Page 1

Poti za vse dni Urban Golob • Franci Novak

Družinski pohodniški vodnik


Predgovor Redke so dežele, ki na tako majhnem ozemlju zajemajo tako številne zanimivosti, kot je Slovenija. Leži na območju, kjer se stikajo alpski, panonski, dinarski in primorski svet, njihovo prepletanje pa ustvarja izjemne pokrajinske pejsaže. A v Sloveniji ni raznolika le narava, bogato je tudi slovensko kulturno izročilo. Pohodništvo nam omogoča tako sproščeno rekreacijo v naravi kot spoznavanje naravne in kulturne dediščine. Prido­ bivanje novega znanja in razširjanje obzorij na dobro označenih tematskih poteh je glavno vodilo pohodniškega vodnika, ki je pred vami. Združevanje rekreacije s spoznavanjem naravnih in kulturnih zanimivosti pa ni nekaj novega. V zahod­ ni Evropi so s tem začeli v šestdesetih letih prejšnjega stolet­ja in v Sloveniji smo temu zgledu sledili sorazmerno hitro. Najprej so začele nastajati naravoslovne učne poti s posebnim poudarkom na gozdu in njegovih značilnostih. Prva gozdna učna pot je bila speljana po šmarnogorski Grmadi leta 1974, sledile so ji številne druge. Nove tematske poti načrtujejo različna društva, občine, strokovne ustanove in posamezniki, saj so morda najboljši način, da lokalno okolje predstavi svoje najlepše in najzanimivejše izročilo. S svojim obiskom bomo pozdravili trud načrtovalcev na področju ohranjanja in vzdrževanja tega načina promocije slovenskega kulturnega izročila in naravnega bogastva. Tematske učne poti predstavljajo pomembno obliko izobraževalne rekreacije in široko paleto najrazličnejših vsebin, med katere uvrščamo kulturne, literarne, etnološke, arheološke, zgodovinske ter različne naravoslovne, npr. geološke, gozdne, ekološke in druge učne poti. Ne glede na dolžino ali vsebino so pomemben del turistične in izobraževalne ponudbe lokalnih skupnosti ter priložnost za razgibanje našega telesa in duha … Vlasta Mlakar, urednica

5

Predgovor


Vsebina Zasnova pohodniškega vodnika   1 Blagajeva pot po Polhovem Gradcu   2 Borovška naravoslovna pot    3 Čebelarska učna pot pri Cerknici   4 Učna pot Čez Most po modrost   5 Razgledna pot po Dovžanovi soteski   6 Fabianijeva pot od Štanjela do Kobdilja   7 Gobarska učna pot na Celjski koči   8 Gozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi   9 Gozdna učna pot Draga pri Igu 10 Pot po Resslovem gaju pri Ankaranu 11 Gozdna učna pot po Predtrškem gozdu 12 Jesenkova pot v Ljubljani 13 Kettejeva pot od Ilirske Bistrice do Prema 14 Kobariška zgodovinska pot 15 Koščeva učna pot po Ljubljanskem barju 16 Kraška učna pot od Lebice do Krupe Vsebina

6

10 13 17 21 24 27 32 35 38 42 46 49 52 55 59 62 66


17 Krpanova pot na Blokah 18 Pleterska pot pri Šentjerneju 19 Pliskina učna pot 20 Pokljuška pot in učna pot barje Goreljek 21 Pot idrijskih naravoslovcev 22 Pot kamna v Volčjem Gradu 23 Naravoslovna učna pot ob Hublju 24 Učno-sprehajalna pot Rača 25 Ogledna pot po Blejskem vintgarju 26 Učna pot po Logarski dolini 27 Pot Triglavske Bistrice po dolini Vrata 28 Resslova pot po Krakovskem gozdu 29 Solinarske poti na Sečoveljskih solinah 30 Soška pot po dolini Trente 31 Šunikov vodni gaj  32 Pot po Tolminskih koritih 33 Učna pot po kanjonu Kokre v Kranju 34 Učna pot Škocjan 7

70 74 77 81 84 87 90 94 97 101 105 109 114 118 124 127 130 133 Vsebina


35 Učna pot po Zelencih 36 Bornova pot pod Begunjščico 37 Graščakova pot po Goričkem 38 Kamniška pot po Posavskem hribovju 39 Koželjeva pot ob Kamniški Bistrici 40 Kunaverjeva pot v Rakovem Škocjanu 41 Mačenska pot po predgorju Storžiča 42 Motniška turistična pot pod Menino planino 43 Ekološko-učna pot Od mrtvic do reke Mure 44 Oglarska pot v Posavskem hribovju 45 Ostrovrharjeva pohodna pot okoli Podgrada 46 Otmarjeva pot od Podrage do Štjaka 47 Od cerkvice do cerkvice po Posavskem hribovju 48 Pot okoli posestva gradu Brdo pri Kranju 49 Pohodna pot po Golteh 50 Pot po Rupnikovi liniji v Škofjeloškem hribovju 51 Pot štirih slapov pod Bohorjem 52 Ribniška naravoslovna pot Vsebina

8

137 141 145 150 154 158 161 166 170 174 180 183 187 191 195 200 206 211


53 Urekova pot na Goro v Škofjeloškem hribovju 54 Železarska pot na Uršljo goro 55 Gozdna učna pot Bojtina na Ruškem Pohorju 56 Atilova pot čez Radgonsko-Kapelske gorice 57 Mala gozdna učna pot Preddvor 58 Stara Šturska pot z Gore v Vipavsko dolino 59 Gozdna učna pot Sviščaki pod Snežnikom 60 Pot skozi Bistriški vintgar na južnih obronkih Pohorja 61 Mašunska gozdna učna pot med Javorniki in Snežnikom 62 Pot po Angelski gori na Trnovskem gozdu 63 Tematska pot Samostanski hrib v Zgornji Savinjski dolini 64 Skozi bukov pragozd na Donačko goro 65 Po pastirskih poteh na Veliki planini 66 Pot skozi borovniški Pekel 67 Čez Stražo in Dobro goro na Bled 68 Naravoslovna pot Štivanski log 69 Lavričeva pot po dolenjskih gričih in dolinah 70 Na Trnovski gozd po Dolu gor in dol 9

