Issuu on Google+

Izmuzniti se ni enostavno. Tak primež. Otroci ne dosežejo ključavnice, ki jo mati in oče namestita na kuhinjska vrata previsoko. Človek pogreša zapor, v katerega je bil posajen. Človek ljubi zapor, iz katerega je bil izpuščen. V svet jo je poslal Kobold. Kobolda ne ljubi samo ona. Nisem kakor drugi ljudje, je rekla. Sploh nisem kakor drugi ljudje. Ni mogoče izmeriti velikosti bolečine ali ljubezni. Moja bolezen se imenuje Kobold. Ta bolezen je neozdravljiva. Dan kakor iz pravljice. Življenje kakor iz pravljice. Voda, utopljena v pesku. Uročljivemu Michaelu je vstop na Kamniti most uradno prepovedan. »Rešval sem bolne, uboge kipe, edin jest sem jih rešval in zleplu, no, pa kaj. Drobijo se, razpadajo. Veter se zaganja v njih. Dež jih razžira. Človeške roke ošlatavajo. Tega jest ne mislm gledat. Vi pa tud neb smel. Za sveto kriščevo voljo, zakaj ne postavte nad mostom strehe? Zakaj ne daste vsakmu kipu v roko kamnite marele?? Zakaj, za vraga, česa ne ukrenete???« Michael ljubi samozavestne in brezčutne kipe. Obrobljajo most. S telesom, z vonjem svojega telesa razvaja vse, kar ima rad. Nebogljene reči. Provocirajo s tem, da niso tekoče. Po Michaelovih merilih niso večne. Tekoče je večno. Sleče prepoteno srajco. Položi jo na bolan umivalnik. Belina je razpokala, v globeli valovijo pozabljeni črni lasje, kačice so se nevarno zarile v gladko strukturo. Nekaj sekund počaka. Srajco pograbi, vrže čez končnico kovinske, zarjavele postelje. Na tej celo življenje spi. Rahlo zgrbljen spokojno odšteva zaščitniški čas. Z isto srajco zlošči mizo. In jo navleče na stol; mlahavo srajco na naslonjalu poravna, pogladi razcefran ovratnik, pocuka za rokave. Prepoteno srajco z rumenkastimi krogi pod pazduho ponoči prekrije z zlikano srajco. Pod umivalnikom se mu nabira kup umazanih oblačil. Neponošeno blago čuva spodnjo, zguljeno kopico. Varuje reči, ki jih ima rad. Da se mu ne bi starale, razpadale. V otroštvu je to počel naskrivaj. Dokler niso prišli živi. Ki so ogorčeno brbljajoč počakali, da se čudaški Michael obleče. In neha uganjati neumnosti. Michaelu je vstop na most uradno prepovedan. Na koncih robustne mostne konstrukcije, sredi zidovja ob obeh vhodih na most, visijo Michaelovi portreti. Nerazločne, zrnate povečave iz časopisov. Razmaka jih dež s snegom. Leden marčevski veter trga koščke papirja s kamna. Opozarjamo,


