Issuu on Google+


© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(100)(02.053.2) PRAVLJICE / [izbrala in prevedla] Kristina Brenkova ; ilustrirala Ančka Gošnik Godec. - 2., prenovljeni natis. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Zlata ptica) ISBN 978-961-01-1572-4 1. Brenk, Kristina 256400896 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


K r i st i n a B r e n kova

P r av l j i c e

ilustrirala

AnÄ?ka GoĹĄnik Godec


KNJIGI NA P O T

Majhna knjiga z naslovom Pravljice, na kateri sta naslikani beli miški, ki skozi travo vlečeta drobno črnolaso deklico – to je knjiga, ki sem jo kot otrok poslušala najraje. Sama je nisem imela, prebirala mi jo je sosedova stara mama. Takrat še nisem vedela, da se za njo skrivata tako imenitni in tenkočutni ustvarjalki, kot sta Kristina Brenkova in Ančka Gošnik Godec. Zanimale so me le zgodbe in podobe, ki so živele za platnicami. Kar naprej bi jim sledila, istim prav­ljicam po večkrat, najraje pa tisti o Sončevi hčerki. Potiho sem si želela, da bi ji bila, ko odrastem, podobna. Zdaj sem odrasla in vem, da sončeva hči ne postaneš kar tako. Res pa je, da sem medtem obe ljubi gospe, Kristino Brenkovo in Ančko Gošnik Godec, spoznala in da sta vsaka po svoje prinesli sonce v moje življenje. Posebna sreča je, če se lahko družiš z ljudmi, ki te navdihnejo, opogumijo, ob katerih ti je lepo, ko si z njimi, in ki ti hkrati dajejo perutnice za naprej, ko boš sam. Ob obeh se nekako tako počutim. Hkrati pa me hrani tudi njuno delo samo in vem, da tako kot mene, še mnoge – tako otroke kot odrasle. Delo Kristine Brenkove in Ančke Gošnik Godec je nekaj, kar naš narod trajno bogati. Ko je Kristina Brenkova l. 1949 postala urednica knjiž­ nih zbirk za otroke pri Založbi Mladinska knjiga, je vedela, pr avljice   5


da želi delati in razširjati dobre knjige. Želela je ponuditi kvalitetna besedila, ki so vrhunsko ilustrirana, ki pripadajo tako svetovni kot slovenski književnosti in ki so bodisi avtorska bodisi ljudska. Prepričana je bila, da ljudske pripovedi lahko razsvetlijo življenje slehernega otroka. Imela jih je za popotnico, ki otroku lahko nevsiljivo pomaga na poti v svet odraslih. Vedela je, da prinašajo sporočila, ki so tehtna za katerikoli čas, hkrati pa se je veselila hudomuš­ nosti, ki iz nekaterih veje tako brez zadrege in brez zavor. Zato je posamezne ljudske pripovedi redno objavljala v zbirki Čebelica, v Cicibanih in v velikih slikanicah, največ pa jih je izšlo v zbirki Zlata ptica, ki jo je osnovala l. 1956. Z Zlato ptico so slovenski otroci potovali med madžarske, ruske, slovaške, španske in bolgarske pravljice, pa švedske, lužiškosrbske, danske, ukrajinske, armenske in finske – preveč jih je, da bi našteli vse, saj izhajajo že več kot petdeset let in so izšle v več kot stotih knjigah. Kristina Brenkova je k sodelovanju vabila poznavalce pripovednega izročila, številne prevajalce, pisce spremnih besedil in ilustratorje, hkrati pa je ljudske pripovedi iskala, prevajala in prirejala tudi sama. Vztrajno in potrpežljivo, z občutkom za zgodbo, jezik in otroka. O svojem tovrstnem delu je zapisala: »Kopati po nepreglednem, še zmeraj rastočem bogastvu človeških govoric, stikati za koreninami in koreninicami. Nikjer ne vidiš in ne odkriješ začetka, nikjer ni konca. Kot bi zbiral arheološke priče človekovega ustvarjalnega duha. Čudovito delo.« 6   p r av l j ice


Knjiga Pravljice je prvič izšla l. 1965 in pomeni prvega izmed Kristininih izborov ljudskih pripovedi z različnih koncev sveta. Zdaj, ob stoti obletnici njenega rojstva, je ponatisnjena: večja je in ugledneje oblikovana, pravljice in ilustracije pa ostajajo iste, še vedno prave, močne, lepe. Od­nesejo nas k lončku balončku, sončevi hčerki, divjim la­bodom, punčki v travi in deklici, ki se skriva pod kapo iz ločja. Z njimi potujemo od Kitajske do Somalije, zakrožimo po Evropi in se spet odmaknemo v manj znan svet, do Indije, Avstralije in Havajev. Pred skoraj štiridesetimi leti je Kristina Brenkova v Cicibanu omenila: »Rada bi napisala knjižico, ki bi živela še potem, ko mene več ne bo. Kdor bi jo bral, bi verjel, da je človek lahko tudi zvest in zaupanja vreden in da je zato, kljub vsemu, življenje le vredno živeti.« V rokah imamo knjigo, ki je Kristino preživela. In ni edina. Več jih je, s katerimi belolasa gospa še vedno prispe­­va – kot si je tiho želela – k večji sreči in zmanjšanju hude­ga med nami. Pa z vso ponižnostjo (kot je sama rada rekla). Anja Štefan V Cerknici, 16. maja 2011

pr avljice   7


Pšenica na jlep š i c v e t

V prastarih časih je neki kralj ukazal, naj pomorijo vse stare ljudi, ki ne morejo več delati. Živel pa je sin, ki je imel svojega očeta nadvse rad. Ko so kraljevi sli preiskovali domove, je skril svojega očeta na dvorišču pod velik čeber in mu ponoči nosil hrano. Ta velika otroška ljubezen je bila kmalu bogato poplačana. Kralj tiste dežele je imel lepo hčer, pa nobenega sina. Mislil je in mislil, kako bi poročil kraljično z najpametnejšim mladeničem svojega kraljestva, ki naj bi postal tudi njegov naslednik. In izmislil si je tri uganke. Zapovedal je, naj se naslednje jutro zberejo vsi mla­ deniči njegovega kraljestva navsezgodaj, še pred sončnim vzhodom, na visoki gori. Kdor bo prvi zagledal vzhajajoče sonce, bo rešil prvo uganko. Ponoči, preden se je sin odpravil na pot, je prosil očeta starč­ka za nasvet. Oče mu je dejal: »Dragi moj sin! Ko boš prišel na goro, bodo vsi fantje gledali proti vzhodu, kjer se vsako jutro pokaže sonce. Ti pa pokaži vzhodu hrbet, obrni se na drugo stran in poglej proti najvišji gori. Ko bo sonce s prvim žarkom obsvetilo njen vrh, takrat zakliči: ‚Kralj, poglej sonce!‘« Kot je starček dejal, tako se je zgodilo. Vsi mladeniči, ki so prišli na hrib, so nestrpno zrli proti jutranji strani. Sin pr avljice   9


