Page 1


PRedGovoR Pogovor z nečim nevidnim, abstraktnim, radikalno tujim božjim naj bi bila bolj zadeva razmišljajočih teologov. Večina ljudi pa za svoje verovanje potrebuje kaj bolj oprijemljivega, pa naj bo to relikvija, podobica, žrtvenik, sveta votlina, oltar, svetišče ali božji hram. Pri tem tudi prepoved slik v marsikateri veroizpovedi ni mogla ničesar spremeniti, kar dokazuje tudi intenzivno romarstvo v islamu. Vsakega muslimana vleče v Meko, kjer se je začelo prerokovo oznanjevanje. Še več: obvezno je, da vsaj enkrat v življenju usmeri korak v sveto mesto in da moli obrnjen v njegovo smer. Tako stroga navodila so v drugih verstvih bolj redka, zato pa vsa poznajo posvečene kraje, katerih obisk prinaša zasluge ali pa odrešitev. Tam se ljudje počutijo še posebej blizu bogu in upajo, da se bo njihova vera okrepila oziroma da jim bo bog pomagal v stiski.

Število takšnih krajev, primernih za čaščenje in meditacijo, bi bilo komaj mogoče ugotoviti že za eno samo verstvo. Če pa mislimo na ves svet, lahko mirno zatrdimo, da se jih ne da prešteti. Tudi ta slikovni atlas ne more opisati vseh. Očitek, da smo izpustili kaj bistvenega, je treba torej vzeti v zakup; tisti romarski kraji in svetišča, ki so na koncu prišli v poštev, pa so dokaj izčrpno opisani v besedi in sliki. Tako se je navidezna šibkost prelevila v veliko prednost: šele od blizu videna velika dela sakralne umetnosti dobijo veljavo in je mogoče vsaj malo začutiti to, kar je navdihovalo graditelje, kamnoseke, kiparje in slikarje. Ni je reči, v katero bi ljudje vtaknili toliko umetniške in pesniške energije, kot ravno v spomenike, ki so jih postavili svojemu verovanju.

Predstavili smo jih po velikih civilizacijskih krogih, začenši s prazgodovinskimi postavitvami velikih kamnov. Za njimi pridejo pričevanja iz starega Egipta, Mezopotamije in grško-rimske antike. Šele zatem se predstavitev posveti današnjim svetovnim veram, pri čemer sta Jutrovo in zahodni svet v kronološkem zaporedju prizorišči za razmah judovstva ter njegovih mlajših bratov, krščanstva in islama. Takoj nato pa se pogled usmeri na Srednji in Daljni vzhod, domovino hinduizma in budizma. Krog se sklene s staroameriškimi civilizacijami, ko se spet poglobimo v preteklost, katere verski spomeniki nas prevzamejo že zaradi časovne oddaljenosti.


vseBina Prazgodovina in starejša zgodovina

8

Pregledni zemljevid Prazgodovinski megaliti

10 12

Egipt in stari Orient

20

Pregledni zemljevid

22

Staroegipčansko božje kraljestvo

24

Svet bogov v Mezopotamiji

46

Klasična antika

54

Pregledni zemljevid

56

Grški panteon

58

Rimski svet bogov

78

Judovstvo

88

Pregledni zemljevid

90

Judovski monoteistični nauk

92

Krščanstvo

108

Pregledni zemljevid

110

Sveta dežela in Mala Azija

112

Južna Evropa

124

Zahodna Evropa

140

Srednja Evropa

166

Vzhodna Evropa in čezmorske dežele

178


Islam

188

Pregledni zemljevid

190

Med Meko in Marokom

192

Ĺ iitski severovzhod

214

Hinduizem

228

Pregledni zemljevid

230

MnogoboĹĄtvo na podcelini

232

Budizem

256

Pregledni zemljevid

258

Osvoboditev iz kroga ponovnih rojstev

260

StaroameriĹĄke civilizacije

286

Pregledni zemljevid

288

Naravne religije Novega sveta

290

Kazalo

302

Fotografije

304


Prazgodovina in starejša zgodovina Verovanje v božjo moč je neločljivo povezano z obstojem človeka. Prve oblike verskega izražanja so dokazljive že vsaj od kamene dobe, okoli 120.000 let pred našim štetjem. Prepuščen na milost in nemilost naravnim močem je človek iskal zaščito pri višji sili. A tudi onstranstvo je bilo treba doumeti.