da je temu moškemu vstop na Kamniti most prepovedan, nevaren je mostu in ljudem, za kakršnokoli informacijo o pojavitvi tega moškega v bližini kipov visoka denarna nagrada. Lasje vranji, barva oči modra, višina dva metra, posebni znaki … Pod portretom se množijo malomarno prilepljeni pravokotniki: peticije, nerazumljivi kriki, zamazani odzivi bigotnih vernikov; zahtevajo Michaelovo smrt z utopitvijo. Oko za oko, zob za zob, telo za telo. V imenu ljubezni do bližnjega. Veter odtrga izrezek članka liberalnega Prager Tagblatta, galeb jadra nad reko: Mar je ob zori dvajsetega stoletja sploh mogoče tako ponižati živega človeka zavoljo kipa iz kamna? Mar je to sploh mogoče? Galeb zakroži, sede na osamel kraj. Sveti galeb. Ponoči se k Mostnemu stolpu pritihotapi nemirna senca. Telo omotano in prepasano s toplimi šali. Velik, razmazan portret Michaelova mati strga dol, posušila ga bo med krhlji na peči, odstrigla scefrane robove, pogladila, dala zastekliti in okviriti v masivni les. Težak okvir z rezljanimi hrastovimi listki bo obesila na častno mesto. Michael. Njen sin. Junak. Zaključuje s pregledom mučenikov, ki obrobljajo kamnito brv. Michaelova mati ne pomisli, da bi bil lahko sin tudi baraba. Tega matere ne počnejo. »Tko priden fant,« reče. »Tko priden fant.« Dan pred božičem se pridni fant Michael popoldne odpravi na pot ob reki. Na hrbtu nosi modro črtasto posteljno prevleko, koža, potegnjena s puhaste pernice. Nagačena, na koncu pridušena s špago. Po mostu se sprehodi dvakrat, tja in nazaj odkoraka polkilometrsko razdaljo. Vsakega od tridesetih kipov pošteno pogleda v obraz, spusti se tudi k enaintridesetemu, v mislih ponavlja otroško izštevanko. Ko mu zmanjka rim, se zaustavi. Razveže debelo bisago, čarovnik vleče iz klobuka rekvizite za svojo predstavo: kose pisanih oblačil neobičajnih velikosti zloži predse. Zavihti se na kamnit zidec. Oblači izbrani kip. Poskuša stlačiti Janeza Nepomuka v kocast kožuh. Obdaruje prijatelja. Oblačí se, od samega jutra. Na svetniški sij posadi pomečkan klobuk. Na gosto sneži, veter razpihuje naročaje snega. Michael, ves izgubljen v belem posipu, zaman vdeva peščenjakove roke v ozke, mrzle rokave. Hrsk. Roka pokne, odlomi se v zapestju. Michael otrpne. Svetnika opravičujoče objame, šepeta mu v uho, boža roko, prelomljeno in ujeto v kosmati cevi, majavo drži ravnotežje, s težkim telesom se stiska ob črni kožuh, prižema se h kamnu, zavitemu v dlačje, obupano prosi odpuščanja. Nič ne pomaga. Kip je utrujen, kip se vda, s podstavka se


odlušči krhek medenjak. Lovita ravnotežje, nagibata se. Neviden prst frcne kip v čelo, pink. Kot bi bil kositrni vojaček. V vodo padata hkrati. Letita skozi zrak, vrtita se v dušečem objemu. Svinčeno, počasi. Pa vendar hitreje kot krpice snega. Ko se silovit gejzir vode, ki je brizgnil izpod tenkega sloja zdrizastega ledu, s tleskom poleže nazaj in razniha skorjo, se zgodi čudež. Kamen ne potone na dno. Prigugata se nad gladino. Oba. Kot bi ju nekaj dvigovalo. Ne potopi se človeško telo in ne potopi se mučenikova kamnita kopija. Kar je v nasprotju z zemeljskimi zakonitostmi. Janez se obdrži na gladini. Le da je telo zdaj brez križa. Z okrušenim obrazom gleda navzgor, pet zvezdic nad njegovo glavo utripa med snežinkami, svetniški sij, podoben kipu Svobode, ohraniti spovedno skrivnost za ceno smrti. Michael sedi okobal, stegna oklepajo kamnite boke. Umetnik na kladi uravna gugajoče gibanje, maha z rokami. Kožuh vsrkava ledeno mokroto, postaja težak, utež vleče kip pod gladino, glava izginja. Michael svetnika strastno slači. Trga z njega napojeni habit, z zobmi po šivu para blago. Mlahav kožuh se je mlaskavo prilepil kipu na prsi. Črn mavec drži skupaj izpahnjena zapestja. Michael imobilizira svojo nemoč. Potopita se. Izplavata. Tokrat se Janez prekucne z obrazom proti globinam, ogleduje si kraj, kjer bo obležal. Dresirani delfin poskuša vreči dreserja s sebe. Michael se zavihti nanj, kleči na hrbtu utrujenega kamna. Z rokami vesla k bregu. Zamahuje močno. Reka se je že poigrala in pošalila, pozornost preusmerja drugam. Vsiljivca neizprosno golta. Michael z nogami zaklešči okrog pasu trden obroč. Zadnja izginejo pod gladino Michaelova odprta usta, globok vdih. Ledeno mrzel sloj se zapre. Svež bel preliv uspava nemirno vodno površino. Ostane komaj vidna sled. Cikcakasta, lasasta razpoka. Michael pod skorjo splava pod kip, dvigne roke. Z vso močjo vzdiguje kolos. Dvigalec uteži se poganja v prozorni breztežnosti, sunkovito brca v nasprotno smer, tok mehurcev izginja, kisikov milni mehurček privabi vse živo, brca z nogami, lica plahnijo. V tej zelenkasti megli kip nepreklicno tone. Ribe z iskrivimi očmi trudno plavajo okoli njega, ravnodušno si ga ogledujejo in okušajo z mesnatimi ustnicami. Ribe, ki se nikoli ne poljubijo. Na dnu ju pričakuje ploščata riba z oblim telesom in veliko štrlečo glavo, premika se s plavutmi, ki spominjajo na okončine. Rada živi v temini na dnu, vendar na morskem dnu, v globinah več sto metrov. Netopirjevka, ki spada v red morskih spak. Hrano privablja s snovjo, ki jo izpušča iz temu prilagojene hrbtne plavuti. Pod mostom opravlja svoje poslanstvo. Štrleča glava se dotakne Michaelovega čela. In iz hrbtne plavuti izpusti snov.