pa, ki je skril svojega očeta, je gledal na najvišjo goro. Ko je na njen vrh poslalo sonce svoj prvi žarek, je dejal: »Vaše veličanstvo, poglejte sonce!« Kralj ga je potrepljal po ramenu in dejal: »Prvi si!« Drugi mladeniči so ga obstopili in izpraševali: »Le kako, da si se obrnil vstran od sonca?« On pa jim je odvrnil: »In vendar sem prej zagledal sonce kot vi vsi.« Ko se je sin vrnil domov, je dejal očetu: »Danes je bil moj odgovor kralju po volji, ne vem, kako bo jutri. Bojim se, dragi oče, da bo jutrišnja naloga presegla tvojo pamet.« »Le povej,« mu je ukazal starček. In mladenič je nadaljeval: »Drugo uganko bo rešil, kdor bo prišel ne bos in ne obut.« Starček se je nasmehnil in dejal: »To je zelo lahko, vendar tega nihče ne bo zmogel razen tebe. Fantje bodo poskušali to in ono, vsak bo drugače obut: ta bo nataknil nogavice, oni eno sa­mo nogavico, drugo nogo pa bo imel boso, spet tretji bo le eno nogo obul. Ti pa odtrgaj podplate s čevljev, tako da boš obut in vendar bos. Tako je mislil tudi kralj.« Prišel je določen dan in mladeniči so se zbrali k preizkušnji. Sin je vzdignil obe nogi, da je kralj videl bose podplate, čeprav je bil zgoraj obut. In kralj se je prepričal, da je mladenič prišel ne bos in ne obut. 1 0   p r av l j ice


»Prav imaš,« je menil kralj. »Ti, sinko, si že drugič natanko pogodil moje želje.« Nato je kralj zastavil tretjo uganko: »Pojutrišnjem se zberite spet na tem kraju. Kdor bo imel za klobukom zataknjen najlepši cvet, bo zmagal.« Starček je komaj pričakal, da se je vrnil sin, in ga je vprašal: »Kakšno nalogo ste prejeli danes?« »Oh, to je pa že pretirano,« je dejal sin. »Le kdo bo med tolikimi lepimi cveticami izbral prav tisto, ki se kralju zdi najlepša!« »Dragi sin,« je odvrnil oče. »Na vsem svetu ni lepšega cveta kot pšenični klas. Zatakni si ga za klobuk in videl boš, da si prav zadel.« »Naredil bom, kot ste mi naročili, očka,« je dejal sin in utrgal žitni klas na njivi. Prišel je dan in mladeniči so trumoma hiteli na kraj, ki ga je določil kralj. Ko so zagledali pšenični klas za fantovim klobukom, so se na ves glas smejali: »Tepec, pšenični klas ni cvet.« Kralj je že od daleč zagledal mladeniča s pšeničnim klasom. Šel je k njemu in ga objel, rekoč: »Ti, moj dragi sin, boš nasledil moj prestol. Kajti ni ga lepšega cveta, kot je pšenični klas.« Nato se je obrnil k mladeničem: »Ali je še kaj lepšega na svetu kot pogled na njivo zlate pšenice, ki valovi v vetru? In kaj diši bolj omamno kot pr avljice   11


hleb pšeničnega kruha, ki ga še toplega postavimo iz peči na mizo? Nobena vrtna cvetica ne diši tako lepo! Skrbno sejte najlepši cvet, še skrbneje ga žanjite!« Nato se je kralj spet obrnil k mladeniču s pšeničnim klasom za klobukom in ga vprašal: »Sin moj, le od kje si vzel toliko modrosti v svojih letih?« Mladenič se je prestrašil in ni vedel, kaj naj odgovori. Slednjič se je opogumil in dejal: 1 2   p r av l j ice


»Vaše veličanstvo, povedal bi vam, če se ne bi bal stroge kazni.« »Ne boj se,« mu je prijazno rekel kralj. Mladenič je pričel: »Ko ste ukazali, da moramo umoriti svoje starše, sem stopil pred svojega očeta in mu dejal: ‚Ljubi oče, vi ste mi poklonili življenje, me ljubeznivo hranili in vzgojili, v zah­ valo pa naj vam jaz vzamem življenje? Ne, moje srce tega ne bi preneslo. Raje vidim, da mene kaznujejo s smrtjo.‘ Nato mi je oče odgovoril: ‚Dragi moj sin, izdelaj velik čeber in povezni ga v kot na dvorišču. Zadaj pa naredi odprtino, da bom mogel kdaj pa kdaj na svetlo. Ti pa mi boš skrivaj prinašal hrano.‘ Storil sem tako in do danes ohranil pri živ­ljenju svojega ljubega očeta. Kolikokrat mi je dal dober napotek ali nasvet! In on je tudi razvozlal vse tri uganke.« Kralja je ganila iskrena otroška ljubezen in dejal je mladeniču: »Moj dragi prijatelj, ker si to storil, si mi še dva­krat ljubši kot doslej. Pokazal si, da imaš žlahtno in hvaležno srce. Meni pa si odprl oči. Spregledal sem in spoznal, kako potrebni so nam modrost, izkušenost in znanje starih ljudi, čeprav ne morejo več delati. Od danes naprej naj velja: Vsak naj spoštuje stare ljudi! Sinovi in hčere pa naj bodo svojim staršem hvaležni in naj skrbijo zanje do konca njihovega življenja.« Slovenska pravljica

pr avljice   13


POŠTENI NOV Č I Č

Živela je nekoč revna žena v beraški bajti daleč iz vasi. Ker je imela le malo hrane in nobenih drv, je poslala svojega sinka v gozd, da bi nabral suhljad. Deček je poskakoval in tekel, da bi se ogrel. Kajti bil je mrzel jesenski dan in kadar je pobral vejo ali korenino in jo vtaknil v butaro dračja, se je potem ogreval tako, da se je tolkel po ramenih z rokami, ki so bile od samega mraza rdeče kot grmički brusničevja, prek katerih je stopal. Ko je nabral in zvezal veliko butaro suhljadi, je krenil z njo proti domu. Šel je čez zmrzlo strnišče in zagledal sredi njive oglat bel kamen. »Oh, ubogi stari kamen, kako si bel in bled, gotovo te zelo zebe,« je dejal fantič, slekel svoj jopič in ga položil čez kamen. Ko je prišel z butaro domov, ga je mama vprašala, kako da hodi v jesenskem mrazu golorok naokrog. Povedal ji je, da je videl oglat star kamen, ki je bil čisto bel in bled od mraza, in temu je dal svoj suknjič. »Bedaček,« je rekla mati. »Misliš, da kamen prezeba? In tudi če je šklepetal od mraza, je vendarle vsak sam sebi najbližji. Tako težko te oblačim! Fantovski suknjiči so dragi! Ne gre, da bi jih obešali na kamne po strniščih!« In ukazala je sinu, naj teče po suknjič. 1 4   p r av l j ice


