Issuu on Google+

Slovenska prodajna uspešnica dobitnika nagrade Man booker 2002

ROMAN Pijevo življenje je pripoved o dečku, sinu last­ nika živalskega vrta, ki ve vse o živalih in je obenem iskren pripadnik treh različnih vero­ izpovedi. Ko s starši potuje v Kanado, doživi brodolom in se znajde v reševalnem čolnu sam – z velikim bengalskim tigrom. Začne se dolga, naporna in slikovita robinzonada, v ka­ tero mora deček vpreči vse svoje znanje in iz­ najdljivost ... Avtor je za knjigo leta 2002 prejel prestižno Bookerjevo nagrado za najboljši roman v an­ gleškem jeziku.

»Roman Yanna Martela je pisanje, od katerega lahko postanete odvisni. Protistrupa na srečo še niso iznašli.«

PIJEVO ZˇIVLJENJE

15,95 €

Ana Ugrinović (Polet, 2004)

Yann Martel

Yann Martel PIJEVO ŽIVLJENJE

Yann Martel se je rodil leta 1963 v Španiji in potem videl dosti sveta: od Aljaske do Kostarike, od Francije in Mehike do Irana in Indije. Zdaj živi v Kanadi. Po študiju filozofije je opravljal priložnostna fizična dela, od sedemindvajsetega leta pa se preživlja s pisanjem in se ob tem posveča še jogi in prostovoljni negi neozdravljivih bolnikov.

PIJEVO ZIVLJENJE oprema_32.5 mm.indd 1

9/7/11 8:24:39 AM


1. poglavje Zaradi vsega, kar sem pre­tr­pel, sem bil dolgo potrt in oto­ žen. Šele štu­dij in redno poglab­lja­nje v vero sta me ­počasi spra­vi­la na noge. Ostal sem zvest svo­jim za mar­si­ko­ga nena­va­dnim ver­skim obre­dom. Po ­maturi sem se vpi­sal na Univerzo v Torontu ter vzpo­re­dno študi­ral reli­gi­olo­gi­jo in zoolo­gi­jo. Po šti­rih letih sem se v reli­gi­olo­ški diplom­ski nalo­gi posve­til neka­te­rim vidi­kom kozmo­go­nič­ne teo­ri­je Isaaca Lurie, zna­me­ni­te­ga kaba­li­sta iz šest­naj­ste­ga sto­le­ tja, v zoolo­ški pa ana­li­zi ­delovanja žleze ščit­ni­ce pri tri­pr­ stem leniv­cu. Lenivca sem ­izbral, ker je nje­go­va mir­nost, ­tihost in ­zazrtost vase prav bla­go­dej­no vpli­va­la na mojo razr­va­no bit. Poznamo dvo­pr­ste in tri­pr­ste leniv­ce, ki jih razli­kujemo po šte­vi­lu kremp­ljev na spred­njih tacah. Na zad­njih imajo nam­reč vsi po tri. Nekega pole­tja se mi je nasmeh­ni­la never­jet­na sreča, 17


saj sem dobil pri­lo­žnost odpo­to­va­ti v bra­zil­ski pra­gozd in pre­uče­va­ti tri­pr­ste­ža in situ. To je nad­vse zani­mi­vo bitje. Njegova edina omem­be vre­dna dejav­nost je nede­jav­nost. Spi ali ­počiva tako rekoč 24 ur na dan. Naša ekipa je na tere­nu pre­isku­si­la spal­ne nava­de petih pri­mer­kov tako, da smo jim zgo­daj zve­čer, ko so ­zadremali, posta­vi­li na glave svet­lo­rde­če pla­stič­ne poso­di­ce, polne vode. Naslednje jutro so bile vse poso­di­ce na svo­jih ­mestih, v vodi pa je mrgo­le­lo insek­tov. Lenivec je naj­ži­vah­nej­ši – če upo­ra­bi­mo ­bese­do »živa­hen« v nje­nem najo­hla­pnej­šem pome­nu – ob sonč­ nem zaho­du. Tedaj pleza po vejah s hitros­tjo 400 met­rov na uro, seve­da z glavo nav­zdol, kar je nje­gov naj­ljub­ši polo­žaj. Kadar cepne na tla, se, če je primer­no ­moti­viran, odpla­zi do nasled­nje­ga dre­ve­sa s hi­tros­tjo 250 met­rov na uro, kar je 440-krat poča­sne­je od moti­vi­ra­ne­ga ge­par­da. Če se mu ne mudi, pre­le­ze v eni uri štiri ali pet met­rov. Triprsti leniv­ci niso naj­bo­lje obve­šče­ni o doga­ja­nju okrog sebe. Ko je Beebe leta 1926 pre­uče­val nji­ho­ve čute, je na lestvi­ci od dve do deset – pri čemer dve pred­stav­lja skraj­no oto­pelost, deset pa izje­mno ostri­no – oce­nil pov­ pre­čen leniv­čev okus, tip, vid in sluh z dve, voh pa s tri. Če v div­ji­ni nale­ti­te na spečo žival, jo mora­te nekaj­krat močno dre­gni­ti, da se bo zbu­di­la. Nato bo zaspa­no pogle­da­la v vse smeri, razen v vašo. Zakaj se leniv­ci sploh ozi­ra­jo ­naokrog, ni ­povsem jasno, saj vidi­jo le raz­mazane obri­se oko­li­ce. Kar zade­va sluh, niti niso tako obu­pno gluhi, kot so brez­bri­žni. Zvoki jih pač ne zani­ma­jo. Beebe je ugo­to­ vil, da lahko ob leniv­cu, ki spi ali se hrani, mirno stre­ljaš v 18


zrak, pa se ne bo zme­nil zate. Čeprav je nji­hov voh malce bolj­ši, ga ne gre pre­ce­nje­va­ti. Baje so spo­sob­ni zavo­ha­ti gnile veje in se jim ogni­ti, ven­dar pa je Bullock leta 1968 ­poročal, da leniv­ci »dokaj pogo­sto« pada­jo z dre­ves z veja­mi vred. Človek se vpra­ša, kako jim uspe pre­ži­ve­ti. Natanko tako. Zaspanost in ­lenoba jih varu­je­ta pred nevar­nos­tjo. Tako zelo so poča­sni, da jih jagu­ar­ji, leopar­di, orli in ana­ko­nde niti ne opazi­jo. Lenivčevo dlako pre­kri­va plast liša­ja, ki je v suš­nih obdob­jih rjav­ka­sta, v vla­ž­nih pa zelena, zato se žival barvno povsem zlije z okoliškim ma­­ hom in list­jem. Od daleč še naj­bolj spo­mi­nja na gne­zdo belih mra­velj ali veve­ric, vča­sih pa je vide­ti kar kot del dre­ ve­sa. Triprsti lenivci živijo miroljubno, rastlinojedo in v po­pol­nem soži­tju z oko­ljem. Tirler je leta 1966 zapi­sal, da »jim na ust­ni­cah vse­lej igra pri­ja­zen smeh­ljaj«. O tem sem se pre­pri­čal tudi na last­ne oči. Sicer ne sodim med tiste, ki radi pri­pi­su­je­jo živa­lim člo­ve­ške last­no­sti in ­čustva, ven­dar pa sem v Braziliji med opa­zo­van­jem leniv­cev pri počit­ku več­krat dobil obču­tek, da me obda­ja­jo za noge obe­še­ni jogi­ji sredi medi­ta­ci­je ali v moli­tev zatop­lje­ni puščav­ni­ki. Modreci, skrat­ka, kate­rih inten­ziv­ni domiš­ljij­ski svet je zunaj dose­ga mojih znan­stve­no ­ra­zi­sko­val­nih metod. Kdaj pa kdaj sem rahlo pome­šal svoji vedi. Marsikateri izmed kole­gov z oddel­ka za ver­ske štu­di­je – samih zme­ denih agno­sti­kov, ki niso razlikova­li leve od desne, zato pa so vztraj­no iska­li smi­sel, ta lažni ideal ­bistrih ljudi – me je 19