215 218 222 227 232 236 240 244 248 251 256 259 262 267 271 275 278 282 Vsebina


Zasnova pohodniškega vodnika V pohodniškem vodniku Poti za vse dni je zbranih in predstavljenih 70 tematskih oziroma učnih poti po Sloveniji. Pri izboru smo sledili načelu, da so le-te razporejene po vsej Sloveniji. Največ poti je ob večjih mestih (posebno v okolici Ljubljane), saj je tam največ ljudi, pa tudi mestni način živ­ ljenja vse bolj spodbuja k aktivnemu preživljanju prostega časa. In ker tega danes ni prav veliko (ali pa si ga ne vzamemo dovolj), smo z večjo gostoto poti v bližini mest želeli omogočiti hitrejši dostop do tovrstne rekreacije čim večjemu številu prebivalcev. Nekatere izmed poti na prvi pogled niso ne učne ne tematske, pa vendar skrivajo kako zgodbo, ki jim daje poseben čar. Včasih se zgodi, da ime obljublja zanimivo vsebino, potem pa ni ustreznih informacijskih tabel z opisi poti in za nameček tudi ne zloženk ali objav na medmrežju. A prepričali smo se, da to še zdaleč ne pomeni, da takšne poti niso vredne obiska oziroma da gre za izlet v neznano. Včasih moramo le znati opazovati okolico oziroma si prej prebrati nekaj literature o posameznem območju, kjer poteka pot. V tem vodniku smo predstavili tudi nekaj takšnih poti in hkrati podali nekaj zanimivosti, ki jih pri hoji lahko opazujemo s pozornim očesom. Različne stroke, ki se ukvarjajo s tovrstnimi potmi, imajo različne kriterije za opredelitev tematske oziroma učne poti. Nekateri menijo, da je najpomembnejša infrastruktura (označevalne in informacijske table, urejenost poti, tiskane brošure oziroma zgibanke in njihove elektronske različice na medmrežju), drugi (na primer v turizmu) pa dajejo na prvo mesto vsebino. Nekatere poti so z infrastrukturo dobro opremljene, druge manj, ene premorejo več informacijskega gradiva, druge spet manj – bistvena pa je vsebina. V nabor pohodnih izletov po tematskih poteh smo skušali uvrstiti kar najraznovrstnejše vsebine. Tako bomo na nekaterih spoznavali naravoslovne (geološke, geomorfološke, hidrološke,

Zasnova pohodniškega vodnika

10


botanične, zoološke, gozdne, ekološke), na drugih kulturne (zgodovinske, etnološke, arheološke, literarne) zanimivosti, na mnogih poteh pa se vsebine prepletajo. V vodniku opisane poti so v prvi vrsti pešpoti in temu primerni so tudi podatki, kot sta npr. dolžina poti in čas hoje. Seveda se lahko po nekaterih peljete tudi s kolesom, toda večina je primernejših za hojo, temu je prilagojena tudi njihova zasnova, saj imamo med hojo več časa za opazovanje in ostrenje našega pogleda, ki ga usmerjajo opozorilne table ali zloženke, predvsem pa opisi v tem vodniku. Načeloma smo težili k temu, da bi bila začetek in konec poti čim bolj skupaj oziroma da bi bilo v vodniku čim več krožnih poti, saj je najlažje pripeljati se na izhodišče z avtom in končati izlet spet v njegovi bližini. Toda povsod se tega ni dalo upoštevati in nekatere poti zahtevajo malo več načrtovanja pri vračanju na izhodišče. Večina pohodov po tematskih poteh je primerna za poldnevne ali celodnevne izlete. Seveda pa smo v knjigo uvrstili odstopanja v obe smeri. Tako je najkrajša pot dolga le 250 m, najdaljša pa okoli 30 km in zahteva dobrega, utrjenega hodca, ki zmore tudi do 10 ur pešačenja. Poti so lahke do srednje zahtevne in večinoma potekajo po gričevju, nekatere tudi po sredogorju, zato so primerne za najširšo skupino pohodnikov, predvsem za družine z otroki. Poleg podatkov o izhodišču in cilju, dolžini poti, trajanju pohoda oziroma ogleda, najprimernejšem času za pohod ter opremljenosti z orientacijskimi in informativnimi tablami pa ob vsaki poti navajamo tudi najpomembnejše turistične informacije o ponudbi ob poti. Družinski pohodniški vodnik Poti za vse dni ponuja predloge za številne poti, na katerih se lahko naužijemo gibanja, opazovanja narave, sproščanja in plemenitenja znanja. Skozi te, na prvi pogled drobne naravne in kulturne zanimivosti, ki so delo narave ali človeških rok in uma naših prednikov ali sodobnikov, si lahko oblikujemo podobo o naši deželi in svetu. Urban Golob, Franci Novak

11

Zasnova pohodniškega vodnika


1 Blagajeva pot po Polhovem Gradcu V osrčju Polhograjskega hribovja, kjer se prepletata dediščina kmečkega in grajskega načina življenja, še živi spomin na botanično odkritje … Tokrat se podajmo v osrčje Polhograjskega hribovja, kjer nas čaka lepo presenečenje. Čeprav smo v Polhovem Gradcu obkroženi s hribi, kot so Grmada, Tošč in Gora, se bomo po Blagajevi poti sprehodili skoraj izključno po ravnini. Pot vodi skozi Polhov Gradec in po neposredni okolici, po etnološki in kulturni dediščini, in je poimenovana po Rihardu Ursini Blagaju, ki je v prvi polovici 19. stoletja upravljal Polhograjsko graščino in bil glavni zagovornik napredka na tem območju. Številni ga poznajo tudi kot botanika, po katerem se imenuje blagajev volčin (Daphne blagayana), ki je bil poleg planike prva zaščitena roža na Slovenskem.

13

Pogled na grajski vrt in Polhograjsko graščino, ki je svoj razcvet doživela pod Markom Antonom Kunstlom, pl. Baumgartnom in ga nadaljevala s prihodom grofa Riharda Ursini Blagaja.

