Issuu on Google+

Oblike kljunov Posamezne vrste ptic so se na različne vrste hrane in načine iskanja prilagodile tudi z obliko kljuna. Nekaj primerov:

PTICE Opazovanje in prepoznavanje najpogostejših vrst

N A R AVA N A D L A NI

N A R AVA N A D L A N I

PTICE

Opazovanje in prepoznavanje najpogostejših vrst

Da se boste lažje znašli V poglavjih za prepoznavanje vrst so ptice razdeljene v pet barvnih skupin.

Ptice do velikosti vrabca (od 9 do 14 cm) Stran 42–105

kljun, podoben bodalu, s katerim lahko ptica nabode svoj plen; imata ga na primer čaplja in štorklja;

Do velikosti kosa (od 15 do 25 cm) Stran 108 –143

▶S  tokovni pregled najznačilnejših evropskih ptic, ki jih lahko odkrivate in opazujete tudi sami.

kljukast kljun ujed, sokolov in sov za razkosanje plena;

klinast kljun z ostrimi robovi, kot ga imajo gosi za trganje trave;

▶ I zjemne fotografije, ob katerih vam zastaja dih, in mikavni opisi ptic omogočajo edinstven vpogled v naravo.

PTICE

dolg, tanek kljun za drezanje, značilen za pobrežnike; na primer kozica;

Do velikosti goloba (od 26 do 31 cm) Stran 146 –165

Do velikosti vrane (od 32 do 44 cm) Stran 168 –205

▶P  riročen format, tako da bo priročnik lahko vedno pri roki, še posebej na izletu ali na prostem.

Večji kot vrana (od 46 cm)

širok, ploščat cedilni kljun rac;

PTICE_oprema pop 2.indd 1

stožčast kljun ptic, ki se hranijo z zrnjem.

L A NG

22,95 EUR

Stran 208 –249

11/14/12 7:33 AM


ce_K1.indd 6

6 • PTICE

Čudoviti svet ptic Ptice že od nekdaj navdušujejo ljudi, naj bo zaradi zmožnosti letenja, zaradi petja ali zaradi pisanega perja. Samo v Evropi je danes znanih več kot petsto vrst, katerih zunanjost je nekaj posebnega. Vsem vrstam ptic pa je skupno, da so pokrite s perjem, zaradi katerega so različnih oblik in barv, hkrati pa jim omogoča letenje.

PTIČJE PERJE Pero je sestavljeno iz bolj ali manj togega osrednjega rebrca in prožne kosmače. Spodnji del rebrca, tulec, je vsajen v kožo. Iz osrednjega rebrca izraščajo vejice. Kosmača ima notranji in zunanji del, sestavljena pa je iz tako imenovanih vejic, ki iz osrednjega rebrca izraščajo pod ostrim kotom. Z vejic izraščajo drobni kaveljčki, s katerimi se oprimejo naslednje vejice. Tako nastane gosto prepletena zgradba, ki peresu daje obliko in trdnost, vendar je vseeno deloma tudi prožno.

Kaj nam povedo peresa Če po polju, gozdu in travniku hodite z odprtimi očmi, pogosto opazite ptičja peresa. Ta so lahko odpadla med menjavo perja (glej stran 8), morda gre za peresa s trebuha, s katerimi je ptica obložila svoje gnezdo, ali pa so od ptice, ki je bila plen plenilca. Takšna peresa, kot jih kaže spodnja fotografija, imenujemo krovna. Krovno perje so krovci v peruti in repu, ki ščitijo letalna in krmilna peresa. Če jih v roki držite več, lahko opazite, da so različne oblike. Peresa, katerih kosmača je razmeroma enakomerno porazdeljena levo in desno od osrednjega rebrca, so iz repa (to so tako imenovana krmilna peresa). Peresa s peruti (oziroma letalna peresa) so asimetrične oblike, in sicer je zunanja stran kosmače ožja od notranje. Peresa s puhastim

Posebnost šoje: modro-črno obrobljena krovna peresa v peruti

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 7

Pegamove konice peruti krasijo rdeče rožene luske.

spodnjim koncem so oblična ali konturna peresa, ker pokrivajo ptičje telo – po telesu in glavi. Puhasti del telo greje. Mladiči so sprva pokriti izključno s puhom. Okrasna peresa: Peresa poznavalcem ne povedo le, kje na ptičjem telesu so rastla, temveč tudi, od katere vrste ptice so. To je še posebej preprosto pri posebno oblikovanih ali pobarvanih peresih, kot so vpadljiva modro-črna peresa v peruti šoje (glej fotografijo levo), pa krivček, osrednje zavito krmilno pero samčka mlakarice. Podobni primeri so še dolga repna peresa fazana in lirasto izbočena repna peresa ruševca. Za že omenjeno mlakarico je značilen izrazit moder kontrast na krilih, ki ga vidimo na zunanjih peresih peruti. Zanimivo okrasno perje imata tudi dlesk (glej stran 114) in pegam (glej fotografijo zgoraj). Med pernato okrasje štejemo tudi dolga črna peresa na vratu sive čaplje, ki je dejansko čopka. Sove imajo izrazito mehko perje, poleg tega so robovi prvih – zunanjih – letalnih peres nazobčani, kar je prilagoditev za neslišno letenje. Takšna peresa namreč omogočajo tako letenje in bodoči plen ne more pravočasno odkriti svojega lovca. Hkrati pa sove zaradi odličnega vida in sluha zlahka najdejo svoj plen. Golobi in čaplje imajo posebna peresa – prašnična peresa in tako imenovani prašnični puh, ki se nenehno drobi v prah – način je odvisen od skupine. Ptice ta prah raznesejo po vsem perju, da postane gladko in odbija vodo. Ob korenu kljuna številnih žužkojedov in sov so toga, ščetinasta peresa, s katerimi si ptice pomagajo pri tipanju, hkrati pa se z njimi spodnji del kljuna razširi kot v nekakšno zajemalko.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 8