spo­mi­njal na tri­pr­ste­ga leniv­ca; in tri­pr­sti leni­vec, eden čudo­vi­tej­ših doka­zov, da je živ­lje­nje čudež, me je spo­mi­ njal na Boga. S kole­gi zoolo­gi nisem niko­li imel nobe­nih težav. Nasploh so znan­stve­ni­ki pri­ja­telj­ska in mar­lji­va dru­šči­na ate­istič­nih pivo­piv­cev, ki neneh­no razmiš­ljajo o seksu, šahu in bej­zbo­lu, če se ravno ne ubadajo z znanos­tjo. Naj se pohva­lim, da sem bil odli­čen ­štu­dent. Štiri leta zapovrs­tjo sem bil zve­zda Kolidža sv. Mihaela. Pobral sem prav vse nagra­de, kar jih pode­lju­je odde­lek za zoolo­gi­jo. Na oddel­ku za ver­ske štu­di­je sicer nisem dobil nobe­ne, a le zato, ker jih tam ne pode­lju­je­jo (vsi vemo, da nagra­je­va­ nje poglab­lja­nja v vero ni v pri­stoj­no­sti smrt­ni­kov). Malo je manj­ka­lo, pa bi si pri­pel celo aka­dem­sko meda­ljo gene­ ral­ne­ga guver­ner­ja, naj­viš­je štu­dent­sko odli­ko­va­nje toront­ ske uni­ver­ze, ki so ga pre­je­li že šte­vil­ni ugle­dni Kanadčani. Pred nosom mi ga je spe­ljal bre­zbo­žen rde­če­li­čen poba volov­ske­ga vratu in nezno­sno dobro­volj­ne nara­ve. Misel na to me še danes rahlo zaske­li. Kdor je veli­ko pre­tr­pel, se mu zdi sle­her­na dodat­na bole­či­na obu­pna, pa hkra­ti banal­na. Moje živ­lje­nje je kot memen­to mori kake­ga kla­sič­ne­ga evrop­ske­ga sli­ka­rja: neneh­no imam ob sebi loba­njo, ki me z zlo­hot­nim reža­njem opo­mi­nja na gro­tes­k­nost člo­ve­ške časti­hle­pno­sti. In ven­dar se tej loba­ nji po­sme­hu­jem. Pogledam jo in rečem: »Napačnega si se loti­la. Morda ti ne ver­ja­meš v živ­lje­nje, jaz pa ne ver­ja­ mem v smrt. Poberi se!« Zahihita se in poma­kne še bliže, kar me sploh ne pre­se­ne­ti. Smrt živ­lje­nju ni veno­mer za 20


peta­mi zara­di biolo­ške nuje, tem­več iz zavi­sti. Življenje je tako čudovi­to, da se je vanj zalju­bi­la. Ljubosumna je in posest­ni­ška. Pograbi vse, kar more. Ampak živ­lje­nje se zla­hka izvi­je iz pri­me­ža večne poza­be. Žrtvuje le lupi­no, ki pa je nepo­memb­na, tako da ­žalost mine, kot pre­ide senca obla­ka. Rdečelični fant je nato dobil še ­zeleno luč odbo­ra za Rhodesove šti­pen­di­je. Rad ga imam in upam, da ga je štu­dij na Oxfordu vse­stran­sko obo­ga­til. Če me Lakšmi, bogi­nja boga­stva, kdaj veli­ko­duš­no obda­ri, bo Oxford peti kraj po vrsti, ki si ga bom šel ogle­dat, pre­den odi­dem v več­nost. Še prej pa bi rad ­obiskal Meko, Varanasi, Jeruza­ lem in Pariz. O svoji slu­žbi ne bom izgub­ljal besed. Naj povem le, da je kra­va­ta zanka, ki nepre­vi­dne­ga člo­ve­ka mimo­gre­de zada­vi, pa ­čeprav navi­dez pro­sto visi. Kanado obo­žu­jem. Pogrešam indij­sko vro­či­no, hrano, hišne kuščar­je na ste­nah, črno-bele mu­zi­kale, zablo­de­le krave na uli­cah, ­krakanje vran in celo pre­no­se tekem v kri­ ke­tu, ven­dar Kanado obo­žu­jem. To je kra­sna, za zdrav razum znat­no pre­mr­zla deže­la, posel­je­na s sočut­ni­mi, bistri­mi ljud­mi z nemo­go­či­mi pri­če­ska­mi. Sploh pa se v Pondicherry nimam k čemu vrni­ti. Richard Parker je ostal z menoj. Nisem poza­bil nanj. Si ­drznem reči, da ga pogre­šam? Ja. Pogrešam ga. V ­sanjah se mi še vedno pri­ka­zu­je. No, moje sanje so veči­no­ma more, pa kljub temu so pre­že­te z lju­be­zni­jo. Človeško srce je pač čuda­ško. Še vedno ne razu­mem, kako me je mogel tako brez­bri­žno zapu­sti­ti. Odšel je brez kakrš­ne­ga­ko­li slo­ 21


ve­sa, ne da bi se ­enkrat sam­krat ozrl. To boli, kot bi mi kdo zasa­dil seki­ro v srce. Zdravniki in ­sestre bol­niš­ni­ce v Mehiki so bili z menoj never­jet­no pri­ja­zni. Sotrpini prav tako. Ko so obo­le­li za rakom in ­poško­do­va­ni v pro­met­nih nesre­čah sli­ša­li, kaj se mi je zgo­di­lo, so vzeli ber­gle ali zle­zli na vozič­ke in me pri­šli pogle­dat. Nekateri z dru­ži­na­mi vred. Ker nihče ni znal angle­ško, jaz pa ne govo­rim špan­sko, so se mi smeh­ lja­li, mi ­stresali roko, me trep­lja­li po glavi ter mi pri­na­ša­li hra­no in obla­či­la. Ganili so me do nenad­zo­ro­va­nih izbru­ hov sme­ha in joka. Po nekaj dneh sem se lahko posta­vil na noge in nav­­k­ljub ­slabosti, omo­ti­ci in sploš­ni šib­ko­sti nare­dil dva ali tri kora­ke. Laboratorijska pre­iska­va je poka­za­la, da sem sla­ bo­kr­ven in da mi hudo pri­manj­ku­je kali­ja, med­tem ko je natri­ja v krvi pre­več. Telo je zadr­že­va­lo teko­či­no, zato so mi noge gro­zo­vi­to ote­kle. Videti sem bil kot spaka s slo­ nji­mi taca­mi. Imel sem gost, temno­ru­men, sko­raj rjav­kast urin. Kak teden pozne­je sem že ­povsem spo­dob­no hodil in si celo obul čev­lje, le zave­za­ti jih še nisem mogel. Tudi koža se je za silo zace­li­la, ­čeprav imam hrbet in ­ramena še vedno p ­ osejana z bra­zgo­ti­na­mi. Ko sem v kopal­ni­ci prvič spet odprl pipo, me je gla­sni, obil­ni, razsi­pni curek vode tako pre­tre­sel, da se mi je zme­ gli­lo pred očmi in sem se sese­del ­sestri v naroč­je. Ko sem šel v Kanadi prvič jest v indij­sko restav­ra­ci­jo, sem se hrane lotil z roka­mi. Natakar me je obso­ja­joče pre­ me­ril s pogle­dom in rekel: »Ti si pa rav­no­kar pri­plul z one 22


s­ trani luže, kaj?« Prebledel sem. Moji prsti, še tik pred tem živah­na oku­ša­la, ki so pre­ti­pa­la vsak griž­ljaj, pre­den so ga poti­sni­la v usta, so se v nje­go­vih očeh uma­za­no zrca­ li­li. Otrpnili so kot tolpa zlo­čin­cev, uje­tih na delu. Nisem si jih upal obli­zni­ti. S sklon­je­no glavo sem jih obri­sal v prti­ček. Možaku se niti sanja­lo ni, kako ­globoko me je pri­za­del. Njegove ­besede so se kot žeb­lji zari­le v moje meso. Pobral sem pri­bor, ki sem ga dot­lej le red­ko­kdaj upo­ra­bil. Roke so se mi tre­sle. Izgubil sem tek.

23


2. poglavje Živi v Scarboroughu. Droben je in vitek, visok kveč­je­mu 165 cen­ti­me­trov. Ima črne oči in črne lase, ki na sen­cih po malem sivi­jo. Star je kakih šti­ri­de­set let, več ne. Njegova polt je všeč­ne kavne barve. Jeseni, ko je zunaj še prav pri­jet­no, se odpra­vi na spre­hod do okrep­če­val­ni­ce zavit v zim­sko bundo s krzne­no kapu­co. Ima nad­vse izra­zne obra­zne pote­ze. Govori hitro in pri tem krili z roka­mi. Nikoli ne sle­po­mi­ši. Kar misli, pove narav­nost.

