Page 1

Med 180 največjimi mejniki boste našli:

• odkritja iz naravnega sveta, od ognja do planetov in kosti dinozavrov,

• pot razvoja mehanskega sveta, od oborožitve do izuma tiska in vesoljskih potovanj,

• izvor vsakodnevnih predmetov, kot so zrcalo, vilice in prenosni telefon,

• največje znanstvene dosežke, kot so prve kirurške operacije, električna razsvetljava in klonirane živali; pa tudi:

• časovne preglednice, ki predstavljajo jasen in primerjalen pregled nad izumi in odkritji,

• več kot 250 dinamičnih in večinoma barvnih slik.

ODKRITJA IN IZUMI

Knjiga za vse, ki ste se kdaj spraševali o vsem, od najmanjših delcev na Zemlji do najbolj oddaljenih teles v Galaksiji.

ODKRITJA IN IZUMI od prazgodovine do sodobnih časov


ODKRITJA IN IZUMI od prazgodovine do sodobnih Ä?asov


ODKRITJA IN IZUMI od prazgodovine do sodobnih ฤasov

Uredil d r. J รถ r g M e i d e n b a u e r


VSEBINA 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24 26 28 30 32 34 36 38 40 42 44 46 48 50 52 54 56 58 60 62 64 66 68 70

Uvod Na začetku je bil ogenj Številke: štetje z zarezami Lok in puščica: ključ za lov in vojskovanje Svetilka: luč v temi Namakanje: bujna polja kljub suši Statve: prvi korak k modi Astronomija: preučevanje zvezd na nebu Sončna ura: človek prvič meri čas Gradnja mostov: reke in soteske postanejo prehodne Megaliti: spomeniki zgodnje kamene dobe Lončarsko vreteno: spodbujanje izdelave lončenine Zgodba o astronomiji: sanje in resničnost Papir: osnova birokracije Bron: najpomembnejša surovina obdobja Hieroglifi: sveta znamenja za pomembne besede Čisto zlato: čisto razkošje Kolo: pospeševalnik toka zgodovine Piramide: skrivnostni spomeniki bogov — kraljev Kometi: prvi zapis o pojavu kometa Uteži, mere in tehtnica: trdna pravila za trgovanje Železo: korak na pot napredka Kompas: neprecenljivi vodnik popotnikov Kolovrat: pospeševalec proizvodnje tekstila Sončev mrk: prvi zapis o potemnitvi sonca Prvi akvadukt: dobavitelj namakanja Človek in pisava: brez črk ni kulture Abakus: računanje nikoli ni bilo tako lahko Od magije do sodobne medicine Botanika: vse o rastlinah Temelji geometrije Pi: kvadratura kroga Heliocentrični pogled na svet: Sonce prevzame osrednje mesto 72 Porcelan: belo zlato s Kitajskega 74 Ničla: numerični simbol 76 Mlini na veter: lažje mletje žita 78 Optika: o gledanju in o videnem 80 Mineralogija: v kraljestvu kristalov 82 Astrolab: zvezde na nočnem nebu kažejo pot 84 Vilice: bogokletni izum za uživanje hrane? 86 Ure, dnevi in leta: zgodba o merjenju časa 88 Top: bomba v zgodovini vojskovanja 90 Mehanska ura ustvari nov občutek časa 92 Očala: boljši vid za slabovidne 94 Žveplena kislina: alkimistov sen 96 Skrivnost mavrice 98 Perspektiva: popolna iluzija 100 Knjigotisk: človek vstopi v sodobno dobo

102 104 106 108 110 112 116 118 120 122 124 126 128 130 132 134 136 138 140 142 144 146 148 150 152 154 156 158 160 162 164 166 168 170 172 174 176 178 180 182 184 186 188 190 192 194 196 198 200 202

Napaka v koledarju privede do novega pogleda na svet Fosili: nova predstava o zgodovini sveta Anatomija: zgradba človeškega telesa Nihalo in gravitacija: navpičnost razkrije svoje skrivnosti Mikroskop: nevidno postane vidno Od Pitagore do Adama Riesa: razvoj matematike Termometer: vročino in mraz je zdaj mogoče meriti Embriologija: vse življenje izvira iz jajčeca Teleskop: premagovanje optičnih razdalj Orbita planeta? Elipsa! Teleskop: spustiti nebo na zemljo Podmornica: v morske globine Kalkulator: avtomatiziranje matematike Krvni obtok: telesni in pljučni Analitična geometrija: geometrija s pomočjo algebre Vakuum: nič ne vzbuja več strahu Verjetnostna teorija: razkrivanje skrivnosti naključja Krvna telesca: iz česa je sestavljena kri Komunikacija: od džungelskih bobnov do vesoljskih satelitov Binarni sistem: nič in ena, osnova vesolja Zakoni gibanja in gravitacije: Zemljina sila privlačnosti Halleyjev komet: vrnitev kometa Preizkus krvnega tlaka razkrije, kako trdo dela srce Razvrstitev rastlinstva: družine cvetlic Rimska cesta: nebo postane jasnejše Strelovod: narava je prelisičena Patološka anatomija: učenje o življenju s preučevanjem mrtvih Nizkotlačni parni stroj: nizek tlak, visoka zmogljivost Padalo: samo letenje je boljše Toplozračni balon: potovanje nad oblake Mehanske statve: začetek industrializacije Galvanski tok: oživljene mrtve žabe Medicina: umetnost zdravljenja Cepljenje: preprečevanje epidemij Črne luknje: vse ali nič v vesolju? Baterija: odkritje shranjevanja elektrike Visokotlačni parni stroji: s polno paro v industrializacijo Ultravijolična svetloba: na koncu mavrice Fosili: razvrstitev geoloških dob Električna razsvetljava: sijajna ideja Aerodinamika: vzgon za letalce Kolo naznani dobo mobilnosti Dinozavri: zastrašujoči kuščarji z velikimi zobmi Elektromagnet: velika moč elektrike Ladijski vijak: novo življenje za stare ladje Geografija: človeštvo raziskuje svet Ohmov zakon: nov impulz za elektroinženirstvo Pisalni stroj: revolucija v svetu dela Telegraf in morsejeva abeceda Rele: nižja napetost ob obratu stikala


204 206 208 210 212 214 216 218 220 222 226 228 230 232 234 236 238 240 242 244 246 248 250 252 254 256 258 260 262 264 266 268 270 272 274 276 278 280 282 284 286 288 290 292 294 296 298 300 302 304 306 308

Faradayeva kletka: skrivnosti elektrostatike Fotografija: podoba resničnosti Sončeva korona: po sledi svetlobe Živčevje: gibanje po ukazu volje Teorija o evoluciji: izvor življenja Neandertalec: človekov stari stric Genetika: kaj grah razkriva o dednosti? Hladilnik: daljše ohranjanje sveže hrane Spektralna analiza: prstni odtisi elementov Biologija: iskanje skrivnosti življenja Telefon: »Ali konji jedo kumarično solato?« Plastika in sintetika: materiala sodobnega sveta Dinamit: eksplozivna mešanica Periodni sistem: notranja logika elementov Bakteriologija: preučevanje mikrokozmosa Kontrakcijska teorija: kako so nastale gore? Ottov motor: sijajna zamisel za vožnjo Fonograf: izum, ki govori sam zase Cepiva: mejnik v zgodovini medicine Električna žarnica: preblisk navdiha, ki razsvetli temo Odkritje povzročiteljev malarije Nebotičniki: navzgor, vse do neba Od sekire do atomske bombe Luknjane kartice: konec podatkovnega kaosa Fonograf in gramofonske plošče: glasba za vsakogar Radio: osupljivi valovi iz etra Gibljive slike: filmska premiera v Parizu Rentgenski žarki omogočijo pogled v notranjost Ojdipov kompleks: psihoanaliza in nezavedno Radioaktivnost: začetek dobe žarčenja Virusi: spremenljivi patogeni Zračna ladja: vzlet letalstva Minosova palača: ne mit, temveč resničnost Krvne skupine: A, B in 0, preprosta razvrstitev Prvi motorni polet: komu pripada čast? Transport: ljudje postanejo mobilni Žarki alfa, beta in gama: pozitivni, negativni in nevtralni Hormoni: skrivnost endogenih slov Teorija kaosa: moč ustvariti nekaj iz nič Radar: konec navigacije na slepo Genetika: kako deluje dednost? Vitamini: ključni elementi prehrane Model atoma: snov dobi obliko Drsenje celin: pradavna celina postane današnji svet Tekoči trak: množična proizvodnja avtomobilov Ultrazvočni globinomer: globina razkrije svoje skrivnosti Relativnostna teorija: nove teorije o prostoru in času Komuniciranje po čebelje Letalstvo: osvajanje neba Napovedovanje vremena: jasni časi za meteorologe Nevrotransmiterji: kako deluje živčevje? Televizija: ves svet v škatli

310 312 314 316 318 320 322 324 326 328 330 332 334 336 338 340 342 344 346 348 350 352 354 356 358 360 362 364 366 368 370 372 374 376 378 380 382 384 386 388 390 392 394

Rakete: potovanje k zvezdam Penicilin: čudežna plesen EEG: možgani razkrijejo svoje skrivnosti Računalniki: umetna inteligenca postane resničnost Nevtroni: v srcu snovi Živalsko vedenje: poduk o preživetju LSD: od psihotropne do hipijevske droge Jedrska cepitev: nedeljivo postane deljivo Reaktivno letalo: hitreje brez propelerja Jedrska energija: nepričakovane rezerve energije Antibiotiki: zmaga proti mikroorganizmom Vesoljska potovanja: odkrivanje novih svetov Atomska bomba: konec dobe nedolžnosti Fotosinteza: kako živijo rastline? Celice: zgradba življenja Dvojna vijačnica: razkrita skrivnost življenja Sončne celice: brezplačna elektrika iz solarne energije Optična vlakna: hiter prenos podatkov Kontracepcijska tableta: spolna emancipacija žensk Laser: tanek žarek svetlobe za težavne naloge Sputnik: začetek vesoljske dobe Kvarki: najmanjše sestavine materije Internet: svet postane vas Mikroprocesor: ves računalnik v enem samem čipu Pristanek na Luni: »Orel je pristal.« Antropologija: iskanje izvora človeštva Prenosni telefon: vedno na dosegu Računalniška aksialna tomografija: pogled skozi telo Prvi dojenček iz epruvete: pomoč naravi Prenosnik in dlančnik: mobilne komunikacije brez meja Osebni računalnik: računalnik za vsakogar Virus HIV: na sledi smrtonosnega virusa Vesoljska postaja Mir: o življenju v vesolju Superprevodnost: hitreje ne gre Supernova: smrt zvezde Hubblov vesoljski teleskop: zvezde postanejo bližje Človek iz Similauna: zgodba iz kamene dobe Klonirana ovca Dolly: svetle in temne plati genskega inženiringa Prioni BSE: maščevanje narave El Niño: viharno vreme Odprava na Jupiter: odkrivanje neznanega sveta Človeški genom: skrivnost je končno razkrita Kaj drži svet skupaj?

396 Stvarno kazalo


Uvod Ve l i k i t r e n u t k i z n a n o s t i

V tej knjigi so velika odkritja in izumi v znanosti razporejeni kronološko. Časovni trak ob vsakem izmed njih pomaga umestiti tematiko v zgodovinski okvir. Naš cilj, in obenem izziv, pri ustvarjanju te knjige je bil predstaviti razumljiv in informativen opis znanstvenega in družbenega razvoja človeštva, zasnovan na množici dostopnih dejstev. Jasno je, da se mnenja o tem, kako se je razvijala zgodovina znanosti in kakšno vlogo so imeli posamezni izumi in odkritja, razlikujejo. Mnenja se razlikujejo tudi o tem, kaj bi moralo biti vključeno v knjigo, kot je ta. Odločili smo se za izbor najpomembnejših prvin in postopkov v razvoju znanosti ter jih podrobno opisali in osvetlili njihove vplive. Albert Einstein, uslužbenec v patentnem uradu, je užival v teoretičnih miselnih igricah in nekoliko naprednejši matematiki. Pri tem je tako revolucionarno spremenil naš pogled na svet kakor astronomi, kakršen je bil Galilej, ki je več stoletij prej tvegal življenje, da je dokazal, da je Zemlja okrogla in se vrti okoli Sonca. Šele zelo postopno je bilo mogoče Einsteinove teorije preveriti v laboratoriju. Med drugimi je to delal Werner Heisenberg, ki je odkril »kvantni skok« bolj po naključju. Zdaj je izraz ustaljen opis tega pomembnega koraka naprej v razvoju. V resnici opisuje »skakanje« atomskih delcev, proces, ki je tako neskončno majhen, da ga je mogoče opazovati le z najbolj dovršenimi instrumenti in z najnatančnejšimi meritvami. Toda to odkritje je bilo nujno za razvoj jedrske energije, najmočnejše in tudi najbolj uničevalne sile na svetu.

treba odgovoriti. Spraševanje in iskanje odgovorov je del hrepenenja človeške vrste, da bi izvedela več o sebi in svoji okolici. Človekov prvi sprehod po Luni je bil v tistem času najpomembnejši mejnik na poti premagovanja prostorskih omejitev, vendar ni bil zadnji. Mnoga odkritja in izumi so pogosto neopazno, toda korenito spremenili naše vsakodnevno življenje. Pogosto prav toliko kot nadvse priznani znanstveni dosežki. Vsakodnevno življenje v industrijskih državah bi bilo nepredstavljivo brez avtomobilov, telefonov, televizorjev in računalnikov, ki pa so vsi posledica velike ustvarjalnosti, vztrajnega iskanja znanja in navdušenega domiselnega uma. Za tiskane knjige se pogosto meni, da so zaradi elektronskih občil na robu izumrtja. Toda v resnici so še vedno eden najpomembnejših virov informacij in znanja. V srednjem veku je bila knjiga unikaten rokopisni izdelek in zato neznansko draga. Ko je Gutenbergov novi postopek tiskanja omogočil izdelavo številnih izvodov, so knjige postale dostopnejše, vendar so bile še vedno omejene na izobraženo elito, ki je znala brati. Šele v družbi, »žejni znanja«, v zadnjih 200 letih so knjige postale razpoložljive čedalje večji pismeni splošni javnosti. Zato nam ta knjiga danes omogoča odkrivanje nekaj največjih trenutkov v tisočletni sagi razvoja in raz-iskovanj, ki oblikujejo zgodovino znanosti in izumov. Sago, ki prinaša bogastvo osupljivih dejstev in neverjetnih zgodb.

