Issuu on Google+


predana prvi del trilogije crossfire


Naslov izvirnega založnika: The Berkley Publishing Group Penguin Group (ZDA) Penguin Group Inc. 375 Hudson Street, New York, New York 10014, ZDA © 2012 Sylvia Day © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012. Vse pravice pridržane.

Zgodba ni resnična. Vsa imena, junaki, kraji in dogodki so plod avtoričine domišljije ali so uporabljeni kot fikcija. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami, še živečimi ali preminulimi, lokacijami ali dogodki je povsem naključna.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-31 DAY, Sylvia Crossfire. [Del 1], Predana / Sylvia Day ; [prevedli Neža Kralj, Roman Vučajnk in Ljubica Klančar]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. – (Zbirka Oddih) ISBN 978-961-01-2678-2 263899392

Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorod­ nih pravicah.


Knjigo posvečam dr. Davidu Allenu Goodwinu. Moji ljubezen in hvaležnost ne poznata meja. Hvala, Dave! Rešil si mi življenje.


Zahvale Iskreno se zahvaljujem urednici Hilary Sares, ki se je resnično poglobila v zgodbo in me prisilila, da jo dodelam. Pravzaprav me je pošteno priganjala. Ker mi ni prizanašala z udarci ali pustila krajšati podrobnosti, sem morala bolj garati, zgodba pa je precej, precej boljša. PREDANA ne bi bila takšna brez tebe, Hilary. Res najlepša hvala! Marthi Trachtenberg, izjemni lektorici. Knjiga mi veliko pomeni in tako je tudi ravnala z njo. Hvala, Martha! Victorii Calotti za trud z oblikovanjem platnic in črk. Vzela je dolgočasno besedilo in ga polepšala. Hvala, Victoria! Teri Kleinfelter, ki je prebrala prvo polovico knjige Predana in dejala, da jo obožuje. Hvala, Tera! Vsem dekletom, ki so v Cross Creeku preživela delček svoje mladosti: Naj se vam uresničijo vse sanje. Zaslužite si. Alistairju in Jessici iz romana Seven Years to Sin, ki sta me navdihnila za zgodbo o Gideonu in Evi. Res sem vesela, da sem imela dvojen navdih!


Prvo poglavje 

»Morala bi se odpraviti v bar in zaliti.« Sostanovalčev navdušeni predlog me ni presenetil. Cary Taylor je vedno našel primeren izgovor za proslavljanje, čeprav je bila zadeva še tako majhna in nepomembna. Tudi to me je tako pritegnilo pri njem. »Mislim, da ni pametno popivati vso noč pred začetkom nove službe.« »Daj no, Eva!« Cary je sedel sredi šestih škatel na tleh najine nove dnevne sobe in se mi prikupno nasmehnil. Že dneve sva razlagala stvari, vendar je bil še vedno videti čudovit. Moj vitki prijatelj s temnimi lasmi in zelenimi očmi se je le redkokdaj zdel manj kot preprosto prekrasen. Morda bi mu celo zamerila, če ga ne bi imela najraje na svetu. »Ne pravim, da bi morala prekrokati vso noč,« je vztrajal. »Toda lahko bi si privoščila kozarec vina ali dva. Če greva ven dovolj zgodaj, lahko pijeva ceneje in se vrneva domov do osmih zvečer.« »Ne vem, ali mi bo takrat že uspelo priti nazaj.« Pokazala sem na hlače za jogo in oprijeti telovadni top. »Preveriti moram, koliko časa potrebujem za hojo do službe. Nato pa bom odšla v telovadnico.« »Torej hitro hodi in še hitreje telovadi.« Ko je teatralno dvignil obrv, sem se morala zasmejati. Bila sem povsem prepričana, da se bo njegov popolni obraz nekega dne pojavil na 9