24


3. poglavje Ime sem dobil po baze­nu. Precej nena­va­dno, zla­sti glede na to, da moji star­ši niso niko­li ­marali vode. Eden oče­to­vih prvih poslov­nih part­ner­jev je bil gospod Francis Adiruba­ samy, ki je kmalu ­postal pravi dru­žin­ski pri­ja­telj. Klical sem ga »mama­ji«; »mama« nam­reč v tamil­šči­ni po­me­ni ,stric’, s pri­po­no »ji« pa Indijci pouda­ri­mo spo­što­va­nje in naklo­njenost. V mla­dih letih, torej davno pred mo­jim roj­ stvom, je bil mama­ji vrhun­ski pla­va­lec in celo prvak Južne Indije. Vodo je imel v krvi. Ravi, moj brat, mi je nekoč pove­dal, da mama­ji ob roj­stvu ni hotel vdih­ni­ti zraka, zato ga je moral poro­dni­čar pri­je­ti za noge in zavi­h­te­­ti nad glavo, da mu je rešil živ­lje­nje. »Pomagalo je,« je raz­la­gal Ravi in divje kro­žil z roka­mi. »Izkašljal je poro­dno vodo in zadi­hal, hkra­ti pa je sila pogna­la vso kri in meso v zgor­nji del nje­go­ve­ga tele­sa, zato je še danes tako širo­ko­pleč, noge ima pa ­povsem suh­ ce­ne.« 25


Verjel sem mu. (Ravi je bil neusmi­ljen zbad­lji­vec. Ko sem prvič sli­šal, da mama­ji­ju pravi »gos­pod Ribak«, sem mu v poste­ljo nasta­vil ­bananin olu­pek.) Celo pri šest­de­­ se­tih, ko je bil že malce sklju­čen in je zače­la ­težnost let vleči nje­go­vo meso k tlom, je mama­ji vsako jutro sko­čil v bazen auro­bind­ske­ga temp­lja in pre­pla­val po tri­de­set dol­ žin. Trudil se je nauči­ti pla­va­ti tudi mojo mamo in očeta, ven­dar je bilo naj­več, kar je izvle­kel iz njiju, da sta zabre­ dla do kolen v morje in neznan­sko komič­no kri­li­la z roka­mi. Ko sta vadi­la prsni slog, sta spo­mi­nja­la na razi­ sko­val­ca džun­gle, ki se pre­bi­ja­ta skozi viso­ko travo, ko pa sta se posku­si­la v krav­lu, se je zdelo, kot da teče­ta nav­zdol po str­mi­ni in ­obupano lovi­ta rav­no­tež­je. Ravi ni bil nič bolj­ši. Mamaji je moral poča­ka­ti name, da je konč­no dobil hva­le­žne­ga učen­ca. Za sedmi rojst­ni dan, ko sem po mama­ji­je­vem pre­pri­ča­nju – in na mami­no zgro­ženost – ­postal zrel za pla­val­ca, me je odpe­ljal na obalo, raz­ši­ril roke proti morju in rekel: »To je moje dari­lo, mali.« »In potem bi te sko­raj ­utopil,« je trdi­la mama. Ostal sem vdan ­svojemu vodne­mu guru­ju. Pod nje­go­ vim ­budnim vod­stvom sem ure in ure ležal na plaži, ­strigel z noga­mi in gra­bil z roka­mi po pesku ter pri vsa­kem zama­hu zasu­kal glavo in zajel sapo. Kar je bilo naj­brž vide­ti kot poča­sen posne­tek togot­ne­ga otro­ka, ki ga je popa­dlo besni­lo. Nato me je mama­ji zva­bil v vodo in me pri­dr­žal na površ­ju, jaz pa sem sku­šal pla­va­ti. Še zda­leč ni 26


bilo tako pre­pro­sto kot na ­kopnem, toda bil je potr­pež­ljiv in znal me je spod­bu­ja­ti. Ko je ugo­to­vil, da sem ­dovolj napre­do­val, sva pusti­la za seboj smeh, vre­šča­nje, ­tekanje, škrop­lje­nje in belo peno zele­no­mo­drih valov ter se odpra­vi­la v tem­pelj, kjer je bila voda pra­vo­kot­ne obli­ke, gla­di­na pred­pisano ravna, vstop­ ni­na pa viso­ka. Do konca otroš­tva sem pone­delj­ko­va, sre­di­na in pet­ ko­va zgodnja jutra preživljal z mama­ji­jem v baze­nu. Pla­ valni obre­di so si sle­dili rit­mič­no in neprekinjeno kot zama­­hi pri dobrem kravlu. Živo se spo­min­jam dostojan­ stve­nega star­ca, kako stoji poleg mene, dru­ge­ga za dru­gim spretno odla­ga kose obleke, dokler se ne sleče do gole­ga, se navsezadnje diskretno obrne vstran in oble­če sijajne, uvo­žene športne kopalke; nato se vzrav­na in je priprav­ljen. Epska pre­pro­stost. Učenje, ki je ­počasi pre­ra­slo v prav­ ca­ti tre­ning, je bilo zelo napor­no. Vendar pa je zado­volj­ stvo ob vse lahkot­nej­ših in hit­rej­ših zama­hih več kot odteh­ta­lo trud. Naposled so roke nekoč svin­če­no težko vodo sko­raj hip­no­tič­no reza­le kot pere­sno lahko megli­co. K morju sem se vrnil sam in s peko­čo ves­tjo. Primamili so me mogoč­ni valo­vi, ki so se bučno lomi­li na oddal­je­nih gre­be­nih, se pre­le­vi­li v pohlev­ne plju­ske in kot nežne lovke ­ovijali volj­ne­ga indij­ske­ga fan­ti­ča. Imel sem kakih tri­najst let, ko sem mama­ji­ju za rojst­ni dan poda­ril dve dol­ži­ni ­povsem vero­do­stoj­ne­ga ­metulj­č­ka. Na cilju sem bil tako izčr­pan, da sem mu komaj še mogel poma­ha­ti. 27


Plavanje pa ni bilo le redna dejav­nost, tem­več tudi vsa­ k­da­nja tema pogo­vo­rov, v kate­rih je bil naj­gla­snej­ši moj oče. Čim srdi­te­je se je sam upi­ral vodi, tem večji šport­ni nav­du­še­nec je posta­jal. Plavalni kle­pe­ti so bili nje­go­va spro­sti­tev po celo­dnev­nih slu­žbenih raz­pra­vah o žival­skem vrtu. Bazen se mu je zdel prav pri­lju­dna reč, če v njem ni bilo nil­skih ­konjev. Mamaji je po zaslu­gi teda­njih kolo­ni­al­nih obla­sti za dve leti odpo­to­val študi­rat v Pariz. Užival je kot še niko­li. Bilo je v tri­de­se­tih prejš­nje­ga sto­le­tja, ko so si Francozi vsaj tako vneto pri­za­de­va­li pofran­co­zi­ti Pondicherry kot Bri­tanci poan­gle­ži­ti pre­osta­lo Indijo. Ne spo­min­jam se natan­ko, kaj je mama­ji študi­ral; zdi se mi, da nekaj v zvezi s trgo­vi­no. O ­tistih dneh je znal pri­po­ve­do­va­ti enkrat­ne zgod­be, ki pa niso imele nič ­opraviti ne s štu­di­jem, ne z Eifflovim stol­pom, ne z Louvrom in ne s kavar­ni­ca­mi na Elizejskih ­po­l­janah. Prav vse so se nam­reč vrte­le okrog pla­val­nih baze­nov in pla­val­nih tekmo­vanj. Njegova pri­ ljub­lje­na tema je bil, med dru­gim, »Piscine Deligny«, naj­ sta­rej­ši ­pariški bazen, ki so ga odpr­li dav­ne­ga leta 1796. Deligny je bil prav­za­prav nekak­šen splav, zasi­dran na Seni tik ob Quai d’Orsayju, in ven­dar je leta 1900 celo ­gostil olim­pij­ska tek­mo­va­nja. Žal Mednarodna pla­val­na zveza ni pri­zna­la no­be­­ne­ga izmed teda­njih dosež­kov, ker se je izka­ za­lo, da je bil bazen za šest met­rov ­predolg. Vodo so črpa­li vanj narav­nost iz reke. Neprečiščeno in neogre­va­no. »Bila je ­ledena in svinj­ska,« je pri­po­vedoval mama­ji. »Najprej je pre­po­to­va­la vse mesto in se dodo­bra usmra­di­la. Kot da to 28