Zgodovina znanosti zato ni naključno zaporedje neodvisnih dogodkov. Vsak nov odgovor na skrivnosti sveta prinaša nova vprašanja, na katera je

7


Na začetku je bil ogenj Kitajska Ob zori človeške zgodovine je bil ogenj. Bakle so razsvetljevale temo in plameni so dajali toploto v mrazu. Nad njimi je bilo mogoče kuhati meso in drugo hrano. Odkritje in uporaba ognja sta med največjimi dosežki Homo sapiens. PR . N. Š .

5 0 0.0 0 0 p r. n . š . > Pred okoli 2,5 milijona let začne Homo habilis izdelovati preprosto orodje. > Pred okoli 1,7 milijona let začnejo ljudje hoditi pokončno. Najstarejše najdbe Homo erectus so iz Afrike. > Pred 1,5 milijona let Homo erectus pride v Evropo. To potrjujejo številni primerki orodja, odkriti v Franciji. > Najstarejša najdba azijskega Homo erectus je iz Indonezije.

Gozdni požari, nevihte, udari strele in poplave so že od nekdaj povzročali opustošenje na Zemlji in človeštvo si je prizadevalo spraviti te naravne sile pod nadzor, pogosto neuspešno. Toda ljudem je uspelo razmeroma zgodaj v zgodovini človeštva »udomačiti« ogenj in ga uporabiti za svoje namene. Naučili so se prižgati in ohranjati ogenj. Sprva so plamene uporabili, da so potešili vsakodnevne potrebe, si zagotovili toploto in zaščito pred divjimi živalmi ter pripravljali hrano. Pozneje so ogenj uporabljali za izdelovanje predmetov za praktično uporabo in okras, vključno s keramičnim posodjem, izdelanim iz gline, ter orodje, orožje in nakit iz staljene kovine. V Afriki so že pred letom okoli 1.500.000 pr. n. š. človekovi predniki uporabljali savanske požare, na katere so naleteli, da so plamene izkoristili v svoje namene. V zgodnjem pleistocenu (730.000 do 200.000 pr. n. š.) je prazgodovinski človek iskal naravne vire ognja, ker ga takrat še nihče ni znal ustvariti. Naravni ogenj je povzročila strela, in kadar so ga našli, so ga skrbno ohranjali. Velik korak naprej je sledil ob koncu srednjega pleistocena (200.000 do 60.000 pr. n. š.), ko so odkrili, kako prižgati ogenj za kuhanje hrane. To potrjujejo odkritja odpadnega gradiva in živalskih kosti na prazgodovinskih najdiščih. Ob istem času so izdelovali prve šotore iz živalskih kož, surovine, potrebne za izdelavo kamnitega orodja, pa so prenašali tudi na več kot 300 km dolgih razdaljah. V poznem pleistocenu (60.300 do 40.300 pr. n. š.) je neandertalski človek postavljal skrbno zavarovana taborna ognjišča in prve hišam podobne zgradbe. Ogenj je korenito spremenil življenje prazgodovinskih ljudi, saj je zagotovil varstvo, toploto in

8

hrano. Na primer, ogenj so uporabljali, da so iz shramb talili zaledenela živalska trupla. Ko so ljudje opustili nomadsko življenje in se stalno naselili, so odkrili nove možnosti uporabe ognja, na primer za krčenje gozdov za polja s požigalništvom in za »goreče« puščice v vojnih spopadih. Ogenj so pazljivo varovali, kajti če je ugasnil, je trpela vsa naselbina. Čarobne ali verske moči so ljudje ognju pripisovali že, ko so še živeli v votlinah. Ogenj so imeli za živo bitje, ki ga je treba zadovoljiti z žgalnimi daritvami. Poznejše civilizacije so dale svojim bogovom ognja imena, kot so Giru, Hefajst in Prometej. Varuhi svetega ognja so bil zelo spoštovani. Stari Rimljani so častili Vesto kot boginjo ognjišč, in ženske so na njen praznik obiskovale Vestin tempelj na forumu. Za večni plamen, ki je gorel v notranjem svetišču, so skrbele »vestalke«, mlade ženske, ki so življenje posvetile Vesti in so jih kaznovali s smrtjo, če so nečistovale. Danes morda mislimo, da smo ogenj ukrotili, toda narava se ni uklonila. Onesnaženje okolja je privedlo do podnebnih sprememb in vreme postaja bolj vroče in suho. To pa povzroča naravne katastrofe, kot so obsežni gozdni požari. Prebivalce na jugozahodu ZDA redno ogrožajo veliki gozdni požari, ki zajamejo obsežna območja in jih spremenijo v prah in pepel.

Ogenj daje svetlobo in toploto. Njegove pomembne lastnosti so prispevale k nadaljnjemu razvoju človeštva. Toda čeprav mislimo, da smo ga ukrotili, je ogenj naravna sila, ki zlahka uide izpod nadzora.


Številke: štetje z zarezami Starodavne kulture

PR . N. Š . o ko l I 30.0 0 0 p r. n . š .

Številke so imele že od nekdaj pomembno vlogo v vsakodnevnem življenju ljudi. Da so se ljudje lahko orientirali v svojem okolju in načrtovali uporabo svojih zalog, so iznašli sistem znamenj, ki je jasno opisoval, koliko prebivalcev je živelo v vasi ali koliko živali so že ubili. Zgodnje številke so uporabljale števni sistem zapisa, kot so zareze na leseni palici. Ta zgodnja »naravna« števila so položila temelje za »cela« števila 1, 2, 3 ... Uporabljali so jih za praktične namene. Kamenodobni lovci so od okoli leta 30.000 pr. n. š. v kost ali kos lesa vrezovali zareze za vsako žival, ki so jo ubili, da so ohranjali zapis o skupnem številu ubitih živali. Tak primer je volčja kost, stara 20.000 let, ki so jo odkrili v kraju Dolní Ve˘stonice na sedanjem Moravskem. Na njej je 55 zarez, razporejenih v dveh vrstah v skupinah po pet.

> Pred 100.000 leti se v Afriki pojavi Homo sapiens sapiens. > Pred 40.000 leti Homo sapiens sapiens v Evropi nasledi neandertalce. Izdeluje orodje iz kamna, kosti in roževine ter lovi z lučali. > Predpaleolitske jamske slikarije iz lascauxa in Chaubeta v Franciji so stare okoli 40.000 let. Na njih so upodobljeni ljudje in živali.

Ta metoda štetja v skupinah po pet že kaže na temeljni sistem štetja, ki uporablja kot pripomoček dele telesa, navadno prste. Današnji decimalni sistem je verjetno zasnovan na tej arhaični metodi štetja. Če dodamo še prste na nogah, dobimo alternativni števni sistem, zasnovan na številu 20. Tega so uporabljali stari Egipčani, Grki in Perzijci. Številne slike in rezbarije iz Egipta upodabljajo ljudi pri štetju ali barantanju za dobrine na tržnici. Tudi stari Rimljani so izražali številke z različnimi gibi prstov.

vodilo do opredelitve nadaljnjih povezanih številk: pet in deset je petnajst, osem krat sto je 800 in tako naprej. S tem so se izognili potrebi po neskončnem številu izrazov za določanje števil, obenem pa je bilo mogoče iste številke kombinirati v neskončnih variacijah za ustvarjanje novih števil. Hkrati s številskim sistemom se je razvila numerologija, preučevanje vpliva števil, ki so ga obširno izvajali oraklji, in celo še danes mnogi verjamejo, da imajo določena števila čarobno moč. To vraževerje je bilo zelo razširjeno v davnini, zlasti v Bizancu. Ljudje so hoteli z numerologijo ugotoviti spol svojega nerojenega otroka ali datum svoje smrti. S števili so povezovali tudi astronomske pojave, posebno pomemben kozmični pomen naj bi imele številke 30, 12 in zlasti 7. Arabske številke, ki se uporabljajo danes, verjetno izvirajo iz Indije. Njihovi najpomembnejši značilnosti sta, da uporabljajo ničlo kot številko in da je numerična vrednost določena s položajem številk.

Številko 0 pa so odkrili Sumerci in Babilonci. Njihov številčni sistem je bil zasnovan na številki 60, ki je verjetno izvor delitve ure na minute in sekunde, pa tudi kroga na 360 stopinj. Razvoj številk je tesno povezan z razvojem abecede, ker so ljudje hoteli zapisovati opise stvari, ki so jih šteli, kot denimo konje, sužnje, jabolka ali ko vance. To so lahko naredili s piktogrami ali z ab straktnimi znaki. Pomemben pogoj za razvoj sistema kompleksnih števil je bilo poimenovanje osnovnih števil. To je

10

Detajl z jamske slikarije v Lascauxu. Že v kameni dobi so ljudje radi sporočali obseg svojega ulova. Da so lovci vedeli, koliko živali so ubili, so razvili preprost sistem štetja z zarezami ali črticami.


Lok in puščica: ključ za lov in vojskovanje Pa l e o l i ts k i l ovc i

PR . N. Š . o ko l I 30.0 0 0 p r. n . š .

Lok in puščica sodita med najpomembnejše orožje dolgega dosega, kar so jih kdaj iznašli. Izginila sta šele s pojavom strelnega orožja. Lok in puščico so tisočletja uporabljali za lov in v vojnah. Nekje v paleolitiku (30.000–20.000 pr. n. š.) so lovci in bojevniki začeli metati svoja kopja z razdalje, namesto da bi jih uporabljali samo v bližnjem boju. Podaljšek te tehnike, majhno kopje – puščica –, ki so jo sprostili z napetega loka, je bil znatno hitrejši in učinkovitejši od kopja. S tem so lovci in bojevniki lahko zadeli svoj plen ali sovražnika veliko dlje stran. V mezolitiku so lovci uporabljali lok in puščico za lov na jelene in divje svinje. Puščice so »izostrili« tako, da so nanje pritrdili majhne konice iz kremena ali rastlinskih trnov.

> ljudje od neolitika naprej pokopavajo svoje mrtve — ali samo njihove glave — z umetelnimi grobnimi darovi. > lovci v neolitiku lovijo mamute, konje, severne jelene, bizone in medvede. > okoli 25.000 pr. n. š. kromanjonski človek uporablja igle iz kosti za šivanje oblačil.

V Egiptu so že zelo zgodaj obstajali preprosti loki. Na stenskih poslikavah v Tutankamonovi grobnici (ok. 1325 pr. n. š.) so risbe elegantnega sestavljenega loka, tulca za puščice in usnjenega ščitka za roko.

Loki so bili navadno izdelani iz brestovega lesa in dolgi od 150 do 180 cm. Na žalost se nobeden ni ohranil, ker je les že zdavnaj zgnil. Vseeno pa imamo posredne dokaze o njihovi uporabi. To je pravokotna kamnita varovalna plošča z zaobljenimi vogali, ki so jo uporabljali za zaščito podlakti ob sprostitvi tetive loka. Jamske slikarije v Španiji in južni Franciji prikazujejo lovske prizore, na katerih lovci uporabljajo lok in puščico. »Ötzi«, mumificirano truplo, ki so ga odkrili na ledeniku v dolini Ötztal, je znanstvenikom razkril nadaljnje podatke o uporabi loka in puščice v času prehoda iz neolitika v bronasto dobo (3350–3100 pr. n. š.). »Mož iz Similauna« je imel v tulcu iz srnjakove kože dve puščici, pripravljeni za strel. Na njima so bili še vidni sledovi peres. Poleg njiju pa je imel še 12 zaobljenih paličic, dolgih od 82 do 85 cm. Puščice so opremili s peresi, da so ohranjale smer v letu. Ötzijev lok ni bil nikoli dokončan: ne del za oprijem ne zareze za pritrditev vrvice niso bili izdelani.  V starem Egiptu so lok in puščice že zelo zgodaj uporabljali za lov in bojevanje.

Loke in puščice so za lov uporabljali že sredi kamene dobe. Majhne koščke kamna ali trne so namestili na konico puščice, da je bila ostra.

12


Svetilka: luč v temi Neolitska kultura Danes v temnem prostoru samodejno sežemo po stikalu. Toda do izuma električne razsvetljave so morali ljudje uporabljati ogenj, olje ali plin, da so razsvetlili temo. Svetilka je razsvetlila temne domove in »podaljšala« dan. Imela je tudi pomembno vlogo v obredju. PR . N. Š . o ko l I 20.0 0 0 p r. n . š .

> Po 10.000 pr. n. š.: ljudje v kameni dobi uporabljajo preproste koledarje. lunine mene urežejo na kose kosti. > 10.000 pr. n. š.: prebivalci Jerihe gradijo hiše iz opek. > V neolitiku okoli 8000 pr. n. š. začnejo ljudje namesto lova in nabiralništva obdelovati polja. odpovedo se nomadskemu življenju in začnejo graditi naselbine.

