Page 1

Andrej Rahten PRESTOLONASLEDNIKOVA SMRT PO SLEDEH SLOVENSKIH INTERPRETACIJ SARAJEVSKEGA ATENTATA


Franc II. (I.) cesar 1768–1835 ❍ ❍

Marija Terezija Neapeljska 1772–1807

Marija Luiza 1791–1847

Ferdinand I. cesar 1793–1875

Franc Karl 1802–1878 ❍ ❍

Zofija Wittelsbaška 1805–1872

❍ ❍

Marija Ana Savojska 1803–1884

Franc Jožef I. cesar 1830–1916

Ferdinand Maksimiljan 1832–1867

Karl Ludvik 1833–1896

❍❍

❍ ❍

Elizabeta Wittelsbaška 1837–1898

Šarlota Saška – Coburg in Gotha 1840–1927

Marija Anuncijata Bourbonska 1843–1871

❍ ❍

FRANC ❍ ❍ FERDINAND 18. 12. 1863– 28. 6. 1914 nadvojvoda prestolonaslednik

Zofija Hohenberška 1901–1990

Maksimiljan Hohenberški 1902–1962


❍❍

Marija Ana 1835–1840

ZOFIJA CHOTEK 1. 3. 1868– 28. 6. 1914 po poroki vojvodinja hohenberška

Ernest Hohenberški 1904–1954

Ludvik Viktor 1842–1919

Oton 1865–1906 ❍ ❍

Marija Jožefa Saška 1867–1944

Karel I. 1887–1922 zadnji cesar

Ferdinand Karel 1868–1915

Maks 1895–1952

Margareta Zofija 1870–1902


Andrej Rahten PRESTOLONASLEDNIKOVA SMRT Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA


Andrej Rahten PRESTOLONASLEDNIKOVA SMRT Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata

Uredil Tine Logar Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Viri, literatura, družinsko drevo in imensko kazalo Gregor Antoličič Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2014 Direktor Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o. Naklada 2000 izvodov

1. izdaja © 2014 Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana. Vse pravice pridržane.

CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.6Sarajevo)"1914" 929Franc Ferdinand, avstrijski nadvojvoda RAHTEN, Andrej Prestolonaslednikova smrt : po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata / Andrej Rahten ; [viri, literatura, družinsko drevo in imensko kazalo Gregor Antoličič]. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2014 ISBN 978-961-282-011-4 273194752 Brez pisnega dovoljenja založbe so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda in vojvodinjo Zofijo v Sarajevu, 28. junija 1914. Avtor slike Felix Schwormst채dt. (foto: The Granger Collection, Ltd., New York)


Vsebina Uvod 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

119 Franc Ferdinand – biografska skica nesojenega vladarja Velika Avstrija Franca II. Prestolonaslednik in južni Slovani V senci balkanskih vojn Pot v Sarajevo Spovednik Zofije Hohenberške Odzivi slovenskega političnega vrha na sarajevski atentat Prestolonaslednik v zgodovinskem spominu Stoletne polemike

Viri in literatura Imensko kazalo

121 131 147 161 169 187 107 127 145 157 169


9

Uvod

S

tota obletnica začetka prve svetovne vojne je nedvomno dobra motivacija za ponoven razmislek o sarajevskem atentatu.1 Da tudi sam napišem študijo o tem dogodku, sem se odločil predlani, ko mi je nekdanji predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani Andrej Vovko ob odhodu v pokoj podaril zajetno mapo s številnimi dokumenti. Dejal mi je, da je nanjo naletel v mladih letih, ko je raziskoval Družbo sv. Cirila in Metoda, vendar se vanjo ni nikoli posebej poglabljal. Ko sem začel pregledovati mapo, sem takoj ugotovil, da gre za pragradivo razprave, ki sem jo nekoč že imel v rokah. Šlo je za knjižico o sarajevskem atentatu, ki mi je že pred leti padla v oči, ker je šlo za nemško pisano delo slovenskega avtorja Ivana Avguština Žiberta.2

1 Literatura o sarajevskem atentatu je zelo raznolika. Med standardnimi študijami se opiram zlasti na naslednje: Dragoslav Ljubibratić, Mlada Bosna i sarajevski atentat (Muzej Grada Sarajeva: Sarajevo 1964); Slavko Mićanović, Sarajevski atentat (Stvarnost: Zagreb 1965); Sarajevski atentat, 28. VI. 1904. Pisma i saopštenja, uredil Vojislav Bogićević (Svjetlost: Sarajevo 1965); Hertha Pauli, The Secret of Sarajevo. The Story of Franz Ferdinand and Sophie (Collins: London 1966); Friedrich Würthle, Die Spur führt nach Belgrad. Die Hintergründe des Dramas von Sarajevo 1914 (Verlag Fritz Molden: Wien – München – Zürich 1975); Gordon Brook-Shepherd, Die Opfer von Sarajevo. Erzherzog Franz Ferdinand und Sophie von Chotek (Ebelhorn Verlag: Stuttgart 1988); Lavender Cassels, Der Erzherzog und sein Mörder. Sarajevo, 28. Juni 1914 (Böhlau: Wien – Köln – Graz 1988). Med novejšimi deli velja izpostaviti: Tony Fabijančić, Bosnia. In the Footsteps of Gavrilo Princip. (The University of Alberta Press: Edmonton 2010); Greg King in Sue Woolmans, The Assassination of the Archduke. Sarajevo 1914 and the Murder that Changed the World (Macmillan: London 2013). 2 V knjižnicah sta dosegljiva oba ponatisa. Prim. J[ohann] A[ugustin] Žibert, Der Mord von Sarajevo und Tiszas Schuld an dem Weltkriege. Die serbischen Warnungen und eine »schwierige« gerichtliche Untersuchung. [Die Wiener Schmähbriefe im Jahre 1914.] Zwei Beiträge über die Notwendigkeit einer ehrlichen Demokratie und Völkerverständigung (Samozaložba: Wien 21918; Samozaložba: Laibach 31919).


