Page 1

Beatrice sredi nedeljskega kosila prejme razbur­jen klic, da pogrešajo njeno mlajšo sestro Tess, zato se s prvim letalom odpravi domov v London. Toda ko plast za plastjo odkriva, kaj se je zgodilo s sestro, osuplo spoznava, kako slabo je pravza­prav poznala njeno življenje. Policija, Beatricin zaročenec in celo njena mati ver­jamejo, da so Tess za vedno izgubili, a Beatrice ne obupa in se sama loti nevarnega raziskovanja, ki jo lahko stane življenja.

Izginila si. Prihajam. Poiskala te bom …

»Zares čudovit roman! Redek dragulj, v katerem se zlijeta dobra kriminalka in izpiljen literarni slog.« Jeffery Deaver

Ne spreglejte intervjuja s pisateljico na koncu knjige.

»Adrenalinsko doživetje.« »Srhljivo.« »Prefinjeno napeto.«

32,96 €

»Veličastno.« »Presenetljivo.« »Briljantno.«


Pohvale »S Sestro je Rosamund Lupton stopila v izbrani krog najboljših pis­cev psiholoških kriminalk. Podobno kot Kate Atkinson, Patricia High­smith in Ruth Rendell, napetosti ne gradi le na zapletu in podrobnostih, ampak tudi na značajih … Pravo adrenalinsko doživetje, ob katerem se nam na­ je­ži koža tudi na najbolj sončen dan.« The New York Times »Osupljivo dovršeno pisanje od prve do zadnje strani, najboljši prve­nec, kar sem jih letos prebral. Kar prasketa od napetosti, obrati si sledijo drug za drugim, hkrati pa je globoko ganljiv. Ta veličastni roman naznanja prihod novega, zares izvirnega talenta.« Daily Mail »Prefinjeno napet in zelo izviren triler. Prebrisan, presentljiv in ganljiv. Požrla sem ga.« Louise Candlish »Briljanten triler, poln nepričakovanih zasukov in lažnih sledi, s prese­ net­ljivim koncem, ki nas pusti brez besed.« Book Page »Sestra bralcu zelo prepričljivo in neprisiljeno prikriva informacije, zato nam ob koncu zada močan čustveni udarec.« The Guardian »Ta prvovrstna psihološka kriminalka je mojstrsko napisana in srhljivo napeta.« You Magazine

Sestra_notranjost.indd 1

10/11/11 11:02 AM


ROSAMUND LUPTON

SESTRA

Sestra_notranjost.indd 3

10/11/11 11:02 AM


Mojim staršem, Kitu in Jane Orde-Powlett, ki me že vse življenje spodbujajo. In mojemu možu Martinu, z ljubeznijo.

Sestra_notranjost.indd 5

10/11/11 11:02 AM


»Kje bi našli boljšo hčer, prijaznejšo sestro, iskrenejšo prijateljico?«* Jane Austen, Emma … a prehlapeli cvet, četudi zimo sreča, zgubi le videz, bit pa mu živi dehteča. Shakespeare, 5. sonet**

* Prev. Zoja Skušek. (Op. prev.) ** Prev. Srečko Fišer. (Op. prev.)

Sestra_notranjost.indd 6

10/11/11 11:02 AM


1

Nedelja zvečer Najdražja Tess, vse bi dala, da bi bila lahko s tabo, zdajle, ta trenu­tek, da bi te lahko držala za roko, ti gledala v obraz, po­slušala tvoj glas. Kako naj tip, vid in sluh – vse te ti­palne živčne končiče, vidne živčke in drhteče bobniče – nadomesti pismo? Ampak saj sva besede že prej uporabljali kot posrednice, ali ne? Takrat ko sem odšla v internat in sva morali zamenjati igre, smeh in šepetave zaupnosti za pisma. Ne spominjam se, kaj vse sem povedala v svojem prvem pismu, le to vem, da sem uporabila razsuto sestavljanko, da bi se izognila prežečim očem svoje predstojnice. (Pravilno sem domnevala, da jo je tisti otrok v njej, ki je znal sestavljati sestavljanke, zapustil že

7

Sestra_notranjost.indd 7

10/11/11 11:02 AM


pred davnimi leti.) Pač pa se spominjam sleherne besede tvojega odgovora sedemletnice na moje razdrob­ljeno domotožje, pa tega, da je bila tvoja pisava nevidna, dokler nisem z baterijsko svetilko osvetlila papirja. Vse odtlej mi je ljubeznivost dišala po limonah. Novinarjem bi bila všeč ta ljubka zgodbica, v kate­ri sem se že v ot­roštvu izkazala kot nekakšna preiskovalka z limoninim sokom in ki bi kazala, kako blizu sva si bili kot sestri. Zdaj so pred tvojim stanovanjem, s svojimi snemalnimi ekipami in tonskimi tehniki (potni obrazi, zamazani jopiči, kabli, ki se vlečejo po stopnicah in se zapletajo v ograjo). Ja, tole je bilo malce odveč, a kako naj ti drugače povem? Ne vem, kaj boš zdaj z vso to svojo nekakšno slavo, vendar sumim, da se ti bo zdela predvsem zabavna. Smešno zabavna in ču­ daško zabavna. Meni se zdi samo čudaško zabavna, ampak najbrž zato, ker nikdar nisem premogla tvojega smisla za humor, kajne? »Ampak prepovedali so ti vendar izhod, to pa ni šala,« sem rekla. »Naslednjič te bodo vrgli ven, mama ima pa tako in tako že dovolj svojih skrbi.« Dobili so te namreč, ko si hotela pretihotapiti svojega zajca v šolo. In jaz sem takrat tako resno jemala vlogo starejše sestre. »Ampak je tudi majčkeno smešno, ali ni, Bee?« si vprašala in na­ šobila ustnice, skušaje zadržati smeh, da sem se spomnila na steklenico kokakole, iz katere se živahno dvigajo mehurčki ter šumeč in pokljajoč izginjajo na površju. Že samo misel na tvoj smeh me opogumlja, in stopim k oknu. Zunaj prepoznam nekega poročevalca s kanala satelitskih no­ vic. Navajena sem gledati njegov v dve dimenziji sploščeni obraz na