ne bi bilo ­dovolj, so se hodi­le v bazen nama­kat mno­ži­ce Pari­ža­nov. Navsezadnje je bila popol­no­ma ostu­dna.« Da bi pod­kre­pil svojo trdi­tev, je v zarot­ni­škem šepe­tu nave­del nekaj straš­lji­vih podrob­no­sti in nam zago­to­vil, da je raven oseb­ne higi­ene pri Francozih never­jet­no nizka. »Ampak Deligny sploh ni bil naj­slab­ša ­možnost, kje pa. Na Bain Royalu, reci­mo, ki je bil prav tako nekakš­na latri­na na Seni, je bilo dosti huje. Tam niti crk­nje­nih rib niso pobra­li iz vode.« Olimpijski bazen je pač olim­pij­ski bazen, zato mu gre nesmrt­na slava. Tudi če bi šlo za gre­zni­co, bi mama­ji o Delignyju govo­ril z lju­be­čim smeh­lja­jem. Malce bolje se je pla­v al­c em godi­l o na kopa­l i­š čih Château-Landon, Rouvet in Boulevard de la Gare, ki so bila pokri­ta in odpr­ta vse leto. Vodo so pri­do­bi­va­li s kon­ den­za­ci­jo pare, ki je gnala ­stroje oko­li­ških ­tovarn, zato je bila čistej­ša in top­lej­ša. Vendar pa sta bili tudi za te ­bazene zna­čil­ni pre­cejš­nja uma­za­ni­ja in gneča. »Včasih se mi je zazde­lo, da pla­vam skozi roj meduz, taka plast pljun­kov je pre­kri­va­la gla­di­no,« se je hah­ljal mama­ji. Povsem druga pesem so bili Hébert, Ledru-Rollin in Butte-aux-Cailles. Ta sodob­na, svet­la, pro­stor­na kopa­li­ šča, kate­rih ­bazene je pol­ni­la voda iz arte­ških vod­nja­kov, so se upra­vi­če­no imela za para­dne konje. Seveda bi bil greh ­govoriti o ­pariških ­bazenih, pa ­pozabiti na Tourelles, še eno pri­zo­rišče olim­pij­skih pla­val­nih obra­ču­nov, zgra­ je­no pose­bej za igre leta 1924. In še veli­ko je takih, ki bi si zaslu­ži­li omem­bo. Vendar pa se v mama­ji­je­vih očeh prav noben ni mogel 29


­ eriti s prvim in edi­nim, s »Piscine Molitor«, ki je bil zanj m nespor­ni kralj med ­bazeni, šte­vil­ka ena ne le v Parizu, tem­več v vsem civi­li­zi­ra­nem svetu. »Tam bi si zaže­le­li pla­va­ti tudi bogo­vi. Povrh vsega je bil Molitor dom naj­bolj­še­ga tekmo­val­ne­ga kluba v mestu. Imel je dva ­bazena, notra­nje­ga in zuna­nje­ga, oba veli­ka kot žepna oce­ana. V notra­njem sta bili dve progi vedno rezer­vi­ra­ni za pla­val­ce, ki so hote­li ,dela­ti dol­ži­ne’. Voda je bila tako čista in ­bistra, da bi si lahko z njo mirno pri­pra­vil jutra­njo kavi­co. Modro-bele kabi­ne za pre­obla­če­nje so bile ena­ko­mer­no ­posejane po dvo­nad­stro­pnem podi­ju. Če si se vzpel na vrh, si imel ­popoln pre­gled nad doga­ja­njem. Vrata ­zasedenih kabin so s kredo spro­ti ozna­če­va­li ­šepajoči por­tir­ji, pri­ja­zni starč­ki čemer­nih obra­zov. Nobeno kri­ča­ nje ne diren­daj jih nista mogla vreči iz tira. Tamkajšnje prhe so te zali­le s sla­pom vroče, bla­go­dej­ne vode. Lahko si si pri­vo­ščil parno kopel ali se šel raz­mi­gat v telo­va­dni­co. Zunanji bazen se je pozi­mi spre­me­nil v ­drsa­lišče. Za name­ček je imelo ­kopališče še bar, okrep­če­val­ni­co, veli­ko tera­so za son­če­nje in celo dve majh­ni plaži s pra­vim pes­ kom. Sleherna ped kera­mi­ke, mede­­ni­ne in lesa se je kar ble­šča­la. Bilo je ... Res ...« Mamajiju je zmanj­ka­lo besed. V ­mislih se je znova pognal v kri­stal­no vodo in delal dol­ži­ne. Nešteto dol­žin. Mamaji se je spo­mi­njal. Oče pa ­sanjal. In ko sem tri leta po Raviju kot težko pri­ča­ko­van naj­ mlaj­ši član dru­ži­ne pri­ve­kal na svet, so mi dali ime Piscine Molitor Patel. 30


4. poglav­j e Naša pono­sna repu­bli­ka je bila stara sedem let, ko se je še za kan­ček raz­ši­ri­la. Natanko 1. novem­bra leta 1954 se je nam­reč Pondicherry prik­lju­čil Indiji. Odtlej so se pri­do­bi­ tve kar vrsti­le. Veliko neiz­ko­ri­šče­no zem­lji­šče v bota­nič­ nem vrtu so brez­plač­no ponu­di­li najem­ni­ku z naj­bolj izvir­no poslov­no zami­sli­jo in – glej ga, zlom­ka – Indija je do­bi­la nov žival­ski vrt, zasno­van in uprav­ljan v skla­du z naj­so­dob­nej­ši­mi, stro­kov­no ute­me­lje­ni­mi nače­li. Kot otro­ku se mi je zdel vrt ogro­men. Raztezal se je na nič­ ko­li­ko hek­ta­rih. Bil je tako neznan­ski, da ga je bilo treba razi­sko­va­ti z vla­kom. No, z leti se je neka­ko manj­šal, pa tudi vlak je ­postal vla­kec. Zdaj je tako drob­cen, da ga nosim s seboj v glavi. Predstavljajte si vroč, vla­žen kraj, ki žari v soncu in živih bar­vah. Kamorkoli se ozreš, pov­sod pisa­no cve­tje, pa dre­ve­sa, grmi­či in ovijal­ke. Tu so opun­­ ci­je, anemo­ne, kapo­kov­ci, pali­san­drov­ci, mangi, kru­hov­ci in še veli­ko dru­gih rast­lin, ki jim obi­sko­va­lec ne bi vedel 31


imena, če ne bi ob njih slo­ne­le lične tabli­ce. Ob pot­­kah sto­ji­jo klop­ce, na kate­rih udob­no zlek­nje­ni dre­ma­jo star­ci ali pa pose­da­jo mladi parč­ki. Fantje in dekle­ta se sra­mež­ lji­vo spogle­du­je­jo in zdr­zne­jo vsa­kič, ko se roki kot po nak­ljuč­ju dota­kne­ta. Nenadoma se zaveš, da te iz gozdi­ča viso­kih vit­kih debel tiho opa­zu­je­ta dve žira­fi. To pa še zda­leč ni zad­nje pre­sene­če­nje. Kot stre­la z jas­ne­ga ti raz­ pa­ra ušesa pravi histe­rič­ni napad tropa opic, ki ga pre­­gla­ si­jo šele pre­dir­lji­vi kriki nena­va­dnih pti­čev. Pri­deš do ­vrt­lji­vih vrat, nekam zamak­nje­no pla­čaš sim­bo­lič­no vstop­ ni­no, in že si notri. Zagledaš nizek zid. Zidek. Le kaj skri­va? Gotovo ne pri­ča­ku­ješ pli­tve ­kotanje, v kate­ri domu­ je­ta mogoč­na indij­ska noso­ro­ga. Dobiš pa prav to. Ko se obr­neš, se spogle­daš s slo­nom, tako ogro­mnim, da si ga prej zame­njal za steno. Kmalu ti ­postane jasno, da se v bliž­nji mlaki nama­ka­jo povo­dni konji. Strmiš. To je Zverji dol. Preden se je oče pre­se­lil v Pondicherry, je bil direk­tor veli­ke­ga hote­la v Madrasu. Neusahljivo zani­ma­nje za ­živali ga je nav­se­zad­nje pri­gna­lo tako daleč, da je skle­nil zame-­ n­ja­ti slu­žbo. Marsikdo bi pomi­slil, da je ­voditi hotel in žival­ski vrt podob­na reč in da bo pre­hod gla­dek. Narobe. Pravzaprav je žival­ski vrt ude­ja­nje­nje hote­lir­je­vih naj­straš­ nej­ših mor. Gostje ves čas tiči­jo v sobah, zah­te­va­jo ne le nasta­ni­tev, tem­več kar polni pen­zi­on in imajo neneh­no obi­sko­val­ce, ki so pogo­sto gla­sni in nedi­sci­pli­ni­ra­ni. Sobe je mogo­če poči­sti­ti samo ­takrat, kadar se gos­po­di zlju­bi pre­ma­kni­ti na tera­so. Potem je treba poča­ka­ti, da se nave­ 32


