Issuu on Google+

D탑evad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

1


Dževad Karahasan Sara i Serafina © Dževad Karahasan 1996

© za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2011

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.4(497.6)-31 KARAHASAN, Dževad Sara in Serafina / Dževad Karahasan ; prevedla Jana Unuk. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011 Prevod dela: Sara i Serafina ISBN 978-961-231-814-7 257124608

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v ka­kršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru dolo­ čil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

2


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

D ž e v a d K a r a h a s a n

Sara  in  serafina Prevedla Jana Unuk

3


4


1 Barva bronastih senc

<< C

loveško bivanje na tem sve­ tu poteka v senci bronastih likov,« je rekel moj prijatelj Albert Goldstein v nekem dav­ nem pogovoru v Dunajski kavarni hotela Evropa sredi osem­ desetih let. »Z bronastimi liki seveda mislim na spomenike kot simbole nekega sistema vrednot, kot nujni sestavni del politične ureditve, kot znamenje države. Brez države ni spo­ menikov in brez spomenikov ni države, zato v bronastih likih oziroma spomenikih kot metafori pravzaprav združujem vse oblike, posledice, sredstva, vse, ampak dobesedno vse, kar je v zvezi z institucionalizacijo človeške družbe, se pravi z drža­ vo v najširšem smislu. Upam, da mi to dovoliš? Svoje bronaste like, torej institucije oziroma državo v naj­ širšem smislu, človek proizvaja tako, kot proizvaja urin, znoj in ogljikov dioksid – neizogibno in čisto naravno. In to bo tako, vse dokler bo človek bitje strahu in družbeno bitje, torej za zmeraj. Če ne proizvajaš znoja, verjetno obstajaš, nisi pa živ. In če ne proizvajate bronastih likov, ste verjetno živi, ni­ ste pa ljudje, ampak kakšna druga vrsta živih bitij. Trdim, da je zveza med človeško skupnostjo in državo enako globoka in enako neizogibna, in trdim tudi, da se pri tem ne more nič 5


spremeniti, prav tako kot se ne more v dejstvu, da v zapored­ ju naravnih števil sedem pride pozneje kot pet. Daj, predstavljajva si kakšen možni eksperiment, recimo naslednjega: na samotni otok odpeljemo pet ljudi z različnih koncev sveta in jih pustimo tam, naj se znajdejo, prepuščeni naravi, svoji in naravi otoka. Ti ljudje se seveda med sabo ne poznajo in nimajo skupnega jezika, skupnih predstav o hie­ rarhiji, redu in delu. Ne vem, ali je bil takšen eksperiment kdaj izveden, vendar sem stoodstotno prepričan, kakšni so bili njegovi izidi, če je bil izveden in če so tam puščeni ljudje preživeli (preživeli pa so, tudi Robinzon je preživel, ljudje ved­no preživijo, ljudem se posreči preživeti celo lastna deja­ nja, človeška dejanja pa so nedvomno hujša od vsega, kar se lahko pojavi v naravi). Popolnoma gotov sem, da so si naši ljudje na svojem samotnem otoku izdelali kak sistem znakov za medsebojno sporazumevanje, z njim pa tudi sence brona­ stih likov. Ko so se borili za preživetje, ko so se poskušali spo­ razumeti med sabo, so ustvarili družbo in z njo hierarhijo, delitev dela in oblasti, določene vzorce obnašanja in medse­ bojne odnose, ki obvezujejo vsakogar izmed njih, ustvarili so torej vse tisto, kar bi lahko razumeli pod metaforo bronastih likov. Naši tam puščeni ljudje se tega verjetno ne zavedajo, tega skoraj zagotovo niso nameravali narediti, vendar so kljub temu nad seboj in okrog sebe ustvarili bronaste sence. Kot da bi jih izločili iz sebe skupaj z znojem.« Nisem se strinjal s prijateljem, vendar mu tudi nisem ugo­ varjal, ker sem imel v življenju čisto dovolj države in drugih bronastih likov, tako zelo dovolj, da sem svojim zasebnim po­ govorom preprosto moral prizanašati z njihovo navzočnostjo. Poleg tega eksperimenta, o katerem je govoril Albert, ni mo­ goče izvesti, ker ni več samotnih otokov, na katerih bi ljudi lahko prepustili naravi, njihovo izginotje je bilo eden prvih znakov, da svetu zmanjkuje skrivnosti. Svet brez skrivnosti, 6


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

svet, oropan samotnih otokov, svet, v katerem pustolovščina ni več mogoča, pa sem v tistem času občutil kot en samcat, ogromen bronasti lik, ki meče senco čez vse, tako da sem tako samega sebe kot vse, do česar mi je kaj bilo, poskušal skriti pred njim, kolikor se je le dalo. Nisem se torej strinjal z Alber­ tom, vendar sem molčal in puščal, da so se njegove besede razblinile v težkem zraku prepolne kavarne, da so se pome­ šale z dimom, žvenketanjem, govorjenjem drugih ljudi in ti­ stim nedoločnim šumom, ki je vedno, povsem prepoznavno, vladal v Dunajski kavarni hotela Evropa, v kateri sva takrat sedela. Tisti hip pa, ko so se razblinile do neprepoznavnosti, tako da jih je lahko vsrkala preproga v kavarni skupaj z vsem drugim, kar je vsrkavala, sem pozabil na prijateljeva razmiš­ ljanja o bronastih likih in njihovi nerazdružljivi povezanosti s človeško naravo. Spomnil sem se jih nekega zelo mrzlega dne slabih deset let pozneje, februarja 1993, med nekim pogovorom s svojim dobrim prijateljem Dervom Perinom, tistega dne, ki ga pre­ prosto ne morem pozabiti in za katerega si še zmeraj želim, da se ne bi zasvital, ker smo na ta dan ostali brez Sare. Dervo se je ravno vrnil s terena, kot je sam imenoval za­ drževanje na fronti, to je v bojih (ker fronte v tej vojni, kot pravijo, ni bilo), in mi je pripovedoval o tistem, kar je videl, doživel, si zaželel in pomislil. Med Dervovim pripovedova­ njem je verjetno padla beseda »eksperiment«, in to najbrž v kontekstu, ki je potegnil iz pozabe Albertove nekdanje bese­ de, ki bi se morale že takrat sproti porazgubiti v preprogah hotela Evropa, do neprepoznavnosti pomešane z dimom, žvenketanjem in neštetimi glasovi drugih ljudi. Dervo je mo­ ral v zvezi z eksperimentom omeniti tudi otok, lahko da je njegov opis v mojem duhu ustvaril podobo otoka ali pa je, kar je najmanj verjetno, Dervo v nekem trenutku spregovoril z Albertovim glasom, v katerem se tako neponovljivo mešata 7


utrujenost in živčnost, zares ne vem, kaj je bilo, vem pa, da sta beseda »eksperiment« in neka podrobnost iz njenega kon­ teksta v meni prebudili in mi priklicali v spomin celotno Al­ bertovo zgodbo o bronastih likih. »Nekdo na nas izvaja neki eksperiment, profesor, o tem sem prepričan,« je takrat rekel Dervo in točno tako v notra­ njem ušesu še zdaj slišim njegove besede, izgovorjene z nje­ govim glasom. »Nekdo strašansko močen izvaja neki svoj eks­ periment na naši koži in z našimi zajebanimi življenji. Tako je, dragi profesor, zdaj sem dokončno prepričan, da je ravno tako in nič drugače.« Tako je bilo. Prav pri teh besedah, po tej Dervovi togotni izjavi, so mi iz spomina izplavali Albertovi bronasti liki, z nji­ mi pa glasovi, šumi, vonji, vse tisto dragoceno in neponovlji­ vo, kar je ustvarjalo vzdušje hotela, ki sem ga imel tako rad in v katerem ne bom nikoli več sedel. »Spet nekakšni bronasti liki?« sem vprašal brez repa in gla­ ve, verjetno me je spodbodel iznenada prebujeni spomin, pred katerim se nisem ne mogel ne hotel obvarovati, nisem pa prav vedel, kaj bi z njim. »Ne vem, kakšni liki so to, ampak da so ogromni in da bri­ jejo norce iz nas, to vem čisto zagotovo,« je odvrnil Dervo. Poskušal sem v njegovem glasu izslediti jezo, sovraštvo, obup, vdanost, katero koli izmed čustev, ki so me v tistih dneh brez prestanka preganjala, poskušal sem torej najti tolažbo zase – vse zaman. O velikem eksperimentu, ki ga nekdo iz­ vaja z njim in njegovim življenjem, je govoril mirno in zbra­ no, kakor govori o vremenu in družini, o karateju in Asimu Ferlatoviću, skratka tako, kot Dervo pač govori. Vprašal sem ga, ali to pomeni, da moramo oditi iz mesta in tako popraviti napako, ki smo jo naredili aprila 1992, ko smo se odločili osta­ ti v popolnoma obkoljenem Sarajevu. »Kako si pa prišel do tega?« je zmedeno vprašal Dervo. »Za­ kaj naj bi pomenilo to?« 8


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

»Zato ker smo, če imaš prav, navadne podgane,« sem mu odgovoril. »Na podganah delajo eksperimente, zaboga.« »Vsakdo je komu podgana, dragi profesor. In to vedno. Ne boj se, tudi tam, kamor bi odšel, bi bil to. Edina razlika bi bila v tem, da bi tam tudi ti mogoče dobil svoje podgane, če bi na­ redil kariero in če bi jih hotel imeti. Mene pa nič kaj ne mika misel, da bi jih imel, dovolj mi je celo pravih pri nas, v kleti policijske postaje.« »Mi se ponašamo, da branimo svoje domove in dru­žine, svoja prijateljstva in svojo človeško pravico do njih, v resnici pa smo podgane, ki jih neki ravnodušni podlež čisto nevtral­ no opazuje in beleži njihova ravnanja. Tega vendar ne moreš dopuščati,« sem sikal ogorčen nad svetom in besen zaradi Dervove mirnosti, »na to ne smeš pristajati, če imaš le troho človeškega dostojanstva.« »Oni se me ne tičejo, profesor. Jaz branim svoj dom in dru­ žino, vse drugo pa se me ne tiče, nič se me ne tiče, torej tudi to ne, kako me kdo vidi. Moje opravilo je, da branim svoj dom in družino pred raznimi okoliščinami, ni pa moj problem, ali so te okoliščine četniki, majhna plača, nekdo, ki me opazuje kakor podgano, ali kaj četrtega.« »Toda v tebi vidi podgano in spravil te je v položaj podga­ ne!« sem kričal vse bolj besen. »Tega vendar ne moreš požre­ ti, zaboga!« »To je njegova stvar,« je z neizprosno mirnostjo pojasnjeval Dervo. »Njegov problem je, kaj in kako vidi, moj problem pa je, kaj delam in kako ravnam jaz. Če ravnam kakor človek, potem to tudi sem, kakor koli že me on vidi in vodi v svojih registrih. Če pa se vedem kot podgana, potem sem podgana, pa če bi me ves svet hvalil kot kampeljca in pol. Ne morem sam določati okoliščin, ker te niso moje opravilo, jaz se lahko v njih samo ustrezno obnašam, to pa je moje opravilo in je tudi moja narava.« 9


