Issuu on Google+


1

Na Tolminskem, v kraju, kjer se godi ta povest, stojita dve gori. Pravzaprav jih je več – tu ena, tam druga – a le dve sta za nas važni. V dolini, ob potoku, pa leži vas, ki se imenuje Kopačnica. Ako prideš do nje in pogledaš proti severu, stojita gori prav pred teboj. Tista na desni, ki je podobna veliki, zeleni mizi, se imenuje Osojnica. Druga, ki stoji na levi, pa je Golica. Ta je zelo gola, kar pove že ime, skalovita, nižja od njene sosede in zelo strma. Od jutra do večera jo obseva sonce. Osojnica pa je v senci. Od tod tudi njeno ime. Med gorama leži ozka, divja grapa, a na dnu grape žubori potok. Tam stoji mlin, ki vse leto počiva. Melje le spomladi in jeseni, ko je dovolj vode. Na sedlu med gorama pa se na položnem pobočju razteza gozd. Ta kraj je teman in odljuden, ljudje ga imenujejo Črni breg. Skozi gozd vodi pot v sosednje vasi in v trg. Ta pa leži daleč za drugo goro. Pod Osojnico je položen obronek. Na njem se raztezajo njive in sadovnjaki, sredi njih leži vas Borovnica. Majhna je, šteje le kakih petnajst hiš, kmetij in bajt. Ob času, ko se ta povest godi, pred prvo svetovno vojno, še niso imeli šole. Otroci so se pisanja in branja učili doma, ali pa so ostali telebani. Izmed hiš v Borovnici si zapomnimo samo eno – Košanovo. Zakaj, boste uganili pozneje. Ta stoji ob klancu, prav na koncu vasi. Na zunaj je zelo imenitna, moder pas ima okoli oken. 7


Na pobočju Golice ni nobene vasi. Kje pa bi stala, ko je taka strmina? Le visoko pod vrhom visita dve kmetiji. Tista na desni, na griču, z veliko, temno hišo, je Čemažarjeva. A ona na levi, v strmini, manjša in pobeljena, je Smrekarjeva. Sosedi sta si, vendar sta precej oddaljeni druga od druge. Vmes je grapa. Kaj pa koča, ki čepi v največji strmini? Potrpite, saj je nisem pozabil! Ta je Grivarjeva. Prihra­ nil sem jo za nazadnje, ker je najvažnejša. V nji se godi naša povest. In vendar je tako borna in neznatna. Čisto majhna je, lesena, s slamnato streho. Le veža je zidana in velika peč, ki nima dimnika. Dim se skozi vežna vrata vali na prosto. Verjemite, tako majhne koče ni v vsej okolici. A tudi od nikoder ni tako lepega razgleda kot od nje. Vidi se na Osojnico, na Borovnico, tja do fare in daleč v dolino. V tej koči so bili doma trije otroci – Tinče, Mretka in Blaže. Imeli so očeta, ki se je imenoval Jernej, in mater, ki so jo klicali za Micko. Jernej je podedoval kočo po svojem očetu, starem Grivarju. Micka pa je bila doma iz Kopačnice. Zemlje nista imela. Sadovnjak, ki se je raztezal okoli koče, ni bil vreden tega imena. Jabolko, ki se je odtrgalo, se je skotalilo v dolino, nihče več ga ni videl. V dveh oddaljenih lazih sta pridelala nekaj fižola in krompirja. Vsak dan sta morala na delo, da sta se preživela. Micka je hodila h kmetom na dnino, Jernej pa je bil drvar. S sekiro in žago je hodil v gozdove, včasih zelo daleč. Otroci so pogosto sami ostajali doma. Pasli so edino kozo. Kadar se je zvečer vrnila mati, so vpili in odpirali lačna usta. 8


