Issuu on Google+

9,95 €

Misha Defonseca (1937) je s to knjigo dvignila veliko prahu, saj je sprva zatrjevala, da gre za resnično izpoved, pozneje pa se je izkazalo, da gre za izmišljeno zgodbo. A knjiga ostaja močna in pretresljiva, četudi izmišljena. De Waelova živi samotarsko življenje v ZDA in je velika ljubiteljica in zaščitnica živali. Ima triindvajset mačk, dva psa in par rakov. Obožuje volkove in divjino.

Leta 1941 Mishine starše, ki prebegnejo v Belgijo, odpeljejo v taborišče. Družina, pri kateri se Misha skriva, jo želi predati nacistom, zato se majhna deklica odločil, da bo zbežala. Nemčija, Poljska, Ukrajina … Od vasi do vasi. Misha krade, da bi jedla in se oblekla. V gozdu jo sprejme par volkov. Nauči se njunega vedenja in trop jo sprejme medse. Štiri leta se prebija po krvaveči Evropi ter odkriva človeško nasilje in hkrati človečnost živali. Na koncu poti spet najde svet sebi podobnih. Življenje med njimi postane nov izziv.

Misha Defonseca PREŽIVELA Z VOLKOVI

avtorICA

O živalskosti človeka in človečnosti živali ROMAN

alyson noël

1 nesmrtni

Preživela z volkovi

Misha Defonseca


4


5


Knjigo posveËam spominu na svoje starše, na dedka, Marthe in tudi na vse živali, ki prebivajo v mojem srcu. ObliËje vseh tistih, ki jih bom vedno ljubila, naj ostane veËno živo.

6


Hvala, gospa

M i mo i d o » i se ne zmenijo zame. Ne opazijo, da sem izob­Ëeni volk v mestu. Sivi volk, samec ali samica, brez ime­ na in starosti, ki je izgubljen v Ëloveški brezbrižnosti. Strah me je množice, nosnice mi drhtijo od gnusa. Nerodno se izmikam ljudem, ki križajo mojo pot. Sovražim Ëloveško kožo in njen vonj po smrti. Bila sem še majhno dekletce, ko sem ubežala njihove­ mu svetu. Imenovali so me Mishke, bila sem Judinja in ime­ la sem sedem let. Nekega dne so me ujeli in me poslali v šolo in pozneje k maši. Na razkuštrane lase so mi potisnili smešen klobuk. Prisilili so me, da sem oblekla grda in ne­ udobna oblaËila, da sem obula Ëevlje, ki so bili preozki za moje izmaliËene kremplje, navajene na vlažno gozdno prst. Videli so le mojo zunanjost, iznakaženo zaradi trpljenja; prekrivale so me rane in hraste, moja stopala pa so se pre­ oblikovala v dolgem beganju po njihovem vojskujoËem se svetu. Povsod sem videla le smrt ter spoznala mraz in lako­ to, bolj kot si je to mogoËe predstavljati. Živela sem med

7


volkovi in tudi sama sem postala volk, volk po telesu in duhu. In zato ljudje ne razumejo nasilja, ki me prevzema, oblastne potrebe po tem, da bi ugriznila, ko me napadejo; ne razumejo moje nenasitne lakote in divje svobode, ki jo išËem po vseh možnih poteh od tistega usodnega trenutka, ko so me zaprli. IšËem svobodo, a je ne najdem. Nekega dne, v mestu, stopam po sledeh svojega nekdanje­ ga tropa. V nekem predelu Bruslja leži ulica in v njej stoji majhna žalostna stavba, nekakšno zaprašeno in skorajda praz­ no prebivališËe, v katerem sem se skrivala pod posteljo. Takrat sem bila drobno dekletce s svetlimi lasmi in zelenimi oËmi. Bežno prepoznavam kraj, po katerem se potikam, svetlikajoËo se linijo tramvaja, ki se vije po ulici Gallait, linijo številka 56 neke revne bruseljske Ëetrti. Vidim šolo. Je to tista, ki sem jo poznala in kamor me je prišla iskat neznana ženska v Ërnem, me prijela za roko, medtem ko sem Ëakala svojega oËeta? Se­ dela sem nad tremi sivimi kamnitimi stopniËkami. Teh stop­ nic ne vidim. Mar so izginile? Veža me ne spominja na niË. Treba je izbrati novo pot. OdloËim se, da odidem od tam. Sle­ dim tramvajski liniji in morala bi najti ulico svojih staršev. Toda pred menoj se razprejo tri ulice, dve sta ravni in se dvi­ gujeta navkreber, tretja pa se spušËa vstran. Vse tri preteËem z nosom, dvignjenim proti stavbam, in išËem kakršno koli znamenje. Eno izmed ulic nemudoma izloËim, saj se na nekem mestu prelomi, in tega se ne spom­ nim. Ostaneta še drugi dve. Povsod enake stavbe, balkoni, enaka proËelja, ki se vrstijo drugo za drugim. Na pol poti si izberem proËelje. Zdi se mi, da je bila hiša sredi ulice, toda iz spomina je težko razbrati pravo razdaljo. Bila sem majhna in