Tukaj sem se ugriznil v jezik, da ne bi popustil svojemu besu, nestrpnosti, zavisti, vsemu tistemu, kar sem sam pri sebi imenoval temna plat mojega prijateljstva z Dervom. To prijateljstvo mi je veliko pomenilo, mirno lahko rečem, da mi je bil Dervo v vojnih dneh najboljši prijatelj in da mi je bil v tem obdobju veliko več kot prijatelj, vendar je ves čas naji­ nega druženja skoraj ob vsakem srečanju, ta pa so bila prak­ tično vsakodnevna, kadar Dervo ni bil v bojih, planilo na dan nekaj grdega, nekakšna čustvena zmeda, v kateri so se me­ šali zavist in prezir, nepotrpežljivost do Derva in jeza zaradi moje potrebe po njegovi družbi in po njem samem, takole mirnem, brez strahu, brez nepotrebnih vprašanj in vsega dru­ gega, kar je mene mučilo v tistih dneh. In to se je, pravim, pojavljalo vse od začetka najinega druženja. Spoznala sva se sredi julija 1992. leta. Dervo je bil name­ stnik poveljnika policijske postaje na Marindvoru, v vojnem času torej ena izmed najpomembnejših oseb v marindvorski četrti, jaz pa sem bil lastnik enega od dveh marindvorskih štedilnikov na drva in premog, potemtakem v vojnih razme­ rah prav tako ena od najpomembnejših oseb v marindvorski četrti, čeprav nisem bil borec. Toda povezal naju ni samo družbeni ugled, temveč tudi dejstvo, da je Dervo sredi julija dobil nekaj dni dopusta. To je pomenilo, da lahko za teh ne­ kaj dni odide domov v Buća potok, eno od sarajevskih pred­ mestij, ki so zrasla v šestdesetih letih s tako imenovanimi čr­ nimi gradnjami, in prvič od kdove kdaj (mogoče celo od aprila, vse od začetka napadov na mesto, kajti Marindvor je ena izmed najbolj neposredno ogroženih točk) vse te dni pre­ živi z družino. Dervo je prišel k nama speč kruh, ki ga je ho­ tel nesti domov. Nekje je nabavil moko in kvas, s policijske postaje je vzel kanto vode in vse to odnesel k neki sosedi, ki je kruh zamesila, potem pa je prišel k nama, da bi kruh še spekel. 10


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

Medtem ko je H. (moja žena) pekla kruh, sva se Dervo in jaz seznanjala in se poskušala pogovarjati. Resno in zares sva poskušala, toda do pogovora ni prišlo in niti ni moglo priti, ker se je Dervo preveč veselil srečanja z družino, da bi se lah­ ko zares pogovarjal z neznancem. Pa tudi to veselje nad sre­ čanjem z družino je bilo tako rekoč dervovsko (to lahko re­ čem zdaj, ko gledam na tiste dogodke s takšne razdalje), kar pomeni, da se je celo osredotočilo na eno samo točko, na en detajl, potem pa je ta edina točka, ta detajl, zasedala vso Der­ vovo pozornost in postala edini predmet njegovega zanima­ nja. Tokrat je bil to – ta točka oziroma detajl, na katerega se je Dervo osredotočil – kruh, ki se mu ga je posrečilo preskr­ beti in ki bo tako čudovito presenetil in razveselil njegovo ženo. Pravzaprav bi bilo še bolje reči, da se je vse njegovo ve­ selje in ponos, bivanje doma in srečanje z družino, da se je vse to čudovito in srečno zlilo v podobo ženinega obraza, med­ tem ko drži v rokah kruh, podobo, ki jo je Dervo videl s svo­ jimi duhovnimi očmi in od katere se preprosto ni mogel (ni hotel?) ločiti. Zares se je trudil, da bi se pogovarjal z menoj, sicer pa se je trudil s tem najinim pogovorom veliko bolj kot jaz, ampak vsake toliko je prekinjal začeti stavek z napadom smeha in s kakšno pripombo o ženinem presenečenju. »To se bo čudila, kaj?« je vzklikal, se smejal in se tolkel po krakih. Ali pa je, ta­ koj potem ko se mu je posrečilo izgovoriti en smiseln in dob­ ro artikuliran stavek, zastal, odkimal in vzkliknil: »Eh, profe­ sor moj, ko bi ti vedel, kakšna je, kadar izbulji oči!« Potem je naprej »analiziral situacijo«, kot smo takrat rekli pogovorom o vojni, na sredi stavka pa je bruhnil v smeh in vprašal: »Kaj pa, če bi ji rekel, da je kruh od četnikov? Da sem ga zaplenil? A bi jedla? Kaj misliš, profesor, a bi jedla zaplenjen kruh?« Možnost, da si izmišlja neprestano nove in vse bolj nore od­ govore na ženino hipotetično vprašanje, od kod ima kruh, ki 11


ga je prinesel, je bila prehuda skušnjava za Dervovo resnost in za njegovo potrebo, da bi se novima znancema predstavil v dobri luči. Čas do odhoda je izmenoma preživel tako, da se je smejal, in tako, da si je izmišljal vse bolj butaste zgodbe o tem, kako je prišel do kruha, zato se je šele, ko je bil omenje­ ni kruh pečen in bi lahko šel, spomnil, da se ni obnesel kot dostojanstven človek in vojak, in se je poskušal opravičiti z izjavo, da bo enkrat prišel nalašč zato, da analizirava situaci­ jo. Potem pa je oddrvel. Bil sem mu hvaležen, in še danes sem mu hvaležen, za ti­ sto radost, smeh, za vse tisto, kar je prinesel v najin dom. S tem prvim obiskom pri naju doma je Dervo moji ženi in meni podaril marsikatero uro lepega pogovora v časih, ko je to ve­ liko pomenilo. Po vrnitvi z dopusta se je Dervo na kratko oglasil, da nama je prinesel jabolka s svojega vrta, in še isti dan odšel v boj (»na teren,« kot je rekel on). Vendar je kmalu po vrnitvi s te­ rena na policijsko postajo v moji neposredni soseščini, ki je služila tudi za kasarno, izpolnil obljubo in prišel nalašč za to, da analizirava situacijo. Tako se je začelo razvijati najino pri­ jateljstvo, ki mi je omogočilo, da sem Derva nekoliko bolje spoznal in da sem lažje prenašal dneve, ki so mi bili sojeni. Če bi ga moral na kratko in natančno opisati, potem bi de­ jal, da je Dervo izrazito miren in zelo osredotočen človek. Po tistem prvem srečanju, ki je bilo v vseh pogledih nekaj po­ sebnega, sploh ni več pokazal vznemirjenja ne glede na situ­ acijo in temo pogovora, razen kadar je govoril o potapljanju. Samo potapljanje in potapljaška oprema sta ogrožala njegov nadzor nad samim sabo in izvabila znamenja vznemirjenja ali celo strasti na njegov obraz in v njegove gibe (podvodni svet je spoznal kot mlad policist na usposabljanju za special­ ca in prepustil se mu je s predanostjo in strastjo, kakršnih so zmožni samo tako mirni ljudje). Če je govoril o potapljanju, 12


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

vseeno, ali nasploh ali o kakšnem konkretnem dogodku iz svo­jih potapljaških spominov, sem vedel, da mu je res hudo. To se je dogajalo, kadar je v boju izgubil dobrega prijatelja ali kadar so bili boji zelo hudi, in je zdaj, po koncu vsega, s po­ govorom o svoji veliki strasti, ki ga je, kakor je trdil, čudovito umirjal, obnavljal duhovno energijo, zaupanje v svet in smi­ sel, sposobnost, da se veseli in da sploh kaj čuti. O vsem dru­ gem, o vsem, kar ni povezano s potapljanjem, je govoril mir­ no, precej tiho in s tisto stopnjo koncentracije, ki bi jo pri kom drugem poimenoval manijaška. Predmet pogovora je osamil, ga ločil od preostalega sveta, potem pa se mu posvetil toliko, kolikor je sploh mogoče, kot da bi bil njegova usoda, kot da bi bila usoda vsega sveta odvisna od tega, da popolnoma do­ ume ta predmet in o njem izve vse, kar je mogoče vedeti. Pri tem pa je na to popolnoma in brez preostanka skoncentriran, kot da na svetu ne bi obstajalo nič drugega, kot da kaj druge­ ga sploh ne bi bilo mogoče ali kot da njega, Derva, ljubi Bog ne bi ustvaril zaradi ničesar drugega, tudi če je na svetu kljub vsemu mogoče še kaj drugega. Kadar danes razmišljam o Dervu, kadar se spominjam ča­ sa, ki sva ga preživela skupaj, kadar priklicujem v spomin posamične situacije, pogovore, najdrobnejše detajle v upanju, da bom lahko razumel svojega prijatelja in najino prijatelj­ stvo, kadar torej zdaj razmišljam o Dervu, bi rekel, da pri njem ni šlo toliko za koncentracijo v modernem pomenu, se pravi za pridobljeno sposobnost, da se lastna pozornost zbere na za­ stavljenem problemu, kolikor za njegovo doživljanje sveta, potemtakem za tisto v nas, v čemer se srečujeta in križata značaj in vzgoja oziroma izkušnje. Po doživljanju sveta, po tistem, kar določa način življenja in občutenja nekega člove­ ka, njegovo početje in govor, njegovo ravnanje z ljudmi in njegovo razumevanje športa, njegove glasbene ljubezni in njegov odnos do erotike, po tem in po vsem drugem, kar je 13