10

Prestolonaslednikova smrt

Žibertove teze sicer niso imele večjega odmeva v strokovni javnosti, čeprav je na knjižico opozorilo tudi dnevno časopisje. Med njegovimi sodobniki se je še najbolj podrobno njegovih tez lotil Ivan Dolenec, sicer znan tudi kot biograf Janeza Evangelista Kreka, enega vodilnih slovenskih politikov iz časa delovanja Franca Ferdinanda. Kot je razvidno iz Dolenčeve recenzije, je Žibert z vsebino prve izdaje knjige Kreka tudi osebno seznanil. Leta 1919 se je nato Dolenec pisno odzval na drugo in tretjo izdajo Žibertove knjižice in zelo podrobno povzel njeno vsebino. Njen izid je pohvalil; ne nazadnje je njegovo recenzijo natisnila ista tiskarna kot Žibertovo brošuro. Pri tem pa se ne moremo znebiti občutka, da je avtorju pripisal težnjo, ki je sama knjižica ob objektivnem branju ne dokazuje. Dolenec je namreč v svoji oceni zatrdil, da je bil namen Žibertove brošure dvojen. Po eni strani naj bi bila zanimiva zato, ker »kaže nam razmere v monarhiji v čisto drugačni luči, kakor smo jih bili navajeni gledati skozi očala oficielnih poročil«. Predvsem je imel tu v mislih tista mnenja, ki so za atentat na Franca Ferdinanda krivila Srbijo in so tudi na Slovenskem povzročila vrsto srbofobičnih odzivov. Žibertova knjižica naj bi bila tako predvsem prispevek k njihovi dokončni zavrnitvi: »Da se ni vojska končala z razpadom Avstrije in padcem habsburške dinastije, bi te stvari ne mogle priti vsaj pri nas nikdar v širšo javnost. Plast blata, ki ga je nametalo na Srbe avstrijsko in ogrsko časopisje, bi se ne odstranila leta in leta. S tem bi pa tudi obstajalo nadalje sovraštvo med srbskim, nemškim in madžarskim narodom v še hujši meri, kakor bo morebiti tudi kljub temu dolgo časa še. In vendar tega sovraštva niso krivi narodi, ampak avstroogrska vlada, ki je v interesu svojih mogotcev vodila umazano politiko proti Srbiji brez ozira na sredstva. To je popolnoma gotovo, da bo predsodek glede zveze Srbije s sarajevskim umorom padel prej ali slej povsod. S tem bo dana podlaga za sporazum med narodi, ki bodo videli, s kakšnimi lažmi so bili tirani v to vojno.« Tako je Dolenec razumel tudi Žibertov podnaslov knjižice, češ da govori o »nujnosti poštene demokracije in sporazuma med narodi«. Podobno pa zveni tudi Dolenčeva ocena drugega domnevnega Žibertovega namena, ki naj bi bil še posebej zanimiv za Slovence: »Gledali smo avstrijsko vlado le od daleč, spojeni smo bili z Dunajem skozi stoletja in zato se ne čudimo, da so mnogi pod vtisom zgodovine in tendencioznih


Uvod

11

informacij o Dunaju in o drugih državah pričakovali rešitve le od avstro-ogrske monarhije. Če je človek delal za izboljšanje svojega položaja skozi desetletja v gotovi smeri, se nekako vživi v gotove razmere in jih prenaša kot neizpremenljivo breme. Vsi ti se bodo prepričali, da je bilo vodstvo Avstrije in Ogrske tako gnilo, da odtod ni bilo pričakovati pomoči, da je bila monarhija popolnoma zrela za razpad.«3 Zavedati se moramo, da je Dolenčeva recenzija Žibertove študije izšla v ustanovnem obdobju jugoslovanske kraljevine, ko je bilo treba marsikatero zgodovinsko dejstvo obarvati v slovanskih barvah zastave nove države, prikriti pa vsako črno-rumeno kombinacijo iz cesarsko-kraljevih časov. Kot je pred dvema desetletjema ugotovila Petra Svoljšak v standardni razpravi o Slovencih in prvi svetovni vojni, je bil to namreč predvsem čas »hvalospevov ob rojevanju nove države z novimi junaki, kar so nedvomno postali sarajevski atentatorji«.4 Vendar je treba priznati, da se je Dolenec znal zadržati in se ni spustil v senzacionalistično obračunavanje s Habsburžani, kot je bilo to značilno za takratno slovensko publicistiko. Tipičen primer je brošura iz leta 1919 z naslovom Habsburgovci. Žalostne slike iz naše preteklosti, ki nekdanjo, Slovencem vladajočo dinastijo označuje kot »krvavi rod«.5 Tudi Franc Ferdinand v slovenskem zgodovinskem spominu ne zaseda uglednega mesta. Pri nas je odgovor na vprašanje »Kdo je bil najpomembnejši Habsburžan?« praviloma ženskega spola: Marija Terezija. Ob slavni Habsburžanki, veliki reformatorki, ki se je Slovencem vtisnila v spomin predvsem po številnem naraščaju in po vpeljavi obveznega sajenja krompirja (zato so ji v Šenčurju pred šestimi leti celo postavili spomenik), pa le malokdo zna našteti več kot enega moškega predstavnika dinastije. Večina seveda ve za Franca Jožefa, a skoraj vsi, ki so kdaj slišali zanj, že mislijo tudi, da je bil zadnji habsburški cesar. Res je na prestolu dočakal skoraj sedem desetletij, a jeseni 1916 ga je vendarle za dve leti nasledil pranečak Karel, ki so ga ob koncu prve svetovne vojne z Dunaja pregnale 3 Ivan Dolenec, Umor v Sarajevu. Dostavki k dr. J. A. Žibertovim odkritjem v knjigi »Der Mord von Sarajewo und Tiszas Schuld an dem Weltkriege« (Jugoslovanska tiskarna: Ljubljana 1919), 1–4. 4 Petra Svoljšak, Prva svetovna vojna in Slovenci (1. del), v: Zgodovinski časopis 47 (1993), 263–287, tu 265. 5 Habsburgovci. Žalostne slike iz naše preteklosti (Konzorcij »Domovine«: Ljubljana 1919; ponatisa Co Libri: Ljubljana 1996 in 2004).