Razvoj svetilke se je začel z »ukrotitvijo« ognja. Okoli leta 75.000 pr. n. š. so zgodnja ljudstva uporabljala goreče kose lesa kot primitivne bakle. Svetilke iz paleolitika so nekoliko bolj dovršene: v naravne luknje v kamnu so položili loj in stenj iz rastlinskih vlaken in ga prižgali. Če je bil kamen primerno velik, so lahko te svetilke tudi nosili s seboj. Da bi ljudje dobili boljše, lažje prenosne svetilke, so naravi nekoliko pomagali. Sami so izdolbli vdolbine v kamne. Za izdelavo takih svetilk je bil najprimernejši mehak salovec. Po letu 20.000 pr. n. š. so kot gorivo za svetilke uporabljali živalski loj in olje, plavajoči stenj pa so izdelali iz rastlinskih vlaken. Te kamnite svetilke so bile predhodnice najpreprostejše oblike glinaste skledaste svetilke. V starem Egiptu so imeli nešteto različic svetilk v obliki sklede, izdelanih iz gline, kamna ali kovine. Poleg teh so bili še luksuzni edinstveni primerki, kot je svetilka v obliki lotosovega cveta in treh skledic, izdelanih iz enega samega kosa alabastra. Našli so jo v Tutankamonovem grobu (umrl 1325 pr. n. š.). Ko so to svetilko prižgali, je svetloba, ki je trepetala skozi prosojen material, metala skrivnostne vzorce na steno. Da se iz svetilk ne bi kadilo, so Egipčani olju za svetilke dodajali sol. V stari Grčiji so pri verskih obredih uporabljali bakle, in to navado zasledimo tudi pri starih Rimljanih. V vsakodnevnem življenju sta se prvič pojavili dve vrsti svetilk, ki sta določili obliko svetilk za mnogo stoletij po tem. To sta odprta in zaprta svetilka. Zaprta svetilka je preprečevala razlivanje olja. Za lažjo uporabo so imele te skledaste svetilke stanjšan »dulec«, v katerega so vstavili stenj. Mnoge svetilke iz tega obdobja so bile okrašene s svetlečo glazuro ali z geometrijskimi vzorci,

14

medtem ko so imele kovinske svetilke pogosto obliko živali. Našli so veliko različnih vrst in oblik glinastih svetilk iz helenističnega in rimskega obdobja, na primer v obliki ptičje glave. Da bi povečali svetlobo, so pogosto za plamen postavili ogledalo. Nekatera od teh so bila okrašena s slikami, med katerimi so bili najbolj priljubljeni erotični motivi. V skoraj vsakem večjem mestu v sredozemskih državah in njihovih provincah so vzniknile delavnice za izdelavo svetilk. Tako se je rodila dobičkonosna veja obrti. Poleg svetilk z enim dulcem so poznali tudi posebne oblike z več stenji in svetilke v obliki ladij, glav ali živali. Primerek iz Pompejev je bil celo izdelan iz čistega zlata. Svetilke so bile zelo pomembne za vsakodnevno življenje in grobne obrede v starem Rimu. V času zgodnjega in srednjega cesarstva je bil običaj, da so v grob položili eno ali dve svetilki, da sta pokojniku razsvetljevali pot v onostranstvo. V pozni antiki in v bizantinski dobi so bile priljubljene steklene svetilke, ki so visele na okviru v obliki kolesa, in kovinske lanterne. Vse bolj priljubljene so postajale tudi sveče. Zaradi njih se je izdelava glinastih svetilk močno zmanjšala in marsikje je povsem izginila.

Prve oljne svetilke so bile zelo preproste in izdelane iz gline. V starem Egiptu so poznali številne različne vrste. Prikazani primerek na desni je visok več kot 90 cm.


Namakanje: bujna polja kljub suši Mezopotamija

PR . N. Š . o ko l I 6 0 0 0 p r. n . š .

> Po 7000 pr. n. š.: Egipčani in prebivalci Mezopotamije začnejo žgati lončenino.

»Rodovitni polmesec«, pas pokrajine, ki teče od Sirije in Palestine proti deltam Evfrata, Tigrisa in Nila, velja za zibelko civilizacije. Toda šele domiselna uporaba namakanja je naredila deželo dovolj rodovitno, da je omogočila razcvet prvih velikih civilizacij. V Mezopotamiji, »deželi med rekama«, sta bila poljedelstvo in živinoreja osnova življenja ljudi. Polja in rastline, živali in ljudje – vsi potrebujejo vodo. Oskrba z vodo pa je bila odvisna od naravne lege naseljenih območij. Na splošno je več vode v goratih predelih, ker gorski vrhovi »lovijo« deževne oblake, ki tam sprostijo dež. Ravnice so bolj sušne, zlasti če čeznje teče malo rek. Celo ob robu rečnih bregov so poljedelstvo pestile težave zaradi močvirij in rednih poplav.

> Po 6000 pr. n. š.: ljudje začnejo uporabljati železo iz meteoritov, ki jih nabirajo. Železo segrejejo in obdelajo s kladivi. > Po 6000 pr. n. š.: v Mali Aziji začnejo izdelovati splave iz drevesnih debel.

Na velikih območjih v Mezopotamiji je le občasno deževalo, zato poljedelstvo ne bi moglo nahraniti številčnega prebivalstva. Toda ljudje so se prilagodili razmeram. Za začetek so se naučili saditi in izkoriščati rastline, ki so uspevale v sušnih razmerah. Naučili pa so se tudi uporabljati vodo iz rek za svoje potrebe.

 Stari Egipčani so znali graditi jezove in kanale

in so zato lahko vse leto uporabljali vodo iz Nila za namakanje polj.

16

Kmetje so polja uredili v bližini rek in razvili so pluge, primerne za tamkajšnjo prst. Že zgodnji prebivalci Mezopotamije so ko pali namakalne jarke. Po potrebi so jih zasuli s prstjo in spet skopali ter tako uravnavali zalogo vode. Kjer je bila prst bolj peščena in je voda hitreje odtekla, so jarke obdali z lesom ali s kamni. Za zbiranje in zadrževanje drago cene vode so gradili tudi jezove, akvadukte, vodnjake in zbiralnike. Čez čas je bilo treba polja tudi

izsušiti, namesto da bi jih namakali, da ne bi postala preveč slana in zato nerodovitna. Mezopotamci so imeli za vzdrževanje sistema namakalnih kanalov obsežno administracijo in veliko delavcev. Namakanje polj je zahtevalo strogo organizacijo in veliko število delavcev. Preskrba z vodo je pogosto povzročala napetosti v družbenih odnosih med sosednjimi vasmi in spori za dragoceno dobrino so se včasih končali z vojno. Kljub temu pa so prednosti presegale takšne negativne stranske učinke. Različne tehnike razporejanja vode so Mezopotamcem omogočile pridelati presežek hrane in tako so v deželi med rekama in v Egiptu vzniknile prve napredne civilizacije.

Razvoj zgodnjih civilizacij je bil tesno povezan z izumom namakanja. V mnogih regijah, kot tu v Egiptu, se razmere niso spremenile vse do začetka sodobne dobe.


Statve: prvi korak k modi Neolitska kultura

PR . N. Š . o ko l I 5 0 0 0 p r. n . š .

> Po 5000 pr. n. š.: ljudje odkrijejo uporabo klančine in moč vzvoda.

Izum tkanja oblačil je omogočil popolnoma nov način oblačenja in označevanja družbenega položaja. Oblačil niso več nosili zgolj za zaščito pred mrazom, soncem in dežjem. Moda in razkazovanje sta postala celovit del človeškega življenja. V primerjavi z novimi stkanimi oblačili so bile obleke iz živalskih kož in usnja, ki so jih do takrat nosili tisočletja, nenadoma nepraktične in težke. Tkanine, izdelane iz vlaken rastlin, kot je bombaž, in iz živalskih vlaken, kot je volna, so imele očitne prednosti. Kmalu so jih uporabljali za izdelavo lahkih trpežnih vrst blaga, ki jih je bilo mogoče tudi obarvati.

> Po 5000 pr. n. š.: na Indijski podcelini gojijo riž. > 4500 pr. n. š.: kmetje v Mezopotamiji uporabljajo plug.

Razvoj predenja in tkanja je tesno povezan s čedalje bolj stalno naseljenim načinom življenja v neolitiku. Sledi primitivnih statev so našli v vseh neolitskih kulturah. Kmetje so gojili tekstilne rastline, kot sta lan in bombaž, ter redili ovce in koze, ki so zagotovile nujne surovine za izdelavo tkanin. Kitajci so gojili celo sviloprejke. Tkale so vse družine, vendar le blago za lastno uporabo. Te tkanine so bile edinstvene in delo žensk in otrok. Komercialna proizvodnja oblačil se je začela šele v rimskih časih in se obširneje razvila v srednjem veku, ko so se pojavili predindustrijske metode proizvodnje in prvi cehi.

 Te statve, ki so jih našli na Kreti, so uporabljali še v 20. stoletju. To kaže, da je ta preprosta tehnična naprava marsikje ostala nespremenjena tudi po uvedbi industrijskih tkalnih strojev.

18

Najstarejši primer v dolgi zgodovini statev so statve z utežmi. Tkalec je pritrdil osnovne niti (niti, ki potekajo v podolžni smeri) na vodoraven lesen drog, imenovan osnovni valj. Da so bile niti čim bolj napete, je nanje privezal tkalske uteži iz gline ali kamna. Za

izdelavo tkanine je tkalec potreboval tudi napravo, ki je osnovne niti razdelila v tako imenovane »razdelke«. Pri najpreprostejši vrsti tkanja, platneni vezavi, se je izmenoma dvignila vsaka druga osnovna nit. Potem so v ta »razdelek« vstavili prečne niti ali votek in jih stisnili k že izdelani tkanini. Za naslednjo vrsto so dvignili osnovne niti, ki so bile prej spuščene, preostale pa spustili. Votek so nato potisnili skozi razdelek z druge strani. Tkalec je tako nadaljeval, dokler ni dobil želene dolžine blaga. Votek so v razdelek vstavljali ročno ali pa s tkalskim čolničkom, izdelanim iz lesa ali kosti, na katerega so pritrdili nit. Najstarejši znan primer takega čolnička je iz neolitske kulture Hemudu s Kitajskega. Ta čolniček so uporabljali za tkanje svile. Statve so eden najpomembnejših in najuspešnejših izumov človeštva. Njihov pomen je primerljiv s pomenom kolesa, lončarskega vretena in obdelave kovin. Statve so se iz prvobitnih obteženih razvile v orjaške industrijske naprave v sodobnih tekstilnih tovarnah.

Statve, enega najpomembnejših izumov človeštva, so obširno uporabljali v starem Rimu.


Astronomija: preučevanje zvezd na nebu Mezopotamija, Egipt, Kitajska, Grčija

PR . N. Š . o ko l I 4 0 0 0 p r. n . š .

> 5000 pr. n. š.: na gori Sinaj v Palestini kopljejo prve rudnike bakra.

Že v prazgodovini so bili ljudje očarani nad zvezdami na nebu. Navadno so iz verskih razlogov želeli izvedeti več o vesolju, toda gnali so jih tudi gospodarski interesi. Naravni cikli, zapisani v koledarjih, so kmetom omogočili načrtovanje poljskih del, zato je bilo tako pomembno, da so astronomi odkrivali nova spoznanja o vesolju in gibanju zvezd. Čeprav starodavne civilizacije niso imele na voljo sredstev, kakršna imamo danes, pa so njihova sistematična opazovanja Sonca, Lune in zvezd zagotovila pomembne podatke o rednem pojavljanju določenih naravnih pojavov. Določitev štirih strani neba so sprva uporabljali pri verskih obredih, da so določili smer grobov. Kamniti krog v Stonehengeu v Angliji, ki izvira iz neolitika, razkriva izjemno astronomsko znanje njegovih graditeljev. Dve skupini kamnov na najdišču sta postavljeni tako, da je njihova os ob poletnem solsticiju natanko poravnana s sončnim vzhodom. Mogoče je imela postavitev kamnov določeno vlogo tudi pri napovedovanju Sončevih in Luninih mrkov in je služila kot koledar.

> 5000 pr. n. š.: kitajci uporabljajo tehniko poplavljanja polj za gojenje riža. > Po 4000 pr. n. š.: Feničani izvajajo zobozdravstvena dela. Sprednje zobe pritrdijo na sosednje z zlato žico.

Okoli leta 5000 pr. n. š. sta bili kmetijstvo in poljedelstvo že tako razviti, da so ljudje potrebovali koledar, ki bi določal letne čase in minevanje let. Poljedelci so morali vedeti, kdaj naj sejejo, žanjejo in opravljajo druga dela na poljih. Ker je bila Luna opaznejša od Sonca, saj je hitro spreminjala svoj položaj na nebu in obliko, so jo Mezopotamci (in druge civilizacije) uporabili kot izhodišče svojega koledarja. Leto so razdelili na 12 mesecev z 29 ali 30 dnevi. Okoli leta 4000 pr. n. š. so že preučevali sezonske spremembe v ozvezdjih na nočnem nebu in nekatera od njih poimenovali po živalih. Astrologija je nato vzpostavila povezavo med ozvezdji, kot so Bik (Taurus), Lev (Leo) in Škorpijon (Scorpio), z določenimi dogodki na Zemlji.  Znanstveniki so skušali predstaviti ozvezdja slikovno.

Egipčani so v začetku tretjega tisočletja pr. n. š. pred našim štetjem razvili prvi sončni koledar.

20

Eden od razlogov za to je bil, da je imelo Sonce pomembno vlogo v njihovi religiji. Preučevali so tudi »heliakalni vzhod« zvezd. To je čas, ko je mogoče videti skupaj vzhajati zvezdo in Sonce na nebu. Heliakalni vzhod Sirija je bil zlasti slaven dogodek, ker je sovpadal s poplavami Nila, ki so omogočile nujno namakanje polj. Tudi položaj in razporeditev piramid so določili z astronomskega vidika. Stranice velike Keopsove piramide, zgrajene okoli leta 2520 pr. n. š., so naravnane po štirih straneh neba, prezračevalni jaški pa so usmerjeni proti določenim zvezdam in ozvezdjem. Astronomski zapisi na Kitajskem segajo v obdobje dinastije Šang okoli leta 1500 pr. n. š. V 5. stoletju pr. n. š. so Kitajci razvili koledar, ki je bil zasnovan tako na Sončevem letu kot na Luninih menah. Po letu 600 pr. n. š. so grški učenjaki preučevali astronomske pojave, kot so okrogla oblika Zemlje, razdalja med Zemljo in Soncem ter Zemljo in Luno in obseg Zemlje. Toda po zatonu znanosti v Grčiji je astronomija na Zahodu dremala, dokler ni po letu 1300 n. š. doživela novega preporoda.

Skrivnost zvezdnega neba. Astrologi so že od najzgodnejših časov uporabljali ozvezdja za napovedovanje dogodkov na Zemlji.


Sončna ura: človek prvič meri čas Mezopotamija

PR . N. Š . o ko l I 4 0 0 0 p r. n . š .

