Issuu on Google+


Naslov izvirnika: The Wedding © 1996 by Julie Garwood © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedla Tanja Kresnik

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 GARWOOD, Julie Poroka / Julie Garwood ; [prevedla Tanja Kresnik]. 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: The wedding ISBN 978-961-01-0864-1 245075200 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


POROKA


Uvod

Škotsko višavje, Škotska, 1103

D

onald MacAlister ni umrl lahke smrti. Starec se je boril za življenje z vsakim drobcem moči in delcem trme, ki ju je nosil v sebi. Čeprav bi moral smrt, ki bi končala njegove grozovite muke, sprejeti z odprtimi rokami, se še ni hotel vdati, saj je moral predati svojo najpomembnejšo zapuščino, preden bi zaprl oči in se prepustil večnemu počitku. Njegova zapuščina je bila sovraštvo. Nepopisno sovraštvo do nasprotnika. V sinu je želel videti gorečo željo po maščevanju, in dokler ni bil prepričan, da fant razume, kako pomembno je, da popravi krivico, ki se je zgodila na ta nesrečni dan, se je bil odločen še naprej boriti s smrtjo. Zato se je trdno oklenil bilke življenja in sinove dlani, tako majhne in nežne v njegovi veliki in žilavi roki. Medtem ko mu je nalagal sveto dolžnost, je mrko strmel v oči edinega preživelega dediča. »Maščuj me, Connor MacAlister. V svoje srce sprejmi moje sovraštvo, varuj in neguj ga, ko pa boš odrasel in močnejši, vzemi moj meč in z njim pogubi vse moje sovražnike. Ne morem oditi v miru, dokler mi ne prise-

5


žeš, da se boš maščeval za to, kar so storili meni in mojim pripadnikom. Obljubi mi, fant.« »Da, oče,« je Connor vneto prisegel. »Maščeval vas bom.« »Ali v tebi gori želja po maščevanju?« »Gori.« Donald je zadovoljno prikimal in končno se je v njem naselil mir. Če bi živel še tako dolgo, da bi dal sinu lahko nekaj napotkov za prihodnost, bi bilo to prelepo, ampak tudi če bo naslednji vdih že njegov zadnji, ne bo nič hudega, saj je vedel, da bo sin opravil, kar mu je bilo naročeno. Connor se je že izkazal za izjemno bistroumnega in njegov oče je povsem zaupal vanj. Žal pa Donald MacAlister svojega sina ne bo videl odrasti. Z zlomljeno nogo in veliko rano v trebuhu si pač ni smel želeti nemogočega. Bog mu je bil že tako dovolj naklonjen. Bolečina je v zadnjih nekaj minutah znatno popustila in od stopal do kolen se je začela širiti blažena otopelost. »Oče, povejte mi, kdo vam je to storil?« »Kaerni s severa so nas napadli. Toda preveč so oddaljeni, da bi želeli zavzeti naše ozemlje. V sorodu so si z MacNari in sumim, da je bil v to grozodejstvo vpleten njihov poglavar. MacNare je od nekdaj pohlepen in mu ne bo nikoli dovolj. Najbolje, da ga ubiješ, preden ti začne povzročati kakšne težave, ali pa ga bo želja po zemlji prignala pred tvoj prag. Vendar se nikar ne prenagli,« ga je opozoril. »Ne eni ne drugi niso tako premeteni, da bi lahko sami skovali takšen predrzen načrt. Zagotovo so dobili

6


ukaz od nekoga drugega. Ne vem, kdo je izdajalec, ampak ti ga boš že odkril. Občutek imam, da je nekdo izmed nas.« »Nekdo od naših vas je izdal?« Connor ni mogel verjeti lastnim ušesom. »Odkar so nas včeraj zvečer napadli, mi ta misel ne gre iz glave. Kaerni so prišli skozi skrivne prehode, ki jih poznajo samo moji ljudje. Brez navodil jih ne bi nikoli odkrili. Zagotovo nas je nekdo izdal, in ti ga boš moral razkrinkati. Eden izmed nas je, Connor. Bog daj, da je svoj smrtni spev odpel že danes na bojišču. Vzemi si čas, dokler ne boš imel vseh imen. Potem pa se maščuj vsem, ki so preživeli. Pobij tudi njihove sinove.« »Bom, oče. Vse jih bom uničil.« Donald je močneje stisnil sinovo roko. »Še zadnja stvar, ki ti jo polagam na srce. Ostani z mano do smrti in se nauči živeti kot bojevnik. Ko me boš zapustil, odidi po poti skozi gozd. Tam čaka nate Angus, ki ti bo pojasnil, kaj moraš storiti.« Preden je spet spregovoril, je počakal, da je sin razumevajoče pokimal. »Ozri se okoli sebe in povej, kaj vidiš. Je vse uničeno?« Connor je strmel v opustošenje, ki ga je obdajalo, in od groze tiho zajokal. Od smradu tlečega lesa in sveže krvi se mu je obračal želodec. »Trdnjava je porušena, ampak zgradil jo bom na novo.« »Seveda jo boš. Vendar mora biti tvoja neosvojljiva. Uči se iz mojih napak.«

