Issuu on Google+


Drugačna pripoved o drugačni dirki dirka:

Reli dakar

tema:

predgovor

Življenja se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, ampak s številom trenutkov, ki nam vzamejo dih. – Šing Šjong


S

  težavo odprem oči. Brezbarven svet bolniške sobe je povsem drugačen od pisanega sveta Zahodne Afrike, skozi katerega sem drvel še včeraj. Ni jasno, kateri od teh svetov so moraste sanje in za katerega si želim, da bi bile. Oboje je resničnost. Ležim v lastnem tekočem smradu, s termometrom, ki ima živo srebro zabito skoraj do konca, in cevjo infuzije v roki. Nemočno, na pol odpisano, v popolnem nasprotju s telesom, polnim življenja in avanturističnih hlepenj. Prvi reli Dakar, ki sem se ga udeležil kot novinar, bi moral biti kot prva ljubezen – neponovljiv in omamen. In stanje telesa tudi je neponovljivo omamno. Včeraj sem šel skozi Afriko sam, zdaj gre Afrika skozi mene. Dobesedno in tekoče. Doživljam jo na prvinski afriški način, s prebavnimi motnjami, z boleznijo in nemočjo. Dirko spremljam le še po televiziji in vidim, kako so nigrski teroristi ustavili reli in prisilili organizatorja, da ga je z letali prestavil v Libijo. Vidim, kako zato v odsotnosti najtežjih puščavskih razmer Schlesser s svojim buggyjem premaguje Peterhansla in kako po okvari Rominega KTM-a Sainct zmaguje na BMW F 650 RR. Spomin počasi sestavlja podobe. 41 stopinj Celzija telesne vročine v sprejemnici izolske bolnišnice, omedlevanje na letalu iz Pariza, dehidracija na poletu iz Dakarja, pretres na senegalski carini, stradanje na poti in zadnja večerja, na kateri je bilo edino, kar sem prepoznal, morski ježek. Po njej so bile le še zibajoče se palme in groza, ko daleč od doma odpoveduje telo in duh z zadnjimi močmi išče možnost za takojšnjo vrnitev. V kaotičnih afriških razmerah mi je uspelo zamenjati letalsko karto, saj je bila karavana dirke z evropskimi zdravniki že daleč v Maliju, od koder sem se vrnil. Na dakarsko bolnišnico nisem niti pomislil, saj se je v primerjavi z domačimi ustanovami zdela kot veterinarska klinika. Čeprav je morda pri nas odnos do bolnika veliko bolj živalski, sem vseeno stavil na strokovnost zahodne civilizacije. Občutek, da me zaskrbljeni zdravniki ogledujejo kot redko afriško žival, je navidezen. Zaradi nejasne diagnoze sem znanstveno zanimiv primerek: gojišče salmonele, potencialni primerek netipičnega malarijskega stanja in grozeč prenašalec neznanih tropskih virusnih obolenj. Če bi imel dovolj moči, bi se bal samega sebe. Pomirjajo me le medicinske sestre, ki se prijazno smehljajo, ko me smrdljivega preoblačijo kot majhnega otroka. Toda v očeh vidim vprašanje: „Je bilo treba iti tja?“ Vidim ga, čeprav v globoko modrih očeh verjetno ni ničesar razen usmiljenja. A to vprašanje vrta v meni tako kot v vseh, ki so se kdaj podali na kakšno avanturo, še posebej v dirkačih, ki se navadno vračajo vsaj malo polomljeni. Je res treba iz varne družbe, ki smo si jo ustvarili in za katero smo toliko žrtvovali, oditi v „divjino“? Dakar sem vrsto let spremljal od doma. Bil sem eden od milijonov sanjavih gledalcev. Tudi v službi sem bil le poročevalec, ki je sestavljal besedila in slike pravih reporterjev, ki so jih pošiljali iz Afrike. Bil sem predaleč. Dirkalniki so tik pred mano drveli po pesku, a obenem nedosegljivo daleč zaprti v dvodimenzionalni projekciji slike. Zvok je paral ušesa, a je bil brez vonja. Predvsem je dirka na televizijskem zaslonu imela stikalo za izklop. Bil sem predaleč za pristno poročanje in zadoščenje. Poznal sem imena, rezultate in zgodbe, a nisem mogel razumeti bistva. Nisem želel biti kot večina športnih novinarjev, ki si vase zaverovano domišlja, da lahko sodi o stvareh, ki jih gleda iz naslanjača klimatiziranega novinarskega središča. Kot je rekel fotograf Robert Capa: „Če tvoje slike niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu.“ Pa je za dobre fotografije in uresničene sanje res vredno pustiti vse za seboj in tvegati? V senegalsko prestolnico sem prišel z navdušenjem in naivnostjo, brez pomislekov, da sanje morda niso takšne kot resničnost in da dobre fotografije ne bodo upravičile tveganja. Že ime senegalske prestolnice, Dakar, v zvenu skriva mističnost, pomešano z robatostjo, in robatost, pomešano s prefinjenostjo. Senegal je bil Evropi najbližja temnopolta dežela in Dakar se