Že od samega začetka človeštva je bilo Sonce središče mnogih civilizacij, saj so ga častili kot božanstvo, ki daje življenje. Ko so astronomi ugotovili, da se položaj Sonca na nebu spreminja, so se lahko lotili reševanja vprašanja, ki je dolgo ostalo nerešeno: kako meriti čas. Preden so ljudje lahko merili čas z drugimi enotami, je njihov dan določal čas med sončnim vzhodom in zahodom, ki je določal tudi obdobja dela in počitka. Najboljši čas za setev in žetev so določili z opazovanjem položaja določenih zvezd ali z naravnimi pojavi. Za določanje časa med jutrom in večerom pa ni bilo določenih stalnih točk. Pomembno vodilo je bil položaj Sonca čez dan glede na značilne krajevne točke v pokrajini. Toda v nasprotju z Luno, katere mene so bile osnova koledarjev, žarečega Sonca ni mogoče neposredno opazovati. Po naključju so Mezopotamci opazili, kako se položaj Sončeve sence čez dan spreminja: na primer, senca obeliska se je postopno premikala okoli stebra. Ob sončnem vzhodu je senca kazala na zahod, opoldne na sever in zvečer na vzhod. Zjutraj in zvečer je bila senca daljša kot opoldne.

> 4000 pr. n. š.: Mezopotamci začnejo izdelovati steklo. > 4000 pr. n. š.: Egipčani in Sumerci začnejo taliti baker. > 4000 pr. n. š.: Egipčani prvič uporabljajo ladje z jadri na Nilu.

Mezopotamci in Babilonci so po navdihu tega pojava izdelali prvo sončno uro. Sestavljena je bila iz navpičnega kazalca sence, gnomona, pritrjenega na vodoravno ploščo, označeno s kotnimi črtami. Senca gnomona se je pomikala čez označene črte in kazala čas. Zasnovana je bila na heksadecimalnem (šestnajstiškem) sistemu, pri katerem so imele poseben pomen številke 6, 24 in 600. Babilonci so dnevni prehod Sonca razdelili na 24 ur s po 60 minutami. Ker je bila ura vedno ena dvanajstina časa med sončnim vzhodom in zahodom, je bila zato včasih daljša in včasih krajša, ker se je dolžina dneva v letu spreminjala. Zato so te ure poimenovali »začasne« ure. Sončna ura je merila (in še meri) dejanski krajevni čas.

 Še danes je mogoče meriti čas

po Soncu z enakim načelom, kot so ga pred davnimi časi uporabljali Mezopotamci.

22

Egipčani so babilonsko metodo uporabili za priročnejše primerke. Fragment prenosne egipčanske sončne ure iz leta 1500 pr. n. š. kaže štiri oznake za merjenje dolžine sence na dolgi strani kotne plošče. S tabelo je bilo mogoče prenesti meritve v točen čas na določeni zemljepisni širini. Stari Grki in Rimljani so izdelovali svoje časomerilne instrumente na osnovi sončne ure v obliki votle polkrogle, ki naj bi jo razvil babilonski astronom Berosos okoli leta 300 pr. n. š. Znana je kot hemicikel. Kazalo sence je postavljeno znotraj polkrogle in meče senco na polkrožni obroč. Informacija o času in datumu se prikaže na sistemu črt, sestavljenih iz urnih črt in dnevnih lokov. Omogoča tudi določanje višine Sonca in zemljepisne širine. Z izumom mehanske ure v 14. stoletju je sončna ura počasi izgubljala pomen. Toda brez nje ljudje ne bi mogli načrtovati pomembnih dejavnosti, zato je odigrala pomembno vlogo pri polaganju temeljev za sporazumevanje in trgovino.

Sonce je omogočilo prvo merjenje časa. Ta sončna ura je vstavljena v cerkveno okno iz razmeroma sodobnih časov.


Gradnja mostov: reke in soteske postanejo prehodne Ljudstva vseh kultur

PR . N. Š . o ko l I 4 0 0 0 p r. n . š .

> 4000 pr. n. š.: na otoku Malti gradijo različne tempeljske zgradbe.

Mostovi omogočajo ljudem in tovoru varno prečkati široke reke in globoke prepade. Aleksander Veliki brez teh zgradb nikoli ne bi prišel v Indijo in rimski cesar Trajan ne bi zavzel Dakije, kar je označilo največji obseg rimskega cesarstva. Preden so ljudje iznašli mostove, so iskali plitvine, da so prečkali široke reke. Ker pa je bilo takšno prečkanje vedno nevarno, so poskušali nepredvidljive elemente umiriti z žrtvami.

> 4000 pr. n. š.: v tem obdobju Mezopotamci gradijo hiše z opekami iz žgane gline. > 3800 pr. n. š.: v zahodni Evropi gradijo prve utrjene naselbine.

Gradnja mostov iz lesa, kamna ali rastlinskih vlaken pa je za prazgodovinske ljudi predstavljala težavo. Takšna zgradba je morala nositi težo več ljudi in vozov, obenem pa je morala prestati poplave. Najpreprostejša oblika mostu je gredni most. Leseno ali kamnito gred položijo čez ozek pas vode ali globel. Kje in kdaj so postavili prvo takšno zgradbo, zasnovano na načelu »gradbenih zidakov«, lahko le ugibamo. Verjetno so jo v vseh časih na različnih krajih zgradili vedno znova. V neolitiku so v bližini rek in jezer gradili hiše na kolih. Verjetno je zamisel o mostu zrastla iz te tradicije – gred, položena na pokončnih kolih ali nosilcih. Najbolj dovršene mostove iz lesenih gredi so gradili Rimljani. Večina železnih nosilcev, ki so jih uporabili za temelje teh mostov, še stoji. Najstarejši obstoječi kamniti mostovi so v Babiloniji in Egiptu in izvirajo iz časa okoli leta 4000 pr. n. š. Kamnito ploščo so položili na navpične nosilce ali včasih med mogočne kamnite bloke, ki so bili še trdnejši od plošče. Prvi graditelji mostov so morali delati po načelu poskusov in napak, ker niso imeli nobenega znanja o gradbeništvu. Poznejši mostovi so imeli loke, izdelani so bili iz kupov kamnov, ki so segali čedalje bolj navzven in so se naslanjali drug na drugega. To teh-

 Prebivalci afriškega

deževnega gozda znajo že dolgo graditi dovršene viseče mostove iz najpreprostejšega gradiva.

24

niko, ki so jo prvotno razvili Etruščani, so izpopolnili Rimljani. Gnala jih je potreba po zagotovitvi učinkovite vojaške in civilne uprave, za katero pa je bil potreben dobro razvit sistem cest. Gradili so lokovne mostove z zavidanja vrednim razponom, kot je most čez reko Tabus v Španiji iz časa okoli leta 200 n. š. Zakaj so Rimljani tako zavzeto gradili mostove, pojasnjuje še ena njihova osnovna potreba. Potrebovali so velike količine vode za javne kopeli, gospodinjstva in kanalizacijo. Za prenos vode so gradili akvadukte – velike kamnite mostove, ki so prenašali vodo na velike razdalje. Rimljani so prvi delali natančne načrte mostov, ki so jih nameravali zgraditi. Najprej so pregledali okolje, uporabili so standardizirane bloke kamna ter izračunali velikost in kote klinasto oblikovanih kamnov za loke. Toda v srednjem veku v Evropi niso več uporabljali tega čudovitega rimskega dosežka. Načelo kamnitih mostov je ostalo, toda akvadukte so opustili skupaj z antičnim načinom življenja.

Polkrožni kamniti most izvira iz antike.


Megaliti: spomeniki zgodnje kamene dobe Z a h o d n a i n s e v e r n a Ev r o p a

PR . N. Š . o ko l I 4 0 0 0 p r. n . š .

> 3400 pr. n. š.: v Egiptu gradijo prve naselbine, povsem obdane z obzidjem.

Le redki prazgodovinski spomeniki v Evropi so skozi stoletja tako burili domišljijo ljudi kot megaliti. Kamniti krog v Stonehengeu v južni Angliji je najslavnejši primer. V nasprotju s prejšnjim prepričanjem zdaj ni več gotovo, da so bili vsi megaliti astronomske opazovalnice. Mnogi so verjetno služili kot kraji čaščenja prednikov in kultov mrtvih. Izjemne prazgodovinske spomenike, znane kot megaliti ali megalitske zgradbe, najdemo zlasti ob obalah zahodne in severne Evrope ter na Britanskem otočju. Ime »megalit« je grško in pomeni »velik kamen«. V času prehoda iz zgodnjega neolitika v bronasto dobo (4000–2500 pr. n. š.) so postavili veliko različnih tovrstnih kolosalnih krajev čaščenja. Toda čemu so služili? Iskanje ljudi, ki so gradili te zgradbe z velikim trudom in brez vsakršnih transportnih sredstev ali poznavanja kolesa, vodi do prvih evropskih poljedelcev. Ob koncu ledene dobe, ko se je okoli leta 5000 pr. n. š. življenje lovcev in nabiralcev spreminjalo, so se začeli ljudje stalno naseljevati. Obdelovali so polja in redili živali. Čeprav so vaške skupnosti navadno trajale le eno sezono, so bili njihovi kraji čaščenja, megalitski spomeniki, zgrajeni za dalj časa. Pogosto so jih gradili v kraju, ki je bil v dosegu več takšnih vasi in je služil kot zbirališče in obredno središče.

> 3200 pr. n. š.: prebivalci Srednje in Južne Amerike začnejo gojiti koruzo. > 3000 pr. n. š.: graditelji v današnjem Peruju postavljajo prve hiše z balkoni.

 Najslavnejši primer prazgodovinske megalitske

zgradbe je kamniti krog v Stonehengeu.

26

Zlasti okrogli spomenik v Stonehengeu, zgrajen razmeroma po zno (okoli 2000 pr. n. š.), utrjuje prepričanje arheologov, da so vsi megalitski spomeniki služili kot nebesne opazovalnice. Toda to verjetno velja le za nekatere med njimi. Poskus iskanja vzporednic s kulturami na Bližnjem vzhodu, kot so Babilonci in Egipčani, ki so

bili znani astronomi, ne vodi nikamor. Prav tako ne teorija, da so megalite gradili popotniki z Bližnjega vzhoda. Analiza različnih datumov gradnje kaže, da so mnoge severnoevropske megalitske zgradbe v resnici starejše od egipčanskih piramid in celo od mikenskih grobnic, ki jih pogosto navajajo kot primer. Zato so megalitske zgradbe najverjetneje povsem evropski pojav in so v različnih krajih nastale skoraj ob istem času. Odgovor na vprašanje o njihovem pomenu lahko iščemo v samih kamnitih krogih. V mnogih so našli ostanke sežganih človeških kosti, zato lahko domnevamo, da so jih uporabljali kot osrednje kraje za sežiganje, kakršna so bila pozneje v času Rimljanov upepelitvena polja. Tudi v Stonehengeu ležijo grobovi v velikem krogu okoli spomenika. Skrivnost teh mističnih krajev pa kljub čedalje obsežnejšim novim spoznanjem ostaja neznanka.

Megalitski dolmeni, kot je ta, so pogosti v Nemčiji, Bretanji in Veliki Britaniji. Domnevajo, da so to megalitski grobovi.


Lončarsko vreteno: spodbujanje izdelave lončenine Mezopotamija

PR . N. Š . o ko l I 35 0 0 p r. n . š .

> ok. 3500 pr. n. š.: Sumerci razvijejo prvo urbano civilizacijo.

Lončarsko vreteno je eden od prazgodovinskih izumov z daljnosežnimi posledicami in je stoletja neizmerno vplivalo na vsakodnevno življenje. Lončarsko vreteno, ki se poganja z vrtalnikom z lokom, velja za najstarejše mehansko rokodelsko orodje. Najstarejši lončeni predmeti izvirajo iz paleolitika okoli leta 30.000 pr. n. š. To niso bile posode, temveč figure in reliefi iz nežgane gline, ki so bili pogosto povezani z verskimi obredi in so predstavljali ptice in druge lovne živali, božanstva in ljudi. Nekateri od teh predmetov so verjetno po nesreči padli v ogenj in izkazalo se je, da toplota naredi izdelke iz gline močnejše. To je bil prvi korak v razvoju keramike.

> ok. 3000 pr. n. š.: v Egiptu začnejo uporabljati sveče. > Po 3500 pr. n. š.: Egipčani izdelujejo steklo tako, da kremenčevemu pesku dodajo pepeliko (kalijev karbonat), sol ali sodo. To zniža tališče stekla.

Lončenine niso uporabljali le v verske namene, temveč tudi za vsakodnevne predmete, kot so sklede, vrči in drugo posodje. Najstarejše lončeno posodje so odkrili na Japonskem in izvira iz 11. tisočletja pr. n. š. Šele 3000 let pozneje so se lončene posode pojavile v Mezopotamiji. Potem so jih odkrili v vseh kamenodobnih civilizacijah. Lončarji so vse te posode izdelovali ročno na ploščatem kamnu na tleh, brez uporabe lončarskega vretena. Glinene predmete so nato posušili in žgali. Nekatere kulture še danes uporabljajo to starodavno metodo in ustvarjajo izjemno kakovostno lončenino. Toda temeljna težava te metode je, da je mogoče take lončene predmete izdelovati samo v majhnih količinah, saj je njihova izdelava zelo dolgotrajna. Sredi 4. tisočletja pr. n. š. so lončarji končno odkrili orodje, ki je vplivalo na njihovo obrt še pozno v 19. stoletje: lončarsko vreteno ali kolovrat. Pri novi tehniki so glino položili na vrtečo se ploščo in tako hitro in preprosto izdelovali gladke okrogle posode. Najstarejše arheološke dokaze o posodah, izdelanih na lončarskem vretenu, so odkrili v Mezopotamiji. Posode izvirajo iz obdobja Uruk (Warka) iz sredine 4. tisočletja pr. n. š. Najprej so

 Ta prazgodovinska lončena

skleda je bila ročno oblikovana na oporni kamniti plošči. Ta groba, vendar izpopolnjena tehnika je bila počasna in je omogočala izdelavo le nekaj kosov na dan.

