Page 1


Turjaška Rozamunda 48 Judovsko dekle 52 Zdravilo ljubezni 54 Povodni mož 68 Prekop72 Neiztrohnjeno srcé 74 Ribič76 Ženska zvestoba 78 Orglar87 6

Različne poezije

90

Zvezdogledam91 V spomin Matija Čopa 93 Nova pisarija 94 Prva ljubezen 101 Slovo od mladosti 103 Glosa105 Zabavljivi napisi 107 Predgovor in zagovor 107 Vzrok nezlatega veka 107 Novi Pegazus 107 Čebelice pušíčarjam 107 Čebelice pravljíčarjam 107 Čebelice šestomerjovcam 108 Čebelice pesmam brez s in c 108 Čebelice pevcam letnih časov 108

Lesničnjeku in Levičnjeku 108 Préd pevcu, pôtlej homeopátu 109 Čebelarju109 Vodnik109 Ravnikarju109 Abecedárju109 Ahacelnovim pesmam 110 Nekim pevcam duhovnih pesem 110 Krempeljnu110 Izdajavcu Vólkmera fabúl in pesem 110 Novičarjam111 Kopitar111 Daníčarjam111 Kopitar111 Bahači četvero bolj množnih slave rodov 112 Narobe Katón 112 Pričujoče poezije 112

Gazele Pesem moja je posoda tvojega imena Oči sem večkrat prašal, ali smem Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice Med otróci si igrala, draga! lani – čas hiti Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi

114 115 116 117 118 119 120 121

7


Sonetje

8

122

Očetov naših imenitne dela, 123 Vrh sonca sije soncov cela čéda 124 Tak kakor hrepení oko čolnarja 125 Dve sestri videle so zmoti vdane 126 Kupído! tí in tvoja lepa starka 127 Je od veselga časa teklo leto 128 Sonetni venec 129 Magistrale143 Ni znal molitve žlahtnič trde glave 144 Sanjalo se mi je, de v svetem raji 145 Velíka, Togenburg! bila je mera 146 Bilo je, Mojzes! tebi naročeno 147 Na jasnem nébi mila luna sveti 148 Marskteri romar gre v Rim, v Kompostêlje 149 Zgodi se včasih, de mohamedani 150 Oči bile pri nji v deklet so sredi 151 Kadàr previdi učenost zdravnika 152 Odprlo bo nebo po sodnem dnevi 153 Zabavljivi sonetje 154 Al prav se piše kaωa ali ka∫ha  154 Ne bódmo šalobarde! Moskovičánov 155 Apêl podobo na ogled postavi, 156 Sonetje nesreče 157 O Vrba! srečna, draga vas domača 157 Popotnik pride v Afrike pušavo 158 Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne 159

Komùr je sreče dar bila klofuta Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi Čez tebe več ne bo, sovražna sreča! Memento mori Matiju Čopu

Krst pri Savici

160 161 162 163 164 166

Uvod167 Krst171 Opombe189

9


Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, sreÄ?no ni, nazaj si up in strah Ĺželi.


DEKLETAM

POD OKNAM

Padala nebeška mana Izraelcam je v pušavi; zginila je, ak pobrana ni bila ob uri pravi.

Luna sije, kladvo bije trudne, pozne ure že; préd neznane srčne rane meni spati ne pusté.

Kak lepó se rosa bliska, dokler jutra hlad ne mine! Komej sonce bolj pritiska, bo pregnana od vročine. 14

Rožice cvetó vesele le ob času letne mlade; leto pošlje piš in strele, lepo cvetje jim odpade. Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta! Svétjem, naj ne bo zaspana, ki cvetó ji zlate leta. Fante zbiraš si prevzetna, se šopiriš, ker si zala; varji, varji, de priletna samka se ne boš jokala!

Ti si kriva, ljubezniva deklica neusmiljena! Ti me raniš, ti mi braniš, de ne morem spat doma. Obraz mili tvoj posili mi je vedno pred očmi; zdihujoče sŕce vroče vedno k tebi hrepeni. K oknu pridi, drug ne vidi, ko nebeške zvezdice; se prikaži, al sovraži me srce, povej, al ne?

15


ZDRAVLJICA

28

Doma povsod, doma nikír, obhódi dosti svéta, zavòlj njegà dekleta, ženice ímajo prepir, in kadar zapusti kvartir, si marsiktéra ‘z hiše solzice briše.

Prijatlji! obrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!

Le eni ljubici je zvest, ti ljubci čast se pravi, ta gre z njim v boj krvavi, ga spremi čez goré brez cest, in čez ozidje trdnih mest, kjer smrt junaške brate povabi v svate.

Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!

Sej vem, de mora vsak umret, in iti vsak k pokóju, na postlji ali v bóju, potrta starost, mladi cvet. – Pet čevljov merim, palcov pet, veselo čèm živeti, junaško – umreti.

V sovražnike ‘z oblakov rodú naj naš’ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last!

29


Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!

30

Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vàs kakor nàs, jo sŕčno bránit kliče čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat‘li, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!

V SPOMIN VALENTINA VODNIKA V Arabje pušavi se tiček rodi; v odljudni gošavi sam zase živi. So zvezde sestríce, mu mesec je brat; ni dano mu tice si ljubico zbrat. Zanj družba ne mara, in on ne za njo; v samoti se stara, mu leta tekó. Narslajši dišave, ki zanje sam ve, naržlahtniši trave, kadila dragé, in miro nabira neutruden vse dni, se ubada, se upira, za smrt le skrbi. Grmado ‘z njih dela prileten samčè ko pride smrt bela, na nji se sežge.