Ko je fantič prišel do kamna, se je ta medtem obrnil in z eno stranjo dvignil iz zemlje. »Seveda, ubožček, ker imaš suknjič,« je dejal deček. Ko pa je stopil bliže, je zagledal zaboj, do vrha poln bleščečih srebrnikov. »To je prav gotovo ukraden denar,« si je mislil. »Nihče ne pušča pošteno pridobljenega denarja pod kamnom v gozdu.« Vzel je zaboj, ga nesel k bližnjemu ribniku in ga vrgel vanj. Na vrh pa je vzplaval novčič. »Ta je pošten novec, poštenjak se ne potopi,« je dejal deček. Vzel je novčič in šel z njim in v suknjiču domov. Mami je povedal, kako je bilo, da se je kamen obrnil in da je pod njim našel zaboj, poln srebrnikov, pa jih je vrgel v ribnik. Kajti to je bil gotovo ukraden denar. »Toda en novčič je vzplaval in tega sem vzel, ker to je pošteno pridobljen novčič,« je dejal. »Ti si norček,« je hudo jezna rekla mama, »če bi bilo le to pošteno, kar plava na vodi, potem bi bilo kaj malo poštenja na svetu. In če bi bil denar desetkrat ukraden, saj si ga ti vendar našel in vsak je sam sebi najbližji. Če bi obdržal denar, bi midva do konca dni živela v miru in zadovoljstvu. Toda norček si in boš ostal norček. Ne bom se več mučila in ubijala s teboj. Pojdi po svetu in si sam služi kruh.« Fant je moral po širokem svetu in hodil je iz kraja v kraj ter iskal delo in zaslužek. Toda kamor je prišel, se je zdel pr avljice   15


ljudem premajhen in preslaboten in so mu rekli, da zanj nimajo dela. Slednjič je prišel k nekemu trgovcu. Ta ga je najel, da je prinašal kuharici vodo in drva. Dlje časa je že služil, ko se je trgovec spet odpravljal na potovanje v daljne dežele. Povprašal je vso služinčad, kaj naj komu prinese s poti. Ko so že vsi povedali, kaj si želijo, je prišla vrsta tudi na fantička, ki je prinašal v kuhinjo vodo in drva. Ponudil je svoj novčič. »Toda kaj naj ti kupim zanj?« je vprašal trgovec. »To ne bo prida nakup.« »Kupite, kar zanj dobite, pošten novčič je, to vem,« je dejal fant. Gospodar mu je obljubil in odjadral. Ko se je trgovec v tujih deželah izkrcal in spet naložil in nakupil, kar so si želeli njegovi kupci, je šel na ladjo in hotel odriniti od brega. Šele tedaj se je spomnil, da mu je kuharček dal novčič, naj mu zanj kaj kupi. »Mar naj zaradi tega novčiča še enkrat grem v mesto? Zmeraj imaš sitnosti, če jemlješ s seboj takole prtljago,« je mislil trgovec. Tedaj mu je prišla nasproti žena z vrečo na hrbtu. »Kaj imaš v vreči, mamka?« je vprašal trgovec. »Ah, mačko, ki je ne morem več hraniti in jo bom vrgla v morje, da se je bom znebila,« je odvrnila starka. »Fant mi je vendar rekel, naj kupim, kar morem dobiti za novčič,« je sam zase dejal trgovec in vprašal ženo, ali proda mačka za srebrn novčič. Ženska ni bila počasna, udarila je v roko in sklenila sta kupčijo. 1 6   p r av l j ice


Ko so pluli naprej, sta prišla strašno neurje in divji vihar; ladjo so gnali valovi in niso vedeli kam. Prišli so v deželo, kjer ni bil trgovec še nikoli, in je šel navzgor proti mestu. V krčmi, kamor je zavil, so bile mize pokrite in na vsakem prostoru je za gosta ležala šiba zraven krožni­ka. Trgovec se je začudil, ker si ni mogel misliti, kaj naj počnejo gostje z vsemi temi šibami. Toda sedel je in si mislil: »Natanko bom gledal, kaj drugi počnejo s šibami, in bom jaz naredil prav tako.« In ko so prinesli jedila na mizo, je takoj opazil, čemu so bile šibe. Gomazelo je na tisoče miši in ljudje, kar jih je sedelo pri mizi, so se morali otepati s šibami in slišati je bilo le tleskanje palic, včasih glasneje, včasih tiše. Večkrat je kdo tlesknil soseda pa licu in moral si je vzeti čas in reči: »Oprostite, prosim.« »V tej deželi je jesti težaško delo,« je dejal trgovec. »Zakaj pa nimajo ljudje tukaj nobenih mačk?« »Mačk?« so vprašali ljudje, saj niso vedeli, kaj je to. Tedaj je trgovec stekel po mačko, ki jo je kupil za kuharčka, in ko je prišla mačka na mizo, so se morale miši poskriti v svoje luknje. Kar so ljudje pomnili, še niso tako v miru jedli. Prosili in rotili so trgovca, naj jim vendar proda svojo mačko. Slednjič je dejal, da jim jo prepusti, toda zanjo hoče imeti sto tolarjev. Odšteli so mu jih in se mu še lepo zahvalili. Potem je trgovec odjadral, toda komaj je prišel na odprto morje, je zagledal mačko. Sedela je na velikem jamboru. pr avljice   17


Takoj nato sta prišla neurje in vihar, še hujša kot prvič, in gnalo je ladjo naprej in naprej, dokler se niso ustavili na kraju, kjer ni bil trgovec še nikoli. Šel je spet v krčmo in tudi tu je bila miza pokrita s šibami, ki pa so bile še večje in daljše kot tam, kjer je bil prvič. Saj so jih tudi potrebovali, kajti bilo je še mnogo več miši in še enkrat večje so bile od tistih, ki jih je prvič videl. Spet je prodal svojo mačko in tokrat je dobil zanjo brez mešetarjenja dvesto tolarjev. 1 8   p r av l j ice