8


deset let je že minilo, tako da bi bilo Ëisto mogoËe, da je bila hiša malo višje ali pa morda malo nižje ... Ponovno se vzpenjam po isti ulici in se spet spušËam, da bi odkrila vsaj kakšno podrobnost, ki bi mi lahko pomagala. »as beži in mojima dve­ ma skrbnicama sem se tisto popoldne zlagala, da grem v šolo, a v resnici tisti dan ni bilo pouka. Nekaj Ëasa uživam drobno svobodo, ki mi ne ponuja niËesar drugega kot pot do šole. K skrbnicama se moram vrniti ob toËno doloËeni uri, saj mi ne dovolita niti najmanjše zamude. To je torej prviË, da sem si dovolila kaj takega in tvegala; napotila sem se v mesto, da bi poiskala svojo preteklost. Prav gotovo je tu, v tej Ëetrti, nekje za temi proËelji ali morda za onimi iz druge ulice, toda nimam veË Ëasa, da bi se obotavljala. Tisti, ki tu stanujejo, so morali po vojni izvedeti, kaj se je zgodilo. In tako, kar na slepo, se ustavim sredi ulice pred nakljuËnim vhodom. »e ni tukaj, mi bodo mogoËe rekli, naj grem na drugo stran ali pa nekoliko nižje. Jaz, ki sem sama prehodila na tisoËe kilometrov po celi Evropi, kjer je divjala vojna, sem zdaj tu izgubljena na drob­ nem košËku ozemlja in ne zmorem razloËiti enega balkona od drugega. »e bi bila v gozdiËku ali kakšnem veËjem gozdu v NemËiji, na Poljskem ali v Ukrajini, bi z lahkoto našla volËji brlog, izvotljeno deblo ali kamen ob zavoju kakšnega potoka. Toda tukaj to ni tako preprosto; obotavljam se pred vsemi ti­ stimi vrati, ki so tako enako zaprta. Kako nenavadno, navdaja me obËutek, da imam ponov­ no sedem let, in strah me je, da bi me znova zavrgli, da bi mi pred nosom zapahnili vrata. V tem trenutku nisem veË volk, samo košËena in nerodna pubertetnica sem, katere z brazgotinami porezani kazalec omahuje med tremi zvonci.

9


Ni bilo v pritliËju, kolikor se spominjam, zato pozvonim na srednji zvonec. Nekdo se pojavi na balkonu in nisem prav prepriËana, da na mojem. Ženski glas me ogovori: − In zakaj? − Rada bi govorila z vami, prosim, gospa. Strah me je, da bi jo moj videz odbil, kajti moj obraz ne ponuja niËesar vabljivega − kratki lasje, skoraj pobriti, koža odebeljena zaradi hrast, ki si jih ves Ëas praskam, vËasih celo do krvi ... Moja hoja, težka in nerodna zaradi Ëevljev, na katere se ne bom nikoli navadila ... Nekoliko se odmak­ nem in pogumno dvignem pogled, pripravljena na beg. Toda ženska odgovori: − Pridem dol. Pred mano stoji neznana oseba in še vedno se težko izražam, ne zaupam, morda zato, ker sem se nauËila govo­ riti, ne da bi odpirala usta. NajveËkrat se pogovarjam sama s seboj, kot sem to poËela v vseh tistih dolgih letih popol­ ne osamljenosti. In zdaj, pred to žensko, najprej v tišini iz­ oblikujem stavek in ga izreËem šele pozneje, celega, ne da bi vmes zadihala, da se ne bi zmotila. − Gospa, moje starše so med vojno aretirali. Prav tu. Zajeli so jih z mnogimi drugimi ljudmi. Tu, na tej ulici. No, vsaj mislim, da je bilo na tej ulici. Ali ste morda kaj slišali o tem? Rada bi izvedela. − Da, na tej ulici so zajeli ljudi, toda na sosednji ulici prav tako. Kako je bilo ime vašim staršem? − Ne vem. − Toda, vaš priimek? Ne poznate svojega priimka?

10


− Ne poznam ga. Mami je bilo ime Gerusha in oËku Reuven. Ženska zre vame, preseneËena je. Ne bi si želela, da bi me še dodatno spraševala, saj sovražim ime, ki so mi ga na­ deli in ki ni moje. In konËno, popolnoma se požvižgam na priimke. Ali ima morda volk priimek? Ali pa morda konj ali pes? In tisti ≈Monique Valle«, ki so mi ga prilepili, mi ne pove popolnoma niËesar. Jaz sem Mishke, to je vse. Ženska zaËne zaradi moje tišine hitreje govoriti, najbrž zato, da bi se me znebila. − Ko smo prišli sem, nismo našli niËesar, samo škatlo in fotografije, ki so bile raztresene po tleh. Nisem jih mogla vreËi stran, bolelo bi me srce, tako jih je moj mož nekam shranil. PoËakajte trenutek. Ne dovoli mi, da bi vstopila, a prijazna je, da omeni fo­ tografije, in upam, da jih bom lahko videla, zato ne zbežim. »akam pred vhodom in moje srce bije nekoliko hitreje. Ali bi bilo mogoËe, da bi se znašla na pravem mestu in da bi na tistih fotografijah prepoznala svojo mamo ali oËeta? ©e vem ne, ali so bile fotografije dejansko med njunimi stvar­ mi, saj je bilo tako zelo malo stvari v našem prebivališËu. Nobenega pohištva ni bilo, razen postelje, na kateri smo spali vsi trije, miza in stoli, naslanjaË, obleke, ki so visele ob steni, in nad stopnicami zidna omara, v kateri je bila za metlami skrita puška. Videla sem tisto puško, o tem sem prepriËana. In tam je bil tudi moj leseni konjiËek, Jules. Ju­ les ni bil niË drugega kot obrabljena plišasta glava, nasaje­ na na roËaj metle. Stara igraËka še iz predvojnih Ëasov, ki sem jo jahala kot ognjevitega bojnega konja po svetu svoje