12

Prestolonaslednikova smrt

prevratne sile. Zanimivo je, da se je ob smrti Franca Jožefa pomembne in odgovorne naloge – napisati njegovo biografijo – lotila ena redkih novinark na Slovenskem. Ivanka Anžič Klemenčič, ki velja sploh za prvo slovensko poklicno novinarko, je napisala zgledno urejeno knjižico z zgovornim naslovom Veliki cesar, ki jo je natisnila Katoliška tiskarna. Kako je ocenjevala vlogo »večno sivolasega cesarja«, kaže naslednji citat, s katerim je sklenila pregled slovenskih narodnoemancipacijskih dosežkov v času njegove vladavine: »Recimo na kratko: vse, kar smo in kar imamo, imamo domalega zahvaliti dobi ‘velikega cesarja’ Franca Jožefa I. in njegovi mili vladi. Njegovo ime ostane neizbrisno med nami.«6 Pozneje so ji sicer njene biografinje očitale to »nenadno lojalistično prilagoditev«, ki naj bi bila »tako drugačna« od njenih »prvotnih pogledov in nazorov«.7 Poklicna pot Klemenčičeve je zanimiva tudi v kontekstu sarajevskega atentata. Na prelomu stoletja je še ne tridesetletna začela v Trstu urejati Slovenko, prvi slovenski časopis za ženske. Leta 1908 je skupaj s soprogom, stenografom in časnikarjem Francem Klemenčičem, stopila v uredništvo ljubljanskega časnika Slovenec, takrat najbolj razširjenega slovenskega dnevnika, ki je veljal za glavno glasilo katoliških narodnjakov. Ob atentatu na Franca Ferdinanda jo je Katoliška bukvarna izbrala, da napiše in uredi priložnostno knjižico.8 Ta je bila v luči časovne bližine tragičnega dogodka seveda pisana z velikim spoštovanjem do pokojnega para, zato ne prinaša v zgodovinopisje veliko novega, čeprav je faktografsko zelo korektna. V njej najdemo predvsem zapise o prestolonaslednikovem družinskem življenju, precej pa je seveda lojalističnih formul. Tudi zato so se nekateri biografi Klemenčičeve pozneje izogibali temu delu njene publicistične dejavnosti. Sicer pa je tudi v že omenjeni biografski skici Franca Jožefa, ki je izšla ob monarhovi smrti leta 1916, na kratko omenila sarajevski atentat, Gavrila 6 Ivanka Klemenčič, Veliki cesar. Rojen leta 1830, nastopil vlado leta 1848, umrl leta 1916 (Samozaložba F. Petrič: Ljubljana 1916), 62. 7 Nina Vodopivec, Ivanka Anžič Klemenčič (1876–1960): prva poklicna novinarka, pripovednica, avtorica prispevkov o ženskem vprašanju, borka za pravice zaposlenih žensk, v: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, uredile Alenka Šelih et al. (Založba Tuma – SAZU: Nova Gorica – Ljubljana 2007), 88–92. 8 [Ivanka Klemenčič], Zločin v Sarajevu. Tragična smrt prestolonaslednika Fran Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg (Katoliška bukvarna: Ljubljana 1914; ponatisa Co Libri: Ljubljana 1996 in 2004). O izidu knjige prim. Domoljub, 9. 7. 1914.


Uvod

13

Principa pa označila za »srbskega morilca«, čigar roka je »uničila dragoceni življenji« prestolonaslednika in njegove soproge.9 Franc Ferdinand seveda ni bil edini Habsburžan, ki se je znašel na črni listi atentatorjev. Sam cesar Franc Jožef je preživel (najmanj) dva poskusa umora. Prvega že leta 1853, ko ga je z nožem v vrat ranil madžarski delavec János Libényi. Drugi trideset let pozneje je ostal v fazi načrtovanja, saj je policija pravočasno odkrila bombe pri tržaškem iredentistu Guglielmu Oberdanku. Oba atentatorja sta bila obešena. Smrtonosen pa je bil napad na cesarjevo ženo Elizabeto Bavarsko (Sisi), ki jo je leta 1898 s pilo v srce zabodel italijanski anarhist Luigi Lucheni. Seveda habsburška dinastija ni bila edina, ki se je znašla na udaru teroristov različnih usmeritev. Istega leta, kot je Oberdank načrtoval napad na Franca Jožefa, so člani organizacije Narodna volja umorili ruskega carja Aleksandra II. Atentat na njegovega naslednika Aleksandra III. je štiri leta pozneje spodletel. Nista pa leta 1908 ubežala pred streli republikancev portugalski kralj Karel I. in prestolonaslednik Ludvik Filip, ki so ju napadli kar med vožnjo po Lizboni.10 Franc Ferdinand je v nekem smislu s smrtjo plačal ambicije svojih prednikov, da bi habsburška monarhija prav z osvajanjem Balkana ohranila vlogo velesile. Zdi se, da je sarajevski atentat svojevrsten epilog velikih zmag Evgena Savojskega, ki je leta 1717 na čelu cesarskih čet zasedel Beograd in ga prvič iztrgal oblasti osmanskega imperija. Mimogrede: znameniti vojskovodja je bil nadvojvodov idol in verjetno ni naključje, da si je za dunajsko rezidenco izbral njegov dvorec Belvedere. Prav balkanska bojišča – dejanska ali samo diplomatska – so bila zadnji dve stoletji glavni kazalnik preživetvenih sposobnosti habsburške monarhije. Še zlasti to velja za čas od druge polovice 19. stoletja dalje, ko so se dunajske oblasti soočale z južnoslovanskimi emancipacijskimi gibanji znotraj državnih meja, ki pa so svoj Piemont videla v Beogradu.11 Srbska propaganda je pri tem izkazovala zavidljivo mero samozavesti, ki se je ne bi sramovale tudi precej večje države. Znani diplomat Miroslav Spalajković je bil tipični, a še zdaleč ne 9 Ista, Veliki cesar, 62. 10 Ljubibratić, Mlada Bosna, 6–7. 11 Solomon Wank, Some Reflections on the Habsburg Empire and Its Legacy in the Nationalities Question, v: Austrian History Yearbook 28 (1997), 131–146.


