Page 1


Naslov izvirnika: Stay Close © Harlan Coben, 2012. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., 2012. Vse pravice pridržane. Prevedel Miro Mrak

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.4 coben, Harlan, 1962Ostani blizu / Harlan Coben ; prevedel Miro Mrak. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: Stay close isbn 978-961-01-2803-8 266567168 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Tale je za teto Diane in strica Normana Reiterja ter teto Ilene in strica Martyja Kronberga, z ljubeznijo in hvale탑nostjo.


Well now everything dies, baby that's a fact. But maybe everything that dies, someday comes back. Bruce Springsteen, ÂťAtlantic CityÂŤ


Včasih je Ray Levine, ko je pritisnil na sprožilec in se je svet za hipec izgubil v svetlobi bliskavice, videl kri. Seveda se je zavedal, da si to samo domišlja kot v tem trenutku, toda privid je bil tako živ, da je povesil fotoaparat in se pošteno zazrl v tla pred seboj. Ta strašni trenutek – trenutek, ko se je Rayevo življenje popolnoma spremenilo in je iz moškega s svetlo prihodnostjo in velikimi željami postal popolna zguba, kakršna je pred vami – se nikoli ni pojavil v sanjah ali kadar je sam sedel kje v temi. Uničujoči prividi so počakali, da je bil popolnoma buden, obdan z ljudmi in zaposlen z nečim, čemur bi morda kdo sarkastično rekel delo. Prividi so počasi usmiljeno izginili, ko je Ray slikal fanta, ki je praznoval bar micvo.


10

HARLAN COBEN

»Poglej semkaj, Ira!« je zaklical izza fotoaparata. »S kom si zdaj? Je res, da se Jen in Angelina še vedno pretepata zate?« Nekdo je Raya brcnil v golen. Nekdo drug ga je porinil. Ray ni prenehal pritiskati na sprožilec. »Kje bo zabava, Ira? Kateri srečnici boš naklonil prvi ples?« Ira Edelstein se je namrščil in se obrnil proč od leč. Ray se je neustrašno pognal naprej in ga slikal iz vseh kotov. »Spravi se s poti!« je nekdo zakričal. Nekdo drug ga je porinil. Ray se je poskušal umiriti. Škloc, škloc, škloc. »Preklemani paparac!« je zatulil Ira. »Mar ne morem imeti niti trenutka miru?« Ray je zavil z očmi. A ni odnehal. Ko je gledal skozi ob­ jektiv, se je privid vrnil. Poskušal ga je odmisliti, toda ni se dal. Ray je še naprej pritiskal na sprožilec. Ira, ki je praznoval bar micvo, se je premikal kot v počasnem posnetku. »Parazit!« je zakričal Ira. Ray se je spraševal, ali lahko pade še globlje. Še ena brca v golen mu je dala odgovor: Nak. Irov »telesni stražar« – ogromen možak z obrito glavo, ki mu je bilo ime Fester – je Raya z roko, ki je bila podobna hrastovi veji, potegnil vstran. Poteg je bil precej močan, tako da je skoraj izgubil ravnotežje. Ray mu je namenil pogled, ki je spraševal, kaj mu je. Fester se je mrmraje opravičil. Fester je bil Rayev šef in lastnik podjetja Celeb Experience: Najem paparacev – ki je popolnoma ustrezalo svojemu


