Page 1


To knjigo posveÄ?am Jacku Armstrongu, zato ker je eden od dobrih fantov.


6

HARLAN COBEN

zahvale Pri tej knjigi so mi s svojim strokovnim znanjem pomaga­ li številni ljudje. To so: Mitchell F. Reiter, vodja oddelka za spinalno kirurgijo na Univerzi za medicino in zobozdrav­ stvo v New Jerseyju (aka 'Cuz'); David A. Gold, doktor me­ dicine; Christopher J. Christie, državni tožilec v zvezni dr­ žavi New Jersey; načelnik policijske postaje v Ridgewoodu Keith Killion; Steven Miller, vodja oddelka za urgentno pe­ diatrijo pri Prezbiterijanski otroški bolnišnici v New Yorku; John Elias; Anthony Dellapelle (resnični Anthony Della­ pelle); Jennifer van Dam; Linda Fairstein in Craig Coben (aka 'Bro'). Kot vedno velja naslednje – če so v knjigi na­ pake, strokovne ali katere druge, so zanje izključno krivi ti ljudje. Človek se utrudi, če je vedno za vse sam kriv. Hvaležen sem tudi Carole Baron, Mitchu Hoffmanu, Lisi Johnson in vsem preostalim pri založbi Dutton and Penguin Group iz zda; Jonu Woodsu, Malcolmu Edward­ su, Susan Lamb, Juliet Ewers, Nicky Jeanes, Emmi Noble in preostalim pri Orionu. Rad bi se zahvalil tudi Aaronu Priestu, Lisi Erbach Vance, Bryantu in Hillu, ker so mi po­ magali prestati najhujše, ter Miku in Taylorju, ker sta mi pomagala prebroditi drugo krizo. In seveda Maggie Grif­ fin. Osebe v tej knjigi mogoče nosijo ista imena kot ljudje, ki jih poznam, toda dejansko so popolnoma izmišljene. De­ jansko je cel roman izključno plod moje domišljije. To po­ meni, da sem si vse izmislil sam.


SAMO EN POGLED

Zahvalil bi se rad tudi Charlotte Coben za Emmine pe­ smice. Vse pravice pridrŞane, kot pravijo v stroki.

7


Srček, zaupaj mi svoj najlepši spomin, toda naj ne bo podoben zbledelemu črnilu. Kitajski pregovor, prirejen za besedilo pesmi »Zbledelo črnilo« skupine Jimmy x Band (Pesem je napisal James Xavier Farmington. Vse pravice pridržane.)


SAMO EN POGLED

Scott Duncan je sedel nasproti morilcu. V sivi sobi brez oken je bilo neudobno in čudno tiho, kot da bi ravnokar začeli vrteti pesem, na katero nihče ne zna prav dobro plesati. Scott je morilcu, oblečenemu v zapor­ niškega pajaca oranžne barve, zadržano prikimal, vendar je ta samo strmel vanj. Nato je Scott prekrižal roke in jih položil na kovinsko mizo. Tudi morilec, v njegovi kartoteki je sicer pisalo, da mu je ime Monte Scanlon, toda nihče ni verjel, da mu je res tako ime, bi to lahko storil, če ne bi imel na rokah nataknjenih lisic. Scott se je ponovno vprašal, kaj sploh počne tukaj. Scottova naloga je bila preganjati skorumpirane politi­ ke, kar je bila v zvezni državi New Jersey še kako živahna dejavnost. Toda pred tremi urami je Monte Scanlon, ki bi