velikih reklamnih plakatih in straneh modnih revij po vsem svetu. Če se je še tako grdo držal, je bil lep za umret. »Kaj pa jutri po službi?« sem mu predlagala. »Če mi bo uspelo zdržati ves dan, bo to vredno proslaviti.« »Velja! Krstil bom novo kuhinjo in pripravil večerjo.« »Uh!« Cary je bil navdušen kuhar, vendar je zanič kuhal. »Super.« Odpihnil si je pobegli pramen las z obraza in se mi zarežal: »Imava kuhinjo, za katero bi ubijala večina restavracij. Tukaj se mi preprosto ne more zalomiti.« Nisem bila tako prepričana o tem. Odšla sem iz stanovanja in mu pomahala v slovo. Raje nisem razpravljala o njegovi kuhi. Z dvigalom sem se spustila v pritličje in se nasmehnila vratarju, ki mi je na stežaj odprl vrata. Stopila sem na ulico. Takoj so me zajeli zvoki in vonjave Manhattna ter me vabili, da jih raziščem. Ko sem zapustila svoj stari dom v San Diegu, se nisem samo preselila na drugo stran ZDA. Zdelo se mi je, kot da sem se znašla v povsem drugem svetu. Neskončno umirjeno in čutno lenobno mesto je zamenjala metropola, ki je prekipevala od življenja in živahne energije. Čeprav sem sanjarila, kako bom živela v zanikrni luknji brez dvigala v Brooklynu, sem kot ubogljiva hči na koncu pristala na Upper West Sidu. Če z mano ne bi živel Cary, bi bila v velikanskem stanovanju za mesečno najemnino, ki je presegala letni zaslužek večine ljudi, obupno osamljena. Vratar se je dotaknil čepice in me pozdravil: »Dober večer, gospodična Tramell. Boste nocoj potrebovali taksi?« »Ne, hvala, Paul.« Zazibala sem se na zaobljenih podplatih copat za fitnes. »Kar peš bom šla.« Nasmehnil se je: »Od popoldneva se je že precej ohladilo. Gotovo bo hoja prijetna.« »Povedali so mi, da moram izkoristiti junijsko vreme, preden postane peklensko vroče.« »Pameten nasvet, gospodična Tramell.« 10


Stopila sem iz modernega steklenega preddverja, ki se je kljub temu imenitno ujemalo s staro stavbo in sosesko. Uživala sem v hoji po precej mirni ulici, ki so jo obdajala drevesa. Potem pa sem prišla v vrvež in gnečo na Broadwayu. Upala sem, da se bom kmalu zlila z njima. Zdelo se mi je namreč, da še nisem prava Newyorčanka. Imela sem naslov in službo v New Yorku, vendar sem se še vedno izogibala podzemni in nisem znala hitro ustaviti taksija. Skušala sem hoditi, ne da bi buljila in se čudila na vsakem koraku. Toda bilo je težko. Toliko si lahko videl in doživel. Vsi moji čuti so bili polno zaposleni. Smrad avtomobilskih izpustov se je mešal z vonjem hitro pripravljene hrane iz tovornjakov. Kriki prodajalcev so se zlivali z zvoki uličnih glasbenikov. Obrazi, slogi in naglasi so bili osupljivo raznoliki. Povsod so stale čudovite arhitekturne znamenitosti … Pa avtomobili. Madonca! Tako norega in gostega prometa nisem videla še nikjer. Vsake toliko časa so tok rumenih taksijev pretrgali rešilec, patruljno vozilo ali gasilski avto s tulečimi sirenami, ki so parale ušesa. S strahospoštovanjem sem zrla v okorna smetarska vozila, ki so se prebijala po ozkih, enosmernih uličicah. Hitri dostavljavci paketov so drzno švigali med nepretrganimi kolonami in lovili neusmiljene roke. Pravi Newyorčani so mirno drseli skozi ulični vrvež, ki jim je bil domač in znan kot najljubši par čevljev. Dim in para iz cestnih jaškov in ventilatorjev se jim nista zdela romantična. Niti trznili niso, ko so se zatresla tla pod njihovim nogami in je pod njimi zapeljal vlak. Jaz pa sem se smejala kot tepka in prsti na nogah so se mi zvijali od zadovoljstva. Bila sem sveže zaljubljena v New York, kar se je tudi videlo. Morala sem se resnično potruditi, da sem ostala hladnokrvna. Stopila sem proti poslopju, v katerem bom delala. Vsaj glede službe sem dosegla svoje. Želela sem se preživljati sama, zato sem dobila delo začetnice. Jutri zjutraj bom postala pomočnica Marka Garrityja v podjetju Waters, Field in Leaman, 11