Besno se zaganjajo v onemoglo Michaelovo telo, izbuljene oči približujejo njegovim ugaslim. Kip in Michael se razdružita. Razdruži se tudi gosta jata rib. Vsaka od druščin spremlja svojega gospoda. Vzklikajoči ljudje telo izvlečejo z mrežo. Debelo ribo. In z usti vdihnejo svoje življenje. Od tistega trenutka dalje je Michael drugačen. Svetega Janeza Nepomuka nikoli nihče ne najde. Moral ga je odnesti tok. V morje, so trdili. V ocean, je trdila Hella. Michael za pogumni poskus rešitve dragocenega kipa dobi od mesta odlikovanje. Ko se cela zadeva pojasni, v svarilo drugim za smrt kipa konča v zaporu. Očetov razmazani portret je visel na steni, med oknoma, orlovski kljun med dvema odprtinama. Voham, voham človeka. Drobim se. Lastnosti padajo z mene. Razpadam. Po desetletjih, ko sem utrjevala obzidje, sem se spremenila v kip. Kip čaka na zaupnika, pred katerim bo lahko dihal in nekaznovano raztegnil prste. Obdan s hudički, pred katerimi je treba resnico skrivati s kamnitim obrazom. S prsti, stisnjenimi v pest. Zapuščam sobo. Hotelsko. /…/ Vprašanje dne je bilo preprosto. Kako ta dan preživeti. Načelo številka ena: ne panicirati. Justina nima preveč izbire. Giba se v omejenem, tesnem prostoru. V ozkem prostoru odkljukava vsakodnevne obveznosti. Ki jih pred njo grmadijo drugi. Kakor lisica se izmota iz zmešnjave zaspanih otroških objemov in popraska po zlepljenih laseh. Včeraj si težkih rjavih pramenov ni utegnila umiti. In gostega slapa si ne bo utegnila splahniti niti danes. Izklopi klokotajočo budilko. Z boso nogo odrine razmetane hlače, nogavice, majice. Po utrti potki prikoraka do straniščne školjke. Motor v njej kolcajoče poskakuje, prehlajeni stroj zadihanega motornega čolna. Dobiva zagon. Čez nekaj minut je že junakinja pospešenega filma brez stoptrikov. Skuha čaj; vodo obarva in filtervrečko vrne v kozarec od marmelade. Brez sladkorja. Sladkorja je zmanjkalo. Z jagodno marmelado namaže devet kosov kruha, z maslom varčuje. Ovale prereže na pol. Tiste, ki niso pojedeni do konca in ne izginejo v otroškem trebuščku, pritisne drugega k drugemu in tako zalizane vtakne v mastne papirnate škrniclje šolskih malic; iz vrečk najprej vsuje