11


domišljije. Bil je moj prijatelj in prepoznala bi ga po mehko­ bi njegovih ofucanih ušes in celo po njegovem vonju, Ëe bi bil v tisti hiši. »akam in zrem proti ulici, ki se dviguje nav­ kreber in se ponovno spušËa. Na križišËu je trgovina z živili in tam je bil konj, ki je ved­ no topotal mimo nas, vprežen v manjši voz, ki se je ustavljal na vogalu ob trgovini. In koËijaž je zakriËal: ≈Ho! Jules ...« ob ustavljanju in ≈Hi! Jules ...«, ko ga je pognal. Tako sem z imenom Jules poimenovala tudi svojega konja. Toda tukaj ni bilo nobene trgovine z živili. In vendar, prepriËana sem, da sem v pravi Ëetrti. Enkrat sem slišala, kako so dejali, da moramo biti nezaupljivi do trgovca, ker je najverjetneje on ovajal ljudi. In morda je zato po vojni izginila tudi trgovina. − To imam, izvolite, lahko pogledate. »e najdete kar koli, lahko vzamete. Ženska mi moli sivo škatlo brez pokrova, v kateri so raztresene majhne in velike fotografije. In jaz nelagodno brskam po neredu, tako nerodno stojeËa pred tistimi vra­ ti. Ona potrpežljivo Ëaka, toda Ëutim, da komaj Ëaka, da bi me videla oditi, komaj Ëaka, da bi ji rekla: ≈Ne, to niso moji starši, oprostite ...« ali da bi si izbrala eno izmed fotografij in se ji zahvalila. Toda preveË jih je. In ona stoji tam in me gleda, kako držim kup fotografij in jih nerodno pregledujem, a ne vem veË, kako naj se vedem zaradi vseh tistih obrazov in podob na Ërnem ali porumenelem papirju. Veliko otrok je in prav toliko odraslih, ki pozirajo v najrazliËnejših opravah, pozah, cele skupine ljudi; nekateri ustaljeni položaji segajo še v Ëas

12


pred prvo svetovno vojno. Med najveËjimi fotografijami pri­ tegneta mojo pozornost dva portreta: portret nekega moškega, preprosto zato, ker je svetlolas in ker ima svetle oËi, kot moj oËe − lahko bi celo bil njegov brat. In portret neke ženske, ki nikakor ni podobna moji mami. Prikupna je, toda dosti manj, kot je bila moja mama, smehlja se in kaže bele zobe. Njene velike oËi so nekoliko otožne, toda njeni lasje so krat­-ki, moja mama pa je imela, prav nasprotno, dolge Ërne in valovite lase. To nista moja starša. A vseeno bom vze­ la ti dve fotografiji, ker sta na njima svetlolasi moški in ženska s temnimi lasmi. Ne pripadata mi, toda izberem ju, kot da bi se iz teme v svetlobo izlušËila dva fantoma. To storim naj­ prej zato, ker ženska na vratih nemirno Ëaka, da se bom odloËila, in nato zaradi simboliËne geste same po sebi. In niti vprašam ne, komu pripadata tisti dve podobi, na hrbtni strani pa tudi niË ne piše o njima. To sta pozabljena starša, starša, ki so ju izgnali iz njunega doma tako kot moja dva in ki ju je po vsej verjetnosti doletela enaka usoda. Uporabila ju bom kot vidni spomin. Fotografiji bom skrila ter se tako izognila izpraševanju in pojasnjevanju ali pa celo možnosti, da bi mi ju odvzeli, da bi me ozmerjali s tatico ali, še huje, da bi se norËevali iz mojega vztrajanja in dokazovanja, da sem vendarle Judinja in da mi je ime Mishke. Nekega dne, ko bom konËno svo­ bodna, ju bom uokvirila in obesila na steno. In gledala ju bom vsak dan, kot da bi bila prav onadva moje neznano pleme. Poklanjala jima bom cvetje in prižigala sveËe, kot je to ob judovskih praznikih poËela moja mama. − Ti dve bom vzela, gospa.

13


− No, prav, vesela sem. In niË me ne sprašuje in jaz niËesar ne pojasnjujem. Prav­ zaprav ji je Ëisto vseeno, kljub prijaznosti, ki že sili nazaj v notranjost izpred vratnega predpražnika. V resnici ji ni prav niË mar, kdo so ti ljudje in, konËno, kdo sem jaz. Jaz mo­ tim, kajti vojne je konec. − Želela bi tudi izvedeti, kaj se je zgodilo, gospa. − Ah, mi niË ne vemo, nismo bili tu. Ljudje, ki so od tod, pripovedujejo, da so se vrstile aretacije, da so lovili lju­ di, toda morali bi iti nekoliko višje ali pa tja, na drugi ko­ nec Ëetrti, kajti tam je bilo veliko hitrih množiËnih aretacij. Tam, v tistih ulicah ... Njen pogled me moti, v njem ni niËesar zlovešËega, toda vseeno mu moram nemudoma ubežati. In vsekakor se moram takoj vrniti. Dovolj pozno je že, da vem, da bom ob vrnitvi okregana. In ves ta poskus, ki je bil zaman, me tako zelo žalosti, tako neizmerno sem razoËa­ rana, da nimam veË poguma nadaljevati. In konËno, na­ daljevati kam? Do kod? Pozvoniti na vsa vrata Ëetrti? Ali prešteti vse dvonadstropne zgradbe z balkonom v prvem nadstropju? ProsjaËiti, da brskajo zame po spominu, kot da bi bila ubožica, laËna njihovih spominov? Nikoli nisem prosjaËila za hrano, niti ko sem bila Ëisto sama na svetu. Kradla sem jo. ProsjaËila nisem niti za naklo­njenost. Le volkovi so me z njo nahranili, kot da bi bila ena izmed njih. Bila sem, ne da bi se tega zavedala, maj­­hen volk, ki so ga prepoznali kot mladiËka ter ga obdarili z divjadjo in lastno toplino. Le oni so me zašËitili in zmotila sem se, ko sem med ljudmi iskala pot do spominov lastnega otroštva.