8

Sestra_notranjost.indd 8

10/11/11 11:02 AM


plazemskem zaslonu v zasebnosti svojega newyorškega stanovanja, a tu je ves živ in resničen, v treh dimenzijah, iz krvi in mesa, stoji na Chepstow Roadu in strmi nazaj vame skozi tvoje kletno okno. Prst me srbi, da bi pritisnila na gumb za izklop na daljincu; a na­ mesto tega rajši zagrnem zavese. Ampak zdaj je še slabše kot prej, ko sem jih lahko videla. Njihove luči mi silijo skozi zavese, njihovi glasovi udarjajo ob okna in stene. Njihovo navzočnost občutim kot utež, ki se lahko prebije skozi steno tvoje dnevne sobe. Nič čudnega, da sta besedi »tisk« in »pritisk« dvojčici, in če se bo tole še dolgo vleklo, se bom nazadnje še zadušila. Ja, vem, tole je bilo malce zdramatizirano; ti bi bila najbrž tam zunaj med njimi in jim ponujala kavo. Ampak mene se, kot sama veš, zlahka spravi ob živce, in povrh tega mi zasebnost stra­ šno veliko pomeni. Šla bom v kuhinjo in skušala obvladati položaj. Tu je več miru in lažje razmišljam. Zanimivo, kaj vse me zdaj preseneča; ponavadi so to največje malenkosti. Včeraj, recimo, je neki časnik objavil zgodbo o tem, kako blizu sva si vedno bili kot sestri, pri tem pa sploh ni omenil razlike v letih. Ta mogoče zdaj, ko sva obe odrasli, res ni več tako bistvena, ampak v otroških letih se je zdela še kako pomembna. »Pet let je precejšnja vrzel …?« so pona­ vadi rekli ljudje, ki niso vedeli, in pri tem ob koncu stavka majčkeno povišali glas, kot da gre za vprašanje. In obe sva pomislili na Lea in na vrzel, ki jo je pustil, čeprav bi bila »zevajoča praznina« morda primernejši izraz, le da na glas tega nikdar nisva izrekli, kajne? Na drugi strani zadnjih vrat slišim novinarko, kako govori v svoj mobilec. Očitno nekomu narekuje po telefonu, na lepem zasli­ šim svoje ime, »Arabella Beatrice Hemming«. Mama je rekla, da me nikoli nihče ni klical po prvem imenu, in sklepala sem, da me že kot dojenčka niso imeli za Arabello, katere ime se da kaligrafsko iz­

9

Sestra_notranjost.indd 9

10/11/11 11:02 AM


pisati s toliko pentljicami in ljubkimi zavojčki; ime deklic, ki jih sicer kličejo Bella, Bells ali Belle – toliko možnosti je. Ne, že od vsega za­ četka sem bila nedvoumno Beatrice, ki ji še najlepše pristaja razum­ ni, neolepšani times new roman, v katerem se nihče ne skriva. Ime Ara­bella si je izbral oče, še preden sem prišla na svet. Resničnost je bila očitno razočaranje. Spet zaslišim tisto novinarko, to je zdaj že nov klic, se mi zdi, opra­ vičuje se, da še vedno dela. Kak hipec traja, preden se mi posveti, da sem jaz, Arabella Beatrice Hemming, vzrok za to. Ima me, da bi šla ven in se ji opravičila – saj me poznaš: vedno sem prva stekla v kuhi­ njo, kakor hitro je mama začela rožljati s posodo in nam s tem svo­ jim tamtamom dala vedeti, da ji kaj ni prav. Novinarka se malo od­ makne. Zdaj ne razločim več njenih besed, pač pa poslušam njen ton, pomirjujoč, majčkeno opravičujoč, rahločutno previden. Zdaj ima na lepem povsem drugačen glas. Očitno govori s svojim otrokom. Zven njenih besed prenika skozi vrata in okna, ti ogreva stanovanje. Mogoče bi morala biti bolj obzirna in ji reči, naj gre domov. Tvoj pri­­mer je v obravnavi, in ne smem jim povedati ničesar, dokler ni kon­čana. Ampak saj ona, tako kot drugi, to že ve. Sploh pa jim ni do te­ga, da bi se dokopali do dejstev o tebi, samo čustva bi radi razgalili. Ra­di bi, da bi stiskala pesti, da bi lahko od blizu posneli moje bele člen­ke. Radi bi videli tistih nekaj solz, ki bi mi ušle in spolzele po li­cih, da bi puščale za sabo črne sledi od maskare. Zato rajši ostajam not­ri. Novinarji in njihovo spremstvo tehnikov so končno vsi odšli, za njimi so ostali nanosi cigaretnega pepela na stopnicah, ki peljejo dol k tvojemu stanovanju, in ogorki, zabodeni v tvoje lonce z narci­

10

Sestra_notranjost.indd 10

10/11/11 11:02 AM


sami. Jutri bom dala pepelnike ven. Pravzaprav sem nekatere od njih napačno presodila. Trije so se mi opravičili, ker kar tako vdirajo k meni, neki snemalec pa mi je prinesel celo nekaj krizantem iz cvetli­ čarne za vogalom. Vem, da jih nikoli nisi marala. »Saj so si podobne kakor šolske uniforme, vse enako zlato ali jesensko rjave, celo spomladi,« si rekla smehljaje, da bi me podražila, češ da cenim rože samo po ličnosti in dolgoživosti. »Prav živih barv so lahko,« sem ugovarjala, brez smehljaja. »Kričečih. Gojijo jih samo zato, da prikrijejo neskončne zaplate be­ tona na garažnih dovozih.« A ti veneči primerki so vendarle stebla nenadejane pozornosti, šopek sočutja, nič manj presenetljiv kot trobentice na robu avtoceste. Snemalec s krizantemami mi je povedal, da bo nocoj v Novicah ob desetih poseben prispevek o tvoji zgodbi. Ravno­kar sem poklicala mamo, da ji povem. Zdi se mi, da je na svoj čudni materinski način celo ponosna na to, koliko po­zor­­nosti si delež­na. In še več je boš. Če drži, kar mi je rekel eden izmed tonskih tehnikov, bodo jutri tu že tuji mediji. Zabavno, čudaško zabavno, res: pred nekaj meseci, ko sem sku­šala o tem spregovoriti ljudem, me nihče ni hotel poslušati.

