Issuu on Google+

Primorska Iz rokopisa za knjigo, M. Ivančič: Lebič - zgodbe pozabljenega eksodusa Primorska je dežela, po kateri so v prejšnjem stoletju divjali zelo hudi lebiči in jo tudi kot tako izoblikovali. Njegovi cikloni so po njenem ozemlju od morja proti Alpam risali meje in jo pri tem cefrali na trakove. Tisti, ki so sprožali te lebiče, so bili včasih zadovoljni drugič pa ne, odvisno kaj in koliko so dobili, izgubili pa niso veliko, saj tu ni bilo skoraj nič njihovega. Tukajšnji prebivalci pa smo ob tem vedno veliko zgubili, o tem pričajo naši spomeniki. Primorska je ta z mejami razorana slovenska dežela, Primorci pa od vseh vetrov utrjeni ljudje. Primorska je dežela ali geografski, kulturni in zgodovinski prostor primorskih Slovencev, ne glede na to, kateri državi pripadajo in s katerimi narodi se mešajo. Na zemljevidu je Primorska zahodni del slovenskega nacionalnega prostora, med Triglavom in morjem ter furlansko ravnino in Snežnikom, ki sega čez državne meje. Prepletamo se z Italijani in Furlani, na jugu pa s Hrvati. Je torej z mejami razrezana mejna dežela med vzhodom in zahodom Evrope, med slovanskim in romanskim svetom, pa tudi tisti kratek košček kopnega, ki loči Germane od toplega morja. Bolj kot odprtost tega prostora in morja pa je Primorsko in Primorce izoblikovala povezanost s sosedi, polpretekla zgodovina, zlasti Rapalska meja in fašizem ter enoten boj za samoohranitev. Najbrž ni dežele na svetu, po kateri bi v kratkem času narisali in postavili ali premaknili toliko mej, kot na Primorskem. Za tujce je zlasti pomembna njena geostrateška lega, saj je kot kapica na vrhu jadranskega morja, kjer se gnetejo poti med vzhodno in zahodno Evropa pa tudi med morjem in Alpami. To območje, ki so ga v nekdanji primorski deželi stare habsburške monarhije poseljevali Slovenci, Hrvati, Italijani in Istrani je po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo pripadlo Italiji. To je bilo darilo Anglije in drugih zaveznikov Antante Italiji, da je pred prvo svetovno vojno prestopila na njihovo stran. Med drugo svetovno vojno pa so ljudje sami, s svojo partizansko armado, osvobodili vse svoje nacionalno ozemlje, vključno s Trstom in Gorico. Zahodni zavezniki so zagovarjali mejo, ki je ustrezala njihovim interesom, in dosegli, da se enote partizanske vojske delno umaknile. Postavljali so nove meje in tamponske paradržave ali cone. Zaradi hladne vojne, ki se je začela prav v Trstu, in ukoreninjenih ozemeljskih apetitov, je bila meja med Jugoslavijo in Italijo končno dorečena šele z Osimskimi sporazumi. Ob razpadu Jugoslavije je južni del tega prostora razrezala še nova meja med Slovenijo in Hrvaško. Te delitve narodnostno mešanega ali celo enotnega nacionalnega, zagotovo pa enotnega gospodarskega in kulturnega prostora in prestavljanje meja, je ljudem povzročilo veliko hudega. Razlike med Primorsko in ostalo Slovenijo izhajajo že zaradi geografske lege, odprtosti morja, vpliva obmorske klime in vsega kar to prinese v način dela in življenja. Njene posebnosti so plod burne zgodovine tega prostora, stikov z drugimi narodi in tudi mediteranske odprtosti. To ji daje toplino in širino, tudi obzorja. Čeprav je bil nekdo samo beneški galjot, je videl ves Mediteran, spoznal, da svet ni njegova dolina, da so še drugačni ljudje in