11


12

HARLAN COBEN

tudi v skladu z najohlapnejšimi standardi še vedno veljal za množičnega morilca, končno prekinil svoj molk in vse pre­ senetil z na moč nenavadno zahtevo. In ta zahteva je bila? Srečanje na štiri oči s pomočnikom zveznega tožilca. Ta zahteva je bila neobičajna iz številnih razlogov, pose­ bej pa sta izstopala dva. Prvič, morilec se nikoli ne bi smel znajti v položaju, da bi lahko postavljal zahteve; in drugič, Scott še nikoli ni srečal Monteja Scanlona niti ni slišal zanj. Molk je prekinil Scott. »Prosili ste za srečanje z me­ noj.« »Da.« Scott je prikimal in čakal, da bi izvedel še kaj več. Pa ni dočakal. »Kako vam torej lahko pomagam?« Monte Scanlon se pogledu njegovih oči ni umaknil. »Ali veste, zakaj sem tukaj?« Scott se je s pogledom ozrl po sobi. Razen njiju s Scanlo­ nom so bili v sobi prisotni še štirje ljudje. Prva je bila Linda Morgan, zvezna tožilka, ki se je naslanjala na zadnjo steno in poskušala delovati tako lahkotno kot Frank Sinatra, ko se naslanja ob drog cestne svetilke. Nadalje sta za zaporni­ kom stala dva mišičasta agenta, ki sta si bila zelo podobna. Oba sta imela tako mišičaste nadlahti, da so spominjale na drevesno deblo, in tako zajeten prsni koš, da je spominjal na staro omaro. Scott je oba domišljava agenta že srečal in videl, kako sta se vedno tako zbrano kot dva inštruktorja za jogo pripravljala na svojo nalogo. A tudi onadva sta bila danes v družbi tega zapornika, čeprav je bil dobro okovan


SAMO EN POGLED

in priklenjen, razdražena. Četrti je bil Scanlonov odvetnik, ki je smrdel po ceneni kolonjski vodici. Vse oči so zrle v Scotta. »Ker ste ubijali,« je odgovoril Scott. »Kot sem slišal, ste ubili veliko ljudi.« »Bil sem to, čemur običajno pravijo profesionalni mori­ lec,« Scanlon je obmolknil, »oziroma najeti morilec.« »Vendar je šlo za primere, kjer nisem sodeloval.« »Res je.« Scottov delovni dan se je tistega dne začel čisto normal­ no. Sestavljal je sodni poziv za direktorja nekega podjetja, ki se je nelegalno znebil odpadkov in zato podkupil župana nekega manjšega mesta. Rutinska zadeva. In zelo običajna za New Jersey, državo vrtov. Kdaj že je bilo to? Uro, uro in pol nazaj? Zdaj je sedel za mizo nasproti moškemu, ki je po grobi oceni Linde Morgan umoril sto ljudi. »Zakaj ste torej prosili, da pridem?« Scanlon je bil videti kot starajoč se žigolo, ki je mogoče daleč nazaj v petdesetih letih kdaj spremljal katero od ses­ ter Gabor. Bil je nizke rasti in tudi precej izsušen. Njegovi siveči lasje so bili počesani nazaj, zobe je imel zaradi ciga­ ret rumenkaste, kožo pa zaradi pretiranega izpostavljanja opoldanskemu soncu in brezštevilnih prečutih noči v noč­ nih klubih usnjato. Nihče v sobi ni poznal njegovega pra­ vega imena. Ko so ga aretirali, je v njegovem potnem listu pisalo, da mu je ime Monte Scanlon, da ima argentinsko dr­ žavljanstvo in da je star enainpetdeset let. Starost bi sicer utegnila biti prava, to pa je bilo tudi vse. V banki podatkov