28

jih izdelovali z združeno tehniko vrtenja in dviganja gline. Pozneje so lončenino izdelovali izključno na lončarskem vretenu. Nova tehnologija se je iz Mezopotamije čez Kreto hitro razširila v Grčijo in od tam v zahodno Sredozemlje. V Aziji so najstarejše primerke našli na Kitajskem in izvirajo iz obdobja dinastije Longšan (ok. 2700– 1900 pr. n. š.). Lončarsko vreteno, kot ga poznamo danes, je bilo najprej preprost razvoj plošče brez središča. Nato se je razvilo v primitivno lončarsko vreteno, ki se je vrtelo na klinu na sredini, preden je dobilo sedanjo obliko. Šele ko so čedalje večje hitrosti zahtevale večjo stabilnost, so uvedli trdno os, pritrjeno na tla. Zgodnja lončarska vretena so vrteli z rokami, pozneje pa s pogonskim jermenom in nazadnje z gredjo. Pri slednjem so pogosto namesto plošč uporabljali kolesa z naperami. Lončarsko vreteno z nožnim pogonom je ptolemajski izum iz 1. stoletja pr. n. š. To vreteno so uporabljali vse do začetka industrijske množične proizvodnje v 19. stoletju. Velike prednosti ploščatega vretena so tiho delovanje in zagon, ki je omogočil stalnejše vrtenje.

Množično proizvodnjo lončenine je omogočil izum lončarskega vretena, ki se je iz Mezopotamije čez Kreto preneslo v Grčijo.


Zgodba o astronomiji: sanje in resničnost Pogled v nebo Zvezdno nebo je že od nekdaj privlačilo človeštvo in vedno zastavljalo številna vprašanja. Kako daleč od Zemlje so vidni planeti? Kako veliko je vesolje? Kje se kozmos konča? Kako je nastala Zemlja? Goreča želja, da bi dojeli nedojemljivo, je bila skupna učenjakom starodavnih kultur v Egiptu, Babilonu in na Kitajskem že 3000 let pred Kristusovim rojstvom. Z zavidanja vredno zbranostjo so iskali izvor kozmosa, ki je bil zakrit s tančico skrivnosti. Ko so ti zgodnji zvezdogledi sistematično in vztrajno opazovali nebo, so se naučili izračunavati, kdaj se zgodijo posebni dogodki, kot so Sončevi ali Lunini mrki ter gibanje planetov. Toda astronomija je služila predvsem določanju datumov in označevanju letnih časov, da so poljedelci, na primer, vedeli, kdaj je prišel čas za setev ali žetev.

v središču v resnici Sonce, in ne Zemlja. Toda to novo (in pravilno) razmišljanje ni bilo sprejeto še skoraj 2000 let. Antični pogled, da je Zemlja središče vesolja, je utrdil aleksandrijski učenjak Klavdij Ptolemaj (ok. 90 do ok. 160 pr. n. š.). Njegova teorija odmikov in epiciklov je poskušala razložiti številne anomalije, ki so jih opazili v gibanju planetov. Šele po srednjem veku je zdravnik in astronom Nikolaj Kopernik (1473–1543) postavil pomemben mejnik v razvoju astronomije, ko je razglasil, da je v središču gibanja planetov Sonce. Ta revolucionarna ideja je povzročila silovito razburjenje v verskih in filozofskih krogih, ki so se še naprej srdito upirali temu pogledu. Celo sto let pozneje so astronoma Giordana Bruna (1543–1600) sežgali na grmadi, ker je zagovarjal Kopernikove nauke.

Sonce stopi na glavni oder Središče vesolja Izum refraktorskega teleskopa v zgodnjem Bistveno vprašanje, katero točko vesolja naj 17. stoletju je končno omogočil nove poglede bi prepoznali kot njegovo središče, se je sko - na nebo. Za izum je slišal astronom Galileo zi stoletja korenito spreminjalo. Dolgo časa so bili astronomi prepričani, da je Zemlja središče vsega. V daljni preteklosti so mislili, da je Zemlja ploščata in ima obliko diska ter počiva na oceanu, astronomi v antičnih časih pa so že vedeli, da ima obliko krogle in se vrti okoli svoje osi. Toda v obeh primerih ni bilo dvoma, da je Zemlja središče vesolja. Ta geocentrični pogled na svet je Nikolaj Kopernik prvi izzval grški astronom Aristarh s Sa (1473—1543) mosa (310–230 pr. n. š.), ki je menil, da je

30

Galilej (1564–1642) in je tudi sam sestavil teleskop. Z njim je odkril Sončeve pege, gore na Luni in Jupitrove lune. Odkritje Jupitrovih lun je bilo odmevna senzacija. Že sam njihov obstoj je v temeljih pretresel prepričanje, da ima Zemlja poseben položaj kot središče vesolja. Če vsa nebesna telesa krožijo okoli Zemlje, le kako bi lahko potem imel Jupiter lune, ki krožijo okoli njega? Vseeno je bilo potrebno še veliko let, da je postal heliocentrični pogled na svet na splošno sprejet. To je bilo zato, ker inkvizitorji Katoliške cerkve niso hoteli sprejeti, da Zemlja ni središče vesolja, in so Galileja utišali. Pod grožnjo mučenja so ga prisilili, da je preklical svoje teorije. Šele leta 1992 so ga uradno rehabilitirali. Toda čeprav se je uradno odrekel svojemu prepričanju, ni niti najmanj dvomil o pravilnosti svoje teorije. Bilo mu je jasno, da samo Luna kroži okoli Zemlje, Zemlja pa se vrti okoli Sonca. Johannes Kepler (1571–1630), učenjak in Galilejev sodobnik, je prav tako odkril ključ-

Galileo Galilej (1564—1642)


Galilej je med opazovanjem neba z enim prvih teleskopov odkril Sončeve pege.

no dejstvo, ki velja še danes. Kepler je prvi ugotovil, da se planeti okoli Sonca gibljejo v eliptičnih orbitah in ne v krožnih, kot so mislili tisočletja. Kmalu zatem je Isaac Newton (1643–1727) postavil še en mejnik v zgodovini astronomije, ko je odkril, zakaj se planeti vrtijo okoli Sonca. Ta pojav je pojasnilo njegovo spoznanje, da se mase med seboj privlačijo s silo gravitacije. Čim večja je masa nekega objekta, tem močnejša je njegova gravitacijska sila. Ogromna masa Sonca in temu ustrezna moč njegove gravitacijske privlačnosti je vzrok, da Sonce vlada v Osončju. Izračunali so, da je v Soncu skoncentrirano 99,87 odstotka celotne mase Osončja.

Odprejo se novi svetovi Astronomi so s svojimi teleskopi v 17. stoletju gledali v druge galaksije, ne da bi se v resnici zavedali, da to počno. Razkrili so oblačne objekte na nebu, ki jih niso mogli natančneje opredeliti.

Isaac Newton (1643—1727)

V naslednjem stoletju je filozof Immanuel Kant (1724–1804) predstavil mogočo razlago teh meglenih oblakov. Domneval je, da v vesolju obstaja nešteto drugih zvezdnih sistemov, podobnih Rimski cesti, ki so videti kot pasovi megle. Kljub temu so morali astronomi še 300 let preučevati nebo, preden so lahko dokončno potrdili, da je galaksija Rimska cesta le ena od mnogih. Do tega sklepa so prišli v zgodnjem 20. stoletju, ko so razvili velike zrcalne teleskope. Leta 1917 je bilo mogoče sklepati, da so številne megličaste tvorbe v vesolju v resnici druge galaksije.

Kako se je vesolje začelo Ameriški astronom Edwin Powell Hubble (1889–1953) je prišel do revolucionarnega odkritja, ki je pozneje razložilo obstoj vsega vesolja. Z opažanji je ugotovil, da vesolje ni statičen sistem, temveč se stalno širi. Če temu procesu sledimo do takrat, ko se je začel, moramo logično priti do točke, ki razkriva prostorski pa tudi časovni izvor vesolja. Rodila se je ideja o velikem poku. Alternativna kozmologija, teorija mirujočega stanja, je predvidevala stalno ustvarjanje materije, vendar so jo ovrgli.

Posebni teleskopi, nameščeni v vesolju, omogočajo sedanjim astronomom poglede v vesolje, kakršni so bili prej nepredstavljivi.

V raziskovanju vesolja je še vedno velika vrzel med željo človeštva, da bi vedelo vse o njem, in dejstvom, da je to nemogoče. Čeprav je astronomija ena najstarejših naravoslovnih znanosti, pa vesolje še celo po tisočletjih preučevanja skriva neskončno število skrivnosti.

Prihodnost Astronomi 20. stoletja so dosegli nekaj odmevnih odkritij in človek je celo pristal na Luni, Zemlji najbližjem nebesnem telesu. Kljub temu je to le majhen korak proti neskončnosti vesolja. V primerjavi s celotno velikostjo kozmosa je potovanje na Luno, okoli 400.000 km, neskončno kratko. Večina drugih nebesnih teles, ki jih vidimo kot migetajoče zvezde, je tako nepredstavljivo daleč stran, da njihova svetloba potrebuje milijarde let, da pride do Zemlje.

31


Človeški genom: skrivnost je končno razkrita C r a i g We n t e r ( 1 9 4 6 — ) Popolno dekodiranje človeškega genoma, opisa posameznih dednih dejavnikov, je bilo dogodek, ki je po pomenu primerljiv s pristankom na Luni leta 1969. S tem genskim »zemljevidom« lahko molekularna medicina razvije zdravila za genske bolezni, kot so rak, alzheimerjeva bolezen in osteoporoza.

v letu 2000

> Nemško tožilstvo je sprožilo preiskavo proti nekdanjemu kanclerju Helmutu Kohlu. Kohl je med letoma 1993 in 1998 prejel za dva milijona nemških mark donacij, ki jih je položil na zasebne račune. Imena donatorja noče razkriti.

Da bi odkrili več o genskih boleznih in odprli nove poti za diagnozo in zdravljenje, so znanstveniki v ZDA leta 1988 ustanovili Organizacijo človeški genom (HUGO). Njen cilj je bil dekodirati človeško gensko sestavo. Z izrazom genom znanstveniki poimenujejo preprost niz kromosomov in popoln zapis vseh genov. Kromosomi, ki so vidni pod mikroskopom, so nosilci genske informacije DNK (deoksiribonukleinske kisline). V celicah človeškega telesa je 46 kromosomov, v celicah jajčeca in semenčic pa jih je samo 23. Z združitvijo jajčeca in semenčice jih je spet 46. Kromosomi so sestavljeni iz 22 parov avtosomov in enega para spolnih kromosomov, moškega 46, XY, in ženskega 46, XX. V kromosomih je spiralna lestvica DNK. »Prečke« lestvice so sestavljene iz parov baz adenin-timin in gvanin-citozin. Ta »vodoravni« red je določen, ker so mogoče le te kombinacije. Ključ za genom mora torej ležati v »navpičnem« redu prečk A, T, G in C in naloga je bila razvozlati uganko tega niza.

> v Avstriji je za novega kanclerja izvoljen Wolfgang Schüssel. Njegova konservativna stranka sklene koalicijo z desničarsko populistično stranko Jörga Haiderja. > v državnem udaru zrušijo srbskega diktatorja Slobodana Miloševića, potem ko je razveljavil rezultate predsedniških in parlamentarnih volitev. Novi predsednik je vojislav Koštunica, vodja demokratske opozicije.

Projekt človeški genom je najprej vodil James Watson (1928–2004), ki je leta 1953 odkril zgradbo DNK. Do leta 1992 so raziskovalci katalogizirali kromosom 23 in kromosom Y, ki pri ljudeh določa moški spol. Ameriški znanstvenik in poslovnež Craig Wenter se je vključil v tekmovanje za popolno dekodiranje človeškega gena s svojim biotehnološkim podjetjem Celera Genomics. Na koncu je v tekmi zmagal Wenter. Junija 2000 je zbranim svetovnim novinarjem razglasil, da je že dekodiral 99 odstotkov človeškega genoma.

> Zmagovalec najbolj kontroverznih predsedniških volitev v ameriški zgodovini je George W. Bush. Potem ko zavajajoče in zastarelo avtomatsko štetje glasov sproži proteste na Floridi, vrhovno sodišče razveljavi ročno štetje glasov.

392

Januarja 2001 so raziskovalci Projekta človeški genom predstavili svoje izsledke. Po teh imamo ljudje okoli 26.000 do 40.000 genov (dotlej so domnevali, da jih je več kot 100.000), približno dvakrat toliko kot vinska mušica. Kljub temu dednost kaže, da je človek veliko bolj kompleksno bitje in človeški geni so sestavljeni na veliko bolj zapleten način kot živalski. Raziskovalci pravijo, da se večina mutacij (sprememb v genih) zgodi med nastajanjem celic semenčic, medtem ko je število mutacij pri nastajanju jajčec le pol toliko. V človeški genski »pokrajini« so tudi »puščave«, območja, kjer genov ni ali pa jih je zelo malo. Le okoli dva odstotka genov sestavlja bistvene beljakovine za nadzorovanje telesnih funkcij. Po drugi strani pa tako imenovane »vroče točke« kažejo veliko dejavnosti. Pričakovanja o enačbi »en gen za eno bolezen« se niso uresničila. Verjetno bo minilo še nekaj časa, preden bomo vedeli dovolj, da bodo mogoči genetski postopki za »zdravljenje« genskih bolezni. Ali je takšno manipuliranje etično, pa ostaja odprto. Toda vsi, ki jih pestijo genske bolezni, bi verjetno rekli »da«.

Medicina upa, da bo z uporabo podatkov o človekovi genski sestavi dosegla pomemben napredek pri zdravljenju dednih bolezni.