8 • PTICE

MENJAVA PERJA Perje se sčasoma obrabi. Ker gre za neživo tvorbo, se oguli in se ne obnavlja, zato ne more več opravljati vseh nalog. Tako sta okrnjeni izolacijska vloga, ki jo ima perje, in zmožnost letenja oziroma plavanja ptice. Perje se mora zato redno menjavati: izraščajoča peresa postopoma iz kože izrinejo stara. Ta postopek se imenuje mena perja, sestavljata pa ga golitev (izguba perja) in obnova (nadomestitev).

Golitev in načini golitve Od vrste ptice je odvisno, kako pogosto se goli in v kakšnem vrstnem redu izgublja perje. Večina vrst se goli le deloma in pri njih se v nekem obdobju zamenja le perje na enem predelu telesa. Vrste, ki se golijo v celoti, pa novo perje dobijo po vsem telesu. Letalna peresa na perutih (glej zavihek zadaj) se večinoma zamenjajo eno za drugim, da zmožnost letenja ni okrnjena. Vendar obstaja nekaj družin ptic, za katere je značilno hkratno goljenje vseh letalnih in krmilnih peres. To pomeni, da skoraj vse perje na perutih izgubijo Samček mlakarice se pozno poleti spet odene v vpadljivejše svatovsko perje z zelenkasto sijoči glavo.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 9

die faszinierende Welt der vögel

9

Samčka mlakarice v rjavkastem, pognezditvenem perju najlaže prepoznamo po rumenem kljunu.

hkrati in v tem obdobju ne morejo leteti. Mednje od srednjeevropskih vrst sodijo na primer race, gosi, labodi in ponirki. Poleg tega so pri različnih vrstah ptic znane še druge posebne oblike goljenja.

Perje Zaradi goljenja se lahko spremeni videz ptice.

Odrasle ptice: Gotovo ste že kdaj opazili, da je nekje od konca julija mogoče videti le še »samičke« mlakarice. Racaki so sicer še vedno zraven, vendar se »skrivajo« pod ženskim perjem. Po gnezdenju imajo namreč rjavkasto, preprosto perje, imenovano pognezditveno perje, in jih je od vedno pusto obarvanih samičk mogoče ločiti le še po rjavkasto rumenem kljunu. A ko samčki jeseni začnejo z dvorjenjem, so že odeti v znano pisano svatovsko okrasje, da zbudijo zanimanje samičk in preženejo tekmece. Škorec jeseni po perju dobi bele pike in zato ni več opaziti takšnega kontrasta med prevladujočo črno barvo ter zelenim, modrim in rdeče vijoličnim kovinskim leskom (glej stran 130). Pozimi se pri njih zunanji rob peres obrabi, in tako se spomladi pojavi razkošno

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 10

10 • PTICE

bleščeče okrasno perje. Enako – zaradi izginjanja roba peres – tudi pri številnih drugih vrstah ptic izpod perja varovalne barve pokukajo čudovite barve. Pri samčkih drugih vrst in pri večini samičk se zaradi goljenja videz ne spremeni oziroma le malenkostno.

Mlade ptice: Ker imajo pri številnih vrstah samčki in samičke različno perje, je včasih mogoče takoj ugotoviti, ali gre za odraslo ali za mlado ptico. Pri mladih pticah ločimo goliče (gnezdomce) in begavce, ki po izvalitvi kmalu zapustijo gnezdo. Goliči so, kot pove že ime, bolj ali manj goli. V zavetju gnezda jim v prvih nekaj dnevih do tednih zraste puh. Izjema so žolne, saj mladičem že takoj zraste značilno mlado perje. Begavci (puhavci) že iz jajca pridejo s puhom, in ker se že takoj samostojno hranijo ter zapuščajo gnezdo, je njihov puh večinoma zelo dobro varovalno obarvan. Ko se v nevarnosti prihulijo k tlom, jih tako skoraj ni mogoče opaziti. V gnezdu takšne zaščite ne potrebujejo. Pri vseh mladičih puhu sledi prvo pravo perje, tako imenovano mladostno perje. Večinoma je obarvano drugače kot pri odraslih pticah. Pogosto je podobno preprosto obarvanemu perju samičk. Po goljenju, katerega pogostost in hitrost sta odvisni od vrste, mladiči dobijo odraslo perje. To se pri manjših vrstah, kot so ptice pevke, zgodi že prvo jesen, pri velikih vrstah, na primer rumenonogem galebu, so potrebna štiri leta, da mladiči postanejo podobni staršem, pri planinskem orlu pa traja kar pet let.