Rasli so kot kopriva za plotom. Tinče je bil suh kot trlica, tudi glava mu je bila drobna. Bilo ga je komaj za ščinkavca. Imel je velike temne oči, od glave pa mu je štrlel grm črnih, razkuštranih las. Ako bi ga kdo srečal na samoti, bi se ga ustrašil. Tekel je kot zajec, kričal kakor sraka in si vsega izmislil. Nosil je že hlače, a je skozi pretrge kazal gola kolena. Mretka je bila precej različna od svojega bratca. Tiha, ponižna deklica. Suhcena ni bila, rajši malo zavaljena, plave lase je nosila povezane v dve trdi kitici. Kadar se ni igrala s punčko, je mirno sedela na petah. S prekrižanimi rokami v naročju je strmela nekam v daljavo. Bogve na kaj je mislila. Morda na jagode, ki so zorele visoko v bregu. Tja si ni upala, ker se je bala modrasov. Kaj pa Blaže? Četudi je bil deček, je bil podoben bolj Mretki kot Tinčetu, ker je še vedno nosil krilce. Pa tudi zato, ker je imel čop las s trakom povezan na glavi. To je bilo smešno, a je sam tako hotel. Rad je imel živali. Ves dan je tekal za kozo, ki se je pasla v bregu. Bil je vesel in zgovoren deček. A gorjé, ako ga je kdo razjezil in užalil, mu zlepa ni odpustil. Našobil se je jezno in gledal kot huda ura. Ali pa je s pestmi napadel žaljivca, četudi je bil majhen kot brglez. Okoli koče se je vse dni razlegal krik in smeh, včasih tudi jok. A večkrat smeh kot jok.

9


2

Tinčetu je bilo šest let, Mretki pa pet, a Blažetu tri, ko jim je nenadoma umrla mati. Bil je grd, deževen dan, ko so jo pogrebci odnesli po strmem bregu. Otroci pa so ostali doma, bili so vsi preplašeni in molčeči. Ta dan jih je varovala stara Čemažarica. Blaže se je ves čas držal jezno. Sesal je palec, hudo gledal, a ni rekel nobene. Ko se je oče proti večeru vrnil od pogreba, je začel deček vpiti in vekati. »Mati!« je kričal. »Mati! Kje je mati?« Oče ga je vzel v naročje, ga nosil po izbi in ga poskušal utolažiti. Blaže se ni dal pomiriti. Najprej mu rečejo, da je mati zaspala. Potem jo zabijejo v krsto in odnesejo. Ničesar ni razumel. Ne, ne bodo ga imeli za norca. On hoče mater, pa mir besedi! Debele solze so mu tekle po licih, v prsih mu je hlipalo. »Mati!« je klical. »Mati! Mati!« »Bodi tiho!« mu je rekel oče in ga ujčkal. »Saj dobiš drugo mater. Drugo mater dobiš.« »Ne drugo … Nočem … Mati!« Nazadnje je planila v jok še Mretka, ki je ves dan stežka zadrževala solze. Tinče pa je odšel iz izbe in se skril za kozjak. Ni maral jokati, a vpričo drugih se le ni mogel premagati. Blaže se je pomiril šele, ko je zaspal v očetovem naročju … 10