Kaj drži svet skupaj? Grški filozofi Presenetljivo, toda že filozofi v stari Grčiji so si predstavljali, da je vsa materija sestavljena iz majhnih identičnih delcev. Levkip (ok. 450–370 pr. n. š.) in njegov učenec Demokrit (ok. 460–370 pr. n. š.) sta te elementarne delce vse snovi poimenovala atomi (grško atoma = nedeljivo) in ustanovila šolo tako imenovanih atomistov. Verjeli so, da so atomi neuničljivi in bodo obstajali vedno. Vendar so tako majhni, da jih ni mogoče videti in razen praznine so edine obstoječe stvari. Svet je bil ustvarjen iz njihovega gibanja, njihovih medsebojnih trkov in njihovega kopičenja. Značilnosti predmetov določa zgolj povezovanje atomov. Spremembe nastanejo s premikanjem znotraj nakopičenih atomov. Vprašanje, o katerem so atomisti pogosto razpravljali, je bilo, ali so posamezni atomi res popolnoma enaki. Filozof Anaksagora je menil, da je vsaka snov sestavljena iz različnih atomov. Empedokles pa je zagovarjal, da obstajajo samo štiri vrste atomov, po ena za vsako od štirih prvin: zemljo, zrak, ogenj in vodo.

Sodobna atomska teorija Te misli iz stare Grčije so bile pozabljene dva tisoč let. Šele v 17. stoletju so filozofi zno va začeli razpravljati o miniaturnih gradbenih zidakih narave. René Descartes (1596– 1650) je domneval, da imajo ti elementarni delci, ki jih je imenoval telesca, različno maso, gibanje in posamezne značilnosti, ki jih je mogoče matematično izračunati. Atomsko teorijo, na kateri je zasnovana sodobna fizikalna znanost, je leta 1803 razvil britan-

394

ski kemik in fizik John Dalton (1766–1844). Po Daltonu je materija sestavljena iz atomov različne teže, ki so povezani na preproste načine. Vsak kemijski element je sestavljen iz atomov, ki pripadajo enemu od teh težnih razredov. Kemične snovi so kombinacija različnih atomov. Če se povezave razgradijo, se atomi sprostijo nespremenjeni. Leta 1808 je poskušal Dalton v knjigi Novi sistem kemijske filozofije dati znanim elementom atomske teže v njihovem medsebojnem razmerju. Kot izhodišče je vzel atom vodika, ki mu je pripisal vrednost »1«. Vse te teorije so domnevale, da so atomi trdni delci snovi. Toda Antoine Henri Becquerel (1852–1908) je leta 1896 odkril, da uranove soli oddajajo žarke, ki lahko predrejo trdno snov in jih zadrži samo svinec. Marie Curie (1867–1934) in njen mož Pierre (1859–1906) sta odkrila še dva druga radioaktivna elementa: polonij in radij. Sevanje, ki sta ga odkrila, pa ne more biti posledica kemičnega ali fizikalnega stanja prvotne snovi (ki se vidno ne spremeni), temveč mora prihajati iz notranjosti materije same. Ob istem času je britanski fizik Joseph John Thompson (1856–1940) odkril elektron, delec z znatno manjšo maso od atoma.

Marie Curie (1867—1934)

Modeli atoma S temi odkritji je bilo treba vprašanji, kaj so najmanjše sestavine narave in kakšna je sestava atoma, zastaviti na novo. Nekako ob prelomu stoletja so znanstveniki razpravljali o različnih alternativah, kakšna je morda videti notranjost atoma. Zavzeti poskusi britanskega fizika novozelandskega rodu Ernesta Rutherforda (1871–1973) so privedli do zgradbe modela atoma, ki velja še danes. Zdaj je jasno, da je atom sestavljen iz ovoja, v njem pa elektroni z negativnim nabojem krožijo okoli jedra, v katerem so nevtroni in pozitivno nabiti protoni. Toda model še vedno ni razložil vseh sil, ki delujejo v atomskem jedru. Na primer, ob pospešenem gibanju elektronov se sprošča energija v obliki svetlobe, zato hitrost postopno upada in elektroni nazadnje padejo v jedro. Danski fizik Niels Bohr je leta 1913 poskušal razložiti te paradokse. Postavil je hipotezo, da elektroni prevzamejo določena stanja energije. Šele v prehodni fazi iz energijsko bogate orbite v energijsko revno lahko elektron seva svetlobo. Toda normalno so elektroni v energijsko revnem in zato stabilnem stanju. Šele če sistemu dodamo energijo, za kratek čas nastopi stimulirano, vendar ne-

Albert Einstein (1878—1955)


stabilno stanje. Bohr je domneval, da več elektronov kroži okoli jedra v redni oddaljenosti in zato ustvarjajo »elektronski ovoj«. Po kvantni teoriji, ki jo je leta 1900 razvil Max Planck (1858–1947), procesi na molekularni atomski in podatomski ravni ne potekajo stalno, temveč so občasni. Leta 1905 je Albert Einstein (1878–1955) spoznal, da se svetloba ne pojavlja le v obliki valov energije, temveč ima tudi značilnosti delca. Nekatere fizikalne procese je mogoče razložiti le z domnevo o valovnih značilnostih svetlobe, druge pa le, če kot osnovo vzamemo njene značilnosti delca. Einstein je te delce svetlobe poimenoval fotoni. Leta 1923 je Louis de Broglie (1892–1987) zastavil vprašanje, ali imajo lahko obratno tudi delci, kot so elektroni in protoni, valovne značilnosti. Poskusi so pokazali, da je res tako. Leta 1927 je Werner Heisenberg (1901– 1976) postavil teorijo, da položaja in impulza elementarnega delca, kot je elektron, nikoli ni mogoče določiti hkrati, ker opazovanje vpliva na njegovo vedenje. Erwin Schrödinger (1887–1961) je odkril, da je mogoče z največjo verjetnostjo izračunati prostor, v katerem lahko najdemo elektron.

V praksi imajo znanstvena odkritja na področju jedrske fizike tako negativne kot pozitivne vidike. Energija, sproščena iz atomske bombe, je postavila človeštvo na rob družbenega brezna. Obenem pa lahko miroljubna uporaba jedrske energije zagotovi vir energije za prihodnja tisočletja, če bomo premagali težave z odlaganjem jedrskih odpadkov.

Moč atoma

Množico elementarnih delcev je težko razvrstiti v sistem. Danes se navadno razvrščajo glede na silo, ki ji pripadajo, kot hadroni, leptoni in bozoni. Vsak delec ima ustrezajoč antidelec, ki nosi nasproten naboj. Leta 1963 sta ameriška fizika Murray Gell-Mann in George Zweig postavila domnevo, da so hadroni sestavljeni iz še bolj osnovnih elementarnih delcev. Danes ti delci, ki jih je Gell-Mann poimenoval »kvarki«, veljajo za najmanjšo enoto atomskega jedra. Enotne »teorije polja«, ki bi zajela vse odkrite delce in sile, pa še niso razvili.

Znanstveniki so se spraševali tudi o »jedrski sili«, ki drži protone in nevtrone v jedru atoma skupaj. Da bi premagali to silo, so atomska jedra obstreljevali z visoko energijskimi delci. V teh poskusih in v kozmičnem sevanju so odkrili več kot 200 tako imenovanih elementarnih delcev. Ti izjemno majhni podatomski »gradniki« imajo navadno življenjsko dobo le stotinko milijoninke sekunde, zato po trenutno sprejeti teorije sestavine jedra drži skupaj izmenjavanje njihovih sil.

Ostaja tudi vprašanje praktične uporabe teh odkritij, zlasti izkoriščanja ogromne energije, ki se sprošča v atomskih procesih. V zgodnjih 30. letih sta francoska zakonca Frédéric in Irène Joliot-Curie uspešno pridobila umetne radioaktivne elemente (izotope), potem ko sta z določenimi delci obstreljevala stabilne neradioaktivne elemente. Pozneje je italijanski fizik Enrico Fermi ustvaril radioaktivne elemente, ki se naravno ne pojavljajo in so težji od urana (transuranski elementi). Danes se ti uporab-

ljajo kot indikatorji v medicini, biologiji, kemiji in tehnologiji. Leta 1939 je znanstvenikoma Ottu Hahnu in Fritzu Strassmannu uspelo cepiti atom. S tem dosežkom so se odprla vrata vojaški in miroljubni uporabi atomske energije.

395


Stvarno kazalo Abakus 60 adrenalin 280 aerodinamika 184 aids 372 Airy, George, 96 aksiom o vzporednicah 66 akumulator 174 akvadukt 16, 24, 56 Alberti, Leon Battista, 98 Aldrin, Edwin, 358 algebra 132 Amazonke 12 aminokisline 288 analitska geometrija 132 analogni računalnik 316 anatomija 106, 156 Andromeda, meglica, 152, 380 animalkula 246 antibiotiki 312, 330 Aquapendente, Hieronymus Fabricius ab, 118 Archer, Frederick Scott, 206 arheopteriks 188 arhimedov vijak 192 aritmetika (osnovne operacije) 66 Arkwright, Richard, 164 armilarna sfera 44 Armstrong, Neil, 358 ARPA 354 ASDIC 296 astrofizika 220 astrolab 82 astrologija 28 astronomija 22, 28, 44, 54, 124, 128, 146 atom, model, 290 atomska energija 232, 264, 318, 324, 328, 334 Avery, Oswald Theodore, 340 avtomati 128 Babbage, Charles, 316 Bacon, Roger, 78, 88 Baily, Francis, 208 bakteriologija 138, 234, 242, 330 balon, toplozračni, 162 Banks, Joseph, 180 Banting, Frederick Grant, 280 Baran, Paul, 354 Basch, Ritter von, 148 baterije 166, 174, 182, 196 Bateson, William, 286 Bayliss, William Maddock, 280, 346 Beaumont, Jean Baptiste Elie de, 236 Becquerel, Alexandre Edmond, 342 Becquerel, Antoine Henri, 264, 278 Bednorz, Johannes Georg, 376 Bee, David, 386 Behm, Alexander, 296 Beijerinck, Martinus Willem, 266 Bell, Alexander Graham, 226, 240 bencinski motor 238 Benz, Carl, 238 Berger, Hans, 314 beriberi 288 Berliner, Emil, 254 Bernoulli, Daniel in Jakob, 136, 184 Bernoullijevo načelo 184 Best, Charles Herbert, 280 Bickenbach, Werner, 346 binarni sistem 142, 200 Biot, Jean-Baptiste, 162 Bjerknes, Vilhelm, 304

396

Blanchard, Jean Pierre, 160 Blumenbach, Johann Friedrich, 104 Bock, Hieronymus, 64 Boole, George, 316 botanika 64, 150 Böttger, Johann Friedrich, 72 Boulton, Matthew, 158 Brahe, Tycho, 122, 146 Brandes, Heinrich Wilhelm, 304 Branly, Eduard, 256 Braun, Karl Ferdinand, 256, 308 Braun, Wernher von, 310 braunova elektronka 308 bron 34 Brunelleschi, Filippo, 98 Brunfels, Otto, 64 Brush, Charles Francis, 182 BSE, prioni, 386 Bunsen, Robert Wilhelm, 220 bunsenov gorilnik 220 Burt, William Austin, 198 Bush, Vannevar, 316 Butenandt, Adolf Friedrich Johannes, 280 Calvin, Melvin, 336 Calvinov cikel 336 camera obscura 206 Cannizzaro, Stanislao, 232 Carré, Edmond, 218 Carré, Ferdinand, 218 Carter, Howard, 38 Cartwright, Edmund, 164 Cayley, sir George, 184 Celsius, Anders, 116 celuloid 228 cepivo 170, 242, 246 Cesalpino, Andrea, 130 Chadwick, James, 318 Chain, Ernst Boris, 312, 330 Champollion, Jean Francois, 36 Chappes, Claude, 200 Charcot, Jean Martin, 262 Charles, Jacques Alexandre Cesar, 162 chinoiserie 72 CJD (Creutzfeldt-Jakobova bolezen) 386 Claude, Albert, 338 Cohn, Ferdinand Julius, 170, 234, 330 Collins, Michael, 358 Cormack, Allan MacLeod, 364 Creutzfeldt, Hans-Georg, 386 Crick, Francis Harry Compton, 340, 384 Cullen, William, 218 Curie, Marie in Pierre, 264, 278 Čebele 300 čip 356 črne luknje 172 Dagerotipija 206 Daguerre, Louis Jacques Mandé, 206 Daimler, Gottlieb, 238 Dale, Henry Hallet, 306 Dana, James Dwight, 236 Darwin, Charles, 150, 212, 216, 384 Davy, Humphry, 182 Denis, Jean Baptiste, 130 Densmore, James, 198 Descartes, René, 78, 96, 132 Dieckmann, Max, 308 dinamit 230 dinamo 174 dinozavri 188 dizelski motor 238

Djerassi, Carl, 346 dlančnik 368 DNK 266, 286, 338, 340, 384, 392 dobava vode 16, 56 Döbereiner, Johann Wolfgang, 232 dojenček iz epruvete 366 Drais von Sauerbronn, Karl Freiherr, 186, 198 Draisienne 186 Drebbel, Cornelius Jacobszoon, 126 drsenje celin 292 DuBois-Reymond, Emil Heinrich, 210 Duve, Christian de, 338 dvigalo 248 dvojna vijačnica 340 dvokolo 186 Edison, Thomas Alva, 240, 244, 254, 258 EEG 210, 314 Eijkman, Christiaan, 288 Einstein, Albert, 66, 132, 172, 298, 328 El Niño in El Niña 388 električna žarnica 174, 190, 244 elektrika 166, 174, 182, 190, 196, 202, 204, 238 elektromagnetizem 256 elektrum 38 embriologija 118 encimi 280 Enders, John Franklin, 266 Eniac 356 Enigma 316 epigeneza, teorija o, 118 e-pošta 354 eter, teorija o, 134 etologija 320 Evans, Oliver, 176 Evans, sir Arthur, 270 evolucijska teorija 150, 212 Fahrenheit, Daniel Gabriel, 116 fajansa 72 Faraday, Michael, 204, 218 faradayeva kletka, 154, 204 Fermat, Pierre de, 136 Fermi, Enrico, 324, 328 filmi 258 Fleming, Alexander, 312, 330 flora 150 Florey, Howard, 312, 330 fluon 218 fonograf 240, 254 fonogram 36 Ford, Henry, 294 fosili 104, 180, 188 Fossett, Steve, 162 fotografija 206 fotosinteza 336 fototelegrafija 308 fototisk 100 fotovoltaična tehnologija 342 Foucault, Jean Bernard Leon, 182 Fracastoro, Girolamo, 104 Franklin, Benjamin, 154 Freiberg, Dietrich von, 96 Freud, Sigmund, 262 Frisch, Karl von, 300, 320 Frisch, Otto Robert, 324 Fritts, Charles, 342 Fuchs, Leonhart, 64 Fuhlrott, Johann Carl, 214 Funk, Casimir, 288 funkcije, teorija, 132