li­ča raz­gle­da in vrne noter; šele ­takrat lahko čistil­ke pome­ te­jo tudi tera­so. Poleg tega je čišče­nje zelo zah­tev­no, saj so neka­te­ri gos­tje pravi pujsi in jim je higi­ena malo mar. Da o pre­hra­ni ne govo­ri­mo. Vsakdo izmed izbirč­ne­žev ima dru­gač­no dieto, vsi se pri­to­žu­je­jo nad poča­snos­tjo postre­ žbe, nihče, ampak prav nihče, pa ne daje napit­ni­ne. Če smo iskre­ni, je med njimi tudi pre­cej spol­nih iztir­jen­cev. Eni so obu­pni zavr­te­ži, nag­nje­ni k obča­snim izbru­hom nebr­zda­ne poho­te, med­tem ko so drugi ­povsem odkri­ti spri­jen­ci; ne eni ne drugi se ne zme­ni­jo za opo­zo­ri­la vod­ stva, ampak se vsem na očeh pre­da­ja­jo raz­vra­tu in celo krvo­skrun­stvu. Poznate kake­ga hote­li­rja, ki bi si želel takih gos­tov? Za gospoda Santosha Patela, usta­no­vi­te­lja, last­ nika, direktorja, delodajalca 53 zapo­sle­nim in moje­ga oče­ ­ta hkra­ti, je bil ­pondicherryjski žival­ski vrt vir drob­nih zado­volj­stev in sil­nih gla­vo­bo­lov. Zame je bil raj na zem­lji. Na odra­šča­nje v Zverjem dolu imam samo naj­ču­do­vi­tej­še spo­mi­ne. Živel sem kot princ. Niti sino­vi maha­radž niso uži­va­li na tako pro­st­ra­nih in raz­koš­nih igri­ščih. Nobena pala­ča ni imela take­ga zve­ ri­n­ja­ka. Kot šola­rja me je name­sto budil­ke zbu­ja­lo krde­lo levov. Sicer niso bili točni kot švi­car­ske ure, zanes­lji­vo pa so sle­her­ni dan med polšesto in šesto zju­traj upri­zo­ri­li pravi tur­nir v rjo­ve­nju. Čas za zaj­trk je vse­lej ozna­ni­lo vpi­ tje vri­ska­čev, indij­skih škor­cev in molo­ških kaka­du­jev. Ko sem se odprav­ljal k pouku, me niso sprem­lja­li le dobro­ hot­ni pogle­di moje mame, ampak tudi svet­lo­okih vider, ple­ča­tih ­ameriških bizo­nov in oran­gu­ta­nov, ki so vse­vprek 33


zeha­li in se pre­te­go­va­li. Na poti v šolo sem moral skozi ­gozdič. Tekel sem in se ves čas ozi­ral nav­zgor, da se ne bi name pone­če­dil kak pav. Dosti var­ne­je je bilo ­hoditi pod dre­ve­si, kate­rih kroš­nje so daja­le zave­tje jatam trop­skih neto­pir­jev. Ti so te ute­gni­li napa­sti le s sim­fo­ni­jo neubra­ ne­ga cvi­le­ža in žlo­bu­dra­nja. Včasih sem ­postal pri tera­ri­ju in si ogle­dal žabe, ki so se vla­žno leske­ta­le; ene v svet­lo­ze­ le­nih, druge v ­rumenih in temno­mo­drih, tre­tje pa v rja­vih in ble­do­ze­le­nih odten­kih. Kdaj pa kdaj so mojo pozor­nost pri­te­gni­le ptice: veli­ki rožna­ti fla­min­gi, črni labo­di, kazu­ ar­ji, drob­ne sre­brn­ka­ste grli­ce, ble­ste­či škor­ci, rdeč­ka­sti aga­por­ni­si, zelen­ka­sti nan­da­ji ali oranž­a­ste skob­čev­ke. Sloni, tjul­nji, veli­ke mačke in med­ve­di so ob taki uri še dre­muc­ka­li, zato pa so bili bolj živah­ni pavi­ja­ni, maka­ki, man­ga­be, ­giboni, jele­njad, tapir­ji, lame, žira­fe in mungi. Preden sem odri­nil glav­na vrata, sem se vse­lej še ­enkrat ozrl in si znova vtis­nil v spo­min tisto vsa­kda­njo, pa ven­dar nepo­zab­no podo­bo: v pira­mi­do nagr­ma­de­ne želve, man­ dri­lov mav­rič­ni smr­ček, vzvi­še­no mol­če­čo žira­fo, tol­sti gobec zeva­jo­če­ga povod­ne­ga konja, makaa, ki si poma­ga s klju­nom, ko se vzpe­nja po ogra­ji, v ­pozdrav gla­sno tle­ska­ jo­če­ga čev­lje­klju­na in ­polteni, rahlo senil­ni izraz na kamel­ jem obra­zu. Zjutraj sem v teh pri­zo­rih uži­val bolj mimo­gre­de, ker se mi je mudilo v šolo. Šele popoldne, ko je bil pouk mimo, sem lahko v miru odkrival lepote druženja z ži­­ valmi. Kdor ne posku­si, ne more vede­ti, kako zabav­no je, ko ti slo­nji rilec lju­be­zni­vo pre­išče žepe, da bi našel kak 34


skrit ore­šek, ali ko ti oran­gu­tan brska po laseh in išče slast­ne klope, potem pa razoča­ra­no vzdi­hu­je, češ, kako izro­pa­na je tale tvoja shram­ba. Želim si, da bi znal ube­se­ di­ti popol­no ele­gan­co tjul­nje­ga zdrsa v vodo, opič­je­ga vih­ te­nja z veje na vejo in lev­je­ga obra­ča­nja glave. Vendar jezik ni dora­sel tej nalo­gi. Treba si je nari­sa­ti sliko v glavi. In ­začutiti. Najprimernejši čas za obisk žival­ske­ga vrta je ob sonč­ nem vzho­du ali zaho­du. Tedaj veči­na ­živali oživi, tako kot bi v div­ji­ni. Postanejo nemir­ne, zapu­sti­jo gne­zda in brlo­ge ter se odpra­vi­jo pit. Tedaj raz­ka­zu­je­jo svoja obla­či­la. Pojejo pesmi. Se postav­lja­jo druga pred drugo in izva­ja­jo obre­de. Tedaj sta pozor­no člo­ve­ško oko in naš­pi­če­no uho boga­to nagra­je­na. Nešteto ur sem pre­bil kot nema priča naj­ra­znovrst­nej­ših očar­lji­vih izra­zov živ­lje­nja, ki kra­si­jo naš pla­net. Njihova živopi­snost, gla­snost, nena­va­dnost in pre­fi­njenost oma­mi­jo vse čute. O žival­skih vrto­vih sem sli­šal sko­raj toli­ko nesmi­slov kot o Bogu in veri. Dobronamerni, ampak ­povsem neo­za­ veščeni ljud­je meni­jo, da so ­živali v div­ji­ni »sreč­ne«, ker so »svobo­dne«. Pri tem imajo nava­dno pred očmi kake­ga veli­ ke­ga, postav­ne­ga ple­nil­ca, naj­raj­ši leva ali gepar­da (red­ko­ kdo poje roman­tič­ne hval­ni­ce gnu­jem ali mrav­ljin­­čar­jem). Živo si pred­stav­lja­jo svojo naj­ljub­šo zver, kako po­haj­ku­je po širni sava­ni, da bi laže pre­ba­vi­la prav­kar po­žr­ti plen, ki se je malo ­prej dosto­jan­stve­no vdal v usodo. Ali kako dirja gor in dol, da bi ohra­ni­la gib­kost in vit­kost po pre­ti­ra­nem lenar­je­nju. Ali kako nežno in pono­sno skrbi za nara­ščaj. 35