OSTA NI BL IZU

imenu. Ray ni zasledoval znanih osebnosti, ker bi hotel posneti žgečkljive fotografije, ki bi jih nato prodal tabloidom. Ne, Ray je bil pravzaprav še nižje, »izkušnjo biti znan« je prodajal tistim, ki so bili za to pripravljeni plačati. Skratka, stranke, ki so bile dovolj domišljave in so hkrati verjetno trpele za erektivno disfunkcijo, so najele paparaca, ki jim je sledil in snemal fotografije, da bi, kot je pisalo na reklam­ nem letaku, »na lastni koži izkusile, kako je biti slaven s svojim lastnim paparacem«. Rayu se je zdelo, da bi lahko padel tudi globlje, toda za to bi se moral bog pošteno spotiti. Edelsteinovi so naročili najdražji paket – dve uri s tremi paparaci, telesnim stražarjem, novinarjem in tonskim tehnikom, ki so sledili »slavni osebnosti« in pritiskali na sprožilce, kot bi bil Charlie Sheen, ki se je vtihotapil v samostan. Najdražji paket je vseboval tudi brezplačen spominski dvd in sliko obraza na naslovnici ene tistih osladnih oprav­ ljivih revij s posebej napisanim naslovom. In koliko je paket stal? Štiri jurje. Naj odgovorimo na očitno vprašanje. Da, Ray je sovražil samega sebe. Ira se je zmuznil mimo in izginil v plesni dvorani. Ray je povesil fotoaparat in se zazrl v svoja kolega. Nobeden od njiju ni imel na čelu vtetovirane črke Z za zgubo, kajti res­ nici na ljubo bi bilo to povsem odveč. Ray je pogledal na uro. »Prekleto,« je zaklel. »Kaj?«

11


12

HARLAN COBEN

»Še vedno nam je ostalo petnajst minut.« Njegova kolega – oba komaj dovolj bistra, da bi znala s prstom zapisati svoji imeni v prah – sta zagodrnjala. Še petnajst minut. To je pomenilo, da bodo morali noter, kjer se bodo morali predstaviti. Ray je to sovražil. Slovesnost se je dogajala v graščini Wingfield, neznansko kičasti dvorani za bankete, ki bi se lahko, če se ozremo malce nazaj, primerjala s katero od palač Sadama Huse­ina. Vsepovsod je bilo polno svečnikov, ogledal, ponarejene slonovine, izrezljanih lesenih okraskov in neznansko veliko pozlate. Podoba krvi se je vrnila. Pomežiknil je in jo odgnal. Slovesnost je bila za ugledne goste. Moški so bili videti izmučeni in bogati. Ženske so bile dobro ohranjene in kirurško pomlajene. Ray se je skozi gnečo prebijal v ponošenih kavbojkah, pomečkanem športnem jopiču in črnih visokih supergah znamke Chuck Taylor. Nekaj gostov ga je gledalo, kot bi se jim pravkar poscal na jedilni pribor. Tu sta bila tudi osemnajstčlanski orkester in animator, ki naj bi goste zabaval z raznovrstnimi šalami. Zamislite si obupnega voditelja slabe televizijske zabavne oddaje. Pomislite na Smileyja iz Muppetkov. Animator je pograbil mikrofon in začel: »Dame in gospodje,« z glasom, ki je spominjal na napovedovalca boksarskega dvoboja, »prosim, po­ zdravite ga, prvič, odkar je dobil toro in postal moški, zaploskajte enemu in edinemu … Iri Edelsteinu!« Ira se je pojavil z dvema … Ray ni bil prepričan, kateri je pravi izraz, morda bi bil še najboljši »slačipuncama za


OSTA NI BL IZU

visoko družbo«. Vroči piški sta malega Iro vzeli medse in ga pospremili na oder. Ray je pripravil fotoaparat in se prerival v ospredje ter zmajeval z glavo. Fant je bil star šele trinajst let. Če bi bili takšni punci ob njem, ko je bil te starosti, bi mu stal najmanj teden dni. Oh, mladost. Aplavz je bil gromek. Ira je po kraljevsko pomahal množici. »Ira!« je zatulil Ray. »Sta to tvoji novi boginji? Je res, da boš haremu dodal še tretjo?« »Prosim,« je Ira naučeno zanergal, »želim si malo zasebnosti!« Ray se je na vso moč trudil, da ne bi bruhal. »Toda vaši oboževalci bi radi vedeli.« Fester, telesni stražar s sončnimi očali, je Rayu na ramo položil svojo ogromno šapo, da je lahko Ira nemoteno prišel mimo njega. Ray je pritisnil in poskrbel, da je bliskavica dosegla svoj čar. Ansambel je eksplodiral – od kdaj na porokah in bar micvah igrajo tako glasno kot na stadionih? – in v čast novopečenemu zvezdniku zaigral odo »Club Can't Handle Me«. Ira je zaplesal z dvema najetima pomočnicama. Potem so se mu pridružili še njegovi trinajstletni prijatelji, napolnili so plesišče in poskakovali kot nori. Ray se je »iztrgal« Festerju, posnel še nekaj fotografij in s pogledom ošinil uro. Še ena minuta. »Paparačevski izmeček!« Te besede je podkrepila še ena brca v golen.

