zg.štaj. obrate, nerentabilne (v Gradcu) pa zapirala. Prevaljski železarni, 1835–70 naj-

alpinizem: Marko Prezelj v steni Čomolharija, 2006

sodobnejši med kor., štaj. in kranj., je namenila nove investicije, vendar jo je v 2. fazi združevanja 1896–99 ustavila in razgradila. Prodala je tudi premogovnik Leše. 300 brezposelnih prevaljskih železarjev je iskalo delo največ v tujini, nekateri pri A. m. d. v Donawitzu. alpska poskočnica kult Štirivrstična ljud. in umetna pesem z alp. območja. ETNOLOGIJA V 18. st. je bila sestavni del peto-instrumentalnega plesa ↗ štajeriš, konec 19. st. je postala samostojna pesem, pogosto z improviziranim besedilom. Najbolj znane so a. p. na Kor., Gorenj. in Tolminskem; na Kor. so se ohranile tudi kot del obrednega svatovskega štajeriša. Verzi a. p. so četverci, peterci in šesterci v kombinacijah. Za poskočnice kot plesne pesmi obstaja le nekaj melodij. Ko se je a. p. ločila od plesa, je postalo petje hitrejše, kitice so se preoblikovale v značilne slov. ↗ ljudske pesmi 19. st. KNJIŽEVNOST A. p. se je kot dvovrstičnica z rimo aa ohranila v Leškem rokopisu (1758–61), v um. pesništvu jo je prvi 1780 zapisal F. A. Dev (Opereta, Spevorečnost idr.), za njim 1781 V. Vodnik (Zadovolne Kraync), ki je pozneje v a. p. spesnil večino svojih pesmi, A. T. Linhart pa speve v igri Matiček se ženi. Po Vodnikovem zgledu je ostala a. p. priljubljena v krogu sodelavcev ↗ Krajnske čbelice in pri A. M. Slomšku (En hribček bom kupil). Prešeren je najpogosteje uporabil kratke verze a. p. in rimo abab v prigodnicah za družabne priložnosti, tudi v pesmi V spomin Valentina Vodnika, nekaj jih je napisal v dolgih verzih a. p. (Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba, Ribič). Po 1850 se je vloga a. p. zmanjševala, večkrat se je pojavila le še pri F. Levstiku (Pesmi, 1854), zlasti pa pri S. Jenku, ki spada med najpomembnejše oblikovalce verza in kitice a. p. (Slovo, Na Sorškem polju, Modrijanom, Vasovavec, Pod milim nebom). Alternativna lista Avstrije (nem. Alternative Liste Österreich) Avstrijska polit. stranka leve ekol. usmeritve. Od ust. 1982 v Gradcu programsko in dejansko podpira skupine na družb. obrobju; izrecno se zavzema za pravice nar. manjšin v Avstr. in mdr. sodeluje z organizacijami ↗ koroških Slovencev. O tem je bila 1982 s predstavniki ↗ Koroške enotne liste sprejeta skupna izjava, ki obljublja podporo A. l. A. pri uresničevanju pravic slov. manjšine. 1986 se je združila s sorodno zeleno stranko v Zeleno alternativo, od 1993 preim. v Zeleni - Zelena Alternativa (nem. Die Grünen - Die Grüne Alternative), ki ohranja naklonjen odnos do slov. manjšine. Na zveznih volitvah 1986 je bil v okviru A. l. A. kot kandidat Koroške enotne liste izvoljen Slovenec K. Smolle. aluminij metal, geol, rud Srebrnobela kovina, najpomembnejša neželezna kovina. Pridobiva se iz ↗ boksita z izdelavo glinice in njeno redukcijo. Indus. se pridobiva 120 19

SLOVENIKA prelom.indb 19

8/29/11 8:33 AM


Amalietti

Ambasadorji znanosti Republike Slovenije

let, na Slov. od 1906, ko je bila v Mostah (Lj) zgrajena tovarna glinice. V Kidričevem (tovarna Talum) so 1954 pridobili prvi kovinski a. v Slov. Impol v Slovenski Bistrici se je 1950 preusmeril iz predelave bakra v predelavo a., kar je pomenilo začetek predelovalne industrije a. v Slov. Pozneje so se tej dejavnosti pridružili še drugi predelovalci in livarne a. Amalietti, Marijan (Ormož, 19. 7. 1923–23. 4. 1988, Lj) Arhitekt, ilustrator, karikaturist. Dipl. je 1954 na TF UL. Od 1957 je delal na TF oz. FAGG UL, od 1985 kot redni prof. za arhit. risanje ter osnove projektiranja in kompozicije. Prenovil je hotel Union v Lj (1968) in projektiral prizidek (1970). Kot odličen risar je ilustriral številne knjige (G. Boccaccio, Decameron, 1977; L. N. Tolstoj, Vojna in mir, 1979), največ za mladino (slikanica Maruška potepuška, 1977); uvršča se med vidnejše sodobne karikaturiste (obj. v Pavlihi idr. časopisih) in je eden začetnikov slov. stripa (Gregor Tisiglavca, Ljubljanski dnevnik, 1950–60). Prešernova n. 1959 (skupinska). amaterski film film Nepoklicno, ljubiteljsko film. ustvarjanje in prikazovanje filmov zunaj profesionalne kinematografije. Pojem a. f. se je pojavil v 20. letih 20. st. z nastopom avantgard, na širjenje dejavnosti pa je vplivala zlasti proizvodnja malih, 9,5- in 16-mm kamer (pozneje 8- in super 8-mm). A. f. obsega vse od mladinskih poskusov, t. i. družinskega filma, do zahtevnejših eksperimentalnih in strok. del, njegova estetika pa temelji na t. i. čistih film. elementih (izraznih kvalitetah fotografije, montaže, gibanja kamere, ritma ipd.), kar je tudi način premagovanja omejenih ekon. in teh. možnosti. Kinoklubi, ki so v Evropi nastajali v 20. in 30. letih 20. st., so spodbudili nov razmah a. f., pozneje so na razvoj vplivale tudi nove tehnologije (digitalna kamera, splet, mobilni telefon). 1931 je bila v Bruslju ust. Mednarodna zveza filmskih amaterjev, pozneje preim. v Mednarodno zvezo neprofesionalne kinematografije. Na Slov. je bil med svet. vojnama pionir a. f. slikar B. Jakac z dok. filmom o novomeških vedutah. Slov. a. f. se je sicer razvil v kinoklubih in doživel razcvet v 60. letih 20. st. Vodilni avtorji so bili V. Pregelj, N. Križnar, V. Rozman, J. Perko in S. Jošt (celovečerni film Dečki, 1976). M. Cilar je v delu Prvi metri slovenskega filma (1968) presnel zelo poškodovane izvirnike in javnost seznanil s slov. film. pionirjem K. Grossmannom (Odhod od maše, Sejem v Ljutomeru, Na domačem vrtu, 1905/06). amatersko gledališče gled Ljubiteljsko uprizarjanje gled. del. V slov. jeziku so kot a. g. prvi (1657) nastopili študentje ↗ jezuitskega kolegija v Lj, po 1848 se je dejavnost razširila, najbolj množično zaradi ↗ čitalništva po 1860. Z ust. ↗ Dramatičnega društva 1867 v Lj so nastale razmere za profesionalizacijo ljubiteljstva. Zb. Slovenska Talija (1867–96, 60 zv.) je obj. 118 izvirnih, večinoma pa prev. in prirejenih iger ter tako postala repertoarna osnova za ljubiteljsko igranje; igralska navodila so amaterji dobili v Priročni knjigi (ur. J. Nolli), ki je izšla kot 1. zv. zb. 1867–1914 sta se poklicno in a. g. razvijala povezano. Mešč., kmečke in pozneje del., študent. in mladinske igralske skupine iz dramatičnih društev, nar. čitalnic, katol. društev, dramskih odsekov, društev Vzajemnost in Svoboda so z množično dejav-

Leto 1991

1992

1993

1994

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006 2007 2008 2009 20101

Nagrajenec Robert Blinc Ivan Bratko Vinko V. Dolenc Aleksandra Kornhauser Dušan Mlinšek Slavoj Žižek Lidija Andolšek Jeras Gabrijel Kernel Vladimir Klemenčič Janez Peklenik Vinko Kambič Vid Pečjak Anton Trstenjak Vito Turk France Bernik Zvonko Fazarinc Dušan Keber Stane Pejovnik Slavko Splichal Drago Kolar Rado Lenček Dušan Repovš Veljko Rus Miha Tišler Janez Levec Boris Paternu Ciril Rozman Ivan Turk Silvo Devetak Anuška Ferligoj Nada Lavrač Uroš Skalerič Danilo Zavrtanik Berta Jereb Milica Kacin Wohinz Jože Pogačnik Dušanka Janežič Jože Krašovec Andreas Moritsch Janko Pruk Zoran Marij Arnež Alojz Šercelj Ludvik Toplak Aleš Debeljak Igor Emri Boris Žemva Milena Horvat Pavel Poredoš Marjan Svetličič Marija Kosec Damijan Miklavčič Jože Trontelj Hanno Hardt Aleš Leonardis Vera Pompe Kirn Nikolaj Torelli Anton Gosar Alojz Kralj Ivan Kreft Lojze Marinček Črtomir Zupančič Jože Pirjevec Andrej Šali Matija Peterlin Bojan Mohar

Področje fizika umetna inteligenca nevrokirurgija kemijska informatika gozdarstvo filozofija ginekologija fizika geografija strojništvo otorinolaringologija psihologija psihologija, teologija biokemija literarna zgodovina elektrotehnika gerontologija kemija komunikologija kemijska tehnologija primerjalno jezikoslovje matematika sociologija organska kemija kemijska tehnologija literarna zgodovina hematologija ekonomija sociologija statistika informatika stomatologija fizika medicina zgodovinopisje literarna zgodovina računalništvo, kemija teologija zgodovinopisje zgodovinopisje kirurgija biologija pravo kulturologija strojništvo kemija ekologija medicina politologija kemijska tehnologija elektrotehnika nevrofiziologija komunikologija računalništvo onkološka epidemiologija gozdarstvo, lesarstvo geografija elektrotehnika agronomija, biologija gozdarstvo fizika zgodovinopisje biologija medicina matematika

Priznanje ni bilo podeljeno.

1

nostjo prebujale slov. nar. in kult. zavest. Z razširitvijo delovanja del. društev Vzajemnost po vsej Slov. (1907– 12) in z dramsko šolo, ki jo je 1909–10 vodil E. Kristan, so tudi amaterji vse pogosteje upr. sodobna dramska dela. Po 1. sv. v. je začelo poklicno gledališče v Lj znova redno delovati, v Mb pa je bilo na novo ust. Zlasti ↗ ljudski odri so se z bolj ali manj stalnimi sezonami organizirali kot redna a. g.: Dramatično društvo na

20

SLOVENIKA prelom.indb 20

8/29/11 8:33 AM


Ambschel

Ptuju, Šentjakobsko gledališče v Lj, Ljudski oder v Mb, Čitalniški in Prosvetni oder v Kr, Krekovo društvo, Sokolski oder in Svoboda na Jesenicah, Vesna v Zagorju, ↗ Rokodelski oder v Lj, Celjski studio, Neodvisno gledališče na Ptuju idr. Upr. Delakove dramatizacije Cankarjevega Hlapca Jerneja na Delavskem odru v Lj je vplivala na razvoj a. g. Ljubiteljsko igranje se je nadaljevalo tudi med NOB (↗ gledališče v NOB). Po osvoboditvi je amatersko dejavnost usmerjal oddelek pri ministrstvu za prosveto SRS, od 1947 Ljudska prosveta Slovenije, od 1958 Zveza Svobod in prosvetnih društev Slovenije. S Prosvetnim servisom (1956 v Lj) je Zveza Svobod organizirala izposojevalnico kostumov, rekvizitov in gled. besedil, strok. priročno knjižnico in repertoarno posvetovalnico ter servis za svetlobno in teh. opremo odrov. Po 1957 je izd. zb. Dramska knjižnica in organizirala letne revije igralskih skupin (zač. 1958), ki so se 1965 preimenovale v Srečanja dramskih, 1971 pa v Srečanja gledaliških skupin Slovenije. Na prvi reviji v Velenju je sodelovalo 7 igralskih skupin; sledile so ji okrajne revije, pozneje pa področna in obč. srečanja. Pomembni so bili strok. seminarji; za mentorje gled. krožkov so se začeli z Našo besedo 70, v Idriji in Ce pa so potekale območne in obč. pregledne prireditve gled. ustvarjalnosti ml. in najml. gledališčnikov. Združenje otroških gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije (ust. 1970) predvsem s strok. pomočjo oblikuje a. g. kot kult. gibanje. Zdaj ljubiteljsko dejavnost podpirajo razl. izobr. idr. organizacije, predvsem pa Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki organizira gled. srečanja (mdr. Linhartovo) in nudi strok. pomoč; dejavnost a. g. je še vedno živahna v zamejstvu in izseljenstvu. A. g. vse pogosteje sodelujejo s profesionalnimi režiserji (↗ Šentjakobsko gledališče v Lj, ↗ Gledališče Toneta Čufarja na Jesenicah). A. g. se je uspešno razvijalo tudi med slov. zamejci in izseljenci. — LIT: J. Vombergar, Gledališka dejavnost med Slovenci v Argentini po letu 1948, 2005. ambasador znanosti Republike Slovenije znan Priznanje za razisk. dosežke, ki krepijo ugled in identiteto RS. Po Zakonu o raziskovalni dejavnosti ga vsako leto podeli Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, od 1991 največ 4 diplome (od 2006 največ 3) z denarno nagrado raziskovalcem, ki so z znan. delom, odmevnimi knjigami v tujini, predavanji na uglednih tujih ustanovah, članstvom v najuglednejših znan. združenjih in s sodelovanjem v medn. znan. projektih dosegli odmev tudi zunaj ožjih strok. krogov. Od 2005 je priznanje namenjeno pomembnim in uglednim raziskovalcem med Slovenci na tujem. Posameznik ga lahko prejme le enkrat. Ambrož, Mihael (Lj, 14. 2. 1808–25. 4. 1864, Lj) Politik, poslovnež. Po študiju prava v Gradcu in na Du je 1836–49 služboval mdr. v Ribnici, na Bledu in v Lj. 1848 so ga izvolili v začasni kranj. dež. zbor in v drž. zbor. Z Du se je v Novicah zavzemal za revolucijo in slov. jezik. pravice, ne pa za Zedinjeno Slovenijo. Kot zaupnik kmetov je bil član dež. komisije, zagovarjal obč. samoupravo in slov. v javnosti. 1850 so ga v Lj izvolili za župana, a ga cesar ni potrdil; več let je bil podžupan, 1861 je bil izvoljen v dež. zbor, nato v dež. odbor in za lj. župana. Zaradi kritik županske politike je

1863 odstopil kot preds. lj. čitalnice (mdr. njen soust. ter sopobudnik slov. gledališča 1850 in pravniškega društva 1860). Ukvarjal se je s trgovino in v Lj ust. prvi parni mlin. — LIT: F. Škerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe, 1938. Ambrožič, Alojzij (tudi Aloysius Matthew Ambrozic) (Gabrje, Dobrova - Polhov Gradec, 27. 1. 1930–26. 8. 2011, Toronto) Cerkveni dostojanstvenik. 1945 je odšel z družino na Kor., 1948 v Kanado. 1955 je končal v Torontu bogoslovje in bil posvečen, 1970 v Würzburgu (Nem.) dokt. V Torontu je 1960–76 poučeval eksegezo Nove zaveze v semenišču sv. Avguština in na Teološki visoki šoli; 1976 je postal pomožni škof, pristojen tudi za priseljenske skupnosti, 1986 nadškof koadjutor, 1990– 2007 je bil torontski nadškof in metropolit; 1998 ga je Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Je član vatikanskih kongregacij za v. cerkve, bogoslužje in zakramente ter duhovščino, papeških svetov za pastoralo priseljencev, turizem, kulturo. Častni dr. univ. v Torontu 1991. — DELO: The Hidden Kingdom, 1972; Oče, zgodi se tvoja volja, 1996; Če hoče kdo hoditi za menoj ..., 2001; Kdo kakor Bog. Kardinalova premišljevanja ob prelomu tisočletja, 2005. Ambrožič, Ladislav (ileg. i. Novljan) (Čatež ob Savi, 10. 3. 1908–17. 6. 2004, Golo) Generalmajor, partiz. poveljnik, zgodovinopisec. 1928 je končal učiteljišče v Lj, 1952 VVA JLA v Bgd. Pred 2. sv. v. je poučeval na Dol., v NOB pa bil mdr. polit. komisar 5. grupe odredov in Gubčeve brigade, poveljnik te brigade, 1. operativne cone, Operativnega štaba GŠ NOV in POS za z. Slov., 3. operativne cone in 9. korpusa NOV ter 1944 načelnik GŠ NOV in POS. Po vojni je bil v JLA namestnik poveljnika voj. letalstva (do 1953). Bil je soust. ter prvi preds. Letalske zveze Jugoslavije in Ljudske tehnike Jugoslavije. Z deli Partizanska protiofenziva (1965), Pohod Štirinajste (1967), Gubčeva brigada (1972), Cankarjeva brigada (1975), Dvanajsta brigada (1976), Petnajsta divizija (1983) se je uvrstil med najboljše voj. zgodovinopisce na Slov. V obliki intervjuja so 2006 izšli njegovi spomini Novljanovo stoletje. Partiz. spomenica 1941, jsl. red vojne zastave, zlati častni znak svobode RS 1998. Ambrus Gručasto naselje z zaselkoma Izak in Lazar v Suhi krajini v o. Ivančna Gorica ob cesti Zagradec– Žvirče, 261 preb. 1770 je A. postal sedež vikariata, pozneje župnije, pred 1941 tudi istoim. o. V A. je bila 16. 7. 1942 ust. partiz. Tomšičeva brigada, jeseni pa postojanka ↗ vaških straž; brigada jo je marca 1943 napadla in skoraj uničila. Od it. kapitulacije 1943 so se v A. in okolici zadrževali domobr. bataljoni in se pogosto spopadali s partizani. Ambschel [ámpšəl], Anton (tudi A. Ambschl, A. Ambschell) (Cerknica, 10. 12. 1749–14. 7. 1821, Bratislava, Češka) Fizik in matematik. 1768 je bil sprejet v jezuitski red, 1773–85 poučeval fiziko na jezuitskem liceju v Lj, nato bil do 1804 prof. na dun. univ., 1809–21 lektor in kanonik v Bratislavi. Bil je član lj. ↗ Academie Operosorum in Kranjske kmetijske družbe. Čeprav je bil po stroki fizik, je svoje gl. delo Anfangsgründe der allgemeinen auf Erscheinungen und Versuche gebauten Naturlehre I–VI (1791–93) utemeljeval filozofsko, z Lei­ bniz-Wolffovim racionalizmom. S tem se je odpovedal

Alojzij Ambrožič

Ladislav Ambrožič

Ladislav Ambrožič, Pohod Štirinajste, 1967

Mihael Ambrož

21

SLOVENIKA prelom A.indd 21

9/9/11 10:18 AM


Ameriška bratska zveza

sholastičnim vzorom. Nauk o naravi je utemeljeval empirično, zanj je bila fizika veda, ki proučuje medsebojne učinke teles. Ameriška bratska zveza Slovenska podporna organizacija v ZDA. Ust. so jo 18. 7. 1898 v Elyju, Minnesota. Do 1940 se je imenovala Jugoslovanska katoliška jednota, prvi preds. je bil J. Agnič. Pod preds. J. Rogljem je med 2. sv. v. gmotno in polit. podpirala slov. NOB, bila 1941 soust. slov. sekcije ↗ Jugoslovanskega pomožnega odbora in 1942 soust. SANS. Njen GO je 10. 2. 1943 kot prvi med slov. podpornimi organizacijami v ZDA z izjavo podprl OF in združeno Slov. v zvezni jsl. republiki. Do 1925 je A. b. z. izd. Glas naroda, nato Novo dobo (od 1949 New Era). 1985 je imela zveza 89 društev z ok. 20 000 člani. Ameriška dobrodelna zveza Slovenska zavarovalna organizacija v ZDA, ust. 1910. Do 1966 se je imenovala Slovenska dobrodelna zveza, prvi preds. je bil J. Gornik. Polit. in nazorsko neopredeljena ob zavarovalniškem delu opravlja vlogo mecena kult., šp. in humanitarne društvene dejavnosti clevelandskih Slovencev, od koder je večina članov (1982 ok. 17 000). Do 1939 je društvena gradiva obj. Clevelandska Amerika, nato Glas Slovenske dobrodelne zveze (od 1958 tudi z angl. naslovom Voice of SDZ oz. po 1966 Glas ADZ/Our Voice). Ameriška slovenska katoliška jednota Zavarovalna zveza in najst. slov. izseljenska organizacija v ZDA. Ust. so jo 2. 4. 1894 v Jolietu, Illinois, ob pobudi slov. duhovnikov. Do 1966 se je imenovala Kranjska slovenska katoliška jednota, prvi preds. je bil J. Štukel. Člani (1981 ok. 36 000) so z akcijami za slov. cerkve, župn. šole, pevske zbore in kult. društva razvijali in ohranjali slov. nar. zavednost. Med 1. sv. v. je zveza podpirala ust. Države SHS, med 2. sv. v. pa bila soust. slov. sekcije Odbora za pomoč Jugoslaviji in SANS, a je iz ideoloških razlogov iz obeh kmalu izstopila. Njeni člani so individualno še naprej moralno in gmotno podpirali novo Jsl. Zveza je 1915–46 izd. Glasilo K. S. K. Jednote, nato glasilo Amerikanski Slovenec in od 1999 glasilo KSKJ Voice. Ameriški družinski koledar (1915–50) Letna lit. publikacija am. Slovencev. 1913 je na predlog ur. ↗ Proletarca iz Chicaga v Lj izšlo 2000 izvodov Družinskega koledarja, 1915 pa je začel izhajati med Slovenci v ZDA priljubljeni A. d. k. Vanj je pisala večina am. književnikov slov. rodu in nekateri iz Slov. Obj. je tudi dok. gradivo o življenju izseljencev in je bogat vir za njihovo zgodovino. Ur. so ga I. Molek, E. Kristan (1917–19), F. Zajc (1920–50). ameriški Slovenci Osebe slov. rodu, stalno živeče v ZDA in Kanadi. Življenje ↗ izseljencev v Kanadi ima svoje posebnosti. Po 1687 se na ozemlju ZDA omenja misijonar M. Kapus iz Kamne Gorice. Misijonar F. I. Baraga (1797–1868) in njegovi sodelavci so spodbujali prihod novih slov. misijonarjev (do 1912 že 127; med njimi 5 poznejših škofov). ↗ Zemljiška odveza 1848 je zaradi visokih odškodnin in propada kmetij izseljevanje zelo pospešila. J. Trunk za 1910 navaja 100 000, Izseljenski koledar za 1937 že 300 000, T. Seliškar v Slovenskem izseljenskem koledarju za 1954/250 000 a. S. Njihovo štev. je težko ugotoviti, ker so se številni predstavljali kot Avstrijci, pozneje Jugoslovani, sicer pa tudi

z drugimi nar. imeni. Zaradi predsodkov, težav z zaposlitvijo idr. razlogov je precej a. S. spreminjalo priimke oz. jih zapisovalo na tuj način. 1924–45 se skoraj niso priseljevali, potem manj številno zlasti polit. in ekon. emigranti. Po štetju 1980 se jih je 126 643 opredelilo za Slovence, po osamosvojitvi Slov. 1991 se je njihova samozavest povečala; 2000 se jih je tako opredelilo 176 691. Zdaj živi 350 000−500 000 Američanov slov. rodu. ŽIVLJENJE V NOVI DOMOVINI Prvi slov. naseljenci so bili kmetje, ki so sledili misijonarjem zaradi poceni zemlje zlasti v Minnesoti in Michiganu. Prva naselbina a. S. je vas St. Stephen v sred. Minnesoti, ust. ok. 1865, od 1871 s prvo slov. ž. c. Po 1880 so se slov. izseljenci usmerjali v rud., indus. in gozdarska središča. Prvi kult. dom so si zgradili 1901 v jeklarskem mestu Pueblo, Kolorado. Pred 1914 so se a. S. ustalili v 34 državah ZDA (največ v Pensilvaniji, Ohiu, Illinoisu, Minnesoti, Koloradu, Michiganu, Z. Virginiji, Washingtonu in Kaliforniji) in v Kanadi (Ontario, Quebec, Nova Škotska, Manitoba, Alberta in Britanska Kolumbija) ter delali zlasti kot rudarji, gozdarji in železarji, v Minnesoti tudi kot poljedelci, drugod v gostinstvu in trgovini. Večje naselbine so ust. slov. župnije. Slov. versko središče v Lemontu, Illinois, je postalo verski in romarski center za slov. katoličane. Nekatere slov. naselbine so ust. svoje zadr. trgovine; v Barbertonu, Ohio, je bila slov. zadruga lastnica kinodvorane West. Manj so se a. S. zanimali za politiko, a se precej vključevali v socialist. gibanje (1903 so ust. Slovenski socialistični klub v Chicagu in izd. list ↗ Proletarec; od 4000 članov ↗ Jugoslovanske socialistične zveze iz 1910 jih je imela slov. sekcija 1850). V 2. in 3. generaciji so nekateri a. S. dosegali visoke polit. položaje (kongresniki J. Blatnik, J. Oberstar, J. Skubitz, D. Eckart, guvernerja, župana in senatorja F. Lausche in G. Voinovich, senator T. Harkin, senatorka A. Klobuchar). Iz druge generacije a. S. so izšli znanstveniki, akademiki, športniki in umetniki; mdr. astronavti R. Sega, J. Linenger, S. Williams priznavajo slov. izvor. DRUŠTVA Zaradi stisk ob boleznih in nesrečah so si a. S. ust. zaščitne organizacije: 1894 je nastala ↗ Ameriška slovenska katoliška jednota, 1904 ↗ Slovenska narodna podporna jednota, 1898 ↗ Ameriška bratska zveza, 1908 ↗ Zapadna slovanska zveza, 1910 v Clevelandu Slovenska dobrodelna zveza, 1926 ↗ Slovenska ženska zveza, 1934 ↗ Progresivne Slovenke Amerike (do 2004), v Bethlehemu pa Slovenska evangeličanska podporna zveza. DEJAVNOSTI Društva a. S. imajo ves čas soc., humanitarno in kult. vlogo; izd. glasila, knjige ter vzdržujejo stike s Slov. Tej so moralno in materialno pomagali med NOB in po njej, pozneje zlasti med osamosvojitvijo 1991. Nastanek jsl. države 1918 je med a. S. sprožil pravo kult. renesanso (novi pevski zbori, dramske, lik. in telovadne skupine, novozgrajeni kult. domovi). Za ohranjanje in širjenje identitete so izrabljali tudi sodobna tehnol. sredstva (prve komercialne slov. glasb. plošče so snemali v New Yorku že 1918, prva redna slov. TV-oddaja v Clevelandu je bila 1949). Cleveland, po 1910 središče a. S., je imel 19 pevskih zborov (Glasbena matica, Samostojna zarja, Socialistična zarja, Mladinski pevski zbor, Korotan, Slovan, Pevski in dramski zbor Adria) in folklorni plesni ansambel Kres. Pod vodstvom J. Ivanuša, A. Šube-

22

SLOVENIKA prelom.indb 22

8/29/11 8:33 AM


© Muzej novejše zgodovine Slovenije

anakreontika

lja, I. Zormana, V. Malečkarja in J. Turkmana so izvajali slov. ljud. pesmi in celo opere. Med 10 dramskimi društvi v Clevelandu so pred 1941 izstopali ↗ Dramsko društvo Ivan Cankar, Dramsko društvo Anton Verovšek in Socialistični klub, največ z deli izseljenskih pis­ cev I. Molka, J. Ovna, I. Jonteza, J. Kalarja, K. Zupančič, zlasti pa z dramami I. Cankarja, F. S. Finžgarja, A. Novačana, M. Mihelič in M. Bora. Od 1. sv. v. se je ta dejavnost vse bolj odvijala v ↗ slovenskih domovih. Po 2. sv. v. je odrska dejavnost naglo pojemala, nar.-zabavni ansambli (F. Jankovič, ansambel bratov Vadnal) uspešneje nadaljujejo glasb. tradicijo in imajo velik uspeh tudi med širšo am. publiko. 1972 so nar.-zabavni glasbeniki a. S. zaigrali prvo Polko mašo (slov. ljud. melodije, prepisane z liturgičnimi besedili); odmevna sta slov. glasb. vikenda v Clevelandu in Pensilvaniji. Kult. življenje a. S. bogatijo lastne radijske oddaje in občasni TV-programi. Kot prvi je 1891 začel izhajati časopis Amerikanski Slovenec; J. Bajec za 1891–1945 navaja 95 glasil. Podporne organizacije še izd. svoja, a le po kakšno stran v slov. (↗ izseljensko časopisje). Lit. dejavnost so a. S. razvijali v okviru ur. časopisov, kjer so bili slov. pisatelji uredniki in tam tudi obj. lit. besedila. Socialist. usmerjeni pisatelji so se zbirali okrog Proletarca, ↗ Ameriškega družinskega koledarja, Enakopravnosti in ↗ Prosvete, katol. usmerjeni pa okrog Ameriške Domovine, Ave Marie, Glasila KSKJ, Zarje. Od 2009 izhaja najnovejši časopis a. S., Slovenski ameriski časi. Časopise vse bolj nadomeščajo spletne strani (ClevelandSlovenian.com). Med literati izstopajo I. Molek in I. Zorman, L. Adamič pa tudi v am. književnosti (↗ izseljenska književnost). Prve javne šole za a. S. so bile angl., duhovniki pa so začeli ustanavljati slov. šole (↗ šolstvo v izseljenstvu). Za ohranjanje slov. jezika so koristni tečaji na clevelandski univ. ter Slovenian Language Manual / Priročnik za slovenski jezik (M. Gobec, B. Lončar), podobno Poletna šola slovenskega jezika v Kr. Na pogled je podlaga kult.-prosvetnega življenja a. S. v ZDA solidna; ok. 1985 so imeli 72 domov in klubskih prostorov, 38 cerkva, 9 izobr. ustanov, 24 pevskih društev, 171 glasb. in 4 plesne skupine, 1 dramsko društvo in 4 radijske klube, 9 glasil, 14 spominskih zbirk in 12 obeležij; delovalo je 19 družabnih, 12 upokojenskih, 7 rekreacijskih in 10 šp. klubov ter 3 domovi za ostarele. VEZI Z DOMOVINO Do slov. vprašanja in Slov. so se a. S. prvič jasno izrekli s ↗ čikaško izjavo 1917, nato so ust. Slovensko republičansko združenje, ki je s 40 000 člani preraslo v Jugoslovansko republičansko združenje in

podpiralo ↗ boj za meje. Največje podporne organizacije so 15. 4. 1941 osnovale Odbor za pomoč Jugoslaviji (↗ Jugoslovanski pomožni odbor), 5.–6. 12. 1942 je bil ust. ↗ Slovensko-ameriški narodni svet. Oba sta s peticijami zavezniškim vladam zahtevala priznanje nove Jsl. in pravične meje. Izjemno so se a. S. angažirali v podporo Slov. med osamosvojitveno vojno 1991 in med prizadevanji za njeno medn. priznanje (1. 7. 1991 so kot Združeni Američani za Slovenijo s peticijami, reklamami, telefoni in pošiljkami pritiskali na Belo hišo za priznanje samostojne Slov.). Domovina je od a. S. dobivala znatno gmotno pomoč (po 1918 po mrd. din letno, 1935 še 192 mio. din; po 1945 so ↗ Progresivne Slovenke Amerike veliko pomagale otroški bolnišnici, domu za slepe in slabovidne, KC, Breginju idr.). Dali so pobudo za ust. SIM in jsl. konzulata v Clevelandu. Zbirateljstvo E. Goršeta je bilo podlaga za muzej a. S. v Clevelandu (deloval do ok. 1950). Veliko gradiva so zbrale Slovenska narodna podporna jednota in am. znan. ustanove (Center za zgodovino naseljevanja v Ameriko pri univ. v Minnesoti, Western Reserve Historical Society v Clevelandu; univ. knjižnica v Princetonu hrani Adamičevo zapuščino). 1987 je American Slovenian Polka Foundation ust. National Cleveland-Style Polka Hall of Fame and Museum za zaščito in promocijo slov.-clevelandske različice polke. V Slov. je na pobudo SIM nastal Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Arhiv SANS hrani AS, NUK izseljenske časopise in koledarje. Med a. S. se raziskovanju njihove preteklosti in delovanja ter snemanju dok. filmov posveča zlasti J. Valencic. — LIT: J. Trunk, Amerika in Amerikanci, 1910; J. Zavetrnik, Ameriški Slovenci, 1925; M. Prisland, From Slovenia to America, 1968; V. Grill, Med dvema svetovoma, 1979; Slovenian Heritage, 1980; C. Dolgan, Slovenian National Directory, 1984, 1990. amnestija pravo Akt milosti. ↗ Državni zbor sprejme a. v obliki ↗ zakona in tako nedoločenemu krogu oseb v celoti ali deloma odpusti izvrševanje kazni, izrečeno kazen spremeni v milejšo, odpravi pravne posledice obsodbe, izbriše obsodbo ali odpusti kazenski pregon. A. ima lahko izrazito polit. pomen (a. političnih oporečnikov) ali pa je pravnopolit. sredstvo za razbremenitev pravosodnih in kaznovalnih institucij, zmanjšanje drž. stroškov in omilitev družb. napetosti (npr. odpustitev kazni večjemu štev. državljanov za določena milejša kazniva ravnanja in prekrške). V Slov. so a. pred 1991 urejali jsl. zakoni iz 1962, 1973 in 1983. Amsterdamska pogodba ↗ pogodbe EU. anabaptisti relig ↗ prekrščevalci. anakreontika lit Zvrst lirike v kratkem jambskem verzu z radoživo ljubezensko in pivsko vsebino. Oznaka izhaja od gr. pesnika Anakreonta (6. st. pr. n. š.); ta je imel že v antiki več anonimnih epigonov, katerih pesmi so ohranjene v zb. Anakreontea. Njen prev. je v 16. st. našel posnemovalce v Fr., Španiji, It. in Nem. (Goethe), od koder se je a. razširila na Slov. s pesmimi F. A. Deva in V. Vodnika v Pisanicah od lepeh umetnost (1779–81). 1803 je v Lj izšel nem. prev. anakreontske poezije F. Peeseneggerja. Vodnik je iz gr. poslovenil 14 anakreontskih pesmi in napisal več izvirnih pesmi v jambih. Še večji razcvet je a. doživela pri pesnikih iz v.

ameriški Slovenci: Skupina Slovencev ob odhodu v Severno Ameriko, 1927

23

SLOVENIKA prelom.indb 23

8/29/11 8:33 AM


anali

Lidija Andolšek Jeras

Štaj. (L. Volkmer, Š. Modrinjak), S. Vraz pa je iz gr. prev. 32 pesmi. Vplivi a. so opazni tudi v prvih Prešernovih pesmih, najbolj v Astrologam (1832). — LIT: J. Kastelic, Umreti ni mogla stara Sibila. Prešeren in antika, 2000. anali (tudi letopis) zgod Zapisi pomembnih podatkov po letih. Kot zvrst in zgod. vir so blizu ↗ kronikam. Priljubljeni so bili v sred. veku in na zač. novega veka. Za zgodnjo slov. zgodovino, zlasti karantansko, so zelo pomembni Annales regni Francorum za 8. in 9. st., podobno salzburški Annales Iuvavenses maximi, iz zač. 17. st. pa Megiserjeva objava Annales Carinthiae, nato Annales Urbi Labacensis J. Dolničarja in t. i. Anali Kranjske J. L. Schönlebna, iz 18. st. Annales ducatus Styriae A. J. Caesarja. Kot zvrstna oznaka se a. ohranjajo v naslovih strok. publikacij (↗ Annales). analitična filozofija filoz Več filoz. usmeritev, temelječih na analizi kompleksnih sistemov mišljenja, ki jih razgradijo na enostavne elemente. A. f. se razvija zlasti od zač. 20. st., ko jo je B. Russell vključil v svojo logično teorijo. V 30. letih so jo logični pozitivisti razvili kot prvino polemike proti metafiziki. K zgodnejši a. f. sodi neopozitivizem (tudi logični pozitivizem, logični empirizem), nastal v 20. letih 20. st. na Du kot poskus oznanstvenja filozofije na podlagi nove logike in matematike. Oblikoval se je v t. i. Dunajskem krožku pod vodstvom fizika in filozofa M. Schlicka. Izhodišča neopozitivistov so bila metodološka naravnanost v novo formalizirano logiko G. Fregeja in B. Russlla, vsebinsko pa sklicevanje na angl. empirizem D. Huma, empiriokriticizem E. Macha in fil. misel L. Wittgensteina. Po 2. sv. v. se je a. f. povezala z lingvistično analizo; vanjo je bilo vključeno ukvarjanje z jezikom in pomenom. Raba pojma a. f. se je utrdila po 1961 po anglo-fr. konferenci v Royaumontu. Na Slov. je pred 2. sv. v. neopozitivistično miselnost zaslediti v delih M. Vidmarja in M. Adlešiča (Naravoznanstvo in svetovni nazor, 1939). Od 60. let 20. st. se a. f. pri slov. filozofih in matematikih razvija v smereh logike, fil. znanosti in filozofije jezika (F. Jerman, A. Ule, M. Potrč, M. Uršič, N. Miščević, B. Kante, B. Borstner, D. Šuster, O. Markič). — LIT: F. Jerman, Med logiko in filozofijo, 1971; isti, Iz filozofije znanosti, 1978; M. Uršič, Matrice logosa, 1987; A. Ule, Filozofija Ludwiga Wittgensteina, 1990; isti, Sodobne teorije znanosti, 1992; isti, Logos spoznanja, 2001; isti, Dosegljivost resnice, 2004; B. Borstner, Problemi realizma, 1995. analizna kemija (tudi analitska k.) kem Določanje kvalitativne in kvantitativne sestave snovi; tudi veda o tem. Prva analizna poročila na Slov. so povezana z G. A. Scopolijem in B. Hacquetom (↗ kemija). Sredi 18. st. sta opravljala raziskave za idrijski rudnik živega srebra. Pouk a. k. se je začel 1852 na realki, 1874 tudi razisk. delo (edini laboratorij na Kranj. in Prim.). F. Pregl je 1910–13 kot prof. na univ. v Innsbrucku in Gradcu razvil metode za analizo miligramskih vzorcev organskih snovi (1923 Nobelova n. za kemijo). Po 2. sv. v. delujejo skupine za a. k. predvsem na ↗ Kemijskem inštitutu, na IJS ter na UL in UM. Metode, ki jih razvijajo, uporabljajo za raziskave okolja, v biomedicini, geologiji in industriji (J. Marcel, S. Gomišček, V. Hudnik). Pomembna področja so masna spektroskopija (V. Kra-

mer, B. Kralj, M. Medved) ter razvoj rač. informacijskih sistemov (J. Zupan). Sodobna a. k. je usmerjena predvsem v avtomatizacijo in kemometrijo. anarhizem zgod, sociol Politična doktrina in gibanje za odpravo vsake oblasti in popolno svobodo posameznika. Po 1840 se je a. širil iz z. Evrope in se na prehodu v 20. st. razvil v anarhosindikalizem (osvoboditev delav­ stva z ekon. bojem, tj. stavkami, bojkotom in demonstracijami). Ideologi a. so bili P. J. Proudhon, M. A. Bakunin, P. A. Kropotkin. Odmeval je tudi v slov. del. društvih. V Lj so ga po 1880 pripisovali radikalnosocialist. krogu F. Železnikarja (↗ celovški proces); v Mb je 1885 izhajal anarhistični list Die Arbeit; v Ts in Istri so še na prelomu stoletja izhajali anarhistični lističi v it. (Germinal). Eden najvidnejših privržencev a. je bil R. Golouh. anatomija med, biol Veda o zgradbi človeka in živali. Je temelj med., veterinarskega in naravoslovnega visokošol. izobraževanja. A. človeka so najprej poučevali na Ljubljanskem anatomskem zavodu (od 1750 F. J. Brecelj) in na lj. Mediko-kirurškem liceju 1782−1850. Sodobno a. je od 1919 na lj. MF uveljavljal Janez Plečnik, prvi prof. in predstojnik Anatomskega inštituta ter tvorec slov. anatomske terminologije, po 1945 pa M. Cunder in V. Kobe. Inštitut za anatomijo MF se je po 1955 usmeril tudi v razisk. delo. A. človeka, prilagojeno določenim strokam, poučujejo mdr. še na FŠ, ALUO, FFA, Zdravstveni fakulteti v Lj, Fakulteti za zdravstvene vede pri UM in visokih zdrav. šolah. Veterinarska a. je postala visokošol. predmet 1956 na Veterinarskem oddelku Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo (od 1961 BTF, od 1990 VF). Prvi prof. je bil L. Rigler. V okviru VF deluje Inštitut za anatomijo, histologijo in embriologijo. Primerjalna a. vretenčarjev je tudi predmet študija biologije na BF. Od 1977 deluje Slovensko anatomsko društvo. Anderluh, Gregor (Trbovlje, 15. 7. 1969) Biokemik. Dipl. je 1994, dokt. 1998 na BF v Lj, kjer dela od 1994, od 2006 kot izr. prof. Raziskuje proteinske toksine bakterij in živali, preučuje strukturne lastnosti lipidnih membran in interakcije proteinov z membranami. Njegov izvirni prispevek je pojasnitev delovanja ekvinatoksina, proteinskega toksina iz morske vetrnice. Obj. je več kot 30 strok. člankov, je soavtor medn. patenta. — DELO: Molekulsko kloniranje in delna genska analiza modrasovih (Vipera ammodytes ammodytes L.) fosfolipaz A2, 1994; Heterologna produkcija ekvinatoksina II, 1996. andezit geol Drobnozrnata predornina dioritske skupine, im. po Andih. A. ima porfirsko strukturo z značilno steklasto do drobnozrnato osnovo, v kateri so nekaj mm veliki kristali vtrošniki. Ti so večinoma svetli srednji plagioklazi (andezin in labradorit) ter temni mafični minerali, navadno črn avgit, temnozelen hipersten, temnozelena rogovača in biotit. Skupaj z bazalti spadajo med najbolj razširjene magmatske kamnine. V Slov. nastopa a. večinoma kot svetlozeleni andezitni tuf terciarne starosti (oligocen). Nahaja se v okolici Smrekovca, Rogatca, Gornjega Grada in Peračice (peračiški tuf ). Andolšek Jeras, Lidija (Brvace, 30. 7. 1929–18. 12. 2003, Lj) Ginekologinja. 1955 je dipl. in 1971 dokt. na MF v Lj. 1961–95 je delala na Ginekološki kliniki KC

24

SLOVENIKA prelom.indb 24

8/29/11 8:33 AM


animirani film

(1979–87 direktorica). 1967–79 je bila direktorica Inštituta za načrtovanje družine, ki je 1972 postal Center Svetovne zdravstvene organizacije za klinične raziskave človeške reprodukcije. Od 1978 je bila redna prof. MF v Lj. V strok. in razisk. delu se je posvetila zdravljenju neplodnosti in načrtovanju družine, še posebej raziskavam splava in kontracepcije. Članica SAZU (izr. 1987, redna 1993), Evropske AZU v Salzburgu (1994); ambasadorka znanosti RS 1992, n. RS za znan.razisk. delo 1995, srebrni častni znak svobode RS 1996. — DELO: Načrtujmo potomstvo (soavtorica), 1977, 19826. andragogika ped Veda o izobraževanju in učenju odraslih. Prvi je besedo a. uporabil v Nem. A. Kapp 1833, drugi E. Rosenstock 1924, na Slov. K. Ozvald v 30. letih 20. st., za njim F. Žgeč. 1964 je I. Andoljšek a. razdelil na 9 smeri. 1972/73 je bila a. uvedena kot štud. predmet pedagogike na FF UL, 1976 je andragoška smer postala ena od 3 smeri na dvopredmetnem študiju pedagogike (poleg šol. in domske). Od 1992 je na Oddelku za pedagogiko in andragogiko mogoč tudi samostojni študij a. s smermi (obča, primerjalna, andragoška didaktika, industrijska, družinska, penološka, vojna, andragogika prostega časa, ciljnih skupin, zgodovina andragogike idr.). Strokovnjaki za izobraževanje odraslih se povezujejo v Andragoškem društvu Slovenije, ust. 1968. — LIT: N. Ličen: Uvod v izobraževanje odraslih, 2009. Andrée, Leopold (Lj, 20. 12. 1910–5. 8. 1992, Lj) Elektrotehnik. 1935 je dipl. na TF v Lj. Delal je na Elektrotehniškem inštitutu, od 1938 na Zavodu za strojništvo TF, od 1962 kot redni prof. na FS v Lj; 1971–80 je predaval tudi na VTŠ v Mb. Sodeloval je pri organizaciji študija strojništva in pri postavljanju temeljev za znan.razisk. delo v strojništvu. Ožje področje njegovega delovanja so bile el. merilne in preizkusne naprave, gradnja in obratovanje parnih kotlov ter merilna tehnika v termoenergetskih napravah. Njegove izvirne zamisli pri znan.razisk. delu so zaščitene z več patenti doma in v tujini (ultrazvočne naprave za pospeševanje zgorevanja, za razprševanje in za izboljšanje delovanja elektrofiltrov). Napisal je učbenik Parni kotli (1965). Andrej nad Zmincem ↗ Sveti Andrej. Andrijanič, Boris (Nm, 8. 12. 1910–19. 12. 1993, Nm) Farmacevt, gospodarstvenik. Dipl. je 1935 na zgb. univ. Med 2. sv. v. je 1943–45 organiziral lekarne na partiz. osvobojenem ozemlju v Slov., na Hrv. pa lekarno vojne bolnišnice v Zadru ter skladišči sanitetnega materiala v Splitu in Zadru. 1946–49 je delal v lekarni v Nm, kjer se je lekarniški laboratorij predvsem zaradi njegove iznajdljivosti in vztrajnosti razvil v tovarno zdravil ↗ Krka. 1954–84 je bil njen direktor. Pod njegovim vodstvom se je Krka povzpela med najprodornejša slov. podjetja s kakovostnimi strok. in poslovnimi kadri, ki so uspešno nadaljevali njen razvoj. Kraigherjeva n. 1979. anekdota lit, etnol Kratka, navadno duhovita pripoved o kakšnem dogodku, zgod. osebnosti, deželi ali ideji; v ljud. slovstvu ustna ali zapisana šaljiva zgodba o znanih ljudeh ali dogodkih. Sprva je označevala spis, ki je bil iz obzirnosti prikrit, pozneje so jo uporabljali kot zgled v govorih, pridigah in satirah ali kot sestavino daljših pripovedi v kroniki, biografiji in dnevniku. Od rene-

sanse dalje je samostojna lit. zvrst (G. Boccaccio). Pri Slovencih so uporabljali a. Janez Svetokriški idr. pridigarji ter nabožni pisci. V 19. st. so nastale a. o F. Prešernu, F. Levstiku, A. Aškercu, I. Cankarju, O. Župančiču idr. Samostojne knjige a. so prispevali F. Lipah (Gledališke zgodbe, 1938), S. Krušnik, M. Mate, N. Velikonja, S. Klančičar, B. Novak, J. Godler idr. anesteziologija med Stroka, ki se ukvarja s preprečevanjem oz. lajšanjem bolečin. A. obsega anestezijo (spl. in regionalno), ki vključuje predoperativno pripravo in pooperatiovno oskrbo, nadzor in podporo življ. funkcij med anestezijo, diagnostične posege, operativno intenzivno medicino, nujno med. pomoč ter zdravljenje bolečin. Prvo uspešno operacijo v inhalacijski omami z etrom so izvedli 1846 v Bostonu, v Lj jo je od 1847 opravljal kirurg L. Nathan; 1886 je F. Fux uvedel lok. anestezijo s kokainom. Sprva je bila a. pomožna dejavnost operativnih strok, kot samostojno jo je razvijal D. Hočevar; 1947 je na kirurški kliniki v Lj ust. anestezijsko službo in 1949 oddelek. 1971 se je v lj. KC oblikovala centr. anestezijsko reanimacijska služba (CARS). 1982 je bila ust. katedra na MF v Lj (D. Soban), kasneje tudi na MF v Mb (M. Kamenik). Učna baza a. je Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC v Lj. Vse slov. bolnišnice z operativnim programom imajo samostojne anesteziološko-reanimatološke oddelke. anglistika jezik, lit Veda o angl. jeziku in književnosti. Zanimanje zanjo se je pojavilo ob koncu 18. st., nato v obd. romantike. Zaradi izseljevanja v ZDA so v 2. pol. 19. st. izšli prvi angl. učbeniki, slovnice in slovarji. Z Germanskim seminarjem pri FF 1920 se je začel razvoj znan. a., prva učitelja sta bila J. Kelemina in lektorica F. S. Copeland. V sred. šole so angl. jezik uvedli po 1945, od takrat so tudi štud. smeri oz. strok. lektorati na nekaterih fakultetah. Zdaj poteka študij a. na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko FF v Lj in Mb. UL izd. reviji Acta Neophilologica (od 1968) in Elope (od 2004 s Slovenskim društvom za angleške študije). Anhovo Urbanizirano naselje na desnem bregu Soče ob vznožju Kanalskega Kolovrata v o. Kanal, 610 preb. Kraj leži ob progi NGo–Jesenice in je funkcijsko povezan z ↗ Desklami. V naselju je od 1921 industrija cementa in azbestcementa Salonit Anhovo, ki je gosp. zaznamovala in onesnažila okolje; v 90. letih so ukinili azbestnocementno proizvodnjo ter tehnol., ekol. in energetsko sanirali podjetje. animirani film film Filmska zvrst, ki temelji na oživljanju risanih likov ali negibnih predmetov. Osnovna tehnika je snemanje faz gibanja neke figure z animacijsko kamero (sličica za sličico), pri projekciji pa iluzija povezanega gibanja. Animacija temelji na lik. in film. dejavnosti (režija, ozvočenje, projekcija). Glede na lik. material se film. animacija deli na risarsko, risani a. f., in predmetno, lutkovni a. f. V novejšem a. f. prevladuje tehnika 3-D rač. grafike. Pionir slov. a. f. je S. Dobrila, ki je po pravljicah naredil več kratkih lutkovnih filmov (Sedem na en mah, 1952; Vitez in koš, 1952; Najlepši cvet, 1957), po scenarijih Ž. Petana (Bongo, 1958) in J. Menarta (Motoritis, 1959; Robot, 1960). Č. Škodlar je avtor poetičnega Rondoja (1958) in še nekaterih lutkovnih animacij (Čigavo je pismo, 1959, Zaspane,

Animirani film Socializacija bika Zvonka Čoha in Milana Eriča, 1998

25

SLOVENIKA prelom.indb 25

8/29/11 8:33 AM


Ankaran

Ansambel bratov Avsenik

1959). Z. Sintič je po scenariju M. Koch naredil lutkovno serijo o partiz. fantiču (Prebrisani Jurček, 1961; Jurček stražar, 1961; Jurček v ječi, 1964), po scenariju T. Pavčka pa kratki film Vasovalec (1959). Obd. slov. lutkovne animacije se je končalo s prvim celovečernim filmom Zvezdica zaspanka (1965), ki ga je po scenariju F. Milčinskega režiral J. Pengov (1965); Coprnico Zofko po scenariju S. Makarovič in v režiji M. Milčinskega (1989) so ustvarili sodelavci lj. Lutkovnega gledališča. Prve slov. risanke je naredil M. Muster (Puščica, 1960; Kurir Nejček, 1961, Zimske zgodbe, 1962), ki je pozneje v Nem. za münchensko TV risal epizode detektiv­ ske serije Nick Knatterton. V 60. letih 20. st. je bil gl. avtor slov. risanega filma B. Ranitović (Artist, 1964; Manevri, 1967; Norčevi zapiski, 1967, Curriculum vitae, 1969); 1984–89 je v koprodukciji Vibe filma in TVS realiziral otroško serijo Medved Bojan. V 70. letih 20. st. se je pojavil eden od najizvirnejših avtorjev K. Steinbaher (risane elemente je pogosto kombiniral s kolaž­ nimi, tj. s figurami iz papirja ali drugih ploskih materialov): za Študenta je prejel n. na jsl. festivalu kratkega in dok. filma 1974, z J. Marinškom, nato pa je nekaj let na Viba filmu kot poklicni animator večinoma po scenarijih M. Tomšiča naredil več kratkih filmov (Kokon, 1979; Epidemija, Vsiljivec, oba 1982; Kamen, 1984; z J. Marinškom serijo animiranih basni). V 80. letih 20. st. so nastale pregovorne risanke B. Jurce in parabole Z. Barišića ter velika dosežka slov. risanega filma (Poljubi mehka me radirka, Z. Čoh, 1984; Poskušaj migati dvakrat, Z. Čoh in M. Erič, 1985), z asociacijami sta izrisala osupljive preobrazbe in lik. domislice; oba sta tudi avtorja prvega slov. celovečernega risanega filma Socializacija bika (1998). Novejši avtorji a. f. so: D. Kastelic (Perkman­ deljc, 2002; uspešen poskus v 3-D rač. animaciji; Cikorija an' kafe, 2009; nagrajen na Festivalu slovenskega filma), G. Mastnak (njegovi kratki risanki Bizgeci – češnje in Bizgeci – na jug, 2003, sta bili na 29 festivalih) in K. Saksida (serija lutkovnih filmov Koyaa, 2005). Ankaran (it. Ancarano) Zdraviliško in turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka v o. Kp, 2984 preb. Sredozemsko podnebje omogoča rast subtropske flore in zgodnjih poljščin. Turizem se je razvil po 1945; j. od ceste proti Lazaretu je nastal turistični kompleks, s. od nje stanovanjski predel. Preb. narašča, večina je zaposlenih v Kp, precej tudi v turizmu in zdravstvu v A., kjer sta evr. znana ↗ Ortopedska bolnišnica Valdoltra in mladinsko zdravilišče Debeli rtič. Anko, Boštjan (Lj, 16. 9. 1939) Gozdar, krajinski ekolog. 1963 je dipl. na BF in 1969 na Ontario College of Education v Torontu (Kanada), 1975 mag. na Yale School of Forestry and Environmental Studies v New Havnu (ZDA), 1983 dokt. na BF v Lj. Bil je dopisnik Dela iz Mehike, Kanade in ZDA, 1974 se je zaposlil na BF v Lj, 1995 postal redni prof. Raziskuje krajinsko ekologijo, nematerialne vidike gozda, varstvo narave, gozdarsko zgodovino. Osnoval je podipl. študij Varstvo naravne dediščine. Napisal je več visokošol. učbenikov, ur. več izdaj gozdnih redov za slov. dežele in več zbornikov, posvečenih funkcijam gozda, petjezični natis Načrta ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri J. Ressla (1993). — DELO: Environmental management of landscapes, Routledge, 1999.