14

Prestolonaslednikova smrt

edini predstavnik propagandne šole, ki je slikala podonavsko monarhijo kot nekakšen »Dantejev pekel«.12 Prav tako Gavrilo Princip seveda ni bil edini srbski mladenič, ki se vplivu takšne propagande ni mogel izogniti. Ta se je okrepila zlasti po aneksiji Bosne in Hercegovine, ki jo je leta 1908 kljub nasprotovanju Rusije in Srbije izvedel avstro-ogrski zunanji minister Aloys Lexa baron Aehrenthal. Naj na tem mestu poudarim, da moja knjiga ni nastala zaradi želje, da se na novo ovrednotijo psihološke in idejnopolitične značilnosti Principove osebnosti. Literatura o motivih, ki so vodile atentatorje v 19. in 20. stoletju k sodelovanju v političnih zarotah, je bogata.13 Tudi nimam namena razpravljati o različnih pogledih na Principovo vlogo v zgodovinopisju. Dovolj je opozoriti na celo paleto ocen, ki si med sabo močno nasprotujejo. Za ene je antihabsburški revolucionarni heroj in mučenik jugoslovanske ideje, za druge srbski nacionalist in terorist, številni pa v njem vidijo samo naivnega mladeniča z velikimi ambicijami.14 Dejstvo je, da so si ga ob razpadu Jugoslavije lastili predvsem srbski nacionalisti, med njimi tudi Radovan Karadžić, ki mu je posvetil celo eno od svojih pesmi, na kar je pred šestimi leti v zanimivem članku opozoril Peter Kolšek.15 Seveda je Princip po drugi strani pomenil za muslimansko prebivalstvo nekdanje jugoslovanske republike vse kaj drugega kot utelešenje herojskih lastnosti. Eden najvplivnejših duhovnih voditeljev balkanskih muslimanov zadnjih dveh desetletij Mustafa Cerić je ob 90. obletnici sarajevski atentat označil za »nizkotno teroristično dejanje«.16 Kakor koli že, Princip je verjetno najbolj znan atentator vseh časov, a njegovo »slavo« gre pripisati predvsem družbenemu statusu žrtev in posledicam, ki jih je imel ta umor za svetovno zgodovino. Slovenski zgodovinarji se v jugoslovanski dobi niso veliko spraševali o vzrokih za umor Franca Ferdinanda, ampak so se v glavnem zadovoljili s klasično tezo o sarajevskem atentatu kot »povodu« za svetovno vojno. To velja tudi za standardno pregledno zgodovino Slovencev v 19. stoletju izpod 12 Miroslav Spalajković, La Bosnie et l’Herzégovine. Étude d’histoire diplomatique et de droit international (Paris, 1899), xxii. 13 Prim. Michael Newton, Age of Assassins. A History of Conspiracies and Political Violence 1865–1981 (Faber and Faber: London 2012). 14 Fabijančić, Bosnia, xxiv in 119. 15 Delo, 28. 7. 2008. 16 Die Presse, 25. 6. 2004.


Uvod

15

peresa Ferda Gestrina in Vasilija Melika: »Ko se je po balkanskih vojnah Srbija povečala in okrepila, so se militaristični in imperialistični krogi Avstro-Ogrske vedno bolj ukvarjali z mislijo kazenske vojne proti njej. Zato jim je bil kot povod za vojno dobrodošel atentat v Sarajevu, kjer je bil na Vidov dan, na srbski narodni praznik, 28. junija 1914, ubit avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ko je prišel na zaključek velikih, proti Srbiji naperjenih vojaških manevrov. Imperialistična nasprotja so dozorela. Velesile so bile pripravljene stopiti v oborožen boj za novo delitev sveta.«17 Nimam namena polemizirati z omenjenimi trditvami, saj si v tej knjigi zastavljam druga(čna) vprašanja, v zadnjem času sicer ponovno obujenih razprav o krivdi za izbruh svetovne vojne pa se bom dotaknil predvsem v sklepnem poglavju hkrati še z drugimi stoletnimi polemikami. Seveda ni sporno, da so se na Dunaju v začetku 20. stoletja krepili militaristični pristopi k rešitvi jugoslovanskega vprašanja, ki niso ostali omejeni samo na armadne kroge, ampak so zašli tudi v vrste diplomatov. Kot lahko vidimo ob spremljanju medijev, ima poudarjanje dokumentov, ki naj bi dokazovali obstoj omenjenih teženj, še danes velik medijski učinek. Vendar nam to ne daje nobenih odgovorov na eno od ključnih vprašanj v tej knjigi, zakaj je namreč prav Franc Ferdinand postal tarča atentatorjev. V zgodovinskem spominu habsburške družine se je Franc Ferdinand ohranil kot nesojeni reformator državnega ustroja, ki je bil pripravljen pri reševanju položaja Slovanov ravnati tudi proti volji Nemcev in Madžarov. Tako morebiti ni bil umorjen kot sovražnik Slovanov, ampak zato, ker so »določeni vplivni krogi v Beogradu« spoznali, da bi z njegove strani vzpodbujena državna reforma lahko nevtralizirala separatistične težnje, ki so se širile pod vplivom velikosrbske propagande.18 Toda znanstveno zgodovinopisje si vse do danes ni enotno, zakaj je bil pravzaprav habsburški nadvojvoda izbran za tarčo Principa in sozarotnikov. Ali je bila to kazen za prestolonaslednikove ambicije pri krepitvi vloge Avstro-Ogrske na Balkanu? Morda je njegove nasprotnike motilo dejstvo, da so ga obkrožali visoki armadni častniki, ki so kovali velikopotezne vojaške načrte? Ali 17 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 (Državna založba: Ljubljana 1966), 328. 18 Otto von Habsburg, Entscheidung um Europa (Tyrolia Verlag: Innsbruck 1953), 186.