30

Dakar–Kairo  ·  2000

je konec osemnajstega stoletja razvijal v eno najsodobnejših mest francoskih kolonij. Še vedno je eno najrazvitejših in najvarnejših mest črne Afrike, kljub temu pa je kaos revežev, žeparjev in divjih voznikov premešan s komarji, ki prenašajo malarijo, in nedoumljivimi higienskimi razmerami. Nekdaj prestižne kolonialne zgradbe francoske slave razpadajo, predvsem pa jih preraščajo kočure razpadajočega predmestja sodobne realnosti, ki stiskajo obroč okoli njih. Redke francoske trgovine se bohotijo v kaotičnem nasprotju s kartonastimi prodajalnami kruha in z zapacanimi zbirkami delov neuporabnih vozil z napisi avtomehanična delavnica. Nasprotja so pretresljiva. Iz oslovske vprege nalagajo vreče arašidov v mercedesa in v enem redkih novih peugeotov 406 se na zadnjih sedežih vozijo ovce. Ko taksist z neznosno starega kombija brez šip sname vrata, da vstopimo, mi postane jasno, da bodo težave presegle tiste, ki si jih lahko predstavlja domišljija. Afrika ni takšna kot v romantičnih potopisih, prav tako ne ta dirka. V njen svet naslednji dan ob trasi prve etape izjemoma startamo iz Dakarja. Milijonsko mesto ima eno vpadnico in en prižgan semafor, na prastarih avtomobilih dela le hupa in ta je tudi edini „prometni znak“. Tako ne preseneča, da je povprečna hitrost na desetkilometrski, edini magistralni cesti v državi tri kilometre na uro. Drvenje se sprevrača v malodušje, ki preveva vso Afriko. Seveda so zastoji v civiliziranem svetu večji, a tu ne gre za zastoje. Zapeljemo v kaos po cesti begajočih vozil, ljudi in živali. Kot v čudnih sanjah se med kolonami avtomobilov pojavljajo podobe iz bizarnih sanj. Celo dekleta v ozkih oprijetih belih krpah so videti strašljivo, ko stopajo mimo obcestnih ognjev leseno-kartonasto-kovinskih in kolasto-polivinilastih hišk. Drobne postave so obtežene kot

Dakar–Kairo  ·  2000

31


mu iskreno morala reči izgovor, pridružila angleškim pilotom, med šolanjem lokalnih vojakov. Včeraj so zaradi peska v rotorju in motorju dvakrat zasilno pristali, danes imajo na seznamu vaj želodec parajoče manevre in nalogo iskanja morebiti poškodovanih dirkačev. Medtem ko dirkaški zdravnik, ki sva ga za izgovor vzela s seboj, bruha v kotu zatohle notranjosti, meni vroč veter mrši lase in načenja ravnotežje na ozkem robu. V eni roki držim kamero in z drugo se oklepam stebrička za hrbtom, od koder prihajajo nenehne salve fotografske zaslonke. Pilot drsi počez med sipinami, tako nizko, da se vrhovi zajedajo v nebo nad našimi glavami. Sem deset metrov nad dirkačem, usklajen z njegovo hitrostjo, kot da mirujem in se premika okolica. Povezuje naju prostor, hitrost … Vidim vsak tresljaj krmila, vrtenje potne knjige in predvsem sem tako blizu, da se mi zdi, da vse to čutim. Resnično se s perspektive lebdenja tik nad motoristom, ki se bojuje s surovostjo terena pod seboj, zdi, da lahko čutim, kaj doživlja med vožnjo. A to je le privid. Hip za tem švignemo proti drugemu in tretjemu dirkaču in vzvišeni od njihovih težav odletimo proti taboru.