Annales (1991–) Znanstvena zgod. revija. Ust. jo je Zgo-

dovinsko društvo za južno Primorsko v Kp., od 1996 je soizdajatelj Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper, od 2003 UP v Kp. Revija je sprva izhajala s podnaslovom Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, nato Anali za istrske in mediteranske študije. Do 1994 je izšla vsako leto po ena številka, nato sta se oblikovali seriji Annales. Series historia et sociologia (za humanistične in družboslovne razprave) ter Annales. Series historia naturalis (za naravovarstvene, ekol., biol. razprave); od 1999 izhajata v obeh serijah po 2 št. letno. Geogr. zajemajo razprave mediteransko Slov. in zg. jadr. območje, vsebinsko pa se besedila na podlagi interdisciplinarnih in primerjalnih preučevanj povezujejo s sredozemskimi deželami. Revija ima medn. ur. odbor, prispevke obj. v slov., it., hrv., špan. in nem. s povzetki v angl., praviloma tudi v it. in nem. anorganska kemija kem Področje kemije, ki obravnava vse elemente in njihove spojine razen pretežnega dela ogljikovih spojin. A. k. se vse bolj prepleta z ↗ organsko kemijo, ↗ analizno kemijo, ↗ fizikalno kemijo idr. vejami ↗ kemije, pa tudi s tehnologijami, mineralogijo in geologijo. Začetnika a. k. na Slov. sta G. A. Scopoli (1763–69 učitelj v Idriji) in B. Hacquet (poučeval prav tam 1766–73). Prvi večji kem. laboratorij je slov. visoko šolstvo dobilo v času Ilirskih provinc (1809– 1813). 1874 je izšel prvi slov. naravoslovni učbenik Kmetijska kemija avtorja M. Vertovca. Ob ust. UL 1919 je bil kem. oddelek v sklopu TF. Kemijo sta prvi 2 leti poučevala M. Samec in M. Rebek. Po 2. sv. v. je B. Brčić poleg pouka organiziral tudi razisk. delo, zlasti na področju heterogenih sistemov. A. k. na FKKT je usmerjena v strukturo in lastnosti kovinskih kompleksov s poudarkom na rentgenski kristalografiji, na IJS predvsem v raziskave fluora (J. Slivnik, B. Žemva; ↗ fluorokemija). Na Kemijskem inštitutu se ukvarjajo s silikati (B. Kurbus) in katalizatorji na podlagi zeolitov (B. Držaj, J. Levec). Ansambel bratov Avsenik (tudi Avseniki) Narodno-zabavni ansambel, utemeljitelj takšne glasbe na Slov. Začetnika nove zvrsti in značilne zasedbe (trobenta, klarinet, harmonika, kitara, bas ali bariton) in zvoka sta bila S. Avsenik in V. Ovsenik iz Begunj na Gorenjskem. 1953 je Slavko z bratom Vilkom ust. Ansambel Avsenik (sprva im. Gorenjski kvartet). Ta je kot posodobljena vokalno-instrumentalna različica slov. ljud. muzikantstva doživel uspeh tudi v tujini (pod imenom Original Oberkrainer), zlasti v nem. govoreči. V Avstr. so Avseniki 1955 posneli prvo malo ploščo s 4 skladbami, prvo veliko 1956. Od 1960 so se posvečali samo glasbi. V prvi zasedbi so poleg Slavka in Vilka igrali še F. Košir, F. Ogrizek, L. Ponikvar ter pevca D. Filiplič in F. Koren. 1990 je ansambel nehal nastopati; posnel je ok. 800 skladb. Med uspešnicami so Na Golici, Na Robleku, Na avtocesti, Tam, kjer murke cveto, Na mostu, Pri Jožovcu, Slovenija, od kod lepote tvoje. Za prodano naklado ok. 31 mio. plošč so A. dobili 1 platinasto, 1 diamantno, 30 zlatih plošč, evr. glasb. oskarja 1971 in 2 odličji Herman Lons 1971. Doma in po svetu imajo veliko posnemalcev. — LIT: I. Sivec, Brata Avsenik. Evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem, 1999.

26

SLOVENIKA prelom.indb 26

8/29/11 8:33 AM


antika

votna zasedba, ki je delovala 1949–51, je bila trio (diatonična harmonika, klarinet, berda); 1953 je nastal kvartet (pridružil se je vokal), ki se od 1963 im. A. L. S. Ustanovitelj L. Slak je glasb. samouk; diatonično harmoniko je izpopolnil s 6. gumbom za igranje basov in t. i. Slakovim gumbom za desno roko ter tako postal zaslužen za uveljavitev diatonične harmonike. Do sedaj je napisal prek 800 melodij ter več priredb in besedil. Številne skladbe so že kar ponarodele (Kadar pa mim' hiš'ce grem, Pomlad na deželi, Svatje že vriskajo, Raj pod Triglavom, Srečno, mlada Slovenija, Mama, večkrat nagrajeni Čebelar); izšle so na več kot 100 nosilcih zvoka v skupni nakladi ok. 5 mio. Ansambel je mdr. prejel 20 zlatih, 1 platinasto in 1 diamantno ploščo (za 3 mio. prodanih nosilcev zvoka) ter grammyja am. Akademije za glasbo. Za zasluge na področju širjenja glasb. kulture doma in po svetu je prejel najvišje drž. priznanje (2002) ter številna priznanja v tujini. — LIT: I. Sivec, En godec nam gode, 2004; Velika pesmarica ansambla Lojzeta Slaka, 2004. Ansambel Slavko Osterc Komorni ansambel. Deloval je 1962–82, ust. in vodil ga je I. Petrič. Izvajal je komorno glasbo 20. st., zlasti dela sodobnih slov. skladateljev. Z več kot 130 prvimi izvedbami je prispeval k dotlej najtehtnejši uveljavitvi slov. komorne glasbe v Evropi. anšlus (nem. Anschluss) zgod Težnja po priključitvi Avstr. k Nem. in njena uresničitev. Že dan po kapitulaciji A-O 1918 se je avstr. začasna skupščina izrekla za priključitev, ↗ antanta pa jo je zavrnila. Na nacist. zahteve po a. 1938 se je avstr. kancler K. Schuschnig odzval z razpisom referenduma za 13. 3., a je moral 11. 3. odstopiti. Na poziv naslednika, nacista Seyss-Inquarta, je nem. vojska Avstr. 12. 3. brez odpora zasedla. Na plebiscitu 10. 4. je a. podprlo 99,73 % volivcev. Slovenci so postali sosedje nacističnega rajha, tisti na Kor. pa takoj žrtev njegove politike. Uradno je bil a. razveljavljen 1955 z ↗ Avstrijsko državno pogodbo. antanta zgod Obrambna, napadalna ali nevtralistična zveza držav. Najbolj znana je zveza Fr. in VB iz 1904 (Entente cordiale) ter Rusije (od 1907), od 1915 tudi It. (↗ londonski pakt). Proti zvezi Nem., A-O in It. iz 1882 sta se 1892 povezali Fr. in Rusija, zaradi ekspanzije Nem. še VB. Sprva je a. služila preprečevanju in reševanju konfliktov med članicami, a je zaradi kolonialistične in oboroževalne tekme velesil prerasla v vojno zavezništvo. Za Slovence je imela hude posledice vključitev It. v 1. sv. v. na strani a., za kar ji je ta obljubila tudi slov. ozemlja (↗ boj za meje). V a. se je med vojno vključilo še več držav (Srb., ZDA). Z ↗ versajsko mirovno pogodbo 1919 je a. ugasnila, nastala pa je ↗ mala antanta. Anthron [ántron] Prvo slov. jamarsko društvo. V Evropi se je ↗ jamarstvo začelo razvijati z ust. dun. (1879) in trž. jamarskega odseka (1883). Ust. A. 1889 v Postojni je bila povezana z ureditvijo ↗ Postojnske jame in s speleološkim raziskovanjem kraške okolice. 1890 so člani A. odkrili in raziskali Lepe jame, 1893 prodrli po podzemeljski Pivki do Magdalenske jame; s temi odkritji je obveljala Postojnska jama za najdaljšo v Evropi. 1911 je A. prenehal delovati. anticiklon meteor Območje visokega zračnega pritiska (↗ ciklon).

Antifašistična fronta žensk Jugoslavije (kr. AFŽJ) Ženska

polit. organizacija v jsl. NOG. Ust. je bila 6.–8. 12. 1942 v Bosanskem Petrovcu (BiH; preds. K. Pejnović). 1943 je kot del AFŽJ nastala ↗ Slovenska protifašistična ženska zveza. V jsl. NOG je sodelovalo ok. 2 mio. žensk; ok. 100 000 članic AFŽ je sodelovalo v partizanih, veliko v polit., prosvetnem in kult. življenju, pri ljud. oblasti, zlasti pri preskrbi NOVJ ter oskrbi ranjencev in vojnih sirot. Na 2. kongresu 1948 je AFŽJ (preds. V. Tomšič) postala del jsl. LF; na 4. kongresu 1953 so jo preoblikovali v Zvezo ženskih društev Jugoslavije, 1961 v Konferenco za družbeno aktivnost žensk pri SZDL.

Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije

(kr. AVNOJ, Avnoj) Vrhovno telo jsl. NOG. Ust. je bil v Bihaću, BiH, 26.−27. 11. 1942, zaradi zadržkov Kominterne le kot polit. organ. IO OF je v Avnoj delegiral 10 članov iz slov. NOG. Na ↗ drugem zasedanju Avnoja 29.−30. 11. 1943 je ta postal tudi vrhovni zakonodajni in izvršni organ nove Jsl. Predsedstvo Avnoja (preds. I. Ribar) in ↗ Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije sta s svojimi ukrepi položila temelje DFJ. Na zahtevo zaveznikov so v Avnoj 1945 prišli še nekompromitirani poslanci predvojne nar. skupščine in predstavniki obnovljenih polit. strank. Na 3. zasedanju v Bgd. 7.−26. 8. 1945 je Avnoj postal Začasna ljudska skupščina DFJ ter mdr. sprejel zakona o ↗ agrarni reformi in o volitvah v ↗ ustavodajno skupščino.

© Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ansambel Lojzeta Slaka Narodno-zabavni ansambel. Pr-

anšlus: Komunistična partija Slovenije opozarja na nacistično in fašistično nevarnost

Slovenski in hrvaški delegati se vračajo z 2. zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije

zgod, polit Zavračanje fašizma in prizadevanje za njegovo uničenje. A. se je začel kot razmeroma spontano družb. gibanje kmalu po pojavu ↗ fašizma in prevzemu oblasti v It. predvsem med prim. Slovenci (↗ protifašistična fronta; ↗ prvi tržaški proces; ↗ Slovenci v Italiji; ↗ Primorska), levičarska polit. gibanja pa so se z njim začela resno soočati šele po vzponu nem. nacistov na oblast 1933 in kmalu sprožila široko ↗ ljudskofrontno gibanje. Prvi velik medn. spopad s fašizmom je bila špan. državljanska vojna 1936−39. Med ↗ drugo svetovno vojno je a. dobil izraz v svet. polit. in voj. protifašistični koaliciji ter v osvobodilnih in odporniških gibanjih, zlasti tudi v jsl. in slov. NOB. Njihova zmaga v vojni je prinesla zlom fašizma, hkrati je a. postal temelj povojne evr. dem. ureditve, aktualen pa je zaradi pojavov ↗ neofašizma. antika 1. arheol, zgod Grško-rim. doba od zač. gr. ekspanzije ok. 800 pr. n. š. do bizantinskega cesarja Justinijana I. v 6. st. n. š. Antični poganski svet je ob koncu obd. prehajal v kršč. pozno a., ki je antično izročilo

antifašizem

27

SLOVENIKA prelom.indb 27

8/29/11 8:33 AM


antika

antika: Jože Plečnik, Notranjščina cerkve sv. Frančiška Asiškega v Ljubljani, 1924–31

posredovala srv. Evropi in Arabcem (↗ zgodnji srednji vek). Na slov. ozemlju so tudi posredni gr. vplivi razmeroma skromni (↗ grške najdbe), neposredno pa je bila a. bogato zastopana v ↗ rimski dobi (↗ rimska umetnost). Vplivi in vzori a. so se tudi na Slov. izdatno izrazili v umet. ustvarjanju humanizma in renesanse, zlasti v literaturi tudi pozneje. Na a. se je opiral tudi kasnejši kult. in družb. razvoj. Materialne ostanke rim. dobe, predvsem zgodovino rim. umetnosti, proučuje ↗ arheologija. 2. umet Odmevi in vplivi antične dediščine v poznejšem umet. ustvarjanju. V ↗ likovni umetnosti se je a. ohranjala zlasti na Prim.: v zgodnjem sred. veku v klesanih arhit. elementih in delih cerkv. opreme, v romaniki v obliki t. i. skritih apsid, v gotskih cerkvah v kapitelih slavolokov, ves čas v tipu odprtega ostrešja ter zlasti v bogati kamnoseški tradiciji. V ↗ arhitekturi je antične oblike povzela zlasti renesansa (stolnica in slavoločna Mudina vrata v Kp), razširjene so bile tudi v baroku (tempeljska čela, stebrni redi, kapiteli, oltarna arhitektura), neoklasicizmu (piranska cerkev sv. Petra, lj. Kazina, Tempel v zdravilišču Rogaška Slatina) ter v dobi zgod. slogov. Krščanstvo že od sred. veka naprej povzema antično ikonografijo (žival. motivi v konzolnih plastikah Marijine kapele v opatijski cerkvi v Ce), ta se izjemoma pojavlja tudi v profanih renesančnih grajskih freskah (motiv Lukrecije na Otočcu, motiv z alegorijami kreposti v brestaniškem gradu); posebej priljubljena je bila v baročnem slikarskem in kiparskem okrasju gradov in dvorcev, zlasti na Štaj. (Brežice, Štatenberg, Dornava, Slovenska Bistrica). Antični motivi so se nadaljevali tudi v neoklasicističnih opremah gradov (freske v Ormožu). Med neoklasicističnimi slikarji izstopa z odnosom do a. F. Kavčič, pri bidermajerskih slikarjih so znane štud. risbe po antičnih kipih in motivih (Leda z labodom J. Tominca, Cerera s putti M. Stroja). V 2. pol. 19. st. so se pojavljale sestavine a. v umetnosti kot izraz teženj historizma, antična arhitektura se je vključevala tudi v religiozno motiviko tedanjega slikarstva (freske J. Wolfa v Vipavi). V historičnem slikarstvu tega tipa je najizrazitejša arheol. zvesta antična poslikava Jurija Šubica v vili H. Schliemanna v Atenah. V arhitekturi 20. st. se je na dediščino a. oprl J. Plečnik (tempeljski fasadi cerkev sv. Duha na Du in sv. Frančiška Asiškega v Lj), odmevi antičnih form so vidni tudi v funkcionalizmu (tempelj na vrhu lj. Nebotičnika, delo V. Šubica). V slikarstvu 20. st. sta iz a. črpala zlasti S. Kregar in M. Pregelj, med kiparji F. Smerdu, I. Napotnik in Č. Pertot, tudi B. in Z. Kalin. V novejšem času a. navdihuje J. Pirnata, S. Batiča, v slikarstvu T. Gorjupa, M. Krašovec. Prve stike z antično ↗ književnostjo na Slov. so omogočala lat. besedila, ki so bila večinoma verske vsebine, njihovi prepisi pa so nastajali v srv. samostanskih pisalnicah (največja v Stični). V samostanu Bistra pri Vrhniki je 1347 nastal lat. rokopis De civitate Dei Avrelija Avguština. Med avtorji iz 13. st. je bil znan menih Sifrid v Jurkloštru. Med gr. rokopisi je bil najpomembnejši Aristofanov iz 14. st., ki je bil v 16. st. last lj. humanista L. Budine (zdaj v Tübingenu). Na dvoru celj. grofov je bil vpliven humanist E. S. Piccolomini, po antičnih vzorih se je v svojem lat. pogrebnem govoru Ulriku II. Celjskemu zgledoval škof J. Rot (1426–1506). Ust. lj. škofije 1461, ki sta jo vodila

S. Lamberg in K. Ravbar, je s knjižnico v Lj spodbujala razcvet humanizma. V zač. 16. st. je bil v sred.evr. humanizmu epigrafik in govorec A. Tyfernus iz Laškega. V Ts je škof P. Bonomo posredoval humanistične ideje iz It. P. Trubarju; J. Dalmatin je pri prev. Biblije uporabljal tudi gr. izvirnik. V protest. stanovski šoli v Lj (1563–98) so ob lat. poučevali gr., večinoma v lat. je obj. P. P. Vergerij. Čeprav se je v protireformaciji lat. znova bolj uveljavila (1800 ohranjenih del), v 17. in 18. st. ni bila več nosilka novih kult. pobud. Za slov. razsvetljence v 18. st. je bil v antičnem pesništvu gl. Horacij s svojo poetiko, pojmovano kot zb. večno veljavnih pesniških pravil (F. A. Dev v Pisanicah, libreto za Opereto oz. Belin). A. T. Linhart je v svoji zgodovini že kritično presojal gr. in lat. vire. V. Vodnik je prvi prev. gr. leposlovje, gr. literaturo je cenil M. Čop. Razmerje slov. kulture do a. je doseglo višjo raven s F. Prešernom, ki pa se je uprl pravilom Horacijeve poetike (Nova pisarija). Z zanimanjem za gr. in lat. jezik (↗ grecistika in ↗ latinistika) je naraščalo štev. prev. iz gr. (J. Trdina, J. Koseski, F. Omerza, M. Valjavec, R. Perušek, N. Omerza, C. Golar, I. Božič, L. Hrovat). J. Debevec je napisal študijo Grška drama I–II (1913–14). Med prev. lat. avtorjev je bil zgodnji prev. Vergilovih Georgik J. Šubica 1863, K. Lajh je 1871 prev. Horacijevo Pismo o pesništvu, Hrovat 3 Ciceronove govore Zoper Katilino, F. Brežnik Kvintilijanov Govorniški pouk. I. A. Čarli je v povesti Zadnji dnevi v Ogleju (1876) upodobil Atilovo obleganje in uničenje Ogleja 453. F. S. Finžgar je za svoj zgod. roman Pod svobodnim soncem uporabljal kot vir Prokopijeve spise, zato je lahko živo opisal poznoantični Bizanc. Antični motivi in razpoloženja so se pojavljali v pesmih V. Moleta (Ko so cvele rože, Tristia ex Siberia), k a. so se zatekali tudi drugi pesniki (S. Sardenko, M. Opeka). Elegični distih kot antična metrična oblika je doživel svoj vrh v Stritarjevi poeziji, svobodno je heksameter oblikoval A. Novačan. Študij na oddelku za klasično filologijo na lj. univ. (ust. 1919) je že 1918–41, še bolj po 1945 vplival na še več dobrih prev. iz antičnega slovstva. F. Bradač se je posvetil gr. dramatikom, 1919 je J. Glonar obj. prev. gl. odlomka iz Petronijevega Satirikona, A. Dokler Salustove Vojne z Jugurto (1924). Po 1945 je Bradač predelal prev. Medeje in Hipolita ter dodal Iona (1962); 1959 je izd. Aristofanove Komedije, 1969 pa Platonov dialog Faidros. Usmeril se je predvsem v prev. lat. avtorjev (Cicero, Vergil, Seneka, Plinij ml.). S prev. in drugim delom A. Sovreta je postala a. v slov. kulturi še bolj cenjena. Med njegovimi jezik. natančnimi prev. so sko-

28

SLOVENIKA prelom.indb 28

8/29/11 8:33 AM


antologija

raj vsi veliki antični avtorji, napisal je tudi edino slov. izvirno delo o antični zgodovini in kulturi (Stari Grki, 1939). Njegovo delo je nadaljeval K. Gantar, mdr. je izd. izbor Rimska lirika, 1968, in obj. več pomembnih študij, zlasti v zb. Literarni leksikon. J. Košar je prev. Platonovi deli Država (1976) in Zakoni (1982), P. Simoniti iz gr. Heliodorove Etiopske zgodbe (1977), iz lat. pa Petronijev Satirikon (1973) in Apulejeve Metamorfoze (1981). Med prevajalci so bili tudi M. Tavčar, J. Fašalek, J. Šmit, J. Mlinarič, J. Jurca, A. Rebula, V. Kalan, veliko del je izšlo v zb. Iz antičnega sveta. K antičnim prev. spadajo tudi prev. gr. delov Biblije (F. Lukman je do 1945 izd. 9 zv. v zb. Cerkvenih očetov izbrana dela; obnovljena zb. se nadaljuje od 1983 pri MD), poznavanje gr. jezika in kulture se kaže v temeljnem slov. prev. Svetega pisma (K. Gantar, O. Črnilogar idr.). Zdaj s posredovanjem stare kršč. misli iz gr. izstopata G. Kocijančič in M. Špelič. Slov. poezijo je v lat. prev. Sovre, zlasti pa S. Kopriva. Med potopisi so Zapiski mladega potnika B. Vošnjaka (1903), Med potniki in mornarji B. Krefta (1936), Zbogom Ariadna J. Zadravca (1990). Kreft je napisal tragedijo Tiberij Grakh, Radislav Rudan (R. Rehar) obj. roman Argonavti I–II, M. Malenšek Noriško rapsodijo, A. Rebula V Sibilinem vetru (1968), I. Mrak Chrysippos (1976), M. Mihelič roman Tujec v Emoni (1978). Antične motive so kot lastne simbole uporabili A. Gradnik (Galla Placidia), A. Vodnik v elegijah Orfej in Evridika in Hegeso, B. Vodušek (Nezadovoljni Narcis, Ajas, Ko smo Prometeji neugnani), D. Smole v drami Antigona (1961), G. Strniša v pesniških zb. Odisej (1963) in Oko (1974) ter F. Zagoričnik v pesniški zb. Agamemnon (1965), D. Jančar v dramah Klementov padec in Dedal. Fil. prvine Aristotelove poetike in metafizike je v slov. lit. teorijo vnesel D. Pirjevec v študijah, zbranih v knjigi Evropski roman (1979). Z elegičnim distihom je vojno razpoloženje izrazil P. Levec v pesmi Požgana vas; Grški Feniks (2003) je zgod. roman Tite Kovač Artemis. Kot prvo antično delo je bila v ↗ gledališču upr. Sofoklejeva Antigona 1912 v lj. Drami. Na škofijski zasebni gimn. v Šentvidu (Lj) so 1920 dijaki upr. Ajshilovo trilogijo Oresteja z glasb. spremljavo F. Kimovca, 1921 pa Kralja Ojdipa z glasb. spremljavo M. Kogoja. Upr. so bila tudi Aristofanova Lizistrata 1925, Evripidova Medeja 1927, Sofoklejev Kralj Ojdip 1932 (vse v lj. Drami), Plavtova Dvojčka 1955 v MGL, Aristofanove Zborovalke 1964 in Ajshilova Oresteja 1968 v lj. Drami, Plavtov Amfitruo 1969 v SSG v Ts, Plavtov Hišni strah 1971 v SLG v Ce, Ajshilov Vklenjeni Prometej 1972 in Evripidove Bakhe 1974 (AGRFT), Evripidova Alkestis 1978 v gledališču Glej, Sofoklejeva Elektra 1978 v SNG v Mb, Ajshilovi Peržani 1980 v SMG v Lj, Plavtov Hvalisavi vojak 1982 v SSG v Ts in Terencov Evnuh 1983 v SLG v Ce, Evripidovi Ifigenija v Avlidi in Ifigenija pri Tavrijcih 1998 v SNG Drama v Lj, Platonov Sokratov zagovor v MGL 2003; upr. antičnih mitov so v evr. dramatiki še vedno pogoste, na njihovi osnovi nastajajo tudi avtorski gled. projekti. V ↗ glasbi je malo antičnih tem. Besedila iz a. je, deloma tudi predelana, uporabil v svojih skladbah J. Gallus (Harmoniae morales, 1589– 90; Moralia, 1596). S. Osterc je zložil operi Kralj Edip (1922–25) in Medea (1930), D. Švara opero Kleopatra

(1937). Po 1945 je antične teme uporabljal zlasti D. Božič (vokalno-instrumentalno delo Polineikes, 1966; opera Ares-Eros, 1970–72; opera farsa Lizistrata, 1975). — LIT: J. Flis, Stavbinski slogi: zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina, 1885; F. Stele, Umetnost v Primorju, 1960; E. Cevc, Slovenska umetnost, 1966; J. Vrečko, Med antiko in avantgardo, 2002. antikomunizem zgod, polit Idejno in polit. zavračanje komunizma ter prizadevanje za njegovo uničenje. A. se je pojavil že v zgodnjem obd. komun. gibanja. Poleg komunizma je njegova tarča pogosto tudi ↗ marksizem. Nosilci a. so drž. oblasti (mdr. z zakonodajo) ter polit., ekon., sind., kult. idr. organizacije (zlasti s propagandnim, informativnim in ideološkim delovanjem). V svetu se je a. razmahnil po ↗ oktobrski revoluciji in njenih odmevih v evr. državah ter zaradi delovanja ↗ Tretje internacionale. Še pred 2. sv. v. je bila pomembna nosilka a. RKC in z njim močno vplivala na odnos do komunistov v osvobodilnih gibanjih med vojno, po vojni pa je a. postal ponekod na Zahodu uradna doktrina držav (t. i. makartizem v ZDA). Nov zamah je dobil po 1980 (razmere na Poljskem) in doživljal najbolj skrajne oblike po zlomu komunistične vladavine v državah V. Evrope (tudi v Slov. so bila prizadevanja za uzakonitev lustracije). V Jsl. je že od 1920 a. surovo izvajala predvsem država (Obznana, zakon o zaščiti države, ↗ šestojanuarska diktatura), zlasti po 1930 tudi RKC in SLS (Slovenec, 14. 5. 1933), ↗ stražarji, ↗ Mladci Kristusa kralja idr. Med okupacijo 1941–45 so večinoma isti, zaradi vodilne vloge komunistov v NOB odločno, tudi z orožjem (↗ vaške straže, ↗ Slovensko domobranstvo), iz nepopustljivega a. nasprotovali OF in celotnemu NOG. Po vojni so bili gl. nosilci a. v krogih ↗ politične emigracije v tujini, bolj prikrito RKC v domovini. Podobno kot pozneje posamezni oporečniki in proti koncu 80. let 20. st. tudi organizacije so nasprotovali monopolni in zlasti sprva nasilni oblasti komunistov. Po spremembi polit. sistema 1990 je a. v svojih skrajnih oblikah komun. gibanje, povojno socialist. revolucijo in celotno komun. vladavino povsem posplošeno razglasil za hudodelsko. — LIT: Slovenska novejša zgodovina I–II, 2005. antikvariat kult Knjigarna, ki trguje z redkimi, starimi, rabljenimi knjigami, tiski, rokopisi, atlasi, geogr. kartami, periodiko. A. so se začeli pojavljati v 18. st. po Z. Evropi, posebej zaradi sekularizacije samostanskih in zaplemb plemiških knjižnic med fr. revolucijo. Sodobni a. so specializirani (znan. tisk, periodika, bibliofilija), posebnost so avkcijski a. redkih knjig, rokopisov, grafik. A. izdajajo kataloge, ki so tudi pomembni bibl. pripomočki. Prvi na Slov. registrirani antikvar je bil lj. knjigar in založnik J. Giontini v 19. st., delo je nadaljeval njegov sin Jakob. A. sta imela knjigarniško-založniško podjetje I. Kleinmayr & F. Bamberg (1782–1945) in knjigar O. Wagner. Po 1945 sta bila pomembna a. Mladinske knjige (J. Dolžan) in a. Cankarjeve založbe, od 1965 Trubarjev antikvariat (Š. Tausig, M. Podgoršek). V zadnjih desetletjih deluje po Slov. več kot 10 predvsem zasebnih a. antologija lit Knjižni izbor najboljših, pomembnih ali značilnih lit. besedil posameznega avtorja, generacije, obd., zvrsti ali vrste, pokrajine, smeri, šole, tudi celotne 29

SLOVENIKA prelom.indb 29

8/29/11 8:33 AM


antropologija

literature kakega naroda. Prve a. v svet. slovstvu so se pojavile v orientalski literaturi in ↗ antiki, na Slov. od srede 19. st. Slov. književnost goji 3 tipe a.: 1. v slov. jeziku z gradivom iz slov. slovstva. 2. v slov. jeziku z besedili iz drugih književnosti. 3. iz slov. književnosti v drugih jezikih. Prva slov. a. je bilo Cvetje slovenskiga pesničtva I. Macuna (1850), pozneje F. Ilešič, Cvieće slovenskoga pjesničtva (1906) in Slovenske novele i povesti (1907); A. Medved, Slovenske legende (1910); J. Sket in J. Wester, Slovenske balade in romance; I. Prijatelj, Aškerčeva čitanka (1913) in Stritarjeva antologija (1919). Med svet. vojnama so izšle a.: Sto let slovenske lirike, C. Golar (1920); Slovenska religiozna lirika, F. Vodnik (1928); Slovenska sodobna lirika, A. Vodnik (1933); Slovenski protestantski pisci, M. Rupel (1934); Izbor prekmurske književnosti, V. Novak (1936), med 2. sv. v. pa tanjše a. partiz. pesmi in proze. Po vojni je izšlo več a. slov. poezije (Iz roda v rod duh išče pot, 1969; Živi Orfej, 1970), tudi izbori iz posameznih obd.: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja (1978–79), Lirika v času moderne (1952), veliko jih je predstavilo st. in novejšo dramatiko. Prve a., ki so prinesle v slov. prevodne izbore iz svet. literature, so nastale po 1900, po 2. sv. v. s prevedenimi besedili iz skoraj vseh svet. književnosti (Svetovna književnost, 1962– 64; Antologija svetovne književnosti, 1973–77). Prve a. iz slov. slovstva v drugih jezikih so nastajale 1850, ko je izšel nem. izbor slov. ljud. pesmi A. Ausperga; še več jih je bilo po 1900, tudi v češ., slovaščini, polj., belorus., mak., bolgarščini. Od it. so pomembnejše Liriche slovene moderne (1938), Sempreverde e rosmarino (1951), 13 poeti sloveni contemporanei (1973), dvojezična a. prim. pesnikov Tja in nazaj (2000), Drugačni verzi. Pesniki dveh manjšin (2006); v špan. Recuerdos de Eslovenia (1948); v fr. Anthologie de la poésie slovène (1962), Conteurs slovènes contemporains (1965), Les nouvelles slovènes (1969). Posebni izbori slov. poezije so izšli tudi v romunščini, v angl. pa so bili obj. slov. prispevki v izborih The Parnassus of a Small Nation (1957), Slovene Poets of Today (1965), The Fire under the Moon (1999). Številne a. v nem. so se vrstile od zač. 20. st., med njimi Aus der neuen slovenischen Lyrik (1919), dvojezične Slovenische Lyrik der Gegenwart (1974) in Auf dem grünen Dach des Windes (1980), Das slow. Wort in Kärtnen (1985), Geburt eines Engels (2008). V madž. sta izšli a. 1973, 1984, v 3 knjigah dvojezična a. slov. slovstva (2007–09). Posebne so a. poezije v novogr. (1973), gruzinščini (Zdravica, 1983), lat. (Srednjeveški cvetnik, 2000). Z. Tavčar je izd. a. emigrantske poezije Pod Južnim križem (1992), I. Novak Popov 3 knjige a. slov. pesnic (2004, 2005, 2007); V tebi se razraščam je a. erotične poezije (2005, ur. A. Zupan Sosič)); prva Antologija domovinske poezije in proze je izšla 2009. antropologija antrop Znanstveno področje, ki povezuje naravoslovne, družboslovne in humanistične vede o človeku kot celoti naravnih (biol.), družb., zgod., kult. danosti. A. se je institucionalno razvijala od 19. st. zlasti v ZDA s tesnimi povezavami med fizično a., kult. a. in ↗ etnologijo. V Evropi je bil termin a. še v 20. st. v rabi predvsem v zvezah fil., psihološka, teol. a., v VB od 30. let 20. st. soc. a., šele v zadnjih desetletjih 20. st. v celinski Evropi v ožjem pomenu kot družb.kult. a. Fi-

zična a. preučuje človeka z razl. biol. vidikov in se deli na več poddisciplin. Paleoantropologija preučuje fosilne najdbe, pomembne za evolucijo človeka. Primatologija raziskuje fosilne in danes živeče primate in njihovo vedenje kot model vedenja človekovih pred­nikov. Avksologija preučuje telesno in fiziološko rast in razvoj. Somatologija opisuje značilnosti delov telesa in obraza; z antropometrično metodo določa telesne dimenzije; preučuje dermatoglife dlani in stopal. Humana genetika obravnava človekove značilnosti na genetski osnovi, dedne bolezni in frekvenčne razpore­ ditve genov v populacijah. Fizična a. preučuje tudi variabilnost in raznolikost človeštva glede na morfološko tipološke značilnosti, ki so nastale kot prilagoditve na geogr., klimatske in prehrambne razmere. Klasifikacija ljudi na rase v sodobni fizični a. ni več uveljavljena. Posebna poddisciplina fizične a. je historična a., ki obravnava morfološko-tipološke značilnosti ter bolezenske spremembe in poškodbe na okostjih ali mumificiranih truplih. Na osnovi določitve spola in starosti določa paleodemografsko strukturo populacij. Povezuje se s forenzično a. in historično arheologijo. Fizična a. se je kot znan. veda pojavila v Evropi v 19. st. ob paleontoloških raziskovanjih pleistocenskega človeka. V Slov. so se fizično-antropološke raziskave začele v 2. pol. 19. st. v povezavi z arheol. izkopavanji (D. Dežman, C. Toldt). Prve antropometrične meritve je izvedel A. Weisbach na slov. rekrutih a.-o. vojske v zač. 20. st. Za začetnika fizične a. v jsl. prostoru velja slov. etnolog N. Županič, utemeljitelj fizične a. kot znan. discipline v Slov. pa je B. Škerlj, prvi slov. specializirani antropolog, ki je 1946 ust. inštitut za a. na PMF UL, 1960 preoblikovan v Katedro za antropologijo in vključen v Oddelek za biologijo na BTF. Škerlj je postavil temelje antropometričnim raziskavam in uvedel sistem ocenitve ženskih somatotipov, ki temelji na količini in porazdelitvi maščobnega tkiva. Analiziral je staroslovan. skeletne najdbe in se ukvarjal s problemi evolucije človeka. Napisal je več učbenikov in poljudnoznan. del s področja fizične in kult. a. Njegovo delo so nadaljevali mdr. A. Pogačnik, Z. Dolinar Osole, M. Štefančič, T. Tomazo Ravnik. Kulturna a. (tudi socialna a.) obravnava človeka in človeštvo z vidika kulture (njen razvoj, struktura in dinamika, preučevanje kult. podobnosti in razločkov med družb. skupinami, medkult. stiki, soodvisnosti med ekon., polit., družb. in kult. podobo itd.). Kot veda se je utrjevala od srede 19. st. v angloam. svetu z raziskavami t. i. primitivnih ljudstev in kultur. V ZDA se je v zač. 20. st. utrdila kot posebno področje a. s številnimi teoretskimi in regionalnimi specializacijami. V širšem pomenu je poleg etnologije, etnografije, ↗ folkloristike, soc. a. obsegala tudi lingvistiko in arheologijo. V Evropi je bila v predmetnem pogledu njena vzporednica etnologija, s katero sta se v 2. pol. 20. st. ob spremenjenih življ. razmerah, z novimi spoznavnimi in metodološkimi premisleki vse bolj zbliževali, od konca 80. let tudi v Slov. Gl. spoznavni izhodišči kult. a. sta primerjalnost in holizem (tj. celostna obravnava), ne glede na to, ali je raziskava postavljena v kateri od številnih smeri kult. ali soc. a. (zgod., ekon., polit., pravna, med., urbana, vizualna, aplikativna a., a. spola, sorodstva, socializacijskih procesov, mentalitet, dela, obre-

30

SLOVENIKA prelom.indb 30

8/29/11 8:33 AM


apnarstvo

dov, religije, umetnosti, medijev, etničnosti, migracij idr.), vse pa večinoma temeljijo na etnogr. praksi terenskega raziskovanja. V Slov. je kult. a. (v povezavi s pedagogiko) prvi predstavil K. Ozvald, z obravnavo vsebin kult. a. (t. i. primitivnih ljudstev) sta se ukvarjala L. Ehrlich in v 50. letih B. Škerlj; za njim je od 1969 na FSPN oz. FDV S. Južnič razvijal družboslovne antropološke poddiscipline (soc., lingvistična, polit. a.) in jih, upoštevajoč biol. determinante, holistično povezoval v a. kot najsplošnejšo znan. disciplino o človeku (napisal več temeljnih učbenikov). Od 80. let je značilen proces antropologizacije številnih humanističnih in družboslovnih ved. Zdaj je kult. oz. soc. a. smer diplomskega in podiplomskega univ. študija (FF in FDV UL, Fakulteta za humanistične študije UP, ISH, ZRC SAZU, UNG). Jezikoslovec in amerikanist J. Benigar je v 1. pol. 20. st. živel med pampskimi Indijanci in Araukanci v Argentini ter proučeval njihove jezike in kulturo, prva slov. antropologinja, ki se je znan. posvetila terenskemu proučevanju avtohtonih preb. (v Paragvaju in Argentini), je bila v 50. letih B. Sušnik, v novejšem času se je kot terenski raziskovalec na Papui Novi Gvineji uveljavil B. Telban. Antropološke teorije in socializacijske procese proučuje zlasti V. Godina, polit. in ekon. a. ter a. spola in spolnosti B. Jezernik, metodologijo kult. a. in a. popularne kulture R. Muršič. — LIT: S. Južnič, Antropologija, 1987; isti, Identiteta, 1993; Z. Šmitek, B. Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog, št. 2, 1992; R. Muršič, Prepletena pahljača antropologij, Antropološki zvezki, 1996; Z. Šmitek, Etnologija in antropologija v slovenski perspektivi, Kamniški sociološki zbornik, 1999; V. Godina, Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij, 1998; B. Telban, Ples življenja, ples smrti, 2002. Anžič Klemenčič, Ivanka (Lj, 6. 3. 1876–15. 1. 1960, Lj) Časnikarka. Po končani dekliški šoli v Lj je delala v odvetniški pisarni. Od 1900 je v Ts ur. Slovenko in jo razvila v moderno žensko revijo. K sodelovanju je pritegnila predstavnike slov. moderne (Cankar, O. Župančič), masarikovce in nar.soc. izobraženstvo. Ko je 1908 z možem F. Klemenčičem prešla k ↗ Slovencu v Lj, je postala prva slov. poklicna časnikarka. Med 1. sv. v. je ur. Družinsko pratiko in lj. Slovenko ter sodelovala pri razl. časopisih. Po vojni je nekaj časa vodila kršč. žensko gibanje in mu začrtala napredno smer. Za berlinsko revijo Die Frau je napisala pregled ženskega gibanja v Jsl. Apače Naselje in sedež istoim. o. na Apaškem polju ob regionalni cesti Gornja Radgona–Trate, 532 preb. Gručasto naselje panon. tipa leži na rečnih naplavinah Mure, večji razvoj je doživelo po 1961. V virih se omenja prvič ok. 1200, župnija je obstajala že 1420. Ž. c. Marijinega vnebovzetja je bila prvotno neobokana enoladijska stavba, v 16. st. so ji prizidali s. stransko ladjo in pahljačasto obokan prezbiterij (1517); 1644 je nastal sedanji zvonik. Na fasadi je ohranjena gotska rozeta iz časa obokanja prezbiterija. Ladji prekriva baročni križni obok iz 1. pol. 18. st. Prižnica je iz zač. 18. st., veliki oltar iz 2. pol. 18. st., v rokokojskem Marijinem oltarju je kamnit Marijin kip iz ok. 1470. Apače Občina v u. e. Gornja Radgona v Pomurski regiji. O. A. je obstajala 1952–55, ponovno je bila ust. 2006, sedež v Apačah; meri 53,5 km2, ima 3745 preb. Na s. in

vzdolž reke Mure meji z Avstr., ravninski del se razteza čez Apaško polje in sega do obronkov Slovenskih goric; poselitev na ravnini je v obliki sklenjenih vasi, po gričih so razložena naselja. Na rodovitnih naplavinah Mure so kmet. površine, nekoč je bilo razvito mlinarstvo. V poznem sred. veku je tam potekala nem. kolonizacija; do konca 1. sv. v. je bil uradni jezik nem. 1929 se je v Apačah formirala evangeličanska verska skupnost. O. se v zadnjem času turistično razvija. Apaško polje Ravnina med reko Muro in Slovenskimi goricami v Pomurju. S površino 36 km2 se razprostira v nm. v. 210–230 m. Aluvialni pas na s. poraščajo poplavni travniki in gozdovi, višji j. del je peščeno-ilovnat. Naselja ležijo v osrednjem delu ob cesti Gornja Radgona–Trate in na j. robu polja. Značilne so sklenjene vasi na ravnini in razložena naselja po gričih. Preb. upada, gl. panogi sta poljedelstvo in živinoreja, ki močno ogrožata podtalnico. V sred. veku so A. p. kolonizirali nem. kmetje; po 1945 so se Nemci odselili. S. del A. p. pogosto poplavlja Mura.