drugačne kulture. Ker pa je bil ta človek tudi ogrožen že zaradi velikosti in moči soseda, je že po zakonih življenja razvijal tudi svoje obrambne mehanizme, trdoživost, ponos, kulturo, upornost … Primorsko nekateri ločujejo in delijo na Severno in Južno, nekateri še na Kraškonotranjsko, najbolj pogosto pa na Primorsko in Istro. V notranjosti Slovenije (celo nekateri na Primorskem) pojmujejo kot Primorsko samo tisti del, ki je po Pariški mirovni pogodbi pripadel Sloveniji. Nekateri so pozabili, da je bila Primorska večji del zgodovine enoten prostor, stik slovenskega prostora z morjem in mediteransko


kulturo, z velikim svobodnim pristaniščem, kjer se je dogajala prva koncentracije slovenskega kapitala in tudi delavskega razreda, protiutež Trstu je bila na izredno plodno zemljo postavljena Gorica, ki pa se ni razvijala kot center nekega zaprtega podeželja, ampak kot mesto sredi največjega pretoka narodov, blaga in idej med vzhodom in zahodom, kot stičišče kultur. Zaradi političnih interesov centralističnih strank v Sloveniji pa sploh ne vemo več, kaj je dežela, pokrajina ali upravno in administrativno območje. Centralizem na eni strani, na drugi pa slabo domoznansko znanje ali celo nizka nacionalna zavest ter razbijaška politika, so že dosegli svoje. Nekaterim politikom so te posledice celo v korist, lahko tudi geografom, zgodovinarjem in novinarjem, tistim seveda, ki imajo koristi od politike. Za nekatere politike in tudi medije je zahodna meja primorske po državni meji z Italijo, tam čez pa živijo Zamejci. Tudi če tega ne poudarjajo, se pa tako obnašajo. Med te sodijo celo nekateri mediji, ki so se oklicali za vseprimorske: preštejte, koliko krat poročajo o dnevnih oziroma aktualnih dogodkih s svoje strani meje in kolikokrat z druge, poglejte koliko jih tam berejo, poslušajo ali gledajo. Te delitve vedno se bolj ukoreninjajo v naše vsakodnevno življenje in v naše medsebojne odnose. Nekateri postavljajo tudi vprašanje, katero je glavno mesto Primorske: Koper ali Nova Gorica. Nobeno od teh dveh, nekoč je bil to Trst, kot največje slovensko mesto, kjer sta se koncentrirala tako prvi slovenski kapital kot tudi delavski razred, za Goričane pa je bila to Gorica … Primorci nismo imeli svoje oblasti in zato tudi ne svoje prestolnice .Za Primorce, ki so se popolnoma enotno uprli in se borili za svoj kraj, pa to sploh ni bilo pomembno vprašanje, danes pa je samo za tiste, ki bi radi delili. Tudi navezanost na Trst in Gorico nista edini dokaz pripadnosti Primorski, Ilirska Bistrica je bila navezana na morje preko Reke, kjer je tudi živelo veliko Slovencev. Nekateri izključujejo iz Primorske tudi Postojno, češ da je to Notranjska, saj reka Pivka ponikne v ljubljansko kotlino. Ponikne res, vendar svoj les so po jamborni cesti vozili v Trst, prav tako pridelke in seno s Počka. Že s tem so se počasi navezovali na jug, kasneje pa jih je zgodovina dobesedno zlepila s Primorsko. Čeprav so med posameznimi pokrajinami primorske dežele tudi velike razlike, kot so bili različni njihovi gospodarji, kot na primer med Istro in Goriško, je enotnost Primorske še bolj kot jezik ali topel mediteranski zrak izoblikovala njena skupna usoda. Pod pojmom Primorska vedno vključujem tudi tako imenovano Slovensko Istro (to je Obalo ali obalna mesta, Bržanijo in Šavrinijo), vendar