Issuu on Google+

Ilustrirana spominska izdaja

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti. Viki Grošelj

Pot • bibliografija • spremni besedi • Utrinki • reportaža iz Teleksa • odlomki iz romana Peter Simsen • življenjepis • fotoalbum

Nejc Zaplotnik

Nejc Zaplotnik POT

»Vse je ena sama izginjajoča belina, le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka, in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine. Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu in sam sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj.«

POT

29,95 €

POT oprema.indd 1

4/23/09 2:24:14 PM


Ilustrirana spominska izdaja

Nejc Zaplotnik

POT

POT prelom.indd 3

4/9/09 11:16:04 AM


Svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu – ženi Mojci

POT prelom.indd 5

4/9/09 11:16:05 AM


VSEBINA POT Našel sem pot Noči in dnevi Afrika Samo za pse in alpiniste Tabor V Skriti vrh Karim Gulam Mohamad Ali Drago Še pojejo ptice v gozdu Boginja, mati zemlje Torong La se sveti v mesečini

9 26 56 68 82 106 112 114 116 118 132 153 183

Bibliografija (Mitja Košir)

200

Ob ponatisu POTI (dr. Miha Potočnik)

201

Spremna beseda (Viki Grošelj)

206

Utrinki (Nejc Zaplotnik)

216

Nesrečna, malokrat osvojena gora (Marjan Raztresen in Nejc Zaplotnik) 225 Peter Simsen (odlomki iz romana; Nejc Zaplotnik)

232

Nejc Zaplotnik v besedi (Marjan Raztresen)

237

Nejc Zaplotnik v sliki (Marjan Raztresen)

241



POT prelom.indd 7

4/9/09 11:16:05 AM


Našel sem pot Kamor seže oko, povsod same gore. Drzne skalne ostrice, ledeniki, mogočna ledena pobočja najvišjih vrhov sveta. Stokanje ledu pod menoj, snežni viharji, mrzle polarne noči, umirajoče šumenje ledeniškega potoka, ki ga mraz počasi kuje v led, veter, ki te skuša odtrgati in pahniti v globino, izmučeni obrazi in žareče oči prijateljev, zaledenele brade, omrzli prsti, prasketanje ognjev, tiho mrmranje pesmi, drobne skalne razčlembe, ki kažejo pot, občutek breztežnosti, ceste, poti, letališča, otroci, dom, delo, noči brez spanja, blato do kolen, dež, pijavke, strah, pogum, trdi treningi dan za dnem, veseljačenje, nora dirka, počasno, tiho stopanje samotnega popotnika, uspehi, veselje, žalost, razočaranje, smrt, garanje brez počitka, poležavanje, topel dom, ljubezen, nevarnost, avanture ... Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in 

POT prelom.indd 9

4/9/09 11:16:05 AM


Nejc Zaplotnik: POT

preizkusil sem jih temeljito. Tako temeljito, da dobro vem, kako jih še niti od daleč nisem dosegel in da jih bodo mnogi prav kmalu presegli. V tem je veličina življenja. Blizu Kranja, le kilometer proti severu, je majhna vas Rupa. Rdeč zvonik se dviga na nizki vzpetini, skozi gole sadovnjake se pozimi svetijo zasnežene gore Karavank in Kamniških Alp in zvečer sonce utone daleč za ostrimi grebeni Julijcev. Skoraj dvajset let sem dan za dnem zrl skozi late kozolcev v zame tako pravljično deželo. V stanovanjski luknji iz dveh prostorov smo se stiskali trije otroci, oče in mati. Bil sem zelo bolan, tako da so že naredili križ čezme. Celiakija in sklepna revma sta me toliko izčrpali, da sem celo hoditi pozabil. Sedem let sem jedel že skoraj prežvečeno, vso premečkano hrano brez kruha, testenin in drugih hidratov. Bil sem neodporen, ves zanikrn, in lotila se me je vsaka bolezen, ki se le lahko loti otroka. Spominjam se, kako sem zaradi škrlatinke ležal v bolnišnici in sem zaradi diete dobival sadje, ki so ga drugi otroci le gledali. Takrat je bilo še težko za sadje, a bil sem do grla sit vseh pomaranč, banan in drugega opičjega futra, želel sem si le lepo dišečih, zapečenih žemljic, ki so jih dobivali drugi bolniki. Njim se je kolcalo po sadju, pa smo odprli črno borzo: eno žemljo za dve banani ali za banano in pomarančo. Ko sem pričel hoditi v šolo, mi je bilo sila neprijetno, ker sem bil suh kot kost, le trebuh je bil napihnjen in bel, kakor pri mrtvi ribi, ki jo obrne na hrbet. Mama je veliko pretrpela zaradi mene. Dobro vem, zakaj sva si na Brniku, ko sem se vrnil z Everesta, planila okrog vratu in je jokala kot otrok. »Moj sin, s katerim sem romala od bolnišnice do bolnišnice, ga nosila na otrplih rokah, prebedela nešteto noči ob njegovi postelji in trepetala za njegovo življenje, je bil na najvišjem vrhu sveta!« Tudi meni je mokrota silila čez rob. Bila je snažilka, in uradi, ki jih je čistila moja mama, so bili vedno brezhibni in bleščeči. Kjer se je pojavila, se je takoj vse svetilo, se mi 10