14


Nikoli veË ne bom stopila na svoje sledi, bolje je, da jih pu­ stim za seboj in jih izbrišem za vedno. Nimam imena, a mi je vseeno. Nimam družine in tudi zaradi tega mi je vseeno. Preživela sem z volkovi, in to je neizbrisljiva sled, ki jo bom nosila s seboj celo življenje. Sedaj se poskušam znova nauËiti, kako živeti med ljudmi. In uËim se pridno, toda lju­ di ne ljubim, ravno toliko jih sovražim, da lahko zdržim brez joka. Znam igrati Ëloveka, poznam njegove grimase in geste, nauËila sem se njegove govorice, znam brati, pisati, znam si kot on z masko zakriti obraz. In vedno znova Ëu­ tim v sebi globoko praznovanje vsega izjemnega, kar sem doživela, in Ëesar oni ne bodo nikoli spoznali. Znam zaspa­ ti v brlogu, stisnjena ob volkuljo, glodati iste kosti, leËi in se prikloniti pred vodjo tropa. In prav zato Ëevljar ni mogel storiti niËesar za moja otr­ dela stopala, za moje v kremplje zvite prste. Moja drobna dekliška stopala so zrasla v gozdovih, povita so bila v vse mogoËe, kar bi jih lahko zašËitilo. V staro zavrženo copato, vojaški škorenj, krpo, coklo, še rog bi jim bil prijeten. NauËi­ la sem se zatrdline ostrgati z nožem, z zobmi odgristi vse moteËe, odveËno, in si pristriËi nohte. Ko sem umirala od lakote, sem žveËila košËke otrdele kože ali nohtov in si tako ustvarila privid, da jem. Zaradi njih sem trpela, in to traja še danes. Niti najmanj se ti ne svita, gospa, ≈ki ni bila tam med množiËnimi hitrimi aretacijami Judov«, kako zelo zares sem morala bìti svojo vojno. Ta dva portreta, ki sem ju izmak­ nila izpod tvojega nosu, bom Ëastila, ker sta morala utrpe­ ti enako usodo kot moja mama in oËe. In veË Ëasti jima

15


bom izkazala pod svojo vzmetnico sirote kot ti, ki ju hraniš nekje na dnu neke škatle, v nekem kotu svoje hiše. − Nasvidenje, gospa. Hvala, gospa. Vrnem se k dvema gospodiËnama, ki sta se obvezali, da mi bosta dajali prenoËišËe in me vzgajali. Sybil in Léontine, stari devici, poroËeni z Bogom. VrešËali bosta kot dve go­ ski, ker sem se potikala naokoli, ker sem lagala, ozmerjali me bosta s potepinko in še dodatno me bosta ošteli z vsemi drugimi grozljivimi izrazi. Divjakinja sem, manj kot niËe, uboga para, ki lula v parku, namesto da bi uporabljala stranišËe kot vse majhne, ponižne in hvaležne sirote. Majhna pošast, ki zavraËa bedaste klafete. Zlobno dekle, ki ne pre­ naša bombažnih spodnjih hlaËk in spalnih srajc z ovrat­ nikom, zapetim do vratu. Upornica proti Bogu, ki so mi ga vsilili in ki mi ne pripada. Ko bi vedeli, kaj vse skrivam pod vzmetnico! Svoj zadnji nožiËek, ki sem ga izbrskala v gozdu, kompas, ki me je vodil v vseh teh letih v smeri vzhajajoËega sonca, ruske zvezde, str­ gane s kape umrlega vojaka. To so zadnji zakladi mojega klateškega življenja z volkovi. Vedno znova menjam skriva­ lišËe; mnogo bolj zvita sem, premetena, kot bi si sploh lahko predstavljali. Hodim skozi okna, plazim se po strehah, po­ žiram vso hrano, ki mi jo ponudita, kot da bi morala v vsa­kem trenutku ponovno zbežati in bi me nekaj zaporednih dni Ëakal prazen želodec. NiËesar ne vesta o mojem življenju, saj tudi niËesar nis­ta hoteli izvedeti. − Ne, nikakor ne, ti nisi Judinja ... Ne, ne imenuješ se Mishke ... Utihni, Monique! NauËiti se moraš molitev, na pa­

16


met moraš govoriti ≈zdravamarijo«, pojdi k spovedi, poklek­ ni v cerkvi. ©tirinajst let imaš in moraš se obnašati kot vsa mlada dekleta. Tvoje ime in datum tvojega rojstva sta izpisa­ na v župniji. Rojena si 12. maja 1937, imenuješ se Monique Valle, in to je vse, kar moraš vedeti. Ne išËi drugega! − Ne, mama mi je povedala, da sem se rodila leta 1934. In nimam štirinajst let ... sedemnajst jih imam! − Zdaj pa dovolj, Monique. Imaš ime in zdaj je dovolj! Ne zanimajo me njihova imena. Imela sem šest let, ko so mi ukradli starše, njihovo ljubezen in moje ime. Imela sem sedem let, ko sem se morala rešiti. Trdno se oklepam tega vèdenja, a nekaj mesecev pozneje vse skupaj nima veË no­ benega pomena. Moja istovetnost je skrita v mojih mišiËastih nogah, po celi njihovi dolžini, v nogah, ki so navajene ho­ diti in teËi. Skrita je v mojem volËjem sestradanem želodcu, v mojih belih Ëvrstih zobeh, ki so glodali vse mogoËe. Sem moËna in pogumna žival; sama sem se nauËila, kako se je treba braniti, kako napadati, kako preživeti. NiËesar skup­ nega nimam z Monique Valle, ki jo zapirajo v šolo mestne Ëetrti, da bi postala nuna ali pa uËiteljica! Tercijalki sta mi ponudili zidove in streho, hranita me, jaz pa bom to s pridom izkorišËala do dne, ko me ne bosta veË imeli pravice zadrževati. Morda sem celo zares slabo dekle, vsaj po njunem mnenju sodeË, toda kljub vsej ljubezni, ki jo gojita do mene in o kateri govorita, prav dobro vem, kaj bi želeli v meni ubi­ ti. Kot po navadi ni dovoljeno biti Jud, treba je pozabiti na Mishke, na volkove in vse drugo. Toda, kaj takega, ne, kaj takega, nikoli.