PRAZGODOVINA

IN

STAREJŠA

ZGODOVINA

|

Pregled


Predzgodovina in starejša zgodovina


PRAZGODOVINA

IN

STAREJŠA

ZGODOVINA

|

Prazgodovinski megaliti

Prazgodovinski megaliti Komplekse megalitov, ki so nastali tudi iz več ton težkih kamnitih blokov že pred 6000 leti, zaradi njihove monumentalnosti občudujemo še danes. So značilni predvsem za evropsko mlajšo kameno dobo, po njih pa je dobila ime tudi celotna kultura: megalitska kultura.

Hagar Qim Ta kompleks templjev na jugu Malte je nastal med 3600 in 2400 pr. n. št. Megaliti so bili prekriti, ometani in pobarvani z okro.

12

Nemočni prazgodovinski človek, neprenehoma izpostavljen pretežno grozečim naravnim silam, ki jih ni znal razložiti, je verjel, da gre v glavnem za delo duhov in bogov. Kazali so se kot ozvezdja, obljudene vode in gozdovi, rastline in živali, svoja (ne)dela so zganjali pod zemljo in na vrhovih gora, skrivali so se v sapicah in oblakih, bili so dobri in zli, blagoslavljali so ali priklicali prekletstvo, podarjali zdravje ali pa kaznovali z boleznimi in drugimi usodnimi udarci. Zato so v prazgodovini zelo spoštovali ljudi, ki so se spoznali na te sile in ki so lahko dokazali, da imajo tesne stike z nadnaravnim in da lahko na to celo vplivajo. Veljali so za posvečene, znali naj bi ločiti zle duhove od dobronamernih ter bogove s pomočjo darov udobrovoljiti. Izvajali so magične rituale, najraje na posvečenih krajih: jezne, kaznujoče demone je bilo treba pregnati, izgnati ali vsaj pomiriti, koristne sile pa zaklinjati. Obenem so obvladovali znanje o zdravilstvu in so imeli monopol pri obravnavi bolnikov. Zelo verjetno se je že kmalu iz tega razvil 'poklic'


šamana, svečenika ali vrača, ki je utelešal najvišjo sakralno in neredko tudi politično avtoriteto. Svoje okultno znanje je predajal dedičem, tako da so v oblastni strukturi plemen nastajale dinastije. Najstarejši umetniški izraz prazgodovinskega verovanja so npr. skoraj 20.000 let stare stenske slike v jami Lascaux v francoskem departmaju Dordogne in v jami Altamira v španski Kantabriji. Svečeniškim umetnikom je šlo še posebej za urok, ki naj bi zagotovil čim bogatejši ulov. Nekateri človeški liki plešejo ali pa so okinčani. Zelo verjetno upodabljajo vrače, ki so imeli moč in sredstva, da so lahko jame kot kultni prostor tako bogato opremili. In še več teh virov je bilo treba imeti za ustvaritev bistveno mlajših kompleksov z megaliti, tistih svetišč torej, ki so se po Jama Altamira V jami pri kantabrijskem mestecu Santillana del Mar je več kot sto predzgodovinskih slik, na katerih so upodobljene živali.

Jama Lascaux Svetovno znane stenske poslikave v bližini Montignaca v francoskem departmaju Dordogne so nastali med 17.000 in 15.000 pr. n. št.

«

13


P R A Z G O D OV I N A I N S TA R EJ Š A Z G O D OV I N A

zaslugi monumentalnosti ohranili kot zgodnje priče globoke vernosti. Z njimi začenjamo potovanje k romarskim krajem sveta.

|

Fenomen iz mlajše kamene dobe

Menhir pri Saint-Uzecu Ta šestmetrski megalit v Bretanji

Fenomen iz mlajše kamene dobe

so 'pokristjanili' – opremili

Pri megalitni kulturi (grško megás, velik, in lithos, kamen) ni šlo za enotno gibanje niti v kronološkem niti v geografskem smislu, saj so ti mogočni spomeniki nastajali v obdobju dveh do treh tisočletij, poleg tega pa jih je komaj mogoče dokazano povezati. Skupna jim je samo doba nastanka, mlajša kamena doba, in nagnjenje k mogočnosti in trajnosti: graditelji so hoteli zase košček večnosti in moči višjih sil, ki so jih poveličevali s kamni. Njihovo prizadevanje se zdi v duhu časa, vendar najdemo megalitske komplekse povsod po zemeljski krogli. V ožjem smislu pa se izraz megalitska kultura seveda nanaša na komplekse v Evropi.

s krščanskimi simboli – l. 1674.

