Issuu on Google+

»Ta roman je precej več kot samo postkomunistična uspešnica. (…) Rivers of Babylon, ki je vreden Rabelaisa, Balzaca in Gogolja, je postal drugi najbolje prodajani slovaški roman vseh časov.« Times Literary Supplement

29,95 € www.emka.si

Rivers Babylon

Slovaški pisatelj Peter Pišt’anek (1960) je, preden je ­objavil svoj prvi roman, opravljal različna fizična dela, ukvarjal se je z rock glasbo in bil zaposlen v oglaše­valski agenciji. Danes je urednik spletnega časopisa inZine. ­Rivers of Babylon je prvi del njegove romaneskne tranzicijske trilogije, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja korenito spremenila slovaško književnost.

Peter Pišt’anek of

Rivers of Babylon (izvirnik ima angleški naslov), ki je prvič izšel leta 1991, je satiričen, že skorajda grotesken roman o prehodu iz komunizma v kapitalizem. Zgodba povzpetniškega kmeta Razca je polna črnega humorja, a na žalost vse preveč resnična in tipična, saj govori o tem, kako se je bogatelo v času žametne revolucije in povsod drugod v postkomunističnem svetu.

P e t e r P i š t ’a n e k Ilustracija: Ciril Horjak, prvič objavljeno v časniku Večer

Raczu nič ne manjka, zadovoljen in srečen je. Posel mu cveti. Tudi ljubezen z Lenko je goreča. Nihče v njegovi, Raczevi, vasi še ni imel, kaj šele na lastne oči videl takšnega dekleta. Samo na televiziji. Igralke, manekenke. Ja, Lenka ima vse, kar Racz potrebuje. In ljubi ga. Ja, ljubi! In njeni starši? Njeni starši njemu, Raczu, lezejo v rit, kadar se jim ponudi priložnost. Tipični intelektualci: če nimajo koga, da bi mu lezli v rit, zbolijo. Intelektualec se vedno klanja pomembnežem. Pomembnežem in premožnežem. Še posebej taki, ki nimajo nič. Eno steno knjig in še v njih ni nič.

Rivers of Babylon Prevedel Andrej Rozman


Z

jutraj se kurjač zbuja tako togoten, da mu niti hrana ne tekne. Poležava na leseni klopci, praska si srbečo kožo na štrlečih rebrih in s topim pogledom opazuje prostor. Ne poskuša premišljevati o izvoru togotnosti. Kotlovnica je temna z zasvinjanimi in okrušenimi stenami. Obrisi ohlajenih kotlov stojijo v temi. V njih se preganja veter. Kurjač naposled vstane. V kotel, ki greje sanitarno vodo, vrže nekaj premoga. Dolgo opazuje plamene. Rdeči sij, ki žari iz odprtega gobca kotla, v njem ugasne jutranjo togotnost in ga vrne v življenje. Predstavo o smislu takšnega življenja kurjaču očistijo neskončna leta kurjenja v hotelu Ambassador. Življenjski slog se je v njegovi zavesti skrčil na vzdrževanje ognja v kotlih in na manjša popravila ogrevalnega sistema. Kurjač živi brez kakršnihkoli pomembnejših človeških odnosov. Prejšnja občutja in emocije, ki so določale njegove odnose z ljudmi, živalmi, stvarmi in nazori, je dolga osamljenost popačila. Smisel sveta se mu je zožil na smisel njegove kotlovnice. Kuriti v hotelu Ambassador in drugih prostorih, ki so bili priključeni na njegovo kotlovnico, je edino, kar ga zanima. Zaradi

[5]


prostovoljne osamljenosti kurjač včasih podleže težko obvladljivim napadom jeze. Prihajajo skoraj v rednih intervalih, ko določeno obdobje doseže vrhunec. Takrat si kurjač kot ovčarski pes prizadeva zbrati nemirno čredo zablodelih v različnih kotičkih svoje preproste duše. Vsakič, ko se začnejo misli kotiti in s hrapavimi mačjimi jezički oblizovati njegove možgane, sedi skrušen za razmajano mizo v kotlovnici, z glavo, skrito v dlaneh, kakor da bi se bal, da mu ne bi tok vrelih, nedoločenih, okrnjenih in mrzličnih idej razprl njene koščene stene. Misli se parijo, brbotajo in tiščijo kurjačeve oči iz lobanje. Močno, ne­ ugasljivo sovraštvo se pojavi takoj za tem. Da mu zastane dih in se mu stemni pred očmi. Ta jeza je staremu kurjaču postala breme. Nikamor ni usmerjena. Enako jo lahko uperi proti sebi, kar pogosto počne. Ko se ga polasti jeza in se mora sprostiti, se klofuta, da vidi zvezde. Ali pa na vso moč z revmatičnimi prsti udari po robu mize. Močna bolečina se pojavi s precejšnjo zamudo. Čakanje nanjo kurjača vedno strezni. Vdano se usede in čaka na svoj odmerek bolestnega navdušenja. Bolečino mu raznese v središču lobanje, ko nezmotljivo in neusmiljeno spreleti živčne tokove njegovega oslabljenega telesa. Močna je in mrzla, prisili ga, da porine razbolele prste globlje v usta. Tu, v toploti vročega diha, bolečina pojenja. Razleti se v lobanjske kosti in žolco možganske gmote. In z njo tudi sovraštvo. Kurjača se polasti lakota, ki jo poteši s kosom kruha, slanino in vijoličasto čebulo. Za Donata se začne kurilna sezona šele proti koncu poletja. Nekaj v zraku prežene starca z neoskobljane, škripajoče klopi. V

[6]


mestu še nihče ne sluti, da se je demon uničenja že prebudil in se pripravlja na svoj uničujoči pohod. Ljudje hodijo naokrog v poletnih oblačilih, kopališča pokajo po šivih zaradi množice kopalcev, prodajalci hladnih napitkov in sladoleda ne poznajo počitka. Iz Donatovih oči pa že sije vdana pomirjenost s stanjem stvari. Zaznava, česar drugi ne zaznavajo. Rjav odtenek na listih platan pred hotelom, mrtvega hrošča na robu travnika, spremembo v obnašanju beraških ptic, ki skakljajo okoli zabojnikov na zadnjem dvorišču. Donat z odločnim korakom meri kotlovnico. Jutra postajajo meglena in nebo je vse pogosteje odeto v kovinsko barvo. Jesen trka na pločevinasta vrata. Šele sedaj to opazijo vsi, toda Donat se je že zdavnaj predramil iz dremeža po­ letne sentimentalnosti. Svoje izsušeno telo je prisilil, da je ponovno opravljalo preproste, naučene gibe. Celotno napeljavo je treba pripraviti za zimo. Takrat niti ne jé. Shujšan gara ali pa stoji pri vratih in spušča glasen, globok ton, kakor da bi z njim hotel natančno izraziti svojo prezaposlenost, in se z ukrivljenim kazalcem trka po prsih. Vsem okrog sebe pojasnjuje: On, Donat, je priden. Sedaj mora greti samo vodo. Veliko se je porabi. Gostje se veliko kopajo, mora jih zadovoljiti. Donat ne nasprotuje. Pozimi bo gorelo v vseh kotlih. Kotlov je šest. On, Donat, obvlada svoj posel. Udarja s petami kot star natakar. Izvolite, pridite v kotlovnico, če bi se radi prepričali. Vsi, zdi se, da mu verjamejo. Vsi hitijo po svojih opravkih. Iz odprtih prezračevalnikov v pralnici se vali gosta para, ki prijetno diši po milu. Preznojene ciganke, oblečene samo v umazane predpasnike, kadijo