Blagajeva pot po Polhovem Gradcu

1


Polhograjska graščina Območje Polhovega Gradca in okoliških hribov je bilo naseljeno že v prazgodovini, svoje pomembnosti pa ni izgubilo niti pozneje. V prazgodovini so si ljudje zgradili zavetišče na Polhograjski gori, kjer so častili boga svetlobe. Velika vzpetina Rim­ ljanov ni zanimala, saj so poselili le vznožje Kalvarije. V sred­ njem veku so v Polhograjski graščini domovali polhograjski vitezi. To so bili plemiči iz rodu Billichgrätz, podrejeni Spanheimom, visoki gospodi frankovskega porekla. Polhograjski vitezi so bili menda precej pustolovski in klateški. Skupaj s smledniškimi in jetrbenškimi so pogosto plenili posestva freisinških škofov. V 14. stoletju je grad prešel v lastništvo Celjskih, toda vojna, ki se je v 15. stoletju razplamtela med Habsburžani in Celjskimi, je graščini prizadejala precejšnjo škodo. Leta 1456 je grad postal habsburška deželnoknežja komorna posest, okoli leta 1470 pa je plemiška rodbina Polhograjskih izumrla. Svoj kamenček k slabim dogodkom je dodal še močen potres leta 1511, ki je stari grad do konca uničil. Gospoda se je nato preselila v spodnji dvorec, ki ni meril več kot 12 x 9 metrov. Po več menjavah lastnikov (renesančna podoba, ki jo vidimo na Valvasorjevih bakrorezih, je zasluga barona Khisla) je leta 1658 graščino kupil baron Mark Anton Kunstl, plemeniti Baumgarten, ki je bil slovenskega rodu. Kunstl je postal tudi ustanovitelj drugega plemiškega rodu Polhograjskih, ki je nato cvetel še skozi dve stoletji. Ker je bil izobražen in bogat, je njegovo obdobje pomenilo razcvet Polhograjskih in graščine, ki je v tem času dobila svojo baročno podobo skupaj z Neptunovim vodnjakom, Angleškim stolpom z uro in grajskim parkom. Ko je bila graščina že na robu finančnega propada, se je vanjo priženil Rihard Blagaj, bogat grof z gradu Boštanj nad Grosupljem. Bil je eden redkih predstavnikov domačega plemstva v 19. stoletju, ki je deloval v korist slovenskega naroda, graščina v Polhovem Gradcu pa je bila v času nje­govega polstoletnega gospodovanja (1808–1858) zbirališče izbrane družbe razsvetljencev, ki so gojili slovenstvo. Grof Blagaj ni bil le mecen umetnosti in kulture, podpiral je tudi vsestranski razvoj, zlasti kmetijstva in obrti na Polhograjskem. Blagajev spomenik v vznožju Gore je eden redkih klasicističnih spomenikov na Slovenskem.

1

Blagajeva pot po Polhovem Gradcu

Blagajev spomenik Blagajeva strast je bila botanika. Na območju Gore je našel do tedaj povsem neznano cvetlico. Njen primerek je poslal kustosu kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju, ta pa jo je odkritelju na čast poimenoval blagajev volčin. Odkritje je v 14


evropskih botaničnih krogih vzbudilo veliko zanimanja in ni minilo dolgo, ko se je zaradi tega na botanično ekskurzijo po Kranjski odpravil celo saški vladar, kralj Friderik Avgust II. Ker si je grof Blagaj ta visoki obisk štel v veliko čast, je v spomin na ta dogodek dal postaviti spomenik oziroma obelisk ob vznožju Polhograjske gore.

Prvo domovanje vitezov v srednjem veku je bil Stari grad nad Polhovim Gradcem. Šele v začetku 16. stoletja so se njegovi prebivalci preselili v spodnji dvorec ob vznožju vzpetine.

O Blagajevi poti Blagajeva pot se začne pri Polhograjski graščini. Pred njenim stranskim vhodom, tik ob parku, stojijo tri velike table, na katerih so predstavljeni staro jedro Polhovega Gradca, graščina in Blagajeva pot, informacijske table pa so tudi ob vsaki izmed sedmih posebnosti, ki jih pot povezuje. Najprej se usmerimo do bližnjega čebelarskega doma, od koder sledi kratek vzpon do Blagajevega spomenika ob vznožju Gore. Nadaljujemo po gozdni stezi in naprej po gozdnem robu do grajskega vodnega zajetja, hišice s štirikapno streho. Nato nas pot usmeri po cesti nazaj k grajskemu parku, kjer pri severnem vhodu zavijemo na stezo ob zahodni strani obzidja. Ko pridemo do vznožja Kalvarije oziroma Starega grada, nas seveda čaka še vzpon nanj. Ko se naužijemo razgleda na kraj pod nami, se z vrha spustimo po isti poti navzdol do razpotja, nato pa gremo naravnost do starega vaškega jedra Polhovega Gradca. V njem prevladujejo hiše iz 15

Blagajeva pot po Polhovem Gradcu

1


Do začetka poti pri graščini se peljemo mimo Severjeve hiše, ki predstavlja tipično stavbno dediščino Polhovega Gradca iz 19. stoletja.

•  Občina Dobrova-Polhov Gradec, Stara cesta 13, 1356 Dobrova, T: 01/360 18 00 V osrčju Polhograjskih Dolomitov, •  Javni zavod Polhograjska graščina, kjer se prepletata dediščina Polhov Gradec 61, kmečkega 1355 Polhov Gradec,in grajskega načina še živi spomin na T: 01/364 56življenja, 94, E: p.grascina@volja.net botanično odkritje … •  Turistično društvo Polhov Gradec, Polhov Gradec 1 a, 1355 Polhov Gradec, E: info@td-polhovgradec.si; www.td-polhovgradec.si  •  Vodenje: Marjan Malovrh, G: 041 250 624

19. stoletja z ohranjenimi prvotnimi portali. Mimo župnijske cerkve do kaplanije nadaljujemo do stopnic, po katerih se spustimo navzdol po »Usrani gasi«, kakor ji rečejo domačini, vse do Severjeve hiše (hišna številka 17). Ta pritlična hiša z majhnimi okni in kamnitim portalom skriva v svoji notranjosti še ohranjeno črno kuhinjo in nam nazorno prikazuje stavbno kulturo Polhovega Gradca iz 19. stoletja. Od Severjeve hiše se vrnemo po »Usrani gasi« navzgor do župnišča, kjer zavijemo desno in se po klancu navzdol spustimo do Polhograjske graščine.