zaobseženo v »doživljanju sveta«, je bil Dervo starodavni moj­ ster za vse, ki so jim v Bosni rekli šušmarji ali – v čisto dolo­ čenih družbenih krogih – tisočmojstri. Če ste kadar koli po­ znali kakšnega takšnega mojstra, potem veste, na kaj mislim, ko rečem, da je Dervova koncentriranost na konkretno v tes­ ni zvezi s takšnim doživljanjem sveta, ne pa s policijskim ur­ jenjem, ukvarjanjem z borilnimi športi ali s katero koli drugo obliko priučene discipline. Šušmar je tisti mojster, ki se ni učil nobene obrti, vendar se znajde v vseh, ker znajo njegove roke in um mojstrsko mi­ sliti (če ste brali Platona ali Wittgensteinov Tractatus logicophilosophicus, potem vam je jasno, kaj imam v mislih). Šuš­ mar nima uradne delavnice, ima pa en (praviloma ogromen) prostor, prenatrpan z orodjem vseh vrst, ki si jih je mogoče zamisliti, nabavljenim ob vsakršnih priložnostih in za vsakrš­ ne potrebe, prostor, ki ga šteje za svojo delavnico in ki si brez dvoma zasluži takšen naziv. V tej nepregledni gomili orodja ne boste našli vsega, kar potrebujete za katero izmed uradnih obrti, vendar bo lastnik te gomile, naš šušmar, v njej našel vse, kar potrebuje za to, da popravi katero koli okvaro, s ka­ tero se lahko ukvarja katera koli obrt, to pa pomeni vsaj vsa­ ko, ampak dobesedno vsako, okvaro, ki se lahko pojavi v ka­ terem koli domu. Za hišo, pod kakšno improvizirano streho, ali na podstrešju ima pravi šušmar enako zastrašujočo gomi­ lo cevi, vinklov, delov različnih strojev, desk in tramov, palic in vsakršnih ostankov nečesa, ki nič več ne povejo o celoti, od katere so se ohranili, in so sami tako rudimentarni, da ne morejo imeti niti imena, zato se vsak od njih imenuje bodisi tisto ali tole. Tej gomili vsega, kar si je mogoče predstavljati, ki vsakega normalnega človeka spominja na smetišče in je v nečem res podobna žlahtnemu smetišču, če je to sploh mo­ goče, tej gomili, pravim, šušmar reče moje skladišče in z nje jemlje vse tisto, kar potrebuje za katero koli popravilo, za sle­ herno popravilo, ki si ga je mogoče zamisliti. 14


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

Šušmarja pokličete, kadar se vam pokvari pralni stroj ali vrata na štedilniku, kadar vam zamaka stena ali vam je odpad­ lo kaj z omare, ko zabijate pločevino na južni zid hiše, da bi s tem odpravili vlago, ali zato, da bi se z njim posvetovali gle­ de gretja, popravila strehe ali dozidave garaže na zahodni strani hiše. Toda šušmarja nikdar ne kličete, kadar je treba kaj narediti na novo, za takšna opravila najamete enostran­ ske mojstre – strokovnjake, ki so dovolj enostranski in dovolj površni, da si drznejo oponašati stvarjenje ex nihilo. Šušmar ne zna risati projektov niti konstruirati, nikdar ne bo občutil, da sme svet ali kak njegov del prilagajati svoji zamisli, šušmar celo kaže določen nezaveden prezir do inženirske pameti, ki se je vdala brezumni nameri oponašanja Stvarnika. Šušmar ne zna strokovno pojasniti, zakaj neki stroj deluje, vendar zna popraviti vsak, dobesedno vsak stroj, ki ga je kdaj imel prilož­ nost remontirati in si ga ogledati, vse dokler je na njem še mogoče kar koli popraviti. Ne zna narediti niti mize niti oma­ re, ker ne zna ali noče iz hloda delati desk, vendar zna popra­ viti tako prvo kot drugo, in vedno bo v svojem skladišču našel rabljene deske, ki jih potrebuje za to popravilo. Ne zna zidati kakor zidar in ne zna napeljati cevi po hiši kot izučeni vodo­ vodni inštalater, vendar zna zaščititi steno pred vlago ali za­ krpati luknjo v njej, zamenjati zna počeno cev v steni, popra­ viti pipo, ki pušča. Če ga pokličete in mu poveste, kaj od njega pričakujete, dolgo poizveduje, pregleduje in si ogleduje, opazuje in razmi­ šlja, trka in pokašljuje, medtem ko poskuša razumeti vaš pro­ blem v njegovi skrajni konkretnosti. Ko začne pokašljevati, lahko greste mirno stran, vse manj vas opaža, ker se vse po­ polneje identificira s problemom, ki ga je treba rešiti, ali pa se vsaj vživlja vanj. Ta problem, ki sestoji iz okvare, tistega, na čemer je okvara nastala, oziroma konstrukcijske logike ti­ stega, na čemer je okvara nastala, in posameznih možnosti 15


za odpravo okvare, ta problem bo, pravim, tako do konca oku­ piral njegovo pozornost, tako popolnoma se bo osredotočil na svoj problem, da bo v nekem trenutku morda resnično začu­ til, da je njegov problem edino, kar resnično obstaja, in da niti njega samega v resnici sploh ni, ampak je celo on sam, šušmar, posledica problema in le toliko resničen, kolikor je potreben, da reši problem. Takrat bo odšel v svojo delavnico, da bo izbral orodje, ki ga bo potreboval, in v skladišče, da bo s tistega gromozanskega kupa izbrskal dele, ki jih bo moral vgraditi kot zamenjavo za tiste, ki so pokvarjeni, potem pa se bo vrnil k vam in naredil tisto, za kar ste ga prosili. Dervo je svet doživljal kakor ti starodavni mojstri, pri vsem je izkazoval njihov način mišljenja in čutenja, v vsakem pogo­ voru, ne glede na temo, je razkrival tisto nečloveško koncen­ tracijo na konkretno, ki je takšnim mojstrom omogočala, da popravijo dobesedno vse. Nisem ga vprašal po tem, ker mi primerjava njegove narave s šušmarji ni padla na pamet ta­ krat, ko sem se lahko z njim pogovarjal, vendar sem skoraj gotov, da je Dervo odraščal ob očetu, ki je bil tak vsestranski mojster, eden od tistih, ki jih včasih ni manjkalo, od tistih, ki so se naučili mojstrsko misliti in občutiti, potem pa so na pod­ lagi tega znanja, zaradi zmožnosti misliti in dojeti problem v njegovi konkretnosti, reševali posebne probleme posameznih obrti. Upal bi si staviti, da je bil Dervov oče takšen vsestranski mojster, ki je sina moral dati na policijo, ker se je na lastni koži prepričal, da je za vsestranske mojstre njegovega tipa vse manj dela in vse manj možnosti za preživljanje, ker je prišel čas, ki ne prenese mojstrov, ki mislijo. Sicer pa je čisto vse­ eno, ali je bil Dervov oče tak mojster ali pa ne, popolnoma vse­eno je, ali je Dervo svoje doživljanje sveta prejel od očeta ali od soseda, ali si ga je pridobil z učenjem in vzgojo ali pa se je s tem in takšnim doživljanjem sveta že rodil, pomembno je, da je mislil in občutil na način starodavnega vse­stran­skega 16


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

mojstra. In tako je mislil in občutil, o tem sem prepričan, to­ liko sem svojega prijatelja spoznal, da si to upam trditi. S to njegovo mirnostjo in z njegovim koncentriranim, konkre­ tnim mišljenjem, torej z njegovo naravo vsestranskega moj­ stra, je povezano tudi tisto, kar sem že v tistem času imeno­ val temna plat mojega odnosa do Derva. Mogoče zato, ker sva se spoznala, ko sem že ugotovil, da je tisto, kar sem v mlado­ sti rad štel za svojo vsestranskost, pravzaprav tragično pomanj­ kanje koncentracije, ki me po tehnični nujnosti obsoja na po­ vršnost; potemtakem mogoče zato, ker sva se spoznala, ko mi je bilo jasno, da sem površen vseznalec in da bom to za ve­ dno ostal, druženje z njim in njegova manijaška koncentra­ cija sta me stalno spominjala na to ugotovitev, ki si je, lahko mi verjamete, nisem želel?; mogoče zato, ker sem mu čez vse zavidal mir, po katerem hrepenim, odkar vem zase, on pa ga ima na pretek?; mogoče zato, kot trdi moja žena, ker je on zmogel usodo sprejemati brez nepotrebnih vprašanj ali upo­ ra ali, kot se temu še reče, dostojanstveno in mirno, čisto tako, kot bi jo rad jaz, medtem ko začnem jaz, ki s takšnim vese­ ljem filozofiram o usodi in njenih prednostih nad naključjem, razumom in drugimi človeškimi nadomestki za usodo, tisti hip, ko se soočim z usodo, panično tuhtati, kako bi jo prelisi­ čil, kako bi se ji izmuznil, kako bi ji podtaknil svojega bližnje­ ga namesto sebe?; mogoče, na kratko povedano, zaradi zavi­ sti, zaradi last­nosti, ki jih on ima, jaz pa si jih zelo želim, ampak jih nimam, ali zaradi česa, kar mi je tako prikrito, da mi sploh ne pade na pamet, v vsakem primeru sem imel vse od začetka najinega prijateljstva hude napade nenaklonjeno­ sti ali celo sovražnosti do Derva. Ali pa ne, ne smemo poenostavljati, da bi prišli do navidez­ ne jasnosti, to nista bili zavist in nenaklonjenost. Moderni ljudje bi temu rekli napadi negativne energije, meni pa je to poimenovanje kljub moji konservativnosti všeč, ker veliko 17