13


14

HARLAN COBEN

»Av, prekleto, to boli!« Kreten jo je hitro popihal. Ray je pomislil, da si mora to zapomniti in drugič nadeti ščitnike. Zazrl se je v Festerja, kot da prosi za milost. Fester mu je z glavo pomignil, naj mu sledi v kot. Toda tam je bilo preglasno, zato sta se izmuznila skozi vrata. Fester je s svojim velikim palcem čez ramo pokazal proti plesni dvorani. »Fant se je odlično odrezal, se ti ne zdi?« Ray je samo zijal vanj. »Za jutri imam delo zate,« je nadaljeval Fester. »Noro. Za kaj gre?« Fester je odvrnil pogled. Ray tega ni najbolj maral. »Uh.« »George Queller.« »Ljubi bog.« »Da. In hoče običajno.« Ray je zavzdihnil. George Queller je poskušal narediti vtis na svojem prvem zmenku tako, da je ženske očaral in jih nazadnje še prestrašil. Celeb Experience je najel, da bi ga zalezovali na zmenku z njimi – prejšnji mesec je bilo ženski ime Nancy, na primer –, ko bi vstopil v majhen romantičen bistro. Ko sta bila varno notri, jo je presenetil – pazite, prav zares – z jedilnikom, na katerem je pisalo: »Za Georgea in Nancy na prvem zmenku od mnogih,« z naslovom in datumom spodaj. Ko sta odhajala iz restavracije, so bili pred vrati najeti paparaci, ki so slikali in tulili, kako je George odklonil konec tedna na otokih Turks in Caicos z Jessico Albo zaradi ljubke in zdaj na smrt prestrašene Nancy.


OSTA NI BL IZU

Za Georgea je bilo to romantično šopirjenje uvertura v prijetno predstavo. Za Nancy in njej podobne je bilo uvod v precej neprijetne igrice. Za Georgea drugega zmenka nikoli ni bilo. Fester si je nazadnje le snel sončna očala. »Želim, da bi bil ti vodilni pri tem poslu.« »Vodilni paparac,« je dejal Ray. »Najbolje bo, da pokličem mamo, lahko se bo pobahala s tem pri mahjongu.« Fester se je zarežal. »Rad te imam, veš?« »Smo tu opravili?« »Smo.« Ray je skrbno pospravil fotoaparat, objektiv je snel z ohišja in si torbo vrgel čez ramo. Odšepal je proti vratom, pa ne zaradi brc, ampak zaradi šrapnela v boku – šrapnela, ki je bil začetek njegove poti proti dnu. Ne, to bi bilo preveč preprosto. Šrapnel je bil izgovor. Nekoč v svojem nesrečnem življenju je imel Ray skoraj neskončne možnosti. Diplomiral je iz novinarstva na Univerzi Columbia, kjer mu je neki profesor dejal, da je »skoraj nenaraven talent« – zdaj ga ni več tam –, in se specializiral za fotoreporterstvo. Toda na koncu se mu ni izšlo. Nekateri ljudje kar vlečejo težave nase. Nekateri ljudje, pa naj se jim ponuja še tako lahka pot skozi življenje, že najdejo način, da vse zamočijo. Ray Levine je bil eden od njih. Stemnilo se je. Ray je razmišljal, ali naj se kar takoj odpravi domov in v posteljo ali pa naj zavije v svoj priljubljeni bar Tetanus. Ob toliko možnostih je odločitev vedno težka. Znova je pomislil na truplo.