7


»Še bolj jo bom utrdil.« »In moji zvesti možje?« »Skoraj vsi so mrtvi.« Zaradi obupa v dečkovem glasu je oče poskušal sina takoj potolažiti. »Njihovi sinovi bodo odrasli. Odeli se bodo v tvoje barve in povrnili slavo tvojemu imenu. Zvesti ti bodo, kot so bili meni zvesti njihovi očetje. Počasi boš moral vstati in oditi. Še prej si povij rano, da ne boš med hojo izgubil še več krvi.« Connor je kar se da hitro izpolnil očetov ukaz, čeprav se mu poškodba ni zdela tako huda, da bi zahtevala tak­ šen ukrep. Večina krvi na njegovih oblačilih je pritekla iz očetovih ran, ne njegovih. »Imel boš brazgotino, ki te bo opominjala na ta črni dan,« je pripomnil Donald. »Ne potrebujem opomnika. Tega dne ne bom nikoli pozabil.« »Da, za vedno si ga boš zapomnil. Te boli?« »Ne.« Donald je zadovoljno zagodrnjal. Všeč mu je bilo, da se fant ni nikoli pritoževal. V sebi je nosil vse vrline dobrega bojevnika. »Fant, koliko si star?« »Devet ali deset let,« je odgovoril. »Lahko bi bil mlajši ali starejši. Na videz si še vedno fantè, v očeh pa ti že odseva prava moškost. V njih vidim goreč bes, kar me zelo veseli.« »Lahko bi vas vzel s seboj.« »Mrtvega človeka že ne boš vlekel za sabo.« »Oče, vas kaj boli?«

8


»V tem trenutku ne čutim prav ničesar, očitno sem čisto otopel. Mislim, da me čaka lepa smrt. Nekateri niso bili tako srečni.« »Z vami bi ostal, če …« »Odšel boš, ko ti bom ukazal,« ga je prekinil oče. »Rešil se boš, da boš lahko izpolnil obljube, ki si mi jih dal. Sovražniki so že odšli, ampak moraš biti pazljiv, ker se bodo vrnili, da bodo dokončali, kar so začeli.« »Dovolj časa imava, oče. Sonce je še visoko in sovraž­ niki so s seboj odvlekli tvoje sode z vinom. Preveč bodo pijani, da bi se vrnili pred jutrom.« »Potem lahko še malo ostaneš,« je dovolil oče. »Me bo Angus poslal k Euphemii, da ji povem, kaj se je zgodilo?« »Ne. Njej ne boš ničesar povedal.« »Ampak saj je vaša žena.« »Moja druga žena,« ga je popravil. »Ženski ne smeš nikoli zaupati. To je zelo nespametno. Euphemia bo izvedela, kaj se je zgodilo, ko se bo vrnila s svojim sinom Raenom. Hočem, da si do takrat že na varnem. Nočem, da bi te vzgojili njeni sorodniki. Vsi po vrsti so pravi krvosesi.« Connor je pokimal in s tem očetu pokazal, da ga je razumel, potem pa vprašal: »Ste moji materi zaupali?« Donald je zaznal skrb v sinovem glasu, zato je pomislil, da bi bilo dobro, če sinu zapusti prijeten spomin na njegovo mater. Ker je fant moral slišati resnico, ni olepševal odgovora, ampak odkrito spregovoril. »Res sem ji zaupal, ampak za to sem bil poplačan z nenehnim strahom. Tvojo mater sem ljubil. Bila je moja