bolj ustreza resničnosti kot na videz jasno poimenovanje »za­ vist«, ki nima nobene zveze s tistim, kar se je v meni v resni­ ci godilo. Mislim, da je zares šlo za negativno energijo. To je tisto, ko vas meni nič, tebi nič sredi prijetnega in zares dobre­ ga pogovora zapljusne zmešnjava negativnih občutkov do so­ govornika – zavist in bes, prezir in posmeh, želja, da bi se iz njega ponorčevali, in potreba, da bi ga razžalili, preprosto – nestrpnost. Toda pri tem, v istem trenutku, vas do njega ne navdajajo zgolj negativna čustva, če bi bilo tako, bi bilo pre­ več preprosto in preveč lepo. V istem trenutku, med napa­ dom nestrpnosti, občutite do svojega sogovornika naklonje­ nost in spoštovanje, želite si, da bi mu bili podobni, in zelo dob­ro veste, da si to želite, veselite se prijateljstva z njim in veste, kako dobro je, da se ga veselite. Obvladuje vas nekak­ šna nerazrešljiva in nedoumljiva duhovna zmeda, ki vaša ne­ gativna čustva obrača prav toliko proti vam samim, kolikor proti sogovorniku, ali pa celo bolj proti vam samim. Jaz sem recimo v trenutku, ko sem preziral Derva, preziral tudi same­ ga sebe, najbrž globlje in močneje kot njega, zato ker sem si njegovo junaštvo in zmožnost, da obvladuje strah, pojasnje­ val s pomanjkanjem domišljije, njegovo modrost in priprav­ ljenost, da sprejme neizogibno, pa označeval kot neumnost. Kajti v istem trenutku, istočasno s prezirom do njega zaradi teh lastnosti, sem čutil, kako dobro bi bilo imeti te lastnosti, četudi bi bile pomanjkanje domišljije in neumnost. Verja­ mem pa, da bi zlahka prisegel, da sem bil v takšnih trenutkih, med svojimi napadi negativne energije, zaradi iskrene prija­ teljske naklonjenosti Dervu in svoje skoraj odvisnosti od nje­ govega mirnega razlaganja katere koli teme, ki si jo je mogo­ če zamisliti, bolj besen nase, kot sem bil sploh kdaj besen na Derva samega. Zato verjamem, da je treba človekovo stanje med takšnimi napadi imenovati duhovna zmeda, zato se, ka­ dar govorim o svojih izpadih proti Dervu, bolj nagibam k 18


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

temu, da govorim o negativni energiji, kot pa da bi se zatekal k lepim poenostavitvam, ki bi vse naredile navidezno jasno, zato mislim, da takšnih zmed pravzaprav ni mogoče pojasni­ ti in jasno predstaviti drugemu človeku, in zato vem, da o svojih napadih ne morem povedati ničesar zanesljivega in ničesar trditi. Prepričan sem edino o tem, da so moje negativ­ ne energije izvirale in da so bile vse moje zmešnjave v nekakš­ ni zvezi z Dervovim mirom, z njegovo manijaško koncentraci­ jo na konkretno, z njegovo sposobnostjo, da se ves osredo­toči na tisto, s čimer se v tem trenutku ukvarja. To ni samo zavist, bilo bi, kot sem že rekel, preveč preprosto in čisto v redu, če bi bila to samo zavist, vendar tudi ni čisto brez zavisti. Zaradi vsega tega sem že takrat vse skupaj poimenoval temna plat mojega odnosa do Derva. Toliko zanesljivo vem in toliko lah­ ko odgovorno trdim. Še to lahko odgovorno trdim, da vse moje negativne ener­ gije in vse moje jeze, vsi moji napadi nestrpnosti do njega in do sebe samega in vsi zli občutki, na kratko povedano, da tem­na plat mojega prijateljstva z Dervom na srečo ni imela negativnih posledic za to prijateljstvo. Nikdar se recimo ni­ sem prepustil vsemu tistemu negativnemu in nisem izgovo­ ril tistega, kar sem imel v takšnih trenutkih na koncu jezika, nikdar nisem prosil Derva, naj več ne zahaja k nama ali naj me razveže svojega prijateljstva, nisem mu razložil, da je člo­ vek vreden svojega imena prav do takrat, dokler se upira ne­ izbežnemu, in da ni težko biti pogumen, če si dovolj brez do­ mišljije. Nisem ga razžalil in s tem osramotil sebe, pa naj sem to v trenutkih svojih napadov nestrpnosti še tako močno že­ lel. Bržkone sem bil dovolj star, da sem bil razmeroma resen človek, resen človek pa ve, da resda ni odgovoren za svoje misli in občutke, da pa je, in še kako, odgovoren za svoje iz­ jave in ravnanje oziroma za vse možne posledice teh misli in občutkov. Verjamem pa, da je bil tudi Dervo dovolj star in 19


pameten, da je zanesljivo vedel, da ni mogoče prijateljstvo z nekom, ki nima napak, zato se je delal, da ne vidi mojega ob­ časnega, na žalost pogostega, penjenja od nestrpnosti. (Se moram za to zahvaliti njegovim policijskim izkušnjam? Ali dolgujem svoje prijateljstvo policiji, ki je Derva vedno znova soočala s celoto človeške narave? Ali je resnično delo pri po­ liciji ostalo edina človeška dejavnost, ki upošteva celotno člo­ veško bitje?) Tako se je najino prijateljstvo, obema potrebno in zares lepo, lahko obdržalo slabo leto dni kljub vsemu tiste­ mu, kar je učinkovalo proti njemu, od najinih življenjskih iz­ kušenj do značaja in mojih napadov nestrpnosti. Enkrat samkrat mi ni uspelo, da bi temno plat svojega od­ nosa do Derva obdržal pod nadzorom, ampak so moja ničvred­ na čustva planila na dan. Kot se v človeškem življenju najbrž v glavnem dogaja in kot se v mojem na žalost redno ponavlja, se je to zgodilo ravno takrat, ko bi se najmanj smelo. Zgodilo se je namreč tistega dne, ko bi moral Dervo oditi v boj na neko bojišče zunaj Sarajeva, ko bi prvič od začetka aprila 1992. leta moral po nekih skrivnih poteh zapustiti mesto, ko se je znašel pred nečim čisto novim in ko je, po naravi stvari, bolj kot sploh kdaj potreboval prijateljsko razumevanje. Tisti dan je Dervo odhajal v boj nekako drugače, ker je vedel, da odhaja na bojišče, ki ni mestno, torej v drugačne boje. Ta od­ hod, ki je bil zanj očitno nekaj posebnega, je bil zame, kot se bo izkazalo pozneje, usoden, ker so z njim povezane nekate­ re moje daljnosežne odločitve, za katere se sicer ne bi opogu­ mil. Po vrnitvi iz bojev, v katere je takrat šel, je Dervo pripo­ vedoval o eksperimentu, ki ga na nas izvajajo, jaz pa sem se spomnil Alberta Goldsteina in bronastih senc. To Dervovo usodno bivanje »na terenu« se je končalo tistega dne, o kate­ rem, glejte, pripovedujem, tistega dne, v katerem smo mi vsi ostali brez Sare, jaz pa še brez nečesa pomembnega, česar se mi ne posreči prepoznati, brez nečesa odločilnega, tako 20


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

po­membnega, da, glejte, obnavljam ves tisti dan, uro za uro, trenutek za trenutkom, v norem upanju, da bom tako mogo­ če odkril tisto, kar sem takrat, s Sarinim odhodom, izgubil, in se s tem rešil tega nelagodja, tega bolestnega občutka prazni­ ne globoko v sebi. V sredini januarja 1993. leta bi Dervo moral v boje na Tres­ kavico. Kot vsakič pred odhodom »na teren« je stopil k meni na eno cigareto (to je bil najbrž nekakšen njegov osebni obred, postopek, ki se ponavlja in s tem svojim ponavljanjem potr­ juje resničnost ter tako človeku, ki ga ponavlja, podarja ob­ čutek varnosti ali vsaj blaži njegovo negotovost in strah). Če zanemarimo standardno izmenjavo informacij, ki se je v naših razmerah razumela sama po sebi med katerima koli sogovornikoma, je Dervo ves čas govoril o edinem konfliktu, pravzaprav edini resnejši krizi v njegovi že osemnajst let tra­ jajoči ljubezni z ženo. Ta kriza je nastopila kakšno leto zatem, ko sta začela hoditi, ko mu je ona podarila čevlje, kakršni so se takrat nosili, z visokimi petami in malo debelejšimi pod­ plati. Res je, da so bili takšni čevlji takrat tako imenovani krik mode in da je bilo najnormalnejša stvar na svetu, če jih je punca podarila svojemu fantu; toda prav tako je res, da je njej ugajalo, da je njen Dervo tako zunaj, ali bolje rečeno, mimo vseh mogočih mod, in res je, da bi si nekdo, kot je ona, za svo­jega fanta znal izmisliti vsaj deset primernejših novoletnih daril od čevljev. Torej se je tudi zato lahko zgodilo, da je nje­ no darilo razumel kot sporočilo, da misli, da ni dovolj velik, kot nehotni izraz njenega najbrž nezavednega nezadovoljstva z njegovo višino oziroma kot znamenje njene celo njej sami skrite želje, da bi bil njen mož vsaj malce višji. Preprosteje rečeno, njeno darilo ga je, namesto da bi ga razveselilo, zabo­ lelo in hudo užalilo, zato je, tako užaljen, na naslednji sesta­ nek z njo pripeljal tri svoje najvišje tovariše iz specialnih enot policije, jo seznanil z njimi in odšel s pripombo, da upa, da 21


so ti fantje dovolj visoki in da si bo med njimi lahko našla pri­ mernega. Drama z nesporazumi in pojasnjevanji, ki nesporazumov niso odpravljala, ampak jih samo še poglabljala, je trajala več kot mesec dni, vse dokler ga ni nekoč vprašala, ali bi verjel, da je z njim celim povsem zadovoljna, če bi se, lej, pri priči poročila. To je bilo zanjo velika žrtev, ker je pomenilo, da mora prekiniti redno šolanje, v katerem ni bila brez resnih ambicij, vendar je Dervo z veseljem sprejel tako njo kot nje­ no žrtev in predlog, da se čim prej poročita. Tako se je kon­ čala edina globlja kriza med njima in tako je on dobil ženo, s katero se vse do danes ni zares sprl, čeprav imata dva že od­ rasla otroka in veliko skromnih let za seboj. Celo če je ne bi imel tako rad, celo če se ne bi vse v njem tako veselilo že ob sami misli nanjo, če bi se potrudil, da bi našel kak očitek njej ali njunemu zakonu, bi na koncu moral reči, da sta preživela zares lepa skupna leta. Pa vendar ga tista epizoda s čevlji še danes preganja. »Jebi ga, profesor, v življenju je vse relativno. Z metrom pa še malo čez si dovolj velik, če te tvoja žena vidi takš­nega, toda z dvema metroma si majhen, če bi ti ona z ve­ seljem dodala še pet centimetrov,« je Dervo dokončal pripo­ ved o davni ljubezenski drami, ki se noče in noče kon­čati. To je bilo prvič po tistem davnem julijskem dnevu, ko smo pekli kruh, da je Dervo govoril o njej. Pomembna značilnost Dervovega in mojega prijateljstva je bila izogibanje medse­ bojnim izpovedim in vsem intimnim temam, pravzaprav od­ sotnost vsega tistega, čemur radi rečemo topel človeški po­ govor, iz najinih druženj, ki zagotovo niso bila redkobesedna. (Ko zdaj o tem bolje razmislim, ko se spomnim, da se je pra­ vilo o prepovedi izpovedovanja vzpostavilo samo od sebe, brez vsakršnega dogovora, se nagibam k temu, da bi verjel, da ta objektivnost in distanciranost ni bila samo značilnost, ampak tudi pogoj, eden izmed temeljnih pogojev, za najino 22