15


16

HARLAN COBEN

Zdaj so bile podobe hitre in divje. Zdelo se mu je, da je to razumljivo. Danes je bila obletnica dneva, ko se je vse končalo, ko je upanje na srečen konec umrlo kot … No, očitna primera bi še okrepila podobe v njegovi glavi, mar ne? Namrščil se je. Hej, Ray, mar nisi malce preveč melodramatičen? Upal je, da jih bo plehko delo pregnalo. Pa jih ni. Spom­ nil se je svoje bar micve, trenutka na prižnici, ko se je oče sklonil k njemu in mu nekaj zašepetal na uho. Spominjal se je, kako je dišal po old spiceu, kako je nežno objel Rayevo glavo in mu s solznimi očmi zašepetal: »Tako zelo te imam rad.« Ray je odgnal te spomine. Manj boleče je bilo razmišljati o truplu. Prej so mu uslužbenci hoteli zaračunati – očitno ni bil vreden poklicne solidarnosti –, zato je Ray poiskal prazen parkirni prostor tri križišča naprej na neki stranski ulici. Obrnil se je in tam je bila – njegova dvanajst let stara kripa v podobi honde civic brez odbijača in s stranskim steklom, ki ga je skupaj držal lepilni trak. Ray se je počehljal po bradi. Bil je neobrit. Neobrit, star štirideset let, z razpadajočo kripo, kletnim stanovanjem, ki bi mu ob popolni prenovi morda lahko rekli za silo spodobna luknja, brez obetavne prihodnosti, pa še pil je preveč. Najraje bi se malce zasmilil sam sebi, toda potem bi najbrž moral skleniti, da se bo poboljšal. Ray je iz žepa ravno vzel avtomobilske ključe, ko ga je nekdo z vso silo treščil po tilniku.


OSTA NI BL IZU

Kaj za …? Pokleknil je na eno koleno. Svet se je stemnil. V glavi mu je zvonilo. Bil je zmeden. Stresel je z glavo in jo poskušal razbistriti. Nov udarec ga je zadel blizu senc. Nekaj v njegovi glavi je eksplodiralo v blisku svetlobe. Ray je padel po tleh in se zvil. Morda je izgubil zavest – ni bil čisto prepričan –, vendar je začutil, da ga nekdo cuka za desno ramo. Nekaj trenutkov je samo ležal, niti se ni hotel upirati. V glavi se mu je vrtelo. Tisti primitivni del njegovih možganov, kjer so vladali živalski nagoni, se je preklopil na preživitveni način. Govoril mu je, naj se poskuša izogniti novim udarcem. Zvil se je v kroglo in si pokril glavo. Še en grob poteg mu je skoraj izpahnil ramo. Ko je cukanje popustilo, je Ray široko odprl oči. Nekdo mu hoče ukrasti fotoaparat. Bil je digitalna leica z možnostjo pošiljanja fotografij. Čutil je, kako se je njegova roka dvignila in je po njej zdrs­ nil jermen torbe. Samo še sekunda, prav nič več, in foto­ aparat bo šel. Ray ni imel veliko. Fotoaparat je bil edina stvar, za katero mu je bilo res kaj mar. Pomenil je njegovo preživetje, bil pa je tudi edina povezava s starim Rayem, z življenjem, ki ga je poznal pred krvjo, in naj ga vrag, če se bo vdal kar brez boja. Prepozno. Jermen je bil že snet. Razmišljal je, ali ima še kakšno drugo možnost, ali bi se napadalec zadovoljil s štiridesetimi