OBLIKA TELESA Za opis ptice in njeno določitev ter primerjavo s podatki v določevalnih ključih za ptice moramo poznati poimenovanja posameznih delov ptičjega telesa. Najpomembnejše pojme pri opisovanju telesa ptic najdete na zavihku na koncu knjige.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 11

MENJAVA PERJA

11

Mladi kraljički nimajo vpadljivo obarvanega temena.

Poimenovanje ptic ■  Sčasoma

so se uveljavila slovenska poimenovanja ptic, ki so razmeroma poenotena, čeprav so včasih nekoliko v nasprotju z znanstveno razvrstitvijo.

■  Vsaka

vrsta ima hkrati tudi znanstveno ime, ki je isto po vsem svetu. Sestavljeno je iz dveh delov: prvi del je ime rodu, torej večje skupine, v katero sodi neka ptica, denimo Parus za sinice. Drugi del imena označuje vrsto znotraj te večje skupine, in tako dobimo nedvoumno poimenovanje, na primer Parus major za veliko sinico.

■  Ponekod

se za ptice uporabljajo lokalna imena, ki so pogosto izpeljana iz videza, glasu, načina prehranjevanja ptice ali starodavnih predstav o njej. Brkati ser je tako bolj znan kot bradati jastreb (pri nas ga ni), beloglavi jastreb pa kot plešec. Rjavemu lunju ponekod pravijo tudi račar (pri nas se to ime ne uporablja več), ker živi v močvirjih ter na poraslih bregovih rek in jezer. Plavčka, ki sodi v rod sinic, pa ponekod po barvi imenujejo kar modra sinica.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 12

12 • PTICE

OGLAŠANJE – PETJE, KLICI IN ŠUMI Ptičje petje je vedno navdihovalo glasbenike in oglašanje teh pernatih živali so ovekovečili v svojih delih. Tudi navadni ljudje se vsako leto veselimo, ko samčki spomladi spet začnejo žvrgoleti.

Mojstri petja Pojejo samo ptice pevke, preostale vrste pa se oglašajo s klici. Ime je red dobil zaradi dobro razvitega pevskega aparata. Toda samčki ne prepevajo za naša ušesa, ampak s petjem označujejo in branijo meje svojega ozemlja, ker želijo nase opozoriti samičko in jo vezati nase, če ga usliši. Pri številnih ptičjih vrstah se morajo mladiči šele naučiti petja svojih staršev, zato je prisotnost pojočega očeta nujna tako med valjenjem kot po njem. Vrste, ki svoje območje branijo tudi po obdobju razmnoževanja, slišimo peti vse leto.

Klici Poleg običajno zapleteno sestavljenega petja lahko slišimo tudi klice. Ti so večinoma sestavljeni iz enega do dveh elementov, ki ju je mogoče ponavljati. Po funkciji med drugim ločujemo moledujoče klice mladih ptičkov, ki so namenjeni staršem, svarilne klice odraslih ptic, če se pojavi plenilec, s čimer opozorijo druge ptice tudi onkraj meja svojega ozemlja, in grozilne klice odraslih ptic med napadalnimi soočenji z vrstniki. Nekatere vrste ptic značilno kličejo in pojejo tudi med letom. Meniščkovo petje je mogoče slišati vse leto.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 13

rufe und gesänge

13

Štorklje se v gnezdu pozdravijo z glasnim klopotanjem s kljuni.

Kako nastane glas Pri pticah pevkah se je razvil poseben organ za petje, sirinks. Leži na prehodu sapnika v dušnik. Tam sta med hrustančnima obročema napeti dve membrani podobni opni, ki zanihata zaradi zraka, ki ob vdihu potuje mimo. Na opni so pripete mišice sirinksa, ki služijo temu, da sta opni napeti. Njihov razvoj in število mišic sta odvisna od skupine ptic. Izrazitost mišic v sirinksu močno vpliva na raznolikost ptičjega glasu. Pri dobrih pevcih so torej zelo izrazite. Drugi glasovi Ptice zmorejo glasove oddajati tudi brez sirinksa, in sicer z različnimi zvoki. Mednje sodita na primer trkanje žolne po trdi podlagi in klopotanje štorkelj s kljuni. Nekatere vrste pa se med seboj sporazumevajo celo s pomočjo perja. Zračni tok, ki ob določenem kotu peruti potuje skozi zunanja peresa na repu kozice, povzroči zvok, ki spominja na meketanje. Druge vrste ploskajo s krili, na primer turška grlica.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 14

14 • PTICE

ŽIVLJENJSKI PROSTORI PTIC Vsaka vrsta ima svoje zahteve glede življenjskega prostora oziroma bivališča in se je posebej prilagodila nanj. Nekatere vrste najdemo v različnih življenjskih okoljih, medtem ko druge zasedajo le posebne prostore, tako imenovane niše.