»

Menhirji Menhirji (bretonski izraz za dolge kamne), kakor še pravimo megalitom, lahko tehtajo tudi čez sto ton. Posamič ali v skupinah stojijo na 50.000 krajih zahodnega sveta. Vsi so povezani z rituali čaščenja bogov, predvsem pa z različnimi kulti mrtvih. Se pa – odvisno od časa nastanka in posamezne regije – v

Še posebej markantne primere lahko vidimo na Malti, na Iberskem polotoku, v Bretanji, na Britanskem otočju, v Nemčiji in Skandinaviji. Veliko megalitov je skozi čas tudi izginilo: uporabljali so jih kot 'kamnolome', uničevali so jih iz verskih razlogov ali pa so bili ljudem preprosto napoti.

nekaterih elementih zelo razlikujejo po obdelavi in razporeditvi. Veliko kompleksov je prej prekrivala zemlja, še posebej če je šlo za grobove. Tisti pa, ki so služili kot templji, pa so bili videti podobno kot danes. Nekateri so morda imeli tudi lesene gradbene dele, opremo in obloge ter okraske, kar vse je uničil zob časa.

14

Da se jih je kljub temu ohranilo tako veliko, lahko pripišemo dejstvu, da jih je bilo odstraniti vsaj tako težko kot prej postaviti. Znanstveniki še danes razglabljajo, kako je arhitektom prazgodovine uspelo te večtonske kamne prevažati in postavljati. Čeprav ne poznamo odgovora, se ne moremo izogniti neznanskemu občudovanju dosežkov prazgodovinskega graditelja. Ta osuplost je v zgodovini porajala nasprotnike teh nenavadnih svetišč, od časa do časa pa vseeno povzročila, da so jim drugi kulti, npr. germanski in keltski, spremenili pomen. Pri nekaterih je šlo celo za 'pokristjanjevanje', npr. pri menhirju


Tarxien Neolitski tempelj (3800–2600 pr. n. št.) na Malti so uporabljali predvsem za žrtvovanje živali.

pri St. Uzecu v Bretanji. In celo sodobni človek, ki je zase prepričan, da je razsvetljen, na sprehodu med spomeniki kamnitega čaščenja čuti nenavaden nadih večnosti. V nadaljevanju si oglejmo nekaj primerov iz Evrope, začenši na jugu stare celine.

Megalitski kultni kompleksi Na sredozemskem otoku Malta stoji okoli 30 megalitnih svetišč. Nekatera med njimi niso služila samo v kultne namene, marveč tudi v astronomske, morda za določanje poletnega in zimskega solsticija. Med najbolj znanimi in obenem največji je kompleks na jugovzhodu otoka, v kraju Tarxien. Ženski kipi z bujnimi oblinami, nekateri visoki čez 2 m, dajejo slutiti, da so tod (kot še marsikod) častili boginjo rodnosti ali pramater. Kompleks sestoji iz več svetišč; starejša in manjša naj bi nastala ok. 4000 pr. n. št.,

Tarxien Apnenec, iz katerega je tempelj, so delno izklesali. Primerek na sliki je na ogled v arheološkem muzeju v La Valetti.

15


PRAZGODOVINA

IN

STAREJŠA

ZGODOVINA

|

Megalitski kultni kompleksi

Dolmen v jami Menga Podporni stebri v notranjosti nosijo strop jame v španskem mestu Antequeri. Grobnica naj bi nastala ok. l. 2500 pr. n. št.

Odkrili so jo šele l. 1964 z uporabo razstreliva. Grobna komora ima mnogokotni tloris; do nje se pride po dolgem hodniku. Skupni premer kompleksa je 50 m, leži pa pod ustrezno široko, 6 m visoko gomilo. Del kamnov so morali od daleč mukoma privaliti po drevesnih hlodih. Zanimivi so najdeni grobni pridatki, med njimi veliko konic puščic, različni biseri, amuleti, kamnite sekire in posodje za popotnico umrlim. večja in bolje ohranjena pa naj bi bila 1000 let mlajša. Megaliti so okrašeni z vzorci in podobami živali. Ovalni tloris kultnih prostorov morda ponazarja ciklično podobo sveta, ustrezno poteku leta in potovanju zvezd po nebesnem svodu. V Španiji je megalitskih gradenj veliko; samo na Majorki jih je 200. V večini primerov gre za megalitske grobnice, zato prevladujejo vrste dolmenov. Ta gradbeni izraz označuje, da so eno ali več plošč položili na pokonci štrleče kamne in dobili obliko mize ali jame. Še posebej je znan dolmen v jami Menga na severovzhodnem robu mesta Antequera, 45 km severno od Málage. Grobišče iz sredine 3. tisočletja pr. n. št. so uredili z 31 megaliti v skupni teži 1600 ton. T. i. galerijska grobnica leži na gričku. Tvori 25 m dolgo, 6,5 m široko in skoraj 3 m visoko podolgovato ovalno jamo, katere streho znotraj podpirajo trije samostojni masivni monoliti. Samo najmogočnejša krovna plošča v območju zadnje komore tehta 180 ton. Čisto v bližini so še tri druge mlajše in manjše megalitske gradnje. Še bolj zahodno, na Portugalskem, v okraju Évora v Alenteju naletimo na vsaj dvajset megalitskih kompleksov. Največji je Anta Grande do Zambujeiro blizu mesta Évora (z izrazom anta Portugalci označujejo kakih 5000 svojih megalitskih kompleksov). Danes ga občudovaje imenujejo 'katedrala iz kamene dobe'. Grobnica je medtem sicer že izgubila nekaj vodoravnih kritnih plošč in so jih nadomestili z valovito pločevino.