[7]


na dvorišču. Smejejo se Donatu in se med kupčki smeti pustijo loviti po dvorišču. Včasih dvignejo spodnji del predpasnika in mu pokažejo, da so nage. Idjavlja devica Marija rokeren! kričijo. Le kdo lahko vzdrži v tej vročini? Ampak Donata ciganke zanimajo, samo ko ga opazijo. Šest kotlov. Donat poimenuje z zaprtimi očmi. Enka, dvojka in tako dalje. Štirica je v popravilu. Donat lahko tudi reče: Prepovedano! Iz varnostnih razlogov. Nevarnost! Donat z navdušenjem premleva to besedo. Čuti, kak­šen pomen mu daje. In neopredeljiv čar ljudi, ki vsak dan gledajo smrti v oči. Nevarnost. Tu se še vedno kuri s premogom. Vse druge kotlovnice v okolici so predelali na kurilno olje ali plin. Ta, zatrjuje Donat, je kla­sična. Daljša beseda. Klasična. Koliko pomena in abstraktne lepote je v eni sami besedi! *** V Donatovi kotlovnici je tako, kot da se je ustavil čas. Pozimi tu sikajo požrešna žrela kurišč. V temi, kdaj pa kdaj osvetljeni z živčnimi bliski ognjev, se leskečejo kupi mastnega črnega premoga. Kotlovnica ogreva celotno levo stran ulice, od hotela Ambassador vse do križišča. Kjer so same prodajalne. Železnina, drogerija, Mototechna, Kožatex. Stari kurjač mora skrbeti za delovanje petih kotlov. En kotel je v popravilu. Zime so mrzle. Kotle mora vsako uro nakrmiti s črno mrvo. Podnevi in ponoči. Neprekinjeno. Donatu to ni odveč. Že dolgo je, odkar se je ločil, doma nima, v samskem domu pa noče živeti. To počne že dolga leta. Stanuje v sobici za kotlovnico, toda tam ga je težko najti. Najpogosteje je v kotlovnici. Tu tudi spi, na klopi za

[8]


razmajano mizo. Premog jemlje v premogovnici, s samokolnico ga vozi in ga od zgoraj vsipa v razžarjene kotle. Pepel odlaga v pločevinaste sode, pokropi ga z vodo in ga s posebnim dvigalom odpelje na dvorišče. Vso zimo tam rastejo sivo črni kupi. Na začetku pomladi pride tovornjak in nekajkrat odpelje pepel v bliž­ njo opekarno. Donat dela popolnoma sam. Včasih so se štirje izmenjevali na izmenah. Sedaj pa, v času mazuta in plina, se nihče več noče umazati s črnim mastnim premogom. Kotlovnica je zastarela, dela je veliko. Donat je, to je že dolgo od tega, sporočil svojemu nadrejenemu, direktorju hotela Ambassador, da je utrujen in izčrpan, da bo to poletje še vztrajal, z novo kurilno sezono pa bo odšel, zato naj poišče novega kurjača. On, Donat, ima kam iti. Direktor ga je pregovarjal, naj še ostane, toda stari ga ni poslušal. Že sedem let bi lahko bil v pokoju, čas je že, da se spočije, umiri in še malo živi. Donat je preveril kotle in sedaj sedi v kotlovnici. Čaka na koga, ki bi ga prišel zamenjat. Nikogar ni. Donat v tem hotelu kuri že več kot petdeset let. Delo je zahtevno in naporno, toda on se ne pritožuje. To delo ima rad. Res je tudi, da bi se moral že zdavnaj upokojiti. Vendar še vedno kuri. Spoštujejo ga. Zamenjavo zanj bodo težko našli. V zadnjem času je precej utrujen. Občasno se napije, včasih ga boli glava. Toda on, Donat, se ne pritožuje, takšno je pač življenje. Šele konec avgusta je, po ulicah pa se že preganja veter. Napočil je čas, da pospravi kotlovnico. S pravo mero, ne preveč natančno. Po tridesetem letu ima vsak doma pajčevine. Tu je sam,

[9]


tu stanuje. Dela od jutra do noči in še ponoči, kadar je treba. Včasih so se tu izmenjavali štirje. Samo Donat je še živ. Leta bežijo, časa ni mogoče ustaviti. Gospoda v pisarnah še danes prikazujejo, da v kotlovnici delajo vsi štirje. Dve plači in vse kolektivne premije prejema on, Donat. Tudi za socialistično tekmovanje, tekmuje sam s sabo. Sam je kolektiv. Dve plači ostajata v pisarni. Gospoda si ju razdeli. Donat pozna vsak vijak. Iz stare šole je. Še pred kratkim bi se na smrt obsodil vsak, ki bi mu hotel vzeti to delo. Leta bežijo. Človek se z njimi spreminja. Vsako leto tistim zgoraj grozi, da bo lepega dne odšel, toda nihče mu ne verjame. Starost ga je upognila. In ljubezen. Ljubezen v jeseni življenja. Enkrat bodo morali to izvedeti tudi tisti zgoraj. On, Donat, si lahko živo predstavlja, kako bodo skakali. Kdo bo pa kuril? To je tu vprašanje. Donat hodi sem ter tja po kotlovnici in pometa. Pride direktor s hotelskim pravnikom. Direktor je tepec. Brez tasta, ki mu je omogočil, da je končal višjo hotelirsko šolo, bi bil nula. Potem ga je vrinil za direktorja hotela Ambassador. Brez pravnika si direktor ne zna zavezati niti vezalk na čevljih. Pravnik na Donata kar bruha očitek za očitkom. Slišal je, da hoče Donat oditi. On, pravnik, to okvalificira kot izdajo. Ali mu ne bo žal, da bo vse kar tako zapustil? Donatu so dali lepo ropotarnico. Samo vodo je moral pobrisati. Dobil je tudi radio. Lepo. Za hrano ne zapravi niti pare. Za njegovim, pravnikovim, hrbtom se prehranjuje v hotelski kuhinji, kar on, pravnik, tudi ve. Ničesar ne ve, on si samo zatiska oči. Topla hrana, ropotarnica, radio, dve mesečni plači, je to tako slabo? Vsak nima take sreče.