POT prelom.indd 10

4/9/09 11:16:05 AM


Našel sem pot

zdi še danes. Bila je tudi hišna pomočnica malomeščanski gospodi in zapustila mi je ponos, ki se ob neštetih ponižanjih rojeva v malem človeku. Ponos, sovraštvo in sanje v lepše, boljše in pravičnejše. Oče pa je neprestano šival, v službi in doma, pozno v noč. Šival, dromljal pesmice v brado in pripovedoval zgodbe, da smo otroci odprtih ust sedeli krog njega in se spremenili v ena sama ušesa. Pripovedoval je še, ko smo odrasli, jih znali na pamet in ga nihče več ni poslušal. Drobna igla šviga skozi stare cunje in jih spreminja v nove, očala stojijo na koncu nosu, mirna, počasna beseda, monotona kakor šivanka, pa odpira otrokom svet strahov, čarovnic, junakov, bogatašev in sirot. Lepo, tako nekam toplo in mirno je bilo pri nas doma. Delavnike smo otroci preživljali v šoli, na sosedovih njivah in pašnikih, lepe nedelje pa z očetom po okoliških gozdovih in gričih. Na daljši izlet smo se peljali le enkrat na leto, ko je bilo treba izkoristiti sindikalno karto. Da bi si opomogel od bolezni in da bi bila ena lačna usta manj doma, sem vse počitnice, od prvega razreda dalje, preživel pri bratrancu, na veliki Suhadolnikovi kmetiji pod Grintovcem. Tu je bil moj pravi dom, zgodilo se je celo, da sem med novoletnimi počitnicami, ko je oče želel, da jih preživimo skupaj, pobegnil od doma. Tu je bil pravi raj za mladega frkolina, ki je vajen kmečkega dela. Trdo sem delal, včasih celo več, kakor sem zmogel v tistih letih, toda težko fizično delo v naravi me ni nikdar utrujalo. Vedno se je našla lepa nedelja, ko sem po maši izginil v gozdove pod Kočno ali Kalškim grebenom, stikal za gamsi, lovil in jezdil konje na paši in se poskušal v skalah. Zimske počitnice so bile vedno nekaj posebnega. Vse je mirno ležalo v globokem snegu, prav čutil sem, kako narava počiva, čeprav takrat še nisem razmišljal o tem. K maši smo se vozili s sanmi, velikanskimi in težkimi, ki pa jih je bilo na ledeni, od hlodov zglajeni poti kaj lahko krmariti. Za pot, ki si jo poleti pretekel v pol ure, smo s sanmi potrebovali le nekaj minut divje vožnje v prebujajočem se jutru. Lotil sem se 11