Ponedeljek popoldne Zdaj bi me menda vsi radi poslušali – časnikarji, policija, odvet­ niki –, peresa čečkajo, vratovi se stegujejo proti meni, kasetniki brni­ jo. To popoldne bom dala izjavo na tožilstvu, ki naj bi zadevo v štirih mesecih spravilo pred sodnika. Rekli so mi, da je moja izjava ključ­ nega pomena za obtožnico, saj sem edina oseba, ki pozna vso zgodbo.

11

Sestra_notranjost.indd 11

10/11/11 11:02 AM


Wright, tožilec, ki mu dajem izjavo, mi sedi nasproti. Po mojem je nekje v poznih tridesetih, lahko pa je tudi mlajši, le da je bil njegov obraz izpostavljen že preveč zgodbam, kakršna je moja. Gleda me pozorno in se za spoznanje nagiba proti meni, češ lahko se mi zau­ pate. Dober poslušalec, si mislim, a kakšne vrste človek? »Če vam je prav,« reče, »mi povejte kar vse po vrsti, lepo od začetka, bom že jaz pozneje odbral tisto, kar je pomembno.« Prikimam. »Ni mi povsem jasno, kdaj se je pravzaprav začelo.« »Mogoče takrat, ko se vam je prvič posvetilo, da je nekaj na­ robe.« Opazim, da ima na sebi čedno italijansko laneno srajco in grdo potiskano sintetično kravato – ena in ista oseba ni mogla izbrati obo­ jega. Nekaj od tega je moralo biti darilo. Če je bila darilo kravata, je očitno prijazen človek, da jo nosi. Nisem prepričana, ali sem ti to že povedala, ampak moja glava ima neko novo navado, da namreč za­ haja na brezpotja, kadar se ji na pot postavi kaj, na kar noče misliti. Ozrem se gor k njemu in prestrežem njegov pogled. »To je bilo takrat, ko me je po telefonu poklicala mama in mi povedala, da jo pogrešajo.« o Ko me je poklicala mama, sva ravno imela goste na nedeljskem kosilu. Hrana, ki so nam jo pripravili v naši lokalni delikatesi, je bila značilno newyorška – v slogu in brezosebna; kakor najino sta­ novanje, najino pohištvo in najin odnos – nič domačnega. Veliko jabolko brez stržena. Ta popoln preobrat v mojem mišljenju te osup­­lja, vem, ampak najin pogovor o mojem življenju v New Yorku lah­ ko počaka.

12

Sestra_notranjost.indd 12

10/11/11 11:02 AM


Tistega dopoldneva sva se vrnila s »snežnega romantičnega oddiha« v neki koči v Mainu, kjer sva proslavljala moje napredova­ nje na mesto šefinje oddelka. Todd je neznansko užival, da je lahko začinil gostijo z najino véliko napako: »Saj nisva pričakovala ravno džakuzija, a topla prha ne bi škodila, pa tudi kakšen telefon ne bi bil odveč. Saj še svojih mobilcev nisva mogla uporabiti, ker najin operater tam nima oddajnika.« »In za ta izlet sta se odločila kar tako, po navdihu?« je nejever­ no vprašala Sarah. Kot sama veš, s Toddom nikdar nisva slovela po spontanosti. Sarin mož Mark je poblisnil z očmi čez mizo proti njej. »Draga.« Prestregla je njegov pogled. »Sovražim ta 'draga'. To je samo zašifriran 'drži gobec', ni tako?« Sarah bi ti bila všeč. Mogoče sva bili ravno zato prijateljici: že od vsega začetka me je spominjala nate. Obrnila se je k Toddu. »Kdaj sta se z Beatrice nazadnje pošteno udarila?« je vprašala. »Nobeden od naju ni pretiran ljubitelj dramoletov,« je odvrnil Todd, ki je skušal pravičniško spodnesti njeno vprašanje. Ampak Sarah se ne pusti tako zlahka. »Se pravi, da vama je za vse skupaj precej vseeno.« Sledila je mučna tišina, ki sem jo vljudno prekinila: »Bi kdo kavo ali zeliščni čaj?« V kuhinji sem nasula kavnih zrn v mlinček, kar je bila tudi edina kuharija, ki sem jo opravila za to kosilo. Sarah je skesano prišla za mano. »Oprosti, Beatrice.« »Je že v redu.« Bila sem zgledna gostiteljica, smehljala sem se, blažila, mlela. »Pije Mark črno ali belo?«

13

Sestra_notranjost.indd 13

10/11/11 11:02 AM


»Belo. Tudi midva se nič več ne smejiva,« je rekla, se zavihtela na kuhinjski pult in pobincala z nogami. »Kar se pa seksa tiče …« Vključila sem mlinček, v upanju, da jo bo hrup utišal. Ampak ga je prevpila: »Kako pa kaj vidva s Toddom?« »Hvala, v redu,« sem odvrnila in vsula zmleto zrnje v najin sedemsto dolarjev vredni kavni aparat. »Se še zmeraj smejčkata in kuštrata?« je vprašala. Odprla sem posodo s kavnimi žličkami iz tridesetih let, vsaka je bila emajlirana v drugačni barvi, da so bile kakor stopljeni bom­ boni. »Kupila sva jih prejšnjo nedeljo zjutraj na bolšjaku.« »Menjaš temo, Beatrice.« Ampak ti razumeš, da je nisem; da sva s Toddom v nedeljo zjut­ raj, ko drugi pari poležavajo in se ljubijo, stikala za starinami. Že od nekdaj sva bila boljša nakupovalca kakor ljubimca. Mislila sem, da s tem, ko polniva svoje stanovanje s stvarmi, ki sva jih izbrala, skupaj ustvarjava prihodnost. Kar slišim te, kako me zbadaš, češ da niti čajnik Clarice Cliff ne more nadomestiti seksa, a meni je dajal precej več občutka gotovosti. Zazvonil je telefon. Sarah se ni zmenila zanj. »Seks in smeh. Srce in pljuča vsakega odnosa.« »Bolje, da se oglasim.« »Kdaj je po tvojem čas, ko je treba izklopiti aparat za umetno dihanje?« »Res bi bilo dobro, če bi odgovorila na tole.« »Kdaj izklopiti skupno hipoteko, bančni račun in vzajemne sklade?« Dvignila sem slušalko, vesela, da mi je klic pomagal prekiniti ta pogovor. »Halo?« »Beatrice, mami tukaj.«