[ 10 ]


Donat se je že odločil. Do zime ga tu ne bo več. Potem naj kuri, kdor hoče, samo to lahko reče. Tudi direktor se oglasi. Ne gleda niti Donata niti pravnika. S tihim glasom pripomni, da bi rad bil za zaposlene strog in pravičen nadrejeni. Morda vsi ne razumejo, da vse, kar dela, dela samo za svoje dobro. Toda on je drugačnega mnenja. Le kam bi prišli, če bi vsak imel svoje mnenje? Trdo in organizirano delo z ljudmi vsakomur prinese korist. Danes razumem jaz, reče direktor, jutri bodo razumeli oni. Pojutrišnjem bo to razumel še zad­ nji tepec. On, direktor, je prepričan, da si moramo vedno postav­ ljati višje cilje, z doseženim ne smemo biti nikoli zadovoljni. Ne besede, temveč samo trdo delo prinaša uspeh. Vse glasneje je govoril. Geslo dneva. Seveda, nenazadnje. Brez praznih fraz in velikih besed! Donat prikimava. Spoznal je eno. Tudi starec potrebuje ljubezen. Vsi jo poznajo – v kuhinji pomiva posodo. Etelka Tothova. Rada bi se vzela in se preselila v njeno hiško na vasi. Nič posebnega: štiri stene, streha, tu pa tam kakšno okno, vrata, nobenega huhuhu – takšno je pač danes življenje. Pred hišo hruška in za hišo svinja. Pravniku je vse jasno. Ampak Donat bi bil svinja, če ne bi poskušal najti zamenjave. Mladega in neumnega kurjača. Nenazadnje je hotel Ambassador njega, Donata, preživljal petdeset let. Da poišče zamenjavo, je najmanj, kar od njega pričakujejo, kar lahko Donat stori za hotel. Novinca naj nauči in mu zaupa vse skrivnosti kotlovnice. In potem, prisežem, bo svoboden kot ptica na veji. Pozimi lahko odide!

[ 11 ]


Ne da bi čakala na odgovor, odideta. Donat se strinja. On, Donat, ne potrebuje več seksa, kriči za odhajajočima. Las nima, zob nima, slabo vidi, roke se mu tresejo. On, Donat, je zadovoljen samo z malo ljubezni in prijaznim pogovorom. Malo bi še rad živel! Drugi imajo lepo življenje. Ljudje imajo danes marsikaj. Aktovke, očala, lahko si kupijo, kar hočejo. Kaj pa on, Donat? Ima radio in ropotarnico, iz katere mora počistiti vodo, če se hoče uleči in malce podremati. On, Donat, od življenja pričakuje več. Rusi bodo kmalu na Marsu, on je pa še vedno tu. Pozimi stalno pri kotlih! O tem onadva ničesar ne vesta, niti drugi v pisarnah! Direktor hotela je nesposoben bedak. Cele dni se zabava z otročarijami. Jezični dohtar pa si bo še noge znucal, ko tako teka naokrog za svojimi kšefti. Vsako uro ali dve je treba s premogom nasititi goreče gobce. Razen tega mora še popravljati ventile, odzračevati radiatorje in popravljati drobne napake. Kurjač je obenem tudi vzdrževalec ogrevalnega sistema. Poleti mu je lažje. Greje samo vodo in pripravlja paro za kuhinjo in savno. On, Donat, se lahko sprehaja. Toda nikoli ne gre daleč. Vedno se zadržuje v bližini hotela. Opazuje vrvež avtomobilov na parkirišču pred hotelom Ambassador, potem gre v samopostrežno kupit nekaj piv. Potem se hitro vrne v kotlovnico. Prižge radio in prepeva s pevci. Ali pa gre na dvorišče in se zafrkava s cigankami iz pralnice. Da življenje hiti naprej, niti ne opazi. ***

[ 12 ]


Direktor sedi v svoji pisarni med različno ropotijo, ki jo je sem privlekel iz hotela, in se glasno pogovarja sam s sabo. Ne gre mu iz glave, da lahko stari Donat kadarkoli odide. Prepričan je bil, da je po petdesetih letih kurjač postal polnopravna last hotela. On, direktor, si je vedno na vso moč prizadeval, da bi se izognil dolžnosti pri reševanju katerekoli situacije, niti v sanjah ni verjel, da bo moral enkrat rešiti tudi to. Pravnik mu je že povedal, da nikogar ne morejo proti njegovi volji zadržati. Za to so, žal, zakoni. Zakoni! se spomni direktor in z debelo roko vrže v steno obtežilnik za spise. Ni mu všeč, da je vodstvo hotela Ambassador odvisno od Donatove samovolje. Če bo poiskal nadomestilo zanj, prosim, lahko gre. Če ne najde, pač ne najde. Direktor zabrunda otožno pesem. Le zakaj je tako silil v mesto? Najraje bi sedel doma na štoru in užival v naravi! Prekleto pasje življenje! *** Ponosni vaški mesar Kišš sedi v dnevni sobi, slastno kadi in s priprtim očesom pogleduje, kdaj bosta prišla snubca. Mladi Racz in njegov stric Endre. V galopu prijezdita na dvorišče, skočita s konjev, ki z velikanskimi kopiti uničujeta travo in plašita kokoši na dvorišču, ter odločno vstopita v hišo. Racz je bled, gladko obrit obraz z na hitro oskrbljenimi ranicami mu daje dostojen in pomemben izraz. Kišš mirno posluša prišleka. Prikimava z glavo, kakor da bi pravkar slišal nekaj, kar že dolgo ve. Potem se odkašlja. On, Kišš, ki je bogat, reče. Zaslužiti je mogoče. Neverjetno je, kaj

[ 13 ]


današnji ljudje vse požrejo. Nič se jim ne gabi. Torej mladi Racz hoče njegovo, Kišševo, hčerko za ženo? Racz začuti, da Kišš pričakuje odgovor. Da, tako je. Rad bi. On, Racz, jo ljubi in ona ga tudi ljubi. Ni reven niti bogat. Nekaj ima pod palcem. Svinjo, pa tudi kravo in konja za ježo in za vprego ima pri hiši. Konj je na novo podkovan, dober je za sed­ lo, voz in plug. Endre ga prekine. Roteče dopoveduje Kiššu, da bo fant dober in ubogljiv zet. Doma je za vsako najmanjšo napako dobil klofuto. Starše je na drugi svet spravil mamon. Kišš se spominja. Da, to je bil žalosten dogodek. Pogreb je bil velik. Racz mu ne more potrditi. Takrat je bil pri vojakih. Pri artileristih. V vasici med Prago in Benešovim. Tri vojaške enote. Dvaintrideseta devetinosemdeseta, devetinpetdeseta triinšestdeseta, sedemnajsta šestinštirideseta. Dobra vojaščina. On, Racz, je ubogal ukaze, zato so ga pustili pri miru. Na pogrebu ni bil. Usedel se je na napačen vlak, šele v Ašu so ga z vlaka vrgli cariniki. Kaj pa mamon, zanima Kišša, denar po starših? Kje je? Nekje v hiši je skrit, meni stric Endre. V banko ga nista nosila, nikomur in ničemur nista zaupala. On, Racz, je končal dveletno kmetijsko šolo, pove Racz. Naj si vsi ogledajo njegove močne roke! Nobenega dela se ne bojijo! Zanima me, ali ste ga iskali, vpraša Kišš in na mizo postavi steklenico domačega žganja.