Kar vidi­jo, kako vsa mačja dru­ži­na ­počiva v dre­ve­sni kroš­ nji, opa­zu­je večer­no zarjo in uživa v idili. Prepričani so, da je živ­lje­nje divje ­živali pre­pro­sto, ple­me­ni­to in pol­no­kr­v­no, ­dokler je ne uja­me­jo zlob­ni ljud­je. Ti jo zapre­jo v tesno celi­co in »sreče« je konec. Odtlej neu­stav­lji­vo hre­pe­ni po »svobo­di« in skuša za vsako ceno uiti. Predolgo trp­lje­nje v ujetništvu ji zlomi duha. Od nje os­­ta­ne le še senca. Tako misli­jo neka­te­ri. Motijo se. Življenje v div­ji­ni zaznamuje­ta večno nasi­lje in po­manj­ ka­nje. V narav­nem oko­lju hierar­hi­ja ne pozna usmi­lje­nja, nevar­no­sti je vse­lej več kot hrane, neneh­no je treba ­braniti ozem­lje in odga­nja­ti zaje­dav­ce. Cena pro­stosti ­spre­meni pomen ­besede »svobo­da«. Dejansko divje ­živali niso svobo­dne ne v času ne v pro­sto­ru, kaj šele v med­se­boj­nih odno­sih. Teoretično bi lahko kate­ra izmed njih pre­pro­sto vsta­la in šla po svoje ter se požvi­žga­la na vse dru­žbene norme, ki velja­jo za njeno vrsto. Praktično pa je ­možnost, da se kaj take­ga res zgodi, nična. Manjša je celo od ver­jet­ no­sti, da bi se pov­pre­čen pri­pa­dnik naše vrste, na pri­mer pro­da­ja­lec obu­tve, neke­ga dne odlo­čil pre­tr­ga­ti vse vezi z dru­ži­no, s pri­ja­te­lji in dru­žbo ter odko­ra­kal v nezna­no, s seboj pa bi vzel le tisto, kar ima na sebi. Če si člo­vek, naj­dr­znej­ši in naj­bi­strej­ši med živi­mi bitji, ne želi bega­ti ­naokrog brez sle­her­ne­ga občut­ka pri­ pa­dno­sti, zakaj bi to poče­le ­živali, ki so po zna­ča­ju nepri­ mer­no bolj sta­ro­ko­pit­ne? Tako je, sta­ro­ko­pit­ne so, da ne rečem kar nazad­nja­ške. Že naj­drob­nej­ša spre­mem­ba jih 36


lahko vzne­mi­ri. Vse mora pote­ka­ti po usta­lje­nem redu. Dan na dan, mesec za mese­cem. Presenečenja so skraj­no neza­že­le­na. Najočitnejši dokaz je nji­hov odnos do pro­ sto­ra. Žival se gib­lje po svo­jem ozem­lju – naj bo to v žival­ skem vrtu ali v div­ji­ni – smi­sel­no kot ­figure po šahov­ni­ci. Premiki kuščar­ja, jele­na ali med­ve­da niso nič bolj nak­ ljuč­ni, niti malo »svo­bo­dnej­ši« od pre­mi­kov črne­ga ali bele­ga lesene­ga konji­ča. Eni in drugi pri­ča­jo o točno dolo­ če­nem vzor­cu in name­nu. V nara­vi se ­živali vedno drži­jo istih poti, in to iz istih neogib­nih raz­lo­gov. V žival­skem vrtu je enako. Če se kate­ra ne pri­ka­že natan­ko tam kot vse­lej in tedaj kot vse­lej, je nekaj naro­be. Pogosto gre za odziv na malen­kost­no spre­mem­bo v oko­lju. Navidez neus­ traš­no zver lahko obu­p­no moti cev za ­zalivanje, ki jo je v kotu poza­bil vzdrže­­va­lec. Ali pa luži­ca, ki je osta­la po nali­vu. Ali senca, ki jo meče ­lestev. Ni pa nujno. Zadeva ute­gne biti tudi resnej­ša. V naj­slab­šem pri­me­ru gre celo za tisto, česar se direk­tor­ji žival­skih vrtov boji­jo kot hudič križa: za sim­ptom; za zna­me­nje pri­ha­ja­jo­čih težav; za ­signal, da je treba pre­br­ska­ti ­gnojišče, navz­kri­žno zasli­ša­ti pazni­ke in skli­ca­ti vete­ri­na­rje. Samo zato, ker štork­lja ne stoji tam kot pona­va­di ... Naj se za tre­nu­tek vrnem h ključ­ni plati vpra­ša­nja. Recimo, da pri­ko­ra­kaš do tuje hiše, raz­bi­ješ vho­dna vrata, naže­neš nič hude­ga slu­te­če sta­no­val­ce na cesto in pri tem vpi­ješ: »Pojdite! Zdaj ste svobo­dni! Svobodni kot ptice! Šššš!« Res misli­te, da bi vri­skali in ­plesali od vese­lja? Kje pa. Ptice niso svobo­dne. Zaripli od besa bi vam zabru­ 37


si­li: »S kakš­no pra­vi­co nas meče­te ven? To je naš dom. Tu živi­mo že leta in leta. Poklicali bomo poli­ci­jo, ti bara­ba.« Mar ne pravi pre­go­vor »ljubo doma, kdor ga ima«? Živali bi s tem še kako sogla­ša­le. Na svoj živ­ljenj­ski pro­ stor so izje­mno ­navezane. Samo doma­če ozem­lje jim nam­ reč omo­go­ča izpol­ni­tev temelj­nih pogo­jev za pre­ži­ve­tje v div­ji­ni: izogi­ba­nje sov­ra­žni­kom in ­dostop do hrane in vode. Če je fizič­no ome­jen pro­stor v žival­skem vrtu – naj bo to kle­t­ka, jama, z jar­kom obdan oto­ček, tamar, ptič­ ni­ca, ­terarij ali akva­rij – ure­jen po zdra­vih strokov­nih meri­lih, se od narav­ne­ga oko­lja razli­ku­je le po sora­zmer­ni majh­no­sti in po nepo­sre­dni bli­ži­ni člo­ve­ške­ga ozem­lja. Sora­z­merni, pra­vim, ker so ta biva­li­šča manj­ša od prvin­ skih z raz­lo­gom. V div­ji­ni ­živali ne obv­la­du­je­jo veli­kih povr­šin, ker bi jim tako pri­ja­lo, tem­več iz nuje. V žival­ skem vrtu pa po­skr­bi­mo za pre­bi­val­ce tako, kot smo poskr­be­li zase, ko smo si zgra­di­li hiše: zno­si­mo na kup, kar je v nara­vi raz­tre­se­no daleč ­naokrog. Tudi člo­vek je nekoč pre­ma­go­val raz­da­lje iz nuje. Votlina je bila tu, reka tam, jago­di­čev­je kilo­me­ter v eno, ­lovišče kilo­me­ter v drugo smer, opa­zo­val­ni­ca še malo dlje ... Danes voda teče iz pip, ­umijemo se tam, kjer bomo spali, in ­pojémo tam, kjer smo sku­ha­li. Živ­ljenjski pro­stor zava­rujemo z zidom, ­pokrijemo s stre­ho, čisti­mo in ogre­va­mo. Hiša je str­nje­no ozem­lje, kjer je mo­go­če v miru zado­vo­lje­va­ti vse osnov­ne potre­be. Enako udob­je in var­nost zago­tav­lja živa­lim primer­no ­biva­lišče v žival­skem vrtu, kjer poči­va­jo, jedo, pije­jo, se umi­va­jo in pari­jo ter imajo pre­gled nad doga­ja­njem (le 38


ognji­šča ne potre­bu­je­jo). Ko ugo­to­vi­jo, da jim ni treba na lov, ker hrana vsak dan sama pride k njim, si pro­stor pri­ svo­ji­jo, prav tako, kot bi si onega v nara­vi. Raziščejo ga in ozna­či­jo, kot jim ­veleva nagon. Poškro­pi­jo voga­le s sečem, deni­mo, kajti ogra­ja je pač člo­ve­ška domi­sli­ca. Ko je vse­ lit­ve­ni obred kon­čan, se žival ne ­počuti več kot pod­na­je­ mnik, kaj šele kot jet­nik. Nasprotno, ima se za posest­ni­ka in se tako tudi vede. Če na njeno ozem­lje vdre­jo vsi­ljiv­ci, ga bo zagri­ze­no bra­ni­la. Zanjo ni žival­ski vrt ne bolj­ša ne slab­ša ­možnost od div­ji­ne. Dokler lahko v dolo­če­nem oko­lju, narav­nem ali umet­nem, brez težav ­preživi, ga bo pre­pro­sto spre­je­ma­la kot nekaj samo­umev­ne­ga. Ne bo tuh­ta­la, ali bi ji bilo drug­je bolje, kot se ­leopard ne spra­ šu­je, kak­šen bi bil brez peg. Ljudje lahko celo domne­ va­mo, da bi žival, če bi se mogla odlo­ča­ti razum­sko, pro­ sto­volj­no izbra­la žival­ski vrt. V njem je nam­reč varna pred sov­ra­žni­ki in vedno sita, med­tem ko je v nara­vi prav nasprot­no. Premislite: bi bili raje zapr­ti v raz­koš­nem hote­lu, kjer sta vam ves čas na voljo sobna stre­žba in zdrav­ni­ška oskr­ba, ali brez­do­mni in pre­pu­šče­ni ulici? Ven­ dar ­živali niso spo­sob­ne tako raci­onal­ne pre­so­je. Ko so postav­lje­ne pred dej­stvo, se znaj­d e­jo v okvi­ru danih možno­sti. Dober žival­ski vrt odli­ku­je­jo skrb­no ­načr­tovana sovpa­ da­nja. Meja oseb­ne­ga pro­sto­ra, ki jo žival zazna­mu­je s sečem ali kakim dru­gim izloč­kom in nam tako spo­ro­ča, naj ne hodi­mo bliže, se mora dosle­dno uje­ma­ti z ogra­jo, s kate­ro mi ­živali spo­ro­ča­mo, naj ne hodi dlje. Ko dose­že­mo 39