14

Sestra_notranjost.indd 14

10/11/11 11:02 AM


Takrat so te pogrešali že štiri dni. Ne spominjam se pakiranja, pač pa tega, kako je vstopil Todd, ko sem zapirala kovček. Obrnila sem se k njemu. »S katerim poletom grem?« »Do jutri ni nič prostega.« »Ampak jaz moram takoj na pot.« Tebe takrat že od prejšnje nedelje ni bilo v službi. Šefinja te je sku­ šala priklicati na telefon, a se ji je oglašala samo tvoja telefonska tajnica. Iskala te je na domu, pa te ni bilo. Nihče ni vedel, kje si. Zdaj te je policija že iskala. »Me lahko odpelješ na letališče? Vzela bom pač, kar je na voljo.« »Poklical bom taksi,« je odvrnil. Prej je namreč spil dva kozar­ ca vina. Njegovo previdnost sem vedno cenila. o Wrightu seveda ne povem nič od tega. Samo to, da me je 26. janu­ arja ob pol štirih popoldne po newyorškem času poklicala mama in mi povedala, da te pogrešajo. Kakor tebe tudi njega zanima celovita slika, ne pa drobni detajli. Že ko si bila majhna punčka, so bile tvoje slike velike, prelivale so se čez robove strani, medtem ko sem si jaz pri svojem previdnem risanju pomagala s svinčnikom, ravnilom in radirko. Pozneje si slikala abstraktna platna in na njih z nebrzda­ nimi pljuski živih barv izražala velike resnice, medtem ko sem bila jaz kot nalašč za delo v skupinskem dizajniranju, saj sem pri vsaki barvi takoj zagledala številko barvne skale. Ker mi manjka tvojega širokopoteznega zamaha, ti bom to zgodbo naslikala z natančno

15

Sestra_notranjost.indd 15

10/11/11 11:02 AM


odmerjenimi pikicami detajla. Upam, da bo iz teh pikic kakor pri po­intilistih nastala slika, in ko bo dokončana, nama bo tudi jasno, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo. »Se pravi, dokler vas ni poklicala mama, niste imeli nobenega vzroka za misel, da bi bilo kaj narobe?« vpraša Wright. Začutim tisti znani naval krivde, od katerega te stisne v želod­ cu. »Ne. Prav ničesar nisem opazila.« o Potovala sem v prvem razredu, bil je še edini sedež, ki je ostal. Ko smo leteli skozi oblačni limb, sem si predstavljala, kako ti jih bom napela, ker si mi zakuhala vse to. Obljubiti si mi morala, da ne boš nikdar več uprizorila takšnega cirkusa. Opomnila sem te, da boš kmalu mama in da je skrajni čas, da se začneš vesti kot odrasli. »Saj ni treba, da je 'starejša sestra' službeni naziv, Bee.« O čem sem ti predavala takrat? Lahko bi bilo toliko reči; gre pa za to, da sem vlogo starejše sestre od nekdaj imela za svojo službo, službo, ki mi je bila kot pisana na kožo. In ko sem letela, da bi te našla, zakaj o tem, da te bom našla, še malo nisem dvomila (to, da pazim nate, je namreč bistveni del opisa mojega delovnega mesta), me je tolažil dobro znani scenarij, po katerem sem bila sposobnejša, zrela, starejša sestra, ki ošteva neodgovorno mlado frfro, ki bi se vendarle lahko že malce zresnila. Letalo se je začelo spuščati proti Heathrowu. Pod nami se je ši­ ril zahodni London, zakrinkan s snežno tančico. Prižgala se je luč­ ka za varnostni pas, in na hitro sem se pogodila z Bogom: Storila bom vse, samo da si živa in zdrava. Pogodila bi se tudi s hudičem, če bi se mi ponudil.

16

Sestra_notranjost.indd 16

10/11/11 11:02 AM


Ko je letalo nerodno udarilo ob asfalt, se je moja domišljijska slaba volja razkrojila v morečo tesnobo. Bog je postal junak v otro­ ški povestici. Od moči, ki sem jo občutila kot starejša sestra, je ostal samo še hromeč občutek nemoči. Ob spominu na Leovo smrt me je stisnilo v želodcu. Od nenadne bridkosti me je obšla slabost, kot da bi pogoltnila mrhovino. Ne morem zdaj izgubiti še tebe! o Okno je presenetljivo velikansko za pisarno in spušča v notranjost pravcato povodenj pomladanske sončave. »Se pravi, da ste nekako povezali Tessino izginotje in Leovo smrt?« me vpraša Wright. »Ne.« »Rekli ste, da ste pomislili na Lea.« »Na Lea mislim ves čas. Bil je moj brat.« Upira se mi bresti skozi to. »Leo je umrl pri osmih letih za cistično fibrozo. S Tess te bolezni nisva podedovali, rodili sva se popolnoma zdravi.« Wright skuša ugasniti bleščečo luč nad glavo, vendar kdo ve zakaj noče ugasniti. V opravičilo mi skomigne in sede nazaj. »In kaj je bilo potem?« vpraša. »Mama me je pričakala in šli sva na policijsko postajo.« »Mi lahko poveste kaj o tem?« o Mama je čakala pri vratih za prihode, oblečena v svoj Jaegerjev plašč iz kamelharja. Ko sem se ji približala, sem opazila, da je nepočesana in nemarno naličena. Takšne je nisem videla že od Leovega pogreba.