Apnarstvo v Spodnji Idriji, 1957

apnarstvo gradb Pridobivanje apna z žganjem apnenca v

pečeh pod temperaturo topljenja (950 °C). Tako nastane živo apno, gašeno pa z dodajanjem vode (hidratizirano apno); mokro v obliki testa; suho gašeno v obliki prahu (hidrirano apno). Apno se uporablja kot vezivo v gradbeništvu za notranje in zunanje omete ter tudi v drugih industrijah. V zadnjem času postaja zelo pomembno gradivo pri obnovi kult. dediščine, predvsem pri obnovi pomembnih zgod. stavb. Apno so poznali že 4000 pr. n. š. na Bližnjem vzhodu; od tam se je razširilo v staro Grčijo, rim. državo in tudi na Slov. Žgali so ga v kopah in poljskih pečeh (apnenicah), pokritih z ilovnato zemljo in obočnatim kamnitim kuriščem. Proti koncu 19. st. so gradili jaškaste peči iz opeke s 4 kurišči z zmogljivostjo 10 t apna/dan. Znane so bile peči v Podpeči blizu Lj, Zagorju ob Savi, Kresnicah, Tržiču, Solkanu, Mirnu idr. Peči so kurili z drvmi, pozneje s premogom, s plavžnim, tekočim in zemeljskim plinom, ki se zdaj uporablja povsod v Slov. V pridobivanju apna se je v svetu najbolj uveljavil slov. konstruktor peči V. Ažbe, ki je že pred 2. sv. v. deloval v St. Louisu v ZDA. Razvil je teorijo jaškastih in rotacijskih peči. 1886 je I. Birolla, rudosledec iz Pazina, postavil v Zagorju ob Savi 2 peči (20 t/dan), Trboveljska premogokopna družba pa 4 peči. 1931 je Birolla postavil v Kresnicah novo peč (27 t/dan) in še 2 manjši, prav tako so postavili na Jesenicah 2 peči (20 t/dan), v Hra31

SLOVENIKA prelom.indb 31

8/29/11 8:33 AM


apnenec

Arboretum Volčji Potok

Pavel Apovnik

stniku 4 peči (60 t/dan) in v Pečovniku 2 peči. 1945 se je proizvodnja apna v Slov. povečala. Hkrati so gradili obrate za hidrirano apno, v Zagorju ob Savi 4, v Kresnicah in Solkanu po enega (5–10 t/h). 1971 so v Zagorju postavili 2 peči Wärmestelle (po 150 t/dan) in 1977 1 peč Wärmestelle (300 t/dan). Proizvodnja živega apna je bila v SRS 1950 117 000 t, 1973 337 000 t, 1985 311 149 t, hidriranega apna 1963 32 000 t in 1985 239 863 t. 1985 je odpadlo na gradbeništvo 25– 30 % celotne proizvodnje apna v Slov. Od 1990 Statistični urad RS izdelave in porabe apna ne spremlja več. apnenec geol Biokemična sedimentna kamnina, ki vsebuje več kot 50 % kalcijevega karbonata. Je najbolj razširjena biokem. ↗ kamnina v naravi. A. nastajajo v morskih okoljih kot nakopičenja skeletov organizmov, redkeje neposredno z izločanjem iz vode. Po strukturi (plastoviti, masivni, grobozrnati, drobnozrnati) in barvi (beli, sivi, rjavi in rdeči v vseh odtenkih, zeleni in črni) so a. zelo raznoliki. Struktura je posledica načina nastanka, barva pa primesi (minerali glin, organske snovi, kalcedon, siderit, pirit, aluminijevi in železovi hidroksidi). A. praviloma vsebujejo ↗ fosile, po katerih so lahko im. (litotamnijski, numulitni, rudistni, koralni, školjčni a.). Pogosto je del kalcija nadomeščen z magnezijem (dolomitizirani a.). A. se uporablja kot okrasni in teh. kamen. Rezani in brušeni a. so v strok. rabi napačno im. ↗ marmor. Kot teh. kamen je a. uporaben kot gradb. material (za ceste, beton, asfalt, cement, teraco), v metalurški industriji (proizvodnja aluminija in železa, pri bogatenju rud), kem. industriji (proizvodnja apna, brusilnih sredstev, ocetne kisline, ogljikovega dioksida, stekla, keramike, barv, papirja, mineralne volne), živilski in farmacevtski industriji, proizvodnji gnojil, za čiščenje odpadnih vod. A. v Slov. sestavlja obsežne dele Dol., Notr., Prim. (nastanek ↗ krasa) in visokogorski svet Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp. Pridobivajo ga mdr. v kamnolomih v Črnem Kalu, Lipici, Podpeči, Verdu, Hotavljah, Kresnicah, Gradcu, Pirešici. apokrifno slovstvo lit, relig Spisi iz judovskega in zgodnje kršč. slovstva, ki veljajo za neizvirne in niso bili sprejeti med cerkv. priznana besedila. V slov. lit. zgodovini se je oznaka a. s. oz. apokrifni spisi, apokrifne molitve ali apokrifi (F. Kidrič, J. Pogačnik) uveljavila kot sinonim za praznoverske spise in knjige (I. Grafenauer, F. Kotnik). Apokrifne molitve so v Rokopisu iz Djekš in v Leškem rokopisu (sredina 18. st.); kot a. s. sta označeni knjigi prerokovanj Antichrista živlenie M. Žegarja in Šembilijine bukve ter Drabosnjakovi prev., razširjeni le na Kor., Prerokovanje od tega Ebekšuštarja, Unteršperg al Bukelci od Matiaža. Večkrat sta bili natisnjeni apokrifni knjigi Duhovna bramba in Kolomonov žegen, veliko se je prepisoval Drabosnjakov Marijin pasijon. Apovnik, Pavel (Senčni Kraj, Avstr., 28. 6. 1935) Politik, nar. delavec. Dokt. je na PF na Du in od 1960 delal na glavarstvih v Beljaku, Volšperku in Velikovcu. Pri kor. dež. vladi je 1974–90 vodil referat za kulturo slov. nar. skupnosti, 1991–94 pa urad za slov. nar. skupnost ter bil mdr. 1960–68 preds. Slovenske mladine in nato podpreds. ZSO, deloval v Klubu slovenskih občinskih odbornikov, bil 1990–96 podpreds. NSKS, 1989–93 tudi član sosveta za slov. nar. skupnost pri uradu kanclerja in podobnega sveta pri slov. vladi ter eden pobu-

dnikov Koroških kulturnih dnevov. Na graški (1976– 88) in clc. (1986–94) univ. je vodil lektorat za slov. in pravno izrazje ter bil soavtor strok. slovarjev in leksikonov s teh področij. Zlati red za zasluge RS 2005. arbitraža (tudi razsodišče) pravo Nedržavni pravosodni organ, ki mu stranke zaupajo reševanje in izdajo meritorne odločbe v določenem sporu. Sodno funkcijo opravljajo arbitri (razsodniki), ki jih izberejo in imenujejo stranke. Stranke pričakujejo od a. primernejšo in hitrejšo rešitev spora kot od drž. sodišča, zato sklenejo arbitražni dogovor, ki je praviloma v pisni obliki. Postopek pred a. je manj formalen kot ↗ sodni postopek. Tudi pri razsojanju o utemeljenosti zahtevka a. ni strogo vezana na zakonska pravila: stranke jo lahko pooblastijo, da odloči v sporu po načelih pravičnosti (ex aequo et bono). Priložnostne (ad hoc) a. stranke ustanovijo za rešitev enega samega spora in same opredelijo pravila postopka. Stalne (institucionalne) a. so strankam na voljo pri določenih organizacijah in združenjih, stranke pa z dogovorom o pristojnosti stalne a. pristanejo tudi na uporabo njenih pravil postopka (npr. Stalna arbitraža pri GZS, Stalna arbitraža pri Mednarodni trgovinski zbornici v Parizu). A. izda arbitražno odločbo. Domača arbitražna odločba je po slov. pravu po učinkih izenačena s pravnomočno ↗ sodno odločbo in je podlaga za ↗ izvršilni postopek; izpodbija se lahko samo s posebno ↗ tožbo za razveljavitev pred rednim ↗ sodiščem. Tuja arbitražna odločba je po učinkih izenačena z domačo le, če izpolnjuje pogoje za priznanje in izvršitev tujih odločb. arboretum agr, biol Načrtno urejen nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic) v razisk.-študijske namene. Največkrat je začetek a. ↗ botanični vrt, tudi park, kjer zasadijo več zbirk lesnatih rastlin, izbranih po okrasnih značilnostih, redkosti (eksoti iz drugih klimatskih okolij, celin) idr. Večina a. je odprtih za širšo javnost, namenjenih tudi za sprostitev in občudovanje narave (npr. Mozirski gaj, park Tivoli v Lj, mestni in grajski parki). Arboretum Volčji Potok je osrednji in najbolj znan slov. a. Nekdanji Souvanov park je 1952 kot štud. in inform. središče za uporabno ↗ dendrologijo ust. Agronomska in gozdarska fakulteta v Lj (zdaj Biotehniška fakulteta). Obsega 85 ha zemljišč, 30 ha gozda in ima 5 urejenih jezer; v njem je zlasti pomembna v Slov. redka združba jelke in trokrpega mahu, med drevesnimi vrstami so zastopane zlasti bukev, breza, hrast, lipa, javor, japonska češnja, magnolija, bor, čuga, jelka, pacipresa, smreka, tisa, tuja, sibirska sviba, med grmovnicami pa številni rododendroni. Ima ok. 4500

32

SLOVENIKA prelom.indb 32

8/29/11 8:33 AM


arheologija

sistematskih enot, sortimentsko drevesnico za lesnate rastline in trajnice, moderno zasnovano svetovalno-informativno in prodajno središče za hortikulturno oblikovanje in drevesničarstvo, v trajni brezplačni menjavi semen in rastl. delov pa je povezan z ok. 250 sorodnimi organizacijami po svetu; posebnost a. je rozarij. Archeografo Triestino [arkeògrafo triestíno] (1829−) Znanstveni časopis. Izhaja v Ts; ust. ga je simbol trž. italijanstva, odvetnik D. Rossetti, financirala družba Minerva. V 1. vrsti (1829−37) so izšli 4 letniki, v 2. (1870−1902) 20 in v 3. (1903−36) 21 letnikov; 4. vrsta (1938−) še izhaja (posamezni zvezki tudi zunaj tekočih letnikov). A. T. obj. pomembne arheol., etnol., filol., statistične, umet.zgod. in zgod. prispevke o razvoju Furlanije, Istre, Julijske krajine in Ts. Archiv für Heimatkunde [arhív fir hájmatkúnde] (1882–87) Časopis za zgod. raziskave in vire Kranj. in Primorja. V Lj ga je izd. in ur. (ter poleg A. Luschina, A. Obreza, P. Radicsa in S. Rutarja večinoma pisal) zgodovinar F. Schumi po zamrtju Zgodovinskega društva za Kranjsko in lista Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (1866, 1889–1907). Izšel je v 2 delih: 1882−83 14 zv., 1884−87 2 zv. Večina objav 1. dela je iz sred. veka in 16. st. ter iz cerkv., upravne in mestne zgodovine, v 2. delu največ iz 18. in 19. st. Oba imata na koncu osebni, krajevni in stvarni register. Archiv für slawische Philologie [arhív fir sláviše filologí] (1876–1929) Prvi medn. slavistični znan. časopis. V Berlinu ga je zasnoval, ust. in ur. V. Jagić; po njegovi smrti 1923 je nekaj letnikov ur. E. Berneker. V nem. je obj. prispevke s področja slovan. jezikoslovja, med sodelavci pa so bili slovan. in neslovan. raziskovalci. V časopisu so izšle tudi pomembne jezik. razprave V. Oblaka, S. Škrabca, K. Štreklja, A. Breznika, F. Ramovša idr. slov. slavistov. Areh Izletniški kraj na Ruškem Pohorju s hotelom Areh, Ruško kočo in p. c. sv. Areha (Henrika), 1247 m. Cerkev se omenja prvič 1545; 1650–59 je bila povečana in obokana. Gl. znamenitost cerkve je domnevno poznoromanska tumba štaj. vojvode Otokarja IV. Traungauskega, znana kot tumba sv. Areha. Nagrobna plošča je bila prvotno v kapeli ↗ Žičke kartuzije, v 17. st. naj bi jo prenesli v cerkev sv. Areha. Nad tumbo je leseni baldahin s kipom svetnika, delo Mihaela Pogačnika iz ok. 1735. Veliki oltar je izdelal J. Straub (1750–56), oltar sv. Ane F. K. Reiss (1695). Argo (1892–1903; 1962–) Glasilo Kranjskega deželnega muzeja. A. je bil zasnovan kot mesečnik, članki s področja arheologije, zgodovine, umet. zgodovine, etnografije in naravoslovja so bili pisani v nem. Ust., izd. in ur. ga je kustos A. Müllner, ki je obj. tudi veliko prispevkov o zgodovini rudarstva in železarstva na Kranj. 1962 je NMS v Lj začel izdajati časopis z istim imenom. Do 1964 je bila vsebina podobna kot pri predhodniku, nato je postal glasilo za antiko in zgodnji srednji vek, zgodovino umetnosti in muzeologijo, 1971 pa glasilo za muzejsko dejavnost. 1971 je postala soizdajateljica Skupnost muzejev Slovenije, 1979 pa še Društvo muzealcev Slovenije. argonavti Bajeslovni gr. junaki, ki so na ladji Argo pod Jazonovim vodstvom odpluli iz Grčije na Kolhido ob Črnem morju iskat zlato runo. S pomočjo Medeje, hčere

tamkajšnjega kralja, je Jazon zlato runo ukradel, maščevanju pa ubežal tako, da je zaplul iz Črnega morja v Donavo, pri Bgd (Singidun) v Savo in po Ljubljanici prispel do Vrhnike (Navport). Tu so a. ladjo razstavili, jo prenesli prek Krasa do Jadranskega morja, kjer so jo spet sestavili in se po številnih peripetijah vrnili v Grčijo. Po nekaterih različicah mita naj bi del a. v Istri ust. Pulj, drugi del pa ob črnogorski obali Ulcinj (Ulcinium). Arhar, France (Lj, 24. 4. 1948) Bančnik. 1971 je dipl., 1983 dokt. na PF v Lj. Od 1971 je delal v Narodni banki Slovenije v Lj, od 1988 bil direktor podružnice Ljubljanske banke v Frankfurtu ob Majni. 1991–2001 je bil prvi guverner ↗ Banke Slovenije, zaslužen za izrazito zmanjšanje inflacije v RS, 2001 je postal direktor zavarovalne družbe Vzajemna v Lj, 2003 preds. uprave Bank Austria Creditanstalt Slovenija (zdaj UniCredit Banka Slovenija). Na EF v Lj predava medn. finančno pravo. Zlati častni znak svobode RS 2001. — DELO: Gospodarsko poslovanje IV (soavtor), 1987; Mednarodna integracija kapitala in dela, 1984. arheologija arheol Veda o raziskovanju materialnih ostalin človekove dejavnosti, ki odsevajo gosp., družb., kulturološki in zgod. razvoj od st. kamene dobe. Na Slov. se deli na 4 velike enote: prazgod. a., rim. provincialna a., zgodnjesrv a., a. novejših obd.; raziskave posameznih obd. se prepletajo. S posebno dejavnostjo se ukvarja podvodna a. Od ok. 1700 se je začela razvijati rim. provincialna a., v 2. pol. 19. st. se je osamosvojila prazgod. a., na prehodu iz 19. v 20. st. a. zgodnjega sred. veka. Med 1. in 2. sv. v. se je začelo preučevanje ↗ starejše kamene dobe, po 1945 arheol. raziskovanje ml. obd. Od zač. 19. st. so se ust. muzeji, ki skoraj vsi hranijo tudi arheol. zbirke. Velika izkopavanja po vsej Slov. so se začela sredi 19. st. 1851 je bila na Du ust. Centralna komisija za raziskovanje in ohranitev umet. spomenikov; med 1. in 2. sv. v. je v Slov. prevzel te naloge Spomeniški urad (zdaj Zavod za varstvo kulturne dediščine RS). 1946 je bil na FF ust. oddelek za a., 1947 pa pri SAZU Arheološka komisija (od 1972 Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Slov. arheologi delujejo v Slovenskem arheološkem društvu, ust. 1960. A. preučuje teren s topografijo, uporablja aerofotografijo, naravoslovne metode (mdr. merjenje upornosti tal) in zgod. vire za ugotavljanje še ne izkopanih objektov. Pri izkopavanjih se uporabljajo in izpopolnjujejo razne tehnike za dokumentiranje in analizo podatkov. Najdbe oz. najdišča se uvrščajo v kronološke sheme z medsebojno zapovrstnostjo in v absolutno kronologijo, pri čemer si a. pomaga mdr. tudi s fiz. metodo C14. Gradivo interpretira s pomočjo kart razprostranjenoDoba starejša kamena doba (paleolitik) starejši paleolitik srednji paleolitik mlajši paleolitik srednja kamena doba (mezolitik) mlajša kamena doba (neolitik) bakrena doba (eneolitik) starejša bronasta doba srednja bronasta doba pozna bronasta doba starejša železna doba (halštatska doba) mlajša železna doba (latenska doba)

France Arhar

Okvirno obdobje (pr. n. š.) 2 500 000–200 000 200 000–40 000 40 000–10 000 10 000–5500 5500–3500 3500–2300 2300–1600 1600–1300 1300–800 800–450 450–0

arheologija: Prazgodovinske arheološke dobe

33

SLOVENIKA prelom.indb 33

8/29/11 8:33 AM


arheologija

sti določenih pojavov ali kultur. Pri razlagi pojavov uporablja tudi izsledke družb. ved, v objavah uveljavlja in izpopolnjuje slov. terminologijo. Prazgodovinska a. preučuje obd. do zač. n. š., v Slov. je povezana z razvojem vede v sred. Evropi. 1875–77 je D. Dežman vodil izkopavanja blizu Iga (↗ ljubljanska koliščarska kultura). Opozoril je tudi na bogata železnodobna najdišča Slov., ki so sooblikovala pojem sred.evr. halštatske kulture. V času, ko je bil kustos v Deželnem muzeju v Lj A. Müllner, so se zelo povečale arheol. zbirke, predvsem z gradivom iz Dol., ki ga je večinoma izkopal J. Pečnik. Müllnerja je nasledil W. Schmid (1905–09); razširil je raziskovanje na naselbine in podal prvo sintezo bronaste dobe Kranj. Pred 1. sv. v. so potekala izkopavanja pod vodstvom vojvodinje M. Mecklenburg na Dol. in v Vinici. Na Prim. je pomembno delo opravil predvsem C. Marchesetti. Tudi na Štaj. so bila odkrita pomembna najdišča: 1811 so našli t. i. ↗ negovske čelade v Ženjaku, izkopavali so v Rušah, Zg. Hajdini, Libni in drugod. V tem času so bila odkrita skoraj vsa najpomembnejša prazgod. najdišča slov. Kor. Med 1. in 2. sv. v. je gl. delo opravil Ložar s študijami o Ljubljanskem barju in mecklenburški zbirki. Pomembno je bilo odkritje S. Brodarja v ↗ Potočki zijalki (1928). Po 1945 se je prazgod. a. razmahnila. Začela so se velika izkopavanja paleolitskih (Betalov spodmol, Mokriška jama, Ovčja jama), neolitskih in eneolitskih (Ljubljansko barje, Drulovka, Ajdovska jama), bronastodobnih (Pobrežje, Brinjeva gora, Dobova, ptujski Grad, Ormož, Lj) ter železnodobnih najdišč (Tolmin, Most na Soči, Križna gora, Stična, Nm, Brezje pri Trebelnem, Libna, Brežice). V Praistoriji jugoslavenskih zemalja I–V (1979–87) so obj. pregledi za Slov.: za paleolitik sta jih prispevala M. Brodar in F. Osole, za neolitik in eneolitik S. Dimitrijević, za bronasto in st. železno dobo S. Gabrovec, za ml. železno dobo D. Božič. Zdaj se prazgod. a. več posveča tudi vprašanjem družb. strukture in poteku naselitve. Rimska provincialna a. preučuje ↗ rimsko dobo; začela se je v humanizmu in zgodnjem razsvetljenstvu, v povezavi z zanimanjem za rim. napise in novce. V 2. pol. 17. st. so uporabljali arheol. podatke, obj. napise ipd. J. L. Schönleben, J. G. Dolničar in J. V. Valvasor, A. T. Linhart je obj. več kart rimskodobne Slov., tloris Emone in nekaj lat. napisov. 1830 je S. Povoden uredil prvi lapidarij rim. spomenikov na prostem na Ptuju. T. Mommsen je v delu Corpus Inscriptionum Latinarum (1873–1902) zbral lat. napise slov. dežel. W. Schmid je raziskoval zlasti Emono. Slov. arheol. koncept je začel razvijati S. Rutar; 1899 je z A. Premersteinom obj. delo Römische Strassen und Befestigungen in Krain. Po 1918 je rim. ostaline Ptuja raziskoval predvsem M. Abramić. B. Saria, ki je predaval tudi rim. provincialno a., je izd. študijo Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi (1939). Po 1945 je rim. provincialna a. zelo napredovala (raziskovanje arheol. ostalin, mdr. Ptuj, Brinjeva gora, Rifnik, Ce, Šempeter v Savinjski dolini, Ajdovski gradec blizu Sevnice, Drnovo, Kučar blizu Metlike, Nm, Lj, Ajdna, Vrhnika, Hrušica in poznoantične zapore okrog nje, Ajdovščina, Sv. Pavel nad Gojačami, Rodik, Kp), nekatera najdišča so predstavljena kot spomeniki, npr. nekropola v Šempetru, rečno pristanišče

v Drnovem, naselbine na Ajdovskem gradcu blizu Sevnice, Ajdni in Rifniku, starokršč. kompleks v Lj, utrdba na Hrušici in obzidje v Ajdovščini. Izsledki rim. provincialne a. so predstavljeni v študiji P. Petruja Der provinzialrömische Archäologie in Slowenien (Auf­ stieg und Niedergang der römischen Welt, II/6, 1977) in poljudnih knjigah Rimljani na Slovenskem (I. Curk, 1976) ter Zakladih tisočletij (1999). Zgodnjesrednjeveška a. (posebej staroslovan.) obravnava obd. od 6. do 11. st. Z arheol. najdbami iz zgodnjega sred. veka, izkopanimi ob koncu 19. st., je Dežman predstavil merovinško obd. in s tem v slov. a. uvedel pojem zgodnjega sred. veka; 1894 ga je Müllner razširil z označitvijo najdb z Bleda (Brdo) za staroslovanske. Dvojnost gradiva se je kmalu začela potrjevati: 1898–1905 izkopano veliko grobišče v Lajhu v Kr je iz obd. preseljevanja ljudstev, najdbe iz Komende, Mengša, Črnomlja in Sred. vasi v Bohinju pa je Schmid postavil v ketlaško kulturo in jo pripisal Slovanom (↗ karantansko-ketlaška kulturna skupina). 1907–09 so na Štaj. izkopali grobišča v Središču ob Dravi, na Sp. Hajdini in na Ptujskem gradu, ki so povezana s panonskim ozemljem (↗ belobrdska kultura). Z delovanjem J. Korošca je staroslovan. a. v Slov. prešla k sistematičnemu raziskovanju (Ptujski grad). Na novo je ovrednotil gradivo iz Štaj. (Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, 1947), s P. Korošec sta nakazala obstoj st. faze slovan. poselitve (Turnišče blizu Ptuja, Brezje blizu Zreč, Zg. Duplek). Obj. je temeljno delo Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952). J. Kastelic je dal prvo kritično oceno in razvojni program a. zgodnjega sred. veka v Slov. V novejšem času so raziskovali najdišča iz obd. preseljevanja ljudstev (Rifnik, Ajdov­ ski gradec blizu Sevnice, Dravlje v Lj, Ajdna, Veliki Korinj, Tonovcov grad, Kp), izkopana so bila številna staroslovan. grobišča, npr. Brezje blizu Zreč, farna cerkev in desni breg Save v Kr, Pristava, Grad in Otok na Bledu, Batuje, Bodešče. Pregled materialne kulture karantanskih Slovanov je delo P. Korošec Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (1979). V zadnjem času sta se izluščili še 2 obd.: zgodnjeslovan. z ostanki selišč v Prekm. in t. i. karolinški horizont, potrjen predvsem z najdbami voj. značaja iz 9. in 1. pol. 10. st. (Gradišče nad Bašljem). A. po letu 1000 označuje preučevanje arheol. ostalin staroslovan. dobe na prehodu iz 10. v 11. st., ko se delo arheologov pri sedanjem stanju vede časovno zaključuje. Kasnejše materialne ostaline naj bi preučevala umet. zgodovina, četudi mora pri tem občasno uporabljati arheol. metode in jih dejansko že uporablja, npr. pri izkopavanju gradov, cerkev in naselij: Štanjel (Z. Harej), blejski Otok (V. Šribar), Stična (M. Zadnikar), Gutenwert blizu Šentjerneja (Šribar), Grad v Ce (T. Bregant), Žiče (Zadnikar). Razmerja med a. in umet. zgodovino po 1000 v Slov. še niso razčiščena niti v teoriji niti v praksi. Podvodna a. raziskuje arheol. ostaline v morju, jezerih in rekah. Sistematično raziskovanje se je začelo po odkritju ladijskih razbitin pri gr. otoku Antikitera 1900. Razmah podvodne a. po 2. sv. v. je omogočil Cousteau-Gagnanov izum akvalunge. Prvo podvodno arheol. raziskovanje v Slov. je potekalo 1884, ko so potapljači vojne mornarice iz Pulja na željo kustosa Deželnega muzeja

34

SLOVENIKA prelom.indb 34

8/29/11 8:33 AM


arheologija

86

Mu

52

ra

44 Drava

111

59

46 112 98

80 10

159

81

38

Sa

75

31

134 79 ča

42

a

34

24

47

103

97

29

150 85 64 151

117

4

5 33

41 154 131

23 139

70

58

61

6

56

76

36

152 136 141

92

114

122

49

95 45

145

118

bronasta doba starejša železna doba mlajša železna doba rimska doba poznoantično obdobje zgodnji srednji vek jamsko najdišče plano najdišče rečno najdišče grobišče zakladna najdba depo kolišče naselbina naselbina s kovnico višinska naselbina podeželska naselbina vila rustika mestna naselbina vojaški tabor utrdba cerkev svetišče cestna postaja opekarna

88 Sa

va

157

20

82

96

57

21

22

73

105 Ko

lp

onja

mlajša kamena in bakrena doba

25

146

18

Drag

srednja kamena doba

74

143 26

94

15 142

54

129

60 30

130 87

50

138

19

starejša kamena doba

2 158

14

91 68

tla

51

102 161 90

So

126 110

148

106

43

153

37 3

67 77

12

9

66

124

8

133

125 109

63 71

137

140

28

120

107

147

Sav

89

62

17

128

113

72

35

So

149

32 84

39

a

65

53

48

104

nj

83

135

119 115

16

vi

27

127

156

13

132

78

116

11

121

100

99

93

7 108

40

101

1

160

69

155

123

55

1 Ajdna nad Potoki 2 Ajdovska jama pri Nemški vasi 3 Ajdovski gradec nad Vranjem 4 Ajdovščina 5 Batuje 6 Betalov spodmol 7 Betnava 8 Bilje 9 Blatna Brezovica 10 Bled 11 Bodešče 12 Breg pri Škofljici 13 Brezje nad Zrečami 14 Brezje pri Trebelnem 15 Brežice 16 Brinjeva gora 17 Celje 18 Ciganska jama 19 Čentur 20 Črmošnjice 21 Črnomelj 22 Debeli vrh pri Predgradu 23 Dežmanova kolišča pri Igu 24 Divje babe I nad dolino Idrijce 25 Dobova 26 Dolenjske Toplice 27 Dolnji Lakoš 28 Dragomelj 29 Dravlje 30 Drnovo 31 Drulovka 32 Godič pri Kamniku 33 Gojače 34 Gora nad Polhovim Gradcem 35 Grad pri Reki nad dolino Idrijce 36 Gradec pri Mirni 37 Gradec pri Prapretnem 38 Gradišče nad Bašljem 39 Hardek 40 Hočko Pohorje

v Lj D. Dežmana pregledali dno Ljubljanice pri Vrhniki. Med najdenimi predmeti je bilo številno rim. bronasto posodje. Obsežnejše preglede morskega dna ob slov. obali sta opravila Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana in oddelek za a. FF v Lj. Dokumentirana so bila predvsem rim. pristanišča. V 80. letih 20. st. je bila v NM ust. potapljaška ekipa, ki je raziskovanje Ljubljanice in del gradiva predstavila v publikacijah

a

41 Hrušica ad Colom 42 Idrija pri Bači 43 Ig 44 Jama pod Herkulovimi pečmi 45 Jama v Lozi 46 Jamnikov spodmol nad Jesenicami; 47 Kanalski vrh 48 Kobarid 49 Koper 50 Korinjski hrib 51 Korita pri Dobrniču 52 Kotare pri Murski Soboti 53 Kranj 54 Križna gora 55 Krog pri Murski Soboti 56 Krška jama 57 Kučar pri Podzemlju 58 Lanišče 59 Legen pri Slovenj Gradcu 60 Libna 61 Limberk nad Veliko Račno 62 Ljubična nad Zbelovsko Goro 63 Ljubljana 64 Ljubljanica 65 Ločica ob Savinji 66 Logatec 67 Magdalenska gora 68 Mala Triglavca; 69 Maribor 70 Martinj hrib 71 Matjaževe kamre 72 Mengeš 73 Metlika 74 Mihovo 75 Mokriška jama 76 Mokronog 77 Molnik 78 Mornova zijalka 79 Most na Soči 80 Moste pri Žirovnici

144

81 Mošnje pri Podvinu 82 Moverna vas 83 Možjanca 84 Nevlje 85 Notranje Gorice 86 Nova tabla pri Murski Soboti 87 Novo mesto 88 Obrežje 89 Ormož 90 Ovčja jama 91 Parska golobina 92 Piran 93 Pobrežje 94 Pod Črmukljo 95 Podrisovec 96 Podzemelj 97 Polhov Gradec 98 Poljšiška cerkev 99 Popava 100 Poštela 101 Potočka zijalka 102 Predjama 103 Pržanj pri Ljubljani 104 Ptuj 105 Pusti Gradac 106 Resnikov prekop 107 Rifnik 108 Rogoza 109 Roje pri Moravčah 110 Rožno 111 Ruše 112 Sebenje 113 Selca pri Celju 114 Simonov zaliv 115 Slivnica pri Mariboru 116 Smokuč 117 Solkan 118 Spaha nad Brezovico pri Predgradu 119 Spodnje Hoče 120 Središče ob Dravi

Podvodna arheologija v Sloveniji I–II (1982–84). Delo nadaljuje Skupina za podvodno arheologijo, ust. 2001 pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine RS. — LIT: S. Pahič, Arheološka topografija Slovenije, Argo, 1962; P. Petru, Nekateri problemi provincialno rimske arheologije v Sloveniji, AV, 1964/65; J. Kastelic, Nekaj problemov zgodnjesrednjeveške arheologije v Sloveniji, AV, 1964/65; S. Gabrovec, Sto petdeset let arheo-

21 Srednja vas v Bohinju 1 122 Srmin 123 Stari trg pri Slovenj Gradcu 124 Sv. Pavel nad Vrtovinom 125 Sveta Gora v Zasavju 126 Svete Gore nad Bistrico ob Sotli 127 Šafarsko 128 Šempeter v Savinjski dolini 129 Škocjan 130 Šmarjeta 131 Šmihel pod Nanosom 132 Špehovka 133 Tinje nad Loko pri Žusmu 134 Tolmin 135 Tonovcov grad 136 Trebnje 137 Trojane 138 Tržišče pri Cerknici 139 Udje 140 Vače 141 Valična vas 142 Velike Malence 143 Verdun 144 Vinica 145 Vinkov vrh 146 Vinomer 147 Vipota 148 Vir pri Stični 149 Vransko 150 Vrbičev hribec 151 Vrhnika 152 Zagorica pri Velikem Gabru 153 Zalog pri Verdu 154 Zemono 155 Zgornje Radvanje 156 Zgornji Duplek 157 Zidani Gaber nad Mihovim 158 Zloganje 159 Žale pri Zasipu 160 Ženjak pri Negovi 161 Županov spodmol

Arheološka najdišča

35

SLOVENIKA prelom.indb 35

8/29/11 8:33 AM


Arheološki vestnik

Arheološka najdišča ↗ str. 35

arhitektura: Vladimir Šubic, Stopnišče Nebotičnika v Ljubljani, 1930–33

logije v Narodnem muzeju, Argo, 1971; Rešena arheološka dediščina Slovenije I945–1980, 1980; T. Knific, Arheološki pregled morskega dna v Sloveniji, Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre, 1993; J. Dular, Razvoj slovenske arheologije, Zakladi tisočletij, 1999; J. Horvat, Rimska provincialna arheologija v Sloveniji po letu 1965, AV, 1999; Zgodnji Slovani, 2002; Ljubljanica – kulturna dediščina reke, 2009; T. Milavec, Pregled raziskav zgodnjega srednjega veka v Sloveniji, AV, 2009. Arheološki vestnik (kr. AV; 1950–) Prvi samostojni in osrednji arheol. časopis. Prvi letnik AV je izd. arheol. oddelek FF na lj. univ., od 2. letnika ga letno izd. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Pobudnik in dolgoletni gl. ur. (1950–72) je bil J. Korošec; od 2003 je gl. urednica M. Šašel Kos. AV obj. arheol. izsledke predvsem za Slov., pa tudi za Balkanski polotok in območje j.v. Alp. Članki izhajajo v slov. s povzetki v tujih jezikih. arheološko časopisje arheol, tisk Glasila, revije, časniki, listi, ki širijo vedenje o slov. arheol. dediščini. Od sredine 19. st. do konca 1. sv. v. so članki s področja ↗ arheologije izhajali pretežno v nem., deloma pa tudi slov. oz. it. pisanih glasilih zgod. in muzejskih društev Kranj., Štaj., Kor. in Prim. ter v glasilih osrednjih ustanov in društev na Du. Od deželnih so bila pomembnejša: Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (1–23, 1846–68), Mitteilungen des Musealvereines für Krain, ↗ Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, ↗ Carniola, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark (1–50, 1850–1903), Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark (1–, 1903–; od 1. do 3. letnika z naslovom Steirische Zeitschrift für Geschichte), ↗ Časopis za zgodovino in narodopisje, ↗ Carinthia, ↗ Archeografo Triestino in Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste (1–30, 1875–1931). V okviru Deželnega muzeja v Lj je izhajal mesečnik ↗ Argo. Gl. dun. glasila so bila Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien (1–, 1871–), Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes in Wien (1–, 1898–), Mitteilungen der Prähistorischen Kommission der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (1–, 1903–), Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale (1–5, 1855–61; nova vrsta 1–4, 1903–06) in Jahrbuch für Altertumskunde (1–7, 1907–13). Med 1918 in 1941 sta arheol. članke obj. ↗ Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo in Časopis za zgodovino in narodopisje, poročila o arheol. odkritjih na ozemlju, ki je takrat pripadalo It., pa so izhajala v Archeografo Triestino in ↗ Atti e Memorie. 1950 je bil ust. ↗ Arheološki vestnik, prvi slov. samostojni arheol. časopis. Temu sta se pozneje pridružila Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, od 1998 kot Documenta praehistorica (na oddelku za arheologijo FF v Lj) in Arheo, glasilo Slovenskega arheološkega društva. Arheol. prispevki izhajajo tudi v časopisih sorodnih strok, zlasti v ČZN, ZČ, ↗ Varstvu spomenikov, ↗ Kroniki in ↗ Argu. — LIT: S. Jesse, Seznam pregledane literature, rokopisov in muzejev, Arheološka najdišča Slovenije, 1975.

arheološko najdišče arheol Območje, kjer so bile odkrite

sledi oz. ostanki človekove dejavnosti v preteklosti. Taka območja so bila lahko v uporabi daljše obd. (naselja, svetišča, prometnice, grobišča) ali le kratek čas (zakladna najdba, postojanka, tabor). Nekatera a. n. so še zdaj vidna kot gomile, z nasipi in jarki utrjena območja ali razvaline, vedenje o mnogih se je ohranilo v krajevnih ali ledinskih imenih (Gradišče, Gradec, Groblje, Mirje, Laško, Varda ipd.; ↗ topografija), zelo veliko je bilo odkritih ob razl. zemeljskih delih. V Slov. je znanih skoraj 5000 a. n. od ↗ starejše kamene dobe do sred. veka. Mnoga so bila obljudena več arheol. obd., na najštevilnejših (dobra polovica) so dokazani ostanki iz ↗ rimske dobe, na slabi petini iz železne in bronaste dobe ter zgodnjega sred. veka, manj jih je iz bakrene dobe. Najredkeje je bilo ozemlje Slov. poseljeno v kameni dobi. Raziskanost a. n. je zelo razl., od osnovnega evidentiranja prek terenskih pregledov in sondiranja do sistematičnih arheol. izkopavanj (↗ arheologija). Temeljne študije o posameznih najdiščih izhajajo predvsem v serijah Katalogi in monografije in Opera Instituti Archaeologici Sloveniae ter v časopisu AV. Zbir do 1975 znanih a. n. je obj. v knjigi Arheološka najdišča Slovenije, poročila o pozneje odkritih izhajajo v reviji ↗ Varstvo spomenikov. Ob gradnji avtocest je bilo odkritih in raziskanih veliko novih a. n., nekatera so bila izjemno bogata (1994–96 so na trasi avtoceste v Gotovljah v o. Žalec naleteli na bronastodobno naselbino Šiman, več kot 7500 kosov lončenine ter ok. 400 kosov kamnitih artefaktov in odbitkov). Dognanja o njih izhajajo v seriji monografij Arheologija na avtocestah Slovenije in v člankih v razl. revijah ter zbornikih (B. Djurić, Zemlja pod vašimi nogami, Arheologija na avtocestah Slovenije, 2003). Uprava za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo vodi uradno podatkovno bazo, zbirni register dediščine, katere del so a. n.; elektronsko bazo podatkov, t. i. Arheološki kataster Slovenije, izdeluje Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Arhitekt (1951–63) Revija za arhitekturo, urbanizem in

uporabno umetnost. A. je izd. Društvo arhitektov Slovenije oz. Zveza arhitektov Slovenije v Lj; 1963 se je z ↗ Likovno revijo združil v revijo ↗ Sinteza. Ur. so ga F. Ivanšek (1951–54, 1960–63), E. Ravnikar (1954– 60) in J. Lajovic (1963). A. je spremljal sočasne dosežke v urbanizmu, arhitekturi in pri gradnji objektov, obravnaval spomeniško varstvo, ljud. arhitekturo, regionalno načrtovanje, šolanje arhitektov, obj. tudi

36

SLOVENIKA prelom.indb 36

8/29/11 8:33 AM


arhitektura

lik. kritiko. Izhajal je iz načel podaljšanega funkcionalizma in pomembno vplival na razvoj slov. indus. oblikovanja. Arhitektov bilten (kr. AB; 1964–) Revija za arhitekturo in urbanizem. Prva leta je A. b. izhajal kot glasilo Zveze arhitektov Slovenije, nato pod okriljem Društva arhitektov Ljubljane. Letno izide več št. Od 1989 ima podnaslov Mednarodna revija za teorijo arhitekture. Gl. ur. so bili B. Spindler, J. Koželj in M. Dešman. Pretežno postmodernistično usmerjeno glasilo se osredotoča na arhit. kritiko in publicistiko, teoretične razprave in razvojne raziskave polpretekle arhitekture, služi tudi za uveljavljanje novih idej in ustvarjalnosti. Izšlo je več posebnih tematskih št. arhitektura (tudi stavbarstvo) arhit Umetnostna stroka, ki z ustvarjanjem arhit. teles oblikuje prostor za človekovo bivanje in dejavnosti ter ureja prostorske organizme. Oblikuje naselbinski in mestni prostor (↗ urbanizem), krajino (↗ krajinska arhitektura), opremlja notranjščine (↗ notranja arhitektura). Poglavitna stroka, s katero se a. uresničuje, je ↗ gradbeništvo. Stavbni tipi se po namenu ločijo na javne in zasebne (↗ stanovanjska arhitektura), a. pa se deli na cerkv. oz. sakralno in posvetno oz. profano ter posebej na ↗ utrdbeno arhitekturo, ↗ taborsko arhitekturo, ↗ meščansko arhitekturo, ↗ inženirsko arhitekturo, ↗ industrijsko arhitekturo, ↗ ljudsko stavbarstvo. V sred. veku je med arhit. nalogami prevladovalo cerkv. stavbarstvo. Ohranjeni spomeniki iz ↗ predromanike so redki (Svete Gore nad Bistrico ob Sotli, Kp), prve monumentalne stavbe na Slov. je dala ↗ romanika. Tedaj najbolj razširjen cerkv. stavbni tip je bila romanska bazilika (cistercijanski samostan v Stični), večina ž. c. tega časa je bila bazilikalnega tipa (Stari trg pri Ložu), manjše cerkve so enoladijske s polkrožno apsido (Zgornja Draga) ali pravokotnim prezbiterijem (Koritno nad Oplotnico); na Kor. in Štaj. se je uveljavil korni zvonik (Šmarno na Pohorju), na Prim. pa tip cerkve s skritimi apsidami (Zanigrad). Centralne stavbe služijo kot krstilnice, kostnice, kapele (Selo v Prekmurju). Najpomembnejše posvetne stavbe so utrjeni gradovi (Podsreda). ↗ Gotika je v cerkv. a. uvedla dolgi kor s petosminskim zaključkom in križnorebrastim obokanjem, v 15. st. sta se na Kranj. uveljavila dvoranska cerkev in zvezdasto obokanje; tudi v drugih pokrajinah so se izoblikovale lokalne različice, npr. vegetabilna a. na Štaj. in Kor. (Kranjska Gora), v obmorskih mestih beneš. cvetoča gotika. Gradovi, ki

so se zvečine razvijali ob st. romanskih jedrih, so dobili udobnejši stanovanjski del (Žužemberk); v 13. st. so nastala prva mesta. ↗ Renesansa se je bolj posvečala posvetni, zlasti grajski a., ki se je odslej razvijala na ravnini. Uveljavil se je kvadratni tloris z vogalnimi stolpi in z arkadnim dvoriščem v sredini (Brdo blizu Kr, Brežice), na Prim. tudi z izpolnjenim osrednjim kvadratom (Kromberk). Renesančne prvine so dobile mešč. hiše in dvorci (Zaprice nad Kamnikom). V cerkv. a. se je sprva renesančno občutenje skušalo doseči z uporabo gotskih sestavin (Dvor pri Polhovem Gradcu), pozneje z iskanjem idealnih prostorskih oblik. Cerkv. a. je spet prišla v ospredje v ↗ baroku, odločilni so bili it. vplivi, uveljavile so se dvorana s stranskimi kapelami (šentjakobska cerkev v Lj), centralni osmerokotni tloris (Nova Štifta) in potegnjeni osmerokotnik (Sv. Jožef nad Preserjem). Značilno je bilo plastično oblikovanje notranjščin in zunanjščin, mdr. tudi s ↗ štukaturo in ↗ iluzionističnim slikarstvom. V grajski a. se je v 18. st. uveljavila vzdolžna os, ki je simetrično uravnavala stavbo ter park (Dornava), v mestih so začele nastajati ↗ palače Leto 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 19801 1981

1982 1983 1984 19851 1986 1987 1988 1989 19901 1991 19921 19931 19941 1995 19961 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

arhitektura: Jože Plečnik, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 1936–41

Nagrajenec Anton Bitenc France Ivanšek Branko Kocmut Marco Pozzetto Edvard Ravnikar Svetozar Križaj Dušan Ogrin Borut Delak, Janez Kobe, Mirko Mrva Oton Jugovec Dušan Moškon Marjan Mušič Damjan Prelovšek Boris Kobe2 Boris Podrecca Ivo Spinčič Ljubo Humek Marko Mušič Edvard Ravnikar Vojteh Ravnikar Borut Pečenko, Tom Pirkmajer, Jože Požavko, Nikolaj Stare Janez Koželj Andrej Kemr, Tomaž Kržišnik, Miljenko Licul Savin Sever

Anton Lešnik Miha Kerin, Majda Kregar, Edo Ravnikar Aleš Prinčič Jurij Kobe Nande Korpnik Andreja Gabrovec, Davorin Gazvoda, Dušan Ogrin, Aleš Vodopivec Matija Bevk, Vasa J. Perović Nicholas Dodd, Tadej Glažar, Ana Kučan, Vasa J. Perović, Arne Vehovar Janko J. Zadravec Matija Bevk, Vasa J. Perović Dean Lah, Milan Tomac Matija Bevk, Vasa J. Perović Rok Benda, Primož Hočevar, Mitja Zorc Martina Tepina, Maruša Zorec Lena Krušec, Tomaž Krušec, Vid Kurinčič Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič, Teja Savelli

arhitektura: Dobitniki Plečnikove nagrade

Nagrada ni bila podeljena. Nagrada je bila podeljena posmrtno.