17


Dama v črn e m

Stavbe , ki sem jo iskala v bruseljski Ëetrti, sem se spo­ minjala hkrati natanËno in nejasno, megleno. Najbolj pre­ tresljiva slika je trenutek, ko smo prviË vstopili v tisti prostor. Mama mi moli roko in vidim naju v neki sobi. Tam sva se znašli takoj za tem, ko sva se vzpeli po stopnicah. Vidim veliko stekleno steno ter za njo luË in tudi konja, ki sem ga poimenovala Jules. V trenutku, ko sem ga zagledala, se spo­ minjam, sem izpustila mamino roko in šla do njega, da bi ga objela. Tisti konj je bil nedvomno stara igraËa, ki jo je tam nekdo zapustil, toda glede na to, da nisem imela niËe­ sar, se mi je zdela preËudovita. V prostoru je zaudarjalo po prahu, soba je bila skoraj prazna. Ne spominjam se skoraj niËesar, razen postelje in mize. VËasih, ko poskušam izsiliti spomine, me je strah, da bi si v mislih ustvarila stvari ali predmete, ki niso nikoli obstaja­ li. Ponovno se vidim v stanovanju pod posteljo, kamor sem se vËasih skrila, da bi se igrala, in vËasih, da bi se zašËitila.

18


Od Ëasa do Ëasa sem zaËutila silno tesnobo; kot žival, ne­ dvomno, ki postane nemirna, Ëe je tak tudi njen gospodar, kajti mojo mamo je moralo biti zelo strah. Grizla sem si nohte, in to tako zelo, da so me bolele konice prstov. Spet vidim sonËni žarek, kako prodira skozi okno, v njem lebdijo lahkotni drobci prahu. LaËna sem in zaželim si, da bi pojedla žarek, pridem iz skrivališËa, odprem usta in požiram zrak. Predstavljam si, da so to drobne živalice, ki plešejo v svetlobi. Živimo v revni Ëetrti. Ohranila sem le nekaj bežnih slik, ki se zelo hitro razblinijo, morda sem nekoliko bolje ohrani­ la obËutke. Pogosto se sprašujem, kako to, da si nisem za­ pomnila, kar sem vedela ali doživela pred bivanjem v tistem prostoru. A vse, kar je ostalo jasno izrisano v mojem spomi­ nu, so samo tista osvetljena soba, pravokotno okno in za njim balkon. Sonce je prihajalo od tam, a ulica je bila izredno ozka, saj sem od blizu videla sive hiše z nasprotne strani. Najbrž so mi zaradi tega prepovedali, da bi hodila na balkon. Ko sem bila nemirna in trmasta, sem se zaprla med metle v zidno omaro, ki je bila zelo ozka, temaËna. Pokleknila sem, se stisnila ob metle in jokala. In Ëeprav so me klicali, se ni­ sem premaknila. V mislih malega dekletca sem si želela, da bi jih skrbelo zame in da bi me iskali. Toda nekega dne sem se odzvala drugaËe in nisem veË jokala. »e mi je mama rek­ la: ≈Nimam te veË rada,« ker sem ušpiËila kakšno neumnost, sem ji odvrnila: ≈Prav, pa se bom imela rada sama!« V meni so se že pojavljala prva znamenja upornice. Nisem prenašala ukaza v zvezi z balkonom: ≈Zakaj se lahko drugi otroci sprehajajo po ulicah in se igrajo, jaz pa

19


ne smem niti na balkon?« Nanj sem stopila le enkrat, enkrat samkrat ... kljub prepovedi. In dolgo sem v sebi pestovala obËutek krivde, saj sem mislila, da me je kdo opazil in nas zato prijavil. Umirala sem od želje, da bi se sklonila nad ulico in gle­ dala mimoidoËe, svetlobo, življenje tam zunaj. In zabavala sem se tako, da sem z balkona pljuvala na pešce. Mislim, da sem bila takrat stara šest let ... Moj oËe, ki je šel ven, me je opazil z ulice in me zato hudo okregal. Bil je zelo jezen. − Tega ne smeš veË poËeti! Ne smeš se kazati! Slišim glas svoje mame, ki je globok in mehak, zelo mi­ ren in usklajen, slišim njen ruski naglas. Klicala me je ≈moja ljubezen ljubezni«. Tistega dne mi je poskušala razložiti, zakaj ne smem na balkon: − Nevarno je, moja ljubezen ljubezni ... Morala boš poskušati razumeti ... Nisem razumela, Ëutila sem samo neizmerno in globo­ ko krivico. Da, delala se mi je krivica. Imam obËutek, da je bil moj oËe tak kot jaz: Ëokat in odloËen, njegov glas je bil jasen in Ëvrst, morda je bil neko­ liko okoren in surov. Spominjam se njegovega širokega obra­ za, precej kratkih, nazaj poËesanih las, širokega Ëela. Njego­ va navzoËnost je bila redka, saj sem dneve preživljala ve­Ëinoma z mamo. Mama ni nikoli zapustila bivališËa in v tistem prostoru sva bili kot kakšni ujetnici. ObleËena sem bila v ena in ista krila. Skrivala sem se pod posteljo in sanjarila. OËka ji je veËkrat dejal: ≈Žal mi je, da moraš živeti v taki luknji!«