Gagarin, Jurij, 358 Galilej, Galileo, 78, 90, 108, 116, 120, 124, 132, 152 Gallo, Robert, 372 Galvani, Luigi, 166, 174, 196, 210, 306 galvanometer 196 Garnerin, Jean in Andre Jaques, 160 Gauss, Carl Friedrich, 200 Gay-Lussac, Joseph, 162 Gell-Mann, Murray, 352 genetika 212, 216, 286, 340, 384, 392 geometrija 66 gibanje, zakoni, 144 Glidden, Carlos, 198 Goddard, Robert Hutchins, 310 Gombaud, Antoine, 136 gorivo, tekoče, 310 Gould, Gordon, 348 gramofon 240, 254 gramofonske plošče 254 gravitacija 108, 122, 144, 172 Griesinger, Wilhelm, 314 Guericke, Otto von, 134 Gutenberg, Johannes, 100 Hadroni 352 Hahn, Otto, 324, 334 Hales, Stephen, 148 Hall, James, 236 Halley, Edmond, 144, 146 Halleyjev komet 44, 146 Hargreaves, James, 164 Harrison, John, 90 Harvey, William, 118, 130, 138, 148 Hauptmann, Gerhard, 164 Heinicke, Otto, 160 Heinkel, Ernst, 326 Heisenberg, Werner, 318 heksadecimalni sistem 22 Henlein, Peter, 90 Henry, Joseph, 202 Herschel, Friedrich Wilhelm, 178 Hertz, Heinrich Rudolf, 256, 284 hieroglifi 36 Higgsovo polje 134 Hirsau, Wilhelm von, 82 HIV, virus, 372 hladilnik 218 Hoff, Marcian Edward, 356 Hofmann, Albert, 322 Hollerith, Hermann, 252 Hölsmeyer, Christian, 284 Hooke, Robert, 338 Hopkins, Frederick Gowland, 288 hormoni 280 Hounsfield, Godfrey Newbold, 364 Hubble, Edwin Powell, 380 Hubblov vesoljski teleskop 380 Hughes, David Edward, 240 humorji (telesni sokovi), štirje glavni, 62 Hutton, James, 292 Hyatt, John Wesley, 228 Ikonoskop 308 indukcija, zakon, 204 integralni račun 132 internet 354 Ivanovski, Dimitrij Josifovič, 266 Jacquard, Joseph-Marie, 252 jadralna letala 274 Jakob, Alfons, 386 Janssen, Hans in Zacharias, 110 jedilni pribor 84 jedrska energija 264, 278, 324, 328, 334 Jenner, Edward, 170 Joliot, Frédéric in Irene, 264 Kalotip 206 Kammerlingh-Onnes, Heike, 376 Kant, Immanuel, 150, 152, 212

Kao, Charles, 344 kaos, teorija, 282 Kapany, Narinder Singh, 344 kartezične koordinate 132 katodni žarki 260 Kay, John, 164 Keller, Friedrich Gottlob, 32 Kepler, Johannes, 78, 122, 124, 144 Keplerjevi zakoni 122, 144 kinetoskop 258 King, William, 214 Kirchhoff, Gustav Robert, 220 klinopis 36 kloni 286, 338, 366, 384 knjigotisk 100 koaksialni kabel 204 Kober, Theodor, 268 Koch, Robert, 234, 330 koledar 14, 22, 28, 102 kolo 40 kolovrat 158, 164 Kölreuter, Joseph Gottlieb, 216 kometi 44, 146 kompas 50, 190 komunikacijska tehnologija 202, 344, 368 kontracepcijska tableta 346 kontrakcijska teorija 236 Kopernik, Nikolaj, 70, 102, 122, 124 Korotkov, Nikolaj Sergejevič, 148 kortikosteroidi 280 kositer 34 kri 130, 138, 148 krvne skupine 130, 272 ksilonit 228 kvantna mehanika 136 kvantna teorija 232 kvarki 352 Ladijski vijak 192 Lamm, Heinrich, 344 Lancisi, Giovanni, 246 Landsteiner, Karl, 272 Langevin, Paul, 296 Laplace, Pierre Simon markiz de, 172, 282 laser 348 Laveran, Charles Louis Alphonse, 246 LCD-prikazovalnik 368 Leary, Timothy, 322 Leeuwenhoek, Antonie van, 110, 138, 234, 246 Leibniz, Gottfried Wilhelm von, 128, 142 Lenormand, Louis-Sebastien, 160 Leonardo da Vinci 98, 126, 160, 184 let, motorni, 274 letalstvo 162, 184, 268, 274, 326 Leverrier, Urbain, 304 Licklider, Joseph, 354 Lilienthal, Otto, 184, 274 Lind, James, 288 linearna A- in linearna B-pisava 270 Linnaeus, Carolus (Carl von Linné), 150 Lipperhey, Hans, 120, 124 Lobačevski, Nikolaj, 66 Loewi, Otto, 210, 306 Löffler, Friedrich August, 266 lokomotiva 176 Lorentzeva transformacija 298 Lorenz, Konrad, 300, 320 LSD 322 Lumière, Auguste in Louis, 258 Lyot, Bernard, 208 Macmillan, Kirkpatrick, 186 magdeburški polkrogli 134 magnetizem 50, 190 Magnus, Albertus, 88 Maiman, Theodore, 348 malarija 246 Malpighi, Marcello, 130, 138 mamila 322 Manhattan, projekt, 328, 334 Mantell, Gideon Algernon, 188

Marconi, Guglielmo, 256 masa in teža 46 Mayer, Franz Josef, 214 Mazor, Stan, 356 McCollum, Elmer Vernon, 288 McCormick, Katherine, 346 medicina 62, 106 Meitner, Lise, 324 Méliès, Georges, 258 Mendel, Gregor Johann, 216, 286, 340 Mendelejev, Dimitrij Ivanovič, 232 Méré, Antoine Gombaut vitez de, 136 meteorologija 304, 388 meter, pariški, 46 Meyer, Julius Lothar, 232 Michelson, Albert Abraham, 298 Miescher, Friedrich, 340 Mihály, Dénes von, 308 mikroelektronika 134 mikroorgamizmi 110, 330 mikroprocesor 356 mikroskop 110, 118, 138 mikrovalovi 348 Mill, Henry, 198 mineralogija 80, 104 MIR (vesoljska postaja) 374 mitohondriji 338 močvirska mrzlica 246 Montagnier, Luc, 372 Montagu, lady Mary Wortley, 170 Montgolfier, Etienne-Jacques in Michel-Joseph, 160, 162, 268 Montgolfière 162 Morgagni, Giovanni Battista, 156 Morley, Edward William, 298 Moro, Antonio Lazzaro, 236 Morse, Samuel Finley Breese, 200 morsejeva abeceda 200 mostovi 24 motor z notranjim zgorevanjem 238 Müller, Karl Alexander, 376 mutacija 286 Namakanje 16 Napier, John, 128 napovedovanje vremena 304 navigacijski sistem 50 nebotičnik 248 Neckham, Alexander, 50 nevrotransmiter 306 nevroze 262 nevtroni 318 Newcomen, Thomas, 158 Newlands, John, 232 Newton, Isaac, 144, 172, 178, 282 Newtonov aksiom 144 ničla 74 Niepce, Joseph Nicéphore, 206 nihalo 108 Nipkow, Paul Gottlieb, 308 Nitroglicerin 230 Nobel, Alfred, 230 Noyce, Robert, 356 obdukcija 156 obločne svetilke 182, 244 oboroževalna tehnologija 34, 48 Očala 78, 92, 120 Oersted, Hans Christian, 190, 196 ogleni mikrofon 240 Ohain, Hans von, 326 Ohm, Georg Simon, 196, 376 ohmov zakon 196 ojdipov kompleks 262 Oppenheimer, Julius Robert, 334 optična vlakna 344 optika 78, 96, 178 osebni računalnik 368, 370 Otis, Elisha Graves, 248 Otto, Nikolaus August, 238 ottov motor 238

397


Ötzi 382 Owen, Richard, 188 Padalo 160 Palade, George, 338 papirus 32, 100 Parkes, Alexander, 228 parni stroj 158, 176 Pascal, Blaise, 128, 134, 136 pasterizacija 242 Pasteur, Louis, 170, 234, 242, 266, 312 patogeni 246 Paulus, Käthe, 160 Pearson, Gerald, 342 Pecham, John, 78 penicilin 312, 330 Pergamon 32, 100 periodni seznam 232 perspektiva 98 Pettenkofer, Max von, 232 pi 42, 68 Pilare de Rozier, Jean-Francois, 162 Pincus, Gregory, 346 piramide 28, 42 pisalni stroj 198 Pitagora 66 planetarne orbite 122, 144 plastika 228 plutonij 264 podmornica 126 Poincaré, Henri, 282 polarna fronta, teorija, 304 polimeri 228 poliomielitis 266 Popov, Aleksander, 256 porcelan 72 praskavec 386 preformacija, teorija o, 118 prenosni računalnik 368 prenosni telefon 362 Prigogine, Ilya, 282 pristanek na Luni 310, 358 protonsko-nevtronski model 318 Prusiner, Stanley, 386 psihoanaliza 262 psihoterapija 322 Računalnik 128, 142, 202, 252, 316, 354, 356, 370 računalniška aksialna tomografija (CAT) 364 računalniška tomografija (CT) 364 računski stroj 128, 142 radar 284 radij 264 radio 256 radioaktivnost 264, 278, 290 rakete 310 reaktivno letalo 326 Reichenau, Hermann von, 82 Reichstein, Tadeus, 280 Reis, Johann Philipp, 226 relativnostna teorija 132, 172, 298 releji 202 Remington, Philo, 198 rentgenski žarki 260, 364 Ressel, Josef, 192 rezus, faktor, 272 Richardson, Lewis Fry, 304 Riemann, Bernhard, 66 Ritter, Johann Wilhelm, 174, 178 Riva-Rocci, Scipione, 148 Roberts, Larry, 354 Rochas, Alphonse Beau de, 238 Rock, John, 346 Röntgen, Wilhelm Conrad, 260, 264 Rosetta, kamen iz, 36 Rutherford, Ernest, 290, 278, 318 Sabin, Albert Bruce, 266 Sandage, Alan, 152 Sanger, Margaret, 346

398

Santorio, Santorio, 116 Saussure, Horace-Bénédict de, 236 Schaafhausen, Hermann, 214 Schawlow, Arthur Leonard, 348 Scheele, Carl Wilhelm, 178 Scheiner, Christoph, 124 Scheuchzer, Johann, 236 Schickard, Wilhelm, 128 Schleiden, Matthias, 338 Schliemann, Heinrich, 270 Schulz, Johann Heinrich, 206 Schwann, Theodor, 338 Schwarz, Berthold, 88 Séguin, Armand, 94 sekstant 82 semogram 36 Serveto, Miguel, 130 sevanje 264 sfigmomanometer 148 Shelton, Ian, 378 Shoemaker-Levy, 9 146, 380 Sholes, Christopher Latham, 198 silicij 342 sinapse 210, 306 skorbut 288 Skylab 374 Smeaton, John, 158 Smith, William, 180 smodnik 88, 94, 230 Sobrero, Ascanio, 230 solarne celice 342 Sonce 54, 124, 146, 208, 342 Sončeva korona 208 Sončevi izbruhi 208 sončna ura 22 Soule, Samuel, 198 spektroskop 220 Spemann, Hans, 384 Spina, Alexander von, 92 spolni hormon 346 Sputnik 350, 358 SQUIDS 376 SSI, poskus, 390 Starling, Ernst Henry, 280, 346 statika 248 statve 18, 52, 158, 164, 252 Staudinger, Hermann, 228 steklina 170 Stephenson, George, 176 Stevin, Simon, 108 Stoll, Arthur, 322 Stonehenge 26, 28 Strassmann, Friedrich, 324, 334 stratigrafija 180 stratografsko načelo 180 strelovod 154 Stromer, Ulman, 32 Sturgeon, William, 190 Suess, Eduard, 236 supernova 378, 380 superprevodnost 376 svetovni splet 354 Šelakova plošča 254 Tabulator 252 Takamine, Jokiči, 280 Talbot, William Henry Fox, 206 Taylor, Frederick W., 294 tehtnica 46 tekoči trak 294 tektonika 236 telefon 226 telegraf 200 telekomunikacijska tehnologija 142 telemobiloskop 284 teleskop 120, 124, 128 televizija 308 teorija o bolezenskih klicah 242 termometer 116 Thomson, Joseph John, 290

Timoni, Emanuel, 170 Tinbergen, Nikolaas, 300, 320 tipograf 198 Titanik 296 tobakov mozaik, virus, 266 Todd, Alexander, 340 toplozračni balon 160, 162, 268 Townes, Charles Hard, 348 Trevithick, Richard, 176 Tschirnhaus, Ehrenfried Walther von, 72 tuberkuloza 234, 330 Tuke, William, 314 Turing, Alan, 316 Tyndall, John, 344 Ultravijolična svetloba 178 ultrazvočni globinomer 296 ultrazvočni valovi 296 umetna (in vitro) oploditev 366 umetna inteligenca 316 UTMS standard 362 Vakuum 134 Vanguard (ameriški satelit) 342 Varon, Mark Terencij, 234 velociped 186 Venter, Craig, 392 Ventris, Michael, 270 Veranzio, Fausto, 160 verjetnostna teorija 136 Vesalius, Andreas, 106 vesoljska potovanja 146, 350, 390 vesoljske raziskave 146 Virchow, Rudolf, 214, 338 virologija 266 vitamini 288 Voelter, Heinrich, 32 volt 174 Volta, Alessandro, 166, 196, 174, 210 Voltov člen 174, 196 Vries, Hugo de, 286 vulkanizacija 292 Waksman, Selman Abraham, 330 WAP, tehnologija, 362 Watkins, Francis, 190 Watson, James Dewey, 340, 384, 392 Watson-Watt, Robert, 284 Watt, James, 176 Weber, Wilhelm Eduard, 200 Wegener, Alfred, 236, 292 Weisskopf, Gustav, 274 Werner, Abraham Gottlob, 292 Wheeler, John Archibald, 172 Whipple, Fred, 44 Whittle, sir Frank, 326 Wiener, Alexander, 272 Wilkins, Maurice, 340 Wozniak, Steven, 370 Wright, Thomas, 152 Wright, Wilbur in Orville, 268, 274 Zeppelin, grof Ferdinand von, 268 zobje, zdravljenje, 20 zračni tlak 134 Zuse, Konrad, 316 zvezde 146 zvočni valovi 226, 296 Zvorikin, Vladimir Kosma, 308 Zweig, George, 352 Železo 48 živalsko vedenje 300, 320 živčevje 210, 306 žveplena kislina 94