Otroci so si dobro zapomnili, da jim je oče obljubil novo mater. Posebno Tinče in Mretka. Saj sta jo tudi težko pričakovala. Zdaj jim je oče kuhal in jih spravljal spat. To delo mu ni šlo posebno gladko izpod rok. Tudi je bilo videti, da bi že rad šel za zaslužkom. Gotovo tudi on čaka nove matere. Kakšna neki bo? Tinčeta, ki je bil zvedav deček, je najhuje mučila radovednost. Nekega dne se ni mogel več premagati. »Kdaj pride nova mati?« je vprašal očeta. Oče ga je neprijazno pogledal. »Boš že videl,« mu je odgovoril nejevoljno. »Ne bodi tako siten!« Tinče se je od zadrege in sramu spačil v usta. Na, zdaj pa imaš! Nekega dne je res prišla. Sicer to ni bila nikaka mati. Oče je bil Blažetu obljubil mater, da bi ga potolažil. Klicali so jo za teto. Pa jim niti prava teta ni bila. Tona ji je bilo ime, doma pa je bila iz Kopačnice. Bila je daljna sorodnica rajne matere. Dotlej je še nikoli niso videli. Tudi niso v koči nikoli govorili o nji. Vsi trije: Tinče, Mretka in Blaže – so stali pred pragom, ko je z očetom prihajala po bregu. Oče je nosil njene stvari v košu, Tona pa je vlekla veliko culo na roki. Otroci se je niso mogli nagledati. Kakšna je? Zdaj se jim je bolj in bolj približevala. Bali so se, da bo košata in stroga kot stara Čemažarica. Pa nič tega. Bila je majhna, drobne postave in precej stara, starejša kot oče. Široko nabrano krilo ji je opletalo 11


po petah. Pod brado je imela zavezano veliko črno ruto. V nji se ji je skoraj izgubljal okrogel droben obraz, ki je bil poln gubic. Sive oči so ji toplo, dobrotljivo gledale izpod čela. Vzbujala jim je zaupanje. Da bi le tako tuja ne bila. Ba­ li se je niso, pač pa so se sramovali pred njo. »Moj bog, kakšna strmina!« je rekla, ko je dospela. Sedla je na tnalo in si oddihavala. S toplim nasmehom je opazovala otroke, drugega za drugim. Oče ji je povedal njihova imena. Potem je segla v veliko culo, vzela iz nje pogače in dala vsakemu kos. »Nate!« Otroci niso takoj vzeli, pogledali so očeta. »Le vzemite, ko vam daje!« je rekel oče. »Pa lepo se za­ hvalite! Kako boste rekli?« Vzeli so in se zahvalili. Pogača je bila dobra, da si boljše ni bilo želeti. Teknila jim je. Še vedno so radovedno gledali teto. Toda stali so daleč od nje. Niso se ji upali približati. »Bojijo se me,« je rekla Tona očetu. »To je prvi dan. Se bodo že privadili. Boš videla, še predomači bodo.« In tako je Tona ostala pri koči. Že koj prvi dan je vsako stvar znala vzeti v roke. Oče pa je zopet odšel po delu. Tona je bila vdova. Mož ji je bil umrl pred leti, potem so ji prodali tudi hišo. Ostala je sama na svetu, brez last­ ne strehe. Le s težavo se je preživljala iz dneva v dan. Ko jo je Jernej poprosil, naj mu pride za gospodinjo, je bila takoj zadovoljna. Obljubil ji je, da je do smrti ne bo podil izpod strehe. Zmeraj jo je skrbelo, kaj bo z njo na 12


starost. Nikomur bi ne bila rada napoti. Zdaj bo preskrb­ ljena. Bila je pridnih rok in dobrega srca. Povsod so jo imeli radi. Vedela je, da se tudi Jernej ne bo imel kaj pritoževati. Skrbelo jo je, ali jo bodo marali otroci. Ti so jo sprva plaho gledali in samo molčali. A ona je storila vse, da bi jih pridobila. Ni ji šlo le za to, da bi lahko ostala v koči. Komaj jih je bila zagledala, že jih je vzljubila. Nekoč je tudi ona imela otroke. Bili so še čisto majhni, ko so ji pomrli. Vse življenje je tiho žalovala za njimi. Vsaj eden da bi ji bil ostal, pa bi ne bila tako osamljena. Zdaj se ji je zdelo, da so se ji otroci zopet vrnili. Če bi bili res njeni, bi zanje ne mogla bolj skrbeti. Otroci so kmalu začutili, kako jih ima rada. Čez nekaj dni se Tinče in Mretka nista več držala ob strani. Kar sama sta začela govoriti. Izpraševala sta jo to in ono. Kakšen je bil njen mož? Ali je imela veliko hišo? In podobno … Teta ni bila nič imenitna, odgovarjala jima je. Kmalu sta vedela o nji več kot o kateremkoli človeku. In vse je bilo tako zanimivo. Najdljè se je upiral Blaže. Nagovorila ga je, a on se je našobil in ji obrnil hrbet. Ne, on se ni dal kar tako. Pride tuja ženska, a on naj jo kar na lepem prizna za mater ali teto. In vendar je Tona prav njemu najbolj stregla. Nekaj zato, da bi ga pridobila, nekaj pa tudi zato, ker je bil najmlajši, še ves ubožec. Vsak večer ji je zaspal na klopi. Položila ga je k sebi v posteljo in ga pogrnila. Kadar ni bilo blizu Tinčeta ne Mretke, je segla v žep in mu dala oreh. Na skrivaj je dobil 13