13


14

HARLAN COBEN

pri fbi njegovih prstnih odtisov niso našli. Tudi posnetki njegovega obraza niso obrodili nobenih sadov. »Z vami bi se rad pogovoril na štiri oči.« »Rekel sem vam že, da vaš primer ni moj,« je ponovil Scott. »Vaš primer so dodelili zvezni tožilki.« »Moje besede nimajo z njo nikakršne zveze.« »A z menoj jo pa imajo?« Scanlon se je nagnil naprej. »Kar vam nameravam pove­ dati,« je rekel, »bo spremenilo vaše celotno življenje.« Del njega si je zaželel, da bi Scanlonu požugal s prstom pred nosom in rekel: »O, o, o.« Bil je že navajen na razmiš­ ljanje zločincev, na njihove vijugaste manevre, na željo po premoči, na iskanje izhoda in na njihov pretirani občutek lastne pomembnosti. Linda Morgan se je, kot bi začutila njegove misli, svareče ozrla vanj. Že prej mu je v pogovo­ ru razkrila, da je Monte več kot trideset let delal za števil­ ne mafijske družine. Agencija za boj proti organiziranemu kriminalu si je njegovega sodelovanja želela tako goreče, kot žejni v puščavi hrepeni po vodi. Vendar pa je vse od ta­ krat, ko so ga zajeli, Scanlon sodelovanje zavračal. Do tega jutra. In zdaj je bil Scott tu. »Vaša šefinja,« je rekel Scanlon in z brado pomignil proti Lindi Morgan, »upa, da bom pristal na sodelovanje.« »V vsakem primeru boste nazadnje končali na električ­ nem stolu,« je pripomnila Morganova in se še vedno trudila dajati videz, kot da ji ne bi bilo mar. »Nič od tega, kar boste rekli ali naredili, tega dejstva ne bo spremenilo.«


SAMO EN POGLED

Scanlon se je nasmehnil. »Prosim. Mnogo bolj kot jaz smrti se vi bojite tega, da bi ostali brez mojih skrivnosti.« »Prav imate. Še en silak, ki se ne boji smrti.« Zdaj se ni več naslanjala na zid. »Veste kaj, Monte? Ravno korenjaki so običajno tisti, ki se podelajo v hlače, ko jih privežemo na električni stol.« Scott se je ponovno komaj premagal, da ne bi požugal s prstom, a tokrat pred nosom svoje šefinje. Scanlon se je še naprej smehljal. Njegove oči se niso niti za trenutek od­ maknile od Scottovih. Scottu ni bilo všeč tisto, kar je v njih videl. Seveda so bile Scanlonove oči takšne, kot bi človek pričakoval – črne, žareče in krute. Toda, in to si je morda Scott le domišljal, mogoče se je v njih zrcalilo še nekaj dru­ gega. Nekaj, kar je presegalo običajno praznino. Občutek je imel, kot bi ga te oči za nekaj prosile. Sploh ni mogel odvrniti pogleda od njih. In mogoče je v njih zaznal tudi obžalovanje. Celo kesanje. Pogled je dvignil navzgor k Lindi in ji v znak privolitve prikimal. V odgovor se je namrščila, toda Scanlon je vedel, da je naskrivaj vesela njegove privolitve. Z roko se je dotak­ nila ramena enega od mišičastih čuvarjev in jima namigni­ la, naj odideta. Dvigajoč se s sedeža, je tokrat prvič sprego­ voril Scanlonov odvetnik. »Vse, kar bo rekel, je zaupnega značaja.« »Ostanite v njihovi bližini,« je Scanlon ukazal svojemu odvetniku. »Pazite, da najinemu pogovoru ne bodo prisluš­ kovali.«

15


16

HARLAN COBEN

Odvetnik je pograbil aktovko in sledil Lindi Morgan do vrat. Kmalu sta Scott in Scanlon ostala sama. Samo v fil­ mih so morilci vsemogočni, v resničnem življenju niso. V resničnem življenju jim sredi strogo varovanega zapora ni­ koli ne snamejo lisic. Scott je vedel, da bodo za ogledalom, skozi katero onadva ne bosta videla nič, vsi, ki so ravnokar odšli iz sobe. Mikrofon bo v skladu s Scanlonovimi navodili izključen. Toda pogovor bodo vsi gledali. Scott je skomignil, češ da bi s tem že rad opravil. »Nisem tisti, komur pravite tipični profesionalni mori­ lec.« »Uh-huh.« »Imam pravila.« Scott je čakal. »Na primer, prvo pravilo je to, da ubijam samo moške.« »Vau,« je odvrnil Scott. »Kako plemenito.« Scanlon je sarkazem prezrl. »To je moje prvo pravilo. Ubijam samo moške, žensk ne.« »Prav. Povejte mi, ali ima drugo pravilo kaj opraviti s tem, da odidete v posteljo šele na tretjem zmenku?« »Res menite, da sem pošast?« Scott je skomignil, češ da je odgovor očiten. »Ne spoštujete mojih pravil?« »Kakšnih pravil? Vi ubijate ljudi. Teh tako imenovanih pravil ste se domislili samo zato, ker potrebujete iluzijo, da ste človeško bitje.« Scanlon je nekaj trenutkov razmišljal o tej možnosti. »Mogoče,« je slednjič izustil, »toda tisti, ki sem jih ubil, so