17


18

HARLAN COBEN

dolarji v njegovi denarnici in Rayu omogočil drugo mož­ nost. Komaj je čakal, da bo izvedel. V glavi se mu je še vedno vrtelo in kolena so se mu tresla, ko je zatulil: »Ne!« in se poskušal pognati proti napadalcu. Nekaj je zadel – morda noge – in poskušal se jih je okleniti z rokami. Ni jih zgrabil preveč dobro, vendar je bilo dovolj. Napadalec je padel po tleh. Ray pa tudi in pristal je na njegovem trebuhu. Ray je slišal, da je ob padcu nekaj zaropotalo, in na moč je upal, da ni pravkar razbil svojega fotoaparata. Trudil se je, da bi odprl oči, in res mu je skozi ozko režo uspelo opaziti torbo s fotoaparatom, ki je ležala dober meter proč. Poskušal se je odplaziti proti njej, medtem pa je opazil dve stvari, ob katerih mu je zledenela kri v žilah. Prva je bil bejzbolski kij, ki je ležal na pločniku. Druga – in ta je bila bolj pomembna – je bila orokavičena roka, ki ga je pobrala. Ray se je trudil dvigniti pogled, a je bilo vse zaman. Spom­nil se je nekega poletnega tabora, ki ga je vodil njegov oče, ko je bil Ray še otrok. Oče – udeleženci so ga klicali stric Barry – je rad uprizarjal štafetno tekmo, pri kateri si moral držati košarkarsko žogo nad glavo, se vrteti, kolikor hitro si zmogel, se zazreti v žogo in jo potem, ves omotičen in vrtoglav, voditi čez celo igrišče in zadeti koš. Težava je bila v tem, da si imel od vrtenja tako vrtoglavico, da te je odneslo na eno stran, žoga pa je odletela na drugo. Enako se je počutil tudi zdaj, kot bi ga zanašalo na levo, preostanek sveta pa bi se zagugal na desno. Tat je dvignil kij in se odpravil proti njemu.


OSTA NI BL IZU

»Na pomoč!« je zarjovel Ray. Nikogar ni bilo blizu. Raya je preplavila panika – ki ji je takoj sledil osnovni preživitveni odziv. Zbeži. Poskusil je vstati, toda, nak, to se preprosto ni hotelo zgoditi. Ray je bil samo nemočen kup mesa in kosti. Še en udarec, še enkrat naj ga zadene tisti bejzbolski kij … »Na pomoč!« Napadalec je stopil dva koraka proti njemu. Ray ni imel nobene izbire. Še vedno na trebuhu se je odplazil proč kot ranjen rak. Oh, seveda, to bo delovalo. Dovolj hiter bo, da se bo izmaknil preklemanemu kiju. Ropar je bil pravzaprav že nad njim. Nobene možnosti ni imel. Ray se je z ramo v nekaj zaletel in posvetilo se mu je, da je to njegov avto. Nad seboj je v zraku zagledal kij. Manjkala je le še sekunda, morda dve, in raztreščil mu bo glavo. Imel je eno samo možnost in odločil se je zanjo. Ray je obrnil glavo, tako da je z desnim licem ležal na pločniku, se naredil čisto ploskega in se splazil pod avto. »Na pomoč!« je še enkrat zatulil. Potem pa še napadalcu: »Vzemi fotoaparat in pojdi!« Napadalec ga je ubogal. Ray je slišal korake, ki so se oddaljevali po ulici. Preklemano grozno. Trudil se je, da bi zlezel izpod avtomobila. Njegova glava se je upirala, vendar mu je uspelo. Sedel je na pločniku in se naslanjal na sopot­ nikova vrata. Kar nekaj časa je ostal v tem položaju. Nemogoče je reči, kako dolgo. Morda se je vmes celo onesvestil.

19


20

HARLAN COBEN

Ko je malce prišel k sebi, je preklel ves svet, zlezel v avto in vžgal motor. Čudno, je pomislil Ray. Obletnica vse tiste krvi – in kmalu bi bilo tudi po njem. Ob tem nenavadnem naključju se je nasmehnil. Ko je speljal, je nasmešek začel bledeti. Naključje. Ja, zgolj naključje. Če človek dobro pomisli, niti ne tako veliko. Krvava noč se je zgodila pred sedemnajstimi leti – nobena srebrna obletnica ali kaj podobnega. Raya so oropali tudi že prej. Lani so pijanega Raya ob dveh zjutraj napadli pred slačibarom. Neki tepec mu je ukradel denarnico in je pobegnil s celimi sedmimi dolarji in kartico za popuste v trgovini. Pa vseeno. Našel je prosto parkirišče pred hišo, ki ji je Ray pravil dom. Najeto je imel kletno stanovanje. Lastnik hiše je bil neki Amir Baloch, Pakistanec, ki je v njej živel z ženo in štirimi precej glasnimi otroki. Za hipec, samo za hipec pomislimo, da ni bilo naključje. Ray je zlezel iz avta. V glavi mu je še vedno kljuvalo. Mimo smetnjakov je stopil proti kletnim vratom in vtaknil ključ v ključavnico. V svoji razboleli glavi je premleval, ali obstaja kakšna povezava – najmanjša, bežna, najbolj nenavadna – med tisto tragično nočjo pred sedemnajstimi leti in tem, da so ga ta večer nabutali. Nič. To danes je bil rop, preprost in običajen. Človeka z bejzbolskim kijem treščiš po glavi, suneš fotoaparat in zbežiš. Razen, seveda, mar mu ne bi ukradel tudi denarnice – če le