eni izmed najboljših oglaševalskih agencij v ZDA. Moj očim in denarni mogotec Richard Stanton se je jezil, ker sem sprejela delo. Očital mi je, da bi lahko delala za njegovega prijatelja in izkoristila dobre zveze, če ne bi bila tako ponosna. »Tako trmasta si kot oče,« je pripomnil. »Celo večnost bo odplačeval tvoje študentsko posojilo s svojo policijsko plačo.« Čeprav sta se očim in oči pošteno sprla, oči nikakor ni hotel popustiti. »Hudič naj me vzame, če bom dovolil drugemu moškemu, da plačuje hčerino šolanje!« je Victor Reyes odločno zavrnil Stantonovo ponudbo. Očetovo odločitev sem spoštovala. Zdelo se mi je, da jo je tudi Stanton, čeprav tega ne bi nikoli priznal. Razumela sem oba moška, ker sem hotela posojilo odplačevati sama. A mi seveda nista pustila. Oči je bil preveč ponosen, da bi dovolil kaj takega. Mama se ni hotela poročiti z njim, vendar se ni nikoli izogibal očetovskim dolžnostim. Vedela sem, da se ni vredno jeziti in pogrevati starih zamer. Raje sem poskušala čim hitreje hoditi. Želela sem izmeriti, koliko časa potrebujem za kratko pot do službe v največji ponedeljkovi gneči. Na srečo sem prišla do stavbe Crossfire in sedeža podjetja Waters, Field in Leaman v manj kot pol ure. Glavo sem nagnila nazaj in proučevala obris poslopja vse do roba obzorja. Crossfire je bil zelo mogočen nebotičnik s koničastim vrhom bleščeče safirne barve, ki se je dotikal oblakov. Med razgovori za službo sem se lahko prepričala, da je za okrašenimi vrtljivimi vrati z bakrenimi okvirji enako osupljiv. V veži je tla in stene pokrival marmor z zlatimi žilami. Vhod so varovali pult in vrtljivi križi iz brušenega aluminija. Iz notranjega žepa hlač sem izvlekla novo službeno izkaznico in jo podržala varnostnikoma v črnih poslovnih oblekah, ki sta sedela za pultom. Kljub temu sta me ustavila. Verjetno sem se jima zdela sumljiva, ker sem bila res neprimerno oblečena. Po preverjanju sta me spustila naprej. Z dvigalom se bom odpeljala do dvajsetega nadstropja in izmerila, koliko časa potrebujem od stanovanja do svojega delovnega mesta. Preprosto. 12


Namenila sem se k dvigalom, ko se je vitki in zelo urejeni rjavolaski za vrtljivi križ pri vhodu zataknila torbica in iz nje se ji je usul kup drobiža. Kovanci so padali na marmor in se veselo kotalili v vse smeri. Gledala sem, kako so se ljudje izogibali zmešnjavi in brezbrižno hodili mimo ženske. Sočutno sem se skremžila in počepnila. Skupaj z enim od varnostnikov sem ji pomagala pobirati denar. »Hvala,« je dejala in me ošinila z živčnim nasmeškom. Nasmehnila sem se ji in odvrnila: »Ni za kaj. Tudi meni se je to že zgodilo.« Ravno sem hotela pobrati kovanec za pet centov, ki je pristal ob vhodu, ko sem se zaletela v par dragih črnih moških čevljev in po meri narejenih črnih hlač. Za hip sem počakala, da bi se mi moški umaknil. Ko pa se ni prestavil, sem nagnila vrat nazaj in se zazrla kvišku. Klasična tridelna poslovna obleka me je precej navdušila. Zaradi visokega, močnega in vitkega telesa je bila videti prekrasna. Čeprav je šlo za čudovit primerek moškosti, pa so se mi kolena zašibila šele, ko sem zagledala njegov obraz. Vau! Res … vau. Elegantno je počepnil naravnost predme. Iz oči v oči s tako izjemnim moškim sem lahko samo strmela in se čudila. V zraku med nama se je nekaj zganilo. Ko je strmel vame, se je spremenil. Zdelo se je, kot da bi si snel ščitnik z oči in mi pokazal neizmerno moč, ki mi je vzela sapo. Izžareval je izjemni magnetizem, ki je prerasel v skoraj živo, oprijemljivo in nepopustljivo silo. Odzvala sem se povsem nagonsko in se umaknila nazaj. Pristala sem naravnost na svoji zadnjici. S komolci sem udarila ob trda marmornata tla, vendar sem komaj zaznala bolečino. Preveč sem bila zaposlena z zijanjem in buljenjem v moškega pred sabo. Čudoviti obraz so mu obkrožali vranje črni lasje. Ob njegovih potezah bi se vsak kipar zjokal od veselja. Zaradi odločno izklesanih ustnic, ostrega 13