17

Sestra_notranjost.indd 17

10/11/11 11:02 AM


»Pripeljala sem se s taksijem, vse od Little Hadstona. Tvoje le­ talo je imelo zamudo.« »Samo deset minut, mama.« Vse naokrog so se objemali ljubimci, sorodniki in prijatelji, končno spet skupaj. Nama te reči nekako niso šle od rok; mislim, da se niti poljubili nisva. »Mogoče je klicala, medtem ko me ni bilo,« je rekla mama. »Bo že še.« Čeprav sem neštetokrat pogledala na svoj mobilni telefon, od­ kar je letalo pristalo. »Kakšna trapa sem,« je nadaljevala mama. »Ne vem, zakaj bi morala pričakovati, da me bo poklicala. Saj me tako rekoč sploh ne kliče več. Najbrž je prenaporno zanjo.« Začutila sem sled zamere. »Kdaj pa se je zadnjič potrudila priti na obisk?« Vprašala sem se, kdaj se bo tudi ona zatekla k pogodbi z Bogom. Najela sem avto. Bilo je šele šest zjutraj, a promet na M4 v smeri Londona je bil že gost; vsa ta gnevna in jezljiva polžja ježa, kakor sebi v posmeh imenovana »prometna konica«, je bila zaradi snega še počasnejša. Namenjeni sva bili naravnost na policijsko postajo. Nikakor nisem mogla spraviti grelca v pogon, in najine besede so bile izgovorjeni oblački, ki so za hip obviseli med nama v mrzlem zraku. »Si že govorila s policijo?« sem jo vprašala. Zdelo se je, da mamine besede grbančijo zrak z zlovoljnostjo. »Ja. Čeprav kaj prida koristi od tega ni bilo. Kaj pa sploh vem o njenem življenju?« »Pa veš, kdo jim je povedal, da je izginila?« »Njen stanodajalec. Amias, ne vem, kako že,« je odvrnila mama.

18

Sestra_notranjost.indd 18

10/11/11 11:02 AM


Nobena od naju se ni mogla spomniti njegovega priimka. Zazdelo se mi je čudno, da je bil star hišni gospodar tisti, ki je poli­ ciji prijavil tvoje izginotje. »Povedal jim je, da jo nadlegujejo s telefonskimi klici,« je rekla mama. Kljub ledenici v avtu mi je pot stopil na čelo. »S kakšnimi klici?« »Niso povedali,« je rekla mama. Pogledala sem jo. Okrog robov sloja Cliniqueove lepotilne kreme, za masko gejše srednjih let, se je kazal njen bledi zaskrbljeni obraz. Bilo je ob pol osmih, a še vedno zimsko temačno, ko sva prispe­ li pred policijsko postajo v Notting Hillu. Ceste so bile nagnetene, sveže popeskani pločniki pa skoraj prazni. Pred tem sem bila en­ krat samkrat na policijski postaji, in sicer takrat ko sem šla prijavit izgubo svojega mobilnega telefona; niti ukradli mi ga niso. Nikoli pa nisem prekoračila sprejemnice. Tokrat so me odpeljali mimo nje v neki tuj svet zasliševalnic, celic in policistov s pendreki in lisicami za pasovi. To ni imelo nobene zveze s tabo. o »In tam ste se pogovorili s preiskovalcem, narednikom Fin­bo­ roughom?« me vpraša Wright. »Ja.« »Kakšen se vam je zdel?« Skrbno izbiram besede. »Obziren. Temeljit. Dostojen.« Wright je presenečen, a to brž prikrije. »Se spominjate česa iz tega prvega pogovora?« »Ja, se.«

19

Sestra_notranjost.indd 19

10/11/11 11:02 AM


o Sprva me je tvoje izginotje povsem zbegalo, a potem so se moji čuti skrajno izostrili; videla sem vse preveč podrobnosti in vse preveč barv, kakor da bi svet animiral Pixar. Tudi drugi čuti so zaznavali več kot ponavadi: slišala sem žvenkljanje urnega kazalca, stolovo nogo, ki je škripala na linoleju. Vohala sem lahko cigaretni dim, ki se je držal suknjiča na vratih. Kakor da bi šum, ki ga sicer sploh ne slišimo, dali na ves glas, kakor da moji možgani ne bi več mogli od­ birati pomembnega od nepomembnega. Zdaj je bilo vse pomembno. Mamo je neka policistka odpeljala na skodelico čaja, tako da sem ostala sama s preiskovalcem Finboroughom. Vedel se je stra­ šno vljudno, skorajda staromodno. Bolj me je spominjal na oxbri­ škega dostojanstvenika kakor na policista. Skozi okno sem videla, da pada babje pšeno. »Se vam morda kaj zdi, zakaj bi vaša sestra utegnila kam odi­ ti?« me je vprašal. »Ne. Prav nič.« »Pa bi vam povedala?« »Bi.« »V Ameriki živite, ne?« »Ves čas si telefonirava in dopisujeva po elektronski pošti.« »Se pravi, da sta si blizu.« »Zelo.« Seveda sva si blizu. Različni že, a blizu. Razlika v letih nikdar ni pomenila razdalje med nama. »Kdaj pa ste nazadnje govorili z njo?« je vprašal. »Prejšnji ponedeljek, če se ne motim. V sredo sva šla z možem v hribe, samo za nekaj dni. Nekajkrat sem jo skušala poklicati iz