ker je Istra tako specifična, je treba včasih, ko se hoče to poudariti, reči Istra in Primorska, še posebej kadar se misli na ves istrski polotok, tudi tisti hrvaški del. Jezik oziroma njegova kajkavska narečja zelo počasi prehajajo iz slovenščine v hrvaščino, slovenske narodne pesmi pojejo še globoko v Hrvaški Istri, celo pod Pazinom. Pri tem so velik vpliv imeli predvsem posamezni duhovniki in učitelji. Čeprav osnovne šole in mediji že dolga uvajajo v tem prostoru knjižne jezike, sem ob snemanjih svojih oddaj v teh krajih opazil, da v govorici starih ljudi ni velikih razlik, ampak da so v narečju od vasi do vasi zelo mehki prehodi. Nekdanji rudar iz sečoveljskega premogovnika Franc Sergaš mi je zelo preprosto razložil, kje je meja med slovenskimi in hrvaškimi Istrani, pa čeprav govorijo skoraj enako narečje: »Pri nas so ženske oblečene v žive in pisane barve, tam na oni strani pa so v rutah in črnih oblekah.« Pri tem je seveda mislil na starejše ženske njegove generacije. Nek Istran iz one strani, ki vztraja na delitvi Istre in Primorske, pa mi je to utemeljil, da je Primorska čisto slovenska dežela, Istra pa nacionalno mešana in da tam živijo »Istrijani«, ki so že zaradi svoje govorice poseben narod. Vendar pri tem je pozabil, ali pa sploh ni vedel, da je narodnostno mešan tudi velik del tistega primorskega ozemlja, ki je ostal v Italiji. Pomislimo na Slovensko Benečijo, Rezijo. Na severozahodnem delu, kjer predalpski svet že nekoliko zapira vplive Sredozemlja,


se srečujejo in prepletajo kar štirje narodi, Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci. Nekatere razlike ne obstajajo samo zaradi različnih upravnih, političnih in gospodarskih vplivov ampak tudi drugačnega zgodovinskega procesu oblikovanja narodov, zaradi razlik pri priseljevanju in različnega mešanja kultur. Podobno stapljanje se pod pritiskom asimilacije sedaj dogaja v še nedavno čisto slovenskih vaseh v Italiji.

Meje, ki so jih po Primorski risali cikloni lebičev med leti 1866 in 1954 (Vir: Le Conflit de Trieste 1943-1945, J. - B. Duroselle) Ljudi, ki živijo na primorskem imenujemo Primorci, s tem pojmom tudi opredelimo kot zavedne Slovence. Vendar zaradi zgodovinskih in kulturnih usedlin


ter pestrosti genov in jezikov, pa ne nazadnje geografske zaokroženosti istrskega polotoka, so prebivalci Istre najprej in predvsem Istrani. To ime zajema tako Slovence, Hrvate in Italijane pa tudi tiste, ki se opredeljujejo za Istrane kot potomce Histrov ali pa te mednarodne mešanice, ki se je že zdavnaj izoblikovala kot neka lokalna etnija. Vsi pa smo tako ali drugače Primorci, ki nas druži morje, zgodovina in kultura. Pri opredeljevanju primorskega prostora nastajajo zmede predvsem zato tega, ker Slovenci nismo imeli svoje države, zaradi mej, sosedov in njihovih vplivov skozi čas, pa tudi zaradi nekdanje stare avstrijske primorske dežele ali Adriatishe Kunsterland, ki je bila veliko širša. Ta je zajemala tudi hrvaško Primorje in seveda Istro, ki je bila skozi svojo zgodovino gospodarsko in tudi kulturno zelo navezana na severne dežele, ne pa samo na Benetke. Po vseh spremembah, ki jih je doživel ta prostor, po njegovi kulturi in etnični opredelitvi pa tudi gospodarskih in upravnih vplivih, lahko danes pojmujemo kot Primorsko samo tisti del Istre in Čičarije, ki