OSTA NI BL IZU

morda ni bil to isti tip, ki ga je oropal pred slačibarom in je vedel, da je bolj ali manj suh? Hudiča, morda pa je bilo naključje to. Pozabi na čas in obletnico. Morda je bil napadalec isti kot pred enim letom. O, fant, to nima nobenega smisla. Kje, za vraga, je tisti vicodin? Prižgal je televizor in se odpravil v kopalnico. Ko je odprl omarico z zdravili, je v lijak padlo ducat stekleničk in še cel kup drugega. Zakopal se je v kramo in našel stekleničko z vicodinom. Vsaj upal je, da je notri vicodin. Kupil ga je na črnem trgu od tipa, ki je trdil, da ga je pretihotapil iz Kanade. Ray je vedel, da bi bili v steklenički lahko tudi običajni vitamini. Na sporedu so bile krajevne novice, na posnetku je bil neki požar, novinar pa je spraševal sosede, kaj si mislijo o njem, kajti sosedje seveda res znajo dobro osvetliti zadevo. Zazvonil je Rayev mobilnik. Na zaslonu je pisalo, da kliče Fester. »Kaj je?« se je oglasil Ray in se počil na kavč. »Obupen glas imaš.« »Takoj ko sem odšel z bar micve, so me oropali.« »Resno?« »Ja. Z bejzbolskim kijem sem jo dobil po glavi.« »So ti kaj vzeli?« »Fotoaparat.« »Počakaj, torej si izgubil današnje fotografije?« »Ne, nič ne skrbi,« mu je zagotovil Ray. »Z mano je vse v redu.«

21


22

HARLAN COBEN

»Umiram od skrbi. Sprašujem o fotografijah, ki bi mi skrbi odgnale.« »Imam jih,« je dejal Ray. »Kako?« Glava ga je preveč bolela, da bi mu razlagal, poleg tega pa je začel delovati še vicodin. »Ne skrbi zanje. Na varnem so.« Pred nekaj leti, ko je bil Ray še »pravi« paparac, je posnel nekaj res čudovito sramotnih fotografij nekega znanega igralca, ki je bil gej in je svojega fanta prevaral – hm – z žensko. Igralčev varnostnik je Rayu na silo vzel fotoaparat in uničil spominsko kartico. Od takrat naprej je Ray na fotoaparatu uporabljal funkcijo za pošiljanje – nekaj podobnega, kot ima večina ljudi na telefonih s fotoaparati –, ki je samodejno vsakih deset minut po elektronski pošti pošiljala fotografije s spominske kartice. »Prav zaradi njih te kličem,« je dejal Fester. »Čim prej jih potrebujem. Izberi jih pet in mi jih še nocoj pošlji. Irov oče bi rad našo novo papirnato škatlico takoj.« Na televiziji se je kamera osredotočila na »meteorologinjo«, zaobljeno žensko v tesno oprijetem rdečem puloverju.­ Ko je vroča napovedovalka končala z razlago satelitskega posnetka in se je na zaslonu znova pojavil osladni voditelj, so se Rayeve oči začele zapirati. »Ray?« »Pet fotografij za škatlico.« »Tako je.« »Škatlica ima šest ploskev,« je pripomnil Ray.