POT prelom.indd 11

4/9/09 11:16:05 AM


Nejc Zaplotnik: POT

prav vsakega dela: varstva dojenčkov, paše, košnje, oranja, žetve, furanja lesa pozimi, in počutil sem se sila odraslega. Naučil sem se, da se v naravo nikdar ne hodi počivat; če hočeš, da te narava sprejme, moraš v njej trdo garati in živeti! Tu sem doživel tudi svoje prve gorske izkušnje. Ko smo poleti grabili dišeče seno in smo otroci zagledali planince, ki se vsi rdeči s težkimi nahrbtniki vlečejo navkreber, smo zagnali vik in krik: »Turisti prihajajo! Turisti!« Postali so, se s starejšimi pogovorili o vremenu, otroci pa smo čakali, kdaj bodo iz velikanskih žepov pričeli vleči čokolade in sladkorčke. Le redko se je zgodilo, da je kateri šel mimo, ne da bi nas obdaril. V zameno jim je teta napolnila skodele kislega mleka, nalili so si mošta v čutare in pogumno odšli naprej, v meni še nedosegljive višave. Potem pa je prišlo tudi to. Ob košnji so hodili na dopust gospodarjevi bratje in nedelje so izkoristili za vzpone na bližnje vrhove. Ko sem imel devet let, so me povabili na Grintovec. Prišli smo na Taško, izpostavljenost me je prevzela in prepričan sem bil, da moram storiti tako, kakor sem videl ‘prave’ planince: stopil sem na rob prepadne skale, se z obema rokama prijel za ritnice in zavriskal, kolikor mi je dalo drobno grlo. Pa me je Peter takoj poučil, da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati. Moja prva ‘velika’ tura se je zame končala dokaj klavrno: prišel sem sicer sila korajžno na Grintovec, ko pa smo se hoteli spustiti na jezersko stran, sem na izpostavljenem grebenu postal zelen od strahu, držal sem se za jeklenico in s prestrašenimi očmi skušal potlačiti dvigajočo se notranjost. Florijan me je moral odpeljati nazaj na Kokrsko sedlo. Naslednji obiski so bili bolj ali manj ‘službene’ narave. Ovcam, ki so se pasle na pobočjih Grintovca, je bili treba nesti soli, včasih sem oskrbniku Zoisove koče nesel težak nahrbtnik hrane in pijače na sedlo, in tako sem obredel vse skrite kotičke gora nad Kokrsko dolino. Z oče12

POT prelom.indd 12

4/9/09 11:16:05 AM


Našel sem pot

tom sva kdaj skočila v hribe okrog Škofje Loke. Veliko zabave sva imela pri vzponu na Blegoš, saj je imel oče čevlje z gladkimi usnjenimi podplati in lahko si predstavljate njegovo hojo po suhi travi in listju. Tudi smučati sem začel. Prve smuči mi je naredil sosed iz dveh prišiljenih desk, na sredo je zabil usnjen pas, za katerega sem zataknil gumijaste škornje in se spustil po bregu, na dnu pa so se ‘smuči’ seveda zapičile v sneg, ker niso imele krivin. Hitro sem se domislil prave tehnike ustavljanja: ko so se smuči zapičile in bi moral po vseh pravilih in izkušnjah zleteti na nos, sem skočil iz škornjev in bos stekel naprej. Celo na prvo skakalnico sem se spravil, a dlje od opraskanega nosu in raztrganih hlač nisem prišel. V zraku sem bil sicer sila odločen in varen, a pristanek na trdi materi Zemlji se ni nikdar srečno končal. Učenje mi ni nikoli delalo težav. Mnogo večje skrbi in težave je povzročalo staršema, ki sta o uspehu sklepala po času, ki sem ga porabil za šolo. Za to traparijo nisem nikdar izgubljal dragocenega časa, prostost je bila vedno nad vsemi posvetnimi stremljenji. In prostost mi je dajalo delo na polju, paša in pohajkovanje po soteskah Kokre. To je bil moj svet, vse drugo je bilo nujno zlo, ki sem ga pač opravljal ljudem na ljubo. Vedno sem izjavljal, da bom kmet, ko odrastem. Večeri in noči pa so minili ob branju. Večkrat mi je oče zvečer odvil žarnico in me spodil v posteljo, dokler si nisem oskrbel primerne svetilke in bral pod odejo, med glasnim smrčanjem odraslih. Strastno sem ljubil knjige, od pravljic, vseh dosegljivih pustolovskih zgodb pa do resne literature. Knjige so mi odpirale oči, pustile prosto pot razburkani domišljiji, ki je hlastala za tujimi kraji in vsemi mogočimi doživljaji. Samo da sem lahko bral, vonjal zorano zemljo, gnoj in seno, se preganjal po pašnikih in gozdovih, pa sem bil srečen. Potem je prišla puberteta, tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti. Čas, ko te življenje polni kakor prazno vrečo, ko imaš vse svoje odločitve za 13