je ostal navezan na Slovensko Primorje. Isto pravilo velja za severni del Benečije, za doline, ki so po svojemu značaju skorajda alpske in so bliže Beljaku kot pa Trstu, vendar pozabljamo, da sta vmes še Gorica in Videm, in da je del Rezije tudi v Sloveniji, to je Breginjski kot, podobno je del Istre v Italiji, ki sega vse do Trsta, spodaj do hipodroma in zgoraj do Ricmanj. Po osamosvojitvi Slovenije smo žal priče tudi raznim drugim poskusom delitvam Primorske ali točneje razbijanja razmeroma enotnega pogleda Primorske na polpreteklo zgodovino, vrednote NOB in na domoljubje. Nekatere pa očitno najbolj moti njena enotnost v antifašizmu. Primorski Slovenci smo svojo identiteto zgradili na bolj v povezavi s sosedi kot pa pod vplivom neke osrednje slovenske kulture. Celo povezava s hrvaškim narodom in njihovo ter srbsko, pa tudi češko diasporo v Trstu, kot pa z Ljubljano ali pa Mariborom. Tu na meji smo se srečali z neprimerno številčnejšim in tudi razvitejšim italijanskim življem, ki ima gene antične kulture, militarističnega Rimskega imperija, svobodnjaške renesanse in humanizma Firenc, trgovskega uspeha Benetk in nadoblasti latinske cerkve. Kdorkoli je hotel stopiti v višji razred, veljati za kulturnega, izobraženega, če je hotel opravljati ugledno delo ali celo priti na oblast, je moral govoriti italijansko, za še višjo stopnico pa celo latinsko. Katerikoli Slovenec ali Hrvat, ki je šel v šolo in potem v mesto v službo, je postal Italijansko govoreči meščan ali s sedanjega nacionalnega zornega kota Italijan, npr. koprski škof San Nazario (Sveti Lazar) ali pa znameniti zdravnik Santorio Santorio (rojen Svetina). Slovenska imena in priimke so zapisovali po italijansko, jih prilagodili italijanščini, nato v prvem obdobju stare Avstrije tudi v nemščini. Sploh pa je to sprejela večina načrtno priseljenega slovanskega prebivalstva po velikih kugah, ki so zdesetkale avtohtono italijansko prebivalstvo v istrskih mestih. Kasnejše priseljevanje Uskokov, kar pričajo tudi imena številnih istrskih krajev, pa se je bolj stapljalo s slovenskim in hrvaškim življem. Odnos italijanskih gospodarjev do Slovencev in drugih Slovanov nam dokazuje že prvi italijansko »slovenski« slovar, ki ga je napisal servit Francesco Benni. Ta nas je zelo jasno opredelil za sužnje: »Vocabolario Italiano e Schiavo« (Videm 1607). Torej »Schiavo« ne »Slavo«, sužnjev ne Slovanov. Ob štiristoletnici slovarja so skoraj vsi veliki slovenisti peli »glorio« tej knjigi, češ da je to prvo priznanje slovenskega jezika s strani neke visoke kulture - ko ta jezik še ni imel svojega priznanega imena. Seveda je velikega znanstvenega pomena, a tudi pomemben zgodovinski dokaz, da so nas imeli za sužnje in da gre za pripomoček, ki naj bi pomagal pri ohranjanju nadvlade nad »Schiavi«, tudi cerkvene. V času, ko so se tudi pri nas nekoliko zapoznelo začeli pod vplivom idej francoske revolucije iz ljudstev in podložnikov oblikovati narodi, je tu na Primorskem najpomembnejšo vlogo odigrala tista osnovna iz množic ljudi izvirajoča kultura