9


mila, ljuba Isabelle. In kako mi je bila povrnjena moja dobrota? Umrla je in me zapustila strtega srca, popolnoma obupanega. Naj te moja neumnost izuči, da si boš prihranil to bolečino. Zdaj vem, da se nikoli ne bi smel še enkrat poročiti, ampak ker sem predvsem zelo praktičen človek, sem vedel, da bom potreboval dediče, ki me bodo nasledili, če bi se tebi morda kaj hudega zgodilo. Vendar sem naredil napako. Euphemia je že imela enega otroka iz svojega prejšnjega zakona in očitno je bila sposobna roditi samo enega. Čeprav sva se trudila.« Donald je malo počakal, da bi zbral misli, preden je nadaljeval. »Euphemie ali katere koli druge ženske nisem mogel ljubiti. Le kako bi jo lahko ljubil po tistem, kar mi je storila moja ljuba Isabelle? Vendar s tvojo mačeho ne bi smel tako trdo ravnati. Saj ni bila kriva, da mi ni bilo mar zanjo. Poskušaj popraviti mojo napako. Spoštuj jo in bodi potrpežljiv z njenim razvajenim sinom. Toda zapomni si, da moraš biti v prvi vrsti zvest svojim.« »Ne bom pozabil. Kam me bo poslal Angus? Še vedno je dovolj časa, da mi poveste,« je vztrajal. Namenoma je zavlačeval, da bi pridobil še nekaj minut z očetom. »Mogoče so Angusa ubili, še preden je prišel do gozda.« »Saj je vseeno. Res misliš, da bi tako pomemben ukaz zaupal samo enemu človeku? Nisem nor. Tudi drugim sem povedal, kaj je treba storiti.« »Naj slišim vaš ukaz, gospodar.« Donald je popustil. »Samo enemu človeku zaupam in k njemu moraš oditi. Povedati mu moraš, kaj se je danes zgodilo.«

10


»Mu lahko povem vse, kar ste mi povedali?« »Da.« »Mu lahko zaupam?« »Seveda,« je odgovoril. »Vedel bo, kaj je treba storiti. Najprej ga prosi, naj te varuje, potem pa mu ukaži, naj te izuri v takšnega človeka, kot je sam. Zahtevaj, kar ti pripada. Prisezi mu, da boš ostal njegov brat vse do smrti. Ne bo te pustil na cedilu. Zdaj pa pojdi, pojdi k Alecu Kincaidu.« Ob tem ukazu je Connor obstal kot vkopan. »Oče, vaš sovražnik je. Menda ne mislite resno, ko me pošiljate k njemu.« »Še kako resno mislim,« mu je trdo in nepopustljivo odgovoril oče. »Alec Kincaid je postal najmogočnejši poglavar Višavja. Poleg tega je dober, plemenit mož in ti se boš moral opreti nanj.« Connor se je še vedno boril z mislijo na ukaz, ki mu ga je dal oče. Ni si mogel kaj, da ne bi ugovarjal. »Ampak z njim ste se vedno bojevali.« Donald je sina presenetil z nasmehom. »Prav imaš, vedno sva si bila v laseh, ampak v resnici ni šlo za res – in Kincaid je to vedel. Neusmiljeno sem ga preizkušal in s ponosom lahko rečem, da sem bil zelo nadležen trn v njegovi peti. Najini ozemlji se stikata na vzhodu, zato je bilo logično, da sem mu poskušal odvzeti malo zemlje. Seveda mi ni pustil, vendar me je popolnoma razumel. Če me ne bi, bi bili danes že vsi mrtvi.« »Je tako mogočen?« »O, da. Ne pozabi mu pokazati mojega meča. Kri pusti na rezilu, da jo bo Kincaid videl.«

11


»Oče, ampak nihče od naših ne bo šel z mano, če bom šel k sovražniku.« »Storil boš, kot ti ukazujem,« mu je odgovoril oče. »Premlad si, da bi razumel, zato mi moraš zaupati. Obljubi mi, da boš odšel h Kincaidu.« »Prav, oče.« Donald je prikimal. »Čas je za slovo. Dovolj sva zavlačevala in smrti sem se otepal, kolikor dolgo je bilo mogoče. Zdaj pa že čutim, kako me ovija spanec.« Connor se je trudil izpustiti očetovo roko, ampak je kar ni mogel. »Pogrešal vas bom,« je zašepetal. »Tudi jaz tebe.« »Oče, rad vas imam.« »Bojevniki takšnih čustev ne razglašajo na glas. Tudi jaz te imam rad, ampak tega ti nikoli ne bi povedal.« Stisnil je sinovo dlan, da bi malo omilil svojo grajo, in končno zatisnil oči. Zdaj, ko je v sinovih očeh opazil sijoč ogenj in vedel, da ga bo maščeval, se je lahko predal smrti. Kaj več bi si lahko oče želel? Donald MacAllister je, stiskajoč sinovo roko, umrl nekaj minut za tem. Umrl je tako, kot je živel. Plemenito, dostojanstveno in po svoji volji. Connor je ostal ob očetu, dokler ni za hrbtom zaslišal šepetajočega klica. Obrnil se je in zagledal mladega bojevnika, ki se je poskušal usesti. Ni se spomnil njegovega imena, bil pa je predaleč, da bi videl, ali je zelo poškodovan. Namignil mu je, naj ostane na svojem mestu, in se spet obrnil k očetu. Dvignil je meč, ki je ležal na njegovih prsih, in v mo-