OSTA NI BL IZU

»U, res si matematični genij. Šesta ploskev bo za ime, datum in Davidovo zvezdo.« »Razumem.« »Potrebujem jih čim prej.« »V redu.« »Potem je vse urejeno,« je dejal Fester. »Razen, no, brez fotoaparata jutri ne boš mogel obdelati Georgea Quellerja. A ne skrbi. Našel bom koga drugega.« »Zdaj bom bolje spal.« »Res si zabaven, Ray. Pošlji mi fotografije. Potem pa se spočij.« »Hvala za skrb. Se že počutim bolje, Fester.« Prekinila sta zvezo. Ray je padel nazaj na kavč. Zdravilo je čudovito učinkovalo. Skoraj bi se nasmehnil. Na televiziji je voditelj z mrtvaškim glasom povedal: »Pogrešajo našega sokrajana Carltona Flynna. Blizu pomola so našli njegov zapuščeni avto z odprtimi vrati …« Ray je odprl eno oko in pokukal proti zaslonu. Na njem je bila zdaj podoba mladeniča s pobarvanimi konicami tem­nih las in velikim okroglim uhanom v ušesu. Tip je foto­aparatu namenil poljubček, pod podobo je pisalo »Izginil«, čeprav bi bilo najbrž bolje, če bi pisalo »Zguba«. Ray se je namrščil, prešinila ga je nenavadna in nedoločna zaskrbljenost, toda v tistem hipu se ni bil sposoben ukvarjati z njo. Telo je zahtevalo spanec, toda če ne bo poslal tistih petih fotografij, bo Fester znova poklical, in tega mu ni treba. S silnimi napori se je postavil na noge. Opotekel se je do kuhinjske mize, vklopil prenosnik in se prepričal, ali so fotografije res našle pot nanj.

23


24

HARLAN COBEN

So. Nekaj ga je zbodlo, vendar Ray ni vedel, kaj. Morda ga muči kaj povsem nepomembnega. Morda se bežno spominja česa zelo pomembnega. Ali pa je, kar bi bilo lahko še najbolj verjetno, udarec z bejzbolskim kijem odluščil nekaj koscev lobanje, ki so ga zdaj dobesedno zbadali v možgane. Slike s praznovanja so se prikazovale v obratnem vrst­ nem redu – prva je bila zadnja fotografija, ki jo je posnel. Ray si jih je na hitro ogledal, izbral eno s plesa, en družinski posnetek, posnetek, na katerem je bila tora, tisto z rabinom in tisto, na kateri stara mati Ira poljublja na lice. Vsega skupaj pet. Pripel jih je k elektronski pošti in jih poslal Festerju. Opravljeno. Ray je bil tako utrujen, da niti ni vedel, ali mu bo uspelo vstati s stola in se spraviti v posteljo. Razmišljal je, da bi preprosto položil glavo na kuhinjsko mizo in zadremal, ko se je spomnil še drugih fotografij na spominski kartici, tistih, ki jih je posnel prej, pred bar micvo. V prsih ga je stiskala neznanska žalost. Prej je odšel v tisti preklemani park in slikal. Trapasto, toda to je naredil vsako leto. Ni znal razložiti, zakaj. Ali pa bi morda lahko, vendar bi bilo potem še huje. Objektiv mu je omogočil odmik, drugačno perspektivo, zaradi česar se je počutil varnega. Morda je bilo to to. Morda bi se zaradi pogleda iz tega čudno tolažilnega kota lahko spremenilo tisto, česar, jasno, ni bilo moč spremeniti. Ray si je ogledal fotografije, ki jih je posnel v parku – in zdaj se je nečesa spomnil.


OSTA NI BL IZU

Mladeniča s pobarvanimi konicami las in uhanom. Čez dve minuti je našel, kar je iskal. Ko je ugotovil, za kaj gre, ga je zmrazilo. Napadalca ni zanimal fotoaparat. Zanimala ga je fotografija. Tale fotografija.

25

Ostani blizu  

Trije ljudje – ena priložnost, da se stvari postavijo na svoje mesto.