16

Prestolonaslednikova smrt

pa je bil bolj kot zaradi domnevnega rožljanja z orožjem za velikosrbske nasprotnike nevaren zaradi svojega dobrega poznavanja jugoslovanskega problema? Ali je na koncu res prevladala ocena, da bi lahko nadvojvodov domnevni zaščitniški odnos do Hrvatov in Slovencev prekrižal načrte državnikov v Beogradu pri reševanju jugoslovanskega vprašanja? V slovenskem zgodovinopisju doslej ni bilo zaznati večjih ambicij za pisanje monografije o življenju in delu v Sarajevu ubitega prestolonaslednika. Dolga desetletja so bile v slovenščini dostopne večinoma ocene tujih znanstvenikov. V prvi vrsti se je bilo mogoče opreti na teze uglednega britanskega zgodovinarja Alana Johna Percivala Taylorja, ki je že leta 1956 dočakal slovenski prevod svoje Habsburške monarhije. Prestolonaslednik jo je pri njem odnesel zelo slabo: »Franc Ferdinand je bil eden izmed najslabših sadov habsburške hiše: nazadnjaški, klerikalen, surov in ošaben, pogosto tudi ne pri zdravi pameti. Manjkali sta mu celo črnoglednost in obotavljivost, zaradi katerih je bil Franc Jožef znosen vladar.« Po mnenju avtorja naj bi bila edina stalna prvina v političnih pogledih Franca Ferdinanda njegova sovražnost do dualizma, ki naj bi bila posledica ljubosumnosti na ogrsko svobodo. Prestolonaslednikov ideal naj bi bil »absolutistični militarizem«, kot ga je leta 1849 uveljavil njegov stric, a ga ni uspel dolgo ohraniti.19 To precej grobo oceno izpod peresa zgodovinarja, ki je znal kdaj v želji po provokaciji tudi namerno pretiravati, je desetletje pozneje za slovenske bralce vendarle vsaj deloma relativiziral Vladimir Dedijer, nedvomno eden najbolj znanih piscev o sarajevskem atentatu tudi v svetovnem merilu.20 Znano je, da je bil Dedijer zelo tesno povezan s slovenskim zgodovinopisjem in sploh s slovenskim prostorom. Že pred drugo svetovno vojno je deloval v Ljubljani kot dopisnik srbskega časnika Politika. Potem ko je v partizanski bitki na Sutjeski izgubil soprogo, se je v Beogradu leta 1944 ponovno poročil in njegova druga žena je bila Slovenka, Vera Križman. Kljub temu da je večino svojega ustvarjalnega opusa posvetil Josipu Brozu - Titu, je padel v politično nemilost zaradi podpore oporeč19 Alan John Percivale Taylor, Habsburška monarhija 1815–1918 (Državna založba Slovenije: Ljubljana 1956), 257–258. 20 Prim. Vladimir Dedijer, Sarajevo 1914 (Državna založba Slovenije: Ljubljana 1966); The Road to Sa­ rajevo (Simon and Schuster: New York 1966); Isti, Die Zeitbombe. Sarajevo 1914 (Europa Verlag: Wien 1967); Isti, La route de Sarajevo (Éditions Gallimard: Paris 1969); Isti, Sarajevo 1914, I–II (Prosveta: Beograd ²1978).


Uvod

17

niku Milovanu Đilasu. Takrat je izgubil vse politične funkcije in je leta 1955 odšel v Združene države Amerike. V šestdesetih letih se je preselil v Ljubljano, pri čemer mu je menda pomagal tudi znani slovenski zgodovinar Metod Mikuž. Bil je član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Po Titovi smrti je večinoma živel v ZDA, kjer je leta 1990 tudi umrl. Njegova zapuščina, ki vsebuje tudi zanimive dokumente iz časov, ko je pisal knjigo o sarajevskem atentatu, se nahaja v Arhivu Republike Slovenije.21 Dela Klemenčičeve, Žiberta in Dedijerja predstavljajo tudi temeljno izhodišče te monografije, ki želi osvetliti predvsem poglede na sarajevski atentat v slovenski publicistiki in zgodovinopisju. Daljše obdobje je Dedijerjeva knjiga ostala v slovenskem znanstvenem prostoru dokaj osamljena referenca na temo Franca Ferdinanda, dokler ni leta 1990 prišel na knjižne police slovenski prevod biografije Franca Jožefa francoskega zgodovinarja Jean-Paula Bleda. Bledovo kratko, a mojstrsko napisano poglavje o prestolonasledniku v omenjeni knjigi opozarja na vse ključne značilnosti njegovega osebnostnega in političnega profila, vključno z njegovo vizijo Velike Avstrije.22 Tudi Tamara Griesser-Pečar, največja poznavalka habsburškega dvora slovenskega rodu, ki pa deluje tudi v avstrijskem in širšem nemško govorečem prostoru, je v biografiji cesarice Cite opozorila na prestolonaslednikove reformne načrte. Po njenem mnenju je resno razmišljal o trialističnem programu, ki bi južnim Slovanom omogočil ustanovitev lastne državnopravne enote. Franc Ferdinand se je zavedal, da je treba nekaj storiti, sicer se bo radikalizacija slovanskih narodnoosamosvojitvenih gibanj še zaostrila. Griesser-Pečarjeva nikakor ni osamljena s tezo, da prav v teh njegovih ambicijah tiči vzrok za prestolonaslednikovo smrt v Sarajevu.23 O prestolonaslednikovih reformnih konceptih sem pisal že večkrat in jih na podlagi preteklih objav navajam tudi v tej knjigi.24 Brez ovredno21 Pismo Martina Gruma avtorju, 28. 3. 2013, Osebni arhiv avtorja [dalje: OAA]. 22 Jean-Paul Bled, Franc Jožef (Mladinska knjiga: Ljubljana 1990), 585–597. 23 Tamara Griesser-Pečar, Kaiserin Zita. Die Wahrheit über Europas letzte Kaiserin (Gustav Lübbe Verlag: Bergisch Gladbach 1985), 72–73. 24 Prim. Andrej Rahten, Trialistični koncepti velikoavstrijskih krogov in slovensko vprašanje, v: Slovenci v Evropi (O nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo), uredil Peter Vodopivec (Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Ljubljana 2002); Isti, Zavezništva in delitve. Razvoj sloven­ sko­hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918 (Nova revija: Ljubljana 2005).