bralnih, pevskih in raznih prosvetnih društev ter taborov za zedinjeno Slovenijo. Pri nas je bilo več taborov in društev kot v ostalih slovenskih deželah, in tudi več slovenskih časopisov je izhajalo. Po prvi svetovni vojni sta rapalska meja in fašistični teror sicer opravljala svojo raznarodovalno politiko, vendar sta tudi sprožila še enotnejšo zavest in odpor, kar se je odražalo tudi v enotnem in splošnem narodnoosvobodilnem boju. Ta boj je prinesel osvoboditev in združitev z matično domovina, a je nato visoka politika velikih ta enotni prostor razrezala po svoje in postavila nove meje, ki so v pol stoletja opravila nove delitve in še povečala asimilacijo. To je skorajda prekasno odpravila slovenska osamosvojitev ali točneje vstop v Evropsko skupnost, saj je odprava mejnih prehodov sprožila ponovno povezovanje tega prostora. Žal je vse to kar se je tu v tem prostoru dogajalo v bližnji zgodovini zelo oklestilo to našo Primorsko in seveda slovenski živelj. To kar je ostalo je presejano na finih sitih. Te posebne primorske okoliščine, predvsem pa soočenje s fašizmom in nato nacizmom v času NOB, združile na isti strani fronte vse Primorce, razen redkih izjem, ki pa so zaradi lastnih koristi postali Italijani in fašisti. Ti najprej sami niso imeli več za Slovence, zato jih tudi drugi niso več imeli in jih tudi danes nimamo. Pravzaprav Primorcev ni bilo treba združevati, skupaj so rasli zelo enotno tako verniki, liberalci in komunisti, pa ne samo pripadniki iz ljudstva, ampak tudi njihovi voditelji. Tako duhovniki kot partijski sekretarji so imeli svoje »šefe«, Italijane, v Rimu. Tudi primorski komunisti so bili lahko le člani Komunistične partije Italije, če so hoteli postati visoki funkcionarji, so morali govoriti po italijansko. Popolnoma samostojne so bile le tiste organizacije in skupine, ki so rasle iz naroda, njegovih domoljubnih bralnih, pevskih, telovadnih, konzumnih in sorodnih društev in predvsem udarnih mladinskih organizacij. Nekateri so se oblikovali v udarne trojke Borbe, drugi pa Tigra. Tudi trojke so imele zelo veliko samostojnost. Ko je italijanska komunistična partija morala v ilegalo, so lahko tudi slovenski komunisti pretrgali popkovino s KPI in se zlili z željami vsega svojega naroda po svobodi. Narodno osvobodilni boj na Primorskem se je začel avtonomno, brez ukaza od kogarkoli ali od koderkoli, in zelo enotno. Slovensko delavsko gibanje v Trstu, Gorici, Idriji in tudi drugod je bilo vedno sestavni del celega naroda, ti delavci so izhajali iz kmečkega prebivalstva, večna delavcev, ki so delali na pretovoru v pristaniščih so bili polproletarci. Spopadi s škvadristi v Trstu so potekali vzporedno s spopadi na vaseh, napadi na delavske domove pa v istih letih kot požigi kulturnih domov. Spontan upor Primorcev proti okupatorju in njegovi represiji se je začel že leta 1919, ko so prebivalci Ostrožnega Brda z orožjem pregnali cel oddelek italijanske vojske iz njihove vasi, Spopadi na barikadah in z orožjem so se nadaljevali v Osapski dolini in Marezigah, bombe so pokale v Trstu. Tigrovci in komunisti se niso ločevali, ljudje niso vedeli kdo je kaj – oboji so bili »naši«. Marsikje še v družini niso vedeli, da je eden pri tigrovcih, drugi pri komunistih. Spomnimo se na štiri bazoviške junake, Pinka Tomažiča in tovariše, ki so se zbrali da se uprejo že leta 1940. Osvobodilne fronte in partizanstva v Trstu niso organizirali tisti, ki so prišli iz Jugoslavije, ampak kvečjemu tisti Primorci, ki so se vrnili na Primorsko. Tudi kasneje, ko se je pod vodstvom KPS uprla vsa ostala Slovenija, so