Gozd Srednja Evropa je gozdnata, zato pri nas na številne vrste ptic naletimo prav v gozdu. Vendar vsi gozdovi niso enaki in jih ločujemo glede na vrsto drevja, ki raste v njem. Listnati gozd sestavljajo izključno listavci, kot so bukev, gaber, hrast in javor. V iglastem gozdu prevladujejo iglavci, kot so smreka, bor in jelka. V mešanem gozdu pa je približno enako listavcev in iglavcev. Zaradi posega človeka so danes številni iglasti gozdovi tako imenovane monokulture, v katerih uspeva le ena vrsta drevja, večinoma smreka. Gozdovom ob rečnem koritu, ki so pogosto poplavljeni in rastejo na stalno vlažnih tleh, rečemo poplavni gozdovi. Vsaka vrsta gozda pozna lastni svet ptic, saj marsikatera vrsta živi le v enem tipu gozda. Veliki detel s svojim močnim kljunom pride do žuželk, ki se skrivajo pod lubjem dreves.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 15

Stržek si za življenjski prostor najraje izbere s podrastjo bogate listnate in mešane gozdove. Prepeva na nizkih drevesih.

Sloji v gozdu: Če opazujemo gozd, lahko vidimo, da je kot hiša razdeljen na več nadstropij oziroma slojev, na zeliščni, grmovni in drevesni sloj. Vsi ponujajo bogato ponudbo možnosti za bivanje in prehranjevanje, pa tudi skrivališča. Tudi ptice so porazdeljene po teh slojih, da si med seboj ne odžirajo hrane in življenjskega prostora. Krošnjo gozda lahko primerjamo s streho hiše. Je gnezditveni prostor številnih ptičjih vrst. Tu vrane gradijo gnezda, v katerih leto pozneje za svoje mladiče skrbijo male uharice. Tudi kobilarji in grivarji gnezdijo v krošnjah. Hkrati ta predel gozda nudi hrano številnim vrstam. Med listi in iglicami kovački, kot je vrbji kovaček, sinice in kraljički iščejo pajke, žuželke in njihove ličinke. So dovolj spretni in hitri, da se lahko hranijo tako na vejah kot tudi s trebuhom navzdol viseč na veji. Sloj pod krošnjami so drevesna debla. To je kraljestvo žoln, plezalčkov in brglezov. Med debelitvijo na lubju dreves pogosto nastajajo razpoke in špranje, v katerih se skrivajo drobcene živali. Za izkoriščanje tega vira hrane so se ptice prilagodile predvsem s svojim kljunom. Plezalčki s svojim dolgim, ukrivljenim in razmeroma tankim kljunom dosežejo tudi žuželke v najožjih razpokah v lubju. Brglezi imajo močnejši kljun. Z njim lahko odluščijo dele lubja in poberejo za njim skrite žuželke. Žolne s svojim še močnejšim kljunom kljuvajo luknje v les ter tako pridejo do žuželk in njihovih ličink, ki živijo prav v lesu. Poleg tega v času gnezdenja v les dolbejo nove votlinice, ki jih pozneje (lahko tudi čez več let) s pridom izkoristijo druge ptičje vrste, kot so škorci, sinice in plezalčki. Plezalnemu načinu življenja so se žolne na primer prilagodile tako, da rep uporabljajo kot oporo. Poleg tega razporeditev prstov – dva

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 16

16 • PTICE

sta obrnjena naprej, dva pa nazaj – omogoča zanesljivo plezanje po deblih. Pod debli je podrastje, ki sestoji iz mladih dreves in grmov. To je kraljestvo dolgorepk in drozgov, ki tukaj gradijo gnezda. Stržki in taščice veje grmovja uporabljajo kot pevski oder. V raznoliki krajini s trnastimi grmi se dobro počuti tudi rjavi srakoper.

Najnižje nadstropje, to je zeliščni sloj, naseljujejo penice, sive pevke, stržki in taščice. Na tleh iščejo hrano in pribežališče ter v zavetju nizkih grmov in rastlin gradijo gnezda za svoj naraščaj.

Kulturna krajina V Srednji Evropi gozdovi uspevajo že okoli 12.000 let. Zaradi postopnega segrevanja ozračja so se po ledeni dobi iz grmičastega rastja razvila drevesa, ki so se združevala v gozdove. S prihodom človeka se je podoba pokrajine spremenila. Gozdovi so se krčili, da bi naraščajoče človeštvo dobilo dovolj življenjskega prostora, pa tudi obdelovalnih površin za pridelovanje hrane. Nastala je odprta kulturna krajina s polji in travniki, pasovi gozdov med njivami in živimi mejami. A z dodatnim odprtim življenjskim prostorom so novi dom našle tudi ptice, ki dotlej v Srednji Evropi niso živele. Mednje prištevamo poljskega škrjanca, ki se je v srednjeevropski prostor priselil iz step,

Žive meje in grmovje – gozdovi v malem Žive meje in grmovje številnim vrstam gozdnih ptic ponujajo možnosti tako za valjenje kot za prehranjevanje. V živih mejah na primer gnezdijo penice in različni ščinkavci. Če vmes rastejo tudi trnasti grmi, se v njih naseli še rjavi srakoper.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 17

ŽIVLJENJSKI PROSTORI PTIC

17

danes pa gnezdi na travnikih in tudi monokulturnih poljih. Nekdaj ni bilo polja, nad katerim na nebu ne bi popeval škrjanec, danes pa je vse redkejši in močno ogrožen. Zelena pokrajina z veliko grmovja nudi zavetje številnim vrstam ptic. Travnike so si namreč za gnezdenje in iskanje hrane izbrale različne vrste pastiric, škorcev in pribe. S spremembami v gospodarjenju z naravo je človek izpraznil kulturno krajino. Z združevanjem polj je odstranil žive meje in s tem uničil ledino z visokim rastjem ob robovih obdelovalnih površin. Medtem ko so se ptice prej ob približevanju kosilnice lahko skrili v ozare, saj jih je bilo povsod dovolj, danes skoraj ne najdejo več zavetja. Zato se hitro zmanjšuje prav število ptičjih vrst, ki so doma na robovih polj in na travnikih.