20

Sestra_notranjost.indd 20

10/11/11 11:02 AM


restavracije, a je bila njena linija vedno zasedena; s prijateljicami lahko govori tudi po cele ure.« Trudila sem se, da bi občutila ogor­ čenost – navsezadnje jaz plačujem tvoje telefonske račune –, trudi­ la, da bi občutila staro dobro družinsko jezico. »Kaj pa njen mobilni telefon?« »Pred dvema mesecema ga je izgubila ali pa so ji ga ukradli. Pre­­cej lahkomiselna je glede teh reči.« Spet sem se trudila jeziti nate. Narednik Finborough je za hip pomolčal; očitno je izbiral pri­ merne besede. Resnično je bil nadvse obziren. »Mislite torej, da nje­ no izginotje ni prostovoljno?« me je vprašal. »Ne, ni prostovoljno.« Mile besede za nekaj nasilnega. Na tem prvem srečanju nobeden od naju ni izrekel besede »ugrabitev« ali »umor«. Z narednikom Finboroughom sva sklenila tihi sporazum. Cenila sem njegovo taktnost: prezgodaj je še bilo, da bi omenjal takšne možnosti. Izsilila sem vprašanje. »Mama mi je povedala, da so jo nadlegovali po telefonu.« »Res je, vsaj njen stanodajalec tako pravi. Žal mu ni povedala nobenih podrobnosti. Kaj pa vam, vam je Tess kaj pravila o tem?« »Ne.« »In vam ni nič omenila, da se česa boji ali se čuti ogroženo?« je vprašal. »Ne. Nič takega. Bila je dobre volje, kot vedno.« Zdaj je še mene nekaj zanimalo. »Ste preverili po vseh bolnišnicah?« V svojem vpra­šanju sem zaslišala neotesanost in prikrit očitek. »Pomislila sem samo, da je šla mogoče predčasno rodit.« Narednik Finborough je odložil kavo, da sem se zdrznila ob žvenketu. »Nismo vedeli, da je noseča.« Nenadoma se je prikazal rešilni pas, in brž sem zaplavala k

21

Sestra_notranjost.indd 21

10/11/11 11:02 AM


njemu. »Če je šla predčasno rodit, je nemara v bolnišnici. Saj najbrž niste preverili porodnišnic, ne?« »Prosili smo bolnišnice, naj preverijo sezname vseh svojih pa­ cientov, kar naj bi vključevalo tudi porodnišnice,« je odvrnil, in re­ šilni pas se mi je izmuznil. »Kdaj pa naj bi rodila?« je vprašal. »Čez slabe tri tedne.« »Pa veste, kdo je oče?« »Ja. Emilio Codi. Predava na njenem likovnem kolidžu.« Nič nisem pomišljala, niti za sekundo ne. Zdaj ni bilo več časa za diskretnost. Narednik Finborough ni pokazal niti najmanjšega presenečenja, a to je bil morda del policijskega urjenja. »Šel sem na ta kolidž –« je začel, a sem ga prekinila. Vonj po kavi v njegovem plastičnem lončku je postal odbijajoče močan. »Očitno vas zelo skrbi zaradi nje.« »Samo temeljit bi rad bil.« »Ja, seveda.« Nisem marala, da bi me narednik Finborough imel za histeri­ čno, ampak za razumno in pametno. Spominjam se, pomislila sem, da bi mi moralo biti vseeno, kaj si misli o meni. Pozneje pa sem odkrila, da mi še malo ni bilo. »Srečal sem se z gospodom Codijem,« je rekel narednik Fin­ borough. »Nič ni omenil svojega razmerja s Tess; omenjal jo je samo kot svojo nekdanjo študentko.« Emilio te je torej še vedno tajil, pa čeprav si bila pogrešana. Žal mi je. Ampak takšna je pač bila že od nekdaj njegova »dis­kret­nost« – zatajevanje, skrito za bolj sprejemljivim samostalnikom. »Pa veste, zakaj gospodu Codiju ni do tega, da bi vedeli za nju­ no razmerje?« je vprašal.

22

Sestra_notranjost.indd 22

10/11/11 11:02 AM


Še predobro sem vedela. »Na tem kolidžu pač ni dovoljeno, da bi profesorji spali s svojimi študentkami. Pa še poročen je. Tess je pre­ govoril, da je vzela 'sobotno leto', ko se ji je začel kazati trebušček.« Narednik Finborough je vstal; njegovo vedenje je mahoma dobi­lo neko novo odločnost: zdaj je bil bolj podoben policistu kakor oxbriš­kemu dekanu. »Tu imamo neki lokalni televizijski program z novicami, ki ga občasno uporabljamo, kadar koga pogrešamo. Rad bi posnel televizijsko rekonstrukcijo zadnjega, kar nam je znano o njej.« Zunaj pred kovinskim okenskim okvirjem je zapel ptič. Spomnila sem se tvojega glasu, tako živo, kakor da bi bila tisti trenutek z mano v sobi: »V nekaterih mestih ptice v vsem tistem hrupu ne slišijo več druga druge. Še malo, in pozabile bodo bogastvo in lepoto svojega petja.« »Kaj, za boga svetega, pa ima to opraviti z mano in Toddom?« sem vprašala. »Nekatere so sploh nehale peti in samo še brezhibno oponašajo av­ tomobilske alarme.« Glas mi je postal razdražen in nestrpen. »Tess.« »Kaj Todd še sliši tvoje petje?« Takrat sem odmahnila z roko nad tvojo študentsko razčustvovano­ stjo, češ to sem sama prerasla že pred leti. A v tisti policijski pisar­ ni sem se spet spomnila najinega pogovora, zakaj misli o ptičjem petju, o Toddu, o vsem tem so bile samo pobeg pred posledicami tega, kar se je dogajalo. Narednik Finborough je začutil mojo sti­ sko. »Mislim, da je bolje, če se iz previdnosti motimo. Še zlasti zdaj, ko vem, da je noseča.«