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

prijateljstvo. Kot da bi tudi Dervo imel neprijetne izkušnje z zelo prisrčnimi ljudmi.) Zdaj pa mi pripoveduje o svoji ženi, to počne, ne da bi ga jaz s čimer koli izzval, za to intimno iz­ poved, ki v najino druženje preprosto ne sodi, pa je izbral edino vprašanje, edino skeleče mesto v ljubezni svojega ži­ vljenja. Tako globok je torej njegov strah, da si polaga račune in se pri tem pretvarja, da se pogovarja z menoj ali mi pripove­ duje nekaj o sebi. Pravzaprav se pripravlja tudi za tisto slabo varianto, namreč, da se ne bova več videla, zato s to pripoved­ jo dokončno potrjuje najino prijateljstvo, ker me z njo posve­ ča v svojo najglobljo in najbolestnejšo skrivnost. Ne bi rad spo­ znal globine njegovega strahu in ne bi maral imeti priložnosti, da se tako – z nekom, ki ga komaj poznam – pripravljam na smrt. Težko mora biti v njegovi koži. Toda on je kljub vsemu temu tako miren in koncentriran, tako zbran in obvladan, kot da bi govoril o zamenjavi mokrih nogavic. Kakšna stopnja koncentracije je to! Kakšno obvladovanje samega sebe! Ta misel je, prepričan sem, da je ta začudeni vzklik, ki je odjeknil v meni, povezan z mislijo o globini in teži njegovega strahu, kateremu ne pusti, da bi prišel na dan, prepričan sem, pravim, da je ta »kratki stik« sprožil eksplozijo moje nestrpno­ sti in pripeljal do tega, da se je edinkrat razkrila temna plat mojega prijateljstva z Dervom. »Ali se v takšnih trenutkih bojiš, mislim, pred odhodom na položaj ali tik pred odhodom v boj?« sem v nekem trenut­ ku vprašal kar tako, meni nič, tebi nič, kot strela z jasnega, pravzaprav je vprašala moja nestrpnost. »Seveda se bojim,« mi je odvrnil Dervo mirno, tiho in kon­ centrirano, kot da bi me izzival. »Hudo?« »Precej,« je odgovoril Dervo, spet tako, kot je zmeraj govo­ ril. (Zdaj, ko se tega spominjam, ko v sebi obnavljam vsak hip 23


tedanjih dogodkov in srečanj, ko se torej upravičeno sramu­ jem sebe takratnega, sem pripravljen verjeti, da bi bil manj hudoben, če bi Dervo namesto »precej« rekel »še kar« ali kaj podobnega. Mogoče pa se mi tako samo zdi, ker je ob tem prepričanju sram znosnejši?) »In kako opraviš s tem?« sem spraševal naprej, vse bolj be­ sen. »Takole pred bojem, pa med bojem, pa po boju, ko se človek spominja in naknadno vse preživlja znova, se v vsem tem nabere toliko vsega, toliko strahu, napetosti, groze ... Od tega počiš, od tega te mora raznesti, če se nekako ne osvobo­ diš vsaj dela, če ne zmanjšaš pritiska. Kako ti opraviš s tem, to me zanima.« »Sam si odgovoril, osvobodim se toliko, kolikor gre,« mi je odgovoril Dervo in vrgel skoraj pol cigarete v ogenj (Bog naj mi odpusti, ker se mi v tistem trenutku ni posrečilo razume­ ti, kako mu je; ljubega, dobrega Boga prosim, naj mi odpusti, ker jaz si ne morem in si ne bom nikdar mogel.) »Ne bi mo­ gel zdržati, ne bi mogel naprej, če se ne bi osvobodil, čisto prav imaš.« »Toda kako, za to gre,« sem sikal. »Kako se osvoboditi ne­ česa, kar si doživel? Kako pozabiti? Kako zmanjšati pritisk?« »Nekako že. Del se pozabi, del se preprosto izbriše, kot da ga sploh ne bi bilo, del pa potlačiš globoko vase in se delaš, da ne veš zanj. To se da, če ga potlačiš dovolj globoko.« Moj odgovor na to je bilo dolgo, popenjeno prepričevanje, da pozabe ni, da ni izginotja niti brisanja, o katerem govori Dervo. Obstoja ni mogoče ukiniti niti zanikati, tisto, kar je enkrat dobilo dar obstoja, tega daru ne more izgubiti in pre­ iti v neobstoj, razen po volji Darovalca, nikakor ne po naši volji in hotenju. Pozabe pa ni. Naj se vlaga še toliko truda in denarja, naj se magari vsa kultura, kot danes, spremeni v in­ dustrijo pozabe, v brisanje in podcenjevanje spomina, pozabe ni. Vse, kar je kdaj bilo, je ohranjeno v spominu. Ne vem kako 24


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

in ne vem kje, toda nekje in nekako je zagotovo ohranjeno v spominu. Prepričan sem, da jablana pomni list, ki je na nji rasel lani, spominja se vsakega lista na vsaki veji. In vsi ti li­ sti še zmeraj obstajajo, četudi kot minerali ali kot vlaga, kot gradbeni material za letošnje liste ali kot plod na kakšnem drugem drevesu, ne vem, v kateri obliki zdaj obstajajo lanski in predlanski listi, ne vem, ker sem samo človek, toda zane­ sljivo vem, da obstajajo, ker prenehanje obstoja logično ni mogoče. To pa pomeni, da tudi pozaba ni mogoča, spominja­ nje je temeljna značilnost obstoja. Mi nismo dovolj obvladali samih sebe, pravzaprav nismo usklajeni s seboj, tako da se ne poznamo in ne izkoriščamo zares svojih zmožnosti, zato se nam zdi, da pozabljamo, in verjamemo, da smo pozabili tisto, kar se nam ne ponuja na površini naše zavesti. V resni­ ci pa samo ne vemo, da smo si zapomnili, ker ne znamo seči globlje v svojo lastno zavest. Tvoja roka se spominja vseh rok, s katerimi se je rokovala, vseh klopi, ki se jih je dotaknila, vseh listov papirja, po katerih je drsela med pisanjem, vsega tega se spominja, toda ti nisi sposoben prisluhniti svoji roki, nisi zmožen slišati in razumeti tistega, kar ti pripoveduje. Ni pozabe in ni izginotja, smrt je samo sprememba istovet­nosti oziroma načina, na katerega nekaj obstaja. Če ne bi bilo tako, če bi se torej lahko pozabilo nekaj, kar se je zgodilo ali spo­ znalo, če bi moglo zares izginiti nekaj, kar je obstajalo, če bi to bilo logično mogoče, potem bi bil mogoč tudi Nič, potem bi obstajal Nič. Nič pa ne obstaja, ne bi mogel obstajati. »Ali pa ti misliš, da obstaja?« sem grozeče zatulil na Derva, ki je bil pri vsem tem popolnoma nedolžen. Potem pa sem v enakem grozečem tonu Derva vprašal, ali je pripravljen ver­ jeti tem novim ideologom, tem teoretikom virtualnega obsto­ ja, ki so v bistvu samo nihilisti, in ali ve, kaj to pomeni, če jim je v resnici pripravljen verjeti. S tem tuljenjem oziroma s tem vprašanjem sem samega 25


sebe spravil v resne težave, kajti sam o virtualnem obstoju in njegovih »ideologih«, kot sem trmasto govoril, nisem vedel dobesedno nič. Moral pa sem, kratko malo moral sem govo­ riti naprej, in to prav v tem grozečem, prepirljivem tonu, ker sem se moral osvoboditi strahu, nestrpnosti, vsega tistega zle­ ga, kar me je v tistem trenutku napadalo od znotraj, iz mene samega. Zato sem na primeru računalnikov, o katerih prav tako ne vem nič, poskušal pojasniti, kaj bi lahko bilo izginja­ nje, torej odhod v neobstoj, to je odhod iz obstoja. Predstavljaj si, kako bi bilo, če bi nekaj, kar obstaja zares, in ne virtualno, torej nekaj, kar kratko malo obstaja, lahko izginilo tako, ka­ kor izginjajo stvari, ki niso natisnjene in niso spravljene v spomin računalnika, sem kričal razburjeno in preplašeno (za­ res preplašeno, ves čas je pravzaprav šlo za moj strah). Ti si to videl na ekranu, vse je bilo, kot da to obstaja, kot da je tako resnično kot knjiga na tvoji polici ali miza, na kateri stoji ra­ čunalnik – potem pa nič. Tega preprosto ni. Brez sledov in brez druge identitete, brez spomina in brez ostankov. Pred­ stavljaj si, kako grozljivo bi bilo, če bi lahko tako izginjale stva­ ri, ki so dobile dar resničnega, in ne virtualnega obstoja!!! To bi bilo srhljivo, to bi pomenilo, da je Nič mogoč in da je enako resničen kot obstoj sam. To bi pomenilo, da smrt je ali bi lah­ ko bila popoln odhod iz obstoja, to bi pomenilo, da je svet za­ res lahko nastal po naključju, in pomenilo bi, da je kljub vse­ mu mogoče, da Boga ni, to pa ... Onemel sem, ko sem si poskušal predstavljati svet, v katerem je mogoč Nič in zato ne more biti smisla, iskreno preplašen, da bi mi to predstavlja­ nje utegnilo iti dobro od rok. Težko sem dihal, najbrž ker sem tulil, in buljil v Derva. Če se ne bi bal donečih primerjav, bi rekel, da je molk ležal med nama kot truplo. Dolgo in težko. »Moral bi zamenjati ta črni najlon,« je Dervo prekinil molk, ko ga ni več mogel prenašati, in pokazal na moja okna, na katerih je stekla nadomeščal najlon. Od štirih okenskih kril 26