tak diplo­mat­ski kon­senz, smo vsi zado­volj­ni in lahko drugi druge spro­šče­no opa­zujemo. Knjige so polne res­nič­nih zgodb o živa­lih, ki bi lahko pobe­gni­le, a niso, ali pa so, a so se vrni­le. Znan je pri­mer šim­pan­za, ki so ga poza­bi­li zakle­ni­ti. Ko se je klet­ka nena­ do­ma odpr­la, je zače­la opica panič­no vre­šča­ti in lopu­ta­ti z vrati, kar je poče­la, vse ­dokler ni neki obi­sko­va­lec pokli­cal pazni­ka, ki je pri­hi­tel s klju­či. V nekem evrop­skem žival­ skem vrtu je čreda srn odko­ra­ka­la skozi luk­njo v ogra­di. Zunaj se je ustra­ši­la mno­ži­ce ljudi, in jo ucvr­la v bliž­nji gozd, kjer je že pre­bi­va­la divja ­srnjad. Čeprav je bilo hrane ­dovolj za vse, so se begun­ke urno vrni­le v ogra­do. Še zani­ mi­vej­ša je tista o vzdr­že­val­cu, ki je nav­se­zgo­daj zju­traj hodil po žival­skem vrtu s pol­nim naroč­jem ­lesenih ste­brič­ kov, ko se je nena­do­ma iz megle pri­ka­zal med­ved in jo mah­nil narav­nost proti njemu. Možakar je v smrt­ni grozi izpu­stil tovor in ste­kel, kar so ga nesle noge. Pazniki so nemudo­ma zače­li iska­ti pobe­glo zve­ri­no, našli pa so jo kar v njeni jami. Kot je sple­za­la ven, tako je zle­zla spet noter – po podr­tem dre­ve­su. Očitno je med­ve­da trušč, ki so ga pov­zro­či­li odvr­že­ni ste­brič­ki, tako pre­stra­šil, da jo je podu­ r­­hal nazaj na varno. Vztrajal pa ne bom. Ni namen moje­ga pisa­nja zago­var­ ja­ti žival­ske vrto­ve. Zaradi mene lahko vse do zad­nje­ga poza­pre­mo (in upamo, da bo div­jad znala pre­ži­ve­ti na red­ kih pre­osta­lih zapla­tah neokr­nje­ne nara­ve). Vem, da so žival­ski vrto­vi pri sodob­nem člo­ve­ku padli v ­nemilost, neka­ko tako kot vera. Zakaj? Zaradi utvar o svobo­di. 40


Pondicherryjskega žival­ske­ga vrta ni več. Jame so zasu­li, klet­ke raz­sta­vi­li. Zdaj ga obi­sku­jem le še v ­mislih.

41


5. poglav­j e Zgodbe o mojem imenu še ni konec. Če si, kaj vem, Bob, te nihče ne spra­šu­je: »Hej, kako pa se to izgo­vo­ri?« Biti Piscine Molitor Patel pa je ­povsem druga pesem. Nekateri so misli­li, da mi je ime »P. Singh« in da sem sikh. Potem so se čudi­li, da ne nosim tur­ba­na. V štu­dent­skih časih sem s pri­ja­te­lji ­obiskal Montreal. Nekega veče­ra nam je zadi­ša­la pica, pa sem pokli­cal dosta­vo. Ker sem imel vrh glave fran­co­sko govo­re­čih Kanad­čanov, ki jih je mno­žič­no zvi­jal smeh ob mojem imenu, sem člo­ve­ku na drugi ­strani slu­šal­ke na vpra­ša­nje, »Kako vam je ime«, odvr­nil: »Že kako.« Čez pol ure je razna­ša­lec pri­ne­sel dve pici za »Jacquesa Agoja«. Vsekakor je res, da nas lahko tisti, s kate­ri­mi se sre­ čujemo, spre­me­ni­jo; zgodi se, da te živ­lje­nje pri­pra­vi do tega, da posta­neš drug člo­vek in celo zame­njaš ime. Simonu, na pri­mer, pra­vi­mo Peter, Matej je tudi Levi, 42


Natanijel pa Bartolomej. Juda, ampak ne Iškari­jot, se je pre­ime­no­val v Tadeja, kot se je Simeon v Nigra in Savel v Pavla. Svojega rim­ske­ga voja­ka sem spo­znal neke­ga jutra na ­šol­skem dvo­ri­šču. Imel sem dva­najst let. Ko me je zagle­ dal, je skozi nje­gov sicer puhli um šinil pre­blisk geni­al­ne zlobe. Dvignil je roko, s ­prstom poka­zal name in krik­nil: »Glejte, Pisoar Patel!« V tre­nut­ku je vse ­dvorišče pla­ni­lo v gla­sen kro­hot, ki je potih­nil šele, ko so nas ­poklicali v učil­ni­ce. Vstopil sem zad­nji, s trno­vo krono na glavi. Vsi vemo, kako kruti so otro­ci. Nič koli­ko­krat mi je veter pri­ne­sel na ušesa z niči­mer izzva­ne ­besede: »Kje je Pisoar? Joj, me tišči.« Ali pa: »Kaj men­caš? Saj je tamle Pisoar.« Ali kaj podob­ne­ga. Navadno sem otr­pnil ali pa sem se pre­tvar­jal, da jih ne sli­šim. Zvok besed se je pora­ zgu­bil, bole­či­na pa je osta­la, rezka kot vonj po izhla­pe­lem urinu. Vrstnikom so sle­di­li tudi odra­sli, pa ­čeprav neho­te, in kmalu sem bil za vso šolo »Pisoar«. Kriva je bila vro­či­na. Ko se je dan pre­ve­sil v popol­dan, se je pouk zem­lje­pi­sa, v jutra­njih urah str­njen kot oaza, vle­kel kot kara­va­na čez pušča­vo; pouk zgo­do­vi­ne, dopol­dne živa­hen in napet, je ­postal pust in pra­šen; pouk mate­ma­ti­ke je izgu­bil vso ­jasnost in ostri­no. Učite­ljev se je lote­va­la utru­jenost. Bri­ sali so si potna čela in ­temena z žepni­mi robč­ki ter drug za dru­gim pozab­lja­li na sveži bazen­ski pri­zvok moje­ga imena. Ne da bi se zave­da­li, so ga popa­či­li v zmer­ljiv­ko. Sprva je 43


bila spre­mem­ba komaj zaznav­na, ampak jaz sem jo sli­šal. Zdelo se mi je, da so nji­ho­vi jezi­ki koči­ja­ži, ki sku­ša­jo brz­ da­ti divje konje. Prvi zlog – »Pi« – so še neka­ko zmo­gli, nato pa jih je pre­ma­ga­la vro­či­na. Ko je bilo treba izgo­ voriti krot­ki »sin«, so izgu­bi­li nad­zor nad pobe­sne­li­mi žreb­ci, ki so naj­prej odga­lo­pi­ra­li na rob pre­pa­da (»soin«), že nasled­njič pa s peno na gob­cih zdir­ja­li narav­nost v »soar«. Če sem dvig­nil roko, da bi odgo­vo­ril na vpra­ša­nje, me je dole­tel sta­vek: »No, povej, Pisoar.« Pogosto se uči­ te­lju sploh ni posve­ti­lo, da me je pre­ime­no­val. Naveličano me je gle­dal in čakal, da pri­dem na dan z odgo­vo­rom. Včasih so bili celo sošol­ci pre­več ­zdelani, da bi se odzva­li in zače­li reža­ti. Samo mene je žaljiv­ka vsa­kič znova zaske­ le­la. Zadnje leto na Osnovni šoli sv. Jožefa sem se poču­til kot pre­ga­nja­ni pre­rok Mohamed v Meki, mir z njim. In kot je on sno­val beg v Medino, zna­me­ni­to hed­žro, s kate­ro se zače­nja musli­man­sko šte­tje let, tako sem jaz ­načrtoval zače­tek nove dobe na novi šoli. Vpisali so me v Malo ­semenišče, naj­bolj­šo zaseb­no gim­na­zi­jo v mestu, ki jo je že obi­skoval Ravi. Kot veči­na mlaj­ših bra­tov sem bil obso­jen na živo­tar­je­nje v senci pri­ ljub­lje­ne­ga sta­rej­še­ga izvir­ni­ka. Ravi je bil nam­reč vrhun­ ski šport­nik, ­kapetan šol­ske­ga moš­tva v kri­ke­tu, ki ni imelo ena­ko­vre­dne­ga tekme­ca v vsem Pondicherryju, ble­ stel pa je tudi v bej­zbo­lu. Junak, skrat­ka. Moji pla­val­ni napo­ri niso nare­di­li vtisa na niko­gar. Zdi se, da so ljud­je, ki živi­jo ob morju, po nara­vi neza­up­lji­vi do pla­val­cev, tako 44