16

Ob vsej atlantski obali kar mrgoli megalitov, še posebej pa so omembe vredni primeri megalitske kulture v Bretanji; med njimi je najbolj opazen tisti v Carnacu, kopališkem kraju ob južni obali polotoka v Morbihanu na bretonski rivieri, in njegovi okolici. Več kot 3000 menhirjev, posamič ali kot dolmeni, je postavljenih v dolgih vrstah. Na zahodnem koncu vrst – teh je bilo prvotno za 8 km, danes pa jih je v več skupinah še vedno za več kot 3 km – štrlijo menhirji do 4 m visoko. Včasih zaključek tvori cromlech (valižansko krog iz kamnov), v katerem so se verniki domnevno zbirali za obrede. Množica carnaških menhirjev izvira z obalnega območja, zato jih ni bilo treba voziti daleč. Takšne velikanske kamne so uporabljali tudi za gradnjo grobnic in svetišč – gomila meri 125 m x 60 m, visoka pa je 10 m in je tako največji umetni grič v Franciji. Kristjani so pozneje na njem zgradili kapelico in tako poskušali pregnati poganski pomen kraja. V okolici Carnaca je še veliko drugih megalitskih kompleksov, ki so kot kamnite vrste nastali med l. 4500 in 2300 pr. n. št. Tu je prestoloval kralj vseh menhirjev; pri kraju Locmariaquer je štrlel iz zemlje in vode 350 ton težki in 20 m visoki kolos, dokler ga okoli l. 1700 udarec strele ni razklal na več delov. Velike kamne ovija množica legend, ki še danes podpirajo praznoverje: mlade ženske npr. iščejo notranji stik z njimi, saj naj bi jim to prineslo srečen in ploden zakon.


V vrsti Lepo razvrščeni menhirji v okolici bretonskega Carnaca. Postavili naj bi jih v drugi polovici 3. tisočletja pr. n. št.

17


PRAZGODOVINA

IN

STAREJŠA

ZGODOVINA

|

»Viseči kamni«

Stonehenge Megalitski kompleks v grofiji Wiltshire v jugovzhodni Angliji so gradili v več stopnjah; od l. 1986 je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

«

Stonehenge Za ta kompleks grobov, kateremu pripisujejo tudi uporabnost v astronomiji, so značilni triliti, sestavljeni iz treh megalitov.

'Viseči kamni'

pokončni kamni

18

Samo skok čez Rokavski preliv je do Stonehengea, kjer severno od Salisburyja v grofiji Wiltshire stoji najznamenitejši megalitski kompleks na svetu. V pet tisoč letih je sicer utrpel nekaj izgub: sledove sta pustila naravna erozija in uničenje, ki so ga zakrivili Rimljani v 1. st. n. št. Kljub temu pa si lahko predstavljamo, kakšen naj bi bil kamniti krog tudi v času najbolj intenzivne rabe kot kultni kraj v 2. tisočletju pr. n. št.: okoli l. 3000 pr. n. št. so nasuli nasip s premerom 115 m, postavitev kamnov