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

sta bili dve prekriti s črnim najlonom od vreč za smeti, skozi katerega ne prodre svetloba. »V tako mračni sobi človeku mar­ sikaj pade na pamet.« »Misliš na moje vprašanje o izginjanju, o niču?« sem vpra­ šal z zadrgnjenim grlom. »Na tvoje in na moje,« je odgovoril Dervo. »Če se bom vr­ nil, ti bom kje nabavil tisti podarjeni najlon od Združenih na­ rodov.« Dervo je še vedno govoril mirno in koncentrirano kot ved­ no, sedel je mirno in temeljito kot vedno, brez veliko gibov, skoraj nepremično, z desno dlanjo je prekrival levo, naslo­ njeno na koleno, kot vedno. Ta stalnost, nekaj v njej ali v tonu, s katerim mi je Dervo priznal, s koliko truda jo v tem trenut­ ku ohranja, mi je dalo jasno vedeti, kako nespodoben je bil moj napad besa. Naenkrat me je postalo sram, da sem na Der­ va, nič krivega in nič dolžnega, stresel vse tiste svoje nesmi­ sle, bilo me je sram, ker sem prej tako popolnoma izgubil nadzor nad sabo, bilo me je sram, ker sem svoj strah izlil pred človekom, ki se je moral ukvarjati z lastnim. In je imel pra­ vico, da se z njim ukvarja, veliko večjo in veliko konkretnej­ šo pravico in razlog od mene. »Torej si tudi ti razbijaš glavo s temi mislimi? Ne bi rekel, zdiš se mi dokaj v redu, čisto optimistično, prav normalno, vsakdanje ali kako se že temu reče,« sem poskušal popraviti vsaj del tistega, kar sem pokvaril. »Dovolj časa imava še vsak za eno,« mi je odgovoril Dervo, ki je pogledal na uro, potem pa mi ponudil cigareto iz škatli­ ce brez napisov ali kakršne koli oznake. »Ampak zdaj bova te moje, za posladek.« »Niti sledu o črnih mislih, če te človek takole gleda in po­ sluša,« sem se trmasto oklepal svojega prizadevanja, da bi kaj popravil in ga opogumil. »Mislim, izgledaš kot vedno in go­ voriš kot vedno.« 27


»Ampak nisem kot vedno,« mi je odgovoril Dervo. »Še ni­ koli se nisem tako bal, verjetno zato, ker prvič odhajam iz mes­ta. Prvič od začetka aprila – ven, v svet. Resda v hribe, ampak vseeno v svet, v resnični svet. Tega pa se ne bojim nič manj kot bojev, samo drugače. Mogoče sem se že navadil na ta naš ognjeni krog, v njem se ne bojim tako zelo. Toda sveta zunaj tega kroga, resničnosti ... Zelo se bojim.« Zamahnil je z roko in utihnil. Spet je med nama ležala ti­ šina, toda zdaj ni bila tako zelo neprijetna, vsaj meni ne. Samo še vedno me je bilo sram. Čez čas sem predlagal, da si zvije­ va še po eno iz mojega tobaka. To bi bilo prvič, da si od mojih prižgeva po dve, od njegovih pa po eno. Veliko mi je bilo do tega, da sprejme, kot da bi to lahko vsaj malce omililo mojo svinjarijo. V vsakem primeru bi to pomenilo, da bo šel preko moje svinjarije, to sva vedela oba. Sprejel je, zvila sva si in prižgala cigareti iz mojega smrdljivega tobaka. Potem je Der­ vo vse do odhoda govoril o tem tobaku, brez razloga in brez želje, da bi povedal to, kar je govoril, govoril je menda zato, da bi mi pokazal, da je med nama vse v redu. Verjetno je zato tudi govoril takšne oslarije – da ta tobak niti ne bi bil tako slab, če ne bi bil tako suh in če ne bi smrdel po naftalinu (ve­ liko odkritje!; ko še ni imel teh lastnosti, sem ga z užitkom kadil, toda to je bilo pred tremi leti), ali da bi ga tudi takšne­ ga mogoče lahko malce izboljšal, če bi ga par dni pustil na kakšnem vlažnem mestu v kleti (kot da bi ovci svetoval, naj pošlje svoje otožno jagnje na okrevanje v volčji brlog). Eh, ko bi ga lahko dosegla hvaležnost, ki jo še vedno, tudi v tem trenutku, čutim zaradi tistega njegovega čenčanja. Kak mesec ali poldrugi mesec pozneje, konec februarja 1993. leta, je Dervo spet sedel pri meni na svojem stalnem mestu poleg štedilnika, takoj po vrnitvi s Treskavice, na ene­ ga izmed tistih dni, o katerih vam bo vsakdo normalen trdil, 28


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

da niso mogoči, o katerih boste še vi sami verjetno trdili, da niso mogoči, takoj zatem ko ste jih preživeli, kakršni pa se vam v Sarajevu, najbrž ravno zato, ker logično niso mogoči, dogajajo dokaj pogosto. To so dnevi, ki se jim posreči združi­ ti pasji mraz in sneg, ki se dobesedno siplje z neba, čeprav razsodni ljudje povsem pravilno zagotavljajo, da so dnevi, v katerih na gosto in tiho sneži, toplejši od zimskega povprečja. Ravno sem se jezil nase, ker bom tudi jaz, že jutri, trdil isti nesmisel, kot da ne bi nikdar doživel tega in brez števila takš­ nih dni v tej isti luknji, ta nesmisel bom lastni izkušnji nav­ kljub trdil samo zato, ker zveni tako razsodno, ravno sem to­ rej samemu sebi pojasnjeval, kako neznačajno je od mene, da bom razumu na ljubo trdil, da so dnevi, v katerih tiho in na gosto sneži, topli, ko je na vrata potrkal Dervo. Zelo sem se ga razveselil, tako zelo, da sem se vnaprej od­ povedal prepiru, s kakršnim se je začenjal vsak njegov prvi obisk po vrnitvi s terena. Seveda ima beseda »prepir« čisto poseben pomen, če jo uporabimo v zvezi z Dervom. Šlo je, recimo, za to, da sem jaz poskušal pogovor napeljati na boje ali pa sem, ko sva se pogovarjala o vojni nasploh, poskušal ta pogovor kar se le da konkretizirati, Dervo pa je istočasno po­ skušal govoriti o rečeh iz vsakdanjega življenja, če pa že o voj­ni, potem kar se le da na splošno. Temu rečem prepir, ker je spominjalo na prepir, kolikor pogovor z Dervom sploh lah­ ko spominja na prepir. Razumel sem razloge, zaradi katerih ni maral govoriti o bojih, iz katerih je ravnokar prišel, vendar sem razumel tudi svojo radovednost, pravzaprav svojo potre­ bo, da o teh bojih izvem kaj konkretnega in zatrdno resnič­ nega, ker se čisto neposredno tičejo tudi moje glave, zato sem, kot sem rekel, vztrajno poskušal pogovor napeljati na to temo, Dervovemu vztrajnemu izogibanju navkljub. Tokrat pa sem se, iz golega veselja, da se je Dervo vrnil živ in zdrav, tako tej temi kot svojim poskusom vnaprej odpovedal – samo da ga vidim pred sabo živega in zdravega. 29


»Grda stvar, ta vojna, profesor,« me je pozdravil Dervo, »če je ne bi bilo, bi se ti zdaj gotovo sprehajal zunaj, izkoristil bi ta kratki čas, ko je sneg čist, užival bi in verjel, da sta dan in svet čudovita.« Kmalu zatem sva se že pogovarjala o snegu in njegovi ko­ ristnosti za učvrščevanje družine, saj sva oba sodila med lju­ di, ki z veseljem hodijo ven, kadar sneži, samo da je on to počel z otroki, jaz pa z ženo. Vendar v vsem času tega pogo­ vora v njegovem govoru ni bilo tiste manijaške koncentraci­ je, na katero sem se navadil in ki sem mu jo zavidal, pravza­ prav je ni bilo v njem celem, njegovemu izrazu na obrazu, gibom, telesni drži, vsemu njegovemu je manjkala tista osre­ dotočenost na eno konkretno točko. Nisem ga vprašal, za kaj gre, še vedno sta me navdajala hvaležnost in veselje, ki bi ju zelo zmotilo vsako nesoglasje, ki bi se pojavilo v najinem po­ govoru, bal pa sem se, da bi se nujno pojavilo, če bi vprašal po vzroku njegove raztresenosti. Bal sem se namreč, da je v bojih izgubil koga zelo bližnjega in da bi moje spraševanje o tem obnovilo bolečino zaradi izgube, ustvarilo napetosti med nama in končno blokiralo pogovor. Takrat pa je, brez mojega vprašanja, iz njega privrela zgodba o tistem, kar ga je pretre­ slo in tako zelo spremenilo. Lahko mi verjamete, da iz njegove zgodbe nisem izvedel nič od tistega, kar me je zanimalo in o čemer bi ga rad vpra­ šal, na primer, kako so sploh prišli iz popolnoma obkoljenega mesta, kako izgleda, ko spet hodiš po resničnem svetu, pa če­ tudi so ta svet s snegom zameteni hribi, kako so opremljene enote bosanske vojske zunaj Sarajeva in koliko so te enote kos nalogi, pred katero so postavljene. Dervova zgodba se je začela od konca, od današnje vrnitve v mesto, se pravi od predora pod pristajalno stezo na letališču, ki so ga pred par dnevi odprli kot zvezo mesta s svetom in skozi katerega je Dervo to jutro šel. 30