[ 14 ]


Endre je prepričan, da je še vedno skrit nekje v hiši. Dokler ga ne najdejo, bo na varnem kot v švicarski banki. Kišš zmajuje z glavo. Ve, da so razmetali celo hišo in nič niso našli. Endre je začel izgubljati upanje. Najbrž je zabetoniran v kleti, v temeljih. Tam ga še niso iskali. Sedaj pa, ko tako on, Endre, o tem premišljuje, mu je vse jasneje, da je denar tam! Kišš zmajuje z glavo. On, Kišš, je slišal nekaj čisto drugega. Denar so baje našli in sorodniki so si ga hitro razdelili, medtem ko se je Racz prevažal po državi. Endre se razjezi. Tako nesramne laži še ni slišal. Kišš naj mu pove, kdo po vasi širi te nesramne laži. On, Endre, mu bo šel sam zapret gobec! Kišš nalije. Ko Endre zvrne vase dva štamprla domačega, se ogreje in pomiri. Fant ni nikakršen bedak, reče. Odkrit in neotesan, to je. Dosti ne govori. Toda bister pa je, madonca! Racz čuti, da bi moral kaj reči. On, Racz, ima lepo ohišnico. Potrebuje žensko roko. Pospraviti, skuhati, pomilovati. Svinjo nakrmiti. Kišš vse razume. Ljubezen je ljubezen, zdravje spet, na primer, zdravje. Ampak denar je denar. On lahko Raczu svetuje, je starejši in izkušenejši. Brez gotovine ga Racz zaman prosi. Poroke ne bo. On, Kišš, je že dolgo mesar. Ve, kaj in kako. Vse so zafrknili s pakiranim mesom, prasci! To pomeni konec mesarstva. On, Kišš, se Raczu čudi. Zakaj še vedno vztraja v zadrugi? On, Kišš, če bi imel Raczeve roke, ga nič na svetu ne bi tu dr-

[ 15 ]


žalo! V mestu se denar valja po ulicah, samo pobrati ga je treba. Naj gre v mesto in zasluži! Eržika ga bo počakala, če ga resnično ljubi. Za živali in ohišnico bo skrbel on, Kišš. Saj mu je skoraj kot sin. Naj nič ne čaka, naj se nemudoma odpravi v mesto. Naj po nepotrebnem ne izgublja časa. Pred odhodom bi Racz rad videl Eržiko, toda Kišš v tem ne vidi smisla. Čemu, saj vendar ve, kakšna je! Zadnjič še natoči domačega. Potem snubca pospremi do dvorišča. Racz ves poklapan s sklonjeno glavo odjaha. S kotičkom očesa še opazi, kako se je v Eržikinem oknu premaknila zavesa. Še istega dne prižene svinjo, kravo in konja v Kiššev hlev. Priseže, da se bo, takoj ko bo mogoče, vrnil. Pred svitom se Racz odpravi na vlak. Slišal sem, da odhajaš, mu s hinavskim nasmehom reče ošabni Feri Bartaloš, njegov veliki sovražnik še iz šolskih klopi in eden izmed Eržikinih snubcev. Zaradi Racza je še za teme prigalopiral na postajo s spenjenim konjem z močno zadnjico in sedaj z njim prestopa sredi perona. Divje se smeji, beli zobje se mu bleščijo v vzhajajočem soncu. Racz sedi na kovinski klopi v pretesni birmanski obleki s kovčkom pri nogi. Kaj, res odhajaš v mesto? zakriči Feri, ko ga Racz ne opazi. Konj pod njim se vrti in rezgeče. Kar pojdi! Racz počasi dvigne glavo in si več ne ogleduje nohtov na prstih desne roke. Ko se bo on, Racz, vrnil, mirno reče, boš nekaj zvedel, saj Bartaloš ve, kaj ima v mislih, premlatil ga bo. Morda celo ubil. Eržika bo njegove, Raczeve, otroke rodila, to naj si Bartaloš zapiše za uho!

[ 16 ]


Ohoooohooo! se krohota ošabni Feri Bartaloš, kot da bi slišal kakšen dober vic. S petami divje spodbode velikanskega, okornega konja v galop. Kmalu za njim na peronu ostane samo kupček toplih konjskih fig. *** Racz je svoje imetje lahko stlačil v en sam kovček, ki ga je postavil na s pivom polita in popljuvana tla, kjer je mrgolelo ogorkov in umazanije. Utrujen od nekajurne vožnje z vlakom si naroči pivo in poldeci vina. Gleda se v ogledalu, ki za šankom tvori steno. Majhen in suh je, toda tako koščen in okrogel, da daje videz debeluharja. Pretesna obleka, zmečkana in oguljena na zadnjici in stegnih, ostrižena lobanja in velika prosojna ušesa spominjajo na amnestiranega kaznjenca. Racz premišljuje, kaj mu je storiti. V mestu je dela na pretek, pa naj gre v katerokoli smer. Lahko bi delal v tovarni, v komunali, pri železnici. Zanj je pomembno, da bi delal, kar se da veliko. Samo tako se bo lahko čimprej vrnil in se oženil z Etelko Kišševo. Racz se že ne bo izgubil. Mesto je velikansko, delovnih priložnosti je veliko. Racz odpre časopis in začne študirati oglase. Z nohtom podčrta zanimive ponudbe. Iščeš zaposlitev? Racza ogovori starec v umazanem kombinezonu, ki se je sedaj z brezzobimi usti boril z dvema rogljičema in posušenim faširanim mesom, prepojenim s cigaretnim dimom. Racz je zaprt človek, nerad z neznanci naveže stike. Ja, mu nezaupljivo odgovori in dvigne šilce k ustom.

[ 17 ]


Starec se zasmeji z brezzobimi usti in dvigne svoj vrč piva in nazdravi. Sedaj si prišel? poizveduje. Sedaj, nejevoljno odgovori Racz. Sovraži vprašanja. Postavi šilce na linolej visoke mize in se postavi v vrsto. Kupi rogljič, faširan šnicelj in še eno pivo. Si lačen? poizveduje starec in se mu prijazno smehlja. Racz med žvečenjem hrane pokima. Kaj starca sploh briga, ali je on, Racz, lačen? Jaz sem Donat, madona, reče starec in iztegne velikansko roko, pokrito z žulji in zajedeno umazanijo. Jaz nisem, bi najraje rekel Racz in bi to tudi storil, če bi bil doma, v vaški gostilni. A je v tujem mestu, v tujem svetu. Racz, reče nezainteresirano in mlačno stisne ponujeno dlan. Roke imaš, da bi lahko z njimi bike ubijal, ga pohvali starec. Racz samo skomigne z rameni in se posveti svojemu faširanemu šniclju. Vem za dobro mesto, reče čez nekaj časa starec. Ja? ga naveličano vpraša Racz, toda že napenja ušesa. Dobil bi dve plači, nadaljuje Donat, delo je lahko! Racz zakašlja, drobec faširanega mesa mu je zdrknil v pljuča. Z jezikom otipa notranjost ust, potem počasi dvigne krigel in splakne hrano s pivom. Kakšno delo? začne poizvedovati. Donat se s skrivnostnim nasmehom odpravi proti šanku in pusti Racza brez odgovora. Kakšno delo? ponovi Racz, ko starec prinese dve pivi. Kurjač v hotelu, reče Donat.