nosu in sijoče modrih oči je bil videti surovo privlačen. Oči je rahlo priprl, sicer pa se je zdel izjemno hladnokrven. Nosil je črno obleko in srajco ter kravato v odtenku svojih prelepih šarenic. Imel je ostre in predirne oči, ki so se zavrtale vame. Srce mi je poskočilo. Razprla sem ustnice in začela hitreje dihati. Pregrešno dobro je dišal. Ni se odišavil s kolonjsko vodico. Morda sem vohala njegov gel za prhanje ali šampon. Čeprav nisem vedela, od kod prihaja vonj, so se mi ob njem pocedile sline. Ko mi je podal roko, sem na njegovih rokavih opazila manšetne gumbe iz oniksa in na zapestju nesramno drago uro. Z osuplim vzdihom sem mu ponudila dlan. Ko mi jo je stisnil, mi je poskočil utrip. Skozme je šla elektrika. Roka se mi je naježila in vse dlačice na tilniku so se mi postavile pokonci. Moški se ni premaknil niti za hip. Med ostro začrtanimi obrvmi se mu je pojavila guba. »Ste v redu?« Govoril je omikano in uglajeno, z rahlo hripavim glasom, ob katerem me je zaščemelo v trebuhu. Takoj sem pomislila na seks. Izjemen seks. Za trenutek se mi je zdelo, da me bo že z daljšim klepetom pripravil do orgazma. Ustnice so se mi osušile. Morala sem si jih oblizniti, preden sem lahko odgovorila: »Dobro sem.« Lahkotno je vstal in me dvignil na noge. Drug drugemu sva zrla v oči. Kar nisem mogla odvrniti pogleda od njega. Bil je mlajši, kot sem sprva mislila. Verjetno ni dopolnil še niti trideset let, vendar je imel zrelejše oči z ostrim in bistrim izrazom. Povsem me je pritegnil. Zdelo se mi je, kot da bi mi okoli pasu zavezal vrv in me počasi in neizprosno vlekel k sebi. Napol omotična sem pomežiknila in ga izpustila. Ni bil samo lep, ampak … omamen. Takšne vrste moški, da bi ženske z njega strgale srajco in gledale, kako z nje letijo gumbi, skupaj z njihovimi zadržki. Ko sem ga gledala v polikani, urejeni 14