12


litvi za očetovo dušo sklonil glavo, potem pa z mečem, močno prižetim na prsi, tiho odšel. Postal je pri vroči, žareči žerjavici, ki mu je žgala kožo, in ob pogledu na krvave ostanke prijateljev so mu oči napolnile solze. Končno je prišel do bojevnika, ki ga je poklical, in opazil, da fant sploh še ni odrasel mož. Bil je morda le dve ali tri leta starejši od njega. K sreči se je spomnil njegovega imena, še preden ga je ogovoril. »Crispin, mislil sem, da si mrtev. Obrni se na hrbet, da ti oskrbim rane, drugače boš umrl.« »Ni časa. Prišli so vaju ubit, tebe in očeta. Verjemi, to je bil njihov namen. Slišal sem, kako se je eden od teh podležev hvalil drugemu. Odidi, še preden se vrnejo in ugotovijo, da jim ni uspelo.« »Zdaj sovražniki počivajo. Ne bodo se vrnili, dokler bodo pijani od vina. Stori, kar sem ti ukazal.« Crispin se je počasi obrnil in hkrati skremžil od bolečine, ki mu jo je povzročilo premikanje. »Je tvoj oče mrtev?« »Da,« je odgovoril Connor. »Ampak živel je še tako dolgo, da mi je naročil, kaj moram storiti. Mirno je umrl.« Crispin je začel jokati. »Moj gospodar je mrtev.« »Ne, tvoj gospodar kleči pred teboj.« Connor ni dovolil, da bi mu ugovarjal ali se posmehoval njegovim besedam, ampak mu je med obvezovanjem ran nalagal eno dolžnost za drugo. Povedal mu je, kako bi lahko pripomogel, da bi se sovražnikom maščevali za storjeno grozo, in ko je končal povezovanje rane,

13


je v njegovo dušo in srce vlil nekaj veliko močnejšega od strahu, ki ga je preveval. Vlil mu je upanje. Čeprav je bil Crispin večji in težji od njega, ga je Connor počasi odvlekel v zavetje gostega gozda in se še dvakrat vrnil na bojišče ter z njega odvlekel dva bojevnika. Eden od njiju je bil Angus, zvesti vojak, kateremu je njegov oče zaupal navodila o sinu. Drugi pa je bil fant Connorjevih let po imenu Quinlan, ki je s svojim urjenjem za bojevnika pričel komaj pred enim tednom. Bil je hudo poškodovan in bolečine, ki jih je trpel, so bile grozljive, zato je moledoval, naj ga pusti pri miru. Vendar se Connor ni oziral na njegove prošnje. »Quinlan, jaz bom odločil, kdaj boš umrl, ne ti.« V tistem trenutku se je fant nehal upirati in je celo poskušal pomagati. Connor se je hotel še enkrat vrniti in poiskati preživele, ampak sovražnik se je odločil, da bo svojo nalogo opravil še pred nočjo. Na griču pod sabo je že videl sence njihovih konj. Ni smel tvegati. Poleg tega je moral zakriti sled za seboj. Takoj se je lotil dela in v trenutku, ko je bil prepričan, da treh preživelih, ki jih je skril, ne bodo odkrili, jim je obljubil pomoč in ukazal, da morajo ostati pri življenju. Nazadnje je bil pripravljen izpolniti očetov ukaz. Na svojem zvestem konju je prejezdil skoraj polovico poti do Kincaidove zemlje, ko pa je prišel do strmih skalnih polic, je razjahal in splezal čeznje, da si je skrajšal pot. Ko je prišel na ravnino, se je pognal v dir. Tekel je hitro kot mlad samec, vendar se je kmalu izmučil in noge