Stoječe in tekoče vode Slovenija je bogata z vodo. Imamo številne manjše in večje tekoče vode, od potočkov do velikih rek. Stoječih voda je manj, predvsem tistih naravnih. Naravne stoječe vode so pri nas samo ledeniška jezera, mrtvice in presihajoča jezera. Preostale stoječe vode, kot so na primer zadrževalniki, akumulacijska jezera na rekah, ribniki, glinokopi in gramoznice, zalite z vodo, so vse delo človeških rok. V času gnezditve so za ptice pri nas najzanimivejše stoječe vode. Tukaj namreč gnezdi največ različnih vrst. Od lege, velikosti, količine hrane in vodne vegetacije je odvisno, katere vrste bodo gnezdile na določeni Poljski škrjanec gnezdi v odprti kulturni krajini z nizko vegetacijo. Hrano si išče po tleh.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 18

18 • PTICE

vodi. Z vodno in obrežno vegetacijo bogate vode imajo radi ponirki, čaplje, race, liske, tukalice in trstnice. Na tekočih vodah je gnezdilk manj, vendar so nekatere pravi specialisti, ki jih drugod ne bomo našli. Ob hitro tekočih vodah v gorah gnezdi povodni kos, na rekah ponekod gnezdi veliki žagar, na prodiščih, ki jih ustvarjajo neukročene reke, mali deževnik, v poplavnem gozdu ob reki mali martinec. V erodiranih stenah rek gnezdi ena naših najbolj pisanih ptic, vodomec. V nižinskih predelih Drave, Mure in Save se mu ponekod pridruži še obrežna lastovka breguljka, ki si prav tako kot vodomec gnezdo oziroma gnezdilni rov izkoplje v primerno rečno steno. Na prehodu med vodo in kopnim se ustvari močvirje. To je tisti del, kamor brez škornjev ne moremo, velikokrat pa so tudi škornji prenizki. Trstišče, močvirni travnik, nizko in visoko barje prištevamo k močvirjem oziroma mokriščem. Ti pa so pri nas med najbolj ogroženimi življenjskimi prostori. Pri nas na takšnih mestih gnezdijo tukalice, čapljica, rdečenogi martinec, priba, kozica. Med selitvijo in prezimovanjem so za vodne ptice zanimiva tudi velika akumulacijska jezera na Dravi in Savi. Na teh odprtih vodah se zbirajo ponirki, kormorani, race, črne liske in galebi v več stoglavih jatah. Ne tako redko, lahko na eni sami akumulaciji naštejemo tudi več tisoč ptic. Ne smemo pozabiti še na morje, ki je prav poseben življenjski prostor, in seveda na ves priobalni pas, kamor prištevamo tudi Škocjanski zatok in Sečoveljske soline, ki sta na naši obali zagotovo najzanimivejši lokaciji za številne ptice.

Plašni žerjavi živijo na odmaknjenih, prostranih vlažnih predelih.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 19

ŽIVLJENJSKI PROSTORI PTIC

19

Visoka barja pri nas za ptice niso pomembna, na njih ne gnezdi nobena posebna vrsta. Naša visoka barja so tudi izredno majhna v primerjavi z drugimi na območju Srednje Evrope, še posebej z nemškimi. Vlažna območja so zatočišče številnih redkih ptičjih vrst, na primer velikega škurha, pribe, kozice, rdečenogega martinca, tukalic, cvrčalcev in trsnic. Po travnikih, ki so v določenem letnem času poplavljeni, in po močvirjih brskajo kozice in preostali pobrežniki, trstišča pa so med drugim življenjski prostor trstnicam in čapljici.

Mestni golobi, potomci skalnega goloba, so pečine zamenjali za hišne zidove.

Jezera in ribniki so kraljestvo rac in ponirkov. Pozimi ob marsikaterem večjem jezeru v Srednji Evropi počivajo ali prezimujejo številne race, gosi, slapniki, kormorani, galebi, pa tudi vrste, ki sem zaidejo z daljnega severa.