31


V SPOMIN ANDREJA SMOLETA

32

Vèn plane ’z plamena, s svetlobo obdan, slovéčga imena tič Fenis na dan.

Črne te zemlje pokriva odeja v grobu tihotnem, naš bratec, Andrej! Vince zlató se v kozarcih nam smeja, v tvojo opombo pijêmo ga zdéj.

Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi.

Zbrani prijatlji v spomin ga pijêmo tvojih veselih in žalostnih dni; zraven si take zdravljice pojêmo, de ni nesrečen, kdor v grobu leži. Čedna postava bila ti je dana, bistri je um ti z bogastvam bil dan; boljga srca ni imela Ljubljana, kak si za srečo človeštva bil vžgan! Kratko sijale so zvezde prijazne, v sanjah prijetnih te zibal je up; jezo si sreče občutil sovražne, zgodej okusil življenja si strup. Deklica druzga moža je objela, ki od ljubezni do nje si bil vnet; trešla v bogastvo nesreče je strela, kranjski v obupu zapustil si svet. Videl si Nemško, Francosko, Britansko, videl si Švajca visoke goré, videl si jasno nebo italjansko; sreče ni ranjeno najdlo srce.

33


OD ŽELEZNE CESTE

34

Videl povsod si, kak išejo dnarje, kak se le uklanjajo zlatmu bogú; kje bratoljubja si videl oltarje? S srcam obupnim si príšel domú.

»Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druga mesta, kakor tiček poletim.«

Mogla umreti ni stara Sibila, de so prinesli ji z doma prsti; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži.

»Ak je blizo tista cesta, moraš vzet me, ljubček moj! de, pogledat tuje mesta, bom peljala se s teboj.«

V zemlji slovenski, v predragi deželi, ki si jo ljubil presrčno ves čas; v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdéj íma grob komej za nas.

»Sam se po železni cesti vozil bom od nas do nas; drugo ljubco v vsakem mesti ímel bom za kratek čas.«

Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči; trčimo, bratje! še vince se smeja, dolgo Smoletov spomin naj živi!

»Ceste tebi ne zapéram, ne na Dunaj, v Gradec, v Trst; ti pa mene pusti zméram, pet ‘mam boljših na vsak prst.« »Ve Kranjice ste košate, so prijazne Štajerke; Trst dekleta ’ma bogate, Dunaj zal’ oblečene.« »Smo poštene mé Kranjice, vsak sleparček ni za nas; mé pa hočmo bit ženice, ljubce ne za kratek čas.«

35


36

»Ve si pa žêl’te možičke, ki ne stópjo z vójence, zmeram vprežene osličke, dolgočasne revčeke.«

»Varij! celi dan bo gódil, vso noč kašljal stari mož; bo te še od hiše spodil, ak mu stregla prav ne boš.«

»Tebe sla pa h krotkim ticam vleče, buzakljunski kos! Veter dal boš dvajseticam, pricapljal nazaj boš bos.«

»Judnja je ko satan zvita, kadar boš z njo zavozlan, privošíla skoporita komej ti bo sok neslan.«

»Jaz popeljem se tje v Brno, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno penezov na mernike.«

»Torej bodi meni zvesta, sej te ljubim le samó; kje je še železna cesta, koj mi v zakon daj rokó.«

»Jaz pa iz domačih starcov si moža zvolíla bom; ímel bo ko peska dnarcov, mene várval bo in dom.«

»Tebi jaz ne bom nezvesta, ljubček! ti si tiček zrel: ko železna pride cesta, varij, de ne boš mi ušel!«

»Žene jaz ne bom zapiral, bal ne bom se zanjo nič; nje obresti bom pobiral, živel brez skrbi ko tič.«

»Po nji peljal te ženico bom na Dunaj, v Gradec, v Trst, zvesto kazat jim Kranjico, ak ne bo na poti – krst.«

»Jaz pa hlače bom nosila, gospodar bom čez mošnjó; bom vabila na kosila, kogar meni bo ljubó.«

»Ak kaj tacga se napravi, boš počakal, ljubček moj! Vselej mož narmànj zapravi, ak ženico ’ma s seboj.«

37


38

ZAPUŠENA

NEZAKONSKA MATI

Je za druzega dekleta zdaj ljubezen tvoja vneta; jezik ji lažniv obeta, jo peljati pred oltar; Bog te obvar!

Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubó, dete lepó! meni mladi deklici, neporočeni materi? –

De prisegel, si obljubil, de boš mene sámo ljubil, de ne boš ti druge snubil, ni ti v mislih več nikdár, Bog te obvar! De srce, ki je gorelo le za té, življenje celo níkdar več ne bo veselo, kaj je tebi tega mar; Bog te obvar! Bog obvar te zdaj in vedno, Bog obvar te z ljubco čedno, Bog men’ uro daj posledno préd, ko gresta pred oltar, Bog te obvar!

Oča so kleli, tepli me, mati nad mano jokáli se; moji se mene sram’váli so, tuji za mano kazali so. On, ki je sam bil ljubi moj, on, ki je pravi oča tvoj, šel je po svéti, Bog ve kam; tebe in mene ga je sram! Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubó, dete lepó! Al te je treba bilo, al ne, vènder presrčno ljubim te. Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmejaš se, kar sem prestala, pozabljeno je. On, ki ptice pod nebam živi, naj ti dá srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, vedno bom sŕčno ljubila te.

39


Poezije France Prešeren  

Zbirka poezij France Prešeren.

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you