18

Prestolonaslednikova smrt

tenja omenjenih načrtov namreč – vsaj po mojem mnenju – ni mogoče razumeti vseh vzrokov (in posledic) sarajevskega atentata. Tudi in še zlasti, če ga opisujemo po sledeh slovenskih interpretacij, kar je nekakšna rdeča nit te knjige. Seveda pa ni moj namen še enkrat rekonstruirati celotnega dogajanja tistega usodnega 28. junija 1914 v Sarajevu, česar so se lotili že mnogi pred mano. Želim predvsem opozoriti, da je zgodba o motivih za umor habsburškega nadvojvode tudi pripoved o konceptih preureditve Avstro-Ogrske in iskanja odgovora na vprašanje, kako se soočiti z vedno bolj samozavestnim nastopanjem južnoslovanskih elit, ki so začele rahljati same temelje habsburške prevlade na Balkanu. Brez likvidacije glavnega nosilca velikoavstrijske ideje bi srbski »Piemont« ne mogel uresničiti svojega poslanstva združevanja južnoslovanskih (za velikosrbske eksponente preprosto »srbskih«) dežel in si zagotoviti mesta med zmagovalci. Ko sem pomladi 1997 še kot podiplomski študent zgodovine dobil prijazno dovoljenje Albrechta Hohenberga za vpogled v zapuščino njegovega deda, sem po tihem začel upati, da bom nekoč raziskave o prestolonasledniku sklenil z monografijo.25 In moj cilj se je uresničil prav ob stoti obletnici sarajevskega atentata. Zahvaljujem se uredniku Tinetu Logarju, ki je v mojem načrtu za monografijo o prestolonasledniku prepoznal tudi priložnost za sodelovanje s Cankarjevo založbo. Brez njegove pobude bi verjetno ostal rokopis knjige še kar nekaj časa v predalu, s čimer bi bil izid ob pomembni obletnici zamujen. Podobno velja za vzpodbudo moje predstojnice na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Petre Svoljšak. Skupaj sva zasnovala tudi raziskovalni projekt, ki je ob podpori Pošte Slovenije uspešno zaživel, najina skupna pobuda pa je bila tudi ustanovitev nacionalnega odbora za obeleževanje stote obletnice prve svetovne vojne. Hvala direktorju Slovenskega znanstvenega inštituta Vincencu Rajšpu za dolgoletno pomoč pri mojem raziskovalnem delu na Dunaju. Pri delu mi je pomagal tudi mladi raziskovalec Gregor Antoličič. V zaključni fazi raziskav sem se posvetoval tudi z nekaterimi dunajskimi poznavalci prestolonaslednikovega življenja. Za koristne informacije sem hvaležen predvsem Rudolfu Krtini, prapranečaku znamenitega arhitekta 25

Pismo Albrechta Hohenberga avtorju, 15. 4. 1997, OAA.


Uvod

19

Maksa Fabianija, in generalnemu direktorju Vojnozgodovinskega muzeja M. Christianu Ortnerju. Zahvala gre seveda tudi moji družini: staršem Mihaeli in Milanu, ki so mi omogočili, da ob diplomaciji svoje življenje posvetim tudi zgodovinopisju. Predvsem pa hvala soprogi Poloni in hčeri Valeriji, ki mi dajeta motivacijo, da na obeh področjih delujem še naprej. Na Dunaju, 4. marca 2014 A. R.


21

1. Franc Ferdinand � biografska skica nesojenega vladarja

F

ranc Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu.26 Njegov oče je bil nadvojvoda Karel Ludvik, sicer mlajši brat cesarja Franca Jožefa, mati pa Marija Anuncijata, hči kralja Obeh Sicilij Ferdinanda II. Bil je njun najstarejši sin. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj sedem let. Njegov oče ni dolgo ostal osamljeni vdovec in se je drugič poročil z Marijo Terezo, članico portugalske kraljeve rodbine Braganza. Na mačeho se je Franc Ferdinand hitro navezal in se k njej tudi v zrelih letih zatekal po nasvete. Kot se je spodobilo za Habsburžane, se je poleg angleščine in francoščine učil tudi madžarsko in češko, čeprav ni bil ravno nadarjen za jezike. Kljub vsemu njegovi zapiski v madžarščini in češčini dokazujejo, da je bil sposoben komunicirati v jezikih ključnih narodov monarhije. Zgodovinsko obzorje si je izoblikoval na podlagi usmeritev učitelja Onna 26 Literatura o Francu Ferdinandu je obsežna. Pri opisovanju njegovega življenja se opiram predvsem na naslednja dela: Paul Nikitsch-Boulles, Vor dem Sturm. Erinnerungen an den Erzherzog­Thronfolger (Verlag für Kulturpolitik: Berlin 1925); Leopold Chlumecky, Erzherzog Franz Ferdinands Wirken und Wollen (Verlag für Kulturpolitik: Berlin 1929); Theodor Sosnosky, Der Erzherzog­Thronfolger. Ein Lebensbild (Oldenbourg: München – Berlin 1929); Victor Eisenmenger, Erzherzog Franz Ferdinand (Amalthea: Zürich – Leipzig – Wien 1930); Maurice Muret, L’archiduc François Ferdinand (Grasset: Paris 1932); Rudolf Kiszling, Erzherzog Franz Ferdinand von Österreich­Este. Leben, Pläne und Wirken am Schicksalsweg der Donaumonarchie (Hermann Böhlaus Nachf. Ges. m. b. H.: Graz – Köln 1953); Emil Franzel, Franz Ferdinand d’Este. Leitbild einer konservativen Revolution (Herold: Wien 1964); Gerd Holler, Franz Ferdinand von Österreich­Este (Ueberreuter: Wien – Heidelberg 1982); Max Polatschek, Franz Ferdinand. Europas verlorene Hoffnung (Amalthea: Wien – München 1989); Wladimir Aichelburg, Erzherzog Franz Ferdinand von Österreich­Este und Artstetten (Verlagsbüro Mag. Johann Lehner Ges. m. b. H.: Wien 2000); Friedrich Weissensteiner, Franz Ferdinand. Der verhinderte Herrscher (Buchsverlage Kremayr & Schenau/Orac: Wien – München – Zürich ²2007); Jean-Paul Bled, Franz Ferdinand. Der eigensinnige Thronfolger (Böhlau: Wien 2013); Alma Hannig, Franz Ferdinand. Die Biographie (Amalthea: Wien 2013).