1 2

37

SLOVENIKA prelom.indb 37

8/29/11 8:33 AM


Arhitektura

(Lj, Kp). V zač. 19. st. je na Slov. prevladal ↗ klasicizem, ki je uvedel umirjenost oblik in osamosvajanje posameznih prostorskih enot (zdravilišče v Rogaški Slatini, Souvanova hiša in Kazina v Lj). Sredi 19. st. se je uveljavil ↗ historizem, ki se zgleduje po zgod. slogih (frančiškanska cerkev v Mb, Šmartno pri Litiji, dvorec Viltuš blizu Mb; Opera, NG in Deželni dvorec, zdaj Univerza, v Lj). Stavbni okras je pogosto prekrival nove konstrukcije iz litega železa in betona, zlasti pri tovarniških zgradbah (Tobačna tovarna v Lj). S ↗ secesijo v zač. 20. st. je v ospredje stopila prostorska funkcionalnost. Nastale so prve stavbe modernega mestnega živ­ ljenja, mdr. hotel Union, Ljudska posojilnica (zdaj Zadružna zveza Slovenije), Urbančeva trg. hiša na Prešernovem trgu, vse v Lj. Po 1. sv. v. zaznamujeta a. secesijski dekorativizem in iskanje nar. sloga s pritegnitvijo ljud. motivov (I. Vurnik). Drugo smer je razvil J. Plečnik z naslonom na klasično arhit. izročilo (NUK in Žale v Lj). V 30. letih se je uveljavil ↗ funkcionalizem (V. Šubic, Nebotičnik v Lj), v 50. letih se je t. i. podaljšani funkcionalizem obogatil z novimi oblikami, mdr. kupolami in steklenjaki (Dvorana A Gospodarskega razstavišča v Lj), uveljavita se stolpnica kot stanovanjski in poslovni prostor (E. Mihevc, Metalka v Lj) in paviljonska stavba (E. Ravnikar). V 60. in 70. letih so bile v a. poudarjene konstruktivne in strukturalne oblikovne sestavine (S. Sever, tiskarna Mladinske knjige v Lj). S pojavom ↗ postmodernizma se je spet uveljavil strnjen stavbni blok. — LIT: M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 1959; N. Šumi, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, 1966; S. Bernik, Novejša slovenska arhitektura, 1968; N. Šumi, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, 1969; isti, Baročna arhitektura, 1969; I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem, 1973; S. Bernik, Slovenska arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija 1945–1978, 1979; isti, Ekspresionistične tendence v slovenski arhitekturi, Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920– 1930, 1986; I. Stopar, Gradovi na Slovenskem, 1986; S. Bernik, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, 2004. Arhitektura (1931–34) Revija za arhitekturo in uporabno umetnost. Izhajala je kot mesečnik v Lj. Ur. so jo R. Ložar, nato D. Fatur in J. Žigon. Sodelavci revije so bili predvsem ml. arhitekti, ki so zagovarjali stališča funkcionalizma ter se oddaljevali od eklektičnih in klasicističnih izhodišč Plečnikove šole. Pozornost so namenjali zlasti individualnim in javnim stavbam, manj kolektivni stanovanjski gradnji in urbanizmu. arhitekturna plastika arhit Kiparski okras arhitekture. Ta je lahko vanjo vpet (metope), je njen konstruktivni del (atlanti, kariatide) ali pa se od nje osamosvaja. A. p. ima lahko le krasilen namen (dekorativna a. p.), lahko pa izraža tudi pomen ali namen stavbe (figuralna a. p.). V sred. veku navadno poudarja teol. simboliko stavbe, velik razvoj je doživela zlasti v gotiki na cerkv. portalih in v notranjščinah (Ptujska Gora). V poznejših obd. je krasila pročelja ter notranjščine sakralnih in profanih stavb, razcvet je doživela še proti koncu 19. st., ko je skupaj z arhitekturo kot uradna umetnost predstavljala moč monarhije in meščanstva (Opera v Lj, 1890−92). Po 2. sv. v. je zanimanje zanjo upadlo.

zgod Ustanova, ki hrani arhivsko gradivo; tudi oznaka za arhivsko gradivo. Arhivsko gradivo je iz dok. gradiva izbrano gradivo trajnega znan. in kult. pomena. A. prevzemajo od ustvarjalcev dok. gradivo, iz njega odbirajo arhivsko gradivo ter ga razvrščajo in urejajo v fonde in zb., po potrebi obnovijo in konservirajo, popisujejo, varujejo in dajejo na voljo uporabnikom. V ta namen vsi pripravljajo inventarje, vodnike po fondih in zb., preglede fondov, razstave in kataloge, monografije idr. objave ter obj. pomembne dokumente (izbore, zbirke idr.). Arhivisti se vključujejo v razisk. in ped. delo v povezavi z arhivskim gradivom. A. v tem pomenu so nastajali z uveljavljanjem kritičnega ↗ zgodovinopisja od 1. pol. 19. st., muzeji in knjižnice pa so pomembno gradivo zbirali že od 17. st. (Licejska knjižnica in Deželni muzej v Lj, Kranjska kmetijska družba). PRED 1918 V avstr. deželah je za potrebe osrednjih drž. organov od 18. st. deloval Državni arhiv na Du. Gradivo drž. organov po deželah in nižje so najprej izročali nastajajočim dež. a., po sklepu drž. zbora 1894 pa novim drž. a. po deželah, vendar je bila drž. skrb za a. zelo skromna. Kot prvi deželni a. je 1868 nastal Deželni arhiv v Gradcu. V Lj (1878) in Go sta začela delovati kot del dež. muzeja, v Clc 1904 v povezavi s kor. zgod. društvom; nastajali so tudi mestni a. (v Piranu arhivar od 1877, v lj. škofiji od 1879). Prim. mesta so svoje gradivo izročala mestnim knjižnicam (Piran, Kp, Ts). V ogrskem delu A-O so začeli pred 1900 nastajali županijski a. za gradivo županij, o. in posameznikov. 1918–41 Hranitelj gradiva osrednjih drž. organov je bil Državni arhiv v Bgd. 1926 je bil kot del Narodnega muzeja ust. drž. a. v Lj. Lok. arhivsko gradivo so zbirali krajevni muzeji. V Mb je od 1933 deloval Banovinski arhiv (ust. 1929). V Piranu, Kp in Ts so gradivo še zbirale knjižnice, za gradivo prejšnjih avstr. in po 1918 it. drž. uradov je bil v Ts 1926 ust. Državni arhiv in zbiral gradivo tudi v slov. Primorju. 1941– 45 je bilo uničenih ali poškodovanih precej (predvsem upravnih) fondov, nem. okupator je na široko zbiral razl. gradivo, na Gorenj. oz. slov. Štaj. so razširili območje a. iz Clc in Gradca. Iz Kp je bil prepeljan 1944 večji del st. mestnega a. v It. in doslej še ni bil vrnjen. Na osvobojenem ozemlju so oktobra 1943 izdali prva navodila za varovanje arhivskega gradiva, z odlokom predsedstva SNOS januarja 1945 pa je postalo varstvo arhivskega gradiva obvezno. PO 1945 Osrednji slov. drž. arhiv (↗ Arhiv Republike Slovenije) je bil ust. 31. 10. 1945. Z zveznim zakonom o drž. a. 1950 je bil ust. Arhiv Jugoslavije ter drž. a. LR in mestni a.; šele zakon o arhivskem gradivu in o a. iz 1966 je omogočil oblikovanje arhivske mreže ter določil položaj in pristojnost AS. V RS deluje 6 pokr. a. Začetek Pokrajinskega arhiva Koper je povezan z nekdanjo kp. knjižnico iz 1868. 1944 v It. odpeljani pomembni deli gradiva o mestu Kp še niso vrnjeni. 1953 je bil arhiv ločen od knjižnice, 1956 je bil formalno ust. kot mestni a. Ima ok. 610 fondov in zb., najst. gradivo sega v 16. st. Začetek Pokrajinskega arhiva Maribor je povezan z ust. slov. zgod. društva v Mb 1903, formalno je bil ust. 1933, 1941 razpuščen in 1952 obnovljen. Ima več kot 1300 fondov in zb., najst. gradivo je iz 13. st. A. ima organizacijski enoti za Kor. in Prekm. Pokrajinski arhiv v Novi

arhiv

38

SLOVENIKA prelom.indb 38

8/29/11 8:33 AM


arhiv

je bil ust. 1952 kot Okrajni muzej in arhiv, od 1966 bil arhivski oddelek pri obč. skupščini, od 1971 je pokr. a. Najst. gradivo sega v 16. st., 1070 fondov in zb., obsega 3000 m. Na območju Zgodovinskega arhiva Celje se je z arhivskim gradivom po 1882 ukvarjal Mestni muzej, 1906−18 a. Štajerskega namestništva, formalno pa je bil ust. 1956. Ima skoraj 1300 fondov in zb., gradivo obsega 6737 m. Zgodovinski arhiv Ljubljana je v vseh pogledih največji pokr. a. Nastal je iz lj. mestnega a. (iz 1898), od 1973 ima sedanje ime in organizacijske enote tudi v Idriji, Kr, Nm in Škofji Loki. Gradivo (od 1. pol. 14. st.) je urejeno v ok. 3080 fondih in zb. (skoraj 12 400 m); ima bogato fototeko in ok. 470 filmov. Na območju Zgodovinskega arhiva na Ptuju so začeli gradivo zbirati po 1. sv. v. v okviru Mestnega muzeja, 1955 je bil ust. Mestni arhiv. Ima ok. 650 fondov in zb. z ok. 3500 m gradiva, najst. je iz zač. iz 14. st. V RS delujejo tudi 3 cerkv. a. Prvi začetki Nadškofijskega arhiva Ljubljana so povezani s škofom T. Hrenom ok. 1600. Najst. dokumenti so iz 1140. A. ima ok. 620 fondov in zb. oz. ok. 1100 m gradiva. Nastanek Nadškofijskega arhiva Maribor (ime od 2006) je povezan z razvojem mb. pokr. a., kamor je bilo cerkv. gradivo shranjeno 1965; od 1994 je samostojen. Ima ok. 480 fondov in zb. z ok. 1800 m gradiva (najst. iz 13. st., glavnina po 1597). Škofijski arhiv Koper je tesno povezan z delovanjem škofije, ki je bila 1829 združena s trž. škofijo, a gradivo po obnovi kp. škofije 1946 še ni bilo vrnjeno iz Ts. A. ima 25 fondov z ok. 95 m gradiva; v gradivu kp. kapitlja so najst. dokumenti s konca 11. st. Od posebnih a. je Zgodovinski arhiv CK ZKS (ust. 1949) od 1990 v sestavi ARS. Pri INZ v Lj je po 1959 nastal a., ki je zbiral, hranil in obj. gradivo o delavskem gibanju pred 1941, gradivo organov in ustanov NOG, okupatorjev in njihovih sodelavcev, po 1945 pa gradivo oblastnih in polit. organov v Slovenskem primorju ter ZSM in GO AFŽ. Ti fondi so od 1992 v sestavi ARS. Od 1998 je v ARS vključen tudi del gradiva po 1945 ust. a. ministrstva za notranje zadeve. Posebna a. delujeta pri ministrstvu za obrambo in pri UL. Arhivsko gradivo zbirajo tudi Slovenci v Avstr. (pri Znanstvenem inštitutu v Clc), It. (Odsek za zgodovino pri NŠK ter SLORI v Ts) in na Madž. Z izkušnjami, usposabljanjem in predpisi (mdr. o odbiranju in izročanju gradiva, izdelavi evidenc arhivskega gradiva ter njegovi uporabi) se je dejavnost a. razširila od nekdanjega nenačrtnega zbiranja in prevzemanja st. gradiva na stalno spremljanje nastajanja gradiva in na skrb zanj že pri ustvarjalcih. Zaradi fizične zaščite gradiva idr. varnostnih razlogov od 1956 arhivsko gradivo sistematično mikrofilmajo, fizično poškodovanega konzervirajo oz. restavrirajo. V zadnjih 20 letih se je izboljšala izobrazbena oz. strok. raven arhivskih delavcev (1986 je od ok. 110 strok. delavcev pol. imela visoko izobrazbo, 2008 je bilo od 196 zaposlenih 81 z visoko izobrazbo, 27 mag. in 15 dr. znanosti). ARHIVI NA TUJEM Za preučevanje slov. preteklosti so glede na razl. drž. okvire pomembni tudi a. in arhivsko gradivo v tujini. V Bgd so bili poleg nekdanjega Arhiva Jugoslavije taki a. spominskega centra J. Broza Tita, sekretariatov/ministrstev za notranje in zun. zadeve, Vojnozgodovinskega inštituta in CK ZKJ. Razisk. tehtne dokumente o SloGorici

Ime V Sloveniji Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja Arhiv Republike Slovenije Nadškofijski arhiv Ljubljana Nadškofijski arhiv Maribor Pokrajinski arhiv Koper Pokrajinski arhiv Maribor Pokrajinski arhiv Nova Gorica Škofijski arhiv Koper Zgodovinski arhiv Celje Zgodovinski arhiv Ljubljana Zgodovinski arhiv pri CK KPS Zgodovinski arhiv Ptuj Na tujem Arhiv Jugoslavije Arhiv Vojnozgodovinskega inštituta v Beogradu Arhiv Zalske županije v Zalaegerszegu Arhiv Železne županije v Sombotelu Avstrijski državni arhiv na Dunaju Bavarski glavni državni arhiv v Münchnu Centralni državni arhiv v Rimu Centralni partijski arhiv v Moskvi Deželni cerkveni arhiv v Budimpešti Državni arhiv v Benetkah Državni arhiv v Budimpešti Državni arhiv v Gorici Državni arhiv v Trstu Državni arhiv v Vidmu Koroški deželni arhiv v Celovcu Metropolitanski arhiv v Zagrebu Nadškofijski arhiv v Salzburgu Štajerski deželni arhiv v Gradcu Vatikanski arhiv Zvezni arhiv v Koblenzu

Leto ustanovitve

Značilnosti

1958 1887

zdaj del Arhiva Republike Slovenije začel kot deželni (od 1926 državni) arhiv; do 1945 del Narodnega muzeja

okoli 1600 1994 1956 1929 1952 1977 1956 1950 1948 1955

prej v okviru pokrajinskega arhiva začel kot del knjižnice1868 deloval 1934−45, obnovljen 1952 dejansko vsaj od 1810 začel kot del muzeja po 1882 začel kot mestni arhiv 1898 zdaj del Arhiva Republike Slovenije začel kot del muzeja po 1918

1950 1945

hrani tudi nekdanji arhiv CK ZKJ

1749

javni od 1868

1815 1756 okoli 1880 1926 1904

1868 18. st. po 1945

v 17. st. tajni

vencih na Hrv. in slov.-hrv. odnosih hranijo a. v Zgb, Varaždinu in na Reki. Dragoceni so dun. (Avstrijski državni arhiv, Hišni, dvorni in državni arhiv, Splošni upravni arhiv, Finančni arhiv in arhiv dvorne komore, Vojni arhiv, Prometni arhiv), clc. (Koroški deželni arhiv) in graški a. (Štajerski deželni arhiv). Za Prekm. in Porabje je arhivsko gradivo v Državnem, Vojnem in Diplomatskem arhivu ter v Széchényijevi biblioteki v Budimpešti, pa tudi v a. Železne županije v Sombotelu in Zalske županije v Zalaegerszegu. Za dele Slovenskega primorja in Istre so do 1797 pomembni viri v Državnih arhivih v Benetkah in v Milanu, za Ilirske province (1809–13) v Nacionalnem arhivu v Parizu. Za to območje v poznejšem času so ključni fondi Centralnega državnega arhiva v Rimu ter drž. a. v Ts, Go in Vidmu, s stališča zavezniških uprav v Julijski krajini in STO pa Britanski nacionalni arhiv v Londonu. Za slov. ozemlje pod nacistično okupacijo je največ arhivskih fondov v Zveznem arhivu v Koblenzu, v Vojaš­ kem arhivu v Freiburgu ter v a. zun. ministrstva v Bonnu in v Centralnem državnem arhivu v Potsdamu. O del. in komunist. gibanju so pomembni arhivski fondi v nekdanjem Centralnem partijskem arhivu Instituta marksizma-leninizma v Moskvi. Posebej pomembni so a. RKC: Vatikanski arhiv idr. a. Svetega sedeža v Rimu (a. Kongregacije za širjenje vere) ter a. škofij in nadškofij na slov. območju, mdr. Nadškofijski arhiv v Salzburgu, a. krške škofije v Clc, gor. in videmske nadškofije ter oglejskega patriarhata (v več a. v Vidmu). Tehtno je gradivo tujih cerkv. ustanov z gospostvi na območju Slov. (freisinške škofije v Škofijskem arhivu München-Freising, briksenske škofije v

arhiv: Nahajališča za Slovence zgodovinsko pomembnega gradiva

39

SLOVENIKA prelom.indb 39

8/29/11 8:33 AM


arhivistika

Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, nekdanja Gruberjeva palača, 1773–82

Zoran Arnež

Škofijskem arhivu v Briksnu/Bressanone). O evangeličanski Cerkvi v Prekm. je pomembno arhivsko gradivo Deželnega cerkvenega arhiva v Budimpešti. Od osamosvojitve si RS prizadeva iz drugih držav dobiti arhivsko gradivo ustanov, ki so imele sedež na območju Slov. Poleg mirovnih pogodb po 1. sv. v. so ta vprašanja reševali z meddrž. sporazumi (jsl.-avstr. 1923) ter protokoli in konvencijami (z It. 1950, potrjena z osimskimi sporazumi 1975, z Avstr. in Madž. 1958). Madž. je izročila arhivsko gradivo 1960 (za Slov. le malo), It. 1961 (ni še izročeno gradivo iz Kp), Avstr. ga je začela vračati šele 1976, vendar ↗ restitucija nikjer še ni končana. — LIT: M. Smole, Zgodovina arhivistike in arhiv­ ske službe, 1976; 50 let Pokrajinskega arhiva Maribor. 1933–1983, 1983; Splošni pregled fondov in zbirk Mestnega arhiva ljubljanskega, 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, 1959; Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, 1960; Vodnik po arhivih Slovenije, 1965; Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ. SR Slovenija, 1984; Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije I– III, 1972–74; Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije I–II, 1975; S. Vilfan, Arhivski viri za zgodovino Slovencev 1848–1918, PZDG 10, 1970; J. Žontar, Arhivski viri za zgodovino Slovencev med leti 1918 in 1941, PZDG 10, 1970; T. Ferenc, Arhivsko gradivo za zgodovino narodno-osvobodilnega boja slovenskega naroda, PZDG 10, 1970; Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije I−III, 1999. arhivistika zgod Veda o arhivskem gradivu in ravnanju z njim. A. se je začela razvijati v 19. st. ob prevladi spoznanja, da je arhivsko gradivo ključni zgod. vir. V Slov. se je to empirično uveljavilo šele po 2. sv. v., a. pa se je utrdila po 1970. Predmet a. so vprašanja vrednotenja dok. gradiva in odbira arhivskega, načini in metode urejanja in popisovanja gradiva ter izdelava informativnih sredstev in pravil za njegovo uporabo. Prvi slov. zakon o arhivskem gradivu je iz 1966, 1978/79 pa je a. prvič postala visokošolski predmet (študij zgodovine na FF v Lj). Od 1978 izhaja strok. časopis Arhivi (podoben jsl. časopis Arhivist od 1951). — LIT: J. Žontar, Arhivska veda v 20. stoletju, 2003. Arhiv Republike Slovenije (kr. ARS; tudi Arhiv Slovenije, kr. AS) Osrednja slov. arhivska ustanova. Skrbi za arhivsko gradivo nekdanjih in sedanjih osrednjih in avtonomnih organov in skupnosti ter ključnih kult. ustanov in dejavnosti na območju Slov. Kot upravna organizacija v sestavi Ministrstva za kulturo opravlja strok. in upravne naloge varstva arhivskega gradiva skupnega pomena ter matično arhivsko službo; varuje tudi izročeno zasebno gradivo in nac. film. gradivo. Vodi evidenco omenjenih fondov in zbirk v državi in evidenco za Slovence pomembnega gradiva v tujini; ima osrednjo vlogo pri arhivskem izobraževanju in ↗ restituciji. Z zbiranjem listin in rokopisov se je od 1821 ukvarjal Deželni muzej v Lj (↗ arhiv). Pobude Zgodovinskega društva za Kranjsko 1859 in 1869 za ust. dež. arhiva niso bile uspešne, je pa za arhivsko gradivo pri dež. muzeju od 1887 skrbel poseben arhivar. Tudi 1926 ust. Državni arhiv je ostal le enota dež. muzeja. 31. 10. 1945 pa je bil ust. Osrednji državni arhiv Slovenije, 1953 preim. v Državni arhiv LRS, 1966 v Arhiv Slovenije, 1974 Arhiv SRS, od 1991 nosi sedanje ime. Prostore

ima v Gruberjevi palači v Lj, depoje še na 9 lokacijah. Obseg in sestava fondov in zbirk ARS so razvidni v vodnikih, pregledih fondov, inventarjih, katalogih, monografijah, zbirkah idr. objavah sodelavcev; v seriji Viri obj. arhivsko gradivo. V sestavi ARS so center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva, sektor za elektronske arhive ter Slovenski filmski arhiv (kot oddelek ust. 1968). — LIT: E. Umek idr., Arhiv SR Slovenije in Gruberjeva palača, 1982; Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije I−III, 1999; Arhiv Republike Slovenije, 2005. aristotelizem filoz Filozofski sistem Aristotela (384– 322 pr. n. š.) in njegovih učencev (peripatetikov) ali filoz. smeri, ki se sklicujejo na Aristotela. Novoplatonistični razlagalci so Aristotelovo filozofijo tolmačili v duhu metafizike Plotina (205–270 pr. n. š.). A. M. S. Boethius (480–524) je v lat. posredoval Evropi Aristotelovo logiko. Visoka sholastika je preučevala zlasti Aristotelovo metafiziko in fiziko. Tomaž Akvinski (1225 ali 1226–74) je razlagal Aristotela v skladu s teol. ↗ avguštinizmom in razlago A. V. M. Averroesa (1126–98). K razkroju a. je pripomogel nominalizem W. Occamskega (1270–1349). A. se ohranja v neotomizmu in tudi spoznavni teoriji in praktični filozofiji H. Ritterja (1791–1869). Na Slov. je a. navzoč v večini srv. spisov, vendar v skotistični razlagi Aristotela. Posebno mesto imajo Aristotelove filoz. in zlasti estetske misli v delih F. Lampeta (1859–1900) in deloma A. Ušeničnika. A. se ohranja v slov. tomistični tradiciji (↗ tomizem). Arnež, Zoran (polno i. Z. Marij A.) (Lj, 7. 4. 1953) Kirurg. 1976 je dipl. na MF v Lj, 1989 dokt. na MF v Novem Sadu. V Lj je 1977–2001 delal na Kliniki za plastično kirurgijo in opekline, bil od 1990 njen predstojnik, od 1994 redni prof. na MF. Od 1996 je bil strokovni direktor Kirurške klinike KC, 2001–05 KC. 2007 je postal predstojnik klinike za plastično kirurgijo v Ts in predstojnik katedre za plastično kirurgijo in opekline na MF v Ts. Posvetil se je plastični rekonstrukcijski in estetski kirurgiji ter kirurgiji opeklin in roke; uvedel je številne izvirne kirurške metode. Posebej se je uveljavil pri mikrokirurških rekonstrukcijah tkiv, transplantaciji prostih režnjev in zdravljenju obsežnih opeklin z laboratorijsko vzgojenimi keratinociti. 2004 je bil izvoljen za preds. Evropskega združenja za plastično in rekonstruktivno kirurgijo. Je avtor več kot 150 znan. in strok. člankov. Član Evropske AZU v Salzburgu (2003); ambasador znanosti RS 2000.

40

SLOVENIKA prelom.indb 40

8/29/11 8:33 AM


astronomija

Arnič, Blaž (Luče ob Savinji, 31. 1. 1901–1. 2. 1970, Sor-

ško polje) Skladatelj. Kompozicijo je študiral na konservatoriju v Lj, na Novem dunajskem konservatoriju (1930–32), v Varšavi (1938) in Parizu (1939). Med 2. sv. v. je sodeloval v OF in bil interniran v Dachauu. Od 1945 je kot redni prof. za kompozicijo poučeval na AG v Lj. Bil je eden najbolj izraznih slov. simfonikov; skladal je pretežno programsko zasnovana dela v novoromantično realističnem, širokopoteznem izrazu in večinoma svobodnih oblikah (9 simfonij, 12 simfoničnih pesnitev). Navdihovali so ga ljud. pripovedke, gorska narava, sakralna tematika, doživetja vojne in NOB. Pisal je še koncerte za najrazličnejša glasbila, zborovske pesmi, samospeve, komorna dela in film. glasbo. Prešernova n. 1947. — DELO: ORKESTRALNO Te Deum, simfonija za orkester, orgle in mešani zbor, 1932; Duma, simfonija za orkester, bas in mešani zbor, 1933; Ples čarovnic, simfonična pesnitev, 1938; Pesem planin, simfonična pesnitev, 1940; Vojne vihre, simfonija, 1941; Gozdovi pojejo, simfonična pesnitev, 1945; Simfonija dela, 1948; Koncert za violino in orkester št. 1, 1952; Pastoralna simfonična pesnitev za violončelo in orkester, 1960; Vojna in mir, simfonija za soliste, zbor in simfonični orkester, 1960; Divja jaga, simfonična pesnitev, 1966; Koncert za violino in orkester št. 3, 1966; SCENSKOGLASBENO Uvertura h komični operi, 1932; VOKALNO-INSTRUMENTALNO Z vlakom, kantata za mešani zbor, vokalne soliste in orkester, 1954. Arnulf Karantanski (?, ok. 850–8. 12. 899, Regensburg, Nem.) Vladar. Bil je nezakonski sin v.frankovskega kralja Karlmana in je 876 dobil v upravo skoraj celotno sedanje slov. ozemlje. V Karantanskem kraljestvu (ime Karantanija iz sočasnih virov) je imel veliko samostojnost. 882–884 se je vojskoval z velikomoravskim knezom Svetopolkom in 885 z njim samostojno sklenil mir. Ko mu je verjetno cesar Karel Debeli vzel Karantanijo, je 887 s pomočjo bavarske in slovan. vojske od njega izsilil naslov v.frankovskega kralja. 891 je na s. premagal Normane, pozneje pa šel z vojsko v It., kjer je bil 896 kot zadnji Karoling kronan za rim.-nem. cesarja. — LIT: H. Appelt, Arnulf von Kärnten und das Karolingerreich, Kärntner Hochschulwochen-berichte, št. 6, 1960. arondacija ekon, agr Zaokrožanje razdrobljenih kmet. zemljišč s prisilno zamenjavo. Z a. združujejo in zamenjujejo razmetane parcele v enoten, večji kompleks v korist enega uporabnika; lastnik pripojene parcele dobi v zameno drugo zemljišče, ob slabši kakovosti še odškodnino. ↗ Agrarna politika je še v 19. st. malo posegala v zemljiška razmerja (↗ agrarna operacija), vendar je avstr. zakonodaja a. kot upravnoekon. ukrep uvajala vsaj od 1868, zlasti z dež. zakonom o a. 1890. V povojni Jsl. so začeli a. izvajati 1948. Zajele so le družb. sektor; potekale so v korist družb. kmet. organizacij, in sicer na podlagi zakona o ↗ agrarni reformi in kolonizaciji 1945 in zlasti zakona o zemljiškem fondu spl. ljud. premoženja in dodeljevanju zemlje kmet. organizacijam 1953. A. v obliki ↗ komasacije v korist individualnih posestev je omogočal šele zakon o izkoriščanju zemljišč iz 1959, še določneje pa zakona o kmet. zemljiščih iz 1973 in 1979. Družb. gospodarstva so 1963–70 z a. pridobila precej zemljišč v strnjenih obsegih, ki so omogočili gospodarnejšo uporabo me­

hanizacije, hitrejše in cenejše obdelovanje ter boljše možnosti za usmerjeno tržno pridelavo. Pozneje so a. zajele tudi razdrobljeno zasebno kmet. posest. — LIT: J. Žilih, Arondacija ali komasacija, Socialistično kmetijstvo in gozdarstvo, št. 4, 1963; Kmetijska zemljišča, 1979; Posestna sestava in kmetijska politika, 2001. asanacija geogr Ukrepi za izboljšanje urbanističnih, stanovanjskih in komunalnih razmer v starih mestnih predelih. Oblika mestne prenove je povezana tudi z varstvom kult. dediščine in soc. spremembami v prizadeti četrti ter z gosp. ukrepi za oživljanje mestnih jeder. V Slov. so a. izvajali predvsem v jedrih srv. mest (Lj, Mb, Ormož, Škofja Loka, Izola, Kr, Radovljica, Kamnik, Tržič, Piran, Kp, Nm, Ce). asfalt kem, gradb Mešanica kamnitega gradiva in veziva za asfaltiranje. Gradivo so usedlinske kamnine, vezivo pa lahko čisti bitumen, bitumen z dodatki polimerov ali katran. Asfaltne mešanice pripravljajo v asfaltnih bazah (prva v Slov. v Trebnjem 1958). Vezivo pri 170 °C mešajo s kameno moko kot polnilom in s kamnitim gradivom izbranih velikosti (od 2 mm do 31 mm). V Slov. se je z a. 1920–30 prvi ukvarjal A. Res. Prvič so a. uporabili na gorenj. cesti (1936, S. Janežič). asimilacija sociol Prevzemanje načina življenja idr. kult. značilnosti dominantne soc. skupine na račun izginjanja lastne identitete. Asimilirana etn. skupina izgublja svojo identiteto in prevzema tujo zaradi pritiskov družb. okolja; zato t. i. prostovoljna a. ne obstaja, saj je pogoj zanjo neenaka razporeditev družb. moči in sovpadanje družb. neenakosti z etn., versko ali kakšno drugo kolektivno identifikacijo. Slovenci so bili podvrženi vsaj 3 prisilnim a.: ↗ germanizaciji, ↗ italijanizaciji in ↗ madžarizaciji. A. so izpostavljeni tudi izseljenci in zamejci ter v Slov. živeči pripadniki drugih narodov in priseljenci, zlasti od osamosvojitve naprej. Astra Trgovsko, proizvodno in storitveno podjetje s sedežem v Lj. Ust. je bilo 1951 kot servis za tekstil, kožo in gumo ter se 1959 preoblikovalo v proizvodno in veletrg. organizacijo. A. je združevala proizvodna podjetja razl. asortimana po vsej Slov. ter ponekod na Hrv. in v Srb., veletrg., malotrg. in zunanjetrg. podjetja ter predstavništva in skladišča pa po vseh gl. središčih v Jsl. 1985 je imel SOZD A. skoraj 4000 zaposlenih in v medn. menjavi dosegel ok. 12 mio. dolarjev prometa. V obd. privatizacije po 1990 se je A. razdrobila, lastniško preoblikovala in specializirala na teh. trgovino. astronomija astr Naravoslovna veda, ki preučuje nastanek, zgradbo, gibanje in razvoj vesoljskih teles, zgradbo prostora med vesoljskimi telesi in vesolja kot celote. Kot ena najst. ved se je razvijala vzporedno z razvojem instrumentov, tehnologije, matematike, fizike, kemije. Med znan. vejami a. so astrometrija, astrofizika, kozmologija, radijska a., rentgenska a. Na Slov. so se z a. sprva ukvarjali posamezniki. Med pomembnejše se uvršča Herman Koroški iz 12. st., ki je prev. arabska in gr. astronomska dela v lat. V 13. st. je deloval v Lj astronom J. Lezicij. V 15. st. se je z a. ukvarjal B. Perger, prof. lat. in matematike na dun. univ. A. Perlah iz Svečine, prof. matematike, astronomije in medicine na Du, je izd. astronomske efemeride, izdelal je astrolab in z njim opazoval planet Merkur. Ljubljančan J. Strauss je v knjižici opisal opazovanje velikega svetlega kometa

Blaž Arnič

41

SLOVENIKA prelom.indb 41

8/29/11 8:33 AM


astronomski observatorij

meteorit iz Javorij (Škofja Loka); železovo-nikljev oktaedrit z maso 4 920 g, najden blizu Javorij v Poljanski dolini naključno novembra 2009; podatkov o padcu ni

meteorit Avče; železovo-nikljev heksaedrit z maso 1230 g, najden v senožeti blizu Avč takoj po padcu 31. 3. 1908; hrani Naravoslovni muzej na Dunaju meteorit Jesenice; kamniti hondrit, po padcu 9. 4. 2009 na različnih mestih Mežakle najdena kosa z maso 2 293 g in 956,4 g; določena je bila orbita meteorita; hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani

astronomija: Meteoriti, najdeni na Slovenskem

Anton Aškerc

1577. Pomemben evr. astronom N. Frischlin je med svojim delovanjem v Lj dokočal delo De astronomiae artis (1586). Jezuita A. Cergol iz Vipavskega Križa in A. Kobav iz Cerknice sta obj. več razprav iz kronologije. J. J. Olben iz Kr je izd. v Linzu astronomske efemeride za 1704 in jim dodal osnovne podatke o dnevni svetlobi glede na zemljepisno lego in letni čas. B. Ferreti si je v Lj zgradil zvezdarno in napisal več astronomskih del (ohranjeni so le naslovi). J. J. Hočevar iz Nm je napisal knjigo o kometih in opazovanju zvezd in planetov. Jezuit B. Steiner, prof. filozofije in matematike v Lj, je obj. razprave o izračunu, izdelavi in postavitvi sončnih ur. Jezuit F. Breckerfeld iz Lj, astronom v kraljevi zvezdarni v Cluju v Romuniji, je napisal več priročnikov iz horologije. I. D. Florjančič de Grienfeld iz Lj je izd. prvi zemljevid Kranj. (1744) in napisal knjigo o gnomoniki (nauk o sončnih urah). Jezuit, matematik in astronom J. Schöttl iz avstr. Štaj. je 1761 v Lj opazoval navidezni prehod Venere čez Sončevo ploskvico in o tem zapustil spis. Jezuit A. Hallerstein iz Mengša je kot misijonar na Kitajskem zbral in uredil astronomska opazovanja očetov pekinškega jezuitskega kolegija od 1717 do 1752. Jezuit K. Tirnberger s Ptuja, upravnik graške in dun. zvezdarne, je izd. knjigo o opazovanju Jupitrovih satelitov. J. Vega je obj. nekaj del o Zemlji kot vesoljskem telesu in o določitvi mas vesoljskih teles. Prvi v slov. pisani poljudni sestavki iz a. so iz sredine 19. st. Z njimi sta M. Vrtovec in V. Ogrinc postavila temelj slov. astronomskemu izrazoslovju. M. Vodušek je obj. številne razprave iz sferne in teoretične a. I. Tomec je poročal o rezultatih svojih opazovanj Sončeve dejavnosti v Kamniku, nato v Lj. P. Kunaver je imel več lastnih opazovalnic Sonca, vodil je mladinske zvezdarne, napisal veliko člankov in knjig o opisni a. L. Čermelj je napisal Ljudsko astronomijo (1930), C. Pirc Rimsko cesto (1944). V slov. revijah je pisal o a. matematik in fizik S. Breskvar. Posebej po 1945 so a. začele popularizirati številne revije (Proteus, Presek, Pionir, Živjenje in tehnika). 1947 je bila ust. katedra za a. na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Lj, 1959 je F. Dominko ust. Astronomsko-geofizikalni observatorij v Lj. Poleg publikacij observatorija obj. strok. prispevke iz a. Obzornik za matematiko in fiziko, od 1993 mesečnik Spika. Sred.šol. učbenike iz a. so napisali mdr. J. Reisner (Osnovni nauki astronomije, 1921), Čermelj (Kozmografija, 1934), F. Avsec, M. Prosen (Astronomija, 1971). V 80. letih 20. st. je študij a. na FMF v Lj

A. Čadež s T. Zwittrom usmeril v astrofizikalne raziskave in medn. povezave. Številni slov. astronomi delujejo tudi v razisk. institucijah po svetu (A. Gomboc, U. Seljak, M. Bradač, A. Prša, A. Slosar). Pri popularizaciji a. so pomembna astronomska društva; Astronomsko društvo Javornik je bilo ust. 1979, 2010 je v Slov. delovalo ok. 20 društev. — LIT: P. Grošelj, Vesolje– Zemlja–Človek, 1957; V. Murko, Starejši slovenski znanstveniki in njihova vloga v evropski kulturni zgodovini. Astronomi, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2, 1974; S. Južnič, M. Prosen, Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem (12.– 21. stoletje), 2007. astronomski observatorij astr Ustanova za opazovanje in raziskovanje nebesnih pojavov in vesoljskih teles. Prva astronomska opazovanja so se začela v neolitiku. Pomemben razvoj so a. o. doživeli v 17. st. po odkritju daljnogleda in v 20. st. z razvojem novih tehnologij. Vesoljska tehnika je omogočila tudi vesoljske observatorije. Najpomembnejši a. o. v Slov. je Astronomsko-geofizikalni observatorij Golovec v Lj. 1959 ga je na UL ust. F. Dominko in bil do 1967 njegov predstojnik. Po adaptaciji voj. stavbe na Golovcu, dograditvi novega krila s kletjo za seizmografe in vrtljive kupole s premerom 6 m sta bila 1961 zgrajena opazovalna paviljona s premakljivima strehama. Observatorij je imel astronomski in geofiz. oddelek. Prvi je z astronomskimi metodami določil natančno lego observatorija (1963–73), od 1947 pripravlja vsakoletne astronomske efemeride za Slov. Naše nebo in Zemlja in skrbi za časovno službo. Geofiz. oddelek je skrbel za nepretrgan zapis potresnih pojavov (od 20. 6. 1959); iz makroseizmičnih podatkov so izdelali katalog potresov v Slov. od 8. stopnje naprej. 1980 je ta del observatorija prešel na Seizmološki zavod SR Slovenije. Astronomski del upravlja FMF in služi izobraževanju študentov; od 2004 je opremljen s sodobnim 70-cm teleskopom Vega. Observatorij ima obsežno astronomsko knjižnico. Med amaterskimi a. o. v Slov. je največji Observatorij Črni Vrh; zgrajen je bil 1985, njegov ust. je H. Mikuž. Do 2010 so z avtomatiziranim teleskopom v njem odkrili več kot 560 asteroidov (od teh jih ima 8 slov. imena), 2 kometa, 8 supernov, 5 ostankov izbruhov sevanja gama in 2 spremenljivi zvezdi. Aškerc, Anton (Senožete, Laško, 9. 1. 1856–10. 6. 1912, Lj) Pesnik, prevajalec. Bogoslovje v Mb je končal 1881. Bil je svobodomiseln, zato so ga prestavljali v odročne župnije; 1898 se je predčasno upokojil in postal mestni arhivar v Lj. Od 1881 je obj. pesmi v LZ. Po začetkih v liriki se je preusmeril v epiko; z romancami in baladami je izrazil podobe stvarnosti, nar. zavest, dvome o katolištvu in vsakršnih dogmah, iskal rešitev v v. verstvih in prikazoval soc. stvarnost, posebno v pesmih iz prvih zb. (Balade in romance, 1890; Lirske in epske poezije, 1896), Svetopolkova oporoka, Slovenska legenda, Moja muza, Mi vstajamo, Prva mučenica, Jaz, Krišna ter cikla Stara pravda in Iz pesmarice neznanega siromaka. Mojstrsko je oblikoval balade (Brodnik, Godčeva balada, Pravljica o koscu). Kritikom, predvsem A. Mahniču, je pisal satirične parabole (Firduzi in derviš). Tretja zb., Nove poezije (1900), je razkrila upadanje pesniške moči, kar je bilo še opazneje v naslednjih

42

SLOVENIKA prelom.indb 42

8/29/11 8:33 AM


atletika

pesnitvah. Prev. je zlasti rus. poezijo. Večkrat je potoval po v. Evropi (Dva izleta na Rusko, 1903) in bližnjih deželah. Obj. je članke, podlistke, kritike in polemike. Kot ur. LZ 1900–02 je bil naklonjen pesnikom moderne; kmalu pa se je z njimi idejno razšel. — DELO: Četrti zbornik poezij, 1904; Zlatorog, 1904; Primož Trubar, 1905; Mučeniki, 1906; Akropolis in piramide, 1909; Pesnitve. Peti zbornik, 1910; Zbrano delo I–VII, 1946–93. — LIT: M. Boršnik, Anton Aškerc, 1981. ateizem relig Zanikanje obstoja boga in nadnaravnih bitij. Pojem je relativen, odvisen od vsebine, z njim so se ukvarjali že v antiki (Epikur, Heraklit, Demoklit). Teoretični a. zanika obstoj boga in možnost spoznave boga (med predstavniki L. Feuerbach), praktični a. pa je a. tistih, ki sicer ne zanikajo obstoja boga, a ne potrebujejo vere in se z njo ne ukvarjajo. Med teoretične vrste a. sodi marksistični a., ki je postal v stalinistični različici primer borbenega oz. dogmatskega a., nastrojenega proti religiji. Prve razprave o a. na Slov. so iz 19. st. (L. Jeran, A. Mahnič). 1991 se je za ateiste izreklo 4,4 %, 2002 pa 10,1 % preb. Po Slovenskem javnem mnenju 2008 je bilo prepričanih ateistov in nevernih 25,3 %, t. i. praktičnih ateistov, ki si ne vzamejo časa za molitev, meditacijo, kontemplacijo ali kaj podobnega, pa je po Slovenskem javnem mnenju 2005 49,5 %. — LIT: A. Dawkins, Bog kot zabloda, 2007; Vrednote na prehodu IV, 2009; Demografske podobe Slovenije 2008, 2010. Atelšek, Ivan (Prihova, Nazarje, 21. 8. 1928) Gospodarstvenik. 1959 je končal ekon. sred. šolo. 1953–80 je bil generalni direktor tovarne gospodinjske opreme Gorenje v Velenju, nato je delal v Ljubljanski banki Združeni banki in Interesni skupnosti elektrogospodarstva Slovenije. Zaslužen je za dvig produktivnosti, uveljavitev velikoserijske proizvodnje in izvozne usmeritve Gorenja, širitev njegovega proizvodnega asortimenta ter uveljavljanje tehnol. novosti in razvoj kooperacije. Kraigherjeva n. 1969. Atlantska listina (angl. Atlantic Charter) Izjava vlad ZDA in VB o načelih ureditve sveta po 2. sv. v. Podpisala sta jo F. D. Roosevelt in W. Churchill 12. 8. 1941 med srečanjem na Atlantiku ob Novi Fundlandiji. Z A. l. sta se izrekla proti voj. spreminjanju drž. ozemelj, za svobodo narodov pri izbiri vladavine, za enake gosp. možnosti vseh držav ter za boljše sodelovanje, napredek, delovne razmere in soc. varnost, za svet brez strahu in tiranije, za svobodo plovbe, za mir v svetu in zoper uporabo sile. Vsebino A. l. je že 24. 9. 1941 podprlo 15 vlad (mdr. jsl. v Londonu), nanjo sta se glede svobodne izbire ureditve sklicevali vodstvi jsl. NOG in slov. OF v Temeljnih točkah. atlas geogr Zbirka zemljevidov ali slik v obliki knjige. Najpogostejši so geogr. a., redkejši zgod., dialektološki, anatomski idr. A. prikazuje celotno zemeljsko površje (svetovni a.), regijo (regionalni a.) ali posamezno drž. (nacionalni a.). Naravne in družb.geogr. elemente prikazuje splošni a. Prvo zbirko geogr. kart je prispeval antični kartograf Ptolemaj. V Evropi so po njegovih predlogah nastali prvi a. v 15. st., najst. izvirne a. so v 16. st. izdelali kartografi it. in nizozemske šole. Za nadaljnji razvoj je bil najpomembnejši Atlas G. Mercatorja iz 1595. Z razvojem ↗ kartografije, večjo raziska-

nostjo in posebnimi potrebami je nastalo več tematskih a. (klimatski, zgod., kmet., prometni idr.). V dobi računalniške tehnologije so bili prikazi zemeljskega površja nadgrajeni v ↗ geografske informacijske sisteme. Posebna zvrst so šolski a., namenjeni izobraževanju. V 19. st. je bil v Slov. najbolj razširjen geogr. a. za o. š. in sred. strok. šole (1860) in geogr. a. za sred. šole (1861) B. Kocena, oba v nem.; 1870–77 je SM izd. Atlant (slov. besedilo priredil M. Cigale). Po 2. sv. v. je založba Učila izd. Školski atlas (1956), Mladinska knjiga Veliki atlas sveta (1972), Atlas sveta za osnovne in srednje šole (1979, 20109), Atlas (1983), Atlas Slovenije (1985, 20064), 1998 pa Atlas sveta 2000 in Interaktivni atlas Slovenije. Cankarjeva založba je 1973 izd. Moj prvi atlas, 1990 Biblijski atlas, 1991 pa The Times atlas sveta. Državna založba Slovenije je 1992 izd. Veliki družinski atlas, 1996 Veliki atlas sveta in 1998 Geografski atlas Slovenije.

Ivan Atelšek

atletika: Maraton treh src v Radencih, 2011 šport Športna panoga, ki zajema hojo, tek, skoke in mete ter v okviru teh številne šp. discipline. Do 2. sv. v. se je delila v lahko a. (zdaj a.) in težko a. (↗ boks, ↗ dviganje uteži, ↗ rokoborba). Začetki a. segajo v 5. st. pr. n. š. v antično Grčijo, v 19. st. je bila uvedena v angl. šolah, nato se je razširila po vsem svetu, od 1896 je poglavitna sestavina poletnih OI in osnova za vrhunske dosežke v drugih športih. Na Slov. se je a. kot tekmovalni šport pojavila 1887 pri nm. Sokolu, 1891 je član celj. Sokola M. Benčan uspešno nastopil v mnogoboju v Pragi. Po 1913 se je a. začela uveljavljati v atletski sekciji lj. šp. kluba Ilirija in pri Športni zvezi Slovenije, kjer so 1921 ust. lahkoatletski odsek. Prvo slov. prvenstvo je bilo v Lj 1920, 1922 je S. Perpar na jsl. prvenstvu zmagal v teku na 100 in 200 m, 1925 so bile atletinje Ilirije jsl. ekipne prvakinje. F. Bernik je v Zgb 1926 v suvanju krogle (8,67 m) dosegla neuradni svet. rekord, isto leto je M. Križ v Pragi presegla svet. rekord v metu diska z 31,25 m, metalec kladiva M. Stepišnik se je 1940 z rezultatom 54,64 m uvrstil na 6. mesto svet. atletske lestvice. Pred 2. sv. v. so bila središča a. Lj, Ce in Mb, nekateri atleti so nastopili tudi že na OI in EP. Po 1945 je bilo ust. več klubov, mdr. v Ce ↗ Kladivar, v Lj Olimpija in Ljubljana, v Mb Branik in Maribor, v NGo Gorica, v Kr Triglav. Za razvoj vrhunske a. je bila pomembna a. v šol. šp. društvih, za razvoj teka množična tekmovanja v krosu. Med najvažnejše tekmovalne dosežke sodijo po 1945 osvojitve ekipnega prvenstva Jsl. (Kladivar, Odred-Olim-

atletika

Atlas Slovenije, 20064

43

SLOVENIKA prelom.indb 43

8/29/11 8:33 AM


atmosfera

Disciplina Moški 100 m 200 m 400 m 800 m 1500 m 5000 m 10 000 m 3000 m zapreke 110 m ovire 400 m ovire maraton hoja 20 km hoja 50 km skok v višino skok s palico skok v daljino troskok suvanje krogle met diska met kladiva met kopja deseteroboj 4 x 100 m

Dosežek

Rekorder/ka

Kraj

10,13 s 20,47 s 45,43 s 1:46,84 min 3:39,29 min 13:32,8 min 28:32,86 min 8:16,96 min 13,56 s 49,11 s 2:11,50 uri 1:28,03.2 ura 4:18,28 ure 2,31 m 5,61 m 8,40 m 16,82 m 20,76 m 64,79 m 82,58 m 79,32 m 7698 točk 39,20 s

Osaka Atene Sevilla Zagreb Zagreb Berlin Lausanne Ostrava Novo mesto Maribor Torino Postojna Dunaj Ljubljana Zagreb Celje Ljubljana Solun Novo mesto Celje Ankara Maribor Sevilla

4 x 400 m

3:02,70 min

Matic Osovnikar Matic Osovnikar Matija Šestak Rafko Marinič Aleš Tomič Peter Svet Stanislav Rozman Boštjan Buč Damjan Zlatnar Rok Kopitar Roman Kejžar Milan Balek Milan Balek Rožle Prezelj Jurij Rovan Gregor Cankar Boštjan Šimunič Miroslav Vodovnik Igor Primc Primož Kozmus Milan Stijepovič Damjan Sitar Rok Predanič, Matic Osovnikar, Boštjan Fridrih, Jan Žumer Miro Kocuvan, Boštjan Horvat, Jože Vrtačič, Matija Šestak

Ženske 100 m 200 m 400 m 800 m 1500 m 5000 m 10 000 m maraton 100 m ovire 400 m ovire hoja 10 km skok v višino skok s palico skok v daljino troskok suvanje krogle met diska met kladiva met kopja sedmeroboj 4 x 100 m

11,09 s 22,72 s 52,02 s 1:55,19 min 4:02,13 min 15:15,40 min 31:06,63 min 2:27,33 uri 12,59 s 56,63 s 1:02,34.84 ura 2,00 m 4,50 m 6,78 m 15,03 m 18,10 m 52,42 m 66,18 m 67,16 m 5698 točk 43,91 s

Naimette-Xhovemont Atene Ljubljana Heusden-Zolder Rim Hechtel Atene Amsterdam Atlanta Ljubljana Ljubljana Helsinki Velenje Ptuj Peking Nova Gorica Beograd Maribor Doha Maribor Pergine Valsugana

4 x 400 m

3:34,77 min

Merlene Ottey Merlene Ottey Brigita Langerholc Jolanda Čeplak Sonja Roman Helena Javornik Helena Javornik Helena Javornik Brigita Bukovec Meta Mačus Tanja Grgić Britta Bilač Tina Šutej Nina Kolarič Marija Šestak Nataša Erjavec Branka Bandur Barbara Špiler Martina Ratej Desanka Čalasan Alenka Bikar, Kristina Žumer, Maja Nose, Merlene Ottey Brigita Langerholc, Jolanda Čeplak, Anja Puc, Sara Orešnik

Sevilla

Solun

Datum 25. 8. 2007 24. 8. 2004 23. 8. 1999 25. 6. 1992   8. 7. 2002 12. 6. 1974 30. 6. 1983 12. 6. 2003 19. 6. 2007 3. 6. 1980 26. 3. 2000 28. 8. 1983 16.10. 1983 24. 1. 2004 8. 7. 2004 18. 5. 1997 1. 6. 2002 17. 6. 2006 10. 9. 1999 2. 9. 2009 16. 7. 1988 27.–28. 5. 2006 22. 6. 2002 28. 8. 1999

3. 8. 2004 23. 8. 2004 14. 8. 2000 20. 7. 2002 10. 7. 2009 7. 8. 1999 27. 8. 2004 17. 10. 2004 31. 7. 1996 1. 6. 2002 15. 6. 1991 14. 8. 1994 18. 7. 2010 29. 6. 2008 17. 8. 2008 14. 5. 1994 27. 6. 1986 28. 7. 2009 14. 5. 2010 29.–30. 5. 1999 25. 7. 2003 18. 6. 2006

Veljavnost decembra 2010. Upoštevane so olimpijske discipline.