[ 18 ]


Racz podvomi o ponudbi. Za tako delo so potrebni izpiti? Ostentativno noče pogledati piva, ki ga je starec očitno prinesel zanj. Kakšni izpiti? Starec se hihita. Če bo on, Donat, hotel, bodo Racza vzeli tudi brez izpitov. Naj premisli – najbolj luksuzen hotel v mestu. Sto let star! Kotlovnica, žal, tudi. Donat postane žalosten in se takoj razveseli. Za kaj si se izučil? vpraša Racza. Končal sem dvoletno kmetijsko šolo, reče Racz, ne brez ponosa. To mora biti dovolj, pritrdi Donat. Za kakšno delo gre? poizveduje Racz. Lahko, dobro delo, reče Donat. Toda zelo odgovorno. Sam skrbiš za kotlovnico, podnevi in ponoči. Prejemaš dve plači in vse premije in nagrade. Če si prišel sem za hitrim zaslužkom, vzemi, boljšega dela ne boš našel. Nikjer si ne boš tako hitro napolnil žepov. In še garal ne boš. Samo tam moraš biti. Čez pet let boš polmilijonar in na svidenje! Donat se napije piva. Slišano Racza vznemiri, ne dovoli, da bi mu Donat dvakrat ponudil pivo. Pa kaj, sem je prišel samo zaradi denarja, nič drugega ga ne zanima. Sploh mu ne bi bilo odveč, če bi stalno moral biti v kotlovnici. Vsaj denarja ne bi zapravil. Že petdeset let sem kurjač, mu zaupa Donat, toda rad bi se že spočil. Sedem križev na hrbtu. On, Donat, noče kar tako oditi. Zaloputniti za sabo vrat in zbogom? To ne. Obljubil je, da bo našel zamenjavo. Kako pa veste, da sem jaz pravi? vpraša Racz. Imaš tako širok, pošten obraz. Ne daješ videza lenuha, niti

[ 19 ]


hohštaplerja. Luči velemesta te ne bodo premamile. Starec zvrne ostanek piva v brezzoba usta, potem pljune na umazana tla. Skozi umazana okna bifeja vidi prihajajoče in odhajajoče tramvaje. Jutranji mraz je popustil, sonce je začelo greti. Raczu je vroče kot v steklenjaku. Še eno pivo? vpraša Donat. Racz odkima. Je kotlovnica daleč? Ne, deset minut peš. Hočeš pogledati? Prav, pristane Racz. Ampak nič ne obljubim, jasno? Starec zadovoljno prikimava, boš videl, všeč ti bo. Častim te še z enim poldecijem, reče in se hitro postavi v vrsto pri šanku. Racz ne reče ne. Nese ga kot konj. Nazdravita. Rad bi se oženil in se preselil, se pohvali Donat. Star človek potrebuje ljubezen. Mlad pa potrebuje denar. Takšno je življenje, filozofira Donat. Rum ga razvname. *** Jutro je bilo sončno in soparno. Neka ženska je sredi ulice pred hotelom Ambassador dobila živčni zlom. Čakala je na tramvaj. Kot pravijo, počili so ji živci in se je pred radovednimi očmi čakajočih na postajališču začela slačiti. V množici čakajočih je bilo veliko enako živčnih, utrujenih in nesrečnih kot ona. Njihova psihika je lažje prenašala jutranjo vročino. Ženska, ki se je na postajališču slačila, je pritegnila pozornost mimoidočih. Vsi se ustavijo, obkolijo postajališče in skupaj začutijo potrebo, da se vmešajo v življenje polnage ne-

[ 20 ]


srečne ženske. Še posebej moškim se pri pogledu na blazno žensko poveča utrip, kri pritisne v glavo, gube na obrazu izginejo in koža se napne. Oglasijo se žvižgi, sovražne in ironične opazke. Toda ženska nikogar ne opazi, njen obraz razkriva, da je popolnoma pogreznjena vase. Nekdo izmed ciganov, ki se večno potikajo okrog hotela Ambassador, hitro sune nakupovalno torbo, ki jo je ženska odvrgla kot prvo točko svojega striptiza, in se neopazno izmuzne. Nihče tega ne opazi, pogled na žensko, ki se slači na ulici, je prekosil vse druge za­znave. Video-Urban se tudi naslaja ob pogledu na belo telo nesrečnice. Ko zazna brezčutnost množice gledalcev, ki se je z ne­ umest­nimi pripombami zabavala, mu postane slabo, iz govorilnice pred vhodom v hotel Ambassador pokliče na številko 158. NA POSTAJALIŠČU PRI HOTELU AMBASSADOR NEKDO

IZVAJA STRIPTIZ , pove in odloži slušalko. Niti najmanjše že-

lje nima, da bi se ukvarjal še s kifeljci. Še najmanj, kar potrebuje, so policaji. V žepu ga tišči bankovec za tisoč mark, nekaj mark bo še moral na črnem trgu zamenjati, da bo imel dovolj za kamero, ki mu jo je obljubil znanec, Šved Hurensson. Potem bo Video-Urban zaživel novo življenje! Kamera je zagotovilo za srečno prihodnost. Urban ima velike načrte. Snemal bo poroke, proslave. Za to bo dobil lep denar. Vsak ima rad doma spomin na srečen družinski dogodek in rad globoko seže v žep. Ta pa je pogumna, da se s takšnimi joški kaže gola, komentira predstavo na postajališču najemnik parkirišča, ki ga vsi upravičeno kličejo s prezirljivim imenom. Šparšvajn. Urban molči. Opazuje rumeno-bel avto z rotirajočimi lučmi in dva ki-