ostajajo podobne. A ne tukaj in zdaj. Preteklost se je pogreznila v pesek, prihodnost utopila v vodi in le ljudje okoli so isti. Z dirkači čofotamo in pijemo hladne mehurčke, kot da bi bili nekje drugje. Srečni! Hkrati se počasi in vse bolj prepričljivo v nas zajeda neko drugo čustvo. Razvajenost ugaja, a tudi če si ne upamo priznati, že pogrešamo drugo stran. Ni dovolj puščati prostoru, da gre skozi nas. Sedeli in vpijali bomo, ko bomo upokojeni ali mrtvi. Grozno je spoznanje, da potrebuješ za srečo dvome in nemir. Da potrebuješ občutek, da se praznina pokrajine zajeda vate, ko drviš skozi njo. Ja, Marko Sterle, Svet je drugačen za tistega, ki potuje, in onega, ki miruje. In predvsem je svet drugačen za tistega, ki drsi, in onega, ki leti. Še tako atraktivno doživljanje puščave z žabje perspektive, izza volana terenskega avtomobila, omogoča le eno perspektivo dojemanja. Res je le to pravi izziv, toda borba, ki jo to zahteva, ne dopušča drugačne perspektive. Tudi prostorske ne. Ujet si v podrobnosti, med valove peščenega morja, ujet v prostor, ki mu ne vidiš konca in te plaši. Nekaj drugega pa je iz zraka. Drviš 200 km/h sredi puščave, a brez pasti, strahu pred vkopanjem in navigacijskih zapletov. Osvobojenemu vseh zemeljskih tegob se ti razširi obzorje in jasne postanejo dimenzije puščave Rub al Khali. To ime pomeni Prazno območje in kljub suhoparnosti ne bi moglo biti primernejše. Krepko čez pol milijona kvadratnih kilometrov z več kot tisoč kilometri širine je to največji neprekinjeni kos peska na svetu. Največji peskovnik! Tretjino kopnega na Zemlji – to je površina Lune – predstavljajo puščave, a le desetina tega so peščene puščave. Sredi prostranstva, kot je ta, pa se zdi, da je ves svet peščen. Pogled prek praznine se izgubi v daljavi in se ne vrne. Blodi in za njim odblodi še duša. Med letom nad neskončnim peščenim morjem, nad izgubljenimi hiškami, nad kamelami in dirkači, nad belimi „jezeri“ ki se zajedajo v rdeče sipine, pozabiš, da si v helikopterju, zdi se, da gledaš iz nebes. Sedim na robu med odprtimi drsnimi vrati v Vietnamu proslavljenega hueya, da noge bingljajo nad peščenim morjem. S fotografom Borom Dobrinom sva se z dobrim razlogom, ki bi