SAMO EN POGLED

bili izmečki. Najeli so me izmečki, da bi ubil izmečke. Sem zgolj orožje.« »Orožje?« je ponovil Scott. »Da.« »Orožju ni mar, koga bo pokončalo, Monte. Bodisi moš­ ke ali ženske, stare mame ali majhne otroke. Orožje ne poz­ na razlik.« Scanlon se je nasmehnil. »Touché.« Scott je podrgnil dlani ob hlačnice. »Verjetno me niste poklicali zato, da bi mi predavali iz etike. Kaj želite?« »Vi ste ločeni, kajne, Scott?« Tišina. »Otrok nimate. Z ženo sta se prijateljsko razšla in sta še vedno prijatelja.« »Kaj želite?« »Želim vam razložiti.« »Razložiti kaj?« Scanlon je povesil pogled, toda samo za trenutek. »Raz­ ložiti, kaj sem vam storil.« »Toda jaz vas niti poznam ne.« »Toda jaz poznam vas. Že dolgo časa.« Zavladala je tišina. Scott je s pogledom ošinil ogledalo. Linda Morgan si verjetno zadaj za njim razbija glavo, kaj za vraga se pogovarjata. Obupano si je želela izvedeti informa­ cije. Vprašal se je, ali je soba ozvočena. Verjetno. V vsakem primeru se bo obrestovalo, če bo še naprej poslušal Scanlona. »Ime vam je Scott Duncan. Stari ste devetintrideset let. Diplomirali ste na pravni fakulteti Columbia. Če bi imeli

17


18

HARLAN COBEN

zasebno prakso, bi lahko zaslužili veliko več, toda to delo bi vas dolgočasilo. V pisarni zveznega tožilca ste zaposle­ ni šest mesecev. Vaša mati in oče sta se lansko leto pre­ selila v Miami. Imeli ste sestro, toda umrla je že kot štu­ dentka.« Scott se je nemirno presedel, Scanlon je preučeval nje­ gov izraz na obrazu. »Bo to vse?« »Ali veste, kako je potekalo moje delo?« Scanlon je spremenil temo, toda Scott je samo čakal, kdaj bo sledil udarec. Slutil je, da ga Scanlon vodi za nos zato, da bi ga vrgel iz ravnovesja, ali pa je imel v mislih neki drug cilj, toda Scott mu niti slučajno ni nameraval nase­ sti. Nič, kar je razkril o Scottovi družini, ni bilo osupljivo. Do teh informacij bi se lahko vsakdo dokopal s samo nekaj udarci na tipkovnico ali z nekaj telefonskimi klici. »Zakaj mi tega kar sami ne bi povedali?« ga je vprašal Scott. »Predstavljajte si,« je začel Scanlon, »da želite nekoga vi­ deti mrtvega.« »ok.« »Najprej bi stopili v stik s prijateljem, ki ima prijatelja, ki pozna nekoga, ki bi lahko stopil v stik z menoj.« »Toda poznal bi vas samo zadnji člen v verigi?« »Nekaj takega. Imel sem samo enega posrednika, toda celo pri njem sem bil previden. Nikoli se nisva osebno spoz­ nala. Namesto imen sva uporabljala psevdonima. Plačilo je bilo vedno nakazano na račun v tujini. Za vsako, recimo