nekatero skorjo kruha. Ali pa mu je dala polizati prsten lonček, ki je bil od smetane. Teh malih dobrot je bilo toliko, da so nazadnje omehčale tudi Blažeta. Zdrl se mu je klepetec, jezik mu je tekel, kakor da je namazan. Kmalu je imel teto rajši kot Tinče in Mretka. Ne bi je bil dal za nič na svetu. Kamor se je ganila, je bil za njo, neprestano se je je držal za krilo. Klical jo je kar za »mater«. To je Toni tako dobro delo, da ga je prisrčno objela, solza ji je pritekla na lice. Rajna mati še ni bila pozabljena, vendar se je vesel krik in smeh zopet razlegal okoli hiše. Včasih tudi jok, a je bilo več smeha kot joka. Kdaj pa kdaj so bili otroci seveda tudi poredni. Nagajali so drug drugemu. Ali pa so sicer naredili kako nerodnost. »Otročički, otročički!« se je oglasila Tona. »Mati vas gleda in se joče.« To je pomagalo. Otroci so se zresnili in poizkusili biti pridni. Verjeli so, da jih res gleda mati. Ne, saj hudobni niso bili, tudi ne neubogljivi. Toni ni bilo treba nikoli zavpiti nad njimi ali celo vzeti šibe v roko. Nekoč jim je zagrozila, da pojde domov, nazaj v Kopačnico. Tega so se bali. Ali pa se za kazen zvečer ni hotela z njimi pomenkovati. In prav večeri so bili najlepši. Po večerji, ko je Blaže že spal, so vselej še nekoliko posedeli skupaj. Tona je šivala, a med delom jim je pripovedovala iz svojega življenja. Kadar je bila posebno dobre volje, tudi o tem, kako je bilo v starih časih. Zdelo se je, da teta vse ve. Tinčetu so od poslušanja rasla ušesa. Njega je kdaj pa kdaj učila brati iz neke stare knjige. To mu 14


je bilo nekoliko dolgočasno. Sto in stokrat jim je morala pripovedovati o svojem bratu Jakobu. Tona je namreč imela brata, ki je bil starejši od nje. Že kakih deset let je živel sredi gozda v Črnem bregu. Ne, ne, ni bil kak razbojnik, bil je oglar. Spal je v borni kolibi, ki si jo je bil sam postavil. Žgal je oglje in ga v velikem košu nosil prodajat kovačem po vaseh. Za izkupiček si je nakupil tobaka in živil, nato se je znova vrnil v gozd. Tam, med starimi drevesi in gozdnimi zvermi, je bil najrajši. Tona ga je poredko videvala. Komaj vsako leto enkrat, ko je prinesel oglje v Kopačnico. Ob takih prilikah se nista mogla dovolj nagovoriti. Zdaj se že dolgo nista sestala. Sporočila mu je, da se je preselila. Morda jo obišče. Saj zdaj sta si bila bližja kot prej. Kadarkoli je nad Črnim bregom videla kak dim, je rekla, da gori njegova kopa. »Ali vas res pride obiskat?« jo je vprašal Tinče. »Menda. Ako ga ne bo, pa jaz pojdem k njemu.« »Ali me vzamete s seboj?« »Mene tudi!« je vzkliknila Mretka. Tona se je le smehljala. Nič ni hotela obljubljati. Bo že videla. Otroci so bili zelo radovedni, kakšen neki je stric Jakob. Po tetinem pripovedovanju je moral biti poseben človek. Nekak kralj Črnega brega, bitje iz pravljice. Neke nedelje, ko so se vsi tiščali v izbi, je prišel. Zaropotalo je pred kočo, že je stal na pragu. Tona je od veselja zav­ pila in mu dala roko. Otroci pa so gledali z odprtimi usti. Ne, saj Jakob ni bil nič podoben kakemu kralju ali bit­ ju iz pravljice. Vendar niso bili razočarani. Bil je res nenavaden človek. Širok in močan, roke so mu bile nekam 15