v koncentričnih krogih pa je iz poznejših časov. Krog iz mogočnih dolmenov ali trilitov (treh kamnov: dveh pokončnih in tretjega kot krovne plošče) obdaja prostor s premerom 30 m; od 30 pokončnih menhirjev jih je ohranjenih 21. V njem je pozneje nastal iz 60 manjših t. i. modrih kamnov, ki izvirajo iz 220 km oddaljenega hribovja Prescelly Hills, notranji krog (tudi tu je ohranjenih 21 menhirjev). Kompleks dopolnjujeta žrtvenik oz. oltarni kamen in proti severovzhodu odprta podkvasta postavitev iz petih (danes so samo še trije) mogočnih trilitov. Posebno vlogo je imel petni kamen, imenovan tudi menihova peta, ki stoji zunaj zunanjega kroga, in sicer tako, da sonce, gledano iz središča kompleksa, med poletnim solsticijem vzhaja točno nad njim. Zato se zdi, da je Stonehenge v kameni dobi bil neke vrste observatorij. V svečeniški pristojnosti je pogosto bila rodovitnost zemlje, s tem pa tudi koledarsko izračunavanje najbolj primernega trenutka za ugodno setev in žetev. Tudi v onstranstvu visokorodnih umrlih, ki so jih žarno pokopavali v krogu okoli Stonehengea, sta položaj sonca in menjava letnih časov igrala pomembno vlogo. Arheologi so našli skupno 345 gomil z dragocenimi grobnimi pridatki. Dolgo

so gradnjo Stonehengea pripisovali keltskim druidom. A ko so Kelti prišli v te kraje, je ta kultni krog stal že vsaj poldrugo tisočletje. So pa Kelti tako kot Germani kak megalitski kompleks verjetno uporabljali. Njihovi pravi kultni kraji pa so bili v naravi, v svetih gajih ali na vrhu gora, v votlinah ali pri slapovih.

Grobovi za velikane? Zadnji primer megalitske kulture pa je doma v Nemčiji: Sieben Steinhäuser (sedem kamnitih hiš) v južnem delu območja Lüneburger Heide pri kraju Walsrode so pribl. 4500 let stare grobnice, ki jih zaradi monumentalnosti imenujejo tudi megalitski grobovi. Po legendi naj bi največjo skalo kompleksa semkaj zalučal iz velike razdalje velikan. Nato si je s kamnitimi delčki napolnil žepe in jih skozi resavo prenesel k pečini. Pesek, ki se mu je ob tem nabral v obuvalih, je na koncu iztresel – to naj bi bila vzpetina, na kateri stojijo kamnite hiše. Poprej jih je pokrivala zemlja, potem pa sta jih padavine in veter razkrila in zdaj jih lahko vidimo v vsej njihovi mogočnosti.

Sedem kamnitih hiš Ta kompleks grobov so v času neolitske kulture lijakastih kozarcev (ok. 2500 pr. n. št.) postavili prvi stalni kmetje na območju Lüneburger Heide v današnji Nemčiji.


Egipt in stari Orient Prve velike civilizacije z državnimi strukturami in izrazitimi državnimi kulti so nastale ob vse večji koncentraciji prebivalstva v rodovitnih dolinah veletokov. Na človeštvo sta še posebej vplivali civilizaciji ob Nilu in v Mezopotamiji. Obe sta se prvič razcveteli ok. l. 3000 pr. n. št.


EGIPT

IN

STARI

piramide

svetišča v Egiptu staroorientalska visoka kultura

ORIENT

|

Pregled


Egipt in stari Orient


EGIPT

IN

STARI

ORIENT

|

Svetovni red in kult mrtvih

Staroegipčansko božje kraljestvo Zgodovina Starega Egipta sestoji iz dolgih obdobij mirnega razvoja. Tako se je lahko razmahnil edinstven kult, v čigar središču je bil faraon kot bog na zemlji. Prek njega so ljudje žrtvovali in molili k bogovom. Zato je tudi njegov blagor v onstranstvu podložnikom bil še kako pri srcu.

Piramide v Gizi Grobnice, ki so jih zgradili za tri faraone 4. dinastije, so veličastne.

»

Dolina kraljev Danes znameniti Tutankamonov sarkofag lahko občudujemo

Za egipčansko državo je bil značilen enovit razvoj religije in skupnosti. V približno treh tisočletjih pa je seveda prišlo do lokalnih odstopanj. Za začetek versko motiviranih zgradb je značilno nekaj, kar tudi evropskim mlajšekamenodobnim kulturam vsaj na zunaj ne bi smelo biti čisto tuje.

v Egipčanskem muzeju v Kairu.

Horusov tempelj v Edfuju V osrednjem svetišču je model ladjice, na kateri so ob praznikih prevažali podobo boga Horusa.