14


niso več zdržale napornega tempa. Potem je očetov meč uporabil za oporo ter upočasnil korak, dokler si ni spet obnovil moči. Ni bil še dovolj močan, toda njegovo odločnost bi mu lahko zavidalo deset odraslih mož. Očetu se že ne bo izneveril. Connor je bil popolnoma otopel. Ni čutil ne mraza, ne bolečine, ne grozljive izgube. Svoje misli je usmeril le na eno stvar. Mora priti do Aleca Kincaida. Da bi izpolnil očetovo željo, mora poglavarju najprej priseči zvestobo, in tega mu ne bo nihče preprečil. Popolnoma je že izgubil občutek za čas in postajalo je vedno temneje. Ker je sonce tako hitro zahajalo za dvema vrhovoma naravnost pred njim, so se po nebu risale živo oranžne proge, ki se bodo že čez nekaj minut razblinile. Z vsakim korakom je bil bolj obupan. Še pred noč­jo je moral priti do Kincaida, saj se je dobro zavedal, da ponoči ne bo našel prave poti. Če bi nadaljeval, bi lahko začel hoditi v krogu ali se celo vrnil po poti, ki jo je že prehodil. Spet je začel teči. Imel je občutek, da je v bližini meje, kjer se stikata očetova in Kincaidova zemlja, vendar ni bil čisto prepričan. Potem je zaslišal pozive bojevnikov, ki so tekli proti njemu, naj se ustavi. Vendar je v svoji zmedenosti pomislil, da so ga dohiteli sovražniki in ga bodo ubili, še preden bo lahko izpolnil obljubo. Opotekal se je naprej, dokler ni mogel narediti niti koraka več. Ljubi bog, ne bo mu uspelo. Niti dobro še ni začel, in že mu je spodletelo. Kincaid je bil prvi korak v njegovo prihodnost, ampak ni bil dovolj močan, da bi lahko prišel do njega.

15


»Fant, lahko govoriš? Lahko poveš, kaj se ti je zgodilo? Saj si čisto krvav.« Vsi bojevniki okoli njega so bili oblečeni v Kincaidove barve. Ko so njegovi možgani to zaznali, so se noge vdale in je trdo padel na kolena. Samo za trenutek je hotel zapreti oči, vendar si ni upal. Ne še zdaj. Ni smel zaspati, preden ne spregovori s Kincaidom. Moral mu je povedati, kaj se je zgodilo. Lahko mu zaupa ... Stresel je z glavo, si poskušal zbistriti misli, potem pa globoko zajel sapo, sunkovito dvignil glavo in zaklical: »Odpeljite me k mojemu bratu!« »Kdo pa je tvoj brat, fant?« je vprašal eden od stražarjev. »Po ukazu mojega očeta je Alec Kincaid od tega dne naprej moj brat. Ne bo me zavrnil.« Zdaj je lahko zatisnil oči. Izpolnil je prvo očetovo zahtevo. Vse druge bo izpolnil, takoj ko bo govoril s Kincaidom. Povedal mu bo, kam je skril ranjene bojevnike, in mu ukazal, naj jih gre poiskat … In še veliko več. Zadnja misel, tik preden je izgubil zavest, ga je pomirila. Maščeval bo očeta.

16


1. poglavje

N

i bila ljubezen na prvi pogled. Lady Brenna ni hotela, da bi jo predstavili družbi. Tisti dan je imela veliko pomembnejše opravke. Ampak njena pestunja, ženska strogega obraza, pobožnih navad in štrlečih prednjih zob, sploh ni poslušala njenih razlogov. Brenno je zasačila v zadnjem delu hleva in planila proti njej. Ker ni nikoli spregledala priložnosti ali deklice, jo je oštevala vso pot po hribu navzgor in čez blatno dvorišče. »Nehajte se zvijati, Brenna. Močnejša sem kot vi in ne bom vas izpustila. Spet ste izgubili čevlje, kajne? Da mi ne bi slučajno lagali. Vidim, kako vam nogavice kukajo izpod krila. Zakaj vlačite uzdo za seboj?« Brenna je skomignila z rameni: »Pozabila sem jo pospraviti nazaj.« »Takoj jo spustite. Vedno kaj pozabite, in veste, zakaj?« »Ker nisem pozorna na to, kar počnem, kot mi kar naprej pridigaš, Elspeth.«

17



Poroka, Julie Garwood