•  Zloženka: Knjižico z opisom Blagajeve poti lahko najdete na spletni strani občine www.dobrova-polhovgradec.si. • Ponudba: Gostilna Pograjski dom, Polhov Gradec 77, 1355 Polhov Gradec, T: 01/364 50 10, G: 031 791 750, E: info@pograjskidom.si

Izhodišče: Polhograjska graščina Dolžina: okoli 2 km (krožna pot) Trajanje: 1 ura Zahtevnost: Nezahtevna pot z izjemo vzpona na Stari grad. Orientacija: Pot je dobro označena s smerokazi in je večinoma speljana po gozdnih poteh. Letni čas: Od pomladi do jeseni, pozimi pa je lahko veliko snega in pot večinoma ni shojena.

1

Blagajeva pot po Polhovem Gradcu

16


2 Borovška naravoslovna pot Slikovita Borovška dolina ter učna pot skozi nedotaknjene in skrivnostne kočevske pragozdove razgaljata lepote neokrnjene narave … Tokrat se podajmo na Kočevsko. A ne kamor koli, temveč v osrčje tamkajšnjih gozdov, v pragozd Krokar. Še dobro, da so ljudje v prejšnjih stoletjih te skoraj nepregledne gozdove izkrčili in tako ustvarili idilične travnike »bogu za hrbtom«, sicer bi bili ti kraji še vedno rezervirani le za medvede, ki so tudi zdaj na tem območju zelo številni. A Kočevska, še posebej območje okoli Kočevske Reke, je zelo zanimiva ne le zaradi gozdov, temveč tudi zaradi pestre zgodovine. Prve sledi človeka v teh krajih segajo kakšnih 1000 let pred našim štetjem. Predniki so to območje začeli naseljevati v 13. stoletju, približno sto let pozneje pa so na Kočevsko prišli nemški priseljenci. Zaradi uporov, ki so jih ti zanetili na Koroš­ kem in Tirolskem, so jih koroški grofje Ortenburžani izselili na to do tedaj skoraj nenaseljeno območje. Kmalu so postali

17

Pogled (iz zraka) na Borovško dolino, ki se razteza med Borovško (desno) in Goteniško goro (levo).

Borovška naravoslovna pot

2


Narcise (Narcissus poeticus radiiflorus) oziroma ključavnice na Krempi, kjer je njihovo najjužnejše rastišče v Sloveniji.

Pragozd Krokar – padli velikan počiva na zeleni preprogi iz čemaža, ki ga lahko zavohamo že od daleč.

2

Borovška naravoslovna pot

znani kot Kočevski Nemci oziroma Kočevarji. Bili so predvsem kmetje in kramarji, svoje nemško narečje pa so ohranjali še dolgih 600 let. Njihova skupnost se je postopoma krepila in v 2. polovici 19. stoletja je bilo že več kot 28.000 Kočevarjev, ki so živeli v 177 vaseh. Pozneje je njihovo število upadalo zaradi izseljevanja, po prvi svetovni vojni pa tudi zaradi pritiska na nemško manjšino. Med drugo svetovno vojno se jim ni godilo najboljše, po letu 1945 so morali zapustiti Jugoslavijo skoraj vsi. V tem času so se v Kočevje in okolico začeli naseljevati Slovenci ter prebivalci iz drugih republik nekdanje skupne domovine. Tisti Kočevarji, ki so ostali, so zaradi političnih pritiskov večinoma opustili svojo etnično identiteto. Zdaj jo ponovno oživljajo v svojih društvih. Po drugi svetovni vojni in vse do osamosvojitve Slovenije je bilo področje okoli Kočevske Reke zavito v tančico skrivnosti. Bilo je namreč najbolj varovano vojaško območje in pod­ zemno zaklonišče za tedanjo politično elito. V ta namen so nekaj bližnjih vasi in zaselkov celo izselili. Kočevska Reka (po nemško Rieg), ki se nahaja na križišču poti in jo obdajajo obsežni pašniki in travniki sredi mogočnih gozdov, šteje le okoli 300 prebivalcev, zato pa se lahko pohvali z najdebelejšim orehom v Sloveniji, starim več kot 400 let. K zgodovini pripišimo še to, da je bil blizu Kočevske Reke doma Peter Kozler, avtor znanega zemljevida slovenskih dežel iz 19. stoletja.

18


O poti Blizu Kočevske Reke je vas Borovec, izhodišče naše poti, do katere pelje asfaltirana cesta. Nad vasjo se vzpenja hrib Krokar (1122 m), ki se ga dotakne Borovška naravoslovna pot. V isto­ imenskem pragozdu je edini gospodar narava in vse poteka po njenih zakonih brez posredovanja človeka. To velja tudi za gozdne poti in pogosto se zgodi, da je staro drevo padlo čez pot, mi pa se moramo prekobaliti čezenj, zato so posamezni odseki nekoliko zahtevnejši. Na poti se lahko dodobra na­ užijemo bukovega gozda, na Krokarjevih senčnih in nekoliko vlažnejših pobočjih pa tudi vonja čemaža, ki porašča obsežne zaplate gozdov. Borovška naravoslovna pot ni edina učna pot po kočevskih gozdovih. Zelo zanimiva je tudi Kočevska planinska pot, s katero si Borovška nekaj časa deli traso. Pomembno križišče več markiranih poti se nahaja na Kremparskem sedlu, kamor vodi dokaj strm spust, ki je v blatnih razmerah lahko precej zoprn in zahteva veliko pazljivosti. S sedla se lahko spustimo po zelo strmem pobočju v deželo Petra Klepca in do Kolpe pri Bosljivi Loki. Krempa (942 m) je vrh v pogorju Borovške gore in ena izmed osrednjih točk Borovške naravoslovne poti, saj je tukaj najjužnejše rastišče narcis v Sloveniji. Opis poti Avto parkiramo pri začetni informacijski tabli na začetku vasi Borovec, ki je nekoliko umaknjena navkreber. Od tam sledimo dobro označeni, a na trenutke malo manj shojeni poti oziroma stezi in se polagoma dvigujemo skozi bukov gozd. Malo po 19

Pogled na jesenski gozd iz Borovca proti vrhu Krokarja.

Pragozd Krokar – tudi odmrlo drevo je polno življenja!