včerajšnje drobtine v skledčko. Kakor navita ura zloži na tople postelje devet kupčkov pisanosti, obe roki švigata, leva in desna, že dolgo ne ve več, ali je desničarka ali levičarka, neobhodno rabi obe roki, če iščeš zanesljivo oporo, jo boš našel na koncu svojih ramen, mlatilnica v polnem zagonu, vrtavka, ki se ustavi šele ponoči, šele ponoči pade. In se v spanju nemirno preobrača. Od tod jo opazujem vsako jutro. Ljubim jo, edino tako izstopim iz sebe. Eno leto, tri mesece, štiri dni. Obdano z grozdom devetih glav, deveteroglavi zmaj se zaganja vanjo. Najmanjša Bobika je prisesana na vratu, stopajo iz stanovanja za neplačnike, iz nizke bele hišice, od koder gledajo v svet skozi zamreženo okno. Opazujem jo brez diha, za zaveso, kako se sklanja in ukazuje, kako priganja otročiče, kako jim podrži šolske torbe, da bi mršave šibe lažje zdrsnile v spone, v barvaste prisilne jopiče. Nepočesana, pa vendar prelepa. Izjemna ženska. Za zaveso čakam eno leto, tri mesece, štiri dni. Še zmeraj bi me lahko zavrnila. Zavrnitev sem vajen, brco s stopnic sem doživel tisočkrat. Edino pri njej je ne bi preživel, ne bi odnesel cele kože. Čakam, da bo čisto na dnu, da se ne bo imela kam umakniti, šele takrat bom iztegnil tresočo se roko, stopil prednjo z odprto dlanjo, preglodano od upanja. Ona se je bo dotaknila, morala se bo, oprijela se bo. In zagladila razpoke. Vstopila bo v notranjost moje hiše, ki bo njena. Vstopila bo v mojo notranjost. Prišli so do križišča, izginjajo za ovinkom. Odpustila me je iz svoje službe, moja gospa. Po poti v kuhinjo s postano vodo zalijem taščin jezik. V kredenci otipam in poljubkujem cifro hranilne knjižice. Je na geslo Justina. Pet postavic se odlepi od svetilnika Justininega telesa, poljubi jih na čelo in izginejo v zgradbi osnovne šole. Tri druge Justina odpelje štiri ulice naprej. V vrtcu z izbuljenim zajčkom na vratih jih posadi na leseno klop, poda trenirkice, preobuva stopala v zaflikanih nogavicah. Navzoča mati s sončnimi očali visoko nad čelom odmakne potomca, da se otroka ne bi dotikala s stegni. Justine ne pogleda. »Premakn se, Breskvica.« Tudi Justina provokativno premakne hčerino telo. »Da se ne boš umazala.« Ko punčki obuva zguljene copatke, se odlušči levi podplat. Gumijasti jezik posmehljivo pomahlja. Zmrazi jo. Vzgojiteljica molče stoji na vratih, pozdravlja otroke in čaka. Sončna očala odlašajo z odhodom. Justina se trudoma dvigne.


»Bomo popoldne doma zlepli.« »Sej je tko v redu, mami.« Breskvica poklopi zevajočega morskega psa, nogico vtakne v ovoj. Kakor na skiroju: z desno nogo poskakuje, z levo drsa po ploščicah. »Ne, to vsekakor ni v redu in vsekakor to ni dobro, mamica. Lahko pride do poškodbe. Otrok mora imeti ustrezno obutev.« »To se lohk zgodi vsakmu.« »Seveda se lahko. Ampak vam se to dogaja nekam sumljivo pogosto.« Justina ima v glavi praznino, v mislih računa in sešteva, če bo vzela hčerko s sabo domov, to pomeni nepričakovan izdatek današnjega dne, še eno porcijo za kosilo, v vrtcu ji denarja za današnjo hrano ne bodo več vrnili, je nekaj minut čez osem. Situacijo razreši vzgojiteljica s ptičjim obrazom, zaradi katerega jo Breskvica obožuje. Z vzdihom zgrabi punčko za roko. Z vzdihom, ki se napaja iz občutka nadrejene dobrote, v kateri pusti, da se Justina paca; ponižuje ponižanega. »Ampak danes zadnjič, mamica.« Justina pomaha orglicam. Petletnemu Kostanjčku. Štiriletnemu Korobačku. Triletni Breskvici, ki ji vzgojiteljica zavezuje izposojene državne šolske copate. Justina vedro pomaha osupli materi, ki jo z odporom opazuje, zdaj že skozi temna stekla. Prva bitka današnjega dne dobljena, pojte aleluja. Preden svojo hišico z verando in prazno garažo zapustim in zatlesknem vrtna vratca, si z obvezo prevežem otekle gležnje. Danes se pripognem skrbneje in pozorno omotavam, zategnem, včeraj sem ritual opravil prepovršno, na tramvaju mi je iz žametne hlačnice zdrsnila sivkasta kača z odtisi premakajočih razjed, vlekla se je za mano, zasledovala me je vse do groba. Dokler je živela mati, mi je gležnje s snežno belimi povoji obvezovala ona. Kožo je dezinficirala in namazala z mazilom, noge mi je omivala s frotirno krpo, ki jo je prekuhavala, umivala je moje otečene hlebce, noge mi je umivala kakor Jezusu Kristusu, to je pravila, kakor Jezusu Kristusu, in boš videl, da se bo zgodil čudež, potem pa bova pela aleluja, je pravila. Bogu ne dajem možnosti, distanco med sabo in bogom povečujem. Možnost dajem sebi in svoji ljubezni, namen nesreče je zgolj milost. Ni se zgodil čudež, nikoli se ni zgodil noben čudež. Ta modrovijolična gravžarija ni nikoli izginila. Ta modrovijolična gravžarija ne bo nikoli izginila. Izginila bo šele, ko jo bo poljubila ona. Vlak odpelje ob pol devetih. Hodim po ovinkih, po cikcakasti stezici in jo maham ob vodi. Postojim na bregu in strmim v tok. Voda je blatno zelena.