204

Lizbona – Dakar  ·  2008

Lizbona – Dakar  ·  2008

205


Ta hip sem bližje neskončnosti, kamor me z lahkoto pripelje daljši trenutek odsotnosti napol pregorelih možganov, kot taboru. Duh išče izgovore, da pomaga uničenemu telesu, ki se vse bolj navdušuje, da se odrešim muk in občutim mir večnosti. Zaspanec fizično občutim kot stvor, ki leze vame in me ovija. Jaz ga krotim, stiskam za vrat, potiskam nekam pod volan, toda že v naslednjem trenutku plane name in razmere se obrnejo. Trenutki, preden spet prevzamem nadzor, so vse daljši. To je borba, v kateri ne morem zmagati, še posebno ker v borbi s samim seboj nimam sebe za zaveznika. Potem obvisim nekje napol med zadnjimi sipinami in prvimi zvezdami, prepuščen nekemu nejasnemu toku med njimi. Pomoč pride, ko jo edinkrat resnično potrebujem. Razločen glas me z odločno besedo strezni na levi strani ceste, kot da bi me nekdo s kladivom zbudil iz nezavesti. Ni dvoma, kdo jo je izrekel – angel je napel pljuča in zatrobil na trombe, ki so zrušile Jeriho. Očitno sem dovolj odklopljen in izpraznjen, da se mi zdi vse mogoče. Nekaj deset kilometrov predirkam kot v razsvetljenju, a nato se vse vrne. Angeli se ne zdijo več del realnosti in ne preostane mi drugega, kot da ustavim v prahu med dvema avtomobiloma. Janez nekaj mrmra, pa ga ne razumem, potem med svojim momljanjem slišim, da tudi sam od zaspanosti jecljam. Popolna odločenost, da ne smem popustiti spancu, ki me po navadi po takih vožnjah še nekaj ur ne zapusti, tokrat izpuhti nekam v zatohlost kabine. Sede padem bolj v nezavest kot spanec. V Nemi po petih dneh neopisljivih muk postane jasno, da tako niti na tem reliju ne gre več naprej. Pet peklenskih etap od Er Rachidie je izločilo krepko čez sto dirkačev, samo zadnji dve več kot šestdeset prekaljenih voznikov. Večina preostalih na robu zavesti tava po puščavi in se od izčrpanosti valja v pesku. Le še redki zmorejo potiskati motorje in izkopavati avtomobile v peščenem peklu med Atarjem in Nemo. Praktično nihče od njih že tri dni ni videl asistence, ker ne more slediti tempu dirke. In na robu Mavretanije tudi organizatorju postane jasno, da je reli tokrat pretežek, in naslednjo etapo spremeni v transfer. Morda se prav zato po dolgem času iz te dirke živi izvlečemo vsi. Čeprav to nikomur ne uspe brez prask. Tudi nama naslednji dan sredi mavretanskega zakotja odpove avtomobil …

Ko pelješ iz Tidjikje v Tichit, se ti zdi, da svet ni okrogel, ampak povsem raven in da si prišel do njegovega roba. — Jean-Pierre Fontenay

188

Na svojem devetnajstem reliju Dakar bi lahko poznal svoje meje. A nekaj deset kilometrov pred ciljem v Bobo-Dioulasso sem zaspal, ko sem prehiteval avto. Padel sem in si izpahnil ramo ter uničil motor. Moral bi se ustaviti in počivati. — Raymond Loizeaux

avto kot pa dvigniti vrč piva. Tolaži me, da je naša današnja etapa s 1.500 kilometri balzam proti tistemu, kar čaka dirkače. Štiristo kilometrov popolnega brezpotja do Tidjikje bo zanje le uvod v jutrišnjih sedemsto kilometrov do našega skupnega cilja v Nemi. Toda kakšnih kilometrov! Vrata v pekel Dakarja se odpirajo nekje okoli Tidjikje. Tam v globokem pesku prežijo težave, ki si jih lahko predstavljajo le otroci ob zgodbah o pravljičnih junakih. In kot pravljične junake ta naravna pregrada spusti čez le tiste „čistega srca“. Ta del sveta je dokončna preizkušnja, tam so zmagovalne pohode dobivali in končevali tudi najboljši. Še posebno ponoči, ko bo tema skrila pasti in prizemljila reševalne helikopterje. Ne le zaradi utrujenosti, tudi zaradi občutka varnosti bodo številni polegli po pesku v čakanju na zoro. S spremljevalnimi vozili delamo velik krog okoli dirkačev, odrešeni njihovih muk nepre­ voznega neznanega sveta. Toda na letos že asfaltiranem odseku med Sangrafo in Kiffo, na katerem sem skoraj obtičal pred leti, to potuho plačujemo s kilometri in z zaspanostjo. Napetosti, pozornosti in dvomov je konec, začne se nekaj sto kilometrov dolg boj s seboj, še hujši, kot je bil sinočnji z razrito podlago. Motor enakomerno brni uspavanko, sonce pripeka skozi šipo in z vso težo lega na veke. Janez drema, jaz pa tudi. Utrujenost okupira telo in se počasi plazi v kotičke duha, da se seseda nekam sam vase. Vsi, ki sestavljamo karavano relija Dakar, smo mojstri v slepljenju samih sebe – niti tri dni od zadnjega resnega spanja si nočemo priznati, da ima telo fiziološke omejitve. Organizator pa je mojster v sestavi trase, na kateri vsak od nas dočaka trenutek, ki ga tudi volja ne zmore preseči. Upanje, da bo šlo, popusti prvo, včasih se sesede že ob pogledu na potno knjigo ali na razmere pred sprednjo šipo. Vera in želja po navadi delata čudeže, a tukaj na koncu le še motivacija kljubuje biološkim omejitvam. Možgani zato še nekako delujejo, oči, uničene od prahu in dvajseturnega delavnika, pa ne. Predvsem ni več povezave med enim in drugim. Zavoje zato bolj slutim, kot vidim, in tudi možganski procesor začne delovati s hitrostjo eniaca ali starega spectruma. Procesiranje vsakega podatka, vsake slike, ki jo pošljejo oči, traja tudi po več sekund. Ker nočem zapreti oči, si možgani sami jemljejo počitek, pa čeprav le z občasnimi sekundnimi izklapljanji. Potrebo po spanju občutim kot žejo. Še več, v napol blaznem stanju se mi zdi, da bom umrl, če vsaj za hip ne zaprem oči. In če jih zaprem, tudi bom umrl!