POT prelom.indd 13

4/9/09 11:16:05 AM


Preden je Nejc Zaplotnik odšel na Manaslu, se je z novinarjem takratnega tednika Teleks iz Ljubljane dogovoril, da bo z gore pošiljal reportaže o življenju in delu alpinistov. Vse do svojega zadnjega vzpona proti vrhu gore, kjer je nad prvim višinskim taborom snežni plaz zajel Zaplotnika in njegovega splitskega kolego Anteja Bućana (tega niso nikoli našli) je Nejc pisal tako himalajska poročila kot tudi novo knjigo o Petru Simsenu, ki ni bil nihče drug kot on sam. (Foto: Viki Grošelj)

POT prelom.indd 284

4/9/09 11:30:10 AM


15. aprila 1983 so v baznem taboru splitske odprave pod Manaslujem praznovali Nejčev 31. rojstni dan. Prave torte ni bilo, na dolgi mizi pa se je vendarle znašlo veliko najboljšega, kar so alpinisti in šerpe prinesli na nadmorsko višino 4000 metrov. To je najbrž res zadnja fotografija, na kateri sta tudi nesrečna plezalca. Tedaj seveda še ni mogel nihče niti slutiti, kako kruto bo gora posegla v življenje odprave in predvsem Splitčana Bućana in Kranjčana Zaplotnika. Odpravo so po nesreči takoj prekinili. (Foto: Viki Grošelj)

POT prelom.indd 285

4/9/09 11:30:31 AM


Viki Grošelj je 24. aprila 1983 izgrebel prijatelja Nejca iz snežnega objema, mu skupaj s prijatelji na ledeniški groblji skopal grob in nanj postavil križ. Po vrnitvi v domovino je obljubil Nejčevi ženi Mojci in njunim trem sinovom, da jih bo peljal na očetov grob, ko bodo otroci dorasli naporni poti v Himalajo. Na pot so se odpravili oktobra 1996. Poleg Mojce in treh sinov, Nejca, Jake in Luke, se je šel poslovit od hribovskega prijatelja tudi Mišo Jamnik. Na kraju, kjer je bil leta 1983 bazni tabor, so alpinisti v skalo vklesali imeni ponesrečenih prijateljev in datum njune smrti. (Foto: Marjan Raztresen)

POT prelom.indd 286

4/9/09 11:30:47 AM


Na bočni moreni pod ledenikom na pobočju Manasluja, kjer je plaz vzel Nejca Zaplotnika, je več kot 13 let kljuboval arktičnim razmeram križ na Nejčevem grobu. Zaplotnikovi sinovi so konec leta 1996, ko so skupaj z mamo in spremljevalci obiskali očetovo zadnje počivališče, vzhičeni vzkliknili, da tako veličastno lepega groba, kot je gomila njihovega očeta, nad katero hrumijo ali rdijo vrhovi večno belih Anapurn, najbrž ni nikjer na vsem širnem svetu. (Foto: Marjan Raztresen)

POT prelom.indd 287

4/9/09 11:31:10 AM


Ilustrirana spominska izdaja

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti. Viki Grošelj

Pot • bibliografija • spremni besedi • Utrinki • reportaža iz Teleksa • odlomki iz romana Peter Simsen • življenjepis • fotoalbum

Nejc Zaplotnik

Nejc Zaplotnik POT

»Vse je ena sama izginjajoča belina, le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka, in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine. Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu in sam sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj.«

POT

29,95 €

POT oprema.indd 1

4/23/09 2:24:14 PM


Pot, Nejc Zaplotnik