in neverjetno dragi obleki, sem pomislila na surov in prvinski seks. Sklonil se je in pobral izkaznico, ki sem jo nevede izpustila iz rok. Ko sem se rešila njegovega zapeljivega pogleda, so se mi možgani spet vklopili. Bila sem jezna nase. Zdel se je popolnoma miren, meni pa je bilo grozno nerodno. In zakaj? Povsem me je prevzel, prekleto! Ozrl se je kvišku. Skoraj klečal je pred mano, kar me je spet vrglo iz ravnotežja. Strmel je vame in vstal. »Ste res dobro? Morda bi morali za trenutek sesti.« Obraz mi je zagorel. Krasno! Pred najsamozavestnejšim in najelegantnejšim moškim, kar sem jih kdaj srečala, sem videti vsa trda in lesena. »Samo malo me je zaneslo. V redu sem.« Ozrla sem se proč in opazila žensko, ki je raztresla vsebino torbice. Zahvalila se je varnostniku, ki ji je pomagal. Nato se je obrnila k meni in se mi na dolgo in široko opravičevala. Ponudila sem ji polno pest pobranih kovancev, vendar ji je v tistem pogled ušel k božanstvu v poslovni obleki in je povsem pozabila name. Iztegnila sem roko in ji stresla drobiž v torbico. Skrivaj sem spet ošinila moškega. Opazoval me je, ko se mu je rjavolaska navdušeno zahvaljevala. Zakaj njemu, če sem ji v resnici pomagala jaz? Preglasila sem jo in mu rekla: »Mi lahko, prosim, vrnete izkaznico?« Pomolil mi jo je. Čeprav sem jo poskušala zgrabiti, ne da bi se ga dotaknila, me je oplazil s prsti in spet sem po vsem telesu začutila elektriko. »Hvala,« sem zamomljala, ga obšla in stekla skozi vrtljiva vrata na ulico. Obstala sem na pločniku in globoko zajela vase newyorški zrak iz milijona različnih snovi, blagodejnih in strupenih. Pred vhodom v stavbo je stal črn Bentleyjev športni tere15


nec. V bleščeče čistih zatemnjenih steklih sem lahko videla svoj odsev. Zardela sem v lica, sive oči so mi vročično žarele. Ta izraz sem že videla v kopalniškem ogledalu, tik preden sem zlezla z moškim v posteljo. Sporočal je: Pripravljena sem na seks. Toda zdaj ni imel kaj delati na mojem obrazu. Punca, vzemi se v roke! Že po petih minutah z gospodom Temnim in Nevarnim me je razganjalo od nemira in napetosti. Še vedno sem čutila njegovo privlačnost. Zgrabila me je nepojasnljiva želja, da bi se vrnila v stavbo. Lahko bi se izgovorila, da v stolpnici Crossfire še nisem vsega opravila. Toda vedela sem, da bi me to pozneje žrlo. Kolikokrat danes se bom še osmešila? »Dovolj!« sem si zabičala v brado. »Gremo naprej!« Vozniki v avtomobilih so divje zahupali. Neki taksi se je prerinil pred drugega, tako da je bilo med njima le nekaj centimetrov razdalje. Drzni pešci so zakorakali na cestišče, tik preden se je prižgala zelena luč, in zavore so zacvilile. Sledila je poplava krikov, kletvic in kretenj, ki niti niso izražali prave jeze. Že v nekaj sekundah bodo vsi vpleteni pozabili na spor, takšen je naravni ritem mesta. Ko sem se zlila z drugimi pešci in se odpravila proti telovadnici, mi je okoli ust zaigral nasmešek. Ah, New York, sem pomislila in se spet umirila. Res si zakon!

Nameravala sem se ogreti na tekalni stezi in nadaljevati na nekaj napravah. Ko pa sem videla, da se bo vsak čas začela predstavitvena ura kikboksa, sem raje sledila množici tja. Ob koncu vadbe sem se že bolje počutila. Mišice so mi drgetale od ravno pravšnje utrujenosti. Vedela sem, da bom zvečer zaspala kot ubita. »Dobro si delala.« Z brisačo sem si obrisala znoj z obraza in pogledala mladega moškega, ki me je nagovoril. Bil je vitek in mišičast, z 16