črne, tudi obraz mu je bil temen. Le lase je imel skoraj bele. Sive oči so se mu smehljale, smehljala so se mu tudi škrbasta usta. Držal se je, kakor da bo zdaj zdaj povedal nekaj takega, da bodo vsi prasnili v smeh. Saj je tudi res povedal nekatero smešno. Rad se je šalil, posebno z otroki. Nič se ga niso bali, niti sramovali se niso pred njim. Segel je v žep in potegnil iz njega pest drobnih, sladkih hrušk. Hruške, same hruške po vseh žepih. Otroci so imeli pojedino. Njihovi zobje so mleli, a brat in sestra sta govorila. Mnogokaj sta si imela povedati. Potem je Jakob vzel Blažeta na kolena. Pačil je usta, ga ujčkal in mu pel smešno pesem: »Stric in Blaže plešeta, da strop in hišo treseta …« Bila je pesem o komarju in muhi, ki jo je obrnil po svoje. Blaže je bil ves srečen in se je smejal. Tinče in Mretka sta mu zavidala. Pa saj sta bila že prevelika, da bi ju kdo guncal na kolenih. Smejala se je tudi Tona. Sonce se je pomaknilo že globoko za gore, ko se je Jakob dvignil. »Pa me kdaj obiščite!« je rekel. »Vsi skupaj.« »Bomo,« mu je obljubila Tona. Tisti večer dolgo niso zaspali. Govorili so o stricu, sa­ mo o stricu. »Kdaj ga obiščemo?« so vprašali teto. »Spomladi,« jim je odgovorila. Tona ni niti slutila, kaj jim prinese pomlad. 16


3

Oče je hodil na delo kot takrat, ko je mati še živela. Ni se ustrašil niti dežja niti snega. Prerediti je moral sebe in družino. Tam daleč nekje, za tretjo goro, so sekali velik gozd. Prihajal je domov le vsako soboto zvečer. Odhajal je ob ponedeljkih še pred dnem. Bilo je zelo daleč. Nekoč pa je prišel že med tednom. Stopil je v izbo in se sesedel na klop. »Jezus!« je vzkliknila Tona. »Kaj pa je?« »Udarilo me je,« je rekel in izpljunil kri. »Saj ni hudega. Počival bom nekoliko, pa bo vse dobro.« Tako je dejal, ker ni hotel strašiti Tone in otrok. A je tudi sam verjel, da ne bo hudega. Zgodila se je pač nesreča. Podirali so košato bukev, tedaj so ga zgrabile veje in ga pritisnile k tlom. Udje so mu bili celi, le v prsih je čutil bolečino. Ta je bila iz dneva v dan hujša. Slednjič je moral v posteljo. Tona je bila vsa zmešana. Na obrazu se ji je poznalo, da je kdaj na skrivaj jokala. Otroci niso več kričali, ne se smejali okrog koče. Najrajši so se tiščali ob peči in s preplašenimi očmi gledali očeta. Bilo jim je tesno pri srcu. Tako je nekoč ležala mati, ki so jo potem odnesli … Očetu je piskalo v prsih, včasih je težko zastokal. Pa jih je pogledal, jim povedal kaj veselega in se jim nasmehnil. Menda zato, da bi ne bili tako potrti in žalostni. Nihče mu ni šel po zdravnika, ki je bil daleč, zelo daleč, v mestu. Takrat po dolini še ni bilo železnice. Ako bi 17