Borovška naravoslovna pot

2


•  Zavod za gozdove Slovenije, OE Kočevje, 1338 Kočevska Reka, T: 01/894 00 31 •  Občina Kočevje, Ljubljanska cesta 26, 1330 Kočevje, T: 01/893 82 20, E: obcina@kocevje.si, www.kocevje.si •  TIC Kočevje, Trg zbora odposlancev 18b, 1330 Kočevje, T: 01/895 49 79 •  Občina Osilnica, Osilnica 11, 1337 Osilnica, T: 01/894 15 05, E: obcina@osilnica.si, www.osilnica.si

prvi informacijski tabli, ko pridemo do manjše gozdne ceste (kolovoza), se spustimo do kmetije na Ravnah. Zavijemo desno na asfaltirano cesto, nato levo pri dobro vidnem kamnu na levi strani cesti z napisom »Cerk«. Od tukaj se vse do Kremparskega sedla (866 m) držimo Kočevske planinske poti. Vzpenjamo se po kolovozu čez travnik in nadaljujemo po njem ob gozdnem robu. Kolovoz oziroma vlaka se zdaj nadaljuje globlje v gozd. Sledimo mu in nato gremo ob prvi možnosti levo. Kmalu nato se vlaka spremeni v stezo, po kateri bolj ali manj vodoravno prečimo pobočje Cerka in se dotaknemo rezervata v pragozdu Krokar. Ko pridemo do grebena, ki vodi proti Krempi, se pot začne strmo spuščati navzdol na Kremparsko sedlo, kjer je križišče planinskih poti. Zavijemo levo navzdol, čez travnik v gozd in se skozi zaselek Inlauf napotimo nazaj k našemu izhodišču.

•  Zloženka: Dobimo jo na Zavodu za gozdove Slovenije v Kočevski Reki in na spletnem naslovu www.zgs.gov.si. •  Vodenje: Za strokovno vodenje skupin se dogovorite na Zavodu za gozdove Slovenije v Kočevski Reki. •  Ponudba: Turistična kmetija Jurjevič, Borovec pri Kočevski Reki 16, 1338 Kočevska Reka, T: 01/894 90 37

Izhodišče: vas Borovec pri Kočevski Reki Dolžina: 8 km (krožna pot) Trajanje: 2–3 ure Zahtevnost: Srednje zahtevna pot, na kateri premagamo 280 m višinske razlike; priporočljiva je pohodniška obutev. Orientacija: Pot je označena z emblemom narcise, vendar orientacija zahteva nekaj pazljivosti na začetnem delu do Raven in pri začetnem vzponu na pobočjih Krokarja. Letni čas: Pot je primerna v pozni pomladi, poleti in jeseni. Opozorilo: Spust proti Kremparskemu sedlu je precej strm. V dežju in blatu je lahko zelo neprijeten, zato v takšnih razmerah hojo po tej poti odsvetujemo. Kočevsko je tudi domovanje medvedov, zato so srečanja z njimi precej pogosta.

2

Borovška naravoslovna pot

20


3 Čebelarska učna pot pri Cerknici V zavetju notranjskih gozdov bomo spoznavali skrivnostni svet čebel ter zgodovino in pomen čebelarstva od davnine do danes … Slovenci smo s čebelami in čebelarstvom zelo povezani. Že od samega začetka modernega čebelarjenja smo prisotni tudi v mednarodnem prostoru, predvsem po zaslugi Antona Janše, ki se je odločil za ukvarjanje s čebelami kljub visoki izobrazbi iz slikarstva, pridobljeni na Dunaju. Ko se je 1770 posvetil čebelarstvu, ker so na domači kmetiji v Radovljici imeli čez 100 čebeljih panjev, je postal prvi cesarski učitelj čebelarstva v ve­ čini avstrijskih dežel. Čebelaril je na posestvu cesarice Marije Terezije, po avstrijskih deželah pa je predaval o svojih dognanjih o čebelah, med drugim o prevažanju čebel na pašo. Spremenil je velikost panjev in zasnoval njihovo obliko, tako da so jih lahko začeli skladati v bloke. Ker je bil Anton Janša izjemen slikar, je panjske končnice (stranice čebeljih panjev ali kranjišč) tudi poslikaval s kranjskimi motivi. Napisal je tudi dve knjigi, in sicer Razpravo o rojenju čebel ter Popolni nauk o čebelarstvu (obe izšli 1906). Marija Terezija je po njegovi smrti zahtevala, naj se vsi čebelarji in predvsem čebelarski učitelji učijo iz obeh omenjenih knjig, ki ju je Janša napisal v nemškem jeziku, v slovenščino pa prevedel Peter Pavel Glavar. Nauke iz teh knjig čebelarji upoštevajo še danes.

Čebelarska učna pot pri Cerknici je sicer zelo kratka, a na njej spoznamo osnove čebelarstva in ljudsko izročilo – slovenska posebnost so poslikane panjske končnice.

21

Čebelarska učna pot pri Cerknici

3


Cerkniško jezero je največje slovensko kraško polje. Presihajoče jezero meri do 38 km2 in ima v vsakem letnem času drugačen obraz.

Čebela je pravo malo čudo narave – na poti najdemo nazorno skico o zgradbi čebele.

S tem kratkim opisom življenja Antona Janše, po katerem je poimenovan čebelarski muzej v Radovljici, začenjamo predstavitev najkrajše izmed poti v tej knjigi. Nahaja se le lučaj od Cerkniškega jezera. Dolga je skromnih 250 m, a je še kako zanimiva in poučna, saj na njej spoznavamo ne samo skrivnostni svet čebel kot vrste žuželk, ampak tudi osnove čebelarjenja. Ljudje po vsem svetu uporabljajo med že od pradavnine. Znan je predvsem kot sladilo, kaj hitro pa so odkrili tudi njegove zdravilne učinke. V evropskem prostoru so ga začeli hvaliti stari Grki, tako zdravniki kot zdravilci pa ga kot zdravilno učinkovino uporabljajo še zdaj. Slovenci smo zaščitili avtohtono vrsto čebele, kranjsko sivko. Izmed vseh čebel, ki jih gojijo po svetu, je prav naša kranjska sivka druga najbolj razširjena čebelja pasma, saj je miroljubna in zelo odporna proti boleznim. Čebelarska pot pri Cerkniš­ kem jezeru govori o različnih pasmah čebel in ne pozabi omeniti opraševanja, ki ga opravljajo le-te. Strokovnjaki namreč ocenjujejo, da je opraševanje od 10- do 20-krat pomembnejše od neposrednega pomena čebel za proizvodnjo čebeljih izdelkov. Veliko pripomorejo tudi k biotski raznovrstnosti, zato nas njihovi pomori zaradi rabe nedovoljenih snovi v naravi ne bi smeli pustiti hladne. O poti Poudarek Čebelarske učne poti je na osnovnem spoznavanju čebele in njenega načina življenja. Pri tem imajo posebno mesto panji, njihovo domovanje, nabiranje cvetnega prahu, pri čemer izvemo tudi, kaj je cvetni prah, med, vosek, matični mleček in propolis, kako ti čebelji izdelki nastanejo ter kako čebelarji ravnajo s čebelami. Ker je med najbolj znan čebelji