22

Prestolonaslednikova smrt

Kloppa, ki je leta 1866 po porazu pri Sadovi pribežal pred Prusi v Avstrijo. Hohenzollerji in Bismarck so bili po Kloppovem mnenju samozvanci, ki so spodkopavali legitimne interese habsburške hiše v nemškem prostoru. Klopp je slovel tudi po študijah o Evgenu Savojskem, ki je veljal za sinonim habsburške vojaške moči na Balkanu. O ustavnem pravu pa je nadvojvodo učil Max Wladimir Beck, poznejši ministrski predsednik.27 Učne ure obeh učiteljev so nedvomno pomembno prispevale k oblikovanju idejnopolitičnega profila prestolonaslednika. Pod Kloppovim vplivom je razvil brezpogojno legitimistično gledanje na habsburško hišo kot dinastijo po božji milosti, Beck pa mu je vzbudil veliko zanimanje za ustavnopravna vprašanja, ki je bilo vidno tudi v njegovi odločenosti, da reformira ustroj države. Leta 1875 je za umrlim zadnjim modenskim vojvodom Francem V. Estenskim (d’Este) podedoval precejšnje premoženje, pri čemer je v skladu z oporoko moral nositi naziv »Avstrijsko-Estenski«. Franc V. je zapustil svojo vojvodino leta 1859 po porazu v vojni z francosko-piemontežansko koalicijo. Upal je, da se bodo Habsburžani tja nekoč vrnili kot sekundogenitura, zato je za naslednika predvidel Franca Ferdinanda in ne cesarjevega sina Rudolfa. Ko je 30. januarja 1889 edini sin Franca Jožefa storil samomor, je postal prestolonaslednik cesarjev mlajši brat Karel Ludvik. Tri leta pozneje se je Franc Ferdinand odpravil na desetmesečno potovanje okoli sveta. Tako kot on je rad potoval tudi njegov oče, ki je leta 1896 med potjo po Bližnjem vzhodu umrl, potem ko se je zastrupil z vodo iz reke Jordan. Tako je formalno postal prestolonaslednik Franc Ferdinand, vendar so ga takrat na dvoru in v ogrskih vladnih krogih številni že odpisali. Pomladi 1895 so namreč ugotovili, da ima akutno tuberkulozo. Vendar je z vztrajnostjo in ob navodilih osebnega zdravnika Viktorja Eisenmengerja bolezen premagal. Veliko je k temu pripomoglo njegovo bivanje v sredozemskih krajih, med drugim na Brionih. Pomladi 1898 je postal vojaški namestnik cesarja in dobil lastno vojaško pisarno, leta 1913 pa je napredoval v generalnega inšpektorja avstro-ogrske vojske. Vojaško načrtovanje je nedvomno obvladal, kar kažejo njegovi nameni glede skupnega delovanja vojne mornarice in kopenskih sil, bil pa je tudi eden od zgodnejših 27

Dedijer, Sarajevo, 118.


Franc Ferdinand – biografska skica nesojenega vladarja

23

zagovornikov taktike hitrih in močnih vojaških prebojev na manjšem območju, ki so jo med drugo svetovno vojno izpopolnile nemške sile.28 Znano je, da je Francu Ferdinandu v boju s tuberkulozo pomagala Zofija Chotek, hči avstro-ogrskega poslanika v Dresdnu, grofa Bohuslava Choteka. Tako je nastala ljubezenska zgodba, ki je usodno vplivala na nadaljnji razvoj podonavske monarhije. Prvega julija 1900 sta se poročila, čeprav je temu zakonu zaradi prenizkega rodu bodoče neveste nasprotoval sam cesar. Ker se je Franc Ferdinand prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, mu je bila poroka le dovoljena. Vendar je bila ob spoštovanju habsburškega vladarskega reda ta samo morganatična. Kljub temu je Franc Jožef nečakovo nevesto za poročno darilo povišal najprej v kneginjo Hohenberško, leta 1909 pa še v vojvodinjo. Prestolonasledniku je bil populizem tuj, s svojo strogostjo pa si je nabral precej sovražnikov. Še zlasti je bil osovražen v »hofburški stranki«, ki je obvladovala dvor in ostarelega monarha. Poleg zapletov s poroko mu je slednja menda zamerila tudi preveliko varčnost, ki so jo številni enačili kar s skopostjo. Nasprotno pa so ga tisti, ki so ga bolje poznali, izjemno spoštovali, mnogi tudi oboževali. Sam se na mnenja drugih ni veliko oziral, še manj pa so ga skrbele govorice, ki so jih širili njegovi nasprotniki. Ob tem je večinoma zamahnil z roko, češ da tisti, ki ga poznajo, tem neumnostim ne nasedajo, drugi pa ga bodo še spoznali.29 Poroke so bile stoletja izvir habsburške moči, a pri zadnjih habsburških cesarjih se zdi, da jih je zakonska sreča zapustila. Že Jožef II., ki je na prestolu nasledil Marijo Terezijo, ni bil uslišan v svojem hrepenenju, da o Elizabeti, prelepi bavarski ženi Franca Jožefa, ki na znameniti sliki Franza Xaverja Winterhalterja resnično deluje kot boginja, sploh ne govorimo. Cesarski par je bil izjemno priljubljen tudi na Slovenskem. Že kmalu po poroki se je pokazalo, da dunajski dvor za občutljivo Sisi ni bil najprimernejši kraj. Veljala je za zelo bistro in čustveno žensko, a je že kar bolestno gojila kult lepega telesa in se s strogimi, včasih na anoreksijo meječimi dietami trudila vzdrževati vitek stas. Poleg rednega jahanja si je omislila tudi lastno telovadnico. Tako Franc Jožef ni imel srečnega dru28 Weissensteiner, Franz Ferdinand, 200. 29 Aichelburg, Erzherzog, 29.