[ 21 ]


feljca s sinjim kocem, kako planeta na nagico in jo na silo vlečeta v avto. Nora ženska se brani, grize, pljuva, sunkovito premika glavo in divje brca, pri tem pa odkriva najintimnejše dele svojega telesa, kar zelo zabava Šparšvajna. Hurenssona nisi slučajno danes videl? vpraša Urban. Koga? ne razume Šparšvajn. Tistega mojega prijatelja, nestrpno pojasnjuje Urban, tistega Šveda. Aha, Šveda, premišlja Šparšvajn, ne, Šveda danes še nisem vi­del. Potniki na postajališču so še dolgo po odhodu patruljnega vozila vznemirjeni. Izredna predstava jih je zbližala, tako kot nas zbližujejo težave, ki jih moramo skupaj preživeti. Tramvaji spet vozijo. Vsak sprejme koga iz množice in izpljuje nekaj novih obrazov. Tistih, ki se jim o prejšnji sceni niti ne sanja. Zanje ima pogled na ženske čevlje, odvržene pod koš za odpadke, popolnoma drugačno simboliko. Zgodbe ni več. Kaj bodo z njo počeli? vpraša Šparšvajn Video-Urbana. Obraz ima rožnat od zadovoljstva in dobrega razpoloženja. Tu še ne dela dolgo, toda iz njega že izžareva servilno zadovoljstvo ljudi, ki so se po plači dva tisoč kron dokopali do boljšega zaslužka. Šparšvajn je najem parkirišča dobil s protekcijo in sedaj se trudi, da bi z vsemi dobro shajal. Morda ko jo bodo dva, trije policaji dobro nategnili, jo bodo ukrotili, reče pohotno. Urban opazuje, kako Šparšvajn pobira parkirnino, listek porine za brisalec in vozniku pokaže prosto mesto. Gnusna, sluzasta, smrdljiva svinja, pomisli. Kdaj boš že

[ 22 ]


kakšno položil in jo do nezavesti pofukal, reče hladno. Z gnusom pogleda v pingvinove vodene oči in premaga skušnjavo, da bi ga brcnil od spodaj v rdečo torbo, da bi se mu drobiž razsul po parkirišču. Prosim? vpraša Šparšvajn in se dela, da ga ne razume. Pravim, da bi moral kakšno pokavsati, reče Video-Urban. Iz oči ti berem, da si ga že vse življenje drkaš. Kaj, se zasmeje Šparšvajn. Niti užalil ga nisem, pomisli Urban, tako je sam s sabo zadovoljen. Ko že toliko šparaš, svetuje pingvinu, bi lahko investiral v kakšno babo, ki bi te v redu pofukala. Še nikoli nisem za to plačal, protestira Šparšvajn in obraz mu zalije rdečica. To je jasno kot beli dan, pritrdi Urban, saj še nisi nikoli poskusil. Poglej tja, pokaže Šparšvajnu dekleti, ki izstopata iz mercedesa z nemškimi registrskimi tablicami. Te dve bi ti lahko priskočili na pomoč. Stalno delata v paru, to je njuna specialnost. Študirata medicino, torej si za njiju malce preneumen, če pa ne boš preveč govoril, tega ne bosta niti opazili. Sicer pa bi ju zanimalo samo, koliko si pripravljen plačati. Kakih tristo mark, ugiba Urban. To bi zadostovalo. Zasmeje se. Ko pa bi jima za­ upal, da si v svoji starosti še devičnik, bi te, ugibam, zastonj razdevičili. No, kaj? vpraša osuplega pingvina. Če hočeš, ti ju zrihtam. Kaj si njun prijatelj? vpraša Šparšvajn. Jaz sem, trdi Urban, tu prijatelj z vsemi. Ti še o Ambassadorju nisi slišal, ko sem jaz že tu vozil taksi. Prekupčevalec z

[ 23 ]


devizami sem postal šele po tem, ko se zaradi slabega zaslužka ni več izplačalo biti taksist. Sedaj je tu toliko taksistov na črno, da je vsak vesel, če ponoči zasluži dva, tri tisočake. Torej, hočeš medicinki? Prej si govoril, pripomni zaripel pingvin, da mi bosta dali zastonj … Video-Urban ne vzdrži in se zakrohoče. Šparšvajn se dela, da je užaljen. Oprosti, reče Urban, ti dekleti sploh ne poznam. Tu poznam veliko ljudi, pa le malo kurb. Samo tiste, ki sem jih včasih vozil. Stari, ga ogovori, ko na pingvinovem obrazu opazi zmedo, ne razburjaj se! Verjemi mi, da imam jaz podobne probleme z babnicami kakor ti. Nenazadnje mi je še težje kot tebi, ker sem suženj svoje lastne estetike. Šparšvajn ne razume. Pod estetiko si predstavlja konzumiranje hrane s pomočjo vilic in noža. Na srečo ga naval novih avtomobilov tako zaposli, da ne opazi več Urbana. Urban se šele zdaj lahko posveti svojim kšeftom. Odločno in z obveznim vprašanjem na jeziku pristopi k avstrijskemu oplu. Pri tem se ne počuti dobro, malo ga to tudi ponižuje, toda potrebuje še vsaj tristo mark. Danes ali jutri bo prišel Hurensson s tako želeno kamero in moral mu bo plačati. Potem bo dal zbogom črni menjavi deviz in drugim kšeftom. Video-Urban bo postal podjetnik. V Ambassadorja bo kdaj pa kdaj pred spanjem skočil na kozarec in nikoli več ne bo igral norčka za nekaj mark. Ni problem zaslužiti veliko denarja, problem ga je zaslužiti tako, da si lahko nase ponosen.

[ 24 ]


Urban pravkar premišljuje, ali naj se raje vrne na delo v tr­ gov­sko hišo nasproti, kjer je zaposlen kot aranžer. Tam se pojavi samo v izrednih priložnostih, ko okrog hotela Ambassador in parkirišča mrgoli preveč policajev. Racija, ga spreleti. On, Urban, ima pri sebi tisoč dvesto mark! Če ga ujamejo, lahko pozabi na kamero! Stisne se k steni in neopazno se premika proti pasaži na dvorišče. Srečko, niso ga opazili. Ne da bi spustil pogled s policajev, ki obračajo žepe ciganom in prekupčevalcem z devizami ter jih trpajo v marico, tipa z roko po zidu. Ko otipa vogal, hitro smukne v temen podhod in steče na dvorišče. Še vedno ni prepričan, ali ga niso videli. Iz strahu, da bi izgubil tako želeno stvar, ga zgrabi panika. Odpre pločevinasta vrata kotlovnice in znotraj se olajšan nasloni nanje. Na varnem je. Ozira se okrog sebe. Kovinske stopnice vodijo v klet. Steče po njih in se odloči, da bo ostal v kotlovnici. Nekaj časa bo raje tu, dokler se zunaj ne umiri situacija. Sede na klop za razmajano mizo in iz žepa privleče šelesteče, ohranjene bankovce. Žameten dotik in kovinsko barvni odtenki ga pomirijo. Zagotovo jih ima dovolj za kamero, pomisli. Hurenssonu je natančno povedal, kateri tip mu naj prinese. Več kot tisoč sto petdeset ne stane. Razumljivo, na Švedskem so relacije lahko drugačne. Najbrž bi moral kupiti še kakšnih dvesto mark. Ko bo imel v rokah video­ kamero, se mu bo investicija v letu dni povrnila. *** Poletje se počasi poslavlja, listje se začenja spogledovati z jesenskimi barvami. Povsod naokrog kar vrvi od barv, ljudi in avto-