Lizbona – Dakar  ·  2007

Lizbona – Dakar  ·  2007

189


Samotna preizkušnja na meji dveh svetov dirka:

Arras–Madrid–dakar

leto:

2002

država: Mavretanija tema:

trasa

Ne hodi po uhojenih poteh, raje pojdi tja, kjer ni poti, in pusti sled. — Ralph Waldo Emerson


Nevarno iskanje izgubljenih sanj dirka:

Pariz–Dakar

leto:

2001

država: Francija in Španija tema:

dirkači

Obstajajo tri vrste ljudi: tisti, ki skrbijo, da se stvari godijo, tisti, ki gledajo, kako se stvari zgodijo, in tisti, ki se sprašujejo, kaj se je zgodilo. — Mary Kay Ash


življenje bistveno bolj prazno in brez česar bi bilo poznavanje skrajnih meja nad breznom lastnih zmogljivosti manjše. Kajti prav v spoznavanju skrajnih meja se srečaš s seboj in silami, ki vladajo v vesolju. Prav v njih se izpopolniš ali pa izgineš. Iz puščavskih prostranstev ne moreš priti slab ali šibek, zloben ali vzvišen, ker narava in njene sile poskrbijo, da sploh ne prideš. To je skrivnost sveta onkraj meja civilizacije, ki jo hodimo iskat. In ta reli je le ena od možnosti – tista, ki iz fanta naredi moža! Kljub temu je to le dirka. Le avantura. Ogromno doživetje za udeležence, banalna in marginalna nepomembnost za sedemmilijardni svet v gospodarski, politični, verski, ekološki, moralni in še kakšni krizi. Zemlja se z relijem Dakar ali brez njega, z zmagovalci in s poraženci enako neprizadeto in nespremenjeno kotali skozi vesolje. Zato se je na videz nesmiselno trkati po prsih, da smo vsako leto prevozili in dirkači predirkali deset tisoč kilometrov, če v tem času Zemlja in na njej tudi vsak lenuh naredi blizu tisoč milijonov kilometrov okoli Sonca in nepojmljivo več skozi vesolje. Čeprav ta reli ne spreminja podobe sveta, v mrzle januarske dneve severne poloble prinaša sliko iz toplih krajev in v rutinirana življenja ljudi sliko velike avanture. Prinaša sanje, ki po malem spreminjajo življenja vedno novih posameznikov. Brez medijev, ki z dvema stotnijama televizijskega osebja na dirki skrbijo, da posnetki dosegajo 190 držav in več kot 300 milijonov ljudi, bi bil ta reli le pustolovščina tisočih neumnežev in zabava zdolgočasenih Afričanov in razigranih Argentincev. Tako pa je ob močni televizijski produkciji pravi resničnostni šov! Dan za dnem človeških dram v veličastnih kotičkih sveta: utrujeni ljudje, eksotično okolje, necenzurirane besede iz srca, primarna čustva, trpljenje, iznajdljivost, kljubovanje naravi in telesnim omejitvam. Žal tudi smrt. Letos že na prvi etapi gledalka stoji na poti avtomobila, ki zdrsne s ceste. Gotovo pa svet spreminja dirko, dirkalnike in traso, ki se prilagajajo političnim razmeram in tehnološkemu razvoju. Spremenili sta se tudi delo mehanikov in novinarsko poročanje. Na prvem vzdržljivostnem reliju Peking–Pariz je pred več kot stoletjem vsak dirkalni avto s seboj vozil novinarja, trasa pa je bila speljana od ene do druge telegrafske postaje, da so lahko novinarji zgodbe pošiljali v Pariz. Sedaj ima lahko vsak novinar svoj avto, skoraj vsak uradni snemalec helikopter, delijo si letalo in reli je načelno speljan od letališča do letališča, da sta