Ko je odjadral in je prišel že precej od brega, je mačka sedela na jamboru. In spet je prišlo neurje in končno ga je vrglo na obalo, kjer ni bil še nikoli. Spet je krenil v krčmo in tudi tu je bila miza pokrita s palicami; še daljše in še debelejše so bile kot v prvem in drugem mestu. Ljudje so rekli, da ne poznajo nič hujšega kot sesti h kosilu, kajti v mestu je bilo na tisoče velikih podgan. Le s težavo in muko si nesel žlico v usta, tako težko si se obranil podgan. Spet so prinesli mačko z ladje in ljudje so sedaj mogli v miru jesti. Prosjačili in prosili so trgovca, naj jim vendar proda mačko; dolgo jih je zavračal, slednjič jim je obljubil, da jo bodo dobili za tristo tolarjev. Plačali so mu in se mu še in še zahvaljevali. Ko je priplul trgovec na morje, je preudarjal, koliko je fantič zaslužil z novčičem, ki mu ga je izročil. »Nekaj denarja naj le dobi,« je sam pri sebi dejal trgovec. »Toda vsega ne. Saj se mora meni zahvaliti za mačko, ki sem jo kupil zanj, in vsak je sam sebi najbližji.« Toda komaj je trgovec to domislil, že je nastal tak vihar, tako neurje je nastalo, da so bili vsi prepričani: potopili se bomo. Tedaj je trgovec uvidel, da mu ne preostane nič drugega, kot zaobljubiti se, da bo dečku izročil ves denar. Komaj je zaobljubo izrekel, že se je vihar polegel in v ugod­ nem vetru so jadrali proti domu. Prišel je trgovec domov in izročil fantu šeststo tolarjev. In kmalu nato mu je zaupal še svojo hčer! Saj je bil vendar sedaj kuharček tako bogat kot trgovec. Od takrat naprej je pr avljice   19


živel mladenič skupaj s svojimi dragimi v veselju in udobju. Vzel je k sebi svojo mamo in je bil prijazen z njo. »Kajti jaz še zmeraj ne verjamem, da bi moral biti vsak sam sebi najbližji,« je dejal. Norveška pravljica

2 0   p r av l j ice


VILA IN PA S T I R

V starih časih, ko so živali še govorile in je kamenje hodilo, je živela v neki votlini prelepa vila. Imela je čarobno moč in je rada pomagala revnim in nesrečnim. Toda le malo­ kdaj je stopila iz svoje votline. Je že vedela zakaj. Če se tri dni ne bi vrnila, bi njena čarobna moč izginila za zmeraj. Nekega jutra je lepa vila sklenila, da bo spet malo pogledala po svetu. Stopila je iz svoje votline in se sprehajala po travnikih. Pa je srečala ob živi meji mladega pastirja s čredo ovc. Pastirček je bil tako čeden in tako mikavno je piskal na piščalko, da lepa vila ni mogla odtrgati oči od njega. Ko je piščalko spravil, je stopila k njemu in mu rekla: »Ali si srečen, pastirček?« »Sem, prelepa gospa.« »In prav ničesar ne pogrešaš?« »Prav ničesar, prelepa gospa.« »Prav zares ničesar ne pogrešaš?« »No, da bom povedal po resnici, nekaj že pogrešam.« »In kaj je to?« »Rad bi se oženil. Toda kdo bo dal hčerko za ženo takemu revežu, kot sem jaz.« »In jaz? Sem ti všeč?« »Pa še kako si mi všeč. Tako lepe še nisem videl, kar živim.« Tedaj je prelepa vila snela s prstanca zlati prstan in rekla: pr avljice   21


»Tu imaš moj prstan. Natakni si ga na prst in vse bo prav.« Komaj si je pastir nataknil na prst vilinski prstan, so se njegove pastirske cunje spremenile v razkošno kraljevsko oblačilo. Namesto ovc pa je stala pred njim kočija, v katero je bilo vpreženih šest belih krilatih konj. Pastir še nikoli ni videl česa takega. »Sedi v kočijo in peljala se bova v mojo palačo,« je rekla vila. »Dobrih sto milj je do tja.« Toda pastirček ni stopil v kočijo. »Počakaj me še nekaj dni, lepa gospa,« je poprosil vilo. »Rad bi se poslovil od svoje ljube mame.« »Dobro, pojdi. Toda vrni se v treh dneh, razumeš? Konji te bodo sami v diru pripeljali do moje palače.« In lepa vila je poljubila pastirja ter izginila. Pastir pa je sedel v šesterovprežno kočijo in se odpeljal proti domu. Tedaj se mu je pripeljala nasproti sama kraljica. Ko je zagledala pastirja v kraljevskih oblačilih, ji je bil takoj všeč. »Lepi princ, moj mož, kralj te domovine, je umrl,« je rekla kraljica. »Ali hočeš postati moj mož in njegov naslednik?« Pastir se je zamislil. Kraljica sicer ni bila tako lepa kot njegova vila, toda imela je kraljevski prestol. »Dobra, lepa kraljica. Poročil se bom s teboj in postal kralj,« je dejal. Gorje! Čim je to spregovoril, so se njegova kraljevska ob­ lačila spremenila v raztrgane pastirske cunje, krilati konji in kočija so se spremenili v čredico ovc in ovčarskega psa. 2 2   p r av l j ice


Kraljica ni mogla verjeti lastnim očem! »Kdo je ta berač?« je vprašala svoje dvorjanke in pokazala na pastirja. »Tvoj novi mož, lepa kraljica!« so odgovorile dvorjanke. »Moj mož? Ta razcapani berač? Naženite ga!« je besno zakričala kraljica. Stražarji so zgrabili pastirja in ga pretepli. Ko se je kraljica odpeljala, se je nezvesti pastir vrnil k svojim ovcam. Toda ni jih več našel, pobegnile so mu in ostala mu je le piščalka. Hodil je po svetu od hiše do hiše, piskal dobrim ljudem za košček kruha in nekaj krajcarjev ter iskal svojo lepo vilo. Nikoli več je ni našel. Korziška pravljica

2 4   p r av l j ice


O DEKLICI NA M E S E C U

Nekoč je živela jakutska deklica, ki sta ji umrla mama in oče. In ker je bila deklica še majhna in ni mogla sama poskrbeti zase, jo je bogat ruski trgovec vzel za svojo. Deklica je morala v njegovi hiši prati, posodo pomivati in ribati pod. Nosila je vodo in prala perilo, kuhala je in pestovala otroke. Za vse to pa je imela le streho nad glavo in prejemala pičlo hrano. Nihče se ni zmenil za to, da je bila tako majhna, pa je že morala delati več kot odrasli. Niti trenutka ni imela zase, da bi se lahko odpočila ali se poigrala z drugimi otroki. Trgovec je bil hudoben, njegova žena pa še bolj. Neke noči, ko je svetil jasni Mesec na nebu in je kar pokalo od mraza, je trgovka poslala deklico po vodo daleč k ribniku. Deklico je zeblo, toda vzela je vedro in sekiro in šla. Še preden je prišla do ribnika, je bila vsa premražena. S sekiro je vsekala luknjo v led, zajela vodo v vedro in se vračala proti domu. Cesta je bila kamnita in spolzka, in ko je deklica gledala razsvetljena okna, se je spotaknila, padla in razlila vodo. Kaj naj stori? Naj se vrne k ribniku? Saj ni imela več moči. In tako strašno jo je zeblo. Toda bala se je priti v hišo brez vode. Žalostna je stala deklica v vetru in mrazu s praznim ved­ rom in gledala, kako svetli Mesec plava po nebu. Zaklicala je: pr avljice   25