[ 25 ]


mobilov. Racz oprezno sledi Donatu in se čudi, da ga mestni vrvež sploh ne moti. To je Mototechna, pokaže starec izložbo, polno okrasnih nalepk, plastičnih čelad in tlačilk za kolo. V prvem nadstropju je drogerija, mu kaže Donat, tu, v Tatrapasaži, pa sta Kožatex in Železnina. To vse ogrevamo mi, poudari. Tam, za vogalom, pa je Ambassador. Hotel je resnično veličasten. Dviguje se v višino šestih nadstropij. Kljub zanemarjeni zunanjosti in odpadajoči fasadi je že na prvi pogled jasno, da so ga postavili v nekih boljših časih. Pred hotelom je varovano parkirišče. V dveh vrstah proti sebi parkirajo avtomobili iz tujine. V kleti je bar variete, poučuje Donat Racza, ki zija v livriranega vratarja pred vhodom pod platneno markizo in njegov strogi pogled, s katerim z rokami na hrbtu spremlja dogajanje pred hotelom, na parkirišču in ulici. Vhod v hotel se blešči v mahagoniju in motnem steklu. Racz se je znašel v svetu popolnoma drugačnih pojavov – to, kar vidi, vidi prvič v življenju. Spodaj plešejo skoraj nage frajle, nadaljuje Donat in pomežik­ ne Raczu. Ste že bili tam? vpraša Racz. Kot gost ne, prizna Donat, tja hodijo samo petični tujci. Pozimi pa grem tja večkrat odzračevat radiatorje. Dopoldne, ko vadijo. Plešejo po odru in na sebi skoraj nič nimajo. Vse so vlačuge. Po programu se vlačijo s tujci. Zakaj pa ne? si govorim. Naj zaslužijo, dokler so mlade. A ne? Racz molči, ker ga to sploh ne zanima. On, Racz, misli samo

[ 26 ]


na zaslužek. Ta svet ga ne zanima, izkoristil ga bo samo za to, da se bo lahko čim prej vrnil v svoj svet. V kotlovnici bo vztrajal toliko časa, dokler se ne bo bogat vrnil domov. Tudi pri vojakih ni bil drugačen. Vsi so se grebli za proste izhode, Racz pa se celi dve leti ni grebel za nič. Raje se je zaprl v fitnes in dvigoval uteži. Zelo si je moral prizadevati, da ga oficirji ne bi proti njegovi volji po marš nagnali v mesto. Njegovi kameradi so se posmeh­ ljivo trkali po čelu. Racza pa ni motilo, da je bil dve leti zaprt v kasarni. Takoj na začetku je odkril svoj svet, kmalu se je v njem udomačil. Izleti po neznanem terenu ga niso mikali. Pogosto si je govoril, kako lepo bi bilo, če bi vojaščino služil v podmornici, ki bi izginila v morskih globinah in bi se na površje dvignila šele čez dve leti. Ko je Racz odšel v civil, je vrnil skoraj neuporabljeno svečano uniformo. Z izjemo nekaj obveznih filmskih predstav med obveznimi vežbami, prisege in poti na pogreb staršev je ni oblekel. Tudi za oba dopusta je vzel samo denar. Kotlovnica bo njegova podmornica, se Racz odloči. Z okolico bo vzdrževal le najnujnejše stike. Nič drugega ga ne bo zanimalo, kot koliko denarja bo odnesel domov. Tule, reče Donat. Racz pokima. Pripogne se in pobere plastično vrečko. Razpre jo in v njej zagleda tuje bankovce. Kaj se obiraš, je nestrpen Donat. Racz spravi vrečko v hlače, se ozre in sledi po mračnem hodniku Donatu na dvorišče. Tamle je kuhinja, pokaže Donat na sivkasto zadnje krilo, ki so ga očitno postavili pozneje. Tam spodaj je pralnica. Včasih boš pericam kupil kavo, one pa ti bodo prale. Racz tuhta, kje se je vrečka z devizami našla. Ne more verje-

[ 27 ]


ti. Zdi se mu, da jo je kdo v nuji samo skril v azbestnocementno posodo z okrasnim grmom. Potem pa, ko bo zrak čist, se bo vrnil po njo. Raczu to ne gre v glavo, pa tudi Donata ne bo vprašal. Čemu bi starca s tem vznemirjal? On, Racz, bo stvari sam prišel do dna. Tam spodaj je kotlovnica, pokaže Donat. Odpre pločevinasta vrata in po ozkih stopnicah se oba spustita v podzemlje. Tu postavi kovček, reče Donat Raczu in pokaže na razmajano mizo. Raczu vzame nekaj časa, da se razgleda po prostoru. Od zgoraj skozi umazana okna prodira svetloba, prefiltrirani delci prahu lebdijo v zraku. Zadaj stojijo kotli, sedaj so mrtvi in hladni. Samo v levem gori ogenj. Iz napeljave sika para. Stara kotlovnica je, reče starec in se usede. Drugod že kurijo s plinom ali mazutom. Če bi hoteli to kotlovnico predelati, bi morali polovico hotela podreti. Hotel bi morali za celo leto zapreti in ne bi izpolnili plana. Zapreti bi morali tudi trgovine, modruje Donat. Od zadaj se odprejo vrata in v kotlovnico pride dolgolas mladenič. Kaj pa ti tukaj? ga vpraša zbadljivo. So te spet lovili? So še zgoraj policaji, gospod Donat? vpraša dolgolasec. Donat odkima. Zunaj ni nikogar. Kaj je spet bila racija? Pa kakšna, poudarja mladenič, pri vas sem se moral skriti. Pa ja, skomigne starec, ti samega sebe najbolje razumeš. Če me boš samo enkrat povlekel v svoje sranje, potem ti niti Bog ne bo pomagal! Mene tvoji kšefti ne brigajo, kapiraš?! Danes naj ti bo, reče Donat, ko opazi, da Urban s kislim obrazom opazuje Rac­za. Spoznajta se, mulca, predlaga, to je moj namestnik Racz.