Življenje ptic v mestu Celo v mestih živi veliko ptic. Parki in vrtovi so nadomestni življenjski prostor namesto gozdov in mejic. Številne gozdne ptice so se prilagodile na mestne življenjske pogoje, na primer kos, ščinkavec, zelenec in nekatere sinice. Parki in vrtovi imajo številne prednosti: podnebje, posebej pozimi, je ugodnejše, ptice so varnejše pred plenilci, saj so ti večinoma plašnejši in na območje mest ne prihajajo. Poleg tega ljudje v mestih ptice krmijo skoraj vse leto. Zaradi velike sposobnosti prilagajanja so se sčasoma naučile, da se gnezda ne dá zgraditi le v krošnji ali duplini, ampak da so enako primerne tudi gnezdilnice, tramovi in bršljan, ki prerašča zid. Črnemu hudourniku in šmarnici so hišni zidovi nadomestili skalnate stene na obali in v gorah. Paradni primer prilagoditve so mestni golobi, brez katerih si mesta danes sploh ne moremo več predstavljati. Ti golobi izvirajo iz skalnega goloba in so divji potomci poštnih in drugih vzrejnih vrst golobov. Ker imajo v mestih idealne življenjske pogoje, so se ponekod tako razmnožili, da so postali prava nadlega, med drugim tudi zato, ker s svojimi jedkimi iztrebki uničujejo pročelja hiš, ograje in spomenike, prenašali pa naj bi tudi salmonelo.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 42

42

•

RazĹĄirjenost V Sloveniji: v hribovitem in gorskem svetu dokaj razĹĄirjena vrsta; v SV Sloveniji in Primorju ne gnezdi; v obdobju, ko ne gnezdi, Ĺživi tudi v drugih habitatih.



ZnaÄ?ilen vzorec na glavi s Ä?rno progo Ä?ez oÄ?i in belo liso nad njimi

Na temenu ima Ĺživo oranĹžna peresa s Ä?rno obrobo.

Ob strani na vratu zelenkasto rumen

Na spodnji strani belkasto-siv

Zanimivost

ÄŒAS OPAZOVANJA/GNEZDENJA J F M A M J J A S O N D

Obe vrsti kraljiÄ?ka sodita med najmanjĹĄe vrste pri nas. Ko kraljiÄ?ek iĹĄÄ?e hrano po grmovju, se zdi neutruden.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 43

KRALJIČKI

43

Rdečeglavi kraljiček Regulus ignicapillus

Pri nas poznamo dve vrsti kraljička, ki sta si precej podobni: rdečeglavi in rumenoglavi kraljiček (Regulus regulus). Ime kraljiček sta dobila zaradi živobarvne proge na temenu, ki spominja na kronico. Ko je rdečeglavi kraljiček razburjen, se mu peresa na temenu postavijo pokonci v nekakšno krono. Menda je s tem povezano tudi njegovo znanstveno ime rodu Regulus, kar v prevodu pomeni majhen kralj. Bivališče  Živi predvsem v iglastih in mešanih gozdovih (rdečeglavi kraljiček je manj vezan na smreke kot rumenoglavi), v parkih, na pokopališčih in velikih vrtovih z iglavci, v gorskih gozdovih do drevesne meje; je ptica selivka, ki prezimuje v Sredozemlju; pogosto razširjena gnezdilka od nižin do gorskega sveta. Velikost  Dolžina 9 cm, razpon kril 13–15,5 cm. Glas  Oglaša se z visokimi klici »zi zi zi«, vendar globlje kot rumenoglavi kraljiček; svoje območje označuje s tihim petjem iz zelo visoko dvigajočih se kitic, ki so proti koncu hitrejše, brez zaključnega trilca (rumenoglavi kraljiček ga pozna). PREHRANA  Majhne žuželke in njihove ličinke, pajki; hrano išče na zgornji strani vej. Zarod  Gnezdo je prožna vrečica iz mahu, lišajev, prediva, obloženo z mnogimi peresi, na rogovili ali obešeno med vejami drevesa; 2 zaroda na leto, 7–10 rožnato bež jajc z drobnimi rjavimi pičicami, valjenje 14–17 dni, skrb za zarod 20–22 dni.

Rumenoglavi kraljiček ima rumeno kronico s črno obrobo, poleg tega nima črne proge čez oči.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 44

44

•

Zaobljena krila Svetla proga nad oÄ?mi

Kratek rep, ki je pogosto dvignjen.

Trebuh in oprsje svetlo rjava

RazĹĄirjenost V Sloveniji: zelo razĹĄirjena vrsta; pozimi obiĹĄÄ?e tudi vrtove.



19. 10. 12 13:15


a

ce_K1.indd 45

STRŽKI

45

Stržek

Troglodytes troglodytes

Neznatni ptiček je slaven zaradi basni starogrškega pesnika Ezopa. Ptice so za svojega kralja izbrale tistega, ki je poletel najvišje, in prav stržek je bil edini, ki je presegel orla. Njegovo znanstveno ime Troglodytes je prav tako povezano z Grčijo, in sicer z grško besedo troglodyt, ki pomeni jamsko žival in jamskega človeka. Takšno ime je dobil zaradi kroglastega gnezda. Za stržka je značilno še, da prepeva tudi pozimi in da ima za svojo neznatno velikost presenetljivo močan glas. Bivališče  Listnati in mešani gozdovi z gostim podrastjem. Biva v temačnih, senčnih delih rastja blizu tal; manjše obdelovalne površine z živimi mejami, grmovjem, tudi vrtovi, parki in pokopališča z gostim rastjem; v času gnezdenja prebiva v vlažnih gozdnatih predelih, kjer vlage ni, prebiva ob vodah. Velikost  Dolžina 9–10 cm, razpon kril 13–17 cm. Glas  Pogosto kliče »crrr«, opozarja z glasom »tik«; prepeva dvodelno s tihim prednapevom in glasnim, radoživim napevom, konča pa z bobnajočimi in udarjajočimi glasovi; prepeva z višjega mesta. PREHRANA  Žuželke in njihove ličinke, pajki. Zarod  Kroglasto gnezdo iz mahu, lišajev in tankih vejic ima vhod ob strani, obloženo pa je s peresi, dlakami in rastlinskimi vlakni; gnezdo zgradi blizu tal v gostem rastju, v koreninah padlih dreves, v plezalkah in skalnih vdolbinah; 1–2 zaroda na Zanimivost leto, 5–7 belih, rdečkasto meliranih jajc, valjenje 13–16 dni, skrb za zarod Stržek smukne skozi 15–19 dni. podrastje kot miška.