1

atletika: Slovenski rekordi na prostem1

atletika: Kros v Ljubljani, 1963

pija, Maribor), olimpijski dosežki N.  Urbančič, S. Lorgerja in D. Stamejčič, medalji na EP (Lorger, Urbančič) ter izenačenje svet. rekorda na 80 m ovire 1964 (Stamejčič 10,5 s). Po osamosvojitvi Slov. so slov. atleti na OI, SP in EP dosegli najvišja odličja (B. Bilač, B. Bukovec, G. Cankar, A. Bikar, J. Perc, J. Čeplak, B. Langerholc, P. Kozmus). Atletska zveza Slovenije, ust. 1948 (prvi preds. D. Stepišnik), je bila 1992 sprejeta v medn. in evr. atletsko zvezo; združuje 66 društev z ok. 4000 tekmovalci (2009). Po 1980 se je začel kot veja atletike uveljavljati gorski tek. Tekmuje se v teku navkreber in teku gor-dol. Slov. tekmovalci so doslej nastopili na vseh SP; 2003 so osvojili 3 zlate medalje, 2010 organizirali SP (Kamnik–Velika planina). Za začetnika velja T. Šarf. v svet. vrh sodita tekačici M. Kosovelj in L. Krkoč ter tekač M. Kosovelj. Na paraolim-

pijskih igrah, EP in SP za invalide dosegajo v atletskih disciplinah najvišja odličja tudi invalidi (↗ šport invalidov). — LIT: 85 let slovenske atletike. 1920–2005, 2006. atmosfera meteor Tanek plinast plašč okrog vesoljskega telesa. Zemeljsko a. (ozračje) do višine 25 km sestavljajo dušik, kisik, vodna para, ogljikov dioksid, nekateri žlahtni plini, ozon v spremenljivih količinah ter primesi onesnaženega zraka (žveplov in dušikov dioksid, dim, prah itd.). Gostota zraka z višino pada; ok. 80 % mase a. je v sp. delu do višine ok. 10 km, t. i. troposferi, v njej nastaja vreme; temperatura zraka v troposferi z višino pada (v povprečju za 6,5 °C na 1000 m). Nad njo, do višine ok. 50 km, je stratosfera, še višje mezosfera in ionosfera. V navpični smeri a. poteka prenos sončne energije, v vodoravni smeri se energija prenaša z gibanjem zračnih mas. A. omogoča življenje na Zemlji, ustvarja vremenske procese in pojave, kroženje vode, klimatske pasove, varuje pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem; z učinkom tople grede povzroča višje temperature pri tleh. Zaradi vrtenja in razl. ogrevanja Zemlje nastaja cirkulacija a., tj. gibanje zraka velikih razsežnosti (več 10 000 km), ki izravnava temperaturne razlike med ekvatorjem in polarnima območjema. V tropskem pasu in ob polih prevladujejo vzhodniki, v zmernih geogr. širinah zahodniki; pri tleh se ↗ veter lok. prilagaja reliefu, razporeditvi kopnega in morja idr. Cirkulacija a. oblikuje razl. klimatska območja. Za reliefno razgibano Slov. je značilno, da se pri tleh ohlajeni zrak pogosto ujame v dno kotlin in zato nastane temperaturna inverzija, ki predvsem pozimi vpliva na vreme v mnogih predelih Slov., na pojavljanje megle, onesnaženje zraka ipd. Zaradi cirkulacije a. vplivajo na vreme v Slov. hladni vetrovi s s.z. in v., topli z j. Vlažen zrak in padavine prinašajo navadno j. in z. vetrovi, ob pojavu severozahodnika se vreme izboljša; vzhodnik piha navadno pozimi in vzdržuje hladno in suho vreme. — LIT: A. Hočevar, Z. Petkovšek, Meteorologija. Osnove in nekatere aplikacije, 1977, 19953. Attems (tudi Attimis) Plemiška rodbina. A. so dobili ime po gradu v kraju Attimis (slov. ali morda nem. Ahten) ob slov.-romanski nar. meji v Furlaniji. Rodbina, izpričana od 12. st., se je razcepila na rodova Attems-Orso in Attems-Tridente. Prvi rod je bival v Furlaniji in izumrl 1817, drugi se je delil na čedajsko (izumrla 1835), gruarsko (izumrla 1678) in videmsko (izumrla 1949) vejo. Nikolaj (1424–83) je imel sinova Friderika (1447– 1517) in Lenarta (1449–1529). Friderik, ki se je 1473 priselil v Go, je bil začetnik velike rodbine avstr. A., Lenart (po rodu Attimis-Maniago) je živel predvsem v

44

SLOVENIKA prelom.indb 44

8/29/11 8:33 AM


Augustič

Furlaniji. Friderikova sinova sta bila začetnika 2 vej avstr. A. Starejši Hieronim (1477–1556) je bil svetokriškega (Heiligenkreuz) rodu (po gospostvu Sv. Križ v Vipavski dolini). To posest je Herman (1564–1611) odkupil 1605 od grofov Thurnov in bil povzdignjen med barone, njegovi potomci pa 1630 sprejeti med drž. grofe. Svetokriška veja se je pozneje razdelila na svetokriško, tanzenberško (Tanzenberg na Kor.) in ločniško (Ločnik blizu Go). Hermanov potomec Ignac (1652–1732) je z dedovanjem, poroko in predvsem z nakupi pridobil veliko posestev in gradov na Štaj. (Slovenska Bistrica, Podčetrtek, Dornava, Štatenberg, Brežice, Gösting) in A. so postali ena najmogočnejših štaj. fevd. družin (iz nje izhaja lj. škof Ernest Amadej, 1694– 1757, sin Ignaca, graditelj škofijske palače in cerkve v Gornjem Gradu). Začetnik druge veje, avstr. A., je bil Ulvin Wolfgang (1479–1551); ime Attems-Petzenstein je dobila po kraju Peč blizu Go. Prvi s tem naslovom je bil od 1580 Andrej (1527–97), najuglednejši predstavnik te veje pa gor. škof Karel Mihael (1711–74). Rodbina je bila sredi 16. st. povzdignjena v drž. grofe ter se je razdelila na podgorsko vejo (po Podgori blizu Go) in pečansko. Pripadniki obeh so dosegli pomembna mesta v avstr. javnem življenju, v dež. merilih predvsem na Gor. in Štaj. (1801–52 in 1893–1918 dež. glavarji Štaj.: Ferdinand Marija /1746–1820/, Ignac Marija /1774–1861/, Ferdinand /1847–1929/); pomemben je bil njihov vpliv na gosp., kult., umet. in cerkv. življenje. — LIT: Carlo Michele d'Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774) /.../, 1990. Attems, Karel Mihael (Go, 1. 7. 1711–8. 2. 1774, Go) Cerkveni dostojanstvenik. Pripadal je rodbinski veji Petzenstein. Bogoslovje je študiral v Rimu in bil 1735 promoviran. 1750 je bil im. za apostolskega vikarja avstr. dela oglejskega patriarhata s sedežem v Go in v Lj posvečen v škofa. Po odpravi patriarhata je bil 1752 ustoličen za prvega gor. nadškofa in metropolita z velikimi pristojnostmi (imel je jurisdikcijo nad večino slov. ozemlja). V Go je 1754 odprl prvo tiskarno, 1756 bolnišnico sv. Rafaela, 1757 bogoslovno semenišče, sklical pokr. sinodo, podpiral humanitarno dejavnost in dal v škofiji sezidati več cerkev. Prizadeval si je za zbližanje katol. in pravoslavne cerkve; 1752 je postal dvorni svetovalec Marije Terezije, ki mu je 1766 podelila knežji naslov. Zapisniki njegovih številnih kanoničnih vizitacij so dragocen zgod. vir; obj. je več spisov in govorov v lat. in slov. — DELO: Slovenske pridige, 1993. Atti e Memorie [áti e memórije] (polno i. A. e M. della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria; 1885–) Znanstveni letopis Istrskega društva za arheologijo in domoznanstvo. Do št. 52 so zv. (s prekinitvijo med 1. sv. v.) tiskali v Poreču (nekaj jih je izšlo zunaj serije), letnik 1946 je izšel v Benetkah; 1949 se je začela nova serija (v Benetkah, Pulju in Ts; do 1955 izšli 3 letniki, od 1956 izhaja vsakoletno). Časopis še vedno predvsem arheol., zgod., umet.zgod., etnol. in filol. obravnava preteklost Istre in njene okolice. Auersperg [ávərsperg-, tudi áveršperg-] (tudi Turjaški, Turjačani) Plemiška rodbina. Prvotni A. so izvirali iz Švabske ali Bavarske, pripadali so visokemu plemstvu, posest na Kranj. pa so dobili v 2. pol. 11. st. in sredi 13. st. izu-

mrli. Rod, ki se od takrat imenuje po gradu Turjak, izvira iz vrst nesvobodnih ministerialov kor. vojvod; kot prvi se 1220 omenja Errandus de Owersperch. V zač. 15. st. je postala rodbina pomembna zaradi obrambe pred pogostimi ↗ turškimi vpadi. Kar 9 Turjaških je nosilo funkcijo kranj. dež. glavarja, bili so tudi visoki poveljniki v Vojni krajini na Hrv. 1463 so dobili bratje Janez, Viljem in Jurij od cesarja Friderika III. čast dednega maršala, Engelhord Turjaški (1404–66) pa je postal pred 1455 vrhovni dedni dež. komornik na Kranj. in v Slovenski marki. Vitezi Turjaški so postali 1550 baroni, 1630 grofje. Po Engelhordu in Volkartu se je rod sredi 15. st. razdelil na turjaško in šumberško linijo. Ml. veja st. turjaške linije je bila 1653 povzdignjena v drž. kneze, pozneje v kočevske vojvode. Glavnino posesti so že v sred. veku poleg Turjaka sestavljala gospostva Ribnica, Čušperk, Hmeljnik, od 1641 zlasti veliko kočevsko gospostvo z Žužemberkom. Iz te rodbine so izšli voj. in drž. uradniki tudi v drugih avstr. deželah. Volkart Turjaški (1443–1508) je bil 1467 domnevni tovariš poznejšega cesarja Maksimilijana I. pri otroških igrah, Viljem je bil 1468–78 predstojnik cesarske komore in 1483–1501 dež. glavar na Kranj., kjer mu je 1501–22 sledil nečak Janez. General Herbart (1528– 75) je bil poveljnik Vojne krajine, Andreas (1557–94) cesarski general in dvorni vojni svetnik. Volk Engelbert (1610–73), od 1630 grof, je dal zgraditi poznejši Knežji dvorec v Lj (1642); brat Janez Vajkard (1615– 77), cesarjev svetovalec, je bil 1653 povzdignjen v drž. kneza. Anton Aleksander (1806–76) je znan kot pesnik A. Grün. Na Turjaku so hranili rodbinski arhiv z več kot 700 listinami in številnimi urbarji od 1463 (obj. M. Preinfalk, M. Bizjak, Turjaška knjiga listin I /do 1400/, Turjaška knjiga listin II /15. st./, 2008, 2009). Med 2. sv. v. so bile listine odnesene v tujino, večina arhivskega gradiva je zgorela po partiz. zavzetju Turjaka jeseni 1943. Arhiv knezov A. iz Kočevja je bil po lj. potresu 1895 prenesen v Avstr. Velik del bogate knjižnice lj. Knežjega dvorca, katere začetki segajo v 14. st., je bil po 2. sv. v. prenesen v Urugvaj in pozneje razprodan. — LIT: M. Preinfalk, Auerspergi, 2005. Auersperg [ávərsperg-, tudi áveršperg-], Anton Aleksander (psevd. Anastasius Grün) (Lj, 11. 4. 1806–12. 9. 1876, Gradec, Avstr.) Pesnik, politik. Filozofijo in pravo je študiral na Du in v Gradcu. Na Du mu je bil vzgojitelj in prijatelj Prešeren. Prvo zb. je obj. 1830, s knjigo Spaziergänge eines Wiener Poeten (1831) pa se je proslavil kot nasprotnik Metternichovega absolutizma. 1850 je v knjigi Volkslieder aus Krain izd. svoje prev. slov. ljud. pesmi; pri zbiranju, prevajanju in objavljanju so mu pomagali E. Korytko, Prešeren, J. Kopitar in S. Vraz. Več njegovih pesmi ima za prizorišče slov. kraje (Illyrien, In Veldes), Prešernu je napisal nekrolog (Nachruf an Preschern). Maja 1848 ga je Lj izvolila v frank­ furtski parlament, 1860 je v drž. svetu zastopal Kranj. Bil je poslanec kranj. (1861–67) in štaj. (1867–70) dež. zbora v gosposki zbornici na Du. Član AZ, cesarski tajni svetnik. Augustič, Imre (tudi Mirko A., Emerik Agustich) (Murski Petrovci, 29. 9. 1837–17. 7. 1879, Budimpešta, Madž.) Časnikar. Po 6. razredu gimn. v Sombotelu je delal v upravni službi in bil stenograf v ogrskem drž. zboru.

Anton Aleksander Auersperg

45

SLOVENIKA prelom.indb 45

8/29/11 8:33 AM


aurignacien

Ženitovanjska avba, Sorica, 1. polovica 19. stoletja

© Tone Stojko/Arhiv MGL

Irena Avbelj

Jožica Avbelj kot Martha v Kdo se boji Virginie Woolf? Edwarda Albeeja, 2003/04

Med kandidaturo za poslanca v MSo je začel izdajati časopis za rojake, nevešče madž. Prvi prekm. časopis, Prijátel, tiskan v madž. črkopisu, je začel pod njegovim ur. izhajati septembra 1875 v Budimpešti; polmesečnik, ki je zamrl z izdajateljevo smrtjo, je opisoval gmotno in duhovno podobo rodnega okoliša ter solidarnostno povezanost s slovan. jugom. V časopis in tudi v svoj osnovnošol. učbenik za prirodopis je A. uvedel ↗ gajico, kar je imelo velik kult. in polit. pomen. — DELO: Návuk vogrszkoga jezika za zacsetnike, 1876; Prirodopis s kepami za národne šole, 1878. aurignacien arheol ↗ orinjasjen. avantgardna književnost lit V literarnem ustvarjanju gibanje, ki zavestno teži k opuščanju tradicije, da bi lahko uvedlo radikalne novosti. Lit. smeri po 1900 so s programi in manifesti načrtovale t. i. novo umetnost. Prva ali zgod. avantgarda se je razvijala 1910–30 (kubizem, futurizem, dadaizem, konstruktivizem, zenitizem, nadrealizem), druga, neoavantgarda, 1950–70 (novi roman, konkretna poezija, ludizem, happening, popart). Na Slov. je zgod. a. k. nastajala 1915–30 pod vplivom evr. avantgardnih gibanj predvsem v krogih A. Podbevška (reviji Trije labodje in Rdeči pilot), A. Černigoja in F. Delaka (Novi oder, konstruktivistične razstave, revija Tank, 1927). V a. k. je mogoče v 1. obd. uvrstiti le Podbevškove pesmi (Človek z bombami, 1925) in Kosovelove konstruktivistične pesmi (Integrali´26, 1967). Novejša a. k. se je po 2. sv. v. razvijala kot neoavantgarda l965–75 (↗ OHO, Katalog in sorodne skupine). Sestavljali so jo zlasti pojavi reizma v prozi in poeziji, konkretna poezija, absurdno gledališče, ludistična dramatika (A. Brvar, A. Medved, F. Zagoričnik, I. Geister, M. Hanžek, T. Šalamun, N. Grafenauer, V. Taufer., M. Kocbek, M. Švabić, D. Jovanović). Zgledovala se je po fr. novem romanu, konkretni poeziji, modernih fil. tokovih (heideggerjanstvo, strukturalizem); povezana je bila s pojavi v slikarstvu, gledališču, filmu, glasbi, tako da je ni mogoče ločiti od razvoja avantgardne umetnosti sploh. Avari (tudi Obri) Nomadsko ljudstvo v Evropi v 6.− 9. st. Iz osrednje Azije so po 550 prišli v Karpatsko kotlino, najprej služili Bizancu, 567 z Langobardi uničili Gepide ter po odhodu Langobardov v Furlanijo 568 zagospodarili Panoniji in tamkajšnjim Slovanom. V t. i. obrsko-slovan. zvezi so imeli A. večjo moč nad Slovani v ravninskih in osrednjih območjih svojega kaganata. Po hudem porazu pred Carigradom 626, nastanku ↗ Samove plemenske zveze in prihodu Hrvatov v Panonijo so si A. opomogli šele konec 7. st. Zaradi pritiska A. so alp. Slovani 743–745 poiskali pomoč Frankom podrejenih Bavarcev ter jim s tem podredili tudi ↗ Karantanijo. A. in njihove sledi v Podonavju so ok. 800 voj. uničili Franki. avarsko-slovanska kultura arheol Materialna kultura Avarov in v njihovi državi živečih Slovanov v Panoniji od konca 6. do zač. 9. st. Časovna in kult. delitev a.-s. k. se povezuje s časom trajanja avarskih kaganatov. V obd. 1. kaganata (2. pol. 6. do zadnje tretjine 7. st.) so pasne jezičke, okove in zaponke izdelovali iz bronaste, pogosto pozlačene pločevine, odtisnjene v matrici. Med 2. kaganatom (konec 7.–konec 8. st.) se je v umetni obrti začela uporabljati tehnika ulivanja. V oblikah in

okrasju predmetov je očiten sred.azijski nomadski in črnomorsko sarmatsko-helenistični vpliv. Slovan. delež v ustvarjanju kulture je viden zlasti v keramiki. Predmetov avarsko-slovan. horizonta je največ iz Panonske nižine in z njenega obrobja. V Slov. so zanesljive najdbe a.-s. k. jezički za pas (Hom nad Soro, Dunaj blizu Jereke, Gradišče nad Bašljem). avba etnol Žensko pokrivalo, ki obkroža obraz in pokriva lase. A. je bila del plemiške (v renesansi), mešč. (od poznega sred. veka do 19. st.) in kmečke (vsaj od zač. 19. st. do 1. sv. v.) obleke. Nadrobneje so znane le kmečke a.; oblikovane so bile mehko (jalba, pintl, pocelj, zavijača) ali trdo (a. z vrhom, koroška kapa), kar je najbolj znana oblika a. A. sestavljata okrašen brokaten ali svilen čelnik (form) in vrh iz belega platna, ki je s kartonsko podlogo utrjen v plosko ali izbočeno obliko. Takšna a., ki je bila v 19. st. predvsem pražnje pokrivalo premožnih kmetic na Gorenj., je postala značilna sestavina ↗ narodne noše. Avbelj, Irena (Lj, 1. 12. 1965) Športna padalka. 1989 je dipl. na FTK v Lj, 1993 na FOV v Kr, 1998 končala šolo za častnike, 2005 Poveljniško štabno šolo SV; je poveljnica šol. padalskega oddelka SV. 1980–87 je tekmovala v podvodni orientaciji (na SP 1987 z jsl. ekipo druga). Od 1986 je članica Alpskega letalskega centra Lesce; je najuspešnejša slov. padalka ter na SP, EP in svet. voj. tekmovanjih uveljavljeno ime. Od 1993 je na SP v padalskih disciplinah osvojila zlate medalje: v paraskiju 1993, 1995, 2003, 2005, v kombinaciji 2000, 2001, 2004, v likovnih skokih 2004 in 2006; srebrne medalje: v paraskiju 2001, v skokih na cilj 2001, 2004, v kombinaciji 2003, v likovnih skokih 2003; bronasti medalji v skokih na cilj 1995 in 2000. Na EP je bila v paraskiju druga 2008, v skokih na cilj prva 2005 in 2007, prva v likovnih skokih in kombinaciji 2005. Najvišja mesta dosega od 1992 tudi na vojaških SP in EP (prva v skokih na cilj, likovnih skokih in kombinaciji na EP 1993). Bloudkova n. 2007. Avbelj, Jožica (Postojna, 15. 11. 1951) Igralka. 1975 je dipl. na AGRFT UL; tam od 1996 predava, od 2006 kot redna prof. za dramsko igro in um. besedo. Med študijem je sodelovala v Eksperimentalnem gledališču Glej (D. Jovanović, Spomenik G), od 1975 je članica ansambla MGL. Pomembnejše vloge: Agave (Evripid, Bakhantke), Bogomila (D. Smole, Krst pri Savici), Silvija (P. Marivaux, Dvojna preizkušnja ljubezni), doña Rosita (F. García Lorca, Doña Rosita ali Kaj pravijo rože), Veronika (M. Kmecl, Friderik z Veroniko ali Grof Celj­ ski danes in nikdar več), Nina, Lojzka, Helena (Cankar, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Za narodov blagor), Lulu (F. Wedekind, Duh zemlje), Millerjeva žena (F. Schiller, Spletka in ljubezen), Ismena (D. Smole, Antigona), Ofelija (Shakespeare, Hamlet), Sara Norman (M. Medoff, Otroci manjšega boga), Spika (S. J. Witkiewicz, Oni), Španska kraljica (P. Božič, Španska kraljica), Katarina (Shakespeare, Ukročena trmoglavka), B (E. Albee, Tri visoke ženske), Dorina (Molière, Tartuffe), Ruth (D. Marguiles, Zgodba o uspehu), Tereza (S. Stephenson, Spomin vode). Igrala je tudi v filmih (Let mrtve ptice Ž. Pavlovića, Butnskala F. Slaka, Ljubezen nam je vsem v pogubo J. Galeta, Pod njenim oknom M. Pevca) in TV-nadaljevankah.

46

SLOVENIKA prelom.indb 46

8/29/11 8:33 AM


Avstrijska socialnodemokratska stranka

Avče Naselje v dolini Soče v o. Kanal, 293 preb. A. se na-

hajajo ob cesti na Banjšice, 5 km s. od Kanala. Osrednji umet.zgod. spomenik je enoladijska barokizirana ž. c. sv. Martina z izvirnim gotskim zvezdasto obokanim prezbiterijem iz ok. 1470. Obok in vrhnje zaključke sten prezbiterija krasijo sočasne freske, delo suško-bodeško-prileške skupine. Ob cesti proti Kalu nad Kanalom stoji v zaselku Nadavče p. c. ↗ Marije Snežne. Na območju A. je precej sledi prazgod. in rim. dobe ter ↗ soške fronte. Blizu naselja je 31. 3. 1908 padel železovo-nikljev meteorit (1230 g; hrani dun. Naravoslovni muzej), v 20. in 21. st. eden od treh zaznanih meteoritov na Slov. 2009 je začela v A. delovati Črpalna hidro­elektrarna Avče z zg. akumulacijo blizu Kanalskega Vrha. Avčin, France (Lj, 6. 10. 1910–21. 2. 1984, Lj) Elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah. 1935 je dipl., 1939 dokt. na TF v Lj. Med 2. sv. v. je bil instruktor oficirske šole GŠ NOV in POS ter član Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS, nato član komisije za gosp. obnovo države v Bgd. Od 1945 je predaval na FE v Lj, od 1957 kot redni prof. Od 1948 je sodeloval na konferencah za mere in uteži v Parizu (zaslužen za sprejem enote tesla za vektor gostote magnetnega pretoka 1960), od 1950 v medn. elektroteh. komisiji. Patentiral je izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo, razvil zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa in izpopolnjeval elektromed. naprave. Bil je tudi strokovnjak za balistiko (patent za lovsko kroglo ABC) in varnostno opremo v gorah (patenta za dereze in varnostne smuške vezi). — DELO: Osnove metrologije, 1950; Splošna električna in magnetna merjenja (soavtor), 1958; Kjer tišina šepeta, 1964; Preizkušanje električnih strojev in njihove lastnosti (soavtor), 1966; Človek proti naravi, 1969. Avčin, Marij (Lj, 9. 12. 1913–29. 3. 1995, Lj) Pediater. 1938 je dipl. na MF v Zgb, 1964 dokt. na MF v Lj. Med 2. sv. v. je delal v Dečjem domu v Lj in sodeloval v NOG. 1946–78 je služboval na Pediatrični kliniki v Lj, 1954–63 kot njen predstojnik. Od 1966 je bil redni prof. na MF; 1954–78 je vodil katedro za pediatrijo. Bil je začetnik genetskega svetovanja v Slov. Uspešno je organiziral pediatrično dejavnost; sodeloval pri gradnji nove otroške klinike v Lj in ust. njenih superspecialističnih oddelkov, pri snovanju otroških bolnišnic v Trbovljah in MSo, organizaciji otroških jasli, dečjih domov in otroškega zdrav. varstva sploh. Vodil je Združenje pediatrov Jugoslavije (1970–74), bil član angl., fr., nem. in avstr. pediatričnih združenj. — DELO: Naš otrok, 19672; Pregled dednih bolezni, 1972; Doktor Anton, 1989; Ljubljanske razglednice, 1994. Avguštin, Cene (Radovljica, 2. 1. 1923–30. 3. 2010, Radovljica) Umetnostni zgodovinar, muzealec. Dipl. je 1952, dokt. 1971 na FF v Lj. Bil je ravnatelj (1953–63, 1965–72) in muzejski svetovalec Gorenjskega muzeja v Kr. Raziskoval je urbanistični razvoj Kr idr. gorenj. mest ter mešč. podeželsko stavbarstvo na Gorenj. Sodeloval je pri ureditvi Prešernovega spominskega muzeja. Bil je velik poznavalec in popularizator sodobnega slikarstva in fotografije na Gorenj.; 1970 je v okviru Gorenjskega muzeja ust. Kabinet slovenske fo-

tografije. Obj. je lik. kritike, kataloge in znan. monografije. — DELO: Kranj, 1969; Tržič in okolica, 1970; Radovljica, 1974; Škofja Loka, 1988; France Godec, 1990; Srednjeveška mesta (soavtor), 1998; Kranj. Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, 1999. avguštinizem filoz Filozofska smer, ki izhaja iz nazorov Avrelija Avguština, zagovornika intuitivnega spoznanja boga. A. daje prednost teologiji pred filozofijo, veri pred razumom in se upira sistematizaciji mišljenja v izpeljavi ↗ aristotelizma in ↗ tomizma. Ortodoksni a. je podlaga uradnega katol. cerkv. nauka, polit. a. izhaja iz Avguštinove knjige O božji državi, po kateri ima duhovna oblast prednost pred posvetno. Na Slov. je mogoče zaznati a. v slov. protest. književnosti in ob koncu 19. st. v estetiki A. Mahniča. Avsec, Dušan (Lj, 22. 2. 1905–31. 10. 1989, Lj) Elektrotehnik, strokovnjak za mehaniko, hidromehaniko in preiskavo materialov. 1930 je dipl. na TF v Lj, 1939 dokt. iz fiz. znanosti v Parizu. 1933–40 je sodeloval v strok. komisiji pri fr. ministrstvu za letalstvo; 1936 je z M. Luntzem odkril elektrokonvektivne vrtince. 1940 postal honorarni predavatelj, 1951 redni prof. na TF, pozneje na FE v Lj. Od 1953 je bil predstojnik Inštituta za tehnično mehaniko. Pri razisk. delu je uveljavljal posebne preiskovalne metode in konstruiral izvirne aparate; za več svojih izumov je pridobil patente. — DELO: Tourbillons thermoconvectifs dans l'air, 1939; Tehnična mehanika, 1976. Avseniki ↗ Ansambel bratov Avsenik. Avstrija Teritorialno-politične tvorbe na območju habs. dežel do nastanka A-O, označene (tudi) za avstr.; od 1918 republika A. Ime Austria je v virih znano od 1147, od 1156 kot ime vojvodine. Za habs. območja s težiščem v A. se je v zač. 14. st. uveljavilo ime gospostvo A. (dominium Austriae), po 1350 ime hiša A. (Haus Österreich). Ob delitvah habs. dežel (1379– 1490) so se uveljavile nižjeavstrijske, prednje- ali zgornjeavstrijske in ↗ notranjeavstrijske dežele (po 1700 skupni naslov monarchia Austriaca), 1804 je bil Franc I. razglašen za dednega cesarja A. Po ↗ oktroirani ustavi 1849 je cesarstvo A. (das Kaisertum Österreich) do 1867 označevalo vse habs. dežele z enotno oblastjo (↗ Avstro-Ogrska). avstrijska državna pogodba (kr. ADP; polno i. Državna pogodba o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije) zgod Sporazum zaveznikov o avstr. državi po 2. sv. v. ADP so podpisali am., brit., fr. in sovj. zun. ministri s predstavniki Avstr. 15. 5. 1955 na Du. Namero o obnovi Avstr. iz časa pred ↗ anšlusom 1938 so zavezniki potrdili z moskovsko deklaracijo 30. 10. 1943, pogoj za uresničitev je bila protifašist. usmeritev Avstr. ADP mdr. Avstr. prepoveduje združitev z Nem. in vstopanje v bloke ter ji nalaga obveznosti (denacifikacija, skrb za grobišča protifašistov, vojne odškodnine). 7. člen ADP jo zavezuje k varstvu manjšin, mdr. slov. na Kor. in Štaj. Jsl. je ADP podpisala novembra 1955 in se v zameno za zaščito manjšin in zaplembo avstr. premoženja v Jsl. odrekla ozem. zahtevam. Avstrijska socialnodemokratska stranka (kr. ASDS) Avstro-ogrska in avstr. del. stranka 1888–1934. Ust. je bila na kongresu v Hainfeldu, 1897 prišla v DZ, priznala mdr. JSDS in na ↗ brnskem kongresu sprejela nac.

Dušan Avsec

France Avčin

Marij Avčin

47

SLOVENIKA prelom A.indd 47

9/9/11 10:22 AM


avstrijske dedne dežele

Jaka Avšič

Tatjana Avšič Županc

program. Po obd. ↗ revizionizma je ok. 1910 v njej prevladal ↗ avstromarksizem. 1914 je glasovala za vojna posojila, 1918 se je njeno levo krilo izreklo za razbitje A-O in za priključitev k Nem. Na volitvah v avstr. DZ 1919 je bila najmočnejša stranka, K. Renner je postal kancler, po 1920 pa ni bila več v vladi. Po 1933 je opustila zahtevo po priključitvi Avstr. k Nem. in bila 1934 prepovedana. 1945 jo je nasledila avstr. socialist. stranka. Za večino ↗ koroških Slovencev ASDS kljub odmiku od nem. nacionalizma po 1920 ni odigrala pozitivne vloge. avstrijske dedne dežele zgod Zgodovinske dežele j.v. dela srv. nem. države. V 12. st. so Babenberžani združili Avstr. in Štaj., v 13. st. Otokar II. Přemysl Avstr., Štaj., Kranj. in Kor. 1278–1516 so jih za dolgo združili habs. vladarji: 1282 Avstr. in Štaj., 1311 porečje Savinje, 1338 Kranj. in večino Kor., 1344–82 velika gospostva do Tržaškega in Kvarnerskega zaliva, Reke in v pazinski Istri. Po daljši krizi habs. monarhije se je združevanje dežel nadaljevalo z uspešnim bojem za dediščino ↗ Celjskih 1456–60, Wallseejevcev 1466–72, ↗ Goriških 1500 in osvojitvijo Tolminske v vojni z Benetkami 1508–16. Za pretežno slov. dežele se je v zvezi z večkratnimi delitvami a. d. d. v 15. st. uveljavilo ime ↗ notranjeavstrijske dežele. avstrijsko-turške vojne zgod Tri obd. vojn Avstr. s Turčijo 1529–1699. Tur. vojska je 1529–66 v 4 pohodih osvojila večino Madž. in Slavonije. Na pohodu 1532 se je tur. glavnina pred Du obrnila in med edinim prečkanjem slov. ozemlja opustošila območje Mb, Ptuja in Ce. 1567–1683 je tur. voj. moč že usihala zaradi notranje krize, še zlasti po dolgi vojni 1593–1606 (↗ bitka pri Sisku). Od slov. pokrajin je takrat trpelo zlasti Prekm. Tretje obd. se je začelo z zgod. tur. porazom pred Du 1683 in končalo tur. širjenje po Evropi. Med avstr. ofenzivami 1683–99 so se Turki umikali iz Ogrske, Slavonije in Dalmacije. Vojne so spodbudile velike ↗ migracije in etn. spremembe v j.v. Evropi. Med urejanjem ↗ vzhodnega vprašanja je Avstr. v 18. st. vodila še 3 vojne proti Turčiji. avstromarksizem zgod, polit Usmeritev Avstrijske socialnodemokratske stranke po 1900. Izhodišče a. so bile spremembe kapitalizma, ki naj bi zagotovile njegov miren prehod v socializem. Gl. teoretiki (K. Renner, O. Bauer, M. Adler) so se glede nar. vprašanja zavzemali za ohranitev preurejene A-O s kult. avtonomijo narodov. V ↗ Drugi internacionali so s svojo sredinsko držo 1921 pripomogli k ust. Druge in pol internacionale. Na slov. JSDS je a. najbolj vplivals pogledi na nar. vprašanje; zlasti E. Kristan in H. Tuma sta se zavzemala za kult. avtonomijo, nasprotniki pa so verjeli, da bo slov. nar. vprašanje rešeno z razbitjem A-O. Avstro-Ogrska Avstrijsko-ogrska monarhija 1867–1918. Ime avstr. cesarstvo je postalo z a.-o. sporazumom o uvedbi ↗ dualizma neustrezno; novo ime je prvič zapisal cesar 14. 11. 1868. A-O sta sestavljali v personalno in realno unijo povezani samostojni enoti Cislitvanija ali Cislajtanija (avstr. pol. s cesarsko-kraljevo vlado in parlamentom) in Translitvanija (dežele ogrske pol. s kraljevo vlado in parlamentom). Imeli sta skupnega vladarja ter skupne zun. zadeve, vojsko in finance s 3

skupnimi ministrstvi in delegacijama obeh parlamentov. Poravnavanje skupnih izdatkov ipd. so vsakih 10 let uredili s sporazumom. avstroslavizem zgod Pojmovanje, da je habs. monarhija v korist slovan. narodov v njej. Od 2. pol. 18. st. do razpada A-O 1918 so zamisel o a. razglašali zlasti posamezniki med Čehi, Slovenci in Hrvati, vendar so zagovarjali tudi nujnost preureditve monarhije po načelu nar. enakopravnosti. A. T. Linhart, za nekatere prvi avstroslavist, je zapisal, da je Avstr. prevladujoče slovan. država. J. Kopitar je v Du videl središče slovanstva in slovan. kult. ustanov. I. Hribar je dolgo verjel, da bodo Slovani postali ključni dejavnik v Avstr. Avšič, Jaka (Lj, 24. 4. 1896–2. 1. 1978, Lj) Generalpodpolkovnik. V Bgd je 1928 končal VVA. Po mobilizaciji v a.-o. vojsko je 1916 prebegnil na rus. stran in se kot dobrovoljec 1918 bojeval na solunski fronti. V jsl. vojski je postal konjeniški polkovnik. V aprilski vojni 1941 je bil zajet, a je pobegnil iz nem. ujetništva. Predviden je bil za poveljnika četniške vojske v Slov., z odločitvijo za OF pa pripomogel, da se je precej nekdanjih častnikov jsl. vojske pridružilo NOG. 1942 je postal namestnik poveljnika slov. NOV in maja 1943 vodil partiz. pohod v Beneško Slovenijo. Bil je član plenuma OF, SNOS in Avnoja, od decembra 1944 poveljnik zaledja v VŠ NOV in POJ, po vojni vodja voj. misije v Berlinu, opolnomočeni minister FLRJ na Du in minister v slov. vladi. Pozneje se je zavzemal mdr. za obnovitev rabe slov. jezika v vojski. Partiz. spomenica 1941, jsl. red narodne osvoboditve. Avšič Županc, Tatjana (Brežice, 11. 7. 1957) Mikrobiologinja. 1982 je dipl. na BTF, 1992 dokt. na MF v Lj. Od 1983 dela na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo MF; od 2004 je redna prof. MF. Preučuje naravna žarišča hemoragične mrzlice z renalnim sindromom v Slov., hantaviruse in mikroorganizme, ki jih prenašajo klopi. Zajema tudi širše območje Balkanskega polotoka in sred. Evrope. Z izsledki raziskav prispeva k poznavanju epidemioloških, taksonomskih in biol. značilnosti hantavirusnih infekcij ter razširjenosti bolezni v tem delu sveta. Odkrila je virus Dobrava (prvi odkrit v Slov.), preučila njegovo strukturo in genom ter dognala, da se razlikuje od drugih hantavirusov (Genetic analysis of wild-type Dobrava hantavirus in Slovenia, Journal of General Virology, 2000, soavtorica). V tujih revijah je obj. več kot 50 strok. člankov. 1996 je postala vodja Laboratorija za diagnostiko zoonoz in laboratorija WHO. Članica SAZU (izr. 2007). avtobiografija (tudi lastni življenjepis) lit Oris lastnega življenja, tudi v obliki dnevnika, pisem ali zapiskov. Pripovedni način je lahko stvaren ali lit., z razl. vsebinskimi poudarki, s katerimi se a. približuje ↗ spominski književnosti. V Evropi so a. začeli pisati v antiki in sred. veku, zvrst je dosegla vrh v razsvetljenstvu in predromantiki, kar je vplivalo tudi na razvoj slov. a. Poskusi a. so se pojavili pri V. Vodniku, v nem. spisih A. Smolnikarja, J. Kopitarja, v 2. pol. 19. st. je bil gl. pisec a. J. Trdina (Moje življenje, Spomini). Prvo humoristično a. je ustvaril J. Alešovec (Kako sem se jaz likal), sledil mu je J. Mlakar. Pri Cankarju je avtobiografski predvsem cikel črtic Moje življenje., a. je napisal tudi F. S. Finžgar (Leta mojega popotovanja). Več a. je spet nastalo po

48

SLOVENIKA prelom.indb 48

8/29/11 8:33 AM


avtohtone domače živali

kranjska čebela

soška postrv

štajerska kokoš in petelin

cikasto govedo

krškopoljski prašič

bovška ovca

belokranjska pramenka istrska pramenka

jezersko-solčavska ovca

drežniška koza

kraški ovčar

koroški žigec

kratkodlaki istrski gonič resasti istrski gonič

posavski gonič

lipicanski konj

slovenski hladnokrvni konj

posavski konj

2. sv. v.: Prežihov Voranc, F. Bevk, A. Ingolič, J. Kozak, F. Kozak, A. Kraigher, I. Torkar, E. Kocbek, L. Kovačič (Prišleki I–III, 1984–85), M. Kranjec, V. Zupan, J. Snoj. Ž. Petan, J. Vidmar, V. Šoukal, B. Grubar, a. politikov idr. javnih osebnosti. avtocesta prom Cesta za daljinski motorni promet. A. ima 2 enosmerni vozišči z vmesnim pasom za fizično ločevanje smeri vožnje. Vsako vozišče ima najmanj 2 vozna pasova (gl. vozni in prehitevalni) in en odstavni pas. A. ima 2 fizično ločeni cestišči za promet motornih vozil iz nasprotne smeri, brez križanja na istem nivoju ter z možnostjo vključevanja in izključevanja samo po posebej zgrajenih cestnih priključkih. Širina voznih pasov je najmanj 3,5 m, odstavnega pa 2,5 m. Avtocestna križišča se izvajajo v več nivojih, tako da se prometni tokovi nikjer ne presekajo. Priključki (uvozi in izvozi) potekajo vedno brez prečkanja in v smeri gl. voznega pasu. A. se gradijo za hitrosti 110 km/h (gorski in hriboviti teren) ter do 130 km/h (ravninski in gričevnat teren), čemur so prilagojeni tudi vsi elementi trase (vzdolžni nagib, radij krivine, vertikalna zaokrožitev). Štev. voznih pasov je odvisno od pričakovane prometne obremenitve. Štiripasovne a. se gradijo za prometne obremenitve nad 14 000 (do 40 000) vozil na dan, šest­ pasovnice za obremenitve do 60 000 vozil na dan. Ob a. so na določenih razdaljah zgrajeni storitveno-servi-

sni centri, počivališča, moteli, telefoni za klic v sili, inform. paneli (vremenske razmere, hitrost vetra, temperature). V Evropi je bila prva a. (19 km) zgrajena 1921 v okolici Berlina, v Slov. 1970 a. Vrhnika–Postojna. Ogrodje cestnega omrežja v Slov. je t. i. avtocestni križ (dograjen 2010), ki je obenem prehod 5. in 10. panevr. cestnega koridorja čez slov. ozemlje ter osnovna mreža evr. cest (E-ceste) v Slov. Peti panevr. cestni koridor prihaja v Slov. na Fernetičih ter poteka prek Postojne, Lj in Mb proti Budimpešti. Deseti panevr. cestni koridor prihaja v Slov. skozi predor Karavanke in poteka proti Kr, Lj, Nm in naprej proti Zgb. S slov. avtocestnim križem so povezane vse druge drž., regionalne in obč. ↗ ceste. Za uporabo a. se plača cestnina. Njena višina za posamezne kategorije vozil (navadno 5 kategorij) in odseke na a. se določa na podlagi investicijskih stroškov in predvidene prometne obremenitve v določenem obd. (navadno 30 let). Po uvedbi vinjet v nekaterih evr. državah (v Slov. 2008) uporabniki a. plačajo cestnino za določeno obd. ne glede na prevožene kilometre. avtohtone domače živali agr Večinoma udomačeni tipi domačih živali, ki so se razvili iz geogr. izoliranih populacij živali in so prilagojeni razmeram določenega okolja in podnebja. Posledica intenzivne selekcije, s katero so rejci iskali genotipe z veliko proizvodno sposobnostjo, je bila izguba številnih manj produktivnih tipov domačih živali in s tem osiromašenje genske različnosti. Zato so tudi v Slov. izdelali ohranitvene programe za tiste a. d. ž., ki jih je še mogoče ohraniti. Te živali so bile kmetijam na Slov. stoletja temelj preživetja. Z izgubljanjem a. d. ž. se izgubljata biol. material in zakladnica genov, ki prispeva k ohranjanju ↗ biotske raznovrstnosti. Od 1991 poteka v Slov. ob finančni podpori ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano projekt Ohranitev avtohtonih slovenskih pasem domačih živali. Po dosedanjih raziskavah so slov. a. d. ž. lipicanski (↗ lipicanec), posavski in slov. hladnokrvni konj, ↗ cikasto govedo, ↗ krškopoljski prašič, jezersko-solčavska in bovška ovca ter istrska in belokranjska pramenka, drežniška koza, štaj. kokoš, ↗ kranjska čebela, psi goniči – istrski, posavski, slov. planinski gonič (koroški žigec) in kraševec (kraški ovčar) ter ↗ soška postrv. Potekajo pa še raziskave kuncev, golobov, oslov itd. Bovška ovca, avtohtona mlečna pasma ovce v zg. Posočju, je lahka (ovni 45–50 kg, ovce 35–40 kg), bele barve (redko črna ali rjava), brez rogov, s kratkimi ušesi. Po odstavitvi jagnjet te ovce od junija do septembra pasejo in molzejo v planinah. So skromne in dobro izkoriščajo planin. pašo. Drž. podpore v Slov. prispevajo k povečevanju štev. Zaradi selekcije, boljše oskrbe, prehrane in zdravja je povprečna mlečnost 210 kg (6,3 % maščobe, 4,9 % beljakovin). Pasma je dragocena naravna in kult. dediščina ter genetska rezerva za produktivne mlečne pasme ovc v alp. in predalp. podnebju. Jezersko-solčavska ovca, avtohtona slov. ovca, je nastala s križanjem domače bele ovce z bergamaško in padovansko. Ima izbočen profil glave po bergamaški ovci in kakovostno volno po padovanski. Je večinoma bele, redko črne, v resnici temnorjave barve. V preteklosti je imela pod očmi črno liso. V višino meri 65– 70 cm, tehta 65, tudi do 80 kg, ovni pogosto več kot

Ohranjene avtohtone domače živali

49

SLOVENIKA prelom.indb 49

8/29/11 8:33 AM


avtomatika

100 kg. Ima velika, viseča ušesa, dolg, z volno poraščen rep ter čvrste in dolge noge. Plodna je vse leto, njena odlika so pogosti dvojčki, gnezda so v povprečju velika 1,4–1,5 jagnjeta. Ovce spolno dozorijo pri 6–8 mesecih, ovni pri 7–10 mesecih. Zaradi velike in celoletne plodnosti je zelo primerna za prirejo jagnjetine. Istrska pramenka je avtohtona pasma ovc na Krasu in v Istri, im. tudi istrijanka. Ima velik telesni okvir z visoko nasajenim trupom na dolgih in močnih nogah ter ozko glavo s štrlečimi ušesi na dolgem vratu. Z volno razl. barv in slabe kakovosti je slabo poraščena, po trebuhu in nogah je večinoma gola. Ovce so težke 60–75 kg, ovni tudi 95 kg in več. Odlikuje se po veliki odpornosti in prilagojenosti na skromno okolje. Gnezda so v povprečju velika 1,28 jagnjeta. V laktaciji dajo ovce 143 kg mleka s 6,2 % (nekatere tudi 8 %) mlečne masti in 5,2–6 % beljakovin. Belokranjsko pramenko so redili na obeh bregovih reke Kolpe, predvsem v kraških predelih Bele krajine s skromno krmo. Ovca tehta 50 kg, ovni malo več, redko 65–70 kg. Ima dolgo resasto volno, slabo primerno za predelavo. Prevladuje bela barva s črnimi lisami po glavi in nogah. Rep je dolg, ovni imajo bogate rogove (starejši nekajkrat zavite), ovce, če jih imajo, kratke. Jagnji le enkrat letno. Od 1996 je vključena v program ohranjanja (gensko banko) slov. a. d. ž. Drežniška koza je im. po Drežnici v zg. Posočju. Je izrazito pašna žival, zelo primerna za ekstenzivne rejne okoliščine. Obarvanost koz je zelo različna. Za samce in nekatere samice je značilna močno razvita brada. Rogovi pri kozlih lahko dosežejo v dolžino tudi meter. Večinoma so rogate tudi samice. Te so težke 40– 60 kg in imajo višino vihra 60–70 cm, kozli tehtajo 50–70 kg in imajo višino vihra 65–75 cm. Rejci v okolici Bovca koze drežniške pasme molzejo in odbirajo živali v mlečnem tipu. Štajerska kokoš je edina avtohtona pasma kokoši v Slov. Zapisi o štaj. kopunih izvirajo iz 1352 ter iz 17. in 18. st. Sloveli so zaradi nežnega in okusnega mesa. V 1. pol. 20. st. je štaj. kokoš na Slov. prevladovala, nato so rejo vse bolj opuščali; do zdaj se je ohranil jerebičasti barvni tip, obstajali so še rjavi, beli in grahasti. Kokoš je skromna in si sama poišče precej hrane; zdaj je cenjena zaradi pasemske posebnosti in avtohtonosti (↗ perutninarstvo). Goniči so pasma lov­ skih psov. Na Slov. so bili dobri vzreditelji istrskih (istrijancev) in posavskih goničev že v 19. stol. Nekdaj so bili znani še kraški gonič, ilirski resavec in keltski gonič. Istrski gonič je bil prvič opisan v knjigi Hunderassen 1894. Na Du ga je 1866 prvič razstavil K. Galle, graščak iz Bistre. Oblikovala sta se 2 tipa: resasti in kratkodlaki istrski gonič. Za tvorca sodobnega istrskega goniča in njegovo medn. priznanje je najzaslužnejši I. Lovrenčič. Koroški žigec je planinski gonič, povezan s sred.evr. Podobnih goničev je veliko drugod po Evropi. Nad očmi ima živorumene pike v velikosti lešnika (t. i. štiri oči). Rodovna knjiga se začenja 1939, 1998 je postala psica Vidra dreveniška svet. prvakina. Je močnejši, srednje velik gonič, črn, z rdečerjavimi ožigi po prsih, tacah in nad očmi ter dobrodušen in vztrajen. Kraševec je najst. slov. avtohtona pasma psov, medn. priznana 1939 pod imenom ilirski ovčar. Omenja se že v 19. st. Je srednje velik, železovo sive barve, z 10 cm dolgo in gosto dlako. Ima plemenito glavo in dolg, ko-

šat rep. Je zanesljiv pastirski pes in čuvaj ter slabši sledar in prinašalec. Posavski gonič izvira iz sredozemskega tipa goniča iz osrčja Balkanskega polotoka. Kot pasma je bil medn. priznan 1948. Je močnejši, srednje velik gonič, rdečerjave, pšenično rumene ali rjaste barve, pogosto z belim ovratnikom in belo liso na prsih, po sredini glave in na tacah. Je umirjen, a vztrajen gonič za lisice in zajce. Slovenski hladnokrvni konj je na osnovi domačih hladnokrvnih konj razviti konj v s.v. Slov. in na Gorenj. Osnova so bili konji v tipu medžimurca, ki ne obstaja več. Te konje so križali z belgijci, dokončno jih je izoblikovalo križanje z noričani. Ima sred. okvir, pogosto zmerno konveksno glavo, dovolj dolg vrat, širok in dobro povezan trup, pobit križ in dobre noge. Je prijazen vprežni konj, primeren tudi za jahanje in vzrejo klavnih žrebet. Plodnost je dobra. Rodovna knjiga se začenja 1962. Konj te pasme je v Slov. največ, razširjena je v Slovenskih goricah, Podravju, Savinjski dolini in na Gorenj. — LIT: D. Kompan idr., Ohranjene slovenske avtohtone domače živali, 1999. avtomatika tehn Veda o vodenju procesov brez posredovanja človeka. Prvo obd. v razvoju a. sega od ok. 250 pr. n. š. do Wattovega regulatorja za parne stroje 1788, drugo do 1950, tretje še traja. Najst. avtomatske naprave so bile intuitivne narave. Drugo obd. se je začelo s teoret. proučevanjem povratne zanke (J. C. Maxwell, 1868), nadaljevalo pa s študijem stabilnosti in razvojem teorije vodenja. Za sedanjost je značilen zelo hiter razvoj ustrezne opreme (senzorji, izvršni členi, regulatorji in krmilniki, ki so rač. izvedeni ali podprti) in široka uporaba avtomatiziranih procesov. V Slov. se je po 2. sv. v. začelo uvajanje avtomatskih pripomočkov v proizvodne procese na podlagi razvoja a. v svetu. Z razvojem tudi lastnega raziskovanja in konstruiranja (Iskra, Gorenje) so bili avtomatizirani žel., cestni in poštni promet, zdravstvo. Študij a. sta na FE UL uvedla L. Gyergyek in F. Bremšak po 1960, pozneje je bil vpeljan še na FERI UM. Razisk. skupine na UL, UM in IJS ter inženirinške organizacije Tehnološki center, Tehnološka mreža in Center odličnosti uspešno sodelujejo s slov. industrijo, vključene so v medn. povezave in projekte ter Društvo avtomatikov Slovenije. — LIT: S. Strmčnik idr., Celostni pristop k računalniškemu vodenju procesov, 1998. avtomobilska industrija ekon V ožjem pomenu indus. izdelovanje avtomobilov, v širšem prometnih sredstev, v najširšem tudi izdelovanje sestavnih delov zanje. V Slov. je a. i. tradicionalno spadala v ↗ kovinskopredelovalno industrijo, vendar v njej sodeluje vedno več drugih panog. A. i. na Slov. se je razvila iz delavnic Južne železnice v Mb (od 1865) oz. poznejše Tovarne vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič; sprva je vzdrževala in izdelovala predvsem tirna vozila, od 1960 tudi vrhnje dele za cestna vozila (največ za mb. TAM) in se pri tem izkazala z inovativnostjo. Pred 1941 je v Ce delovala manjša tovarna voznih zavor. Iz nem. tovarne letalskih delov v Mb (1942) je po vojni nastala ↗ Tovarna avtomobilov in motorjev in izdelovala tovorna, a tudi pot­ niška cestna vozila. Ob njej so se v proizvodnji prometnih sredstev uveljavili ↗ Industrija motornih vozil v Nm (osebna vozila, počitniške prikolice za kampiranje

50

SLOVENIKA prelom.indb 50

8/29/11 8:33 AM


avtoportret

vec). Zagovarjali so nar. individualnost Slovencev, Hrvatov in Srbov ter avtonomistično drž. ureditev. 1922 je krog sodelavcev A. začel delovati kot Združenje slovenskih avtonomistov; zavzemalo se je za večnarodnost Kraljevine SHS in za priznanje nar. individualnosti tudi Makedoncem in Muslimanom. Združenje se je 1924 preoblikovalo v Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev, A., odtlej im. Slovenski republikanec, pa postal njeno glasilo. avtonomistično gibanje zgod Javno nasprotovanje drž. centralizmu in unitarizmu v Kraljevini SHS. Idejno je bilo a. g. spodbujeno s t. i avtonomistično izjavo slov. kult. in znan. delavcev (Naših zapiski, februar 1921), razvnelo pa se je s centralistično ↗ vidovdansko ustavo in se ohranjalo do ↗ šestojanuarske diktature. Ob glasilu Avtonomist združeni slov. avtonomisti so 1922 zavrnili jsl. drž. unitarizem, zahtevali pa spremembo ustave v duhu polit., gosp., soc. in kult. enakopravnosti ter samostojnost upravno zedinjene Slov. v kraljevini. Avtonomizem kot takrat množična slov. polit. usmeritev je bil velik, vendar neizrabljen polit. potencial zlasti SLS, najmočnejše stranke.