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

K vhodu v predor so prišli prav ob svitanju, ob tistem dnev­ nem času, ko svetloba izgleda kot megla in megla kot svetlo­ ba, ko so vse oblike nejasne in vse meje med stvarmi nego­ tove, meje med resničnim in neresničnim ter mogočim in nemogočim pa preprosto ne obstajajo. Samo ob tem času in samo ljudem, ki so mesec dni napol lačni zmrzovali v bojih na snežni pustoti, zdaj pa so neprespani in lačni, prezebli in preutrujeni do praga vzdržljivosti, samo tem ljudem, pravim, ob tem dnevnem času se lahko zazdi mogoče tisto, kar so vi­ deli, ko so prišli k vhodu v predor. Videli pa so Noetovo1 bar­ ko ali Stojišče, tisti kraj, na katerem se bodo zbrala bitja tega sveta, da počakajo na poslednjo sodbo. Ali pa so videli film­ ski studio, v katerem so snemali konec sveta, se pravi post­ moderno verzijo konca sveta, ali kaj podobnega. Na vsak na­ čin so videli prizor, ki ni od tega sveta. Na stotine, na tisoče ljudi, natlačenih drug ob drugem, je poskakovalo, da bi se ogreli, ali pa so se zabubili še globlje vase, da bi se skrili pred mrazom ali ga vsaj prenesli sami zase, oblečeni v vse, kar so mogli najti zase, in v velik del ti­ stega, kar so prinašali svojim v Sarajevo, omotični in zbegani, v rokah so nosili ali ob sebi držali stvari, ki so jih nabavili zu­ naj in so jih zdaj nesli domov, v Sarajevo, da bi se pretolkli skozi zimo – ko so prišli tja, je na stotine in na tisoče takšnih ljudi čakalo, je rekel Dervo, da se bo odprl predor in da se jim bo ta dan nasmehnila sreča in bodo prišli na vrsto za prehod skozi predor v mesto. Med njimi so bili resni ljudje, pritirani na rob obupa, ki cele dneve, vse od odprtja predora, krožijo naokrog in poskušajo priti v mesto, ker imajo tu dom, druži­ no in vse, kar jim kaj pomeni. Med njimi so bili švercerji, ki v mesto prinašajo in drago prodajajo luksuzno blago, na pri­ mer tobak in zelenjavo, za katero se vedno in povsod najdejo

1

V islamskem izročilu se Noe imenuje (poslanec) Nuh in je poleg svoje družine in parov živali na svojo ladjo rešil tudi 72 vernikov (op. prev.).

31


povpraševanje, kupci in denar. Med njimi so dobri ljudje, ki so krenili v obkoljeno mesto, da bi komu za nekaj dni ublaži­ li trpljenje, so pa tudi avanturisti, ki iščejo razburljivost. Med njimi so na smrt bolni, ki so krenili v Sarajevo v upanju, da jih bodo tam zadeli in ubili ter jih tako spravili s tega sveta in rešili trpljenja naglo, pa vendar brez samomora, so pa tudi takšni, ki so se odpravili tja, da bi same sebe prepričali, da vsemu navkljub dobro živijo. Vse to in vse drugo, neomenjeno, kar uspeva na Božjem vrtu, se je nabralo na prostorčku okrog vhoda v predor, s ka­ terim je Sarajevo povezano s preostankom sveta, ti pa z enim samim pogledom prepoznaš te najizrazitejše tipe po tistem, kar nosijo s sabo, po tistem, kar imajo na sebi, po načinu, na katerega čakajo, po tem, kako si prižgejo cigareto ali dajo ogenj sosedu, po tem, kako se vedejo do drugih ljudi, in po tem, ali imajo okrog sebe znance, po kakšnih komaj vidnih znakih, ki si jih zmožen videti in razumeti, če si preživel dvaj­ set let na policiji. Dervova pozornost se je najdlje zadržala na nekem starejšem človeku v nenavadno urejeni meščanski obleki pod razpetim plaščem, ki je na ramah nesel kozo. Vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati, vsem, ki so se bili pripravljeni pretvarjati, da ga poslušajo, pa tudi vsem tistim, ki mu niso hoteli jasno pokazati, da ga ne poslušajo in noče­ jo poslušati, je pojasnjeval, da bi danes vsekakor moral priti skozi. Že peti dan zapovrstjo prihaja sem, vsakič je prišel med prvimi in odšel zadnji, vse v upanju, da bi vseeno tudi on lah­ ko prišel na vrsto za prehod, toda vse zaman, ker se mlajši, močnejši in spretnejši prerinejo, pri tem pa njega odrinejo nazaj, lejte, čisto tja na rob, tako kot zdaj, med seboj se zme­ nijo, na take, kot je on, pa se ne ozirajo. Gre pa za to, da mora s kozo kar se da hitro priti v Sarajevo, saj je zaradi koze pred časom tudi odšel ven, in če ne bo z njo prav kmalu, vsaj jutri, nazaj – potem mu sploh ne bi bilo treba oditi ven niti se mu 32


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

ni treba vračati. Potem je vse brez pomena in vse zaman – toliko truda, toliko stroškov, toliko časa. Ali gospoda misli, da je danes enostavno nabaviti kozo, sploh pri njegovih letih. Koza pa ne bo zdržala do pojutrišnjem, zanjo je dovolj, da je zdržala do zdaj. Derva je že takrat zelo presenetila globina in moč njego­ vega odziva na dostojnega človeka v meščanski obleki. Očit­ no se trudi, da bi zbujal sočutje, zbuja pa posmeh ali navaden smeh, ker je svoje dolgo življenje preživel dostojanstveno in preprosto ne ve, kako bi lahko zbudil sočutje. Bog vedi, za koga je kupil kozo, Bog vedi, za koga in čemu se tako ponižu­ je, Dervo ve samo to, da medtem ko vse to gleda in posluša, občuti močno bolečino v želodcu. Občuti tudi sram, straho­ ten sram, ker bo z drugimi borci odšel skozi predor med prvi­ mi in pustil tukaj dostojnega starega človeka s kozo, ki ne bo zdržala do jutri, zagotovo ne bo, pa naj starec še tako hvali njeno vzdržljivost. Ne more ga z njegovo kozo in z njegovo civilno obleko pod razpetim plaščem vtihotapiti med borce, ve pa, da, tako gosposki in star, tudi danes ne bo prišel na vrs­ to za prehod. Ve tudi, da bo dragocena koza do jutri mrtva. Potem pa je, kot je rekel stari gospod, vse brez pomena in vse zaman. Dervo vse to ve in se sramuje kot cucek, sramuje se huje od psa, zato ker vse to ve, vse to vidi, ker gleda, kako se vse to odvija pred njegovimi očmi, vendar ne naredi nič. Takrat so se na izhodu iz predora pojavili tisti, ki so šli ven iz Sarajeva. Najprej ranjenci in bolniki, ki jim v sarajevskih bolnišnicah ni pomoči, kje drugje pa zanje obstaja upanje, potem razni civilisti, ki so iz kakršnega koli razloga dobili do­ voljenje za prehod, na koncu pa še nekaj skupin civilistov, ki so bili videti kot družine, ki odhajajo iz mesta. Med njimi, či­ sto na koncu kolone, mogoče peta ali šesta od zadaj, je bila neka ženska z namizno svetilko v rokah. Svetilka je bila majh­ na, tiste vrste, ki se jo najpogosteje videva v otroških sobah, 33


z zelenim senčnikom, s to svetilko in njenim senčnikom, ki ga je Dervo kdove zakaj imenoval abažur, je neznana ženska naredila res dobro in plemenito delo – namreč ves sram, stra­ hove in bolečine, ki so se v mojem prijatelju nabirali od Bog vedi kdaj, je zbrala v bes in sovraštvo, ki ga je Dervo povezal z njo in samo z njo. Iz razlogov, ki so njemu mogoče jasni, meni pa morajo po naravi stvari in zaradi ohranitve osnovne razdalje med nama ostati skriti, je Dervo v namizni svetilki in njenem zelenem senčniku, se pravi v dejstvu, da nekdo to svetilko nese ven (rešuje!, kot je rekel on), v tem je, pravim, Dervo videl zanesljiv znak, da Sarajevo umira, in zato se je z nosilko tega znaka povezala vsa negativna energija, ki je v njem nastala, odkar si prizadeva, da bi obranil mesto. Ne vem, niti naslutiti ne morem, kakšne pomene je Dervo povezoval z namizno svetilko, ne vem in ne morem niti naslutiti, kate­ re simbolične funkcije je zanj lahko imel mali zeleni senčnik, še zlasti pa ne vem in ne morem naslutiti, katera doživetja in kateri spomini (občutki), povezani z namiznimi svetilkami, obstajajo v njem; vendar vem, ker svojega prijatelja poznam, da je iskreno in iz vsega srca sovražil žensko, ki je skozi pre­ dor prinesla ven namizno svetilko z zelenim senčnikom, in sicer prav zaradi te svetilke in samo zato, ker jo je prinesla ven. »Ne moreš odnašati svetilke iz mesta, do katerega ti kaj je,« je sikal Dervo in dobesedno drhtel od besa, ki ga je po­ skušal obrzdati, »sam pojdi, če ne moreš več zdržati, nihče te ne zadržuje in te nima pravice zadrževati, toda svetilko pusti za sabo, svetilko pusti, za vraga!« Ne premorem posebnih čustev ali spominov v zvezi s sve­ tilkami in ne vem, katero simbolično vrednost bi svetilka lah­ ko imela v človeškem ali v družbenem življenju, vem pa, da jih moja žena ne mara, ker po njenem mnenju svetilka ne more osvetliti niti enega prostora dovolj močno, da bi bilo pri­ jetno in spodobno, in prav tako vem, da svetilke ni mogoče 34