20


Moja mama je najbrž prihajala iz imenitne družine. Nje­ na zapestja so bila dolga in njene roke tanke, prav gotovo ni bila ženska, ki bi bila navajena na gospodinjska opravila. Kako zelo sem jo obËudovala. Želela sem si, da bi ji bila podobna. Spominjam se njenih prekrasnih blešËeËih, dol­ gih Ërnih las, njenih temnih oËi, njene gladke kože. Danes bi jo lahko primerjala s ciganko. Bila je velika in vitka, Ëed­ na, medtem ko sem bila jaz majhna, neokretna in zaoblje­ na svetlolaska, s svetlo kožo in svetlimi oËmi kot moj oËe. Kako zelo sem bila žalostna, da ji nisem bila podobna. Risa­ la je moj obraz, zelo rada je namreË risala. In zdela sem se ji groba, obilna in surova, kot da bi bila slabo zgneteni deËek. Bila sem zelo posesiven in ljubosumen otrok, predvsem Ëe je bil zraven njun prijatelj Gilles, edini neznanec, ki sem ga od Ëasa do Ëasa videvala v našem prebivališËu. Gilles je vËa­ sih zahajal k nam in nam prinašal hrano. In Ëe je na primer rekel: ≈No, pa bom ostal s tvojo mamo, medtem ko gre tvoj oËka ven,« sem ga silovito suvala in porivala proti vratom, on pa se je ob tem izredno zabaval. Kdo je bil Gilles? Prijatelj, ki je dovolj redno zahajal k nam in vsakiË prinesel s seboj nekaj zalog živeža. Njegovi lasje so bili ravni, prekriti z briljantino, njegov obraz je bil suhljat, morda je bil celo podoben kakšni ptici ujedi. Z mojim oËetom sta skupaj odhajala zdoma in takrat sem jasno zaznala nemir svoje matere. Zdelo se mi je, da je ob tem Ëutila veliko nevarnost. Pred mojo mamo je Gilles govoril zelo sprošËeno. ≈Vse se bo uredilo, ne skrbi, saj bo bolje,« in potem sta z oËetom odšla. Pomiril jo je.

21


To je edina oseba, ki se je spominjam, razen neke uËi­ teljice. OËe me je zelo poredko peljal v šolo in sprašujem se, ali me ni peljal v šolo le v tistih dneh, ko me je hotel še dodatno zašËititi − ali se je bal Ëesa posebnega ali pa se je takrat v stanovanju dogajalo še kaj drugega. Nisem bila v razredu svojih vrstnikov, bili so starejši in vedno so me po­ sedli zraven uËiteljice, prav na vogal njenega katedra. Tam nisem poËela niË posebnega; dali so mi list papirja in svinË­ nik, da bi se igrala, in to je bilo vse. Veliko pozneje sem poskušala ponovno najti tisto šolo. Spominjam se širokega ploËnika, velikega vhoda in treh dodobra zlizanih stopnic iz sivega kamna. Toda znašla sem se pred ozkim ploËnikom z velikansko jekleno varovalno ograjo, stopnic pa ni bilo nikjer ... In vendar sem bila prepriËana, da bi se lahko tista stavba ujemala z mojimi spomini, saj je bila na vogalu uli­ ce mojih staršev, mimo pa je peljal tramvaj številka 56. In tudi parka, v katerega sva se hodila sprehajat z oËetom, nisem veË mogla najti, toda ne spominjam se veË kdaj. Videla sem majhen slap, kamenje, jezero in celo osliËka, ki sem ga pobožala. Torej sem nekako vendar zapušËala naše prebivališËe, a oËitno samo v spremstvu oËeta. OËe je bil svetlolas in tudi jaz sem bila svetlolasa − zdi se, kot da so prav ti svetli lasje pripomogli k dejstvu, da nisva bila sumljiva. ©la sem do šole, ki je bila postavljena na vogal ulice, roËico sem položila v oËetovo dlan. Toda tudi ta podvig se ni odvil brez nevšeËnosti. Nisem namreË hotela zapustiti mame, obesila sem se nanjo, silovito in jezno, upirala sem se. OËe me je moral dobesedno odtrgati od nje in me od­ vleËi, potem pa sem godrnjaje stopicala ob njegovem boku.