24

Prestolonaslednikova smrt

žinskega življenja, saj je njegova soproga živela ekscentrično življenje in se ni bila pripravljena podrejati zahtevam, ki jih je prinašala poroka z enim najpomembnejših vladarjev Evrope. Svoje sta naredila tudi zgodnja smrt komaj dveletne hčere Zofije in mayerlinška tragedija, s katero je odšel v smrt njun edinec, prestolonaslednik Rudolf. Tudi po liberalni politični usmeritvi sloveči sin Rudolf ni živel v skladu z vladarjevimi predstavami o občutku odgovornosti in samožrtvovanju za koristi države. Raje se je zabaval z ženskami svobodnih nazorov. Z eno izmed njih se je odločil skupaj umreti in se ustrelil v dvorcu Mayerling. Celo svojo oporoko, ki naj bi služila predvsem kot obračun z reakcijo, je sklenil z mislijo na vse lepe ženske, ki jih je ljubil. Smrt na gradu Mayerling je ostala vse do danes predmet številnih ugibanj, saj je šlo za samomor, ki ga je Rudolf storil skupaj s fatalno ljubico Mary Vetsera. O tem je napisal kratek roman tudi mladi Mussolini, preden je seveda postal duce. Dogajanje tiste januarske noči 1889 je opisal zelo doživeto, danes bi ga po mnenju poznavalca habsburških posebnosti Haralda Havasa opisali kot seksualno orgijo.30 Sinovi smrti je leta 1898 sledil že omenjeni atentat na soprogo in cesar je izustil znamenite besede: »Nič na tem svetu mi torej ne bo prihranjeno.« Kot ugotavlja vodilni poznavalec zgodovine pozne habsburške monarhije Helmut Rumpler, je bil Franc Jožef po izgubi sina in žene strt in je verjel, da je država pred propadom. Samo iz vojaškega občutka dolžnosti je še vztrajal. Leta 1903, ko je imel za sabo spet še en krog neprijetnih pogajanj z nezadovoljnimi madžarskimi politiki, je v pismu svoji dolgoletni sopotnici, igralki Katharini Schratt, zaupal, da želi odstopiti. Franca Ferdinanda nikoli ni v celoti sprejel za pravega naslednika: »Rad bi odstopil, če bi imel zaupanja polnega sina, v korist tega nevarnega norca pa nikoli.«31 Odnos s soprogo je torej v marsičem določil tudi prestolonaslednikovo politično prihodnost. To se lepo vidi na primeru zavezništva z nemškim cesarjem Viljemom II. Po pričevanju upokojenega direktorja Dvornega in državnega arhiva na Dunaju Hansa viteza Schlitterja med »nibelunškima zaveznikoma« sprva ni bilo nobene naklonjenosti. Ko pa je Viljem II. 30 Harald Havas, Habsburgersammelsurium (Pichler Verlag: Wien – Graz – Klagenfurt 2006), 62–63. 31 Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa. Österreichische Geschichte 1804–1914. Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie (Ueberreuter: Wien 1997), 559.


Franc Ferdinand – biografska skica nesojenega vladarja

25

po nasvetu Bernharda kneza Bülowa ob nekem obisku Dunaja namenil posebni obisk soprogi Franca Ferdinanda, je slednji takoj spremenil svoje stališče.32 Kakor koli že, prestolonaslednikovo družinsko življenje je bilo po vseh pričevanjih vzorno. Principovi streli so odvzeli starše trem otrokom: trinajstletni Zofiji, dvanajstletnemu Maksu in desetletnemu Ernestu.33 Kot rečeno, se slovenski zgodovinarji pisanja biografije Franca Ferdinanda doslej še niso lotili. Precej bolj od krajšega kronološkega pregleda njegovega življenja v slovenščini, ki ga najdemo v že omenjeni knjižici Ivanke Klemenčič, pa so za zgodovinopisje lahko zanimivi spomini slovenskih politikov, ki so bili nadvojvodovi sodobniki. Zdi se, da se je med slednjimi najbolj zavzeto lotil preučevanja življenja Franca Ferdinanda Ivan Hribar, v času habsburške monarhije znan predvsem kot ljubljanski župan in zagovornik tesnega sodelovanja med slovanskimi narodi. Ko je januarja 1919 prišel v Prago kot prvi poslanik Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je namreč odločil tudi za obisk nadvojvodovega priljubljenega bivališča Konopiště. Hribarjevo oceno Franca Ferdinanda moramo seveda nujno postaviti v širši okvir njegove slabe izkušnje s cesarsko hišo. Čeprav se je v komunalnih zadevah izkazal in Ljubljano v petnajstih letih županovanja dokončno povzdignil v sodobno urbano središče slovenstva, ga Franc Jožef leta 1910 ni več želel potrditi za župana. Omehčalo ga ni niti to, da mu je Hribar dve leti pred tem dal v Ljubljani postaviti spomenik in poleg tega v želji po krepitvi odnosov med dinastijo in Slovenci povabil nadvojvodo Jožefa Ferdinanda, naj se nastani v Ljubljani. Nadvojvoda je na cesarjev ukaz res prišel v kranjsko glavno mesto iz Celovca, a si je kmalu premislil in se zaradi dolgočasja vrnil na Koroško.34 Prvič se je Hribar srečal s Francem Ferdinandom še v času, ko se je slednji vozil v Egipt zdravit. Po naključju mu je namreč neke zimske noči, ko je v Ljubljani čakal na vlak za Trst, postajni načelnik odprl vagon, namenjen nadvojvodi. Malo pred Divačo so se odprla vrata njegovega kupeja in Hribar se mu je predstavil. Franc Ferdinand mu je vljudno odzdravil in zapletla sta se v pogovor o Škocjanskih jamah in podzemnih čudesih 32 Neues Wiener Journal, 9. 3. 1932. 33 O usodi prestolonaslednikovih potomcev podrobno Lucian O. Meysels, Die verhinderte Dynastie. Erzherzog Franz Ferdinand und das Haus Hohenberg (Molden Verlag: Wien 2000). 34 Igor Grdina, Ivan Hribar. »Jedini resnični radikalec slovenski« (Založba ZRC: Ljubljana 2010), 52–63.


Vodja vojne stranke ali zagovornik miru? Protihabsburška propaganda je sarajevski atentat med drugim opravičevala tudi s trditvami, da je Franc Ferdinand zagovarjal vojno proti Kraljevini Srbiji in agresivno zunanjo politiko na Balkanu. Številna pričevanja in viri dokazujejo prav nasprotno: v vseh balkanskih krizah v začetku 20. stoletja so prav nadvojvodova posredovanja preprečila izbruh vojne med Avstro-Ogrsko in Srbijo. (foto: Heeresgeschichtliches Museum Wien)


Pred katastrofo: prestolonaslednik Franc Ferdinand zadnjič na Opčinah pri Trstu, v tržaškem pristanišču in v Sarajevu eno uro pred atentatom. (foto: Katoliška tiskarna/ZRC SAZU)


Bosna pozdravlja nesojenega vladarja: Franc Ferdinand ni bil navdušen nad potovanjem v Sarajevo, na koncu je sprejel odločitev na prigovarjanje Franca Jožefa iz občutka dolžnosti in želje po povišanju protokolarnega statusa morganatične soproge. (Heeresgeschichtliches Museum Wien)

Prestolonaslednikova smrt  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you