SAMO EN POGLED

temu, transakcijo, sem odprl nov račun in ga zaprl takoj, ko je bilo transakcije konec. Mi še vedno sledite?« »Saj ni tako zapleteno,« je odvrnil Scott. »Ne, domnevam, da res ne. Toda poglejte, danes vsi ko­ municiramo prek elektronske pošte. Pod izmišljenim ime­ nom sem odprl račun na hotmailu ali yahooju ali pa nekje drugje. Nihče me ni mogel izslediti. Toda četudi bi ugoto­ vili, kdo je pošto poslal, kam bi sled peljala? Sporočila sem vedno pošiljal iz knjižnice ali kakega drugega javnega pro­ stora. Upošteval sem vse varnostne ukrepe.« Scott je nameraval omeniti, da so ravno ti varnostni ukrepi nazadnje njegovo rit privedli v zapor, toda odločil se je molčati. »Kaj ima to opraviti z menoj?« »Kmalu bova prišla do tega.« Zdaj se je Scanlon raz­ vnel. »V starih časih – ko omenim stare čase, imam v mislih osem ali deset let nazaj – sem večino dela opravil po telefo­ nu. Imena nikoli nisem videl napisanega. Povedal mi ga je človek na drugi strani žice.« Scanlon je obmolknil in se prepričal, ali mu Scott še ve­ dno pozorno sledi. Njegov glas je zdaj postal čustven, ni več samo našteval dejstev. »To je bistvo, Scott. Zgodilo se je po telefonu. Ime sem slišal samo po telefonu, nisem ga videl.« V pričakovanju se je zazrl vanj. Scottu se niti sanjalo ni, kaj mu želi povedati, zato je samo izustil: »Uh.« »Ali razumete, zakaj sem poudaril, da se je zgodilo po telefonu?« »Ne.«

19


20

HARLAN COBEN

»Ker sem kljub svojim pravilom to napako lahko naredil samo zato, ker se je zgodilo po telefonu.« Scott je za trenutek razmišljal o teh besedah. »Še vedno ne razumem.« »Nikoli ne ubijam žensk. To je bilo moje pravilo številka ena.« »Ste že omenili.« »Torej, če bi si želeli umoriti nekoga po imenu Billy Smith, bi predvideval, da gre za moškega. Saj veste, menil bi, da se ime konča z y. Nikoli ne bi pomislil, da bi lahko šlo za žen­ sko. Z ie na koncu. Razumete zdaj?« Zdaj je videl, da je Scott odrevenel. Ni se več smehljal. Scanlon ga je zelo nežno vprašal: »Prej sva govorila o vaši sestri, kajne, Scott?« Scott ni odgovoril. »Njeno ime je bilo Geri, kajne? Imam prav?« Tišina. »Zdaj razumete, v katerem grmu tiči zajec, kajne? Geri je eno takšnih imen. Če bi ga slišali po telefonu, bi predvi­ devali, da se začne s črko j in konča z y. Pred petnajstimi leti sem torej prejel ta telefonski klic. Od tistega posrednika, ki sem vam ga omenil …« Scott je prikimal. »Dal mi je naslov. Rekel mi je, kdaj natančno bo 'Jerry',« z rokami je v zraku naredil narekovaje, »doma.« Scottu se je zdelo, kot bi njegov odgovor prihajal od ne­ kje daleč: »Policija je menila, da je šlo za nesrečo.« »Če veš, kaj delaš, je vedno tako.«