Ko je razburjen, trza z repom. Čeprav je tako droban, je precej glasen.

ČAS OPAZOVANJA/GNEZDENJA J F M A M J J A S O N D

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 46

46

Menišček

Periparus ater

Menišček je najmanjša sinica v Srednji Evropi. Najpogosteje domuje v smrekovih gozdovih. Pri iskanju hrane nemirno telovadi med vejami in dreza po razpokah, med vejami in iglicami. Pri tem pogosto podobno kot kolibri lebdi pred vejami. Ta vrsta skriva semena in drugo hrano. Bivališče  Predvsem iglasti in mešani gozdovi, zlasti smrekovi, pa tudi parki in veliki vrtovi z iglavci do gozdne meje; pogost. Velikost  Dolžina 11,5 cm, razpon kril 17–21 cm. Glas  Ko išče hrano, pogosto kliče »ci ci ci« ali »zi zi zi«, tudi »psit«; prepeva pa z zvonkim »cevi cevi cevi« ali »ziti ziti ziti«; slišati ga je skoraj vse leto. PREHRANA  Majhne žuželke in pajki, pozimi pa zlasti semena iglavcev.

Menišček pozimi obiskuje krmilnice, kjer si najraje izbere oreške in bučna ali sončnična semena.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 47

SINICE

Podolgovat bel madeĹž na zatilju

•

47

BleĹĄÄ?eÄ?e Ä?rna glava

Dve beli progi na krilih Bela lica

Zarod  Gnezdo je iz mahu, dlake in rastlinskih vlaken, pajkovih mreĹž, obloĹži pa ga z dlako; zgradi ga v duplinah, trhlih ĹĄtorih in luknjah v zidovih, vÄ?asih celo v opuĹĄÄ?enih miĹĄjih rovih; naseli se tudi v gnezdilnicah; 2 zaroda na leto, 8–10 jajc, bela z rdeÄ?kastimi lisami, valjenje 14–16 dni, skrb za zarod 16–17 dni.

Zanimivost Zaradi dolge bele lise na zatilju ga je lahko loÄ?iti od drugih temnoglavih sinic. Je edini meniĹĄÄ?ek pri nas z dvojno progo na krilih.

RazĹĄirjenost V Sloveniji: pogosto razĹĄirjena vrsta od niĹžin do visokogorja.

ÄŒAS OPAZOVANJA/GNEZDENJA J F M A M J J A S O N D 

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 48

48

•

Vrbji kovaÄ?ek

Phylloscopus collybita

Na nevpadljivega vrbjega kovaÄ?ka smo pozorni predvsem zaradi njegovega petja: je sicer monotono, vendar lahko razloÄ?imo tri zloge (glej spodaj). Znanstveno ime rodu Phylloscopus je sestavljeno iz grĹĄkih besed phyllon za list in skopos za izvidnico, povezano pa je z vedenjem celotne skupine listnic. Vrbji kovaÄ?ek ima dvojnika, ki ga je na polju mogoÄ?e zanesljivo razloÄ?iti le po oglaĹĄanju: to je severni kovaÄ?ek (Phylloscopus trochilus). BivaliĹĄÄ?e  SonÄ?ni listnati in meĹĄani gozdovi z veliko podrastja, gozdiÄ?ki in gosto grmovje, tudi vrtovi in parki do viĹĄine 1900 metrov; prezimi v Sredozemlju; je med zadnjimi pticami, ki odletijo in prvimi, ki se vrnejo; pogosta. Velikost  DolĹžina 10–12 cm, razpon kril 15–21 cm. Glas  EnozloĹžno kliÄ?e ÂťhvitÂŤ; poje precej monotono, dolgo, kitice spominjajo na zloge Âťcilp-calp-celp-cilpÂŤ, vmes je pogosto sliĹĄati priduĹĄen Âťtrrr trrrÂŤ. PREHRANA  Majhne ĹžuĹželke in pajki, od jeseni tudi jagode, vendar redkeje kot druge listnice. Zarod  Kroglasto gnezdo z vhodom ob strani iz trave, suhih listov in mahu, obloĹženo z veliko perja; zgradi ga v nizkem rastju, vendar ne neposredno na tleh; 1–2 zaroda na leto, 4–7 belih jajc z rjavimi pikami, valjenje 14–15 dni, skrb za zarod 13–15 dni. RazĹĄirjenost V Sloveniji: sploĹĄno razĹĄirjena vrsta; med selitvijo tudi na vrtovih.