»Svetli Mesec! Vidiš mojo nesrečo in se ne zganeš. Pomagaj mi vendar! Vzemi me od tod, kjer je tema in mraz in hudobni trgovec in še hudobnejša njegova žena. Vzemi me k sebi na modro nebo!« Ko je Mesec to slišal, se je spustil na zemljo in se spremenil v prekrasnega srebrnega mladeniča. Tedaj pa je to videl Mesečev starejši brat Sonce in se tudi spustil na zem­ljo ter se spremenil v prekrasnega zlatega mladeniča. Rekel je Mesecu: »Bratec, prišel sem po to deklico, ki je ni zanjo sreče na zemlji in hoče na nebo. Starejši sem kot ti, zato mi jo moraš odstopiti.« Toda Mesec je odgovoril: »Brat, starejši si, toda noč je in ponoči vladam jaz. Mene je deklica poklicala na pomoč, zato jo bom jaz vzel k sebi na nebo.« To je spregovoril in odnesel deklico. In jakutska deklica še danes živi na Mesecu. Jakutska pravljica

2 6   p r av l j ice


ZLATI KRU H

Nekoč je živela vdova, ki je imela zelo lepo hčerko, prevzet­ no deklico. Prišlo je mnogo snubcev, toda nihče ji ni bil všeč. Čim več fantov se je sukalo okoli nje, tem bolj je vihala nos. Neke lunine noči se je mama prebudila. Hčerka je ležala ob nji in spala. Mama je gledala svojega lepega otroka in je videla, da se deklica v snu srečno nasmiha. »Le kaj se ji sanja, da se tako ljubko smeje?« si je mislila mama in spet položila glavo na blazino ter zaspala. Zjutraj pa je vprašala hčerko: »Povej mi no, kaj se ti je sanjalo ponoči, da si se tako prisrčno smehljala?« »Kaj se mi je sanjalo? Ej, sanjalo se mi je, da se je pripeljal gospod v bakreni kočiji in mi dal prstan z dragulji, ki so se svetili kot zvezde na nebu. In ko sem šla po cesti, so ljudje gledali samo mene.« »Otrok, otrok, kakšne visokoleteče sanje sanjaš,« je rekla mama in zmajala z glavo. Deklica pa je vesela šla na delo. Zvečer se je pripeljal na njeno dvorišče kmečki sin in jo zasnubil. Mami je bil snubec všeč, hčerka pa mu je rekla: »Če bi se pripeljal z bakrenim vozom in mi poklonil prstan z dragulji, ki se svetijo kot zvezde na nebu, pa še ne bi šla s teboj.« 2 8   p r av l j ice


Ženin se je pobit odpeljal, mama pa se je na hčerko jezila. Tudi to noč se je mama zbudila in slišala, kako se hčerka v sanjah tiho smeje. »Le kaj se spet sanja dekliču?« je mislila mama in dolgo ni mogla zaspati. Zjutraj, ko se je hčerka umivala, pa jo je vprašala: »Hčerka, ljuba hčerka, le kaj se ti je sanjalo ponoči, da si se smejala v snu?« »Kaj se mi je sanjalo? Ej, sanjalo se mi je, da se je pripeljal gospod v srebrni kočiji. Poklonil mi je srebrn obroč za lase in me zasnubil. Ko sem šla po cesti, so vsi ljudje gledali samo mene.« »Le kaj govoriš, otrok moj,« se je jezila mama, toda hčer­ ka je že zaprla vrata za seboj, da ji ne bi bilo treba poslušati pridige. Še tisti dan se je pripeljala na vdovino dvorišče gos­ po­­­­­­s­ka kočija in grajski sin je prišel snubit vdovino hčer. Mama je bila presrečna, hčerka pa je graščaka zavrnila: »Če bi prišli pome s srebrno kočijo in mi prinesli srebrn obroč za lase, pa ne bi šla z vami.« Snubači so se odpeljali, mama pa je tožila: »Dekle, dekle, kaj bo s teboj? Prevzetna si, ne bo se dob­ ro končalo.« Hčerka pa se je norčevala iz njenih skrbi. Tretjo noč je spet ležala mama ob hčerki, toda od hudih misli ni mogla zaspati. Tedaj se je dekle v sanjah na ves glas zasmejalo. pr avljice   29


»Le kaj se sanja nesrečnemu otroku,« je vzdihnila mama in je bedela do jutra. Zjutraj pa je vprašala hčerko: »Kaj se ti je sanjalo ponoči, da si se na glas smejala?« »Ne povem, je rekla hči, saj me boste spet kregali.« »Povej in povej,« je silila mati. »No, sanjalo se mi je, da se je pripeljal ženin v kočiji iz samega zlata. Prinesli so mi zlato obleko in vse je gledalo za menoj.« Mama se je kar za glavo prijela, hčerka pa je skočila iz postelje in tekla ven, da ji ne bi bilo treba poslušati maminega tarnanja. Tega dne pa so se na dvorišče pripeljale tri kočije: bak­ rena, srebrna in zlata. V prvo je bil vprežen par, v drugo dva para in v tretjo štirje pari belih konj. Iz prvih dveh kočij so skočili paži v rdečih hlačah in zelenih kapah, iz tretje kočije pa lep gospod, oblečen v obleko iz čistega zlata. Zaprosil je vdovo za roko njene lepe hčerke. Hči pa je pomis­ lila: to je tisti, o katerem se mi je sanjalo. Zdel se ji je dovolj imeniten in prinesla mu je iz svoje sobe šopek rož. On pa ji je nataknil prstan z dragulji, ki so se svetili kot zvezde ponoči, v lase ji je vpletel srebrn obroč in ji dal obleko iz čistega zlata. Nevesta se je šla preobleč, mama pa je zaskrb­ ljeno vprašala ženina: »Kakšen kruh bo pa jedla moja hči?« »Kruh je pri nas bakren, srebrn in zlat. Izbirala si ga bo,« je odvrnil ženin. 3 0   p r av l j ice