se oboji skupaj borili kot Primorci in partizani. Do delitev pa je prišlo in še prihaja, vsakokrat ko hoče nekdo razbiti narod, iz svojih parcialnih koristi, da bi lahko prevzel vodstvo, tako kot je nekoč ali še danes počne ta ali druga stranka, ideološka ali oblastna organizacija, tudi cerkev. Primorski duhovniki, ki so odigrali zelo pomembno vlogo v narodni prebuji in tudi kasneje v boju proti fašizmu, niso imeli niti približnih možnosti, da bi se otresli vrhovne oblasti Rima, ko so se nekoč pravoslavni, protestanti, anglikanci in drugi. V


želji po samostojnosti so znane tudi spreobrnitve v pravoslavno vero, najbolj zanimiv pa je primer ricmanjske fare. Duhovniki so, tako kot tudi pesniki, to primorsko realnost sami spoznali na lastni koži in so v svoji razgledani preprostosti, poštenosti in narodni zavesti ostali na strani svojih vernikov, svoje matere in očeta – svojega naroda. Zato so tudi od svojega naroda sprejemali narodnoobrambne in svobodoljubne ter napredne ideje. Simbol te povezanosti z narodom je tudi pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Današnjo Primorsko je izoblikoval zlasti boj za ohranitev lastne slovenske identitete in življenjskega prostora pred italijanskim agresivnim ekspanzionizmom in fašizmom: boj proti fašizmu, za Trst in Gorico, za priključitev k matični domovini, kar se skupaj združilo v narodnoosvobodilnem boju, boju za pravično mejo, za Trst in Gorico. To združuje v sebi tudi bolečino zaradi nekdanje nepravičnosti in sedanjega nerazumevanja tega prostora. Preprosto povedano: Primorska pa je tam, kjer kot svojo himno pojejo Vstala Primorska, kjer se ljudje čutijo Primorci, ne pa tam, kjer jih nekateri z rdečo barvo označujejo na zemljevidih in rišejo nove meje. Italijani, ne samo njihovi fašisti, so nas vedno imenovali Schiavi, s tem se bomo večkrat srečali v tej knjigi. Niso nas samo tako imenovali, za narod služinčadi in sužnjev so nas vedno imeli in se tudi do nas tako obnašali, posebej v fašizmu, ko si Schiave lahko celo pobijal. Prav zaradi tega, pa ne samo zaradi parafraziranja bi, lahko NOB na Primorskem imenovali tudi zadnja vojna proti suženjstvu v Evropi. Primorski slovenski rod je bil skozi svojo zgodovino zelo na fino presejan. Pri nas so razni biriči, kolaboracionisti ali izdajalci prevzeli jezik in narodno pripadnost gospodarja. Drugo sito so bile velike selitve. Čez morje so šli predvsem tisti korajžni in ambiciozni, doma pa so ostajali trmasti, navezani na svojo zemlji in narod, z zemljo zaraščeni a tudi uporni Uskoki slovenskega naroda (Primorska pa je bila v času italijanskega iredentizma in fašizma neke vrste vojna krajina.) To je pod navidezno suženjsko pohlevnostjo v usodo vdanih podložnikov, Briških in Istrskih kolonov, revnih kmetov iz Benečije, Tolminske, Brkinov in Krasa, izkoriščanih delavcev, ki so čakali na občasno delo v mestih ali v pristaniščih, ohranjalo tudi borbeno in uporniško kri. Tudi zaradi tega Primorci za svoje voditelje raje sprejemamo napredne, uporne ali pa vsaj odprte in levo usmerjene ponosne domoljube. Zanimivo pa je, da so naše konservativne »odpadnike«, ki so videli preživetje Slovenije v udinjanju tujcem, v pasivnosti ali pa celo kolaboraciji, radi sprejemali v notranjosti Slovenije. Si lahko predstavljate, da bi Primorci za svoje voditelje