232

Buenos Aires – Antofagasta– Buenos Aires  ·  2010

zagotovljeni hrana in logistična podpora. Ker je letos novinarjev 240, dirkalnih posadk v avtih in tovornjakih pa skupaj z motoristi 362, se zgodba po svoje ponavlja, saj bi v enem avtu lahko sedela po dva novinarja. Priznajmo, tudi reli Dakar se modernizira in komercializira. Od napol samomorilske avanture zanesenjakov, ki so se prebijali od Pariza do Dakarja, je postal pomemben mednarodni športni dogodek in velik posel. Amaury Sport Organisation, ki ima izkušnje z organizacijo tekmovanj, kot je Tour de France, je ob prevzemu s profesionalnostjo ta reli rešil pred zatonom, in kar je še pomembneje, kljub za današnji svet nujni komercializaciji ohranil dušo dirke. Bistvo se zato ni spremenilo: zanesenjaki s predelanimi vozili in profesionalci z najsodobnejšimi stroji, ki jih za to dirko izdeluje avtomobilska in motociklistična industrija, predvsem pa nepojmljive težave, prek katerih se skušajo spraviti čim hitreje v cilj. Toda v podrobnostih je vse zelo drugače. Danes se zdi nemogoče, da so dirkači na prvih relijih Dakar preživeli brez satelitske navigacije, satelitskih telefonov, klicev v sili, vratnih in hrbteničnih ščitnikov, indikatorjev približevanja hitrejšega vozila in hitrostnih omejitev v vaseh. Ja, danes so vozniki bolj dirkači kot avanturisti in dirka je zato manj avantura in bolj športni dogodek. Tudi zato je letos trasa v Južni Ameriki zelo zavita, tehnična, marsikje podobna cestnim relijem. Z manj sipinami in navigacijskimi težavami. Tehnična raven dirkanja je večja, prav tako hitrosti na primerljivih odsekih večje. Ironično se ob manjših težavah še bolj dirka na meji in je izenačenost še večja. Dogaja se tudi tisto, kar je sicer domena svetovnega prvenstva v cestnem reliju. Volkswagnova ekipa vsak dan analizira do petdeset megabitov podatkov iz vsakega dirkalnika, mehaniki vsak dan nastavljajo višino avta in prilagajo elektroniko naslednji etapi. Še več, dogajajo se stvari, ki so bile vedno domena krožnih dirk. Al Atijah in Chicherit dirkata z vrati ob vratih, vzporedno čez ovinke. Gordon se od zadaj zaletava v Sainza, ker se mu ta ne umakne. Na koncu zmagovalca in drugouvrščenega po pet tisoč kilometrih hitrostnih preizkušenj in 47 urah dirkanja ločita dve minuti. Po drugi strani pa v taborih praktično ni več na tleh ležečih, napol mrtvih dirkačev. Dirka ima dovolj utrjen imidž najtežjega relija, da niso več potrebne težave, ki bi bile same sebi namen. Poleg tega organizator zavrača prijave nepripravljenih motoristov in od amaterjev

Buenos Aires – Antofagasta– Buenos Aires  ·  2010

233


Reli Dakar