«

Svetovni red in kult mrtvih Kajti zdi se skoraj, kot da bi stari Egipčani megalitsko kulturo samo nadaljevali. Njihove piramide iz časov stare države med ok. 2700 in 2200 pr. n. št. še močno prekašajo tudi največje megalitske komplekse prazgodovinskih gradbenikov. In vendar gre samo za navidezno sorodnost. Kajti egipčanske kamnite grobnice temeljijo na visoko razvitem razumevanju

24


EGIPT

IN

STARI

ORIENT

|

Svetovni red in kult mrtvih

državnosti: v kralju (faraonu) je bila po egipčanski predstavi o svetu združena človeška in božanska sila, združeval je vladavino in vero kot utelešenje boga Hora. Ta je bil sin božjih sorojencev in zakonskega para Ozirisa in Izide. Vsak novi vladar je veljal za novorojenega Hora, iz česar je izvirala faraonova naloga, da v svoji državi uresniči od bogov zahtevani in ustvarjeni svetovni red, maat. Po smrti se je faraon vrnil k Ozirisu, ki je obenem bil strogi predsedujoči na sodišču mrtvim. Iz tega se je razvil zapleten kult mrtvih, ki je bil seveda še posebej prirejen kralju. Njegov blagor v onstranstvu je bil zelo pomemben tudi za poznejše rodove. Zato je

Dolina kraljev Tutankamonove vladarske insignije

»

Svečano balzamiranje Tutankamona. Mojster ceremoniala nezaupljivo nadzoruje delo služabnikov, duhovnik pa daruje s kadilom (barvna risba, 19. stol.).

Skalnato svetišče Ramzesa II., Abu Simbel To svetišče iz 13. st. pr. n. št. je bilo posvečeno državnim božanstvom Amon-Raju, Horu, v boga povzdignjenemu Ramzesu in Ptaju.

26

bilo treba razkošno poslikati zidove komore v grobnici; dragoceni grobni pridatki so zagotavljali, da se je lahko stanu primerno kitil in prehranjeval. In držati so se morali predpisanih obredov, ki naj bi prispevali k preobrazbi pokojnika v boga. Pri tem so upoštevali božanske mite, ki so se med ritualom ponavljali. Tudi pri tem je imel osrednjo vlogo Oziris, skupaj z bogom Sonca Rajem. Za pobožanstvenje mrtvega so se zaklinjali na Ozirisa, ki ga je umoril brat Set in je nato ponovno vstal, pa tudi na Sonce, ki vsak večer umre in zjutraj ponovno pride na svet. Zato so bile kraljevske grobnice sakralni kraji podobnega ranga kot svetišča, ki so bila posvečena


Trojka Trije kipci iz 9. st. pr. n. št. od leve proti desni prikazujejo Hora, Ozirisa in Izido (Muzej Louvre, Pariz).

posameznim božanstvom. Lokalno so lahko bila to višja bitja v človeški, živalski ali rastlinski podobi. Bila so seveda tudi taka, ki so se razširila po vsej državi in tako dosegla status višjih bogov. Občasno so se ti povezali z lokalnimi bogovi. Miti o njih so zadevali predvsem nastanek sveta in znotraj tega naravno dogajanje, ki so ga usmerjali: po egipčanski predstavi se je iz pravod dvignil pragrič, na katerem je raslo jajce. Iz njega se je rodil bog Sonca, ki so ga častili pod različnimi imeni; v Heliopolisu se je imenoval Atum. Iz izpljunka ali pa samooploditve njegove ženske roke je ustvaril prvi božanski par, Šuja in Tefnut, zrak in vlažnost. Ta dva sta rodila Nuta in Geb, nebo


EGIPT

IN

STARI

ORIENT

|

Zapuščina Ramzesa II.

Skalnato svetišče Ramzesa II., Abu Simbel Vhod v svetišče stražijo velikanski kipi faraona. Mali ženski kip pa prikazuje Ramzesovo ženo Nefertari.

in zemljo, iz njune zveze pa so nastali Set in Neis ter Izida in Oziris. Kljub temu da je Set umoril Ozirisa, je slednji zadržal življenjske moči in z ženo in sestro Izido spočel Hora, ki se je, kot smo že omenili, utelešal v faraonu.

v skalah. V nadaljevanju bomo odšli na potovanje k nekaterim teh svetih kraljevskih grobnic in ohranjenih svetišč, ki kažejo, kako spretni so bili egipčanski umetniki in graditelji. Nilu bomo sledili od Gornjega Egipta na skrajnem jugu in potem po reki navzdol.