© Narodna galerija, Ljubljana

in avtodomi), Cimos (specialna vozila) in ↗ Tomos (motorna kolesa) v Kp ter ↗ Rog v Lj (kolesa). V primerjavi z desetletjem 1970−79 se je 1980−90 proizvodnja osebnih vozil povečala s 45 061 na 76 398, tovornjakov pa zmanjšala s 4555 na 1568, avtobusov z 2420 na 1735. Na vrhuncu po 1985 je bilo izdelanih skoraj 300 000 koles in 87 092 motornih koles (1987). Slov. a. i. je kot podizvajlka za jsl. a. i. ali kooperantka tudi za tuje izdelovalce avtomobilov zajemala vedno več dejavnosti; lj. Saturnus je izdeloval luči, Donit v Medvodah oljne filtre, Prevent v Slovenj Gradcu prevleke, Iskra Avtoelektrika v Šempetru pri Gorici el. komponente. Zdaj so pomembnejše gosp. družbe v a. i. Adria Mobil v Nm (izvozi 98 % počitniške prikolic, avtodomov in mobilnih hišic), Cimos v Kp, REVOZ v Nm, TPV iz Nm in TBP iz Lenarta v Slovenskih goricah (sodeluje z izdelovalci najbolj priznanih avtomobilskih znamk). A. i. dosega najvišje dodane vrednosti na zaposlenega (2009 ok. 40 000 evrov). Slov. dobavitelji so povezani v gosp. interesno združenje ACS (61 članic, vključno z nekaterimi fakultetami UL in UM). Avto-moto zveza Slovenije (kr. AMZS) Zveza slov. avto-moto društev. AMZS je bila ust. 1948 v Lj; ukvarjala se je s teh. kulturo, modelarstvom in športom, od 1951 tudi s turizmom. Kot nac. avtomobilski klub z dolgoletno tradicijo in izkušnjami zagotavlja AMZS svojim članom doma in na tujem pomoč na cesti v težavah. Službo za pomoč in informacije je uvedla 1959. Od 1992 je članica medn. organizacij za področje avtomobilizma (FIA) in motociklizma (FIM). Avto-moto društva in klubi v okviru AMZS imajo več kot 130 000 članov. 1957 je začel izhajati mesečnik AM (od 1972 Motorevija). avtonomija (tudi samouprava) pravo Sposobnost ali pravica skupnosti, da si sama postavlja pravila ali s svojimi organi izvaja del javne oblasti. Določeno skupnost lahko povezuje kraj bivanja ali interes, zato so a. krajevne in interesne. Krajevne a. so starejše; obstajale so v okviru močnejših, nadrejenih skupnosti oz. države. Slednja je do zač. novega veka prepuščala veliko odločitev posameznim skupnostim. V fevd. ureditvi je poleg krajevne in interesne a. obstajala tudi a. družb. slojev (stanov): a. dež. plemstva, a. meščanstva in tudi a. odvisnih ljudi v soseskah. Tipična interesna a. so bili ↗ cehi, pozneje razl. zbornice. Organi avtonomnega odločanja so bili kolegijski in pretežno laični. V absolutistični državi so jih nadomestili šolani pravniki, ki so se odločali kot posamezniki v imenu vladarja. Omejevanje in odpravljanje a. na nižji stopnji je med mešč. revolucijami porajalo zahteve po avtonomnih ↗ občinah. Avstr. ureditev je poleg o. poznala tudi večje avtonomne enote. Tako so imele razmeroma velike pristojnosti ↗ dežele (od tod v 19. st. mnenje o federalizmu dežel; ↗ deželna avtonomija). Slov. ustava poleg avtonomnih o. predvideva tudi a. pokrajin. Nekateri teoretiki razlikujejo a. in samo­ upravo (ta naj bi se nanašala na manjše terit. skupnosti). — LIT: S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1961; isti, Soseske in druge podeželske skupnosti, GDZS II, 1980. Avtonomist (1921–25) Glasilo slov. avtonomistov. Kot tednik so A. začeli izdajati polit. in kult. delavci, ki so se 1921 ločili od JSDS (A. Prepeluh, D. Lončar, F. Erja-

Jožef Tominc, Avtoportret ob oknu, 1826, Narodna galerija v Ljubljani

avtoportret lik umet Upodobitev lastne podobe. Najprej se je razvil asistenčni a., na katerem je umetnik ena izmed

upodobljenih figur v figuralni kompoziciji (t. i. podrejeni a.), v 15. st. je A. Dürer uveljavil samostojni a. Prvi vrhunec je doživel v 17. st. z Rembrandtom, drugega v 19. in 20. st. Na Slov. je prvi a. dokumentiran na freski Johannesa Aquile v Martjancih (1392), iz 1459 je skriti a. Janeza Ljubljanskega na Kamnem Vrhu pri Ambrusu, najpomembnejši a. pozne gotike pa je asistenčni a. Mojstra Kranjskega oltarja na oltarni sliki Mučeništvo sv. Kancija in tovarišev iz ok. 1510. Prvi ohranjeni samostojni a. na Slov. je delo J. M. Reinwaldta. Razmah a. v 19. st. je spodbudil mešč. portret (J. Tominc, M. Stroj, M. Langus), v realizmu je dobil osebno izpovedno vlogo (Janez in Jurij Šubic, F. Vesel, I. Kobilca, J. Petkovšek). Realistični a. so v 20. st. ohranjali I. Franke, J. Germ, P. Žmitek, I. Vavpotič in vesnani, H. Smrekar 51

SLOVENIKA prelom.indb 51

8/29/11 8:33 AM


avtorsko pravo

© Narodna galerija, Ljubljana

avtošport: Rally Saturnus, 2008

Anton Ažbe, Zamorka, 1895, Narodna galerija v Ljubljani

pa je razvil karikaturni a. Od impresionistov sta bila izrazitejša avtoportretista M. Jama in M. Sternen. V ekspresionizmu izstopajo a. F. Tratnika in V. Pilona, v novi stvarnosti F. Kralja; a. so ustvarjali tudi T. Kralj, N. in D. Vidmar ter F. Stiplovšek. Med 1. in 2. sv. v. so pomembne avtoportretne opuse ustvarili B. Jakac, M. Maleš, N. Pirnat ter G. A. Kos. Barvni realizem zaznamuje predvojne a. članov kluba ↗ Neodvisnih; poglobljen odnos do a. je razvil G. Stupica. Za a. ml. generacije (V. Lamut, M. Dovjak, V. Lakovič, C. Potokar, F. Oblak) je značilen odmik od realizma z razl. stilizacijami, fot. realistične a. je v zač. 70. let 20. st. ustvaril R. Španzel. V kiparstvu je a. oživel v zač. 20. st. v opusih J. Urbanije, S. Peruzzija, A. Štefica, I. Zajca, L. Dolinarja, I. Napotnika, T. Kosa in Z. Kalina, po 2. sv. v. pa v opusih S. Batiča, M. Keršiča, D. Sambolec idr. — LIT: L. Menaše, Avtoportret na Slovenskem, 1958; isti, Umetniki in spremljevalci, 1981. avtorsko pravo pravo, zgod Pravna pravila, ki urejajo avtorsko pravico in sorodne pravice; v ožjem pomenu avtorska pravica. Podpodročja a. p. so avtorsko pogodbeno pravo, kolektivno upravljanje pravic in uveljavljanje pravic. A. p. in pravo ↗ industrijske lastnine sestavljata pravo ↗ intelektualne lastnine. Avtorska pravica obsega pravna pravila, ki urejajo razmerje avtorja in njegovih pravnih naslednikov do njegovega avtorskega dela, tj. individualne duhovne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Z vidika vsebine in stopnje pravne oblasti se delijo posamezna upravičenja avtorja v moralne pravice, ki varujejo njegovo duhovno in osebno povezanost z delom (pravica do prve objave, priznanja avtorstva, spoštovanja dela, skesanja), materialne pravice, ki varujejo njegove premoženjske interese pri raznih vidikih izkoriščanja dela (reproduciranje, distribuiranje, javno izvajanje, radiodifuzno oddajanje, dajanje na voljo javnosti, predelava), poplačilne pra­vice, ki obsegajo varstvo plačil (brez mož­ nosti prepovedi uporabe) idr. pravice avtorja (pravica do dostopa, sledna pravica). Avtorski sorodne pravice obsegajo 6 vrst in se nanašajo na dosežke, ki posredujejo avtorska dela (pravice izvajalcev) ali na določene organizacijske in finančne podjeme (pravice proizvajalcev fonogramov, film. producentov, RTV-orga­ nizacij, založnikov, izdelovalcev podatkovnih baz). Avtorska in sorodne pravice so človekove in ustavne pravice (Ustava RS, Listina temeljnih pravic Evropske unije, 2000, Splošna deklaracija človekovih pravic, 1948), zasebne pravice (ureja jih predvsem civilno pravo), pravice do nematerialnih dobrin, (praviloma) izključne pravice (delujejo absolutno, tj. zoper vsakogar), (praviloma) prenosljive pravice (prenašajo se na druge osebe, med živimi in v smrtnih primerih), časovno omejene pravice (veljajo le omejen čas, potem so njihovi predmeti v spl. rabi) in medn. priznane pravice (varujejo jih medn. konvencije). Avtorska in sorodne pravice so odločilne za intelektualno ustvarjanje. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v korist avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti sploh. — LIT: Direktiva EU o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, 2001.

avtošport šport Športno tekmovanje z avtomobili razl. ra-

zredov v razl. disciplinah. Gl. razredi in discipline so hitrostne preizkušnje na zaprtih krožnih progah, reliji in dirke na cestišču. Prvo avtomobilsko dirko so priredili 1894 na cesti Pariz–Rouen; medn. avtomobilska zveza (FIA) je bila ust. 1904. Prvi slov. avtoklub je bil ust. 1909. Pred 2. sv. v. so potekale v Slov. razl. hitrostne dirke na odprtih cestah, pozneje se je uveljavil reli (tekmovalci vozijo po posebej zavarovanih cestnih odsekih, im. hitrostne preizkušnje). Prvi reli so priredili 1961. Rally Saturnus (od 1978) šteje za evr. pokal, gorska hitrostna dirka v Ilirski Bistrici (od 2006) za EP. Zveza za avtošport Slovenije (do 2000 je a. spadal k Avto-moto zvezi Slovenije) je 2009 povezovala 104 avtoklube z 800 člani. Najuspešnejša tekmovalca doslej sta bila D. Šuster (26-krat jsl. drž. prvak v krožnih in gorskih hitrostnih dirkah) in B. Küzmič (15-krat jsl. drž. prvak v reliju). azil (tudi pribežališče) pravo Zaščita, ki jo država dodeli beguncem pod določenimi pogoji. Begunec pridobi a., če obstaja utemeljen sum, da mu zaradi rase, polit. prepričanja, verske ali nar. pripadnosti oz. pripadnosti družb. skupini v državi izvora grozi resna nevarnost. Begunec mora za a. zaprositi, zaprošena država pa presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo podelitev. S podelitvijo a. begunec pridobi določene pravice (pravica do osnovne oskrbe, zdrav. varstva, dela, osnovnošol. izobraževanja) in dolžnosti (spoštovanje slov. pravnega reda, dosegljivost za pristojne organe). Temeljni medn. dokument, ki ureja vprašanja a., je Konvencija OZN o statusu beguncev iz 1951, ki jo je Jsl ratificirala 1960, v RS pa je bila uveljavljena 1992. Ažbe, Anton (Dolenčice, 30. 5. 1862–5. 8. 1905, München, Nem.) Slikar, pedagog. Osnovno slikarsko izobrazbo je dobil pri J. Wolfu. Od 1882 je študiral na dun., od 1884 na münchenski akademiji; tam se je med šestletnim študijem razvil v izvrstnega risarja. Njegovo slikarstvo je izhajalo iz münchenskega okolja 90. let 19. st.; bil je eden začetnikov tamkajšnjega jugendstila. Kljub pomembnosti, ki jo je pripisoval risbi z izrazito realistično noto (Pevska vaja, 1890; Zamorka, 1895), je v njegovih delih opazna težnja po neposrednem barvnem izražanju (V haremu, 1903). Spomladi 1891 je na pobudo R. Jakopiča in F. Vesela odprl zasebno, t. i. korektorsko šolo. V nekaj letih je postala poklicna ped. ustanova; v njej je poučeval ok. 100 študentov iz Evrope in Amerike (R. Jakopič, M. Jama, I. Grohar, M. Sternen, pa tudi I. Grabar, V. Kandinski, A. Javlenski).

52

SLOVENIKA prelom.indb 52

8/29/11 8:33 AM


Ažbe

Ažbetovo poučevanje je temeljilo na študiju po modelu (študij glave in akta) v ateljeju, čeprav je učence spodbujal tudi k plenerizmu; poudarjal je nujnost poznavanja anatomije in perspektive. V ospredje je postav­ ljal čisto slikarsko problematiko barve in oblike, kot jo je odpiralo slikarstvo realizma, impresionizma in secesijskega jugendstila, razlagal je načelo plastične modelacije, ki temelji na osnovnih oblikah geometrijskih teles (načelo krogle), in spodbujal k slikanju s čistimi barvami (načelo kristalizacije barv). Kljub temu je v

njegovem delu opazna razlika med ped. teorijo in lastnim um. delom. Zaradi intenzivnega ped. dela in boemskega življenja ni naslikal veliko. 1904 je razstavljal na Prvi jugoslovanski razstavi v Bgd. — LIT: Anton Ažbe in njegova šola, 1962; M. Tršar, Anton Ažbe, 1991; V. Baranovski, I. Hlebnikova, Anton Ažbe in ruski slikarji, 2002; ista, Pariške zasebne likovne akademije in Ažbetova šola v Münchnu, 2006; N. Županič, Spomini na slikarja Antona Ažbeta, 2005; M. Komelj idr., AA. Anton Ažbe. Človek, slikar in učitelj, 2008.

Anton Ažbe

53

SLOVENIKA prelom.indb 53

8/29/11 8:33 AM


B

Babenberžani Knežja rodbina. V Avstr. so imeli oblast

Janko Babnik

976–1246, na Štaj. 1192–1246, sredi 12. st. tudi na Bavarskem. Po zadušitvi upora Bavarcev je cesar Oton II. podelil bavarsko v. krajino Leopoldu (976–994), ki je, enako kot naslednika Henrik I. (994–1018) in Adalbert (1018–55), širil ozemlje krajine (odtlej im. Avstrija) v bojih z Ogri in Čehi. Med boji cesarjev proti prevladi papeža 1075–1122 so se B. povzpeli med prve drž. velikaše. Adalbertov sin Ernest (1055–75) je na strani cesarja Henrika IV. padel v boju proti Sasom, njegov sin Leopold II. (1075–95) se je pridružil papeški strani, a se je 1082 poražen pomiril s cesarjem, ki mu je bil pokoren tudi njegov naslednik Leopold III. (1095–1136). Ko je 1105 pripomogel k zmagi upornikov pod cesarjevim sinom Henrikom, si je zagotovil ženitev s cesarjevo sestro Nežo. Kot sorodnika in privrženca nove štaufovske cesarske dinastije sta njegova sinova Leopold IV. (1136–41) in Henrik II. (1141–77) 1139–56 vladala vojvodini Bavarski; 1156 se ji je moral Henrik odreči, Avstr. pa je bila povzdignjena v dedno vojvodino. Leopold V. (1177–94) je 1192 pridobil dinastiji oblast nad Štaj. (od 1180 vojvodina), Leopold VI. (1194–1230) pa je z utrjevanjem svojih dežel in s širjenjem ozemlja dosegel vrh babenberške moči. Zadnji moški B., Friderik II. Babenberški, je 1246 padel v boju z Ogri. — LIT: K. Lechner, Die Babenberger, 1977. Babič, Rudolf (Hrastnik, 8. 4. 1920–18. 8. 1998, Trbov­ lje) Gospodarstvenik, rudarski izvedenec. 1948 je dipl. na TF, 1975 dokt. na FNT v Lj; tam je bil 1976 izvoljen za izr. prof. za rudarsko strojništvo. 1948–72 je bil konstruktor, teh. direktor in direktor Strojne tovarne Trbovlje, 1978–83 direktor Gradbenega industrijskega kombinata Zasavje v Zagorju ob Savi. Projektiral in konstruiral je rud. strojne naprave (izvažalna naprava za poglabljanje jaškov, gumijasti transporterji). babištvo med Pomoč ženskam pri porodu. Prvotno so pri porodih pomagale izkušene starejše ženske (babice), pozneje so babice pridobile potrebno znanje med spremljanjem dela zdravnikov in babic, od 18. st. v babiških šolah. 1753 sta bili ust. šoli v Lj (ena najst. zdrav. šol v Evropi) in Clc, 1799 v Gradcu, 1815 v Ts. V Lj se je 1857–1945 izšolalo 1714 babic. Šolanje je sprva trajalo nekaj mesecev, po 1918 1,5 in od 1960 4 leta. 1981 so babiško šolo zaprli, pouk b. pa vključili v ↗ zdrav­stveno šolstvo; 2004 je bil uveden visokošol. štud. program b. na Visoki šoli za zdravstvo v Lj (od 2009 Zdrav­stena fakulteta UL). Babice delujejo v po-

rodnišnicah, zdrav. domovih, patronažni službi ter na pod­ročju zdrav. vzgoje (↗ porodništvo). Prvo knjigo za babice je napisal A. Makovic (Prašanja inu odgovori čez všegarstvu, 1782). Slovensko babiško društvo je začelo delovati 1925 v Lj, 1975 se je vključilo v Zvezo društev medicinskih sester. 1929–68 je izhajal Babiški vestnik. — LIT: V. Lavrič, 200 let ljubljanske Babiške šole, 1953. Babnik, Janko (Ljutomer, 9. 5. 1861–21. 12. 1927, Lj) Prav­nik. 1884 je bil promoviran iz prava na dun. univ. Delal je v sodni službi, bil 1898–1918 tajnik oz. svetnik pravosodnega ministrstva na Du, nato vodil reorganizacijo sodstva v Slov. in bil upravitelj bgd. Ministrstva pravde v Lj, 1922–27 pa preds. Višjega deželnega apelacijskega sodišča v Lj. Deloval je v društvu Pravnik in bil ur. Slovenskega pravnika. Njegovi temeljni deli sta pregled najstarejše slov. pravne zgodovine in pravno izrazje, kar je pomembno vplivalo na slov. pravno znanost in prakso. — DELO: Sledovi slovenskega prava, 1883; Nemško-slovenska pravna terminologija, 1894. — LIT: V. Travner, Naši sodniki in državni pravdniki, Pol stoletja društva Pravnik, 1939. Babno polje Plitvo suho kraško polje na j.v. ↗ Notranjskega podolja. Dolomitno dno v nm. v. ok. 750 m poraščajo travniki, na s. robu je vrtačasto. Zaradi temperaturne ↗ inverzije in nizkih zimskih temperatur slovi kot najhladnejše območje v Slov. (2-krat so namerili –34,5 °C, kar je najnižja ugotovljena temperatura). Naselje Babno Polje (317 preb.) leži ob cesti Lož–Prezid v o. ↗ Loška dolina. Bachov absolutizem [báhov ~] zgod Desetletje obnovljenega absolutizma v Avstr. po 1848. Zlomu marčne in oktobrske revolucije na Du ter padcu vlade so sledili cesarjev razpust parlamenta v Kroměřížu, razglasitev in poznejša razveljavitev ↗ oktroirane ustave ter podreditev ministrov vladarju. Notranjega ministra F. S. Stadiona je 1952 nasledil dotedanji pravosodni minister A. Bach in dal obd. izrazit pečat. Vodil je liberalno kapit. gosp. politiko, utrjeval centralizem in nem. jezik. Po začetnih naprednih reformah (uprava in sodstvo, gimnazije in univerze) je z zatiranjem nar. in polit. svoboščin ob naslanjanju na vojsko, policijo, uradništvo in RKC (konkordat 18. 8. 1855) postal skrajno nepriljubljen in po porazu v avstr.-it. vojni 1859 izgubil položaj. Po prehodni ↗ oktobrski diplomi 1860 je s ↗ februarskim patentom 1861 zaživel ↗ parlamentarni sistem.

54

SLOVENIKA prelom.indb 54

8/29/11 8:33 AM


Bača Reka na Tolminskem. B. izvira pod Bačarskim vr-

hom (1273 m) blizu naselja Bača pri Podbrdu in oblikuje ok. 30 km dolgo dolino, im. ↗ Baška grapa; pri naselju Bača pri Modreju se izliva v Idrijco. Zaradi velike višinske razlike med izvirom in izlivom ima velik strmec in s tem veliko erozijsko moč. V zg. delu ima več hudourniških pritokov (Driselpoh, Kacenpoh). Na poti do Idrijce se prebija skozi številne tesni in korita. Med naseljema Hudajužna in Koritnica je ustvarila kanjon Klonte, kjer se vanjo steka več pritokov v obliki slapov. B. ima dinarski dežno-snežni ↗ pretočni režim z viškom vode jeseni in nižkom poleti; povpr. letni pretok je 6,8 m3/s (Bača pri Modreju). Kem. in ekol. stanje B. je dobro (po podatkih 2008). V B. je razvit ribolov; prevladujejo postrvi, zlasti križanci med soško in potočno postrvjo, dobro zastopana sta lipan in šarenka. Badjura, Metod (Zg. Hotič, 22. 2. 1896–23. 12. 1971, Lj) Filmski režiser, snemalec, scenarist. Po študiju v Berlinu in diplomi 1923 na Akademiji za grafične umet­ nosti v Leipzigu je predvsem za svoje podjetje Sava film 1926–40 posnel ok. 30 reportaž in kratkih filmov, med njimi tudi prva slov. dok. filma Bloški smučarji (1932; n. na kongresu etnologov na Švedskem in v Parizu 1957) in Triglav pozimi (1932) ter celovečerni film Triglavske strmine (1932). Po 2. sv. v. je kot poklicni režiser in snemalec ustvaril po lastnih zamislih in scenarijih ali v sodelovanju z ženo Milko (pogosto tudi montažerka njegovih filmov) idr. umetniško dognane film. zapise, reportaže in dok. filme (Slovensko Primorje, 1948; Pomlad v Beli krajini, 1952; Kroparski kovači, 1954; Velenjski rudarji, 1956; Beli konji, 1958). Posnel je veliko prispevkov za Filmski obzornik in ostal dejaven vse do konca 1960. Dok. film Naši lipicanci (1951) je osvojil n. na festivalu v Edinburghu, Fazane (1959) je 1964 nagradila fr. TV, za Portret Božidarja Jakca (1969) je 1970 dobil zlatega beneškega leva. Po njem je imenovana n. za najboljše dosežke na slov. film. področju. Prešernova n. 1953. — LIT: I. Nemanič idr., Filmska ustvarjalnost Metoda in Milke Badjura, 1995. Badjura, Rudolf (Litija, 17. 4. 1881–19. 9. 1963, Lj) Publicist. Po gimn. v Lj je končal tečaj na trg. akademiji v Pragi. Bil je član prvega organiziranega alpinističnega društva ↗ Dren. Pisal je planin. in izletniške vodnike (Na Triglav, 1913; Kozjakovo pogorje, 1927; Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem, 1930), je avtor prve slov. smučarske knjige Smučar (1924) in

Smučarske terminologije (1921). Ukvarjal se je tudi s krajevnimi imeni in imenoslovjem za topografske karte (Ljudska geografija, 1953). badminton (tudi perjanica) šport Igra z loparjem in žogico perjanico. Najprej so b. igrali v Indiji in na Kitajskem; iz Indije so ga 1872 prinesli angl. častniki. 1934 je bila ust. svet. krovna organizacija (od 2006 Badminton World Federation, BWF). SP so organizirana od 1977, od 1992 je b. disciplina OI. V Slov. se je pojavil 1956, najprej kot rekreativna igra, in se razmahnil zlasti po ust. Badmintonske zveze Slovenije 1963; ta je 2009 vključevala 20 klubov oz. društev s 386 tekmovalci in ok. 900 rekreativnimi igralci. Med klubi je najuspešnejši Badminton klub TOM iz Mirne, med igralci pa večkratni zmagovalci na medn. turnirjih M. Pohar, A. Pohar in M. Tvrdy. Bajc, Oton (Lj, 14. 11. 1903–21. 3. 1993, Lj) Kirurg. Študij medicine je končal v Innsbrucku; 1934–35 se je v Berlinu in na Du specializiral v nevrokirurgiji, 1956 v Parizu v pljučni kirurgiji. 1938–45 je bil v Lj kirurg v Splošni bolnišnici, 1947 v Vojaški bolnišnici, 1948–76 v Splošni bolnišnici v Nm; bolnišnico je reorganiziral ter izpeljal gradnjo novih objektov. Bil je predstojnik kirurškega oddelka in od 1963 direktor. Sodi med začetnike kirurgije žil, kosti, pljuč, možganov in perifernega živčevja ter transfuzije krvi v Slov. Bajd, Tadej (Lj, 19. 1. 1949) Elektrotehnik. 1972 je dipl., 1979 dokt. na FE v Lj. 1972–77 je delal na IJS v Lj, nato na lj. FE, kjer je od 1990 redni prof. za robotiko. 2011 je bil izvoljen za podpreds. SAZU. Raziskovalno se ukvarja z robotiko in rehabilitacijskim inženirstvom. Med izvirnimi dosežki njegovih raziskav so sistem za rač. merjenje biomehanskih parametrov hoje, sistem za ocenjevanje spastičnosti, sinteza minimalnih vzorcev hoje z uporabo funkcionalne el. stimulacije pri osebah s popolno in nepopolno okvaro hrbtenjače. Član SAZU (izr. 2003, redni 2009); Kidričeva n. 1990 (z A. Kraljem). — DELO: Funkcionalna električna sti­ mulacija, 1983; Industrijska robotika (soavtor), 1985; Functional electrical stimulation. Standing and walking after spinal cord injury (soavtor), 1989; Robotika, 2008; Robotski mehanizmi (soavtor) 2009; Robotics, 2010. Bajec, Anton (Polhov Gradec, 6. 1. 1897–10. 6. 1985, Lj) Jezikoslovec. Slavistiko in romanistiko je študiral 1918– 24 v Zgb, Pragi, Parizu in Lj, kjer je bil 1921 promoviran na filozofiji; 1924 je na UL dipl. iz slov., fr. in it. je-

Metod Badjura

Tadej Bajd

55

SLOVENIKA prelom.indb 55

8/29/11 8:33 AM


bajka

Aleksander Bajt

Aleksander Bajt, Samoupravna oblika družbene lastnine, 1988

zika ter dokt. iz romanistike. 1923–42 je bil prof. (tudi ravnatelj) Mestne ženske realne gimn. v Lj, 1946–62 je predaval slov. knjiž. jezik na FF UL (od 1951 kot izr. prof.), od 1958 sodelavec Inštituta za slov. jezik SAZU (1963 znan. svetnik), bil lektor v lj. Drami ter sour. Slovenskega jezika, Slavistične revije in JiS, član gl. ur. odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Sodeloval je pri več izd. Slovenskih čitank za sred. šolo in pri Slovenski slovnici (1940; predelane izd. 1947, 1956, 1964). Bil je v skupini za Slovenski pravopis 1950; od 1958 je kot preds. Komisije za slov. gramatiko, pravopis in pravorečje vodil pripravo za izdelavo novega pravopisa (Načrt pravil za novi slovenski pravopis, soavtor 1962, 1981). Napisal je nad 60 člankov o knjiž. jeziku, zlasti jezik. kulturi. Raziskoval je besedotvorje in izd. delo Besedotvorje slovenskega jezika I–IV (1950–59). Prevajal je iz fr. in angl. ter bil soavtor Italijansko-slovenskega slovarja (1941). Član SAZU (izr. 1972, redni 1978). Prešernova n. 1950 (skupinska), Kidričeva n. 1978. — LIT: J. Toporišič, Življenjska moč Bajčevega besedoslovja, 2000. bajka lit, etnol V ljudskem slovstvu pripoved v prozi z mitsko snovjo. V slov. b. so v sred. veku prešla mitska bajeslovna bitja (sojenice, rojenice, žalik žene, vile, povodni možje, volkodlaki; ↗ mit), le v nekaterih b. so opazne sledi nekdanjih slovan. božanstev (Kurent, Kresnik) ali mitičnih dogodkov (stvarjenje sveta, vesoljni potop). Posamezni motivi iz ljud. b. so prešli v novejšo slov. literaturo; iz njih so nastajale umetne b., pa tudi balade, romance, pripovedke, novele (F. Prešeren, M. Valjavec, J. Trdina, F. Levstik, J. Jurčič, A. Aškerc, I. Cankar). Najobsežnejšo zb. slov. bajk in pripovedk je izd. J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930, 19972). bajno bitje (tudi bajeslovno b.) etnol Nosilec dogajanja v mitologiji (bajeslovju). B. b. ima nadčloveške lastnosti in sposobnosti; izraža verske in domišljijske predstave (stvarnik vesolja; povzročitelj sprememb v naravi in ljudeh). V ljud. pripovedništvu so ohranjeni kozmološki liki in boštva (riba Faronika, Kurent, Perun, Kresnik, Zeleni Jurij, Zlatorog, Triglav), živali (samorog, konj, kača, zmaj, pravljična ptica) idr. bitja v naravi (velikani, vile, povodni mož, škratje), duhovi, duše, demoni. Pomembna so njihova imena in zlasti vloge v razl. motivih in vsebinah. V ↗ mitologiji Slovencev je prepoznanih ok. 70 b. b.; številna so indoevr. izvora in prepletena z izročilom sosednjih narodov. Bajt, Aleksander (Lj, 27. 2. 1921–24. 2. 2000, Lj) Ekonomist. Na PF v Lj je 1943 dipl. in 1953 dokt. Po diplomi se je v s. It. vključil v odporniško gibanje in bil 1944 interniran v Nem., od koder je 1945 pobegnil in se pridružil NOVS. Po vojni je bil komisar v Tovarni nogavic Polzela in delal v drž. upravi. Izpopolnjeval se je na več tujih univ., zlasti na MIT (ZDA). Od 1951 je predaval polit. ekonomijo na lj. PF, od 1966 kot redni prof. Bil je pobudnik ust. Ekonomskega inštituta PF in 1963–93 njegov predstojnik. Ukvarjal se je s teorijo vrednosti, z vprašanji družb. premoženja, razdelitve in inflacije ter z aktualnimi ekon. problemi, empiričnimi raziskavami, napovedovanjem gosp. tokov z ekonometrijo ter z ukrepi tekoče ekon. politike. Bil je ekon. svetovalec slov. in jsl. vlad., znan po izraziti kritični distanci, ki se kaže tudi v njegovi obravnavi načina priva-

tizacije nekdanje družb. lastnine po 1991. 1999 je obj. polemične spomine Bermanov dosje. Član SAZU (izr. 1981, redni 1987), častni dr. UL 1998; Kidričeva n. 1986. — DELO: Marxov zakon vrednosti, 1953; Produktivnost rada i društveno privredni uslovi njenog povećavanja, 1960; Raspodela nacionalnog dohodka i sistem ličnih dohodaka u našoj privredi, 1962; Osnove ekonomske analize i politike, 1979; Ekonomska politika normalizacije, 1982; Alternativna ekonomska politika, 1986; Samoupravna oblika družbene lastnine, 1988; Protiustavnost uzakonjenega sistema lastninjenja, 1994. — LIT: A. Šelih, Aleksander Bajt (1921–2000), Letopis SAZU, 2000; J. Mencinger, F. Štiblar, Akademik in zaslužni profesor dr. Aleksander Bajt, Zbornik znanstvenih razprav, št. 1, 2000. bakrena doba (tudi eneolitik, halkolitik) arheol Obdobje prazgodovine od zač. uporabe bakra do zač. uporabe brona (3500–2300 pr. n. š.). B. d. na Slov. naj bi dale pečat kulture iz kult. kroga panon. sveta, verjetno tudi jadr. kult. vpliv. Ločijo se 3 razvojne stopnje. Zgodnja b. d. je v Slov. označena kot alpska facies lengyelske kulture, im. tudi lasinjska kultura; sorodna je skupinam v s. Hrv. in z. Panoniji. Gl. najdišča so v v. in osrednji Slov. (Ptuj, Brezje blizu Zreč, Levakova jama pri Podbočju, Ajdovska jama, Resnikov prekop na Ljubljanskem barju). Med najdbami so značilne sklede z visoko, votlo nogo, posode hruškastih oblik in sklede z ostrimi profili, okrašene z žlebljenim in vrezanim okrasom, ter zajemalke s tulastim držajem. Srednja b. d. je povezana z razvojem v Karpatski kotlini in je izrazita zlasti na Ljubljanskem barju. Keramika je slabše izdelana in manj raznolika. Prevladujejo kroglasti in konični lonci in sklede, značilne so zajemalke s polnim držajem. Pozno b. d. predstavlja t. i. lj. kultura (↗ ljubljanska koliščarska kultura); je del t. i. vučedolskega kompleksa (↗ vučedolska kultura), in je bolj povezana tudi z jadr. območjem. Zanjo je značilna bogata keramika, pogoste so posode z roči, sklede z odrezanim ustjem in kupe na križni nogi. Okras je izveden z brazdastim vrezovanjem, žigosanjem, vrvičastim odtiskovanjem, belo inkrustacijo. Razvita je bila metalurgija bakra. V b. d. je bilo slov. ozemlje redko poseljeno. Naselbine so bile praviloma na naravno zaščitenih krajih na terasah rek (Drulovka, Šafarsko), v rečnih okljukih (Moverna vas, Pusti Gradac), na močvirnem zemljišču (Ljubljansko barje); nekatere so bile utrjene z nasipi (Pavlovski Vrh, Malijevo gradišče blizu Golnika, Šafarsko). Znana so jamska najdišča (Ajdovska jama, jame na Krasu). Grobišča so neznana, izjema je Ajdovska jama. Osnovna gosp. panoga je bila živinoreja, ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom, pridelovali so žito, o poljedelstvu pričajo najdbe kamnitega orodja. Metalurgija je vplivala na razvoj obrti in trgovine. Livarski pripomočki (livarski lončki, zajemalke, kalupi, cevi mehov) so znani predvsem s kolišč na Ljubljanskem barju, bakreni izdelki (sekire, šila, bodala) pa tudi z nekaterih drugih najdišč. Od kod so dobivali rudo, ni znano; verjetno so izkoriščali lokalna rudišča. Od 1969 so pomemben vir podatkov o b. d. Poročila o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji. — LIT: T. Bregant, Ornamentika na neolitski keramiki v Jugoslaviji, 1968; S. Dimitrijević, Lasinjska kultura, Prai-

56

SLOVENIKA prelom.indb 56

8/29/11 8:33 AM


balet

storija jugoslavenskih zemalja III, 1979; isti, Vučedolska kultura i vučedolski kulturni kompleks, prav tam; H. Parzinger, Die Stellung der Uferrandsiedlungen bei Ljubljana im äneolitischen und frühbronzezeitlichen Kultursystem der mittleren Donauländer, AV, 1984; A. Velušček, Neolitske in eneolitske raziskave v Sloveniji, AV, 1999. Bakteriološki zavod Državni veterinarski zavod za ugotav­ ljanje kužnih in zajedavskih bolezni. Ust. je bil 1926 v Lj; opravljal je bakteriološke in serološke preiskave, poročal oblastem o izidih preiskav, spremljal znan. razvoj bakteriologije in serologije. Do 2. sv. v. so bili med najbolj perečimi problemi zavoda diagnostika kužnih in zajedavskih bolezni, zatiranje čebeljih bolezni, bolezni perutnine in higienski nadzor mleka. Zavod je priprav­ ljal strok. konference, tečaje in predavanja za veterinarje in živinorejce. Prvi direktor in soust. B. z. je bil F. Kern. 1946 je bil z ust. Veterinarskega znanstvenega zavoda Slovenije (od 1959 ↗ Veterinarski zavod Slovenije) B. z. ukinjen; postal je del epizootiološkega oddelka tega zavoda. balada kult Epsko-lirska pesem s poudarjenimi dramatičnimi prvinami. Snov večinoma zajema iz zgodovine, pripovedk in bajk. GLASBA Na Slov. je b. znana od 12. st., sprva kot plesna pesem, nato tudi vokalna skladba, včasih s spremljavo glasbil. Novejšo b. je ustvarilo 19. st., najprej kot samospev (F. Schubert, Vilinski kralj); F. Chopin je prvi skladal instrumentalne b. Na Slov. so b. v opusih R. Savina (Tri Aškerčeve balade, Skala v Savinji), V. Mirka (Nočna potnica), B. Arniča (Jesenska balada), M. Lipovška (Mejnik, Balada za violončelo in klavir), D. Švare (Brodnik), M. Kozine in M. Potočnika (Balade Petrice Kerempuha). Med samospevnimi so tudi b. iz ljud. poezije (M. Lipovšek, Sinek, Vanek, Mlinar in smrt). KNJIŽEVNOST Slov. lit. b. je izšla iz ljud. pesništva. Po zgledu ljud. b. so zlasti v nem. predromantiki nastajale umetne b. (Bürger, Goethe, Schiller), v romantiki pa še v drugih evr. literaturah. Slov. umetna b. je nastala v razsvetljenstvu pod vplivom nem. pred­ romantičnih b. in dosegla prvi vrh s Prešernovim prev. Bürgerjeve Lenore in z umetno b. Povodni mož. Po 1848 je postala b. pogosta zvrst pripovednega pesništva (F. Levstik, S. Jenko, J. Stritar, S. Gregorčič). A. Aškerc je ljud., zgod., nac. in soc. motive združeval s takratnimi družb. pojavi (Mejnik, Brodnik, Stara pravda). Takšna b. je s približevanjem ljud. pesmi prešla v moderno (J. Murn, O. Župančič). F. Gestrin je kot pripovednik napisal nekaj lirskih baladnih pesmi (Balada o prepelici); zvrst se je nato uveljavila v obd. moderne (D. Kette, O. Župančič), pozneje pri S. Kosovelu in v poeziji NOB (P. Golia, J. Udovič). Ob vojnih motivih je epska b. znova oživela (I. Gruden, A. Gradnik, zlasti M. Bor). V sodobni poeziji je pisal b. predvsem J. Menart (Srednjeveške balade, 1973), baladne lirske pesmi pa S. Makarovič (Pelin žena, 1974). Izraz b. se je pojavil tudi v naslovih proznih in dramskih del, ki spominjajo na b. (J. Kozak, B. Kreft, C. Kosmač). — LIT: G. Kocijan, Od romantične k realistični baladi v slovenskem pesništvu 19. stoletja, 2002. Balant, Jožef (tudi J. Walland) (Nova vas pri Lescah, 28. 1. 1763–11. 5. 1834, Go) Nadškof, šolnik. Končal je bogoslovje v Gradcu in na Du; od 1791 je bil v Lj ka-

tehet na normalki, od 1813 prof. moralne in pastoralne teologije na liceju ter škofijski šol. nadzornik; v času Ilirskih provinc (1810–13) je v slov. predaval pastoralno teologijo na bogoslovni fakulteti, kljub opominu z Du je tudi pozneje poučeval v slov. 1818 je postal gor. škof, 1830 nadškof in ilirski metropolit. Spodbudil je razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva; vplival je na ustanavljanje podeželskih trivialk, nedeljskih ponavljalnih in začetnih šol, poučevanje v slov., nastanek slov. osnovnošol. učbenikov in izboljšanje izobraževanja učiteljskih kandidatov v Lj; z M. Ravnikarjem in F. S. Metelkom je 1818 dosegel, da je bila od 1818 slov. z metodiko predmet poklicnega izobraževanja učiteljskih kandidatov v Lj. Zavzemal se je za ločitev učiteljske službe od cerkovniške. — LIT: R. Klinec, Zgodovina goriške nadškofije 1751–1951, 1951; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1963–66; Š. Babič, Jože Balant (Walland), šolnik in ilirski metropolit, 2000. Balantič, France (Kamnik, 29. 11. 1921–24. 11. 1943, Grahovo) Pesnik. Na FF UL je študiral slavistiko. 1942 je bil zaprt v Gonarsu, januarja 1943 se je pridružil ↗ vaškim stražam, po kapitulaciji It. dombrancem. v Grahovem; umrl je med partiz. napadom na postojanko. Njegova pesniška smer je bila magični realizem s pogosto motiviko ognja; uporabljal je klasično pesniško obliko. 1942 je pripravil rokopis zb. Muževna (sem) steblika; pozneje je zb. dodal Sonetni venec iz 1940. Precej pesmi je bilo obj. v DS. Zadnji znani Balantičevi rokopisi izvirajo iz januarja 1943 (Gonarški soneti 1942). Leto po njegovi smrti je njegovo pesniško zapuščino zbral T. Debeljak in jo izd. v zb. V ognju groze plapolam, pozneje so bile njegove pesmi večkrat izdane, sprva predvsem v Buenos Airesu. — DELO: Venec, 1944, 1990; Zbrano delo, 1976; Muževna (sem) steblika (knjiga iz 1966 ni prišla v javnost), 1984, 2003; Tihi glas piščali, 1991; V ognju groze plapolam, 1944, 2003; Pot brez konca (večjezična, 2005); Zbrano delo, Izbrane pesmi (oboje 2008). — LIT: F. Pibernik, France Balantič. Življenjska in pesniška pot 1921–1943. Literarna usoda po letu 1945, 2008. balet ples, ped Glasbeno-gledališka umetnost, katere vsebina se izraža s plesom; tudi skupina, ki se ukvarja s to umetnostjo. Začetki baletne umetnosti so bile plesne prireditve v 16. st. na it. in fr. dvorih. 1661 je bila v Parizu ust. Kraljeva akademija plesa, prva šola klasičnega b.; od tod se je b. razširil po vsej Evropi. Prve baletne predstave na Slov. so bile v 18. st. z gostovanji it. in nem. potujočih opernih družin. Od 1892 so bile v Deželnem gledališču v Lj angažirane tuje plesalke. Prvo slov. baletno pantomimo Možiček (1912) je napisal J. Ipavec. Sledili so b. R. Savina Plesna legendica (1918), Čajna punčka (1922), B. Adamiča Po našem ljubljenem mestu in Pomladno srečanje, A. Lajovca Nevsakdanji dan, S. Osterca Maska rdeče smrti (1930), Nezakonska mati (1940), Iluzije (1941), L. M. Škerjanca Mařenka, Gazele, V. Ukmarja Lepa Vida in Godec, D. Švare Nina in Pinocchio, Z. Cigliča Obrežje plesalk, K. Cipcija Pika Nogavička, Sneguljčica, Ježeva hišica, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, D. Škerla Opojno poletje in Peter Klepec, J. Gregorca Na terasi, A. Srebotnjaka Trobenta in vrag, M. Kozine Gorenjske bajke, D. Božiča Gluha