SAMO EN POGLED

»Ne verjamem vam.« Toda Scott je ponovno pogledal v tiste oči in začutil, kako se je njegov svet zamajal. Začel se je spominjati dolgo pozabljenih podob. Kako nalezljiv je bil njen smeh, kako so ji naramnice vedno padale z ramen in kako mu je vedno pokazala jezik, ko se ni strinjala z njim. Spomnil se je nje­ nega prvega pravega fanta, nekega bedaka po imenu Brad, in kako potem dolgo ni odšla na noben zmenek. Spomnil se je njene kandidature za študentski svet in govora, ki ga je imela ob tej priložnosti. In tudi njene rock skupine in kako grozni so bili. Ter pisma, v katerem so jo s kolidža obvestili, da je sprejeta. Scott je na široko razprl oči. »Stara je bila samo enain­ dvajset let.« Z druge strani ni bilo nobenega odziva. »Zakaj?« »Nikoli se ne poglobim v zakaj, Scott. Sem samo najeta roka …« »Ne, ne to.« Ozrl se je vanj. »Zakaj mi zdaj pripovedujete te stvari?« Scanlon je preučeval svoj odsev v zrcalu. Zelo tiho mu je odgovoril: »Mogoče pa ste imeli prav.« »Kaj sem imel prav?« »Kar ste prej omenili.« Obrnil se je proti Scottu. »Mogo­ če po vsem tem, kar sem rekel in naredil, res potrebujem iluzijo, da sem človeško bitje.«

21


tri mesece pozneje V življenju so vzponi in padci. So obdobja, ko bi najraje samo jokal in imaš občutek, kot da ti je nekdo z nožem za­ dal globoke rane. Še v tem trenutku ima življenje eno obli­ ko, že v naslednjem pa neko drugo. Kot bi ti nekdo zarezal v črevesje in izpraznil njegovo vsebino. In potem so obdob­ ja, ko se tvoje življenje enostavno razpleta. Kot bi nekdo potegnil za ohlapno vrvico in bi se šiv začel parati. Spre­ memba je na začetku počasna in skoraj neopazna. Grace Lawson se je življenje začelo razpletati v Fotomatu.­ Že je nameravala stopiti v trgovino, ko je zaslišala neki znan glas. »Zakaj si ne kupite digitalne kamere, Grace?« Obrnila se je. »Tehnične zadeve mi ne gredo dobro od rok.«


SAMO EN POGLED

»Oh, dajte no. Digitalna tehnologija je zelo enostavna.« Dvignila je roko in res tlesknila, ker je želela ponazoriti, kako hitre in enostavne so te stvari. »In digitalne kamere so mno­ go bolj pripravne kot konvencionalne. Če ti kdaj kak pos­ netek ni všeč, ga enostavno uničiš, tako kot lahko to narediš z računalniško datoteko. Za božič je Barry posnel zelo veli­ ko fotografij otrok, vendar jih je večino moral uničiti, ker je Blake bodisi v napačnem trenutku pomežiknila ali pa je Kyle gledal v napačno smer. No, ampak kot je Barry rekel, če jih posnameš toliko, se ti mora vsaj ena posrečiti. Imam prav?« Grace je prikimala. Zaman se je poskušala spomniti nje­ nega imena. Njena hči, Blake, kajne, je bila v istem razredu kot Gracin sin. Ali pa sta bila mogoče skupaj lansko leto v vrtcu. Tem stvarem je težko slediti. Grace se je še naprej silila smehljati. Njena sogovornica je bila prijetna, toda v ničemer ni odstopala od drugih. Grace se je ponovno vpra­ šala, ali se je tudi ona tako popolno zlila z okoljem in kaj se je zgodilo z njeno nekoč tako cenjeno individualnostjo. Ta misel ni bila prijetna. Ženska ji je še naprej razlagala o čudežih digitalne dobe. Grace so lica že začela boleti. Upajoč, da bo ženska dojela namig, je s pogledom ošinila svojo zapestno uro. Do tre­ tje ure je manjkalo še petnajst minut, zato mora pohiteti v šolo po Maxa. Emma je imela skupinski trening plavanja, vendar je bila danes za prevoz deklic na trening zadolžena neka druga mama. »Nekega dne se moramo vsi skupaj dobiti,« se je poslo­ vila njena znanka, ko ji je že začelo primanjkovati snovi za