3

Čebelarska učna pot pri Cerknici

22


izdelek, je kar nekaj osnovnih informacij namenjenih prav slednjemu. Predstavljen je njegov nastanek, vrste in razlike med cvetličnim in gozdnim medom. Pot je zanimiva tako za odrasle kot za šolarje, ogledamo pa si jo lahko sami ali se prepustimo strokovnemu vodstvu, ki nam odkrije še nekaj tančic čebel­jih skrivnosti. Opisana učna pot ni edina tovrstna v Sloveniji, podobne najdemo med drugim še pri vasi Žuniči v Beli krajini in v bližini Litije. •  TIC Cerknica, Cesta 4. maja 51, 1380 Cerknica, T: 01/709 36 36, E: tdrustvo@volja.net, www.cerknica.si, www.notranjski-park.si •  Čebelarsko društvo Cerknica, Popkova 1, 1380 Cerknica, G: 031 610 368 ali 041 657 297 •  Vodenje: Čebelarsko društvo Cerknica •  Zloženka: Predstavitvena zloženka se dobi na Čebelarskem društvu Cerknica, TIC Cerknica ali v čebelnjaku na izhodišču poti.

Izhodišče: Pot je speljana po otoku (osamelcu) Gorica Pri Dolenjem jezeru. Dolžina: 250 m (krožna pot) Trajanje: 1,5 ure Zahtevnost: Pot je kratka in nezahtevna; na njej je 13 vsebinskih točk. Letni čas: vse leto

23

Čebelarska učna pot pri Cerknici

3


4 Učna pot Čez Most po modrost Kulturnozgodovinska pot po Mostu na Soči in bližnji okolici, ki bo burila duhove preteklosti in pričarala pristen stik z naravo …

Pisatelj in dramatik Ivan Pregelj, avtor romana Tolminci, v katerem opisuje kmečke punte, je bil med najbolj znanimi domačini z Mosta na Soči.

Most na Soči je veliko več kot le manjši kraj na sotočju Idrijce in Soče, saj v sebi nosi številne skrivnosti, ki segajo vse do pra­ zgodovine. Kraj, ki se je do leta 1952 imenoval Sv. Lucija ob Soči, po zavetnici župnijske cerkve, je namreč bogat z arheološkimi najdišči. Arheološke raziskave potekajo tukaj že poldrugo stoletje, sloves Mosta na Soči pa so v svet ponesle najdbe iz prazgodovinskega grobišča na levem bregu Idrijce, odkritega ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Sledov in ostalin ljudi, ki so nekoč živeli tod, je še veliko več. Segajo v obdobje srednje in pozne bronaste dobe (1300–1000 pr. n. št.), iz 5. stoletja pr. n. št. pa je grška obredna skodelica (skifos). Na sotočju Idrijce in Soče je bilo prav tako živahno med 1. in 5. stoletjem n. št. ko so ga naseljevali Rimljani. Most na Soči premore tudi druge zanimivosti iz poznejšega časa. Tu se je na primer rodil Ivan Pregelj (1883–1960), pisatelj, pesnik in dramatik, ki ga najbolj poznamo po romanu Tolminci. Med njegovimi znanimi sokrajani omenimo znanega dirigenta Marka Muniha. Vse to in še več bomo lahko raziskovali na kulturnozgodovinski učni poti po Mostu na Soči in bližnji okolici.

Most na Soči ima bogata arheološka najdišča od prazgodovine do ostankov rimskega naselja iz 5. stoletja.

4

Učna pot Čez Most po modrost

24


Opis poti Učna pot Čez Most po modrost združuje kulturne in naravne znamenitosti Mosta na Soči in bližnje okolice. Po njej nas vodijo smerokazi z emblemom sove, ki je v grški mitologiji sveta ptica boginje modrosti Atene. Kot smo že omenili, so tukaj izkopali grško obredno skodelico iz 5. stoletja pr. n. št., okrašeno z motivom sove med oljčnima vejicama. Na poti, ki se začne na Placu oziroma glavnem trgu, kjer je tudi glavni informacijski terminal, je kar 22 posebej označenih postaj. Začnejo se s posnetkom sove in nas vodijo do Dolenjega, kjer so leta 1975 raziskali stavbo iz bronaste dobe. Če omenimo nekaj najbolj značilnih postaj, ne moremo mimo pokopališke cerkve sv. Mav­ ra, ki je povezana s prvim imenom kraja, In Ponte Sancti Mauri. V župnijski cerkvi sv. Lucije si lahko ogledamo še freske slovenskega slikarja Toneta Kralja (1900–1975), v krajevnem arheološkem muzeju, ki deluje pod okriljem Tolminskega muzeja, pa si lahko po predhodni najavi ogledamo tudi stalno arheološko razstavo z rekonstruirano stavbo iz železne dobe (6. stoletje pr. n. št.) in tako še pobližje spoznamo zgodovino kraja in arheoloških raziskav. Poleg bogate arheološke dediščine Mosta na Soči bomo na poti izvedeli tudi nekaj iz življenja tamkajšnjih prebivalcev v 19.  stoletju in med prvo svetovno vojno. 25

S poti pri pokopališču na vzpetini nad Mostom na Soči se odpre pogled na zajezeno smaragdno reko Sočo in dolino proti Tolminu.