Zato so sprva vsi stiki s svetom bogov potekali prek faraona, žrtve so darovali v njegovem imenu, v molitvah so se sklicevali nanj. Naloga ljudi je bila, da priznajo maat, svetovni red, ki so ga postavili bogovi, in živijo po njegovi meri. Primerno vedenje je že na zemlji dajalo plačilo, a še vedno je bil bolj pomemben pogled na življenje po smrti, ki je pri Egipčanih veljalo za podaljšanje zemeljskega bivanja. Zato so skušali z balzamiranjem telo ohraniti za vedno. Kraljevske grobnice so bile dvojniki rezidenc ali pa vsaj od znotraj urejene kot palače in skrbno zavarovane. V začetku so si faraoni gradili manjše grobnice, pozneje pa velikanske piramide, ki bi jih pripeljale bližje nebesom. Ker pa roparji grobnic niso prizanesli niti tem utrdbam, so začeli graditi razsežne in bogato okrašene grobnice

Zapuščina Ramzesa II.

28

Državi ob Nilu je Ramzes II. vladal dobrih šest desetletij. Njene meje je prestavil čez drugi katarakt, do Nubije, »afriškega koridorja« na jugu. V tamkajšnjem Abu Simblu je za 30. obletnico svojega vladanja ok. l. 1250 pr. n. št. dal v skalo do 65 m globoko vklesati velikanski svetišči. Večje je bilo posvečeno bogu Sonca Raju, stvarniku sveta Ptaju in kralju samemu, stražili pa so ga 20 m visoki kipi njega samega. Arhitekti so tempeljske niše usmerili proti vzhodu tako, da dvakrat letno, oktobra in februarja, prvi žarki jutranjega sonca prodrejo do najsvetejšega v ozadju, v mraku pa ostane samo podoba Ptaja, ki je bil pristojen za podzemlje. Na pročelju manjšega, boginji ljubezni in nebes


Skalnato svetišče Ramzesa II., Abu Simbel V svetišču se drug za drugim vrsti več Ozirisovih kipov.


EGIPT

IN

STARI

ORIENT

|

Družina bogov

Izidino svetišče v Filah Relief na južni strani prvega pilona predstavlja kraljico Hator. Spoznamo jo po kravjih rogovih in Soncu. Svetišče stoji danes na otoku Agilkia.

posvečenega svetišča, ki stoji ob večjem, pa k pobožnosti vabijo pol manjši kipi kraljeve družine. Med bogatim okrasjem svetišča so reliefne upodobitve bitk, lova in žrtvovanja, pa tudi poročna stela, ki dokumentira faraonovo poroko s hčerjo maloazijskega hetitskega kralja. To izpričuje daljnosežne diplomatske stike egiptovske države (mirovna pogodba Ramzesa II. s Hetiti je najstarejša znana tovrstna listina). Danes svetišči vzvišeno gledata na dolino Nila z drugega položaja. Da bi jih rešili pred vodami Naserjevega jezera zaradi gradnje asuanskega jezu, so ju v 60. letih 20. stol. na Unescove stroške razstavili na tisoče oštevilčenih kosov, jih prestavili 180 m naprej in 64 m višje ter jih znova

Izidino svetišče v Filah Tako imenovani Trajanov kiosk izvira iz obdobja rimskega cesarstva. Reliefi upodabljajo rimskega cesarja Trajana kot faraona, ki žrtvuje.

30


sestavili tako zvesto izvirniku, da niso popravili niti poškodb, ki so poprej nastale ob potresih …

Družina bogov Čeprav nilski otok File leži 400 km nižje, so morali tudi tamkajšnje, boginji Izidi posvečeno svetišče spraviti na varno pred vodami zaradi Asuanskega jezu. Kot v Abu Simblu so najprej razstavili zgradbe na nešteto kamnitih blokov in jih potem spet postavili na sosednjem otoku Agilkia v vsem njihovem sijaju, visokem 18 m in širokem 45 m. Poplavljeni otok File je pri Egipčanih veljal za kraj, kamor je bratomorilec Set skril srce Ozirisa, ki ga je bil sam razkosal. Izida je drugega za drugim našla vse dele svojega brata in moža ter na koncu tudi srce. Na Filah mu je rodila sina Hora, zato je tu že kaj kmalu stalo svetišče. Zgradbe, ki jih danes na nadomestnem kraju občudujejo obiskovalci, pa izvirajo iz časov ptolemajskih vladarjev po l. 320 pr. n. št., nekateri deli celo šele iz rimskega