23

Sestra_notranjost.indd 23

10/11/11 11:02 AM


Dal je navodila nižjim policistom. Razpravljali so o snemalni ekipi in o tem, kdo naj bi igral tebe. Nisem marala, da bi te posnemala neznana ženska, zato sem se jim ponudila sama. Ko sva odšla iz pisarne, se je narednik Finborough obrnil k meni. »Gospod Codi je precej starejši od vaše sestre, ne?« Petnajst let starejši in tvoj profesor. Moral bi ti biti namesto oče­ ta, ne pa ljubimec. Ja, vem, to sem ti rekla že nekoč prej, velikokrat pravzaprav, tolikokrat, da ti ni preostalo drugega, kot da mi daš s pre­ mnogimi besedami vedeti, naj se brigam zase, le da si uporabila an­ gleško izrazoslovje in mi rekla, naj ne vtikam nosu v reči, ki mi niso nič mar. Narednik Finborough je še vedno čakal na moj odgovor. »Vprašali ste me, ali sem ji blizu, ne pa, ali jo razumem.« Zdaj, mislim, te – takrat pa ne. Narednik Finborough mi je povedal še nekaj več o rekonstrukciji. »Neka gospa, ki dela na pošti na Exhibition Roadu, se spominja, da je Tess nekaj pred drugo uro kupila razglednico pa tudi znamke za letalsko pošto. Nič ni omenila njene nosečnosti, ampak najbrž je bil med njima pult, tako da je ni mogla videti.« Zagledala sem mamo, ki je prihajala po hodniku proti nama, medtem ko je narednik Finborough nadaljeval. »Tess je oddala tisto razglednico na isti pošti nekaj pred četrt čez dve.« Povozil ga je mamin glas, ki je izdajal izčrpano potrpljenje. »Tista razglednica je bila zame, za rojstni dan. Pred tem me že me­ sece ni obiskala. Še telefonira mi komaj kdaj. Pač pa mi sem in tja pošlje kakšno razglednico, kot da bi bilo to dovolj.« Dva tedna pred tem sem te spomnila, da se bliža njen rojstni dan, kajne?

24

Sestra_notranjost.indd 24

10/11/11 11:02 AM


Ker bi bila rada v svoji pripovedi čim bolj poštena, naj priznam, preden nadaljujeva, da si imela glede Todda čisto prav. Ni slišal mo­ jega petja. To pa zato, ker mu niti enkrat samkrat nisem zapela. Ali komurkoli drugemu, če smo že pri tem. Mogoče sem kakor ena izmed tistih ptic, ki znajo samo še oponašati avtomobilske alarme. o Wright vstane, da bi spustil žaluzijo in zastrl bleščavo pomladnega sonca. »In pozneje tistega dne ste torej naredili rekonstrukcijo?« me vpraša. »Ja.« Wright ima rekonstrukcijo posneto na kaseti in ne potrebuje dodatnih podrobnosti moje nenavadne maškarade, ti pač, to vem. Gotovo bi te strašno zanimalo, kakšno sem te naredila. Pravzaprav mi je še kar uspelo. Povedala ti bom torej o tem, in to tako, kot da nič ne vem, kaj je bilo potem. o Policistka srednjih let, Vernonova, me je odpeljala v neko sobo, da bi se preoblekla. Bila je rdečelična, zdrava ženska, kakor da bi ravnokar prišla od molže, ne pa s patruljiranja po londonskih ulicah. Zato sem se toliko bolj zavedela svoje bledice in rdečih oči – davka nočnega poleta. »Mislite, da bo to kaj pomagalo?« sem vprašala. Nasmehnila se mi je in me na hitro objela, kar me je osupnilo, a mi je bilo všeč. »Ja, mislim, da bo. Rekonstrukcije so sicer strel v

25

Sestra_notranjost.indd 25

10/11/11 11:02 AM


prazno, če ne obstaja možnost, da komu osvežijo spomin. In zdaj, ko vemo, da je Tess noseča, je bolj verjetno, da jo je kdo opazil. No, pa dajva: izberiva torej vaša oblačila, prav?« Pozneje sem izvedela, da je bila Vernonova, čeravno jih je ime­la že štirideset, šele nekaj mesecev policistka. Nič čudnega torej, da je njen policijski slog razkrival toplo in sposobno mater v njej. »Nabrali smo nekaj oblačil iz njenega stanovanja,« je nadalje­ vala. »Mogoče veste, kaj bi utegnila imeti na sebi?« »Obleko. Zdaj je imela že toliko trebuha, da ji nič drugega več ne bi bilo prav, posebnih nosečniških oblek pa si tudi ni mogla privoščiti. K sreči je večina njenih oblek ohlapna in brezoblična.« »Udobna, Bee!« Policistka Vernonova je odprla zadrgo na kovčku. Vanj je skrb­­­­ no zložila sleherno tvojo staro ceneno cunjo in jo zavila v svileni pa­ pir. Kar ganila me je ta skrbnost, ki jo je pokazala. In še vedno me. Izbrala sem najmanj ponošeno obleko; tvojo škrlatno napihnje­ no Whistlesovo, tisto obrobljeno z vezenino. »Tole si je pred petimi leti kupila na razprodaji,« sem rekla. »Dobra znamka traja, kajne?« Lahko bi bili tudi v garderobi v Selfridgeu. »Ja, res je.« »Se zmeraj splača primakniti malce več, če si lahko privoščiš.« Hvaležna sem bila policistki Vernonovi, ker je znala takole čeb­ ljati, postaviti besedni most med človekoma v najbolj nemogočih okoliščinah. »Pa poskusiva torej s tole,« je rekla in se obzirno obrnila stran, medtem ko sem si slačila svoj neudobno skrojeni kostim. »Ste torej podobni Tess?« me je vprašala. »Ne, nič več.«

26

Sestra_notranjost.indd 26

10/11/11 11:02 AM


»Pa ste ji bili?« Še vedno sem uživala v njenem nedolžnem klepetu, čeprav sem imela občutek, da postaja nekoliko manj nedolžen. »Na zunaj ja.« »Ja?« »Mama naju je vedno skušala oblačiti enako.« Kljub razliki v letih sva bili obe v kiltih in puloverjih s škot­ skim vzorcem ali pa v črtastih bombažnih oblekah, odvisno od letnega časa. Bog ne daj kaj bahavega ali nabranega, se spominjaš? In bog ne daj kaj iz najlona. »Pa tudi pričeski sva imeli enaki.« »Spodobno pristriči,« je ukazovala mama, in najini lasje so v kosmih cepali na tla. »Ljudje so govorili, da bo Tess ravno takšna kot jaz, ko bo sta­ rejša. Ampak bili so samo vljudni.« Presenetilo me je, da sem to izrekla na glas. To ni bila pot, po kateri bi pred tem stopala še s kom drugim, čeprav je bila dovolj uhojena od mojih stopinj. Od nekdaj mi je bilo namreč jasno, da boš, ko boš odrasla, neprimerljivo lepša od mene. Tega ti nikoli ni­ sem povedala, kajne? »To je bilo zanjo gotovo zoprno,« je pripomnila policistka Vernonova. Malce sem se obotavljala, ali naj jo popravim, a je pohi­ tela naprej: »So njeni lasje enake barve kot vaši?« »Ne.« »Ne tako svetli, kot jih imajo ljudje, ki bi radi ostali plavolasi.« »Pravzaprav tile niso naravni.« »Nikoli ne bi uganila.« Tokrat je iz najinega nedolžnega čebljanja pokukala bodička. »Potem bo pa še najbolje, če boste nosili lasuljo.«