Učna pot Čez Most po modrost

4


Učna pot Čez Most po modrost je dokaj razvejana, zato bi za obisk vseh točk potrebovali precej časa in morda bi nam prišlo prav kakšno kolo. Vseeno je glavnina zanimivosti v samem središču kraja in na vzpetini med Idrijco in jezerom. Če se omejimo samo na ta del, je pot dosegljiva vsem sprehajalcem.

Portret Ivana Preglja pred pisateljevo rojstno hišo – sova je oznaka učne poti.

•  TIC Tolmin - LTO Sotočje, Petra Skalarja 4, 5220 Tolmin, T: 05/380 04 80, www.lto-sotocje.si

Zanimivosti v bližini Če nam ostane še kaj časa, se lahko napotimo na bližnje Mengore, kamor vodi tudi romarska pot. Od Mosta na Soči je ta vzpetina, na kateri stoji Marijina cerkev, oddaljena le 2 km. Prvo omembo Mengor, sicer ene najstarejših župnij na Slovenskem, so zabeležili že leta 1480. Sprva taborska cerkvica je okoličanom v svojem obzidju nudila zavetje pred turškimi vpadi. V začetku 18. stoletja je postala zbirališče tolminskih puntarjev, od koder so se leta 1713 podali v boj za staro pravdo. Mengore so bile na zgodovinskem prizorišču ponovno v času prve sve­ tovne vojne. Na vzpetini Mengore je muzej na prostem. Krožna pot poteka po dobro ohranjenih in deloma obnovljenih ostalinah prve avstro-ogrske obrambne črte.

•  Tolminski muzej, Mestni trg 4, 5220 Tolmin, T: 05/381 13 60, www.tol-muzej.si •  Vodenje: Za strokovno vodenje se lahko dogovorite v Tolminskem muzeju. •  Vodnik: Miha Mlinar, Čez Most po modrost, Vodnik po kulturnozgodovinski poti po Mostu na Soči, 2005; Priročni žepni zemljevid: Čez Most po modrost, 2005. •  Ponudba: Gostilna Pri Štefanu, Postaja 3, 5216 Most na Soči, T: 05/388 71 95, G: 031 208 416

Izhodišče: »Plac« na Mostu na Soči Dolžina: 2 km (po osrednjem delu Mosta na Soči) oz. 3 km za ogled nekoliko bolj oddaljenih točk (krožna pot) Trajanje: 1–2 uri Orientacija: Pot je opremljena s smerokazi in informacijskimi tablami. Zahtevnost: Pot je nezahtevna; primerna za družine z otroki. Letni čas: vse leto

4

Učna pot Čez Most po modrost

26


5 Razgledna pot po Dovžanovi soteski Geološka zakladnica v zavetju karavanških gozdov združuje naravoslovne in etnografske učne vsebine s pohodniškimi užitki … Predel Karavank, kjer se nahaja Dovžanova soteska, spada med geološko najbolj zanimiva območja daleč naokoli. Tu lahko vidimo najstarejše kamnine v Sloveniji, katerih nastanek sega daleč nazaj v paleozoik, stari zemeljski vek. Najstarejša izmed njih, kremen, je star okoli 300 milijonov let in je hkrati najtrši, posebno zanimiva pa je trbiška breča, ki je svoje ime dobila po najdišču, Trbižu v Italiji. »Mladenič« med kamninami je peščenjak, ki šteje »skromnih« 250 milijonov let. Dovžanova soteska ni znana le po pisani skladovnici starih paleozojskih kamnin – posebno vrednost imajo tudi

27

Ko se na drugem delu poti začnemo vzpenjati proti Dolini, nas pot vodi mimo starih hiš, ki so zaradi balvanov videti pravljične.



Razgledna pot po Dovžanovi soteski

5


Pred prvim in edinim vzponom na poti se nam pogled ustavi na največjem pregradnem slapišču pri nas.

5

Razgledna pot po Dovžanovi soteski

številne okamnine (fosili), žive priče flore in favne iz geološke davnine. V apnencu so ostanki malih in velikih luknjičark ali foraminifer, morskih lilij in ježkov, amonitov, školjk, polžev, koral, mahovnjakov, morskih gob in trilobitov ter novoodkritih zobčastih ostankov konodontov, skrivnostne živalske skupine nevretenčarjev. V Dovžanovi soteski, ki je sedaj del Slovenske geološke poti, so bile prvič najdene in opisane številne vrste ramenonožcev in velika luknjičarka (Schwagerina carniolica), po zaslugi katerih je soteska leta 1900 zaslovela po vsem svetu. Takrat je geolog dr. Ernest Schellwien objavil raziskavo o tukajšnjem bogatem nahaja­li­ šču ramenonožcev, v kateri je opisal in določil 81 vrst te fosilne živalske skupine. Toda Dovžanova soteska je zanimiva tudi brez geoloških podrobnosti. Slikovito sotesko je izdolbla Tržiška Bistrica, v njej pa je največje pregradno slapišče v Sloveniji. Nad sotesko se vzpenja Borova peč, ki jo porašča gozd rdečega bora. Poseben čar ji daje šest visokih kamnitih stolpov, Kušpegarjevih turnov, v katerih so si plezalci uredili enega prvih plezališč pri nas. Zaradi številnih naravnih znamenitosti je bila soteska 28


razglašena za naravni spomenik. Tod najdemo tudi druge zanimivosti, ne le tiste, ki jih je ustvarila narava. Prva, ob katero trčimo, ko začnemo hoditi po razgledni poti na zavarovanem območju, je Jamenšnikova domačija s tipično karavanško ljudsko arhitekturo. V bližini se nahaja še »paštba«, sušilnica lanu, konoplje in suhega sadja, menda edina ohranjena te vrs­ te v Sloveniji. Naslednja zanimivost, delo človeških rok, je predor, ki ga je dal zgraditi baron Born in ki so ga odprli leta 1895. Baron je imel namreč večjo posest v okolici Jelendola (takrat Puterhofa) nad Dovžanovo sotesko. Do tja ni vodila nobena prevozna pot, zato so ljudje to težavo skušali rešiti s potjo »čez Jame« na desnem bregu Tržiške Bistrice in z lesenim mostom v Dovžanovi soteski. Slednjega so narasle vode večkrat odnesle, zato se ga je prijelo ime Hudičev most. Del te stare poti skozi manjši predor je še viden, če se po prečkanju mosta pod slapiščem podamo po stezi nekoliko nazaj v smeri Tržiča. Baron se je odločil za precej zahteven gradbeni poseg za tiste čase in tako je bil zgrajen predor. Ob stoletnici njegove izgradnje so ga obnovili tako, da so vidne in ohranjene tudi geološke posebnosti. 29

Najožji del Dovžanove soteske je zahteval vrtanje predora, da so prebivalci Doline in Jelendola lahko dobili varno pot do Tržiča. Predor so odprli leta 1895.