izbrali bana Natlačena ali generala Rupnika. Velike so še razlike med Primorsko in ostalo Slovenijo, pa ne samo zaradi podnebja in tudi ne zaradi razkola naroda na upornike in kolaborante. Res da smo čez tisto geografsko razpoko na Ravbarkomandi postavili velik viadukt in avtocestno povezavo, vendar razlike, ki so jih doživljali že naši begunci, se poznajo še danes. Tega se ne zazna samo na volitvah, ampak tako na pogledih na preteklost, sedanjost in tudi bodočnost. Še nekaj boste opazili v tej knjigi, da imamo Primorci več imen. Našega prednika Jurija Ivančiča so v času Marije Terezije zapisali kot Georga Ivancsicha, že nonotu mojega nonota Štefanu Ivančiču so slovenski duhovniki zapisali ime in priimek s strešicami. Ko so ti kraji prišli pod Italijo so mu leta 1923 z dekretom spremenili ime in priimek v Steffano Giovannini, drugemu nonotu Jožetu Slavcu pa v Mario Salvi, nekemu njunemu vrstniku iz sosednje vasi Ažmanu v Armani – ta se je kasneje preselil v notranjost Italije. Tako Italijansko zvenijo ti priimki, ali ne: Magajna so prevedli v Magniani, nekaterim pa so samo odrezali kakšen »č« in podvojili »l« in tako smo na primer namesto Valič dobili znan priimek Valli. Pa da ne bo pomote znana italijanska igralka in znana esulka je bila rojena v Pulju vendar njen priimek Valli je umetniški, njena mama je bila po rodu Obrekar iz Ljubljane oče pa italijanski baron Altenburger iz Trenta. To je primer preseljevanja in mešanja


narodov v času Avtroogrske, ko so bila velika istrska mesta Trst, Gorica, Reka in Pulj mali talilni lonci narodov. Po propadu velike in mogočne Avstroogrske so se ti lonci spremenili v vroče pentole. Priimke in imena so poitalijančili s fašističnim z dvema uredbama že leta 1926. Imena so sicer prevedli, iz priimkov pa so naredili neke spakedranke. Da je le zvenelo po italijansko. Doma so se ljudje še naprej klicali po domače. Po nekaterih podatkih so v Sloveniji in na Hrvaškem poitalijančili imena in priimke več sto tisoč ljudem, številni so ta imena in priimke obdržali tudi naprej. Spremenili so tudi imena krajev in vseh ostalih toponimov, zahtevali so spremembe napisov na in cerkvah in celo na pokopališčih. Celo po vojni, v času angloameriške uprave, pa v tržaški porodnišnici niso hoteli vpisovati slovenskih imen in priimkov. Neka nuna, ki je tam vpisovala novorojenčke v rojstno knjigo, tudi meni leta 1948 ni hotela zapisati slovenskega imena, ampak je kar sama izbrala neko italijansko ime svetnika, naš priimek pa ponovno po fašistično prevedla v italijansko obliko. Še dobro, da me je nato doma naš duhovnik krstil s slovenskim imenom in priimkom, a kaj ko so mi leta 1964 na matičnem uradu občine na osnovi lista iz tržaške porodnišnice razložili, da jaz nisem Miloš, če pa to hočem biti moram prositi za spremembo imena, saj tistega iz krstnega lista niso hoteli upoštevati. Moral sem zaprositi za spremembo. Ni čudno, da ko sem prišel študirat v Ljubljano, so mi rekli, da sem Italijan, ko pa sem prišel delat na Radio Koper, je moj šef, potem, ko je zvedel, da sem rojen v Trstu, začel govoriti z mano po italijansko. Ni bil Italijan, ampak Ljubljančan, italijanščine pa se je naučil v Gonarsu, kljub temu pa sva imela vedno različno mnenje tako do Primorske kot tudi do naših sosedov in celo naše zgodovine.


Primorska