zdravnik prišel v tisto samoto, bi to stalo mnogo denarja. Denarja pa ni bilo v koči. Kadar je zmanjkalo hrane, je Tona izginila za nekaj ur in prinesla moke v košu. Kje je dobila denar? Otroci tega niso vedeli. Nekoč je pripeljala s seboj padarja. Imel je široka pleča in košate brke. Glas mu je bobnel, kakor da govori iz soda. Otroci so ga s strahom opazovali. Padar je očeta preiskal in mu dal zdravil. »Drevje bo ozelenelo, ti boš pa vstal,« je rekel. »Da bi le bilo tako!« je rekel oče. Pa ni bilo tako. Prišlo je drugače. Nastala je pomlad. Zacvetele so trobentice, zazelenela je trava. Sonce je iz dneva v dan topleje grelo. Brstje na drevju se je začelo odpirati v listje, oče pa ni vstal. Bil je vedno slabši. Ni več veliko govoril, ni se nasmihal. Bil je le redek človek, ki jih je obiskal v tisti samoti. Včasih je pridrsala stara Čemažarica. Posedela je kako uro ob bolniku, svetovala to in ono in zopet odšla. Nekoč je prišel čisto tuj človek. Vsaj otroci ga niso poznali. Ko so ga zagledali prihajati po bregu, so se začudili. Kdo je? Bil je suhljat, dolg ko žrd in ozkega obraza. Nosil je rdečkasto kozjo brado. Ta ga ni delala nič prikupnega. Tudi njegov mračni, neodkriti pogled ni vzbujal zaupanja. Še pred njim so tekli v izbo in obstali ob peči. Oče se je začudil, ko ga je zagledal. »Ti si, Lovre?« Kozjebradec je nekaj zamomljal in sedel. 18


»Kako je s teboj?« je vprašal. »Slabo,« mu je odgovoril bolnik. »Odnesli me boste, odnesli.« Lovre se je popraskal po bradi in nekaj časa mislil. »Ali se kdaj spomniš, da sva si v sorodstvu?« je zopet spregovoril. »Ne s teboj, s tvojo ženo,« mu je odgovoril Jernej. »No, pa z mojo ženo. Pa si kdaj mislil, kako bo z otroki?« Bolnik ga je gledal. Čisto narahlo se mu je zazdelo, kam Lovre meri z besedami. »Bo, kakor bo!« je vzdihnil. »Jaz jim ne bom mogel pomagati.« »No, od lakote ne bodo pomrli,« je zategnil Lovre. »Zato bo že občina poskrbela. Toda nekomu jih moraš izročiti, da bo gledal nanje kot na svoje.« »Saj je tu Tona.« »Pa ona ne more biti za varuha.« »Varuha bo določila sodnija.« »Kaj sodnija!« se je kozjebradec razburil. »Ti ga izberi! Sodnija ga bo samo potrdila. Dokler si živ, odločaš ti.« Jernej je nekaj časa mislil. »Kdo, misliš, da bi bil najbolj primeren?« je slednjič vprašal. »Ti že veš,« je rekel Lovre in se zopet popraskal po bradi. »Na vsak način kdo izmed sorodnikov.« »Ti?« »Ako tako želiš, se ne bom branil.« Jernej je nato dolgo molčal. Napeto je gledal Lovreta in pridržaval sapo, ker ga je bolelo v prsih. Sprva je 19