Razgledna pot po Dovžanovi soteski

5


Jamenšnikova domačija v Čadovljah predstavlja značilno alpsko tradicionalno domačijo v Karavankah.

Od predora hodimo približno 15 minut navkreber, da dosežemo partizansko tiskarno Kokrškega odreda, ki se nahaja na levem pobočju nad Dovžanovo sotesko. Tiskarna sicer ni del razgledne poti, a je vsekakor vredna ogleda. Omenimo še informacijski center v Dolini. Tam si lahko ogledamo še druge zanimivosti v Dovžanovi soteski in Karavankah.

Izjemna geološka raznolikost Dovžanove soteske je zbrana v geološkem stebru, ki skupaj z informacijsko tablo pojasnjuje geološko dogajanje na tem območju.

5

Razgledna pot po Dovžanovi soteski

Opis poti Iz Tržiča se peljemo v smeri proti Jelendolu do vasi Čadovlje. Nadaljujemo še 200 m in na levi strani opazimo parkirišče s predstavitvenimi tablami. Za začetek poti, ki vodi po desnem bregu Tržiške Bistrice, se peš vrnemo ob cesti do Čadovelj in čez most pridemo do Jamenšnikove hiše, kjer si lahko ogledamo tipično karavanško arhitekturo in sušilnico lana. Nato nas pot vodi večinoma po gozdu proti Dovžanovi soteski. Tik pred njo gremo čez most na drugo stran reke k predoru v živi skali, kjer je nekoč stal zgoraj omenjeni leseni most. Podamo se skozenj in smo pozorni na avtomobile, saj je vozišče ozko. Po 100 m pridemo do naslednjega parkirišča z geološko informacijsko tablo in stebrom, na katerem je predstavljena geološka zgodovina Dovžanove soteske. Zavijemo spet čez most na desni breg reke in občudujemo slapišče, kjer Tržiška Bistrica pada čez velike podorne bloke, ki so se nekoč privalili z desnega pobočja. Od tam se lahko spustimo ob reki malo navzdol in se nato vrnemo nazaj ali pa se takoj podamo po nekoliko strmejši poti v vas Dolina, kjer se naša razgledna pot sicer konča. Vsekakor je priporočljiv tudi obisk turističnoinformacijskega središča v nekdanji šoli v Dolini. Od Čadovelj do Doline je 2 km  hoje. Vračamo se po isti poti. 30


Hiša nad slapiščem v Dovžanovi soteski, v kateri je živel slovenski alpinist Filip Bence.

Zanimivosti v bližini Po obrežju reke Tržiške Bistrice, v sklopu istoimenskega naravnega spomenika, poteka tudi Gozdna učna pot Dovžanova soteska. Pestra kamninska sestava se odraža v zelo raznoliki rastlinski sestavi, kjer uspeva kar 23 drevesnih in 15 gr­movnih vrst. V Tržiču vsako leto maja priredijo mednarodno razstavo mineralov, ki je vsekakor vredna ogleda, v začetku septembra pa je tam tudi tradicionalna Šuštarska nedelja.

•  Turističnopromocijski in informacijski center, Trg svobode 18, 4290 Tržič, T: 04/597 15 36, E: informacije@trzic.si, www.trzic.si •  Zavod za gozdove Slovenije, OE Kranj, Cankarjeva 19, 4290 Tržič, T: 04/596 33 95 •  Vodenje: Ogled soteske s strokovnim vodenjem opravljajo na TPIC občine Tržič. •  Zloženka: Na voljo je na TPIC v Tržiču in na spletni strani. •  Ponudba: Gostilna Pr' Krvin, Slap 12, 4290 Tržič, T: 04/592 20 60, G: 040 629 722

Izhodišče: Čadovlje (parkirišče) Dolžina: 2,5 km (v eno smer) Trajanje: 2–3 ure (za pot v obe smeri) Zahtevnost: Pot je srednje zahtevna; pohodna obutev je priporočljiva. Orientacija: Pot je dobro označena in opremljena z informacijskimi tablami. Letni čas: vse leto

31



Razgledna pot po Dovžanovi soteski

5


Poti za vse dni Družinski pohodniški vodnik

• Pohodniški vodnik predstavlja 70 lahkih do srednje zahtevnih poti po Sloveniji. Pohodi po gričevju in sredogorju so primerni za najširšo skupino pohodnikov, predvsem za družine z otroki. • Pohodi po naravoslovnih in kulturnih tematskih poteh potekajo po različnih slovenskih pokrajinah, tudi znotraj zavarovanih območij. Poti so dobro urejene, označene in opremljene z informativnimi tablami, ki predstavljajo najpomembnejšo naravno in kulturno dediščino. • Opise poti dopolnjujejo fotografije, zemljevidi z vrisano potjo in najpomembnejše informacije o pohodu (izhodišče, dolžina poti, trajanje, zahtevnost, orientacija) ter o dodatni turistični ponudbi ob poti. Avtorja v duhu vedoželjnosti opisujeta pohod po Blagajevi poti v Polhovem Gradcu, obujata zgodovinske spomine na starodavni poti Martina Krpana na Blokah, razkrivata skrivnosti legendarne Atilove poti v Radgonsko-Kapelskih goricah, spoznavata Pot idrijskih naravoslovcev, se odpravita po Solinarskih poteh čez Sečoveljske soline, po Železarski poti na Uršljo goro, na Oglarsko pot v Posavsko hribovje, na gozdno učno pot v Logarsko dolino in razgledno pot v Dovžanovo sotesko, prehodita Pot kamna v Volčjem Gradu …

29,95 €

Poti za vse dni: Družinski pohodniški vodnik  

Pohodniški vodnik predstavlja 70 lahkih do srednje zahtevnih poti po Sloveniji. Pohodi po gričevju in sredogorju so primerni za najširšo sku...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you