22


Odprl je vrata in me predal uËiteljici, veliki ženski s skodra­ nimi lasmi, ki je bila obleËena v haljo. Odpeljala me je do mojega mesta, to je bilo zraven nje, jaz pa sem ËeËkala po listu, posnemala mamo in risala obraze z velikimi oËmi. Med uro telesne vzgoje sem se znašla na dvorišËu, po­ stavila sem se pod drevo in štela liste, ki so padli na tla. Najbrž je bila jesen. Ko je zazvonil zvonec in najavil ponov­ ni odhod v razred, me je morala uËiteljica priti iskat, kajti sama se v razred nisem hotela vrniti. Zgodilo se je med poukom, da je nekdo vstopil in nekaj zašepetal uËiteljici na uho. To se je pripetilo dvakrat. UËi­ teljica je mirno vstala in rekla uËencem, naj bodo tiho in naj poËakajo. Nežno me je prijela za roko in me odpeljala v shrambo, polno šolskega gradiva. ©e danes slišim, kako mi je dejala: ≈Ostani tu in bodi pridna. To je najina igrica. Zaprla bom vrata, toda nihËe te ne sme slišati. Ko bom prišla pote, dobiš bombon, Ëe boš pridna.« In res, vrnila se je Ëez nekaj Ëasa: − Pridna, zelo dobro si se odrezala ... In dobila sem obljubljeni bombon. Niti v sanjah si ni­ sem predstavljala, da me je v tisti Ërni Ëumnati skrivala, in ni me bilo strah − in konËno, nikoli se nisem bala teme, kot so se je bali mnogi drugi otroci. Nasprotno, nestrpno sem priËakovala svoj bombon! Tako zelo poredko sem ga dobi­ la, Ëe se dobro spominjam, saj sem bila še otrok, pojedla sem ga šele, ko sem zapustila tisto shrambo. Lahko si predstavljam, da so v tistem Ëasu pregledovali vse navzoËe otroke v razredu. Bila je vojna, toda spominjam se je bledo. »e jo je oËe omenil, ga je mama opomnila, naj

23


govori nemško ali paË jidiš, da ju ne bi razumela. In ven­ dar, slišala sem, kako sta govorila o tistih, ≈ki so ostali«. Ostali, toda, kje? Na Poljskem, v NemËiji, Rusiji? Zdi se mi, da sem nekoË slišala pogovor med njima o družini moje mame. Rekla je, da jo skrbi za njih, in moj oËe ji je odgo­ voril: ≈Saj nisva mogla, konËno tudi niso hoteli priti ...« Slišala sem tudi drobce razgovorov med oËetom in Gil­ lesom. Nemci so bili nedvomno ≈tisti zlobni«. OËe je govo­ ril o zvezdi, ki so jo morali nositi Judi in ki je ne bo nikoli nadel, tako je pravil. Mnogokrat sem se spraševala, kaj je poËel podnevi. Nekaj Ëasa je delal v obËinskih uradih in s seboj nosil aktovko. Toda to ni trajalo prav dolgo. In po­ tem je bila tam puška, skrita v zidni omari, ki sem jo enkrat opazila, in mama je tudi o tem spregovorila z oËetom. Skr­ belo jo je, ker sem videla orožje. Ali sta bila morda oËe in Gilles Ëlana odporniškega gibanja? Mama je prižigala sveËe in molila. Pela je, šivala, risala in pustila me je, da sem se sama igrala pod posteljo, kjer sem imela na voljo vso mogoËo domišljijsko menažerijo, celo vojsko živali vseh vrst, ki so me šËitile pred sovražnikom. Bila sem v svoji jami kot kobra, ki ni dovolila vstopa nikomur, dru­ ge kaËe so seveda napadale, tigri so me ubogali, volkovi so mi sledili, slon me je z rilcem dvigal v zrak in me metal na svoj hrbet, ptice roparice so letale proti nebu in sovražnik se me je bal, jaz sem zmagovala nad njim in konËno sem lahko vzpostavila praviËnost. Premagan je ležal pred mojimi no­ gami. Tako sem se ure in ure igrala svojo malo vojno. »e pa se je mama sklonila k meni in se nasmehnila, sem ji ostro za­ biËala: ≈Ne moti me, mama, igram se!«

24


Nisem hotela, da bi me slišala, kako pripovedujem zgod­ bice, kako se pogovarjam s tigri ali kaËami. Bila sem mo­ goËna in moËna, ukazovala sem svojim Ëetam iz izmišljenega sveta, toda vanj sem popolnoma in Ëisto zares verjela. Tiger je bil najmoËnejši, z enim samim zamahom s kremplji je lahko ubil kogar koli, slon je zaluËal sovražnika v zrak ali pa ga je zmeËkal in kaËe so zastrupljale vse po vrsti. Moja vojna je bila resna reË in bila je zelo uËinkovita, sovražnik je v njej namreË izpuhtel kot v Ëarovniji. In sovražnik je bil zmeraj, se razume, Nemec. OËe me je uËil vojaške strate­ gije s šËipalkami za perilo. Z njimi sva se igrala, kot da bi imela šahovske figurice. On je imel svojo vojsko, jaz svojo. »ete so bile razdeljene v manjše skupine, ki so ležale na mizi, in vsaka je imela svojo divizijo. Pravilo igre je bilo tako, da sva morala najti prehod ali pa sva morala obkoliti sovražnika, šele potem sva se lahko raz­glasila za zmagovi­ tega generala. Ne da bi se zavedala, sem se ves Ëas igrala samo vojno, pa naj je to bilo pod posteljo, v moji domišljijski jami, ali pa na mizi z vojsko iz šËipalk za perilo. Bila sem majhen vojšËak brez uniforme in imela sem toliko odveË­ ne energije, da jo je moja mati le s težavo krotila. VËasih se je zgodilo, da sem tekala po sobi v vse smeri, da sem skaka­ la in se odbijala od tal kot moji tigri, in to najveËkrat takrat, ko nisem smela zganjati hrupa na parketu. To stalno nadzi­ ranje tišine je bilo utrudljivo, saj sem zlasti težko upoštevala prepovedi. Nisem bila nesreËna. No, razen zaradi dejstva, da sem bila neprenehoma, cele dneve zaprta. Tako zelo sem se želela izdivjati, da sem si vËasih celo zanalašË obula Ëevlje, da bi zganjala še veËji hrup. Po navadi sem bila v stanovanju