Reka se ne zmeni zame, pogospodena je. Pohlevnejša bo šele na kraju, kjer ji bo ime pogoltnila Laba. Preden priracam na železniško postajo, me utegne oblajati pet dolginov, pet bebcev s postrani šiltom in razkorakom med koleni, razvajeni mulci, ki v gručici kadijo, medtem ko špricajo šolo. pohaba, pohaba, si oblečen k baba Dobro poznam te gumpce. Ponoči sprejajo zidove blokovskih naselij in omete družinskih hišic, tudi jaz imam na vrtnih vratcih skrivnostno šifro rtm. Peterico senc sem prepoznal pred tremi tedni med nočnim prežanjem na Justino. Pod njeno zamreženo okno so z rdečo barvo našpricali velik, kosmat romb. Zgrbljen sem stal za zaveso in si želel, da bi v rokah držal puško. Cev bi tiho potisnil skozi priprto okno. Petkrat bi pritisnil na sprožilec. Petkrat. Puške nimam. Ven sem planil z zobno ščetko. Sirkove krtače v shrambi v tistem razburjenju nisem našel. Z zobno ščetko in koktejlom iz prila v vedru, penil se je čez rob, lonček, kuhaj, sem drgnil tisto sramoto, potihem, da ne bi zbudil svoje gospe. Prstne členke sem si odgrnil do krvi, roke me niso hotele ubogati, izstreljevalo jih je mimo rdečih dlačic. Primalex, premaz za zunanjo uporabo, sem kupil drugi dan in v poznih nočnih urah premazal razliti, nečedni obris, ki je silil na plan in ki me je vlekel k sebi. Končal sem ob svitu. Nič ni opazila. Dovolj ima svojih skrbi, gospa moja, Mati božja, mutica, mutelal. Kako si boš postlal. Justina vstopi v hipermarket, komaj dveletno Bobiko stlači v nakupovalni voziček, prekriža se. Vozita počasi, uživata v dotikanju blaga, otrok popestuje plišaste igračke in potrese z ropotuljicami v vrečki in voha salame in šampone in mehčalce. Otrok steče med policami kakor v zrcalnem labirintu. Cilj je pri blagajni. Justina čuti poglede drugih. Tukaj se neslišno razglasi zmagovalec, tukaj se pokaže človekova vrednost. Na štartu so imeli vsi enake pogoje: pravično prazno košarico. S čim jo kdo napolni, je odločilno. Justina je izgubila. Vozila drugih so napolnila tank do vrha. Na dnu njenega kovinskega monstruma se slabe vesti stiskajo hlebec kruha, najcenejši špageti, češki kečap, s pretečenim rokom in s popustom, tetrapak mleka, pravokotniček poceni mila. In lepilo. V izogib popolnemu porazu ji manjkata dve kroni, dve kroni bi jo rešili pred diskvalifikacijo. Pretvarja se, da ju ima nekje v žepih sprane džins jakne, mučno je, išče, tipa, prešlatava sebe in Bobiko, drdra opravičila, ne preneha. Ta etuda traja dolgo, blagajničarka ima na obrazu


mrk izraz, neizprosen, ne odgovori, čaka, bič zataknjen, pripravljen, da ga zgrabi in z njim poči, obraz zaznamuje z rdečo marogo. Bič ostane zataknjen. Justina dočaka. Moški v vrsti za njo pod komolcem pritakne na pladenjček deset kron. Justina se blagajničarki namuzne. In Harold ve, da je ta nasmeh namenjen njemu.


Odlomek - kobold