radovednimi rjavimi očmi in gladko svetlo rjavo poltjo. Goste in dolge trepalnice bi mu zavidala marsikatera ženska. Glavo je imel povsem obrito. »Hvala,« sem odvrnila in ukrivila ustnice. »Gotovo se je videlo, da sem začetnica, kajne?« Zarežal se je in iztegnil roko. »Parker Smith.« »Eva Tramell.« »Očitno si naravno gibčna, Eva. Z malo vaje bi marsikoga spravila na kolena, dobesedno. V mestu, kot je New York, se moraš znati braniti.« Pokazal je na oglasno tablo na zidu. Prekrivali so jo vizitke in plakati. Odtrgal je listič z dna fluorescenčnega letaka in mi ga izročil. »Si že kdaj slišala za krav mago?« »Samo v filmu z Jennifer Lopez.« »Učim jo in rad bi te treniral. Tukaj imaš naslov moje spletne strani in telefonsko številko telovadnice.« Njegov pristop mi je ugajal. Bil je neposreden, kot njegov pogled. Tudi nasmešek se mi je zdel pristen. Spraševala sem se, ali me hoče samo povabiti na zmenek. Toda bil je tako samozavesten, da nisem bila prepričana o tem. Parker je prekrižal roke in pokazal izklesane bicepse. Nosil je črno majico brez rokavov in kratke hlače do kolen. Njegovi copati Converse so bili videti udobno shojeni. Iz vratnega izreza so mu kukale plemenske tetovaže. »Na spletni strani so objavljene uradne ure. Lahko se oglasiš, si ogledaš vadbo in se prepričaš, ali ti bo všeč.« »Zagotovo bom razmislila o tem.« »Kar daj.« Spet je iztegnil roko v pozdrav. Njegov prijem je bil trden in samozavesten. »Upam, da se vidiva.«

Ko sem se vrnila domov, je v stanovanju čudovito dišalo. Adele je iz zvočnika žalobno grulila Chasing Pavements. Z odprtega podesta sem v kuhinji zagledala Caryja, ki se je zibal v ritmu 17


glasbe in nekaj mešal. Na pultu so stali odprta steklenica vina in dva kozarca. Eden od njiju je bil do polovice napolnjen z rdečim vinom. »Hej!« sem zaklicala in se mu približala. »Kaj pa kuhaš? Se lahko še prej oprham?« V prazen kozarec je nalil vino in ga zadrsal po zajtrkovalnem pultu proti meni. Njegovi gibi so bili spretni in elegantni. Ob pogledu nanj ne bi nihče pomislil, da je v otroštvu živel pri narkomanski materi in različnih skrbnikih, v najstniških letih pa po domovih za mladoletne prestopnike in v državnih centrih za odvajanje od mamil. »Makaronovo meso. Pozabi na prho. Večerja je pripravljena. Si se zabavala?« »Ja, potem ko sem prišla v telovadnico.« Izvlekla sem enega od barskih stolčkov iz tikovine in sedla. Povedala sem mu za uro kikboksa in Parkerja Smitha. »Boš šel z mano?« »Na krav mago?« Cary je odkimal. »To je zame pregrob šport. Bil bi ves potolčen, potem pa ne bi dobil dela. Toda za vsak primer te bom pospremil in preveril, kakšen je ta tip, da ni čisto usekan.« Gledala sem ga, ko je odcedil testenine. »Usekan, ha?« Oče me je naučil dobro presojati moške. Takoj sem vedela, da božanstvo v poslovni obleki pomeni težave. Kadar ljudje komu pomagajo, se po navadi vljudno smehljajo in poskušajo prebiti led. Ampak saj se mu tudi jaz nisem nasmehnila. »Mala,« je rekel Cary in iz kredence vzel krožnika. »Si čudovita, seksi ženska. Sumljiv se mi zdi vsak tip, ki nima dovolj jajc, da bi te odkrito povabil na zmenek.« Zavihala sem nos in se namrdnila. Predme je postavil krožnik. Na njem so bili drobni cevasti makaroni v redki paradižnikovi omaki s koščki mlete govedine in graha. »Nekaj te žre. Kaj je narobe?« Hmm … Ujela sem ročaj žlice in se odločila, da ne bom dajala pripomb k hrani. »Mislim, da sem nocoj naletela na 18