Jožef Balant

France Balantič

Tatjana Remškar kot Odette v baletu Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega, 1956

57

SLOVENIKA prelom.indb 57

8/29/11 8:33 AM


balinanje

okna, I. Petriča Kurent, B. Kantušerja Flamska legenda, P. Šivica Dogodek v mestu Gogi, Zorenje, I. Štuhca Eleuthera, J. Goloba Dragi Miha in Prerojenje, J. Gregorca Žica in Nori malar idr. Prvi poklicni baletni ansambel je bil ust. 1918 v lj. Operi. Skupino so sestavljali češ. plesalci, v baletni šoli Narodnega gledališča pa so začeli vzgajati prve slov. plesalke. V sezoni 1928/29 so se uveljavile prve slov. solistke (S. Japelj, M. Remškar, G. Bravničar, E. Mohar). Proti koncu 30. let se je ansambel izpopolnil še z moškimi plesalci (S. Eržen, Š. Suhi, B. Pilato, M. Kirbos, S. Polik, F. Čarman, F. Pogačar, S. Hiti, S. Laznik). Takrat je bil izveden tudi baletni večer na skladbe slov. skladateljev. Po 1945 je bil baletni ansambel osnovan v Mb. Po zaslugi obeh je postal b. pomemben sooblikovalec slov. gled. kulture. Velik delež svojih sporedov sta namenila domači glasb. ustvarjalnosti. V vseh letih obstoja do 2010 je lj. baletni ansambel izvedel 223, mb. 113 razl. baletnih predstav. Poleg njiju delujejo ljubiteljske plesne skupine z razl. načini plesnega izražanja, ki ne izhajajo vedno iz klasične baletne šole (↗ ples). BALETNO ŠOLSTVO Dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo poklicnih plesalcev za odrske nastope. Začetki na Slov. segajo v leto 1918, ko je bila v Lj ust. baletna šola Narodnega gledališča pod vodstvom tedanjih baletnih mojstrov v gledališču. 1944 je bil organiziran pouk baletnega izobraževanja na baletni šoli v lj. Operi pod vodstvom P. Golovina; 1946 sta jo prevzela Pia in Pino Mlakar. 1948 je bila ust. 4-letna Državna nižja baletna šola, 1951 razširjena v Srednjo baletno šolo s 6-letnim šolanjem (prvi ravnatelj je bil P. Mlakar). 1963 se je združila z glasb. šolo v Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje, 1984 pridobila ime Srednja glasbena in baletna šola z 8-letnim izobraževanjem, 2009 postala z vključitvijo Višje šole za učitelje baleta Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. V Mb poteka sistematično baletno šolanje od 1947. P. Golovin in M. Kirbos sta vodila baletni tečaj, ki je prerasel najprej v Nižjo baletno šolo (1948), nato v Center za glasbeno vzgojo (1962) ter v Šolo za glasbeno in baletno izobraževanje (1978), ki je omogočila baletno izobraževanje tudi na sred. stopnji in se 1983 preim. v Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor. Po Slov. so organizirani še baletni oddelki pri glasb. šolah in zasebno poučevanje baleta. balinanje šport Igra s kroglami in balinom. B. je bilo znano že nekaj sto let pr. n. š. Ob koncu 19. st. se je razvilo šp. b. Medn. balinarska zveza (FIB) je bila ust. 1946, prvo SP organizirano 1947, EP 1954. V Slov. se je b. po 1. sv. v. uveljavilo najprej kot zabava, ok. 1935 pa je bilo v Lj že organizirano; šp. b. se je začelo razvijati šele po 1949, zlasti po zaslugi R. Bassina. Balinarska zveza Slovenije je bila ust. 1955 (2009 je imela 10 območnih zvez z ok. 11 500 balinarji, od tega več kot 4000 tekmovalcev). Slov. balinarji so uspešni na medn. tekmovanjih; v 80. letih 20. st. zlasti J. Požar, po 2000 igralci in igralke v vseh kategorijah (D. Sofronievski svet. prvak v natančnem zbijanju 2001). Balkan Slovensko akad. društvo v Ts 1907–27. Sledilo je zgledu slov. narodnoradikalnih društev, a se kljub liberalnosti strankarsko ni opredeljevalo. Od začetnih predavanj za člane je dejavnost širilo z inform., manjšinskim, planin., šahovskim, pevskim idr. odseki, v Ts in

okolici pa 1907–13 odprlo 13 javnih ljud. knjižnic in igralo pomembno narodnoprosvetno vlogo. Med 1. sv. v. prekinjeno dejavnost so obnovili 1920 in mdr. spodbudili ust. Dijaške matice (1923–27). Fašist. oblast je 13. 9. 1927 B. razpustila. balkanologija zgod Veda o kult.zgod. posebnostih Balkana. Te so, mdr. v povezavi z ↗ vzhodnim vprašanjem, od 19. st. pritegovale tudi pozornost Slovencev, zlasti J. Kopitarja in F. Miklošiča, ki je b. znan. utemeljil. Na dun. AZ je delovala Balkanska komisija, v Leipzigu, Bukarešti, Bgd in Sarajevu (tajnik G. Čremošnik) pa balkanološki inštituti. Pri bgd. Arhivu za arbanasku starinu, jezik i etnologiju sta sodelovala M. Kos in K. Oštir. Pod okriljem Unesca je nastalo združenje Association Internationale des Études du Sud-Est Européen; 1966–84 je bilo 5 balkanoloških kongresov. Razl. slov. raziskovalci se po zastoju ob razpadu SFRJ spet bolj ukvarjajo z medbalkanskimi stiki. balkanski pakt zgod, polit Pogodba o regionalnem sodelovanju med Jsl., Grčijo in Turčijo. B. p. izhaja iz sporazumov v Ankari 1953 in na Bledu 1954, ko je hladna vojna zaradi jsl. spora z ↗ Informacijskim birojem komunističnih in delavskih partij zajela tudi Balkanski polotok. Ankarski sporazum je mdr. določal sodelovanje podpisnic za ohranitev medn. miru in varnosti na polotoku, sodelovanje GŠ in skupne obrambne načrte. Z blejskim sporazumom so se obveznosti podpisnic razširile na raven polit. in obrambnega sporazuma o medsebojni pomoči ob morebitni agresiji. S popuščanjem medn. napetosti po 1956 je b. p. izgubljal pomen, formalno pa ni bil preklican. Balkanski polotok (tudi Balkan) Del j.v. Evrope med Jadranskim, Jonskim, Sredozemskim, Egejskim, Marmornim in Črnim morjem do črte Donava–Sava– Kolpa–Reški zaliv. Meri ok. 500 000 km2 in predstavlja izjemno pomemben most med Evropo in Azijo. Intenzivnejša poselitev B. p. je znana od ↗ starejše kamene dobe. V 4. st. pr. n. š. je bil izhodišče imperija Aleksandra Velikega, do konca 1. st. je na B. p. zavladal Rim. Prek B. p. je po 395 potekala ločnica med v. in z. rim. cesarstvom, ki se je 1054 še poglobila z razkolom med katoliki in pravoslavci. Od 4. st. so B. p. preplavljali Goti, Huni, Avari, od 7. st. pa večinoma poselili Slovani. Na nastajanje v. in j. balkanskih družb je vplival Bizanc, na zahodnobalkanske dežele zlasti It. in Sred. Evropa. B. p. so med 14. in 16. st. osvojili Turki ter ga razvojno in duhovno oddaljili od Evrope. Konec 17. st. so balkanska ljudstva začenjala osvobodilne boje (1. in 2. srb. upor, gr. osvobodilni boj, vstaja v BiH), v 19. in zač. 20. st. po so tu nastale samostojne države (Albanija, Bolgarija, Črna gora, Grčija, Srb., deloma Turčija in Romunija). Po razpadu SFRJ 1991 so del B. p. zajele etn. vojne. balkanski vojni zgod Vojni med balkanskimi državami 1912 in 1913. V prvi so se proti tur. nadoblasti skupaj bojevale Srb., Bolgarija, Grčija in Črna gora, po miru v Londonu maja 1913 pa so se sprle za plen in se spopadle med seboj (Srb. in Grčija z zaveznicami proti Bolgariji). Z mirom v Bukarešti avgusta 1913 je morala Bolgarija zmagovalkam prepustiti Dobrudžo in svoj del Mak., nastala je samostojna Albanija, polit. nasprotja na polotoku so se poglobila. Slov. katol. in liberalni

58

SLOVENIKA prelom.indb 58

8/29/11 8:33 AM


Banjšice

primer), Andraž, Väeinaemöeinen, Patriarh oglejski (D. Zajc, Grmače, Kalevala, Krst pri Savici), Schlomo Herzl (G. Tabori, Mein Kampf), Jack (C. McPherson, Jez), Polonij (Shakespeare, Hamlet), Mendelj Krik (I. Babelj, Zaton), Helge (T. Vinterberg, M. Rukov, B. Hansen, Praznovanje), čarni kralj (Ö. von Horváth, Zgodbe iz Dunajskega gozda), Porfirij Petrovič (F. M. Dostojevski-A. Wajda, Zločin in kazen), Fjodor Pavlovič Karamazov (Dostojevski-M. Korun, Bratje Karamazovi), doktor von Aigner (A. Schnitzler, Prostrana dežela), Max (H. Pinter, Vrnitev domov). Nastopil je v več filmih (Dih, Krč in Odpadnik B. Šprajca, Razseljena oseba M. Cigliča, Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica K. Godine, Moj ata, socialistični kulak M. Klopčiča), TV-filmih in nadaljevankah. Banfi, Jože (Trzin, 21. 11. 1954) Plavalec invalid z obojestransko nadkolensko amputacijo. Od 1984 živi na Nizozemskem. Bil je član jsl. (1970–90), slov. (1991–96) in nizozemske (1996–2001) reprezentance, Na SP 1974 je bil prvi na 50 m prsno, drugi na 50 m prosto. Na paraolimpijskih igrah 1980 je bil prvi na 100 m prsno in na 150 m mešano, 1984 prvi z ekipo na 4 × 50 m prosto, drugi na 100 m hrbtno in tretji na 100 m prsno. Uspešen je bil v sedeči odbojki na SP 1985 (drugi), 1990 (tretji) in na EP 1985 in 1987 drugi. Bil je trener uspešne nizozemske ženske reprezentance v sedeči odbojki (prva na SP 2000 in 2002, na EP 2001 in 2003 in druga na paraolimpijskih igrah 2004). Banič, Janez (Brod v Podbočju, 2. 1. 1928) Veterinar. 1953 je dipl. na VF v Zgb, 1959 dokt. in se specializiral v kirurgiji na VF v Bgd. Po diplomi je delal na Veterinarskem znanstvenem zavodu v Lj, od 1957 na BTF v Lj in 1977 postal redni prof. Predaval je veterinarsko kirurgijo in oftalmologijo ter osnove rentgenologije in fiz. terapije. Bil je strokovnjak za resekcijo črevesja, zdravljenje kostnih zlomov, transplantacijo. Obj. je več kot 100 razprav v slov. in tujih strok. publikacijah. Pisal je tudi leposlovna dela. — DELO: Splošna kirurgija za veterinarje, 1965, 1989³; Experimentelle Untersuchungen über die Knochentransplantation beim Hund, 1965; Eden, 1974; Očesne bolezni domačih živali, 1988; Štihov Jože z Broda, 1998; Vojska. Kronika 1941–1945, 2003. Banič, Stanko (Brezje pri Senušah, 22.  11.  1913– 3. 6. 2005, Lj) Mikrobiolog. 1938 je dipl. na MF v Bgd, 1970 dokt. na MF v Lj. 1961–83 je bil predstojnik Inštituta za mikrobiologijo MF, od 1972 redni prof. MF v Lj; poučeval je tudi lat. med. izrazje. Postavil je temelje slov. med. mikrobiologiji, terminologiji, imunologiji, bakterijski genetiki in vitaminologiji. Bil je ust. in prvi preds. Slovenskega imunološkega društva, preds. Zveze društev imunologov Jugoslavije; vodil je med. sekcijo terminološke komisije pri SAZU. V soavtorstvu je obj. Latinske pregovore, izreke in izraze (19962). Kidričeva n. 1982. — DELO: Repetitorij mikrobiologije za študente stomatologije, 1961; Mikrobiološki slovar (soavtor), 1994. Banjšice (tudi Banjška planota) Planotast svet med Čepovanskim dolom, dolino sp. Soče in sp. tokom Idrijce. B. se dvigajo od nm. v. ok. 620 m na z. do ok. 950 m na v. Iz eocenskega fliša in konglomerata zgrajen z. del je razrezan z globokimi grapami, osrednji in v. del pa sestavljata kredni in jurski apnenec, zato se je tu izobliko-

Janez Banič

Stanko Banič

© Peter Uhan/Arhiv SNG Drama Ljubljana

tabor sta osvobodilni boj balkanskih narodov podpirala z razl. težnjami; ↗ preporodovci so še naprej zagovarjali revol. združitev vseh j. Slovanov, JSDS pa neodvisno balkansko federacijo. Prek RK so za t. i. brate zbirali pomoč, na bojišče je prostovoljno odšlo nekaj slov. zdravnikov. balkansko vprašanje zgod Del ↗ vzhodnega vprašanja. balneologija med Veda o vplivu naravnih zdravilnih sredstev, zlasti termalnih vod in zdravilnega blata na človekov organizem. Uporaba teh sredstev za kopeli in pitje oz. obloge in inhalacije je balneoterapija; v Slov. jo izvajajo zdravilišča, najdlje zdravilišče v Rogaški Slatini (analizo vode je že 1572 obj. alkimist L. Thurneysser v delu Pison). Druga zdravilišča so se naglo razvijala po 1950, mdr. kot ustanove za nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. 1955 je bil ust. Balneološki institut Slovenije (pobudnik R. Leskovar). 2009 je bilo v zdraviliško (izvajanje balneoterapije) turistično ponudbo vključenih 15 zdravilišč. balonarstvo šport Disciplina šp. letalstva. Tekmovalci skušajo z balonom preleteti čim večjo razdaljo, se dvigniti čim višje, leteti čim dlje ali pa balon voditi do določenega cilja. Prvi dokumentirani polet s toplozračnim balonom je bil 1783 (8 km, 25 minut), istega leta s plinskim balonom (vodik; 36 km, 2 uri), oba v Parizu. 1905 je bila ust. Mednarodna letalska zveza (FAI), v katero je vključena balonarska komisija. Kot prvi slov. balonar je znan G. Kraškovic; 1814 je na Du poletel z balonom več kot 14 km. V Slov. se je b. bolj razvilo po 1980. Balonarska komisija v okviru Letalske zveze Slovenije je 2009 združevala 4 klube, ki se aktivno ukvarjajo s tekmovalnim letenjem. Na EP 2007 je bil S. A. Šorn (6-kratni slov. drž. prvak, absolutni višinski in dolžinski rekord, rekord v trajanju poleta) četrti, na SP 2008 je bil R. Petrovič dvanajsti. Šp. oz. profesionalno se v Slov. ukvarjajo z b. še v 15 društvih (največ na območju Lj) in 3 podjetjih, za usposabljanje pilotov prostoletečega balona delujejo 4 letalske šole. Bamberg, Otomar (Lj, 22. 1. 1848–1. 4. 1934, Arto, grad Impoljca) Tiskar, knjigarnar. Obrti se je izučil v nem. Augsburgu in bil od 1869 vodja tiskarne in knjigarne I. Kleinmayr & F. Bamberg v Lj. Postavil je novo tiskarno in jo opremil s sodobnimi stroji. Sprva je tiskal in izd. predvsem nem. knjige in časopise, pozneje vse več slov. ( J. Stritar, F. Levstik, I. Tavčar, F. Prešeren, S. Gregorčič, A. Aškerc, Cankar, O. Župančič); s kakovostnimi izdelki je vplival na razvoj slov. knjiž. kulture. 1919 je podjetje prodal d. d. Štampa v Lj, ki se je 1920 preimenovala v Delniško tiskarno. Bil je preds. Društva tiskarjev v Lj. Ban, Ivo (Slovenj Gradec, 19. 5. 1949) Igralec. 1972 je dipl. na AGRFT v Lj, 3 leta nastopal v SLG v Ce, redno se je zaposlil v Drami SNG v Lj, od 2008/09 njen ravnatelj. Z občutljivostjo poustvarja karakterne dramske like. Taki so mdr. princ Filip (W. Gombrowicz, Ivona, princesa Burgundije), župnik (Cankar, Hlapci), Kreon, sodni sluga (D. Smole, Antigona, Zlata čeveljčka), Puntila (B. Brecht, Gospod Puntila in njegov hlapec Matti), Vanč (T. Partljič, Moj ata, socialistični kulak), Simon Veber (D. Jančar, Veliki briljantni valček), Jurij (R. Šeligo, Svatba), Kantor (Cankar, Kralj na Betajnovi), Robespierre (S. Przybyszewska, Dantonov

Ivo Ban kot Patriarh Oglejski v Krstu pri Savici Dominika Smoleta, 2003/04

59

SLOVENIKA prelom.indb 59

8/29/11 8:33 AM


banka

Ime Abanka Banka Celje

Sedež Ljubljana Celje

Obdobje 1955− 1865−

Banka Koper Banka Slovenije Denarni zavod Slovenije Deželna banka Gorenjska banka

Koper Ljubljana Črnomelj Ljubljana Kranj

1955− 1972− 1944– 1990− 1955−

Jadranska banka Kmečka banka Komunalna banka Ljubljana Kranjska deželna banka Kranjska hranilnica1

Trst Gorica Ljubljana Ljubljana Ljubljana

1905−25 1909− 1955− 1909−40 1820−

Krekova banka Nova Kreditna banka Maribor

Ljubljana Maribor

1992− 1862−

Ljubljana

1889−

Ljubljana Ljubljana Ljubljana Ljubljana

1900−51 1868−1972 1992− 1872−1976

Ljubljana Zagreb Trst

1965− 1918−26 1957−

Nova Ljubljanska banka Ljubljanska kreditna banka Ljubljanska obrtna banka Poštna banka Slovenije Prva občna zavarovalna banka Slovenije SKB banka Slavenska banka Tržaška kreditna banka

2

Zadružna gospodarska banka Zadružna kraška banka

Ljubljana

1920−50

Opčine

1908−

Zveza Bank

Celovec

1872−

Najstarejši denarni zavod. Prva poslovna banka.

Značilnosti sprva podružnica Jugobanke, od 1989 samostojna sprva mestna hranilnica, 1955 komunalna banka, 1971 del Ljubljanske banke, od 1994 samostojna 1978 del Ljubljanske banke, od 1991 samostojna do 1991 Narodna banka Slovenije 1946 vključen v Narodno banko Jugoslavije do 2004 Slovenska zadružna kmetijska banka sprva Komunalna banka, 1972 del Ljubljanske banke, od 1996 samostojna

1965–70 Kreditna banka in hranilnica Ljubljana delovala od 1912, 1921 postala zasebna 1931 Hranilnica Dravske banovine, 1946 del Mestne hranilnice ljubljanske od 2002 v večinski lasti RIB Raiffeisen sprva mestna hranilnica, 1952 komunalna, 1965 kreditna banka, 1972−91 del Ljubljanske banke, od 1994 sedanje ime sprva mestna hranilnica, 1955 komunalna banka, 1970 Ljubljanska banka, od 1994 sedanje ime

1989 Stanovanjsko komunalna banka deluje od 1959, od 1997 v lasti Bance Antoniana Popolare Veneta sprva Gospodarska banka, 1945 nacionalizirana osrednja slovenska denarna ustanova na Tržaškem, od 1994 sedanje ime deželna zveza slovenskih kreditnih in blagovnih zadrug na avstrijskem Koroškem

1 2

Pomembnejše banke in drugi denarni zavodi na Slovenskem

vala kraška planota; ponekod so vidne suhe doline kot sled nekdaj površinsko tekočih voda. Naravne razmere za kmetijstvo zaradi nm. v. niso ugodne, nekoliko boljše so za živinorejo na z. strani. Na B. prevladujejo manjša naselja, zaselki in samotne kmetije. Iz tradicionalne kovaške obrti se je razvilo podjetje v Lokovcu. ZGODOVINA V sred. veku so B. pripadale ↗ Goriškim (1200–1500 se v njihovih urbarjih omenjajo vsi kraji). Preb. so živeli od gozdov, lova, oglarstva, kovaštva, mlinarstva, žagarstva, pastirstva, pozneje ponekod od sviloprejstva. V kmetijstvu je bilo pogosto kolonatu podobno spolovinarstvo. B. so prizadeli tur. vpadi (zlasti 1478), 1713 jih je zajel tolminski kmečki upor. V 11. soški bitki 1917 so bili tam hudi boji. NOB se je začel poleti 1942, po kapitulaciji It. 8. 9. 1943 pa je sledila spl. vstaja. B. so postale polosvobojeno območje s številnimi partiz. enotami, ustanovami in službami. Po osvoboditvi 27. 4. 1945 so B. do 1947 ostale v coni B Julijske krajine. banka ekon Ustanova za kreditne, plačilne idr. denarne posle doma in v tujini. Centralna (emisijska) b. ureja denarni obtok in izdaja dovoljenja za delo poslovnim b., ki so spl. (opravljajo vse bančne posle) ali specializirane (investicijska b., klirinška b., hranilnica). Prva b. v zgod. naj bi nastala 1407 v it. Genovi. Na Slov. (in tudi na jsl. tleh) je bila prva b. ↗ Kranjska hranilnica iz 1820; že prej so se pojavljale podružnice dun. b. in tuje usmerjeni zasebni bankirji. Ko so v 2. pol. 19. st. spoznavali, da je polit. razvoj Slovencev mogoč le ob gosp. neodvisnosti, so načrtno razvijali ↗ posojilnice in ↗ hranilništvo. Poleg mešč., trg. in obrtniških krogov je bilo treba gosp. osamosvojiti tudi slov. kmečko preb. Ker so gl. deleži posojilnic in hranilnic pripadali nar. zavednim

članom, so bile te trdno v slov. rokah; v finančne kroge je prodrl tudi slov. jezik, oblikoval se je domači strok. kader. Hranilnice in posojilnice so do zač. 20. st. prekrile domala vse slov. nar. ozemlje ter prek združenja posojilnic s prelivanjem denarnih sredstev med njimi prispevale k povezovanju slov. gospodarstva. Prva taka zadružna zveza, Zveza slovenskih posojilnic, je bila ust. 1883 v Ce. Ust. ↗ Ljubljanske kreditne banke 1900 in trž. ↗ Jadranske banke 1905 (s podružnicama v Lj in Mb) pomeni zač. slov. poslovnega bančništva. Jsl. bančni sistem je poznal drž. in zasebne ustanove. 1920 je bila prejšnja srb. Narodna banka spremenjena v Narodno banko Kraljevine SHS in je prevzela izpostave nekdanje Avstro-ogrske banke. Zač. bančništva v Slov. po 2. sv. v. je pomenila ust. ↗ Denarnega zavoda Slovenije 1944. V Jsl. so obnovili nar. b. in nekdanje drž. in poldrž. b., zasebne pa nacionalizirali. Do 1948 so vse bančne zavode vključili v Narodno banko Jugoslavije (NBJ) in ust. še Državno investicijsko banko, 1949−52 pa so se jima pridružile lok. in komunalne b., mestne hranilnice in drž. b. za kreditiranje kmet. zadrug, nato pa je bil spet vpeljan enobančni sistem, tj. NBJ z mrežo podružnic. Ta togi sistem je bil 1955 spremenjen: obstajale so NBJ, komunalne b. ter mestne ali zadr. hranilnice, od 1961 pa NBJ in specializirane jsl. b. (investicijska, zun.trg. in kmet.) ter rep. poslovne in komunalne b. (slednje so vključile nekdanje hranilnice). Bančni sistem so po spremenjenem zakonu od 1965 sestavljale NBJ, poslovne banke in Služba družbenega knjigovodstva. Po občutnejši ekon. decentralizaciji 1971−71 so bile ust. tudi nar. b. po republikah (z NBJ so skrbele za denarno in kreditno ter devizno politiko in enotni denarni sistem; naslednica Narodne banke Slovenije je Banka Slovenije). Ob njih so obstajale tudi interne, temeljne in združene b. ter druge finančne organizacije (hranilnice idr.). Od 16 temeljnih b. v Slov. 1985 le 2 nista bili združeni v Ljubljansko banko Združeno banko (po velikosti 3. v Jsl.). Po 1991 je bila večina b. podržavljenih in podvrženih delničarstvu, država pa je odločujoči delež obdržala le v Novi Ljubljanski banki in v Novi Kreditni banki Maribor. Konec leta 2009 je v RS poslovalo 19 bank (med njimi 8 tujih), 3 hranilnice in 3 podružnice tujih bank, z bilančno vsoto 51 mrd. evrov. Delež države v bankah je 20,5 %, tujih oseb 36,6 %. — LIT: Stoletnica zadružnega hranilništva v Sloveniji, 1983; Ž. Lazarević, J. Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, 2000; N. Borak, J. Prinčič, Iz reforme v reformo, 2006; J. Glogovšek, Bančni menedžment, 2007. Banka Slovenije (kr. BS) Centralna banka RS. Predhodnik BS je bil ↗ Denarni zavod Slovenije, 1946 združen z Narodno banko FLRJ kot njena Centrala za LRS. V skladu z ekon. decentralizacijo SFRJ je bila 1972 ust. Narodna banka Slovenije kot ustanova enotnega jsl. denarnega sistema. Prvi guverner je bil S. Kobal, nato B. Linhart, M. Jamar in M. Ozbič. Po osamosvojitvi Slov. je bila 8. 10. 1991 z Zakonom o Banki Slovenije preim. v BS. Ta je skrbela za stabilnost valute, za spl. notranjo in zun. likvidnost ter za emisijsko politiko, po zakonu iz 2002 tudi za finančno in cenovno stabilnost ter podpiranje spl. ekon. politike. Po vstopu v EU 2004 je BS postala članica Evropskega sistema centralnih bank, s prevzemom evra 2007 pa članica Evrosistema

60

SLOVENIKA prelom.indb 60

8/29/11 8:33 AM


Barbara Celjska

(izvaja skupno denarno politiko, soupravlja uradne devizne rezerve držav članic, podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov idr.). Prvemu guvernerju BS F. Arharju sta sledila M. Gaspari in M. Kranjec. bankovec zgod, ekon Papirnat denar, nadomestilo kovanega denarja v obtoku. Kot zakonito plačilno sredstvo ga izdaja emisijska banka, v RS Banka Slovenije. B. so se pojavili na Kitajskem v 8. st., v Evropi kot pobotnice v 17. st., na Slov. 1759 avstr. b. za 10 in 20 guldnov. Od 1848 so celo mesta izdajala zasilne b. (1919 Lj, 1920 Mb). Še v Kraljevini SHS so bili v obtoku avstr. b. z jsl. žigi, od 1923 samo jsl. dinarski b. Med 2. sv. v. je NOG s slov. lirskimi plačilnimi boni razvilo prve slov. b. Od 1944 so tudi v Slov. veljali novi dinarski b., po osamosvojitvi 1991 začasni boni, nato tolarski in od 2007 evrski b. (↗ dinar, ↗ evro, ↗ slovenski tolar, ↗ tolar). Banovec, Tomaž (Lj, 29. 8. 1939) Geodet, statistik. 1965 je dipl. na FAGG v Lj. Bil je vodja kartografskega oddelka na Inštitutu za geodezijo in fotogrametrijo v Lj, od 1970 direktor Raziskovalnega inštituta Geodetskega zavoda SRS, 1981–2003 direktor Statističnega urada RS. Ukvarjal se je s prostorsko informatiko, statistiko, uvajal nove kartografske tehnologije; kartografijo in informatiko je tudi predaval na FAGG v Lj. Deloval je v planinstvu, 1979–86 je bil preds. PZS. Srebrni častni znak svobode RS 2002. — DELO: Topografski priročnik, 1972; Uporaba satelitskih metod teledetekcije za ocenjevanje izrabe tal in za potrebe kmetijstva in gozdarstva, 1987; Snovalci Triglavskega narodnega parka – ljudje pred svojim časom (soavtor), 2006. Banski svet Dravske banovine Posvetovalni organ bana. Člane banskih svetov je imenoval minister za notranje zadeve iz predstavnikov vseh okrajev in večjih mest banovin; to je kljub drugačnim določilom ↗ oktroirane ustave 1931 obveljalo do 1941. B. s. D. b. je imel od 40 (1931) do 50 (1941) svetnikov in sčasoma krepil svojo vlogo zlasti v proračunskih razpravah. Po 1935 so v njem (zahvaljujoč notranjemu ministru A. Korošcu) izrazito prevladovali člani SLS. B. s. D. b. je zaostril zahteve po gosp., finančni in kult. avtonomiji Slov. ter 1940 zahteval, da ↗ Dravska banovina preraste v Banovino Slovenijo. — LIT: M. Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, 2006. baptisti relig Protestantska verska skupnost. Njihovi predhodniki so ↗ prekrščevalci (anabaptisti) iz 16. st. Značilno za b. je krščevanje odraslih s potapljanjem. Nimajo obvezne veroizpovedi, držijo se Sv. pisma in poudarjajo pomen verskega izkustva. Vsaka cerkv. o. je samostojna in se lahko povezuje z drugimi. Sodobni b.

so se pojavili v 17. st. v Angliji, se hitro širili po S. Ameriki in v 19. st. tudi po Evropi. 1905 je bila ust. Svetovna baptistična zveza. V Slov. so se b. začeli širiti ob koncu 20. st.; 1. organizirana skupnost je nastala 1923 v Hrastniku. Zveza baptističnih cerkev v SFRJ je imela sedež v Zgb. V Slov. je 6 baptističnih cerkv. o. Barada, Tomaž (Mb, 15. 11. 1973) Tekvondoist, kikboksar. V tekvondoju je začel trenirati 1988 in bil v slogu ITF 6-krat evr. in 3-krat svet. prvak, osvojil je še 3 krone t. i. kralja tekvondoja. V kikboksu je začel nastopati 1994; bil je 5-krat evr. in 2-krat svet. prvak ter do 2004 4-krat svet. prvak med poklicnimi kikboksarji. 1992 je v Mb ust. klub Branik Hwarang, po 2005 se je posvetil trenerstvu in vzgojil več izvrstnih tekmovalcev, ki so bili oz. so v vrhu evr. in svet. tekvondoja in kikboksa. Baraga, Friderik Irenej (Knežja vas, Mala vas, 29. 6. 1797– 19. 1. 1868, Marquette, Michigan, ZDA) Misijonar, jezikoslovec. Po študiju prava na dun. univ. 1816–21 je stopil v lj. semenišče in bil 1823 posvečen. 1824–30 je bil kaplan v Šmartinu (Kr) in Metliki, od 1831 je deloval med s.am. Indijanci ob Gornjem in Michiganskem jezeru; 1853 je postal škof s sedežem v Sault-Sainte Marie, 1866 ga je preselil v Marquette. Kot eden največjih misijonarjev 19. st. v Ameriki je pokristjanil večino Indijancev rodov Otava in Očipva, poskrbel pa tudi za njihov duhovni in gmotni napredek. Zanje je napisal 6 knjig; najpomembnejši sta molitvenik in Katolik enamiad, nekak povzetek celotnega katol. nauka. Sestavil je slovar in slovnico očipvejščine, med bivanjem v La Pointu 1835–43 pa etnol. monografijo Geschichte, Character, Sitte und Gebräuche der nordamerikanischen Indier (1837, tudi slov. priredba; slov. prev. 1970). Pomembni so njegovi odgovori na vprašalnice H. R. Schoolcrafta o kulturi Indijancev. SEM hrani 47 predmetov, ki jih je B. zbral med Očipvejci in 1837 podaril Kranjskemu deželnemu muzeju. — DELO: Dušna paša, 1830; Premišljevanje štirih poslednjih reči, 1837; Zlate jabelka, 1844; Nebeške rože, 1846; A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe Language, 1850; Katolik enamiad, 1850; Dictionary of the Otchipwe Language explained in English, 1853; Krščanski nauk za Indijance, 1997; Opominjevanje za sveto leto, 2000; Pisma in dokumenti. Zbirka besedil v izvirniku ter v slovenskem in angleškem prevodu, 2001. — LIT: F. Jaklič, J. Šolar, Friderik Baraga, 1968; Friderik Baraga: zbirka rimskih dokumentov, 1980; A. Pirš, Duhovni lik škofa Friderika Baraga (z bibliografijo), 1983; Baragov simpozij v Rimu, 2000; F. Baraga, Baragovi biografi in baragoslovci, 2007. Barbara Celjska (vzdevek Črna kraljica) (Ce?, ok. 1392– 11. 7. 1451, Melnik, Češka) Vladarica. Bila je hči Hermana II. Celjskega. Poročila se je z ogrskim kraljem in poznejšim cesarjem nem. cesarstva Sigismundom Luksemburškim; njuna hči Elizabeta (1409–42) je bila ogrska in češ. kraljica. Med Sigismundovo odsotnostjo (1412–14, 1416–18) ga je B. C. kot hrv.-ogrska kraljica nadomeščala pri državniških poslih; 1414 je bila kronana za nem. in 1420 za češ. kraljico, od 1433 je imela naziv cesarica. Med boji za oblast na Ogrskem 1438–39 je bila preganjana in zaprta; pobegnila je na Poljsko in od 1441 živela v Melniku na Češkem. Bila je zelo izobražena, govorila je več jezikov in

Friderik Irenej Baraga

Friderik Irenej Baraga, A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe Language, 1850

Člani Banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 1937

61

SLOVENIKA prelom.indb 61

8/29/11 8:33 AM


barit

se ukvarjala z alkimijo, svoj visoki družb. položaj pa uporabljala tudi za pomoč ↗ Celjskim. — LIT: R. Fugger Germadnik, Barbara Celjska (1392?–1451), 2010. barit geol Mineral, v naravi v rudnih žilah in vložkih v sedimentnih kamninah. V Slov. so ga kopali v Plešah blizu Lj in Litiji. Uporaben je v vrtalstvu kot dodatek vrtalni tekočini, v proizvodnji papirja in stekla, kot dodatek cementu. barje biol, geogr Trajno mokrotna tla z nepopolno razkrojenimi rastl. ostanki. B. nastane, kjer zastaja voda, na povirjih močvirnega tipa ali kot ena od stopenj zaraščanja jezera. Organske snovi se na b. razgrajujejo počasi, zato nastajata surovi humus in šota. Za nizko b. je značilno, da imata voda in tam nastajajoča šota še od zmerno kisle do nevtralne reakcije. Poraslo je s šaši, sitovci, munci, mastnicami, močvirskimi vrstami ročic, dolgolistno rosiko in mahovi. Nizka b. v Slov. so Zelenci blizu Podkorena, Ledina na Jelovici, Dojice na Cerkniškem jezeru, Trstenik v Krakovskem gozdu in več manjših ob povirju logaške Reke, Bloščice, v okolici Grosupljega, Cigonce pri Slovenski Bistrici ter v poplavnih gozdovih Pomurja. Visoko b. sestavljajo debele plasti odmrlih rastlin; ker je toliko dvignjeno, da ga talna voda ne doseže, je odvisno le od padavin (ombrotrofnost), mineralnih snovi pa dobi malo (oligotrofnost). Kisla reakcija omogoča rast kisloljubnih rastl. vrst, zlasti šotnih mahov, ki so gl. tvorci šote (pH ok. 5); uspevajo tudi rastline, ki so prilagojene skrajnim ekol. razmeram, npr. mahovnice, rožmarinka, malocvetni šaš, barska kopinšnica ali okroglolistna rosika. Življ. razmere na b. so ugodne za kačje pastirje in dvoživke. Visoka b. v Slov. dosegajo skrajno j. mejo svoje razširjenosti v Evropi. Ohranjena so na Pokljuki (Šijec, Veliko Blejsko barje, Goreljek), Jelovici (Za Blatom), Olševi (Zadnji travniki) in Pohorju (Ribniško in Lovrenško jezero, Skrbinsko borovje in b. pri Črnem jezeru). Nekoč obsežno visoko b. na Ljubljanskem barju je bilo večinoma uničeno z rezanjem šote v 18. in 19. st., ogrožajo ga tudi gradb. posegi, ekstenzivno kmetijstvo in divja odlagališča odpadkov.

Visoko barje Lovrenška jezera

Barle, Fran (Cerklje na Gorenjskem, 20.  11. 1864–

23. 5. 1928, Lj) Organizator in utemeljitelj vseslov. gasilstva. Po voj. službi (1884–93) je bil v Lj ravnatelj voj. urada ter deloval v prostovoljnem gasilskem in reševalnem društvu, kjer je 1899 s podporo župana I. Hribarja uvedel slov. poveljevanje. Zaslužen je, da se je 1906 gasilska zveza na Kranjskem združila s Slovansko gasilsko zvezo; 1908 je nova Slovenska gasilska zveza

obsegala Kranj., Sp. Štaj. in Primorje. V Lj je 1910 organiziral zbor Slovenske gasilske zveze in slovan. gasilski zlet, 1919 pa ust. in do smrti vodil Jugoslovansko gasilsko zvezo. Ur. je Gasilca in pisal priročnike (Redovne vaje za slovensko gasilstvo, 1906; Gasilska knjižnica I–II, 1920; Vaje z orodjem, 1920). barok umet Slogovno obd. v evr. umetnosti in kulturi med manierizmom in klasicizmom (ok. 1570–ok. 1800). Izraz b. se je najprej uveljavil v lik. umetnosti, nato pa je bil prenesen še na druge umetnosti (književnost, glasba, gledališče) in kulturo sploh. Z zgod. in sociološkega vidika je b. odraz zmage nad reformacijo in monarhičnega absolutizma. LIKOVNA UMETNOST V evr. lik. umetnosti zaznamuje čas od 1600 do ok. 1750; značilni zanj so patos, poudarjena čustvenost, razgibanost oblik, sijaj, slikovitost, monumentalnost, reprezentativnost ter povezanost posameznih umet. zvrsti v t. i. celostno umetnino (npr. baročni dvorec z vrtovi). B. se je razvil v It. in se nato razširil po Evropi. Na Slov. se je razvijal od sredine 17. st. in izzvenel sredi 19. st.; v umetnosti 17. in 18. st. so prevladovali it. vplivi. Deli se na zgodnji (od sredine do konca 17. st.), zreli (od zač. do 70. let 18. st.) in pozni b. (zadnja desetletja 18. st.). Za razmah slov. b. sta bili pomembni 2 umet. žarišči: Gradec, prek katerega so na slov. Štaj. prihajali sred.evr. vplivi, in Lj, ki je v času ust. ↗ Academie operosorum in z načrtnim naslonom na it. umetnost postala žarišče slov. b.; Prim. je sodila v beneš. kult. krog. V arhitekturi se je dokončno uveljavil v 2. pol. 17. st., gl. značilnosti so bile razgibanost oblik v tlorisu in ostenju, v sakralni arhitekturi se je uveljavila obokana dvoranska cerkev s stranskimi kapelami (frančiškanska cerkev v Lj, romarska cerkev v Novi Štifti), gradovi so postali reprezentativni, značilne so bile bogato okrašene dvorane, široka stopnišča in urejeni parki (Haasberg pri Planini blizu Rakeka, Cekinov grad v Lj, Auerspergovi vrtovi v Lj). Na Kranj. so se v zač. 18. st. uveljavili beneš. vplivi (uršulinska in šempetrska cerkev v Lj), med arhitekti sta izstopala C. Martinuzzi in C. Zulliani. V 2. pol. 18. st. je z deli M. Perskega, L. Pragerja, G. Gruberja in L. Hoferja arhitektura dobila dun. pečat. Na Štaj., ki je sledila sred.evr. zgledom (cerkev na Kronski gori, dvorca Štatenberg in Dornava), sta bila pomembna arhitekta J. Hofer in J. Fuchs. Na Prim. sta izjemna spomenika beneš. b. cerkev sv. Jurija v Piranu in stolnica v Kp; v Kp in Izoli je tudi več baročnih palač. Tudi v kiparstvu se je izrazila geogr. odprtost slov. ozemlja proti It., katere vplivi so se širili prek Krasa do Gorice in Lj, ter alp. deželam, katerih vplivi so prek avstr. Gradca prehajali na Štaj. Za slov. baročno cerkv. opremo so bili značilni leseni zlati oltarji; za zgodnjebaročne je bila poleg bogate ornamentike značilna oltarni arhitekturi pod­ rejena figuralika (izdelki delavnice družine Jamšek, delavnica v Kr, rezbarji J. Skarnos, J. Plumberger, A. Ferfilla), konec 17. st. je z deli štaj. oz. avstr. mojstrov F. K. Reissa, J. J. Schoya, M. Schokotnika in M. Leitnerja figuralika močno preglasila oltarno arhitekturo. Znani so tudi oltarji J. G. Božiča, ↗ frančiškanske rezbarske delavnice, M. in J. Pogačnika, H. M. Löhra, delavnice družine Facia, J. Vrbnika, P. Janežiča idr. Kiparstvo, ki se je zgledovalo po it. (beneš.) vzorih, se je v zač. 18. st. uveljavilo v Go in Lj. Gre za dela v kamnu, najbolj po-

62

SLOVENIKA prelom.indb 62

8/29/11 8:34 AM


barok

gosti so stebriščni ali tabernakeljski oltarji. Najvidnejša gor. kamnoseka sta bila G. Paccassi in P. Lazzarini, v Lj sta delovala M. Kuša in L. Mislej, ki sta za izdelavo kipov najemala it. kiparje, mdr. Angela Pozza (emonski škofje v lj. stolnici, 1713, in semeniški portal iz 1714 v Lj) in J. Contierija (kipi na oltarjih v šentjakobski cerkvi v Lj iz 1720–22). Vrh kiparske ustvarjalnosti na Slov. v 1. pol. 18. st. pa pomenijo dela Benečana F. Robbe v Lj (Vodnjak treh kranjskih rek, 1751). Drugi ustvarjalni vrh je doseglo baročno kiparstvo sredi 18. st. na Štaj., kamor so se priselili bratje Straub. Pomemben je bil zlasti Jožef Straub, kipar v Mb (Kužno znamenje iz 1743). Po njem in V. Königerju, zadnjem pomembnem baročnem kiparju v Gradcu, sta se zgledovala J. Holzinger in F. Gallo. Poljudnejša so dela družine Mersi, baročne oblike so živele v delih podobarskih delavnic še v 2. pol. 19. st. (družina Götzl v Kr). Tudi slikarstvo je sprejemalo vplive iz It. in sred. Evrope. Tabelnemu slikarstvu, večinoma vključenemu v oltarje, se je v poznem 17. st. priključilo monumentalno stensko slikarstvo. Izrazitejša baročna dela so nastala najprej na Štaj. (S. J. Stupan), b. se je uveljavil konec 17. st. z J. Rambschisslom, Almanachom, J. Kochom. Konec 17. st. je dozorelo ↗ iluzionistično slikarstvo, okrepila se je vloga Lj, kjer je prevladovala it. usmeritev. Odločilno vlogo je imel G. Quaglio, ki je z iluzionističnimi freskami poslikal stolnico in Semeniško knjižnico. Za Štaj. so delali slikarji iz Gradca (H. A. Weissenkircher) in z Du (M. Altomonte), s Kranj. se je na Du preselil F. K. Remb. Na slikarstvo zrelega in poznega b. na Štaj. so vplivale plemiške družine Sauer, Herberstein in Attems, ki so z naročili utrdile vlogo graškega umet. središča (J. C. Waginger, M. von Görz, J. C. Vogl, F. I. Flurer, F. K. Laubmann). V lj. krogu so izstopali v it. tradiciji izšolani V. J. Metzinger, F. Jelovšek, F. Bergant in A. Cebej, na Krasu Italijan A. Paroli, v Go J. M. Liechtenreith, na Štaj. A. J. Lerchinger, v Slovenj Gradcu J. A. Strauss; bolj ljud. okusu prilagojeni so bili M. Klemen, A. Postl, L. Layer. Med poznobaročnimi slikarji sta bila v ospredju Avstrijca M. J. Schmidt ter A. Herrlein. Vzporedno se je razvijala tudi umetna obrt; v domačih samostanskih delavnicah je nastajalo cerkv. pohištvo, med najbolj razširjenimi obrtmi je bilo kovaštvo (Kropa), livarstvo je bilo sprva omejeno predvsem na ulivanje zvonov (družina Samassa v Lj), živahnejši razvoj je doživelo z ust. livarne na Dvoru pri Žužemberku 1796. Razširjeno je bilo kositrarstvo (družini Caminoli v Mb in Stretti v Ce), medaljerstvo (F. A. Šega v Nm), steklarstvo (samostanska steklarna v Žičah), lončarstvo

(majolikarna J. Medlerja v Lj, keramika), zlatarstvo in pasarstvo zlasti na Štaj. (J. Reimann, J. A. Zeckl, A. A. Fritz), v 2. pol. 18. st. se je razvilo urarstvo (družine Hoffman v Lj, Onič v Mb, Vičič v Cerknici). KNJIŽEVNOST Značilna so bila nasprotja med čutnostjo in duhovnostjo, razpetost med posvetnim in cerkv. pogledom na svet (biblične zgodbe, antična mitologija, alegorije). Slov. baročna književnost se je razvijala v povezavi z lat. in tujejezično ustvarjalnostjo, posebno pa z ustnim slovstvom, cerkv. obredi in gledališčem. Zajemala je iz protireformacijskega obd., za katero je bila značilna izobr. dejavnost jezuitske gimn. s humanistično lat. šolo, utrjevanje katolicizma, delovanje šol. in verskega gledališča ter pridigarstvo (marijanski kult, češčenje svetnikov, bratovščine, božjepotne cerkve, procesije); v pismenstvu je ta pestrost odsevala predvsem v cerkv. idr. vrstah verske pesmi in v dramskih besedilih (kolednice, kolede, verske igre; ↗ Škofjeloški pasijon), kar je bilo namenjeno ustnemu širjenju (pesmi z melodijami). Od sredine 17. st. so nastajala zahtevnejša besedila, namenjena branju (A. Skalar in A. Jankovič), izšel je Nebeški cil M. Kastelca (1684). Izobraženci so kot knjiž., predvsem strok. jezik uporabljali lat. (J. Ž. Hallerstein). Pri ljudeh z željo po širši lit. odmevnosti se je pojavljala ustvarjalnost v nem. jeziku (4 prev. iz it. F. Wützensteina; Valvasorjev Theatrum mortis humanae tripartitum, 1682). Poskusi posvetnega pesnjenja v slov. so bili skromni (hrv.-slov. besedila v st. Martjanski pesmarici; F. K. Frankopan, J. Zizenčelli, pesmi iz urbarja gradu Slatna pri Litiji iz ok. 1712). V 17. st. se je množila strok. in poljudnoznan. literatura, mdr. kronikalna in topografska dela v lat. (rokopisi M. Bauzerja, J. L. Schönlebna, J. G. Dolničarja, M. Hanžiča) in nem. (J. V. Valvasor, Topographia archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa, 1688; Die Ehre des Hertzogthums Crain, 1689). V samostanih so nastali slovarji (Kastelec, G. Vorenc, Hipolit Novomeški) in slovnica slov. jezika, prirejena po Bohoričevi. Prehod v zreli b. je 1678 spodbudila ust. tiskarne v Lj, kot zbornik so izšli v lat. prevedeni cerkv. govori (A. Klemenčič) in v slov. zapisane pridige (Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium, 1691–1707; Rogerijev pridigarski priročnik, 1731 in 1743; J. Basar, Conciones/Pridige, 1734). Vrh slov. lit. b. pomenijo zborniki pridig, najbolj pridige Janeza Svetokriškega, novost pa tiskane pesmarice (A. Stržinar, P. Lavrenčič), posebno veroučne in mašne

barok: Cekinov grad v Ljubljani, 1752

barok: Francesco Robba, Veliki oltar v Šentjakobski cerkvi v Ljubljani, 1732

63

SLOVENIKA prelom.indb 63

8/29/11 8:34 AM


Bartl

barok: Giulio Quaglio, Alegorija teologije, 1721–23, Semenška knjižnica v Ljubljani