23


24

HARLAN COBEN

pogovor. »Skupaj z Jackom in Barryjem. Mislim, da bi se lepo razumela.« »Zagotovo.« Grace je izkoristila premor in se z zamahom roke pos­ lovila. Odprla je vrata in vstopila v trgovino. Ko so se ste­ klena vrata s treskom zaprla, je zacingljal majhen zvonček. Najprej ji je v nosnice planil vonj po kemikalijah, podoben lepilu. Pomislila je, kakšne so lahko posledice za človeka, če dlje časa dela v takšnem okolju, in prišla je do sklepa, da so že kratkoročni učinki dovolj nadležni. Mladenič, ki je delal za pultom, izraz delal je bil v tem primeru preveč velikodušen, je imel pod brado bel puhec. Lase si je pobarval z barvo, ki bi prestrašila celo izdelovalca barv, v ušesih pa je imel zelo veliko uhanov. Okrog vratu so mu visele slušalke. Glasba, ki je donela iz njih, je bila tako glasna, da si je Grace skoraj morala pokriti ušesa. Imel je tudi veliko tetovaž. Ena od njih je bila stone, druga kill­ joy (kdor kvari zabavo in razpoloženje). Pomislila je, da je tretja verjetno slacker (lenuh). »Oprostite?« Ni dvignil pogleda. »Oprostite?« je ponovila malce glasneje. Še vedno nič. »Hej, stari, kaj je novega?« To je pritegnilo njegovo pozornost. Zagodrnjal je in pri­ prl oči, kot bi ga njeno prekinjanje užalilo. Odstranil je slu­ šalke in ji nevljudno rekel: »Odrezek.« »Oprostite?«


SAMO EN POGLED

»Odrezek.« Ah. Grace mu je dala potrdilo. Beli Puhec jo je potem vprašal, kako ji je ime. To jo je spomnilo na telefonske sto­ ritve, ko te najprej prosijo, da odtipkaš svojo domačo tele­ fonsko številko, ko pa se na drugi strani nekdo oglasi, te spet vprašajo za to isto telefonsko številko. Kot da bi šlo prvič samo za vajo. Beli Puhec – Grace se je dejansko že začela ogrevati za ta vzdevek – je brskal po kupu kuvert z razvitimi fotografija­ mi, dokler slednjič ni našel njenih. Izvlekel jih je in ji pove­ dal ceno. Znesek je bil pretirano visok. Dala mu je kupon za popust, ki ga je po dolgem brskanju, ki je spominjalo na is­ kanje rokopisov ob Mrtvem morju, končno izvlekla iz svoje torbice. Cena je padla na znosno raven. Dal ji je kuverto. Grace se je zahvalila, toda on si je že nataknil slušalke. V slovo mu je pomahala in rekla: »Nisem prišla zaradi fotografij, ampak zaradi iskrivega pogovora.« Beli Puhec je zazeval in vzel v roke zadnjo številko revije Moderni lak. Stopila je na pločnik. Jesen je dokončno spodrinila pole­ tje. Listje sicer še ni začelo rumeneti, toda v zraku je že pla­ val vonj po jabolčnem moštu. Tudi izložbe so že bile okraše­ ne za noč čarovnic. Emma, njena hči, ki je letos obiskovala tretji razred, je Jacka prepričala, naj ji kupi dva metra in pol visoko lutko Homerja Simpsona v obliki Frankensteina. Morala si je priznati, da je videti čudovito. Njenima otroko­ ma so bili Simpsonovi všeč, kar je mogoče pomenilo, da sta ju kljub vsem morebitnim napakam le vzgajala pravilno.

25

Samo en pogled  

Kako daleč bi šli in kaj vse bi storili, da zaščitite svojo družino? Ko gospodinja Grace Lawson prinese domov nove družinske fotografije iz...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you