[ 28 ]


Urban, reče Urban. Racz pokima z glavo in ne vstane. Tega frajerja se drži, svetuje Donat, priskrbel ti bo vse, kar boš potreboval. Nič ne bom potreboval, pomisli Racz, vendar raje molči. No, zdaj pa grem, ko je zrak že čist, reče Video-Urban, imejta se fajn. Takšne frajerje imam najraje, reče Donat, ko se z ropotom zaprejo pločevinasta vrata. Cele dni se potika, nič ne dela. Ampak denarja ima kot pečka. Enkrat se mu ne bo uspelo skriti, pa bo končal v Leopoldovu, v kehi. Takih se izogibaj, poučuje Donat Racza. Ti samo pošteno delaj! Racz sede. Donat mu začne pripovedovati o življenju v kot­ lovnici. Za hrano, na primer, ti ni treba skrbeti. Kurjač vedno jé v kuhinji. Vedno mu najdejo kakšne ostanke iz lonca. V dobrih odnosih pa moraš biti s kuharji in kuhinjskim osebjem. Paro jim moraš spuščati po njihovih željah. Ko, na primer, delajo kvašene cmoke, mu bodo, njemu, Raczu, sporočili in on bo zvišal pritisk. Ko testo vzhaja, mora biti v kuhinji vroče kot v peklu. Saj bo, on, Donat, Racza vse naučil. Racz prikima. Celo všeč mu je. Hodi po kotlovnici in oprezno preverja kotle. Iz odprtih gobcev sika mrzel zrak. V dimnikih se preganja prepih. Iz prezračevalnega jaška se slišijo glasovi z ulice, ki so se popačili v kovinski cevi. Starec sedi pri mizi in se igra s pepelnikom. Vesel bom, če boš ostal, reče. On, Donat, je obljubil, da bo zase našel zamenjavo. Za princip gre. Star je že, rad bi se spočil. Še malo mora

[ 29 ]


živeti. Vedno je samo kuril, vse življenje. Nič ni doživel. Sedaj si je našel ljubico. Letom primerno. Hiška na vasi. Vdovo. Skupaj hočeta živeti. On, Donat, je tu preživel petdeset let. Pred tem je bil žerjavist na Češkem. Delal je na različnih gradbiščih, enkrat tu, drugič tam. Ostrava, Vitkovice, Kladno. Jekleno srce države. Z visokega žerjava je, Donat, lahko neovirano opazoval svet. Tudi poročen je bil. S Čehinjo. Iz Češke Lipe. Skurbala se je. V zdravilišču. Ločila sta se. Oba otroka mu je vzela. Od takrat je on, Donat, tu. Toda pri kotlih noče gagniti. Starec hitro vstane. Da, odločil se je! Racza bo predstavil svoji bodoči! Ne počaka na odgovor, po kovinskih stopnicah odhiti iz kotlovnice in za sabo zaloputne vrata. Racz ostane sam. Ogleduje si črn prostor s spečimi kotli. Iz zad­njega žepa izvleče polivinilasto vrečko. Deutsche Bank. Pet bankovcev po sto mark in štiri po petdeset mark. Racz niti ne sluti, koliko je to v kronah. Nič, bo že ugotovil. Pazljivo denar zavije in ga skrije za oblogo kovčka. Spleza na kotle in pogleda v skladišče premoga. V kotih še počivajo ostanki lanskega premoga. Še stoji na kotlu in pregleduje odprtine za premog, ko zaropoče stopnišče. Prihaja Donat in za njim velikanska babnica v belem plašču, ruti in belih gumijastih škornjih. Tak, Ilonka, se smehlja zadovoljno Donat, to je moj namestnik! Racz mora prenesti še eno predstavljanje. Torej vi ste najin rešitelj, pove Tothova, ki se trudi, da bi bila koketna. Kako? ne razume Racz.

[ 30 ]


Moj Donat ne bi nikoli zapustil kotlovnice, če ne bi našel vas, pojasnjuje babnica. Stalno govori: Ne morem jih pustiti v zosu, petdeset let sem že tu. Obljubil sem jim, da bom našel namestnika in obljubo bom izpolnil! Ne, razpreda naprej babnica, nikogar mu ni treba iskati, on sam se je odločil. Želi si, da bi častno odšel v pokoj. In sedaj – pri zadnji besedi Tothova zaljub­ ljeno pogleda ponosnega Donata – se je njegova želja izpolnila! Cigareto? ga vpraša in izza nedrja potegne cigaretno škatlico. Ne, ne kadim, odkima Racz. Niti jaz nisem kadila, ampak med temi dekleti v kuhinji se človek na vse navadi. To je edini način, s katerim si človek preganja dolgčas. Tudi vam bo pogosto dolgčas. Dobro je, da ne kadite. Saj bo začel, se zakrohoče Donat. Nikoli! je Racz odločen. Kri mu zaledeni v žilah, ko pomisli, kako gre Kišša prosit za Eržikino roko in kako ga nenadoma premaga kašelj, kako pred vsemi v žepu skriva krvav robček, kako se vsi zgrozijo in Kišš reče: Ne, svoje hčerke jetičniku že ne dam! Pri vojakih je poskušal kaditi. Kdor ni kadil, ta ni bil dedec. Nikoli mu ni bilo do cigaret. In ko so mu kameradi kot četnemu tepčku dali specialno pripravljeno cigareto, po kateri je iz njega teklo od spredaj in zadaj, je zasovražil kajenje in je začel trenirati boks. Povej, ali se ti tu dopade? ga vpraša Donat. Kako si se odločil? Boš ostal? Samo če bom zaslužil toliko, kot ste obljubili. Hočeš, da ti pokažem svoja potrdila o plači? hlini razburjenje stari. Hočeš?

[ 31 ]


»Ta roman je precej več kot samo postkomunistična uspešnica. (…) Rivers of Babylon, ki je vreden Rabelaisa, Balzaca in Gogolja, je postal drugi najbolje prodajani slovaški roman vseh časov.« Times Literary Supplement

29,95 € www.emka.si

Rivers Babylon

Slovaški pisatelj Peter Pišt’anek (1960) je, preden je ­objavil svoj prvi roman, opravljal različna fizična dela, ukvarjal se je z rock glasbo in bil zaposlen v oglaše­valski agenciji. Danes je urednik spletnega časopisa inZine. ­Rivers of Babylon je prvi del njegove romaneskne tranzicijske trilogije, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja korenito spremenila slovaško književnost.

Peter Pišt’anek of

Rivers of Babylon (izvirnik ima angleški naslov), ki je prvič izšel leta 1991, je satiričen, že skorajda grotesken roman o prehodu iz komunizma v kapitalizem. Zgodba povzpetniškega kmeta Razca je polna črnega humorja, a na žalost vse preveč resnična in tipična, saj govori o tem, kako se je bogatelo v času žametne revolucije in povsod drugod v postkomunističnem svetu.

P e t e r P i š t ’a n e k Ilustracija: Ciril Horjak, prvič objavljeno v časniku Večer

Raczu nič ne manjka, zadovoljen in srečen je. Posel mu cveti. Tudi ljubezen z Lenko je goreča. Nihče v njegovi, Raczevi, vasi še ni imel, kaj šele na lastne oči videl takšnega dekleta. Samo na televiziji. Igralke, manekenke. Ja, Lenka ima vse, kar Racz potrebuje. In ljubi ga. Ja, ljubi! In njeni starši? Njeni starši njemu, Raczu, lezejo v rit, kadar se jim ponudi priložnost. Tipični intelektualci: če nimajo koga, da bi mu lezli v rit, zbolijo. Intelektualec se vedno klanja pomembnežem. Pomembnežem in premožnežem. Še posebej taki, ki nimajo nič. Eno steno knjig in še v njih ni nič.

Rivers of Babylon Prevedel Andrej Rozman


Rivers of Babylon