Vladimir Bartol

Alenka Bartl

pesmi. Tretje obd. baročne ustvarjalnosti se je začelo sredi 30. let 18. st. s širjenjem tujejezičnosti na dotlej slov. območju, pa tudi s pridobivanjem bralcev iz nižjih slojev (F. M. Paglovec), predvsem z božjepotnimi pesmimi (romarska knjižica z Bleda, Tri duhovne pejsme, 1749); kot pesniki so se pojavili šolniki (F. J. Repež), kot zbiralci bukovniki (L. Maurer), ki so širili tudi ↗ apokrifno slovstvo. Besedila slov. b. so dostopna v izboru J. Pogačnika Valvasor in sodobniki (1971), v Cvetniku slovenskega umetnega pesništva I (1978) A. Gspana in v monografiji N. Kureta Slovenska koledniška dramatika (1986). GLASBA Za b. v glasb. umetnosti (obd. od konca 16. do srede 18. st.) je značilna težnja po izrazu skrajnih čustev. Gl. nosilec glasb. sporočila je solistični glas, podpira ga spremljava v smislu kontinuiranega basa kot harmonska osnova. Ob tem ima pomembno vlogo tudi t. i. koncertantni slog, pri čemer gre za kontrastiranje zvočnih skupin. Glasb. b. na Slov. sovpada z nastopom protireformacije, ko je tudi sem prodrla visoko razvita it. glasba. To dokazuje spisek muzikalij iz 1620 Inventarium Librorum Musicalium kapele lj. škofa. Slov. skladatelji tistega časa so delovali v tujini (G. Plavec, D. Lackner), z glasb. delom na Slov. je bil povezan I. Poš. K razvoju glasb. b. je veliko prispeval tudi jezuitski kolegij v Lj, zlasti s svojim gledališčem (↗ jezuitsko gledališče), kjer je imela glasba močno vlogo. Glasbo za predstave so komponirali J. J. Hočevar, M. Čadež, J. K. Dolar. Še pomembnejši vpliv na glasb. b. so imele it. operne predstave, ki so se v Lj začele 1660. Repertoar predstav dokazuje, da je bila sprva v ospredju opera seria t. i. napolitanske smeri, od 1757 pa komična opera. Po teh zgledih je nastalo tudi slov. delo, opera Il Tamerlano (1732) skladatelja G. C. Bonomija; ohranjeno je le besedilo. V zač. 18. st. je glasb. b. na Slov. doživel največji vzpon s središčem v ↗ Academii philharmonicorum, ki je spodbudila domačo glasb. ustvarjalnost in poustvarjalnost. V ta krog glasbenikov štejejo J. B. Höffer, J. G. Goschell, V. K. A. Siberau, M. Omerza in J. Kurold. Med gl. deli tega obd. so oratoriji, prvega je ustvaril Höffer (Patientia victrix in Amico Job, 1717). — LIT: Barok na Slovenskem, 1961; S. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1967; Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I, 1968; N. Šumi, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, 1969; isti, Baročna arhitektura, 1969; J. Höfler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, 1978; M. Lipoglavšek, Iluzionistično slikarstvo 17. stoletja na Slovenskem, ZUZ, 1982; ista, Iluzionistično slikarstvo 18. stoletja na Slovenskem, ZUZ, 1983; ista, Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, 1996. Bartl, Alenka (Lj, 15. 3. 1930) Kostumografka. Po diplomi 1953 na Akademiji za uporabno umetnost v Bgd je delovala kot kostumografka v SNG Drama ter Opera in balet Ljubljana; razvila in utemeljila je slov. kostumografijo. Poučevala je na Šoli za oblikovanje, na AGRFT (od 1989 kot redna prof. za gled. in film. kostumografijo) in na ALU v Lj. Sodelovala je s slov. gled. in film. režiserji, občasno tudi z gledališči po Jsl. in na tujem. Njeno delo (nad 250 kostumografij) sega na vsa uprizoritvena področja (klasična in moderna drama, opera, film, televizija) in k najrazličnejšim zgod. in sodobnim slogom. Pomembnejše gled. kostumografije: Shake-

speare, Hamlet; N. V. Gogolj, Revizor, Ženitev; A. T. Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Županova Micka; Molière, Šola za žene, Izsiljena ženitev, Skopuh, Don Juan, Tartuffe; Cankarjeve drame; M. Držić, Boter Andraž, Tripče de Utolče; T. Williams, Orfej se spušča, Tramvaj Poželenje; G. Feydeau, Bolha v ušesu, Barillonova poroka, Dama iz Maxima; kostumografije za operne in baletne predstave: C. W. Gluck, Ifigenija na Tavridi, Orfej in Evridika; W. A. Mozart, Figarova svatba; J. Massenet, Manon; M. Kogoj, Črne maske; G. Verdi, Aida, Nabucco, Rigoletto, Don Carlos, Moč usode; M. Kozina, Ekvinokcij; poskrbela je za kostumografijo v več filmih: Lucija F. Kosmača; Sedmina, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina M. Klopčiča; Ljubezen na odoru V. Duletića; Pastirci F. Štiglica; Idealist I. Pretnarja; To so gadi J. Bevca; Pustota J. Galeta; Umetni raj K. Godine, nazadnje Made in Slovenia M Zupaniča; TV-nanizanke: Dekameron G. Boccaccia in S. Vuge. Prešernova n. 1989. Bartol, Vladimir (Ts, Sv. Ivan, 24. 2. 1903–12. 9. 1967, Lj) Pisatelj, kritik. Na FF UL je 1925 dipl. iz filozofije in biologije. Bil je svobodni umetnik v Lj (1934–46), kult. delavec v Ts (do 1956), nazadnje sodelavec SAZU. V novelah (zb. Al Araf, 1935) je že pokazal značilnosti svoje proze; fil. in psihološko je obdeloval človekovo voljo in moč ter iskal smisel njegovega nemoralnega početja. Nanj so vplivali Platon, E. A. Poe, F. M. Dostojevski, F. Nietzsche in S. Freud. Roman Alamut (1938) o voditeljstvu in skrajnem zavajanju ljudi je vzbudil večje zanimanje v 80. letih 20. st., zlasti ob uspehu prev. v fr. (1988). Po 2. sv. v. je pisal črtice (Tržaške humoreske, 1957); roman Čudež na vasi je izšel 1984. Pisal je tudi članke in eseje (izbor Zakrinkani trubadur, 1993). V trilogiji Mladost pri Svetem Ivanu (2003– 07) se njegovi spomini prepletajo z doživljanjem vsakdanjosti. — LIT: I. Bratož, Pogledi na Bartola, 1991; G. Kocijan, Bartolov kratkoprozni model. Od začetkov do izida zbirke Al Araf, 2005. barvna metalurgija (tudi neželezna m.) metal Industrijska panoga, ki obsega pridobivanje in predelavo neželeznih kovin. Prve peči za taljenje bakrove rude so znane iz Mezopotamije v 5. tisočletju pr. n. š.; tedaj je baker prevzel vodilno vlogo med kovinami. Z odkritjem

64

SLOVENIKA prelom.indb 64

8/29/11 8:34 AM


Bašelj

brona (Mezopotamija, 3. tisočletje pr. n. š.) se je povečala izdelava vse številnejših vrst predmetov, razširila se je trgovina z bronastimi izdelki in surovinami. Na slov. ozemlju je obdelava bakra ugotovljena ob koncu 3. tisočletja pr. n. š. Koliščarji z Ljubljanskega barja so uporabljali talilne peči in ulivali baker v odprte forme, posamezni bakreni izdelki pa so bili najdeni tudi drugod (↗ bakrena doba). Po zdaj znanem arheol. gradivu so se šele v pozni bronasti dobi pojavili na slov. ozemlju številni bronasti izdelki in orodja za njihovo ulivanje (↗ depojska najdba). Kositer je bil dodajan v nadzo­ rovani količini glede na uporabnost predmeta (srpi, sekire, meči), kar ustreza tehnol. stopnji tedanje evr. metalurgije. Nekateri depoji vsebujejo tudi končne izdelke pri taljenju rude, npr. kose bakrenih pogač. Živo srebro so v Slov. odkrili ok. 1490; pridobivali so ga v ↗ Rudniku živega srebra Idrija. Ta je doživel več razcvetov (največja v 18. in 19. st.), ki so se kazali v izbolj­ šanju tehnologije žganja rude, novih pečeh (najodmevnejše so bile presipne ↗ Čermak-Špirekove peči) in s tem povečanju proizvodnje. Zaradi ekol. vzrokov se je uporaba živega srebra v svetu zmanjšala, padla je njegova cena in 1987 so rudnik začeli zapirati. Svinec pridobivajo v družbi Metalurgija, plastika inženiring (naslednica ↗ Rudnikov svinca in topilnice Mežica) v Žerjavu blizu Črne na Koroškem, zdaj le še iz sekundarnih surovin. Svinčevo rudo so pridobivali v 2. pol. 19. st. tudi v drugih slov. krajih; 1882 je bila v Litiji zgrajena talilnica, a je delala le 10 let. Cink so v večjih količinah začeli pridobivati 1873 z zgraditvijo Cinkarne Celje, prenehali pa 1970. Od 1870 je obratovala valjarna bakra v Slovenski Bistrici. Njen naslednik Impol se je 1950 preusmeril na predelavo aluminija. V pomembno livarno bakrovih zlitin se je po 1945 razvila Mariborska livarna v Mb. Proizvodnja kovinskega aluminija se je začela 1954, ko je v Kidričevem začela obratovati Tovarna glinice in aluminija Boris Kidrič, 1992 preim. v ↗ Talum (↗ metalurgija). — LIT: I. Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, 1954; isti, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem I–II. Zgodovina rudarstva in topilništva v stoletju tehnične revolucije, 1978; A. Paulin, Metalurgija neželeznih kovin na Slovenskem, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, št. 13/14, 1998; I. Kavčič, Živo srebro – zgodovina idrijskega žgalništva, 2008. barvni realizem lik umet Smer slov. slikarstva v 30. in 40. letih 20. st. B. r. se je pojavil kot ravnotežje avantgardnim tokovom, umetniki so ponovno izhajali iz stvarne realnosti ter obudili tradicionalne ikonografske teme (tihožitja, portreti, akti, krajine), slike pa pojmovali kot barvno dokončno izoblikovana dela. V evr. umetnosti se b. r. povezuje z intimizmom in fauvizmom, na Slov. sta na njegovo oblikovanje vplivala zgb. šola ter študij evr. slikarske tradicije (D. Velázquez, F. Goya, E. Manet, P. Cézanne). Zametke b. r. je bilo čutiti že pri posameznih slikarjih ↗ Četrte generacije, uveljavil pa se je z ↗ Neodvisnimi. — LIT: Š. Čopič, Koloristički realizam u slovenačkom slikarstvu četvrte decenije, Četvrta decenija. Ekspresionizam boje, poetski realizam, 1971. basen lit Poučna pripoved v verzih ali prozi. Nauk b. je izražen na začetku, koncu ali ga razberemo iz vsebine. V b. nastopajo poosebljene živali, rastline, predmeti, celo

pojmi, ki so jim pripisane človeške lastnosti. Prve b. so nastale v starem Orientu; v Evropi so bile gr. Ezopove b. podlaga rim., klasicističnim in razsvetljenskim v 17. in 18. st.; zlasti v sred. veku so jih vpletali v pridige. Prve slov. b. so bile obj. že v priročniku Sacrum promptuarium (1691–1707) Janeza Svetokriškega. Pozneje so b. pisali V. Vodnik, A. M. Slomšek, J. Trdina, J. Stritar, M. Valjavec, D. Kette, R. Bordon, M. Bor, v novejšem času jih piše mdr. S. Pregl (Petelin na gnoju, 2008). Baš, Angelos (Tabor, 24. 8. 1926–25. 8. 2008, Lj) Etnolog. Dipl. je 1951, dokt. 1959 na FF v Lj. Kot kustos je delal v MM v Lj (1950–63) in v SEM (1963–79), nato 1979–91 na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, od 1981 kot znan. svetnik. Od 1978 je predaval na FF v Lj, od 1984 kot redni prof. Svoje razisk. delo je utemeljil na historični etnologiji; na podlagi arhivskih in upodabljajočih virov je raziskoval način življenja od poznega sred. veka do srede 19. st. S tega vidika je preučeval materialno kulturo, še posebej oblačilno kulturo in agr. gospodarstvo. Raziskal je tudi nekatere geogr. omejene skupine preb. in zanje značilne gosp. dejavnosti. Ur. je Slovensko ljudsko izročilo (1980), bil gl. ur. Slovenskega etnološkega leksikona (2004). N. RS za znan.razisk. delo 1992. — DELO: Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov, 1967, 20042; Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, 1970; Savinjski splavarji, 1974; Ljutomerske konjske dirke, 1976; Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času, 1986; Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, 1992. Baš, Franjo (Kamenče, 22. 1. 1899–30. 4. 1967, Lj) Geograf, zgodovinar, etnolog, muzeolog. Študiral je geografijo, zgodovino in etnologijo na Du in dipl. 1925 na UL. 1932 je v Mb postal banovinski arhivar in ravnatelj muzeja. 1937 je dosegel, da so mb. grad namenili muzeju in arhivu; zanj je zbral večino gradiva in uredil stalno razstavo. Sodeloval je tudi pri preurejanju ptujskega muzeja. Kot vodja odseka za muzeje pri ministrstvu za kulturo (1950–52) je sodeloval pri ust. muzeja v Idriji. Kot ravnatelj (1952–63) Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri je vodil njegovo preureditev ter zavaroval spomenike na Ravnah na Koroškem in v Kropi. 1950–63 je bil prvi predavatelj muzeologije in spomeniškega varstva na FF v Lj. V etnol. raziskavah je opozarjal na kult. kontinuiteto od predslovan. časov naprej, obravnaval vse družb. sloje in kritično opozarjal na ostro ločevanje med visoko in ljud. kulturo. Njegovo razisk. delo, v katerem je povezoval kult. in polit. zgodovino, etnologijo, arheologijo, geografijo in muzeologijo, je zaobseglo številna kult. okolja in področja materialne kulture, od sred. veka do najnovejše dobe. — DELO: Zgodnjehallstattske najdbe na Pohorju, 1933; Socialni problemi slovenske vasi (soavtor), 1934; Cehovsko tkalstvo v Dravski dolini, 1952; Pripombe k požigalništvu, 1954; Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, 1984; Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, 1989. Bašelj Naselje pod Storžičem ob cesti Preddvor–Golnik v o. Preddvor, 315 preb. Na gradišču nad B. je v 6. st. stala zidana naselbina, ki je bila ob koncu stoletja uničena. Številne najdbe (predvsem deli voj. opreme in konjske oprave) dokazujejo, da je bila ob koncu 8. in v

Angelos Baš

Franjo Baš

65

SLOVENIKA prelom.indb 65

8/29/11 8:34 AM


Baška grapa

Bataljoni NOV in POS

bataljoni Slovenskega domobranstva: Pregled domobranskega udarnega bataljona v Šentvidu pri Stični, 24. 7. 1944

Leto ustanovitve 24. 11. 1944 20. 5. 1942 25. 9. 1943 20. 6. 1942 5. 8. 1941 november 1944 1. 11. 1941 15. 12. 1941 12. 5. 1942 15. 8. 1942 16. 4. 1942 25. 7. 1941 30. 3. 1943 10. 9. 1942 4. 8. 1941 27. 10. 1942 10. 10. 1941 27. 4. 1944 13. 6. 1943 12. 9. 1943 11. 9. 1942 april 1942 15. 12. 1941 18. 9. 1943 2. 6. 1942 27. 3.1942 ok. 10. 11. 1943 2. 11. 1943 11. 9. 1942 7. 1. 1942 5. 10. 1941 ? september 1942 12. 10. 1943 17. 9. 1942

Kraj ustanovitve ali območje delovanja Tribuče Bela krajina Hlodič (Clodig) Ravne nad Potoško planino Vodiška planina na Jelovici Koroška severno od Drave Otavnik Kremenjek Prag nad Javorovico Vodice nad Ozeljanom Fridrihštajn blizu Kočevja kamniško okrožje Koprivna Dobrovlje Velika Poljana pod Storžičem Kras Zala pod Osredkom Dravsko polje, zahodne Slovenske gorice Veliki Rigelj okolica Žibrš Dobrovlje Poljanska dolina, Gorenjska Zgornjesavska dolina zaščita GŠ NOV in POS Zapotok, Ribnica Savinjska dolina Černjeja, Beneška Slovenija severna Primorska Dobrovlje Kožljek na Menišiji Grmada (Plešivec) Brda, Tolminsko, Bovško Lokvica Zasavje, Moravška dolina

9. st. na Gradišču pomembna voj. postojanka. Na Gori okoli p. c. sv. Lovrenca je bilo ugotovljeno obsežno halštatsko in poznorim. naselitveno območje z obrambnim zidom. Baška grapa Dolina ob reki Bači, med Bohinjskimi gorami na s. in Cerkljanskim hribovjem na j. Dolga je ok. 30 km in obsega skrajni v. del ↗ Tolminske. Obdajajo jo strmi gorski grebeni z nm. v. nad 1500 m; odprta je proti j.z., zato vetrovi s prim. strani blažijo gorsko podnebje. Apneniško površje iz mezozojskih sedimentov je preoblikovala Bača s pritoki. B. g. je med najredkeje naseljenimi deli Tolminske; večina naselij je na prisojnih terasah. Po B. g. teče ↗ bohinjska proga. ZGODOVINA V zač. 13. st. so zg. del B. g. poselili tirolski priseljenci, o čemer pričajo priimki, krajevna imena in narečje. Zaradi težkih naravnih in gosp. razmer so se preb. zlasti po 1. sv. v. izseljevali. Pod It. se je v B. g. precej razmahnil ↗ TIGR; njegovi člani so se 1941 med prvimi vključili v OF in partizane. Velik pomen je 1943 zaradi it. bojišča dobila železnica skozi B. g.; nem. okupator je kraje ob njej zasedel še pred it. kapitulacijo, 1944 pa so progo v dogovoru z zavezniki pogosto napadali partizani (vrhunec je bila ofenziva na odsek Podbrdo–Most na Soči 29. 6.–2. 7. 1944; zaradi poškodovane proge in novih napadov je bil promet moten do konca vojne). 1947 je bila B. g. vključena v Slov. Del preb. se je po 1955 zaposlil v Tovarni volnenih izdelkov Bača v Podbrdu. baški dolomit geol Plastovit dolomit z gomolji roženca zgornjetriasne starosti (norij in retij). Ime je dobil po Baški grapi. B. d. je značilna kamnina globljevodnega Slovenskega bazena, ki se je v mezozoiku raztezal čez

območje sedanje osrednje Slov. Nahaja se predvsem v z. Slov., v širši okolici Tolmina in Baške grape; podobno stari dolomiti so tudi drugod v Slov. Batagelj, Vladimir (Idrija, 14. 6. 1948) Matematik. 1973 je dipl., 1986 dokt. na FNT v Lj. Najprej je bil zaposlen na IJS v Lj, od 1975 deluje na FNT oz. FMF v Lj, od 1999 kot redni prof. za diskretno in rač. matematiko. Ukvarja se s teorijo grafov, mat. osnovami računalništva, analizo podatkov (predvsem z razvrščanjem v skupine in analizo družboslovnih omrežij) ter z uporabo inform. tehnologije v izobraževanju (bil je pobudnik razvoja slov. izobraževalnega omrežja). Z A. Mrvarjem razvija program Pajek za analizo in prikaz velikih omrežij. Sam ali kot soavtor je napisal več visoko- in srednješol. učbenikov in priročnikov (Z računalnikom v matematiko, 1987). — DELO: TEX. Povabilo v TEX, LaTEX, BibTEX, PicTEX (soavtor), 1990; Problems in programming. Experience through practice (soavtor), 1991; Generalized Blockmodeling (soavtor), 2005; Exploratory social network analysis with Pajek (soavtor), 2005 (2010 v japonščini). bataljoni NOV in POS zgod Partizanske voj.-taktične enote 1941–45. V skladu s smernicami vodstva jsl. NOG so bataljone sestavljali iz čet na podlagi slov. Partizanskega zakona iz julija 1941. Prvi je 25. 7. nastal Kamniški, 4. 8. Kranjsko-tržiški, 5. 8. Cankarjev, 5. 10. Štajerski, 10. 10. Krimski, 1. 11. Dolenjski ter 5. 12. Prešernov in Drugi partizanski bataljon. Že 7. 1. 1942 je bil ust. Šercerjev, za njim pa Južnodolenjski, Poljanski, Gorjanski, Belokranjski, (drugi) Cankarjev, Gregorčičev, Kozjanski, Pohorski, Savinjski, Zasavski in Kraški bataljon. V času t. i. revol. radikalizma na prvem osvobojenem ozemlju je bil za boj proti nastajajočim kolaborantskim enotam 2. 6. ust. Prvi proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča. V Lj in na Dol. je nastalo več bataljonov ↗ Narodne zaščite. 1943 so nastali Prvi štajerski, Koroški, Levstikov, Logaški, Beneški, Tržaški udarni, Ruski in Rezijski bataljon. Pomembnejši iz 1944 so bili Lackov, Avstrijski in Čezdravski. Med partiz. ofenzivo spomladi 1942 so vse številnejše bataljone začeli združevati v ↗ partizanske odrede, kmalu tudi v ↗ brigade NOV in POS, vendar so bataljoni ostajali osnovna taktična enota zlasti pod nem. zasedbo in na Prim. Samo med množično vstajo na Prim. po kapitulaciji It. septembra 1943 je nastalo ok. 60 novih. Poleg samostojnih je nastajalo vse več posebnih bataljonov (jurišni, dopolnilni, transportni) ter bataljonov rodov in zvrsti (inženirski, za zvezo). Za boj proti domačim nasprotnikom je 18. 9. 1943 nastal Prvi bataljon VOS

© Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ime Avstrijski bataljon Belokranjski partizanski bataljon Beneški partizanski bataljon Cankarjev bataljon Cankarjev partizanski bataljon Čezdravski partizanski bataljon Dolenjski partizanski bataljon Drugi partizanski bataljon (Štajerski) Gorjanski bataljon Gregorčičev partizanski bataljon Južnodolenjski partizanski bataljon Kamniški partizanski bataljon Koroški partizanski bataljon Kozjanski partizanski bataljon Kranjsko-tržiški partizanski bataljon Kraški partizanski bataljon Krimski partizanski bataljon Lackov partizanski bataljon Levstikov partizanski bataljon Logaški partizanski bataljon Pohorski partizanski bataljon Poljanski partizanski bataljon Prešernov partizanski bataljon Prvi bataljon VOS OF Prvi proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča Prvi štajerski partizanski bataljon Rezijski partizanski bataljon Ruski partizanski bataljon Savinjski partizanski bataljon Šercerjev partizanski bataljon Štajerski partizanski bataljon Tolminski bataljon Tržaški udarni bataljon Zasavski partizanski bataljon

66

SLOVENIKA prelom.indb 66

8/29/11 8:34 AM


Baudouin de Courtenay

OF; ti zaščitni bataljoni so bili v 1. pol. 1944 preurejeni v bataljone ↗ Vojske državne varnosti. — LIT: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 1976, 19783. bataljoni Slovenskega domobranstva zgod Oborožene ofenzivne enote protipartiz. tabora v Ljubljanski pokrajini 1943–45. Prvi b. S. d so nastajali še pred ust. ↗ Slovenskega domobranstva iz posadk ↗ vaških straž ali MVAC, ki so se po kapitulaciji It. 1943 zatekle v večje kraje k nem. okupatorju, ki sicer ni imel dovolj sil za zasedbo ↗ Ljubljanske pokrajine. Prvi bataljon (poveljnik D. Suvajdžić) so ust. ok. 15. 9. v Lj; 2. bataljon (R. Pavlič) po 15. 9. na Vrhniki. Iz posadk, ki so se umaknile z v. Dol. na nem. območje, so ok. 15. 9. v Kostanjevici na Krki ust. 3. bataljon (V. Rupnik). Po 15. 9. je v Borovnici nastal 4. bataljon (L. Kolman). Že po ust. SD so oblikovali tudi bataljon v Logatcu. V Lj ust. šol. bataljon (M. Bitenc) je uril prve domobrance. Te enote so, skupaj z nem., varovale zlasti j. železnico in kraje ob njej. Po ust. SD je njegov dejanski vodja, nem. general E. Rösener, ukazal iz domobr. enot oblikovati 2 šol. in 7 bojnih skupin. Šol. skupini sta bili v Lj, kjer je bilo tudi poveljstvo 1., poveljstvo 2. v Škofljici, 3. v Nm, 4. na Vrhniki, 5. v Borovnici, 6. v Kočevju in 7. v Grosupljem. Skupinam podrejene čete (s posadkami v Lj in okolici do Grosupljega in ob j. železnici ter v Nm, Kočevju, Kostanjevici na Krki, Velikih Laščah in Grahovem) takrat niso izvajale večjih bojnih nalog. Konec februarja 1944 so oblikovali le 1 šol. skupino (Lj), skupino za varovanje j. železnice (Vrhnika) in ↗ Zaščito okraja Novo mesto. Kot terit. enote so te do konca vojne varovale prometnice s širšim zaledjem. Čete 2., 6. in 7. bojne skupine so bile bojnotaktično podrejene nem. častnikom v Velikih Laščah, Kočevju in Grosupljem, sicer pa ↗ Organizacijskemu štabu Slovenskega domobranstva v Lj. Zaradi povečane partiz. dejavnosti spomladi 1944 so začeli v vodstvu SD oz. štabu E. Rösenerja razmišljati o ust. bolj ofenzivnih bojnih taktičnih enot. SD je tedaj imelo nad 10 000 deloma že dobro izurjenih mož. Preveč pa naj bi jih varovalo Lj in prometnice. Konec marca je bil ust. 1. domobr. bataljon (poveljnik L. Križ) in je deloval na Dol. Sredi maja je Rösener razdelil Ljubljansko pokrajino v 4 zavarovalne odseke in ukazal za vsakega organizirati udarni bataljon. Sprva so jih označevali s črkami, julija pa preim. v 1. (v Stični, poveljnik L. Križ), 2. (na Rakeku, od zač. 1945 v Cerknici; V. Rupnik), 3. (v Višnji Gori; M. Stamenković, F. Pavlovčič) in 4. bataljon (v Šentvidu pri Stični; D. Meničanin, L. Tomic). 1., 3. in 4. bataljon so tvorili udarno jedro med Lj, Kočevjem in Nm; 2. bataljon je vdiral v Loško dolino in na Bloke. Udarni b. S. d so imeli po 3 strelske čete (le Rupnikov 4) in t. i. težko (oboroženo) četo. Nem. okupator večjih ofenzivnih enot SD ni dopuščal. Marca 1945 jim je dodelil druge zaporedne št.: obstajali so 1., 2., 5. (prejšnji 2.), 6. in 10. bataljon, brez oznake udarni. Aprila 1945 so v Kočevju ust. še 12. bataljon. Bataljoni so imeli domobr. častnike ter nem. zvezne častnike ali podčastnike oz. inštruktorje. Udarni b. S. d. so, celo z uporabo partiz. taktike, skušali z ofenzivami med Grosupljem, Kočevjem in Nm pregnati partizane iz osrednje Ljubljanske pokrajine ter zagotoviti zvezo med Lj

in Nm. Vendar od jeseni 1944 Nemci slov. častnikom niso več zaupali; precej so jih odstranili, bataljonom pa dodajali nem. policijske čete in tudi nem. poveljnike (le v 2. je ostal V. Rupnik). Konec marca 1945 so obstoječim 6 b. S. d. spet dali zaporedne št. Po preim. SD in četništva v ↗ Slovensko narodno vojsko aprila 1945 so se med ↗ sklepnimi boji za osvoboditev Slovenije tudi b. S. d. umaknili na Kor. Brit. armada je razorožene domobrance nastanila pri Vetrinju, 27. maja pa jih začela izročati JA. — LIT: B. Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, 2003. Batič, Stojan (Trbovlje, 2. 6. 1925) Kipar. Sprva je delal v rudniku v Trbovljah, 19-leten je šel v partizane. Študiral je v prvi generaciji na AUU v Lj, dipl. 1949 in 1951 končal specialko; 1957 se je izpopolnjeval pri O. Zadkinu v Parizu. Ukvarja se s sred. in malo plastiko ter s spomeniškim, arhit. in dekorativnim kiparstvom; uporablja bron, glino, kamen, lignit in steklo. Njegovo kiparstvo odlikujejo občutene in stilizirane figure ter reliefna obdelava površin. Med vsebinsko zaokroženimi cikli so znani Rudarji (1956–66), antični Satiriada (1972–74) in Tragos (1984), katastrofični Eksplozija, Projektil, Kompozicija (1977) ter upodobitve Celjskih grofov (Aura Slovenica, 1991). Je avtor več spomenikov NOB (v Logatcu, Zagorju ob Savi, Velenju, Dražgošah, z B. Kobetom in I. Šubicem, 1976) in Spomenika kmečkim uporom na Ljubljanskem gradu (1973). Prešernova n. 1960. — LIT: Stojan Batič, 1995. Batis, Janez (Konj, 15. 3. 1919–1. 10. 2002, Lj) Veterinar. Dipl. je 1948, dokt. 1957 na VF v Zgb. Od 1959 je delal na BTF v Lj, 1971 postal redni prof. 1960 je organiziral Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo. Raziskoval je na področju mikrobiologije in žival. kužnih bolezni (mastitis, zoonoze), preučeval zgodovino veterinarstva in veterinarsko terminologijo. Obj. je ok. 200 znan. in strok. del v domačih in tujih strok. časopisih, v soavtorstvu izd. več učbenikov (Mikrobiologija za veterinarje. Splošni del, 1962; Mikrobiologija za veterinarje. Specialni del, 1965). Bil je preds. terminološke komisije ZRC SAZU. Član SAZU (izr. 1977, redni 1983), AZ v New Yorku (1981), dopisni član hrv. AZU (1992); Kidričeva n. 1990. — DELO: Veterinarski terminološki slovar (soavtor), 1982–2002; Pravna ureditev veterinarstva, 1986; Mikrobiološki slovar (soavtor), 1994. Batuje Naselje v Vipavski dolini v o. Ajdovščina, 332 preb. Sestavljeno je iz več delov in zaselkov. Na ledini pri Sv. Juriju je bilo okoli porušene predromanske cerkve sv. Jurija odkrito slovan. skeletno grobišče iz 9.–11. st. Pridatki iz grobov uvrščajo nekropolo v karantansko-ketlaško kult. skupino. Ž. c. sv. Ane je bila sezidana 1726 na mestu poznogotske prednice, od katere se je ohranil prezbiterij (današnja zakristija) s fragmentom fresk iz ok. 1480. V ž. c. sta hranjena marmorna fragmenta s pleteninasto ornamentiko iz 9. st., ki sta pripadala korni pregradi v cerkvi sv. Jurija. Baudouin de Courtenay [boduén də kurtené], Jan Ignacy Niecisław (Radzymin, Poljska, 13. 3. 1845–3. 11. 1929, Varšava) Jezikoslovec. Študiral je v Varšavi, Pragi, Leipzigu, Jeni in Berlinu, bil docent v Sankt Peterburgu, od 1875 prof. v Kazanu, kjer je z M. Kruszewskim utemeljil t. i. kazansko jezik. šolo. Do konca 1. sv. v. je bil v Sankt Peterburgu, do 1929 na varšavski univ. Od 1872

Janez Batis

67

SLOVENIKA prelom.indb 67

8/29/11 8:34 AM


Bavarci

Ljubo Bavcon

Ljubo Bavcon, Izzivi in odzivi, 2006

Aleš Bebler

je raziskoval slov. z. narečja; razprava Opyt fonetiki rez'janskih govorov (1875) je bila metodološka novost v proučevanju slovan. narečij in slov. Večkrat se je vračal v Slov. in dopolnjeval gradivo o rezijanskem in terskem narečju; obj. je 2 knjigi Materialov (1896, 1904). Čeprav takrat teh govorov ni uvrščal v slov. jezik, velja za utemeljitelja slov. ↗ dialektologije. — LIT: R. Lenček, Pisma Matije Murka v Badouinovi zapuščini Ruske akademije v St. Petersburgu, 1997. Bavarci (tudi Bajuvari) Germansko ljudstvo v s.alp. območju. V 5.–6. st. so B. nastali iz razl. plemen med Donavo, Alpami, Trauno in Lechom. Njihova kneževina je postajala vedno bolj odvisna od frankovskih kraljev, dokončno pod Karlom Velikim. B. so v 1. pol. 7. st. zaustavili prodiranje alp. Slovanov na z. (sedanje vzhodnotirolsko in kor. ozemlje se je konec 6. st. že imenovalo Sclaborum provincia), 743–45 pa so karantanskim Slovanom, ki so iskali zaščito pred samovoljo Avarov, vsilili nadoblast (↗ Franki). To je kmalu usodno vplivalo na razvoj Slovanov v ↗ Karantaniji. Bavcon, Ljubo (Lj, 19. 5. 1924) Pravnik. Dipl. je 1951, dokt. 1957 na PF v Lj. Med 2. sv. v. je sodeloval v NOG, bil v it. in nem. zaporih. 1951–54 je bil ur. pri Slovenskem poročevalcu in Naših razgledih, 1955–94 deloval na Inštitutu za kriminologijo pri PF v Lj in na PF, od 1966 kot redni prof. Preučeval je področja kazenskega prava (zlasti njegovo spl. teorijo), kriminalne politike, kriminologije in soc. patologije, posebej družb. dezorganizacije, ter varstva človekovih pravic in svoboščin. Bil je preds. Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1988–95). Obsežno je njegovo publicistično delo: članki, knjige, razprave, v soavtorstvu tudi učbeniki (Kazensko pravo. Splošni del, 1979, 20095; Mednarodno kazensko pravo, 1997). Zlati častni znak svobode RS 1993. — DELO: Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi, 1959; Socialna patologija (soavtor), 1969; Ugotavljanje kazenske odgovornosti, 1980; Izzivi in odzivi, 2006; Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava (soavtor), 2007; 15 let uresničevanja Ustave Republike Slovenije (soavtor), 2007. Bavčar, Igor (Postojna, 28. 11. 1955) Politik, gospodarstvenik. Dipl. je 1983 na FSPN v Lj. Zaposlen je bil na RK ZSM (1980–83) in RK SZDL Slovenije (1985– 87), bil ur. pri Založbi Krt, Tribuni, Časopisu za kritiko znanosti, je soavtor knjige Kapital in delo v SFRJ (1985), z J. Janšo je ur. Dnevnik in spomine I–II S. Kavčiča (1988). 1988–89 je bil preds. Odbora za varstvo človekovih pravic. Kot član SDZ je bil 1990–93 minister za notranje zadeve ter usklajeval vladni projekt osamosvojitve Slov., vodil koordinacijsko telo za obrambne in varnostne priprave in osamosvojitveni štab slov. obrambnih sil. 1992–97 je bil poslanec DZ RS, 1997– 2000 in 2001–02 minister za evr. zadeve. Od 2002 do odstopa 2010 je bil preds. UO Istrabenza v Kp. Zlati častni znak svobode RS 1992. Bavdek, Srdjan (Leskovec pri Krškem, 8. 2. 1937) Veterinar. Dipl. je 1962 na BTF v Lj, dokt. 1967 na VF v Zgb. Od 1963 je delal na BTF, od 1982 kot redni prof. Ukvarjal se je z veterinarsko morfologijo, histologijo in embriologijo, biologijo celice, veterinarsko zgodovino in terminologijo. Obj. je ok. 80 znan. in strok.

člankov v slov. in tujih publikacijah, je avtor več učbenikov (Citologija z osnovami citogenetike, 1980, 19883; Koža in njeni derivati, 1981; Temelji embriologije, 1986, 1993²; Ultrastruktura živalske celice, 1989). Obj. je tudi kot šahist (Vvrtincu mata, 1993; Šah. Igra in razvedrilo, 1995). baze v NOB zgod Oporišča voj., polit. idr. služb NOG 1943–45. B. so povezane z najst. obd. vojskovanja (npr. utrdba). Z zvrstmi, rodovi in službami vojske so rasle vedno nove vrste. V slov. NOB so od 1943 nastajale zlasti v Kočevskem rogu. V Bazo 20 sta se konec aprila vselili vodstvi KPS in OF. V Bazi 21 pod Kraguljim vrhom je bil sedež GŠ NOV in POS ter zavezniških misij. V Bazi 80 blizu Rampohe so od junija 1944 delovali odseki, komisije in zavodi pri predsedstvu SNOS. Grafične tehnike (Urška, Grafika 13-A) so bile v Bazi 14 blizu Pugleda, v Bazi 15 in Bazi 15-A blizu Cinka pa višja partijska in višja skojevska šola. Bazam podobno vlogo so imeli postojanke, skladišča, kurirska stičišča v vaseh Brezje, Blatnik, Občice, Stare Žage, Srednja vas, Podturn, Črmošnjice. Za slov. NOG je bila pomembna Baza NOVJ v južni Italiji. Od oktobra 1943 so ob podpori zaveznikov misije NOVJ osnovale njene točke v Bariju (največja), Monopoliju, Barletti, Molfetti, Gravini di Puglia idr. krajih, nato pa junija 1944 še osrednji štab baze (mdr. poveljnik R. Pehaček). Baza je organizirala zdravljenje tja prepeljanih jsl. ranjencev (12 000) in evakuacijo beguncev (30 000) v El Shatt na Sinaju, mobilizacijo v ↗ prekomorske enote v NOV ter zbirala orožje in opremo za domovino. Delovala je do 18. 12. 1944. Štab baze je od 1944 izdajal glasilo Domovina (prvih 5 št.; naslednjih 5 je 1945 izšlo že v Bgd.), namenjeno Slovencem v j. It. oz. po svetu. V Biogradu, Hrv., so 22. 2. 1945 osnovali Bazo GŠ JA za Slovenijo. Organizirala je transport voj. in sanitetnih sredstev, usmerjala ljudi v enote NOV, skrbela za ranjence, begunce in evakuirance iz Slov. V Lj so 12. 5. 1945 ust. Bazo za repatriacijo, tj. sprejemališče ljudi iz razl. ↗ taborišč. Baza je imela sprejemni, sanitetni, ekon. in prometni oddelek, po Slov. pa 12 izpostav. Delovale so, dokler so prihajali povratniki. V oz. skozi Slov. jih je šlo ok. 200 000 (baza v Kamniku je služila le sirotam iz BiH). Bazovica (it. Basovizza) Naselje v v. delu Tržaškega Krasa ob regionalni cesti Ts–Kozina, 665 preb. B. je pomembno kult., prosvetno, šp. in gosp. središče ↗ Slovencev v Italiji; preb. so zaposleni večinoma v Ts. V naselju sta slov. otroški vrtec in o. š. Kraške površine okrog vasi služijo predvsem govedoreji. Na gmajni pri B. so bili 6. 9. 1930 ustreljeni na ↗ prvem tržaškem procesu obsojeni protifašisti F. Bidovec, F. Marušič, Z. Miloš in A. Valenčič; kraj ustrelitve je postal simbol prim. upora proti fašizmu. V zač. 1942 je v B. nastal odbor OF; osvobojena je bila med boji za Ts. Bebler, Aleš (Idrija, 8. 6. 1907–12. 8. 1981, Lj) Politik, diplomat. Pravo je študiral v Lj in Parizu in bil tam 1930 promoviran. Od 1929 je bil član KP, v Parizu je ur. glasili Plamen in ↗ Delo ter preučeval nar. manjšine. Med špan. državljansko vojno 1936−39 je bil častnik v 15. medn. brigadi, 1939 pa v Lj obsojen na leto zapora. Po okupaciji Slov. 1941 je bil med ust. OF, nato namestnik poveljnika gl. poveljstva slov. partiz. čet, 1942

68

SLOVENIKA prelom.indb 68

8/29/11 8:34 AM


begunjski zapori

polit. komisar 3. grupe odredov ter med ↗ italijansko ofenzivo 1942 vodil partiz. enote zunaj sovražnikovih obročev. Med spl. vstajo 1943 na Prim. je bil tajnik NOOS za Primorsko Slovenijo, 1944 sekretar komiteja KPS za Štaj., zatem ur. Ljudske pravice. Na zboru odposlancev slov. naroda 1943 je bil izvoljen v plenum OF oz. SNOS in za delegata 2. zasedanja Avnoja, 1944 za člana IO OF. Maja 1945 je postal minister za finance v slov. vladi, kmalu pa pomočnik jsl. zun. ministra. Mdr. je bil je član jsl. delegacij na ↗ pariški mirovni konferenci in zasedanjih generalne skupščine ZN, stalni jsl. predstavnik pri ZN in v varnostnem svetu, 1955–57 jsl. veleposlanik v Parizu, nato v Džakarti, 1963 sodnik ustavnega sodišča SFRJ, 1966 preds. Svetovne zveze društev za ZN. V 60. letih se je začel pionirsko zavzemati za zaščito okolja; vztrajno je zagovarjal obnovo procesov t. i. dachavskih obsojencev. Bil je rezervni generalmajor JLA. Obj. je več knjig (Za pravedne granice nove Jugoslavije, 1949; Potovanje po sončnih deželah, 1956; Otroci zemlje in morja, 1966; Čez drn in strn, 1981). Nar. heroj; partiz. spomenica 1941, fr. odlikovanje legije časti. — LIT: A. Bebler, Knjiga o Primožu - Alešu Beblerju, 2004. Bebler, Anton (Moskva, 10. 3. 1937) Politolog in obramboslovec. 1960 je dipl. na FF v Bgd, 1971 dokt. na Pensilvanski univ. (ZDA). 1963–70 je delal na Inštitutu za mednarodno politiko in gospodarstvo v Bgd, nato na Centru za mednarodne študije v Princetonu (ZDA), od 1972 na FSPN oz. FDV v Lj, kjer je utemeljil študij obramboslovja; 1986 je postal redni prof. Bil je stalni predstavnik s statusom veleposlanika RS pri Evropskem uradu OZN idr. medn. organizacijah v Ženevi (1992–97), preds. SIM (1999–2002); od 1998 je preds. Evroatlantskega sveta Slovenije. Ukvarja se z evr. integracijskimi pocesi, sodobnimi polit. sistemi, regionalnimi študijami ter varnostnimi in voj. vidiki medn. odnosov. — DELO: Military rule in Africa, 1973; Marksizem in vojaštvo, 1975; Contemporary political systems (soavtor), 1990; The Yugoslav crisis and the Yu­ goslav people's army, 1992; Civil-Military relations in post communist states (soavtor), 1997; Challenge of NATO enlargement (soavtor), 1999; Sodobno vojaštvo in družba (soavtor), 2005; Uvod v evropske integracije, 2007. Bedjanič, Milko (Sarajevo, 29. 6. 1904–15. 2. 1976, Lj) Internist. Dipl. je 1929 na MF v Zgb. Od 1930 je deloval v Splošni bolnišnici v Mb in tam 1937 ust. infekcijski oddelek; 1946–70 je delal na Infekcijski kliniki v Lj, od 1950 kot njen predstojnik; od 1963 je bil redni prof. MF v Lj. Zasnoval je moderno slov. infektologijo. V zdravljenje akutnih streptokoknih infekcij (škrlatinke) je uvedel penicilin (1950), preučil je etiologijo endemskega klopnega meningoencefalitisa (1955), ob epidemiji poliomielitisa sredi 50. let 20. st. je odločilno vplival na zajezitev bolezni z organiziranjem preventivne (cepljenje proti poliomielitisu) in kurativne dejavnosti (na kliniki je 1956 ust. respiracijski oddelek za najtežje primere in ustrezen biokemični laboratorij). Napisal je več učbenikov in ok. 30 strok. in znan. člankov. Ust. je sklad za poliomielitis v Slov. Član SAZU (izr. 1968, redni 1974). — DELO: Infekcijske bolezni, 1949, 19704; Nalezljive bolezni, 1953, 19796.

Bedjanič, Vratislav (Sarajevo, 23. 10. 1901–15. 12. 1959,

Lj) Elektrotehnik. 1928 je dipl., 1939 dokt. na TF v Lj. 1940 je postal docent na UL, 1956 redni prof. 1945 je sodeloval pri organiziranju slov. elektroindustrije, 1945–47 pri razvoju tovarne Iskra v Kr, po 1947 je kot gl. inženir Glavne direkcije za elektroindustrijo LRS ur. in usposobil tovarni Elektrokovina v Mb in Elma v Črnučah (Lj). 1949 je prevzel organizacijo tovarne el. aparatov Tela v Lj in jo strok. vodil do 1959. Bil je strokovnjak za el. stroje, elektrarne in zaščito elektroenergetskih naprav. Napisal je knjigo Navitja električnih strojev in transformatorjev (1952). Po njem je bila 1969 poim. n. za najboljše doktorske disertacije, magistrska in diplomska dela na področju stikalne tehnike in avtomatike. Begunje na Gorenjskem Naselje na s.v. robu Ljubljanske kotline ob potoku Begunjščica v o. Radovljica, 975 preb. Ime kraja (Villa Begun) je bilo izpričano 1050 v kodeksu škofije v Briksnu. Gospodarstvo se je usmerjalo v živinorejo s planin. pašništvom, gozdarstvo in izrabo vodne moči (žagarstvo). Po 1945 je tovarna ↗ Elan zaposlovala večino preb. Kraj je izhodišče za planinarjenje (↗ Begunjščica, ↗ Dobrča). Ž. c. sv. Urha je omenjena prvič 1403, sedanjo baročno stavbo so sezidali 1740. Notranjščino je 1894 in 1897 poslikal M. Bradaška, oltarne podobe so delo L. Layerja in H. Langusa. Graščina, prvič omenjena 1537, je sedanjo podobo dobila v 17. in 18. st.; izstopata s štukaturo in slikami okrašena vhodna veža in stopnišče. Med 2. sv. v. so bili v graščini zapori (↗ begunjski zapori), od 1953 je tam psihiatrična bolnišnica. V dolini Drage so razvaline gradu Kamen, omenjenega 1263; iz tega časa je ohranjen j. stanovanjski stolp. V sred. veku je bil grad v posesti Ortenburžanov in Lambergov. Na pečini pod Jamarskim vrhom je Hudičev gradič, omenjen že 1185, v bližini sta votlina Zijalka in arheol. najdišče. Begunje pri Cerknici Naselje na j.z. robu Menišije v dolini Cerkniščice v o. Cerknica, 522 preb. Dolga obcestna vas se je razvila ob srv. poti iz Ljubljanske kotline proti morju. Pred 2. sv. v. sta tam prevladovali živinoreja in gozdarstvo, po njej je bila večina preb. zaposlena v lesnem obratu Jelka in v lesni industriji Brest v Cerknici. Med 2. sv. v. je it. okupator julija 1942 kraj deloma požgal in interniral več kot 50 ljudi. Močno postojanko ↗ vaških straž so 15. 9. 1943 uničili partizani. begunjski zapori zgod Nacistični zapori v Begunjah na Gorenjskem med 2. sv. v. V graščini je imel nem. okupator najprej zbirno taborišče za izgnance, od 20. 5. 1941 pa najstrožje zapore (od 12 134 zapornikov 2280 žensk in 405 otrok). Ujete pripadnike NOG je posebno sodišče pogosto obsodilo na smrt; prve 4 so ustrelili 1. 8. 1941, 179 v več skupinah v dolini Drage, še več na krajih partiz. akcij. Ustreljene (skupaj 849) so sprva kremirali v avstr. Gradcu ali pokopavali (161 v Dragi, 509 na vrtu graščine, zadnje skrivaj ali celo na Kor.). 5183 zapornikov so poslali v koncentracijska taborišča. Kokrški odred je 4. 5. 1945 osvobodil 632 zapornikov. Zdaj je v graščini Psihiatrična bolnišnica Begunje (↗ specialne bolnišnice), v prizidku muzej, na vrtu in v Dragi pa grobišči talcev.

Vratislav Bedjanič

Milko Bedjanič

69

SLOVENIKA prelom.indb 69

8/29/11 8:34 AM


Ob dvajsetletnici samostojnosti Republike Slovenije

SLOVENIKA  

Slovenska nacionalna enciklopedija

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you