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

koristno uporabiti v mestu, v katerem so že vsi pozabili, kaj je električni tok. Vse to zelo dobro vem, pa vendar sem razu­ mel Dervov bes in sovraštvo do neznanke, ki je skozi predor prinesla ven svetilko. Zakaj, pri milem bogu?! Ne vem, jasno mi je, kako nesmiselno je to, jasno mi je, koliko slabega to pove o meni, in nisem vesel, da je tako, vendar priznam, da mi gre neznana ženska na jetra in da ji ne morem odpustiti, da je mesto pustila brez svetilke. Nekaj v meni še dandanes čuti, da je mesto veliko manj lepo, da je veliko izgubilo, ko je ostalo brez male namizne svetilke z zelenim senčnikom. Medtem ko je šel skozi predor in si predstavljal kolono ci­ vilistov, ki gredo za njimi z municijo in hrano, toplimi obla­ čili in zdravili, kurivom in napitki, z vsem tistim, kar mesto potrebuje, da bi preživelo, in z vsemi luksuznimi predmeti, ki jih je treba prinesti noter, da bi bili zgornji sloji družbe eli­ ta, je Dervo, ravno nekje na sredini predora, če je pravilno ocenil, doživel nekaj takšnega kot videnje, kot razsvetljenje, ki mu je pomagalo, da dojame naš položaj. Iz mesta se odna­ ša vse pomembno, vse tisto, kar je nase navezovalo veliko ljubezni, spominov in pomenov, v mesto pa se prinaša samo tisto, kar omogoča goli obstoj in lahko služi kot družbeni znak. Da pa se lahko prinese noter vsaj ta revščina, kar je pride sem, je treba sestopiti v podzemlje, je kričal Dervo kot v tran­ su. »Zato pa to, kjer mi bivamo, ni resnični svet, profesor, jaz ti rečem, da ni!« je tulil Dervo in s pestjo tolkel po podu, kot da bi preverjal, ali sploh obstaja. »Sarajevo je s svojim zajeba­ nim predorom povezano s svetom, tako kot je novorojenček s tisto cevko povezan z materjo,« je rekel pozneje, ko se je malce pomiril in je spet lahko artikulirano govoril. »Toda kakšen je ta novorojenček in kakšna je ta popkovnica, ki pelje skozi podzemlje?! Človek, mi smo na ladji sredi morske širja­ ve, vendar ne plujemo in ne moremo pluti, ker je neki tepec vrgel sidro. Ali pa smo ga vrgli sami, nalašč, iz nekega ­razloga 35


smo morali vreči sidro na sredi morske širjave, toda medtem smo razlog pozabili ali izgubili možnost, da sidro dvignemo.« Porodilo se mi je upanje, da ga bo primerjava z ladjo na­ peljala, da bo začel govoriti o potapljanju, ali pa da bom vsaj sam, če bo Dervo poskušal razviti svojo primerjavo Sarajeva z ladjo, dobil priložnost, da omenim potapljanje in ga tako napeljem na temo, ki bi vnesla, vsaj posredno, kanček vese­ lja v slab dan. Toda Dervove misli in občutki so zavili v drugo smer, tja, kjer ni bilo prostora za potapljanje in za veselje. Pre­ den sem mogel kar koli reči, je vzkliknil, da nekdo eksperi­ mentira na nas, o tem je popolnoma prepričan, to je doumel, ko je bil nekje na sredini predora in so ga preplavili zlat dež, svetloba in nekakšna blaženost, zanos, ki ga ni mogoče z ni­ čimer primerjati. Toda istočasno s tem, v trenutku, v katerem ga je privzdignil in raztopil čudoviti zanos, je doumel, da nek­ do na nas eksperimentira. Ne bo mi opisoval te izkušnje ali pripovedoval o njej, tega se ne da opisati, ker je v tem veliko svetlobe, strašno veliko, nepopisna in nevzdržna poplava sve­ tlobe in strahotno izobilje zlatega dežja ... To doživiš ali ne doživiš, tega ni mogoče opisati in prenesti drugim, samo tisti glas, ki prihaja od vsepovsod, prihaja tudi iz tebe samega, glas, ki govori: »Rodi!« in s sabo izpolnjuje vse. »Vendar je jasno, da nekdo na nas eksperimentira, preiz­ kuša na nas različne okoliščine in opazuje, kako se v kateri fazi teh njegovih okoliščin obnašamo,« je poudaril Dervo, po­ tem ko se je zbral po poskusih, da bi mi pojasnil globino in moč svoje podzemne izkušnje, ki je morala biti čisto poseb­ na, strahotna in privlačna hkrati. Mene pa so ob njegovi trditvi, da nekdo na nas eksperi­ mentira, dobesedno zalili zvoki Dunajske kavarne hotela Evropa, hrbet je začutil dotik pliša na zofi ob levi steni med dvema oknoma, prav takšnega pliša, iz kakršnega je sešita polkrožna zavesa, ki skriva vrata, skozi katera se gre v 36


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

toaleto. Iz strašno globokega vodnjaka spomina je izplaval obraz natakarja Emina, pri katerem sem vsakič naročil bakla­ vo ali tufahijo,2 samo zato, da bi mi ponosno pojasnil, kako je to ugledni hotel Evropa, v katerem je mogoče dobiti vse mo­ goče torte vrhunske kvalitete, če pa gospod želi baklave ... hm ... baklave se dobijo na Baščaršiji, dvajset korakov od tod. Izplaval je tudi obraz mojega prijatelja Alberta Goldsteina, asfaltiran s katranom iz neštetih ton pokajenega tobaka, iz­ plaval je njegov glas, v katerem se tako prepoznavno spajata utrujenost in nervoza, izplavalo je njegovo predavanje o bro­ nastih sencah, ki padajo preko nas, tako kot sta na neke sta­ rodavne ljudi padala dež in Božja milost. »Spet neki bronasti liki?« sem vprašal brez repa in glave. »Ne vem, kakšni liki so to, ampak da so ogromni in da bri­ jejo norce iz nas, to vem čisto zagotovo,« je odvrnil Dervo. Potem pa sem se spet spopadel z Dervovo spokojno, kon­ centrirano mirnostjo, ki se je zunanji svet tiče toliko, kolikor napada njega in njegovo družino, spopadel sem se torej s ti­ sto mučno mešanico zavisti, besa in prezira v sebi, ki se je pojavila vsakič, kadar sem moral svoj nemir in strah meriti z Dervovim mirom, spopadel sem se s tistim, čemur sem rekel temna plat mojega odnosa do Derva. Ugriznil sem se v jezik, da ne bi izgovoril česa, česar bi se moral sramovati in zaradi česar bi se lahko kesal. Strahotno je bolelo in zelo dobro delo. Ni Alberta in razlezene žalosti po pogovorih z njim, ni zavisti niti sramu, ni tistega, kar tišči celo s svojo odsotnostjo ... tu je bolečina, dobra, resnična in čisto konkretna bolečina na sredi srčno zagriznjenega jezika, prodorna bolečina, okrog katere se lahko ves zberem in koncentriram, skoraj tako kot Dervo okrog svojih vprašanj.

2

Slaščica iz kuhanih jabolk z dodatkom mletih mandljev ali orehov, beljaka, sladke smetane idr. (op. prev.).

37


»Zaklepetala sva se, pa sem pozabil, zakaj sem sploh pri­ šel,« me je Dervo čez čas predramil iz razmišljanja o dobrih straneh fizične bolečine. »Menda si prišel obiskat prijatelja in se mu pokazat živ in zdrav,« sem iztisnil s svojim bolečim, najbrž že otečenim je­ zikom. »Seveda tudi to, ampak prišel sem tudi po uradni dolžno­ sti. Pravzaprav spet prijateljsko, ampak tudi uradno v prija­ teljskem smislu. Mislim, zato da ji pomagaš, da prideš k nam na postajo in se pogovoriš z njo, to sem te hotel prositi. Ne mislim te privesti, prostovoljno greš, saj je tvoja prijateljica,« mi je pojasnil Dervo, prav toliko nejasno, kolikor na dolgo. »Komu naj pomagam? Kdo na policijski postaji bi lahko imel od mene kakšno korist?« »Tista tvoja prijateljica, tista, s katero si letos hodil okrog, mislim, da ji je ime Sara,« je odgovoril Dervo, medtem ko je vstajal. Na kratko je pojasnil, da se je danes, okrog enajstih, Sara pojavila na vogalu Tržaške in Kranjčevićeve ulice, torej na zloglasnem križišču ostrostrelcev, čez katero si veliko ljudi ne upa niti steči, da se je dolgo sprehajala po tem križišču, pri tem pa vsake toliko zastala, da se je, skratka, dobesedno ponujala za cilj. Policisti, ki so ga nanjo opozorili, so mu po­ vedali, da se to točno tako ponavlja že več dni, gotovo kakšnih deset dni, ampak da ostrostrelec ženske kratko in malo noče, kot tudi ne toliko drugih, ki se mu v obupu odkrito ponujajo. Najbrž to zanj ni izziv. Dvakrat so jo privedli, se z njo pogo­ vorili in jo lepo opozorili, naj tega ne počne, vse čisto zaman. Derva osamljena sprehajalka ne bi vznemirila, če ne bi v njej prepoznal moje prijateljice, tako pa je poslal dva moža, da sta jo privedla. Poskušal se je z njo pogovarjati, vprašal jo je po vzrokih njene želje po smrti, vendar je zlepa ni mogel pripraviti do pogovora. Zato je poskusil z grožnjami in ji je 38


Dževad Karahasan S A R A I N S E R A F I N A

pojasnil, da je aretirana, in jo vprašal, koga naj o tem obvesti. »Nikogar,« mu je odgovorila ženska. »Nikogar pod soncem ni­ mam, nikogar več. Pa tudi mene nima nihče, vsaj upam tako.« Tako se je Sara pojavila tudi v mojem prijateljstvu z Der­ vom in med seboj povezala dva človeka, dve prijateljstvi in dve izkušnji, za kateri sem hvaležen svoji usodi. Pojavila se je, žalost moja, prepozno, tistega dne, ko nam je bilo sojeno, da bomo ostali brez nje.

39


Vsebina

1

Barva bronastih senc

2

Sari naproti

41

3

Zgodba o vratih

71

4

PoroÄ?ilo o prizadevanjih

101

5

Serafinin prihod

119

6

Sarina vrnitev

145

7 Epilog

5

167


Zbirka Vilenica

Dževad Karahasan

Sara in serafina Prva izdaja Prevedla Jana Unuk Uredil Andrej Blatnik Oblikovala in tehniËno uredila Mojca Kumar Dariš Izdala Cankarjeva založba − Založništvo d. o. o. Ljubljana, 2011 Direktor založbe Bojan Švigelj Tisk Korotan ∑ Ljubljana, d. o. o. Naklada 600 izvodov Izšlo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

172


Sara in Serafina