25


bosa ali pa v nogaviËkah. Vsak najmanjši hrup je mojo mamo spravljal v paniËni obup, grabila me je za ramena in s svoji­ mi temnimi oËmi gledala moje: − Mishke! Poskušaj razumeti! Tega ne moreš poËeti! »utila sem njen strah, strah pred nevidno nevarnostjo, in vse to se mi je zdelo neverjetno nepraviËno. Vse je bilo sivo, brez barv, razen moje mame, a jaz sem potrebovala barvitost, želela sem si jesti, želela sem si hrupa, želela sem uniËiti tisto medlo in tiho življenje. Toda namesto da bi kriËala, sem šepetala, tako sem se igrala. In namesto bom­ bonov in drugih dobrot sem požrešno goltala izpod Ëedne­ ga in namršËenega nosu moje mame, ki se je ob tem smeja­ la, žlice ribjega olja. Naredila bi ne vem kaj, da bi jo videla nasmejano. Kako zelo sem oboževala, ko me je umivala v velikem vedru, toda nisem prenašala, da jo je oËe objemal. Privila sem se obnjo, ob njen vonj. Vsi trije smo spali v isti postelji, a jaz sem bila na sredini. Ni bilo prevroËe, toda jaz sem bila razvajeno zleknjena med mamo in oËeta. Iskala sem njeno uho in ga mencala med prsti tako dolgo, dokler nisem zaspala. Med tem se je njeno uho tako zelo segrelo, da mi je ponudila še drugega, Ëisto svežega. OËe ni odobra­ val tega obreda: − Ali ji boš dovolila, da to poËne do svoje poroke? Toda mama mi je še naprej dovolila, in tako je bilo res imenitno zaspati, z nosom, zakopanim v njene dolge lase. Bila sem zašËitena pred vsemi nevarnostmi, bila sem v sa­ mem gnezdu ljubezni, v vonju šmarnic, ki se je vil iz mami­ nih las. Nisem je hotela zapustiti, nikoli. Lahko bi preživela celo življenje v tisti zanikrni sobi, brez pohištva, s plašËi,

26


obešenimi na vratih, in poslušala mamo, kako poje uspa­ vanko ali pripoveduje pravljice s svojim prekrasnim mehkim ruskim naglasom. Ona je bila moj dom, jaz pa sem v življenje zrla skozi njene oËi, skozi njene lahke ËopiËe, ki so s pa­ stelnimi barvami senËili obraze ali cvetje, skozi njene tanke roke, ki so zlagale obleke, skozi njen Ëipkast šal za molitev, skozi njen droben zvezek, v katerega je zapisovala skrivnostne reËi. − Ne, Mishke ... ne, tega se ne dotikaj ... To je mamino, to so moje majhne skrivnosti, moje, samo moje. Majhne skrivnosti moje mame so bile nedotakljive za vse, ki niso znali brati rusko. Zapisovala si jih je v zvezek, ki je bil ovit v rdeË papir ter potiskan s Ërnimi in zlatimi okraski. Njena pisava je bila ozka in drobna. Zvezek je po­ spravljala v ovojnico, skupaj z bankovci. Znala sem prepoz­ nati denar, toda nisem vedela, za kaj se uporablja − nihËe mi ga nikoli ni dal in jaz nisem nikamor šla. In moja mati prav tako ne. Ne vem, ali je bil tisti denar plaËilo za delo, ki ga je opravljal oËe, ali pa je šlo za rezervo, ki sta jo hra­ nila za primer nevarnosti. Mama ga je skrbno zapirala v škatlo. OËe ni delal dolgo, le nekaj mesecev − zelo težko oce­ nim Ëas −, a vem le to, da nam je vsega zelo kmalu zmanjka­ lo. Mama ni pogosto jemala bankovcev iz tistega ovoja, saj nas je Gilles oskrboval z najnujnejšim, s hrano, in mi smo se s tem zadovoljili. Ne spominjam se, da bi bila pretirano laËna, Ëeprav smo jedli vedno eno in isto enoliËno hrano in še to v majhnih ko­ liËinah. Moji edini slabi spomini na tisto obdobje življenja so redki trenutki, ko me je oËe odpeljal v šolo. Ko se je to zgodi­

27


9,95 €

Misha Defonseca (1937) je s to knjigo dvignila veliko prahu, saj je sprva zatrjevala, da gre za resnično izpoved, pozneje pa se je izkazalo, da gre za izmišljeno zgodbo. A knjiga ostaja močna in pretresljiva, četudi izmišljena. De Waelova živi samotarsko življenje v ZDA in je velika ljubiteljica in zaščitnica živali. Ima triindvajset mačk, dva psa in par rakov. Obožuje volkove in divjino.

Leta 1941 Mishine starše, ki prebegnejo v Belgijo, odpeljejo v taborišče. Družina, pri kateri se Misha skriva, jo želi predati nacistom, zato se majhna deklica odločil, da bo zbežala. Nemčija, Poljska, Ukrajina … Od vasi do vasi. Misha krade, da bi jedla in se oblekla. V gozdu jo sprejme par volkov. Nauči se njunega vedenja in trop jo sprejme medse. Štiri leta se prebija po krvaveči Evropi ter odkriva človeško nasilje in hkrati človečnost živali. Na koncu poti spet najde svet sebi podobnih. Življenje med njimi postane nov izziv.

Misha Defonseca PREŽIVELA Z VOLKOVI

avtorICA

O živalskosti človeka in človečnosti živali ROMAN

alyson noël

1 nesmrtni

Preživela z volkovi

Misha Defonseca


Preživela z volkovi - žepnica