obdobja, konec 1. st. pr. n. št. in v začetku našega štetja. Krščanski vladar Justinijan je Izidin kult prepovedal v 6. stol. in dal tu zgraditi cerkev, posvečeno sv. Štefanu. Kjer so častili boginjo rodovitnosti in boginjo mater Izido, tudi hči boga Sonca Raja, boginja ljubezni Hator, ni mogla biti daleč. Legenda pravi, da se je neke ostre zime umaknila v toplo Afriko. Božjemu slu Totu jo je po naročilu njenega očeta mukoma uspelo pregovoriti, da se vrne domov. Na Filah je spet stopila na egipčanska tla; vrnitev so praznovali z velikimi žrtvovanji. Njeno svetišče je manjše kot Izidino in še zdaleč ne tako mogočno. Na lepo obdelanih stebrih je podoba boginje, tokrat ne iz profila kot pri večini bogov, marveč čelno, povrhu tega pa še pleše, obdana z glasbeniki. Rastoče mesto Asuan je pogoltnilo še en otoček na Nilu, samo malo bolj severno: Elefantina meri v dolžino (os sever–jug) komaj poldrugi

Ramzes II., rojen ok. l. 1300 pr. n. št., je Egiptu vladal skoraj sedem desetletij. Ko je postal polnoleten, je nadaljeval politiko konsolidacije svojih prednikov. Ti so kraljevo moč, ki se je v času 'krivoverskega' Ehnatona in njegovega zeta Tutankamona zamajala, ponovno utrdili, so pa Ramzesu zapustili državo, katere severovzhodu so grozili Hetiti. Mladi faraon je poskusil z vojaško odločitvijo, vendar je l. 1275 pr. n. št. bil poražen pri Kadešu. Toda zmaga je oslabila tudi Hetite, zato si z njo niso mogli pomagati. L. 1270 so sklenili zvezo in jo potrdili še s poroko in trgovinskim sporazumom. Vendar se je kmalu pokazala nevarnost, ki je pretila od obmorskih ljudstev, vendar so se je spet trudoma ubranili. Kljub začetnemu gospodarskemu razcvetu pa so številne faraonove razkošne gradnje močno obremenile državne finance, kar je oslabilo moč dvora in prikrivalo vedno večji notranji razpad države. Tako je Mereptah po smrti svojega očeta Ramzesa II. l. 1224 pr. n. št. prevzel težko dediščino.

ŽI V L JE NJE PIS

Ramzes II.

31


Elefantina Na tem nilskem otoku (desno) lahko občudujemo ruševine antičnega mesta.

Elefantina Krona iz trsja predstavlja Anukis, hčer Hnuma in Satet (Muzej Louvre, Pariz).

»

kilometer, v širino pa niti pol kilometra. Ravno zaradi brzic nedaleč ob vodi navzgor, ki jih je bilo treba premagati, so Egipčani častili boga rek Hnuma, 'gospodarja slapov', in njegovo ženo Satet, ki je bila 'gospodarica Elefantine'. Oba sta veljala tudi za zavetnika egipčanske južne meje z Nubijo in afriške trgovine. Ostanki svetišča iz več obdobij pričajo o intenzivnem kultu, v katerega je bila vpeta tudi njuna hči Anukis. Njena naloga je bila, da Nilova povodenj ne bi predolgo trajala.

32

V zvezi s slednjo je na Elefantini stal še danes ohranjeni 4000 let stari nilometer, s katerim so v jašku ugotavljali višino vode. Podatke so izražali v vatlih (51 cm), ki so bili enakovredni 7 širinam dlani ali 28 širinam prsta. Jašek je bil pohoden in je ležal v bližini svetišč, kajti samo svečeniki so znali odčitavati in vrednotiti podatke. Šlo je predvsem za izračun najvišjega vodostaja in od tega odvisno odločitev, katero površino bodo namakali. Po tem so se ravnale tudi ocene davkov, saj se je letina z vodostajem večala ali pa manjšala. Dobrih sto kilometrov nizvodno teče Nil mimo mesta Edfu na levem bregu reke. Stari Egipčani so mu rekli tudi 'prestol za bogove' (Neset-Netjeru). V Edfuju je morda najbolje ohranjeno svetišče egipčanske antike. Izvira iz obdobja Ptolemajcev (3. do 2. st. pr. n. št.), posvečeno pa je bilo Horu, ki je tu v junaških bojih premagal podlega strica

Romarski in sveti kraji - Slikovni atlas  

Napeto potovanje h koreninam verovanja, ki prevzame tudi neverujoče.Koga in kaj so častili ljudje v zgodovini, od propadlih civilizacij praz...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you