Mama se je začudila. Bakren, srebrn in zlat kruh? Nič ni rekla, toda skrbelo jo je. Hčerka pa je brezskrbno prišla iz svoje sobe, oblečena v zlato obleko. Bila je lepa kot še nikoli. Ženin jo je prijel za roko in odpeljali so se, ne da bi se poljubili in poslovili. Mama je stala na pragu in jokala. Svatbene kočije pa so drdrale po široki beli cesti, dokler se niso ustavile pred visokimi skalami. V skalni steni je bila odprtina, široka in visoka kot mestna vrata. Zapeljali so v votlino in nato se je zemlja stresla, stem­nilo se je, da se je nevesta v strahu oklenila ženina. »Ne boj se, jo je pomiril, kmalu bo svetlo kot po­dnevi.« Od vseh strani so pritekli palčki v rdečih hlačah in zelenih kapah, svetili so s prižganimi baklami in po­zdravljali svojega gospodarja. Šele sedaj je spoznala lepotica, s kom se je poročila. Iz temne votline so zapeljali v neskončne gore, ki so se dvigale proti nebu, toda vse smreke, jelke, bukve in gore so bile svinčene. Iz svinčenih gozdov in gora so se pripeljali na širno jaso, kjer je stal imeniten grad, ves srebrn in zlat. Vanj je ženin peljal nevesto, se ji poklonil in dejal: »Vse to je tvoje.« Ker je bila nevesta utrujena in lačna, se je razve­selila, ko so palčki pogrnili zlato mizo za kosilo. Sedli so za mizo in prinesli bakrene, srebrne in zlate jedi. Vsi so jedli, le nevesta ni mogla. Poprosila je za košček kruha. pr avljice   31


»Takoj, ljuba moja,« je dejal ženin in ukazal palč­kom, naj prinesejo nevesti kos kruha. Prinesli so ji naj­prej bakrenega, nato srebrnega in navsezadnje še zla­tega kruha. Toda nevesta ga ni mogla jesti. Pa tako lačna je bila, tako strašno lačna! Solze so ji tekle po lepih licih, toda ženin ji je dejal: »Nič ti ne pomaga jok in stok. Kakor si si po­stlala, tako boš ležala.« Nevesta je ostala pod zemljo in je vsak dan obžalovala, ker je poprej tako hrepenela le po srebru in zlatu in ni znala spoštovati ze­meljskega kruha. Le tri dni na leto je smela pod svetlo sonce, tiste tri dni vsako leto, ko je njen mož in gospodar pod­zemeljskih rud­ nih bogastev odprl vrata v svoje zakladnice. Takrat je stekla na beli dan in prosila za skorjice suhega kruha. Slovaška pravljica

3 2   p r av l j ice


O SRAJCI SREČNEGA Č L O V E K A

Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo nič pomagati. Umrl bo čez leto in dan. Le eden izmed zdravnikov je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovo­ljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in če bi kralj ob­lekel srajco tega zadovoljnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni in kralj bi ozdravel.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali člo­veka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Eden izmed kraljevih hlapcev je prišel na velik travnik in tam zagledal človeka, bosonogega, raztrga­nega, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. »To bi bil lahko srečen človek,« si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj bi ne bil,« je od­govoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli, le kaj naj bom nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju.« »Le zakaj?« »Dal ti bo kupe denarja.« 3 4   p r av l j ice


»Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Nazadnje se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil: »Brž, daj mi srajco!« mu je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj, sleci suknjič, potegni s sebe srajco in daj mi jo. Dobil boš zanjo kup denarja!« Zadovoljni človek je slekel suknjič, toda joj, saj ni imel srajce na sebi. Ko je ubogi kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni potepuh pa je spet oblekel svoj suknjič in odšel naprej. Slovenska pravljica

pr avljice   35


DEKLICA ČAROV N I C A

Živeli sta prijateljici, tako zvesti in neločljivi, da sta zmeraj skupaj mleli koruzo. Zgodilo pa se je, da je bil obema všeč isti fant. Zdaj sta se zasovražili, da sta se težko prija­ z­no gledali. Tista, ki se je ime­novala Rumena koruza, pa je bila čarovnica! In hotela je uničiti svojo tekmico. Nekoč zvečer, ko sta se vračali od studenca na koncu vasi, je Rumena koruza predlagala, naj se na hribčku malo ustavita, da bosta poklepetali. Toda odtrgala si je pas, pobarvan z mavričnimi bar­vami, in ga vrgla na svojo nekdanjo prijateljico. Ko je pas zadel deklico, je padla na tla in se hipoma spremenila v kojota – prerijskega volka. Čarovnica se je zlobno zahihitala, zgrabila svoj vrč in se vrnila v vas. Ubogo deklico, začarano v volka, pa so psi pregnali iz vasi. Ves dan je blodila in zvečer prišla pred lovsko kolibo. Tu je našla zajca in ga pojedla, potem pa za­dremala. Lovci so se vrnili iz gozda, zagledali volka in že so pripravili lok in puščico. Ko so pa zaslišali nje­gove vzdihe in zagledali solze v njegovih očeh, so ga ujeli in ponesli čez reko k Ženski pajku. Tudi Ženska pajek je bila čarovnica, a pametnejša od Rumene koruze. Takoj je prepoznala v volku deklico. Naročila je lovcu, naj ji nabere travo tomoalo in cedrin les. 3 6   p r av l j ice


Prinesel ji je oboje in skuhala je v loncu travo tomoalo in cedrin les. Potem je z vodo oblila kojota in koža je padla z njega. Pred njo je stala prelepa deklica. Ženska pajek je poslušala njeno zgodbo, nato pa ji je rekla: »Pomagala ti bom. Tvoja tekmica ima dve srci, toda ug­ nali jo bova.« Okopala je deklico še enkrat v cedrini vodi in ji rekla: »Pomagaj mi in melji danes koruzo. Že jutri pa boš šla domov k svoji mami, ki žaluje za tabo. Preden boš odšla, te bom lepo oblekla in nališpala. Podarila ti bom tudi mav­ rični vrč in te poučila, kako boš premagala Rumeno koruzo.« Drugi dan je Ženska pajek s strehe svoje hiše poklicala lovce, da so deklico varno odpeljali domov. Kako so je bili v rodni vasi vsi veseli, najbolj pa oče in mama! Občudovali so njena lepa oblačila in nakit in mav­ rični vrč. Pred domačo hišo je deklica mlela koruzo in veselo prepevala. Rumena koruza jo je zaslišala in jo prišla obiskat. Ves dan sta skupaj mleli koruzo, zvečer pa sta šli k studencu po vodo. Naša deklica je vzela mavrični vrč, Rumena koruza pa navadnega. »Kako lep vrč imaš!« je zavistno vzdihnila Rumena koruza. »Voda v njem sije v vseh mavričnih barvah! Pila bom iz njega ...« pr avljice   37