najbolj vročega tipa na planetu. Morda celo na najbolj hudega moškega v zgodovini sveta.« »O? Mislil sem, da sem to jaz. Povej, povej!« Cary je ostal na drugi strani pulta in stoje večerjal. Gledala sem ga, kako je pogoltnil nekaj grižljajev svoje brozge. Potem sem pogumno poskusila še sama. »Ni kaj dosti povedati. Sredi veže v stolpnici Crossfire sem se zložila na rit, tip pa mi je pomagal vstati.« »Je visok ali nizek? Svetel ali temen? Močan ali vitek? Kakš­ ne barve oči ima?« Drugi grižljaj sem poplaknila s požirkom vina. »Visok. Temen. Vitek in močan. Z modrimi očmi. Svinjsko bogat, če sodim po njegovih oblekah in dodatkih. Poleg tega je bil noro seksi. Saj veš, kako je. Nekateri lepi ljudje te pustijo čisto hladnega, nekatere grdobe pa te lahko blazno privlačijo. Ta tip je imel vse.« Ko sem pomislila na dotik gospoda Temnega in Nevarnega, me je spreletelo v trebuhu. Živo sem se spominjala njegovega osupljivega obraza. Moški preprosto ne bi smel biti tako pretresljivo lep. Moje pregrete možganske celice si še vedno niso opomogle. Cary je položil komolec na pult in se naslonil. Dolgi prameni so mu zakrili živahno zeleno oko. »Kaj se je zgodilo po tem, ko ti je pomagal?« Skomignila sem z rameni. »Nič.« »Nič?« »Odšla sem.« »Kaj? Se nisi spogledovala z njim?« Spet sem vzela grižljaj. Pravzaprav makaroni niti niso bili slabi. Ali pa sem bila samo sestradana. »Cary, ni bil pravi tip za spogledovanje.« »Vsak tip je dober za spogledovanje. Celo poročeni moški se radi tu in tam nedolžno spogledujejo.« »Ta tip že ni bil nedolžen,« sem suho odvrnila. 19


»A, eden tistih.« Cary je pametno kimal. »Poredni fantje so lahko zabavni, če se jim ne približaš preveč.« Dobro je vedel, kaj govori. Moški in ženske so se mu metali pod noge. Toda nekako mu je vedno uspelo izbrati napačnega. Hodil je z ljudmi, ki so ga zalezovali, varali, mu grozili s samomorom ali mu zamolčali, da so v resni zvezi s kom drugim. Cary je doživel že vse mogoče in nemogoče. »Ne verjamem, da bi bil tip lahko zabaven,« sem pripomnila. »Zdel se je čisto preveč napet. Verjetno pa bi bilo z njim krasno skočiti med rjuhe.« »Tako se govori! Pozabi na resničnega tipa. Predstavljaj si njegov obraz in si v domišljiji ustvari popolnega moškega.« Tega tipa bi najraje povsem odrinila iz misli, zato sem zamenjala temo. »Imaš jutri kaj nastopov ali opravkov?« »Seveda.« Cary mi je podrobno opisal svoj urnik, od reklame za kavbojke do obiska solarija ter nakupa spodnjega perila in kolonjske vode. Pozabila sem na vse drugo in se posvetila samo njemu in njegovemu čedalje večjemu uspehu. Povpraševanje po Caryju Taylorju se je iz dneva v dan večalo. S profesionalnostjo in točnostjo si je ustvaril dobro ime pri fotografih in oglaševalskih agencijah. Bila sem navdušena in zelo ponosna nanj. Čeprav je moral prestati toliko hudega, je zelo napredoval. Šele po večerji sem opazila veliki darilni škatli ob kavču. »Kaj je to?« »To je najboljše od najboljšega,« je odvrnil in se mi pridružil v dnevni sobi. Takoj sem vedela, da sta darili poslala Stanton in moja mama. Mamo je lahko osrečeval samo denar. K sreči je Stanton oziroma njen mož številka tri izpolnjeval to potrebo – in še veliko drugih. Pogosto sem si želela, da bi se zadeva pri tem ustavila. Toda mama ni mogla razumeti, da imam drugačen pogled na denar kot ona. »Kaj je zdaj?« Objel me je čez rame. To je bil zanj mačji kašelj, saj je bil 20


zbirka Oddih

Sylvia Day

PREDANA Prvi del trilogije Crossfire

Prevedli Neža Kralj, Roman Vučajnk in Ljubica Klančar Tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila Grafika Soča, d. o. o. Naklada 1200 izvodov Prva izdaja


Predana: 1. del trilogije Crossfire