mislil, da ga je »sorodnik« obiskal iz sočutja. Le kmalu se je prepričal, da ga je prignalo koristolovstvo. Bil je gostač, živel je v neki vasici onkraj fare. Po poklicu je bil tesar, včasih je šel tudi med drvarje. Delal je le, kadar ga je k temu pritirala sila. Komaj da so se poznali; na Mickinem pogrebu ga ni bilo. Zdaj pa se je nenadoma spomnil sorodstva. Da, da … V njegovo kočo bi se rad usedel. Ni mu bilo do otrok, zaradi strehe se je gnal. Otroci pa bi bili pri njem siromaki … Vendar se ga ni upal osorno zavrniti. »In bi se potem preselil v kočo?« je vprašal. »To se razume da.« Tedaj je Tona prišla v izbo. Morda je ujela kako besedo,­ ali pa je le slutila, o čem govorita. Imela je mračen obraz, predirno je pogledala Lovreta. Popadla je neko posodo in zopet izginila v vežo. »Nič ne bo,« je rekel Jernej. »Tona jim je do zdaj nadomestovala mater, naj jim jo nadomestuje še poslej. Otroci jo imajo radi.« Kozjebradec je križem pogledal in izpljunil na pod. »Torej ti je ona več kot moja žena, ki ti je sestrična?« »Ali naj jo vržem iz koče?« »Seveda! Mi smo pa lahko brez strehe!« »Brez strehe? Saj nisi na klancu.« »Pa bom. Podijo me iz bajte. Tona je sama, si bo že po­ magala. Jaz imam pa družino.« Bolnik je zastokal, pogledal otroke, nato se je zazrl v okno. V izbi je bilo vse tiho. Otroci se niso upali niti dihati. Le Tona je ropotala v veži. 20


»No, ali se bova zgovorila?« se je zopet oglasil Lovre. »Sva že zgovorjena. Ne morem.« »Tega pa ne! Še v grobu bi te moralo peči!« Tedaj se je bolnik dvignil na roke. »Pa vsaj počakaj, da prej umrem,« je težko izhropel. »Potem naredite, kakor hočete. Vsaj umrem naj v miru!« In se je znova zgrudil na posteljo. Otroci so ves čas nepremično stali ob peči, gledali in poslušali. Tinče in Mretka sta razumela le na pol, Blaže pa nič. Vendar se je srce tudi njemu napolnilo z mržnjo. Razumel je, da tuji mož nekaj hoče očetu, a se ta brani. Grdo je gledal in držal palec v ustih. Ko se je oče dvignil in zahropel, mu je bilo zadosti. Planil je v kozjebradca, ga s peščico bil po kolenih in ga pehal s klopi. »Proč pojdi!« je kričal. »Domov pojdi! Domov!« Lovre je bil v zadregi, zardel je v lica. »Glej ga brgleza!« je rekel. »Kako ti je hud!« »Pusti ga, Blaže!« se je oglasil oče. »Saj pojde, Blaže!« Blaže je zavekal na ves glas. Tona je pritekla v izbo, ga pobrala s tal in ga stisnila v naročje. »Tega bi prav nič ne bilo treba,« je zavpila na Lovreta. »Le ne boj se, se ti bom že umaknila, ako bo treba. Nikomur ne maram biti v napotje. Zdaj pa pusti bolnika v miru!« Lovre je jezen odšel, ne da bi še katero rekel. V izbi je bilo dolgo vse tiho. »Tona!« se je slednjič oglasil oče. »Otrok ne smeš zapustiti.« »Saj jaz ne bom nič ukazala.« 21


»Bodo pa drugi. Pa ne Lovre. Kadar vidiš Košana, reci mu, naj pride k meni!« Tona je prikimala. Košan je bil pameten, trezen mož. Poleg tega so si bili v sorodstvu. Njemu je Jernej najlaže zaupal svoje otroke.

22



Grivarjevi otroci, Pastirci