Čarovnica Rumena koruza je zgrabila dekličin mavrični vrč in pila iz njega. Toda, joj! Takoj se je spremenila v kačo in nikoli več je niso videli v vasi. Indijanska pravljica

3 8   p r av l j ice


KUKAVIC A

Poslušajte, kaj se je zgodilo nekoč. Živela je revna žena. Imela je štiri otroke. Otroci niso ubo­gali mame. Tekali so in se igrali na snegu od jutra do večera. Ko so se spet vrnili v šotor, so imeli mehke ško­renjčke iz naoljene kože vse zasnežene. Mama jim jih je očistila. Zmočile so se odeje in mama jih je sušila. Mnogo dela je imela. Nekega dne je mama lovila ribe v reki. Bilo ji je hudo, ker ji otroci niso pomagali. Tako trdo je delala, tako težko živela, da je navsezadnje zbolela in obležala v šotoru. Ležala je tam v šotoru in klicala in prosila otroke: »Otročki moji, prosim, dajte mi vode. Osušilo se mi je grlo. Prinesite mi malo vode.« Mama je prosila prvič, prosila drugič. Toda otroci ji niso prinesli vode. Starejši je dejal: »Saj nimam čeveljčkov.« Drugi je rekel: »Saj nimam kape.« Tretji je pristavil: »Saj nimam obleke.« pr avljice   39


Najmlajši pa se niti izgovarjal ni. Tedaj je rekla mama: »Blizu nas je reka. Tudi brez obleke, brez kape in brez čeveljčkov bi mi lahko stekli po vodo. Grlo imam suho od žeje. Rada bi pila.« Otroci so se zasmejali in zbežali iz šotora. Dolgo so se igrali in niti pogledali niso več k mami. Nav­sezadnje je postal najstarejši lačen in odgrnil je šotor. Zagledal je mamo. Stala je sredi šotora in se oblačila. In že se je obleka prekrila s ptičjim perjem. Mama je prijela za desko in deska se je spremenila v pti­ č­ji rep. Železni obroč pa se je spremenil v ptičji kljun. Namesto rok so ji zrasla krila. Mama se je spremenila v ptico in zletela iz šotora. Zaklical je starejši sin: »Bratci, poglejte, poglejte, naša mama leta kot ptica.« Vsi otroci so stekli za mamo in klicali: »Mama, mama, saj ti bomo prinesli vode.« Mama jim je odvrnila: »Kuku, kuku! Prepozno je, prepozno. Pred menoj je jezerska voda. Letim k valovom.« Otroci so tekli za materjo in jo klicali. Nesli so za njo lonček z vodo. Najmlajši je klical: »Mamica, mamica! Vrni se domov! Na, vodice! Popij jo, mamica!« 4 0   p r av l j ice


Mama je odvrnila iz daljave: »Kuku, kuku, kuku! Prepozno je, sinko. Ne bom se vrnila.« Tako so otroci tekli za mamo več dni in noči. Tekli so preko kamenja, po blatu in preko bregov. Raztrgali so čevlje in si ranili nožice do krvi. Koder so hodili, je ostala za njimi rdeča sled. Nikoli več se ni vrnila mati kukavica. In od takrat kukavica ne plete lastnega gnezda in ne hrani sama svojih otrok. Po tundri od takrat raste in cveti rdeči mah. Inuitska pravljica

pr avljice   41


NEČIMRNA AJA G A G A

Nekoč je živela deklica, ki so jo klicali Ajagaga. Bila je zelo ljubka in vsak jo je imel rad. Vsi so rekli, da je najlepša in da ni lepše od nje. Ajagaga se je prevzela. Vsak dan se je ogledovala v zr­calu in sama sebi je bila zmeraj bolj všeč. Ogledovala se je v bleščečih bakrenih posodah, v mirni vodni gladini, kjer je le mogla. Postajala je zmeraj bolj lena, kajti ni ji bilo mar dela, le samo sebe je občudovala. Nekoč ji je rekla mama: »Pojdi in mi prinesi vode, hčerka!« Ajagaga je odgovorila: »Saj bom padla v vodo.« »Pa se drži za grm,« je rekla mama. »Grm lahko izrujem.« »Drži se za močan grm.« »Saj mi bo razpraskal roke.« »Natakni si rokavice.« »Raztrgale se bodo,« se je odrezala deklica in se za­su­ kala, da bi se občudovala v bakreni posodi. »Pa si zašij rokavice.« »Zlomila bom iglo!« »Vzemi močno iglo!« 4 2   p r av l j ice


»Zbodla se bom v palec.« »Natakni si naprstnik.« »Saj ga bom strla.« Tedaj je prišla sosedova hčerka, ki je vse to slišala. Re­ k­la je: »Soseda, le dajte meni kotlič in prinesla vam bom vode.« Šla je k reki in prinesla vodo. Medtem je mati zamesila testo in spekla ponvičnike na razbeljenem ognjišču. Ajagaga je zagledala dišeče cvrtje in je zakričala: »Mama, daj mi ponvičnike!« »Vroči so, hčerka. Opekla se boš.« »Nataknila si bom rokavice,« je rekla Ajagaga. »Rokavice so mokre.« »Posušila jih bom na soncu.« »Postale bodo trde.« »Saj jih bom omehčala.« »Roke te bodo bolele, hčerkica,« je odvrnila mati. »Čemu bi se trudila. Tvoja lepota bo trpela. Raje bom dala ponvičnike sosedovi hčeri.« Tedaj se je Ajagaga razjezila. Stekla je k reki in se zagledala v svojo podobo na vodni gladini. Sosedova hčerka pa je jedla ponvičnike. Ajagaga se je ozrla. Gledala je sosedovo hčer in ste­go­ vala za ponvičniki vrat, da se ji je daljšal in daljšal. Tedaj je rekla sosedova hči: »Ajagaga, vzemi ponvičnike. Saj ti jih rada dam.« pr avljice   43


Še bolj se je razjezila Ajagaga. Besno je zasikala, razprla je prste in pobledela od same jeze. Nato je za­krilila z rokama in spremenili sta se ji v krili. »Ne maram nič-č-česar,« je siknila med zobmi. Ni več zdržala na bregu, temveč je skočila v vodo in se spremenila v belo gos. Hkrati pa je kričala: »Ah, kako sem lepa, kako lepa!« Plavala je in plavala, dokler ni pozabila človeške govori­ ce. Na vse besede je pozabila, le svojega imena ne. In da je kdorkoli ne zamenja s katero drugo, manj lepo deklico, kriči zmeraj, brž ko zagleda človeka: »Aja-Gaga-Gaga.« Inuitska pravljica