ÄŒAS OPAZOVANJA/GNEZDENJA J F M A M J J A S O N D 

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 49

PENICE

49

Bež proga nad očmi, ki ni tako izrazita kot pri kovačku.

Hrbet je olivno rjav.

Trebuh je svetlo bež. Noge so temne, kovačkove so svetlejše.

Zanimivost Vrbji kovaček je med najpogostejšimi vrstami v Srednji Evropi. Pogosto trza s krili in z repom udarja navzdol.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 50

50

Plavček

Cyanistes caeruleus

Pri nas plavček sodi med najpogostejše majhne ptice. Njegovo ime je povezano z modro barvo perja in tudi v drugih jezikih že ime pove, kakšne barve je. V Sloveniji je znan tudi kot modra sinica. Na vrt ga je mogoče zvabiti z gnezdilnico, katere vhod ima premer samo 26 milimetrov; velika sinica se skozi takšno luknjo ne more zriniti. Bivališče  Živi povsod, kjer so listnata drevesa, na primer v listnatih in mešanih gozdovih z bogatim podrastjem (sploh če so v njih hrasti), v izoliranih gozdičkih sredi polj, na poljih, v grmovju, v parkih in na vrtovih z drevjem, v sadovnjakih, na pokopališčih; zanj so pomembna dupla; jeseni je pogost v vodi v trstu in rogozu. Velikost  Dolžina 11–12 cm, razpon kril 17–20 cm. Glas  Ko ga kaj zmoti, vznemirjeno kriči z nosnimi glasovi; čisti visoki in raskavi klici; napev je iz razpotegnjenih, svetlih, čistih tonov in gostolenja. PREHRANA  Žuželke, predvsem pa njihove ličinke, kot so gosenice, tudi pajki; brsti, od jeseni tudi semena, jagode in plodovi; pozimi semenje, loj in oreški v krmilnicah; pri iskanju hrane se pogosto obeša na veje s trebuhom, obrnjenim navzgor. Zarod  Sprijeto gnezdo iz mahu, rastlinskih vlaken, dlak in peres v drevesnih duplinah, zidnih vdolbinah in valilnicah, celo v poštnih nabiralnikih; 1–2 zaroda na leto, 7–14 belih jajc z rdečimi lisami iz pičic in madežev, valjenje 12–15 dni, skrb za zarod 16–19 dni, mladičke krmi še okoli 2 tedna. Za tak��en letalni manever mora plavček uporabiti več orodij za krmiljenje. Spremeni naklon kril in vzdolžno os telesa, rep mu služi kot krmilo.

19. 10. 12 13:15


ce_K1.indd 51

SINICE

Vpadljiva bela lica starih ptic so pri mladiÄ?ih rumenkasta.

•

51

Kljun je raven, zelo kratek, temen; pod njim je temno moder, okoli vratu ima moder ťal.

Krila so modra s tanko belo Ä?rto.

Spodnja stran je rumenkasta, na trebuhu je neizrazita, temnejĹĄa podolgovata proga.

RazĹĄirjenost

 V Sloveniji: pogosta vrsta v niĹžini, v gorah nekje do 1000 m.

ÄŒAS OPAZOVANJA/GNEZDENJA J F M A M J J A S O N D

Zanimivost PlavÄ?ek je edina modrorumena majhna ptica v Evropi. Svatbeni let spominja na let metulja.

19. 10. 12 13:15


Oblike kljunov Posamezne vrste ptic so se na različne vrste hrane in načine iskanja prilagodile tudi z obliko kljuna. Nekaj primerov:

PTICE Opazovanje in prepoznavanje najpogostejših vrst

N A R AVA N A D L A NI

N A R AVA N A D L A N I

PTICE

Opazovanje in prepoznavanje najpogostejših vrst

Da se boste lažje znašli V poglavjih za prepoznavanje vrst so ptice razdeljene v pet barvnih skupin.

Ptice do velikosti vrabca (od 9 do 14 cm) Stran 42–105

kljun, podoben bodalu, s katerim lahko ptica nabode svoj plen; imata ga na primer čaplja in štorklja;

Do velikosti kosa (od 15 do 25 cm) Stran 108 –143

▶S  tokovni pregled najznačilnejših evropskih ptic, ki jih lahko odkrivate in opazujete tudi sami.

kljukast kljun ujed, sokolov in sov za razkosanje plena;

klinast kljun z ostrimi robovi, kot ga imajo gosi za trganje trave;

▶ I zjemne fotografije, ob katerih vam zastaja dih, in mikavni opisi ptic omogočajo edinstven vpogled v naravo.

PTICE

dolg, tanek kljun za drezanje, značilen za pobrežnike; na primer kozica;

Do velikosti goloba (od 26 do 31 cm) Stran 146 –165

Do velikosti vrane (od 32 do 44 cm) Stran 168 –205

▶P  riročen format, tako da bo priročnik lahko vedno pri roki, še posebej na izletu ali na prostem.

Večji kot vrana (od 46 cm)

širok, ploščat cedilni kljun rac;

PTICE_oprema pop 2.indd 1

stožčast kljun ptic, ki se hranijo z zrnjem.

L A NG

22,95 EUR

Stran 208 –249

11/14/12 7:33 AM


Ptice