27

Sestra_notranjost.indd 27

10/11/11 11:02 AM


Zdrznila sem se, a sem skušala to prikriti. »Ja.« Medtem ko je vzela ven škatlo z lasuljami, sem si poveznila tvojo obleko čez glavo in začutila, kako mi je preprani, mehki bom­ baž zdrsnil po telesu. Tedaj si me mahoma objela. Delček sekunde zatem sem se zavedela, da je to samo vonj po tebi; vonj, ki ga prej ni­ sem čutila: mešanica tvojega šampona in tvojega mila pa še nečesa drugega, česar ne morem imenovati. Očitno sem te takole zavohala samo, kadar sva se objeli. Globoko sem vdihnila, nepripravljena na čustveno vrtoglavico ob občutku, da si tik ob meni, pa vendar ne tam. »Ste v redu?« »Po njej diši.« Materinski obraz policistke Vernonove je pokazal sočutje. »Voh je res mogočen čut. Zdravniki ga uporabljajo, kadar skušajo lju­di prebuditi iz kome. Vonj po sveže pokošeni travi je očitno ena od vonjav, ki najlažje prikliče spomine.« Hotela me je potolažiti, češ da moj odziv ni pretiran. Bila je res polna sočutja, z veliko občutka, in bila sem ji hvaležna, da je v teh trenutkih ob meni. V škatli z lasuljami so bile vse vrste las in domnevala sem, da jih ne uporabljajo samo za rekonstrukcijo pri pogrešanih, ampak tudi za žrtve nasilnih zločinov. Ob njih sem se spomnila na zbirko skalpov, in obšla me je slabost, ko sem šarila po njih. Policistka Vernonova je to tudi opazila. »Dajte, bom jaz poskusila. Kakšne lase ima Tess?« »Dolge, komaj kdaj si jih pristriže, tako da so neenakomerno dolgi na robovih. In zelo bleščeči so.« »Pa barva?« Št. PMS 167 Pantonove barvne lestvice, sem nemudoma pomi­

28

Sestra_notranjost.indd 28

10/11/11 11:02 AM


slila, a kaj, ko drugi ljudje ne poznajo barv sveta po njihovi številki na tej lestvici, zato sem odgovorila: »Karamelna.« In res, tvoji las­ je so me vedno spominjali na karamel. Na notranjost Nestlejevih karamelnih, s čokolado oblitih bombonov, če smo bolj natančni, z ravno takšnim vlažnim bleskom. Policistka Vernonova je našla lasuljo, ki je bila še kar podobna, le sijaj je bil najlonski. Prisilila sem se, da sem si jo poveznila na svoje lastne čedno pristrižene lase, čemur so se moji prsti upirali. Mislila sem, da sva opravili. A poli­cistka Vernonova je bila perfekcionistka. »Ali je ponavadi na­ ličena?« je vprašala. »Ne.« »Bi torej imeli kaj proti, če bi svoja ličila odstranili?« Sem se kaj obotavljala? »Seveda ne,« sem odvrnila. Čeprav sem še kako imela. Še celo zjutraj, ko sem se zbudila, sem imela ponava­ di rožnate ustnice in madež na licih od prejšnjega večera. Pri maj­ hnem službenem umivalniku, na robu katerega so lovile ravnotežje kavne skodelice, sem si torej izmila svoja ličila. Obrnila sem se in te zagledala. Bila sem kakor prestreljena z ljubeznijo. Hip zatem sem se zavedela, da vidim zgolj lastni odsev v velikem ogledalu. Stopila sem bližje in se zastrmela v svojo podobo, zanemarjeno in izpito. Jaz sem pač potrebovala ličila, primerno ukrojene obleke in spodob­ no pričesko. Ti ne potrebuješ nič od tega, da si videti lepa. »Trebušček, se bojim, bova morali nekako zimprovizirati,« je rekla policistka Vernonova. Ko mi je podala blazinico, sem ji zasta­ vila vprašanje, ki me je že nekaj časa žulilo nekje v ozadju misli: »Ali veste, zakaj vam Tessin stanodajalec ni nič omenil, da je nose­ ča, ko je prijavil njeno izginotje?« »Ne, bojim se, da ne. Lahko pa vprašate preiskovalca, naredni­ ka Finborougha.«

29

Sestra_notranjost.indd 29

10/11/11 11:02 AM


Beatrice sredi nedeljskega kosila prejme razbur­jen klic, da pogrešajo njeno mlajšo sestro Tess, zato se s prvim letalom odpravi domov v London. Toda ko plast za plastjo odkriva, kaj se je zgodilo s sestro, osuplo spoznava, kako slabo je pravza­prav poznala njeno življenje. Policija, Beatricin zaročenec in celo njena mati ver­jamejo, da so Tess za vedno izgubili, a Beatrice ne obupa in se sama loti nevarnega raziskovanja, ki jo lahko stane življenja.

Izginila si. Prihajam. Poiskala te bom …

»Zares čudovit roman! Redek dragulj, v katerem se zlijeta dobra kriminalka in izpiljen literarni slog.« Jeffery Deaver

Ne spreglejte intervjuja s pisateljico na koncu knjige.

»Adrenalinsko doživetje.« »Srhljivo.« »Prefinjeno napeto.«

32,96 €

»Veličastno.« »Presenetljivo.« »Briljantno.«


Sestra  

Mednarodna uspešnica, prevedena v 31 jezikov. Beatrice sredi nedeljskega kosila prejme razburjen klic, da pogrešajo njeno mlajšo sestro Tess...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you