kot pre­bi­val­ci hri­bov­skih vasi sumni­ča­vo opa­zu­je­jo pla­ nin­ce. Vendar cap­lja­nje po bra­to­vih sto­pi­njah ni bilo del moje­ga načr­ta, ­čeprav bi bil celo to pre­mik na bolje. Jasno, da bi bil raje »Ravijev brat« kot »Pisoar«. Ampak hotel sem več. Zamisel sem ure­sni­čil kar prvi dan nove­ga šol­ske­ga leta, in to pri prvi uri. Okoli mene je sede­lo več znan­cev s Sv. Jožefa. Pouk se je začel s tra­di­ci­onal­nim obre­dom pred­stav­lja­nja. Vsak novo­pe­če­ni dijak je moral vsta­ti ter jasno in gla­sno pove­da­ti svoje ime. »Ganapathy Kumar,« je rekel Ganapathy Kumar. »Vipin Nath,« je rekel Vipin Nath. »Shamshool Hudha,« je rekel Shamshool Hudha. »Peter Dharmaraj,« je rekel Peter Dharmaraj. Učitelj je vsako ime obk­lju­kal na svo­jem sezna­mu in name­nil novin­cu kra­tek, oce­nju­joč ­pogled. Bil sem groz­ lji­vo živ­čen. »Ajith Giadson,« je rekel Ajith Giadson, štiri klopi stran ... »Sampath Saroja,« je rekel Sampath Saroja, tri klopi stran ... »Stanley Kumar,« je rekel Stanley Kumar, dve klopi stran ... »Sylvester Naveen,« je rekel Sylvester Naveen v sosed­ nji klopi. Prišel sem na vrsto. Napočil je tre­nu­tek odlo­či­tve. Medina, pri­ha­jam. Vstal sem, pla­nil k tabli in pogra­bil koš­ček krede. Še 45


pre­den je uči­telj ute­gnil odpre­ti usta, sem rekel in hkra­ti napi­sal:

IME MI JE ­ PISCINE ­MOLITOR PATEL, ­ PRAVIJO PA MI Nato sem dva­krat pod­čr­tal prvi črki imena:

PI PATEL In za name­ček dodal:

II = 3,14 Narisal sem velik krog in ga odloč­no pre­po­lo­vil s črto, da bi spo­mnil pozab­ljiv­ce na osno­ve geome­tri­je. Zavladala je tiši­na. Učitelj je str­mel v tablo. Jaz sem zadr­že­val dih. Nato je dejal: »Zelo dobro, Pi. Sedi. Drugič pa ne zapu­ščaj klopi brez dovo­lje­nja.« »Ne bom, gos­pod.« Naredil je novo klju­ki­co in se zazrl v moje­ga sose­da. »Mansoor Ahamad,« je rekel Mansoor Ahamad. Bil sem rešen. »Gautham Selvaraj,« je rekel Gautham Selvaraj. Lahko sem zadi­hal. »Arun Annaji,« je rekel Arun Annaji. Nov zače­tek. 46


Pri vsa­kem nasled­njem uči­te­lju sem pred­sta­vo pono­vil. Ponavljanje je nam­reč enako pomemb­no pri ­dresuri ­živali in ljudi. Vsakič sem med enim in dru­gim sošol­cem nevpa­ d­­lji­ve­ga imena sko­čil k tabli ter z ušesa ­para­jočim škri­pa­ njem krede ­vrezoval raz­re­du v spo­min ključ­ne podrob­no­sti svo­je­ga ponovnega roj­stva. Četrtič ali petič so fan­tje v zboru zape­li z menoj. Hkrati smo zaje­li sapo, nato pa je sle­dil cre­scen­do, ki je v tre­nut­ku, ko sem pod­čr­tal ključ­ni dve črki, dose­gel tak ubran, vzne­sen ­vrhunec, da bi se vsa­ ke­mu zbo­ro­vod­ji milo sto­ri­lo. Tisti naj­bolj vneti so šepe­ ta­je doda­li še: »­Tri. Cele. Štiri­najst.« Koncert sem skle­nil s srdi­tim ­rezanjem kroga, ob kate­rem so košč­ki krede frča­li po učil­ni­ci. Kadarkoli sem tis­te­ga dne dvig­nil roko, kar sem sto­ril ob sle­her­ni pri­lo­žno­sti, so mi uči­te­lji dovo­li­li ­govoriti z vno­vič­no omem­bo zloga, ki je bil prava glas­ba za moja ušesa. In sošol­ci so jih posne­ma­li. S pek­lenšč­ki s Sv. Jožefa vred. Ime se je pri­je­lo. Še več; kaj kmalu se je pobič po imenu Omprakash okli­cal za Omego, nekdo drug se je začel pred­stav­lja­ti kot Ipsilon, dobi­li pa smo tudi Gamo, Lambdo in Delto. Smo pač narod nade­bu­dnih pamet­nja­ ko­vi­čev. Ampak prvi in naj­tr­dov­rat­nej­ši Grk na Malem semenišču sem bil in ostal jaz. Celo brat, kapetan kriket­ skega moštva, ta šolski bog, mi je dal svoj blagoslov. Ne­­ kega dne me je odvle­kel za vogal. »Baje imaš nov vzde­vek,« je rekel. Molčal sem. Ni se imelo smi­sla izmi­ka­ti. Bom že pre­ ne­sel še eno por­ci­jo zba­da­nja. 47


»Nisem vedel, da imaš tako rad koko­ši.« Ozrl sem se ­naokrog. Nihče ga ne sme sli­ša­ti, še zla­sti ne kate­ri izmed nje­go­vih pod­re­pni­kov. »O čem govo­riš, Ravi?« sem š­ epnil. »Ne skrbi, bra­tec, nič nimam proti. Vse je bolje kot ,Pisoar’. Celo ,Pi, pi, pi ...’« Ko je odha­jal, se je obr­nil in z nasme­škom dejal: »Se mi zdi, da malce ­zardiš.« Pa ven­dar je držal jezik za zobmi. In tako sem našel zatočišče v grški črki, ki kot ­nalašč spo­mi­nja na koli­bo z valovi­to plo­če­vi­na­sto stre­ho, v neopri­jem­lji­vem, ab­strakt­nem šte­vi­lu, ki naj bi znan­stve­ ni­kom poma­ga­lo raz­voz­la­ti skriv­no­sti ­vesolja.

48


Slovenska prodajna uspešnica dobitnika nagrade Man booker 2002

ROMAN Pijevo življenje je pripoved o dečku, sinu last­ nika živalskega vrta, ki ve vse o živalih in je obenem iskren pripadnik treh različnih vero­ izpovedi. Ko s starši potuje v Kanado, doživi brodolom in se znajde v reševalnem čolnu sam – z velikim bengalskim tigrom. Začne se dolga, naporna in slikovita robinzonada, v ka­ tero mora deček vpreči vse svoje znanje in iz­ najdljivost ... Avtor je za knjigo leta 2002 prejel prestižno Bookerjevo nagrado za najboljši roman v an­ gleškem jeziku.

»Roman Yanna Martela je pisanje, od katerega lahko postanete odvisni. Protistrupa na srečo še niso iznašli.«

PIJEVO ZˇIVLJENJE

15,95 €

Ana Ugrinović (Polet, 2004)

Yann Martel

Yann Martel PIJEVO ŽIVLJENJE

Yann Martel se je rodil leta 1963 v Španiji in potem videl dosti sveta: od Aljaske do Kostarike, od Francije in Mehike do Irana in Indije. Zdaj živi v Kanadi. Po študiju filozofije je opravljal priložnostna fizična dela, od sedemindvajsetega leta pa se preživlja s pisanjem in se ob tem posveča še jogi in prostovoljni negi neozdravljivih bolnikov.

PIJEVO ZIVLJENJE oprema_32.5 mm.indd 1

9/7/11 8:24:39 AM


Pijevo življenje - žepnica