4 4   p r av l j ice


TRIJE METU L J I

V sončnem dopoldnevu so se na trati poigravali trije metulji: bel, rdeč in rumen. Plesali so med travami in sedali zdaj na to zdaj na drugo cvetico. Tako lepo jim je bilo, da se niso utrudili. Nebo pa je prekril črn oblak in padle so dežne kaplje. Metulji so hoteli domov, toda hišna vrata so bila zaprta in morali so ostati v dežju. Zmeraj težja in težja so bila njih pisana krilca. Poleteli so k liliji in rekli: »Ljuba lilija, odpri nam svoje cvetne liste, da ne bomo čisto premočeni.« Lilija je odvrnila: »Belega metulja že vzamem, vaju pa ne.« Beli metulj je dejal: »Če nočeš vzeti še mojih dveh bratcev, tudi jaz ne maram tvojega zavetišča. Raje bomo vsi trije premočeni, kot da bi eden zapustil druga dva.« Deževalo je in deževalo, pa so poleteli k tulipanu in rekli: »Tulipan, odpri nam svojo cvetno hišico, da se bomo varno skrili pred dežjem.« Tulipan je dejal: »Odprem jo rdečemu in rume­nemu, belemu metuljčku pa ne.« pr avljice   45


Rdeči in beli pa sta rekla: »Če ne sprejmeš naji­nega bratca, potem tudi midva ne marava tvojega varstva.« Sonce za oblaki pa je slišalo, kar so se pogovarjali trije bratci metulji. Prepodilo je dežni oblak in toplo zasijalo nad zemljo. Posušilo je krilca belemu, rdečemu in rumenemu metulju, da so spet plesali in se igrali do večera. Potem so poleteli domov in utrujeni zaspali. Nemška pravljica

4 6   p r av l j ice


SIROMAK IN V I L A

Nekoč je živel ribič, tako reven, da ni imel griž­ljaja kruha. Vzel je mrežo in šel k reki, da bi si nalovil rib. Vrgel je, izvlekel in iz mreže se je izmotala prelepa deklica. Ribič se je prestrašil, lepotica pa mu je rekla: »Pojdiva k tebi, v tvojo vas!« »Ne,« je odgovoril revni ribič. »Saj me bodo moji sose­ dje pognali. Tako sem reven, da še sebe ne morem preživ­ ljati.« »No, prav,« je rekla deklica. »Pojdiva in živela bova v kak­ šni zapuščeni koči.« In naselila sta se v zapuščeni koči. Ko se je zmračilo, sta legla, da bi zaspala. Kasno v noči pa je žena vstala in ustvarila mnogo čudovitih stvari. Živino, hišo, sužnje in svobodne ljudi. Ko se je revež zjutraj prebudil, je vse to zagledal in se od sile začudil. Žena pa mu je rekla: »Dragi moj, vse to je tvoje. Samo nikoli več se ne približaj obali reke, kjer si me izvlekel.« In mož ji je odgovoril: »Le čemu bi šel tja, saj zdaj sem tako bogat!« Dolgo sta živela, zadovoljno in srečno. Nekoč pa se je mož spomnil, vzel ribiško mrežo in šel lovit ribe prav na tisto mesto, kjer je ujel v mrežo svojo lepo ženo. pr avljice   47


Vrgel je mrežo v valove, jo izvlekel in v njej spet zagledal deklico, še lepšo, kot je bila njegova žena. Zaprosil jo je: »Pojdi z menoj v vas.« Ona pa mu je rekla: »Ne, najprej ubij svojo ženo in potem pridi pome.« Mož je vzel kopje, šel v gozd in zarinil kopje v drevo mulombe. Kopje je pordelo od drevesnega soka, kot bi bilo krvavo. Potem se je vrnil in ga pokazal lepotici na bregu reke. Ona pa mu je rekla: »Ne, nisi je ubil, ampak si zarinil kopje v drevo mulombe.« Mož se je vrnil v svojo vas in ubil psa. Ko je po­kazal krvavo kopje, mu je rekla: »Ne, ubil si psa. Tvoja žena pa je živa in sedi v hiši.« Tedaj je stekel domov in zagnal kopje v svojo lepo ženo. Gorje! Izginila je žena, živina, sužnji, vse, kar je imel, in tudi lepotica na bregu reke. Bil je bolj reven kot kdorkoli na svetu. Afriška pravljica (Angola)

4 8   p r av l j ice


KAJ JE NAJBO L J Š E ?

Živel je nekoč bogat človek, ki je imel tri sinove. Tudi njihov stric je bil bogat in zelo so ga spoštovali. Imel je prelepo hčer, v katero so bili zaljubljeni vsi trije mladeniči, in so jo vsak zase snubili. Tedaj jim je stric dejal: »Nečaki moji, takole mislim: Če bi dal svojo hčer enemu od vas, bi se druga dva zelo jezila name. Zato bom dal vsakemu od vas po sto ce­kinov. Mojo hčer pa bo dobil za ženo tisti od vas treh, ki bo za cekine kupil najboljšo stvar.« Bratje so pristali, da bodo vzeli vsak po sto cekinov, in so šli na pot. Vsak od njih je želel kupiti najkorist­nejšo in najlepšo stvar. Najstarejši je izmed mnogih stvari izbral preprogo, ki je veljala sto cekinov. Če si sedel nanjo, te je v trenutku prenesla tja, kamor si želel. Drugi brat je za sto cekinov kupil limono. Kdor je popil sok te limone, je lahko živel, dokler je sam hotel. Tretji brat je za sto cekinov kupil ogledalo. To je bilo čarobno ogledalo in v njem si kadarkoli lahko za­gledal človeka, ki si si ga želel videti. In tako se je zgodilo, da so se vsi trije bratje srečali v istem mestu. Razveselili so se drug drugega, se objeli in vsak je pokazal, kar je kupil. Starejša brata sta rekla najmlajšemu: pr avljice   49


»Dovoli nama, da v tvojem ogledalu pogledamo de­kli­ co.« Pogledali so in videli, da deklica umira, okoli nje pa sedijo ljudje in jokajo. Ko so bratje to videli, so rekli tistemu, ki je imel preprogo: »Dovoli nam, da odletimo na tvoji preprogi.« Seveda jim je dovolil in vsi trije so odleteli. V trenutku so bili pri bolni deklici. Rekli so srednjemu bratu, ki je imel limono: »Oživi deklico!« Takoj je prerezal in iztisnil limono. Dal je zdravilni napoj deklici – in oživela je! 5 0   p r av l j ice


Pravljice - Kristina Brenkova