Tematsko kazalo Astronomija Astronomija: preučevanje zvezd na nebu 20 Kometi: prvi zapis o pojavu kometa 44 Kompas: neprecenljivi vodnik popotnikov 50 Heliocentrični pogled na svet: Sonce prevzame osrednje mesto 70 Astrolab: zvezde na nočnem nebu kažejo pot 82 Napaka v koledarju privede do novega pogleda na svet 102 Orbita planeta? Elipsa! 122 Teleskop: spustiti nebo na zemljo 124 Halleyjev komet: vrnitev kometa 146 Rimska cesta: nebo postane jasnejše 152 Črne luknje: vse ali nič v vesolju? 172 Sončeva korona: po sledi svetlobe 208 Superprevodnost: hitreje ne gre 376 Hubblov vesoljski teleskop: zvezde postanejo bližje 380

Ljudje in pisava Papir: osnova birokracije 32 Hieroglifi: sveta znamenja za pomembne besede 36 Hieroglifi: sveta znamenja za pomembne besede 36 Pisalni stroj: revolucija v svetu dela 198 Osebni računalnik: računalnik za vsakogar 370 Merjenje časa Sončna ura: človek prvič meri čas 22 Mehanska ura ustvari nov občutek časa 90

Matematika Številke: štetje z zarezami 10 Uteži, mere in tehtnica: trdna pravila za trgovanje 46 Abakus: računanje nikoli ni bilo tako lahko 60 Temelji geometrije 66 Pi: kvadratura kroga 68 Ničla: numerični simbol 74 Perspektiva: popolna iluzija 98 Kalkulator: avtomatiziranje matematike 128 Analitična geometrija: geometrija s pomočjo algebre 132 Verjetnostna teorija: razkrivanje skrivnosti naključja 136 Binarni sistem: nič in ena, osnova vesolja 142 Preizkus krvnega tlaka razkrije, kako trdo dela srce 148 Relativnostna teorija: nove teorije o prostoru in času 298 Računalniki: umetna inteligenca postane resničnost 316

Komunikacija Telegraf in morsejeva abeceda 200 Telefon: »Ali konji jedo kumarično solato?« 226 Fonograf: izum, ki govori sam zase 240 Fonograf in gramofonske plošče: glasba za vsakogar 254 Radio: osupljivi valovi iz etra 256 Gibljive slike: filmska premiera v Parizu 258 Televizija: ves svet v škatli 308 Internet: svet postane vas 354 Prenosni telefon: vedno na dosegu 362 Prenosnik in dlančnik: mobilna komunikacija brez meja 368

Medicina Od magije do sodobne medicine 62 Optika: o gledanju in o videnem 78 Očala: boljši vid za slabovidne 92 Anatomija: zgradba človeškega telesa 106 Embriologija: vse življenje izvira iz jajčeca 118 Krvni obtok: telesni in pljučni 130 Krvna telesca: iz česa je sestavljena kri 138 Patološka anatomija: učenje o življenju s preučevanjem mrtvih 156 Cepljenje: preprečevanje epidemij 170 Bakteriologija: preučevanje mikrokozmosa 234 Odkritje povzročiteljev malarije 246

Rentgenski žarki omogočijo pogled v notranjost 260 Ojdipov kompleks: psihoanaliza in nezavedno 262 Virusi: spremenljivi patogeni 266 Krvne skupine: A, B in 0, preprosta razvrstitev 272 Penicilin: čudežna plesen 312 EEG: možgani razkrijejo svoje skrivnosti 314 LSD: od psihotropne do hipijevske droge 322 Antibiotiki: zmaga proti mikroorganizmom 330 Kontracepcijska tableta: spolna emancipacija žensk 346 Računalniška aksialna tomografija: pogled skozi telo 364 Prvi dojenček iz epruvete: pomoč naravi 366 Virus HIV: na sledi smrtonosnega virusa 372

Geografija Gradnja mostov: reke in soteske postanejo prehodne 24 Megaliti: spomeniki zgodnje kamene dobe 26 Piramide: skrivnostni spomeniki bogov — kraljev 42 Prvi akvadukt: dobavitelj namakanja 56 Kontrakcijska teorija: kako so nastale gore? 236 Drsenje celin: pradavna celina postane današnji svet 292

Biologija Botanika: vse o rastlinah 64 Razvrstitev rastlinstva: družine cvetlic 150 Dinozavri: zastrašujoči kuščarji z velikimi zobmi 188 Živčevje: gibanje po ukazu volje 210 Genetika: kaj grah razkriva o dednosti? 216 Hormoni: skrivnost endogenih slov 280 Genetika: kako deluje dednost? 286 Vitamini: ključni elementi prehrane 288 Komuniciranje po čebelje 300 Nevrotransmiterji: kako deluje živčevje 306 Živalsko vedenje: poduk o preživetju 320 Fotosinteza: kako živijo rastline? 336 Celice: zgradba življenja 338 Dvojna vijačnica: razkrita skrivnost življenja 340 Klonirana ovca Dolly: svetle in temne plati genskega inženiringa 384 Prioni BSE: maščevanje narave 386 El Niño: viharno vreme 388 Človeški genom: skrivnost je končno razkrita 392

Orožje Lok in puščica: ključ za lov in vojskovanje 12 Top: bomba v zgodovini vojskovanja 88 Dinamit: eksplozivna mešanica 230

Antropologija Vilice: bogokletni izum za uživanje hrane? 84 Teorija o evoluciji: izvor življenja 212 Neandertalec: človekov stari stric 214 Človek iz Similauna: zgodba iz kamene dobe 382

Atomska fizika Radioaktivnost: začetek dobe žarčenja 264 Žarki alfa, beta in gama: pozitivni, negativni in nevtralni 278 Model atoma: snov dobi obliko 290 Nevtroni: v srcu snovi 318 Jedrska cepitev: nedeljivo postane deljivo 324 Jedrska energija: nepričakovane rezerve energije 328 Atomska bomba: konec dobe nedolžnosti 334 Kvarki: najmanjše sestavine materije 352

Fizika Na začetku je bil ogenj 8 Svetilka: luč v temi 14 Nihalo in gravitacija: navpičnost razkrije svoje skrivnosti 108 Mikroskop: nevidno postane vidno 110 Termometer: vročino in mraz je zdaj mogoče meriti 116 Teleskop: premagovanje optičnih razdalj 120 Vakuum: nič ne vzbuja več strahu 134 Zakoni gibanja in gravitacije: Zemljina sila privlačnosti 144 Strelovod: narava je prelisičena 154 Galvanski tok: oživljene mrtve žabe 166 Baterija: odkritje shranjevanja elektrike 174 Ultravijolična svetloba: na koncu mavrice 178 Električna razsvetljava: sijajna ideja 182 Elektromagnet: velika moč elektrike 190 Ohmov zakon: nov impulz za elektroinženirstvo 196 Rele: nižja napetost ob obratu stikala 202 Faradayeva kletka: skrivnosti elektrostatike 204 Fotografija: podoba resničnosti 206 Hladilnik: daljše ohranjanje sveže hrane 218 Električna žarnica: preblisk navdiha, ki razsvetli temo 244 Teorija kaosa: moč ustvariti nekaj iz nič 282 Sončne celice: brezplačna elektrika iz solarne energije 342 Optična vlakna: hiter prenos podatkov 344 Laser: tanek žarek svetlobe za težavne naloge 348 Mikroprocesor: ves računalnik v enem samem čipu 356 Supeprevodnost: hitreje ne gre 376

Kemija Transportna tehnologija Kolo: pospeševalnik toka zgodovine 40 Podmornica: v morske globine 126 Nizkotlačni parni stroj: nizek tlak, visoka zmogljivost 158 Visokotlačni parni stroji: s polno paro v industrializacijo 176 Kolo naznani dobo mobilnosti 186 Ladijski vijak: novo življenje za stare ladje 192 Ottov motor: sijajna zamisel za vožnjo 238 Radar: konec navigacije na slepo 284 Tekoči trak: množična proizvodnja avtomobilov 294 Ultrazvočni globinomer: globina razkrije svoje skrivnosti 296

Skrivnost mavrice 96 Spektralna analiza: prstni odtisi elementov 220 Plastika in sintetika: materiala sodobnega sveta 228 Periodni sistem: notranja logika elementov 232

Letalstvo Padalo: samo letenje je boljše 160 Toplozračni balon: potovanje nad oblake 162 Aerodinamika: vzgon za letalce 184 Zračna ladja: vzlet letalstva 268 Prvi motorni polet: komu pripada čast? 274 Reaktivno letalo: hitreje brez propelerja 326

Vesoljska potovanja Rakete: potovanje k zvezdam 310 Sputnik: začetek vesoljske dobe 350 Pristanek na Luni: »Orel je pristal!« 358 Vesoljska postaja MIR: o življenju v vesolju 374 Odprava na Jupiter: odkrivanje neznanega sveta 390

399


Viri slikovnega gradiva 1 Bayer AG; 2 Twinbooks, München; 6 Stockbyte; 9 Twinbooks, München; 11 Twinbooks, München; 12 Twinbooks, München; 13 Puščica, Ötzi Dorf Umhausen; 15 Egipčanska svetilka in stojalo, Twinbooks, München; 16 Asuanski jez, Twinbooks, München; 17 Egipčanski namakalni sistem, Twinbooks, München; 18 Statve s Krete, Twinbooks, München; 19 Rimske statve, Photo: Romerstadt Augusta Raurica; 20 Ozvezdje, Twinbooks, München; 21 Nebesna karta, Twinbooks, München; 22 Getty Images; 23 Sončna ura iz Rottweila, Wuppertaler Uhrenmuseum; 24 Viseči most, Twinbooks, München; 25 Gradnja mostov, Twinbooks, München; 26 Stonehenge, Twinbooks, München; 27 Megalitski grob pri kraju Stora Köpinge, Ystad, InterPhoto, München; 28 Kamenodobna posoda, Ötzi Dorf Umhausen; 29 InterPhoto, München; 301 Nikolaj Kopernik, Twinbooks, München; 30r Galileo Galilej, Twinbooks, München; 31t Sončeve pege, Getty Images; 31m Hubblov vesoljski teleskop, Getty Images; 31b Isaac Newton, Twinbooks, München; 32 Izdelovanje papirja, Basler Papiermühle; 33 Barvna gravira: Papierherstellung, Basler Papiermühle; 35 Ščit, Altuna, Švedska (7. st.), InterPhoto, München; 37 Twinbooks, München; 38 Jan van Eyck: Madona kanclerja Rolina (ok.1425), detajl, Twinbooks, München; 39 Prestol, Tutankamon and njegovo spremstvo, Silvestris/PhotoPress, Schmidbauer; 40 Psalterij Corbie, inicialka (8–9 st.), Twinbooks, München; 41 Atiška vaza: bojni voz in levi (8–7st. pr. n. š.), Twinbooks, München; 42 Twinbooks, München; 43 Piramide v Gizi, InterPhoto, München; 44 Twinbooks, München; 45 Računalniška grafika, Getty Images; 46 Egipčanska tehtnica, Twinbooks, München; 47 Petrus Christus: sv. Eloi v njegovi delavnici (1449), Twinbooks, München; 49 Louis Jean Francois Lagrenée: Vulkanova kovačnica, arhiv DuMont; 51 Kitajski kompas, Twinbooks, München; 53 Twinbooks, München; 55 Sončev mrk, Getty Images; 56 Rimski akvadukt, Twinbooks, München; 57 Pont du Gard, Languedoc, InterPhoto, München; 58 Kaldejski klinopis, Twinbooks, München; 59t Srednjeveški učenjaki pri delu (15. st.)Twinbooks, München; 59b Canterburyjski rokopis (zgodnje 12. st.), Twinbooks, München; 60 Nemška prodajalna (ok. 1520), Twinbooks, München; 61 Twinbooks, München; 63 Hipokratov kip, Twinbooks, München; 65 Arhiv DuMont; 67 Twinbooks, München; 69 Twinbooks, München; 71 Twinbooks, München; 73 arhiv DuMont; 75 Twinbooks, München; 76 Mlin na veter v Grčiji, Twinbooks, München; 77 Jacob van Ruysdael: Mlin na cesti pri Duurstedeju, detajl (1670), Twinbooks, München; 78 Twinbooks, München; 79 Twinbooks, München; 81 Žezlo iz ametista, Mörchnerkar/Zillertal, Photo: Hermann Brunner; 83 Hans Holbein starejši: Ambasadorji, detajl (1533), arhiv DuMont; 84 Štruca kruha, etruščanska stenska poslikava, Twinbooks, München; 85 arhiv DuMont; 86 Izdelovanje vodnih ur, Wüppertaler Uhrenmuseum; 87t Kitajska vodna ura, Wüppertaler Uhrenmuseum; 87b Stockbyte; 88 Twinbooks, München; 89 Twinbooks, München; 91 Urni mehanizem, Stockbyte; 92 Twinbooks, München; 93 Quinten Massys (1465/66–1531): Kanonik Stephan Gardiner, Twinbooks, München; 94 Twinbooks, München; 95 Žveplo, ognjenik, Vulcano, InterPhoto, München; 97 Silvestris/PhotoPress, Bott; 99 Freska, Herkulaneum, Twinbooks, München; 100 Johannes Gutenberg, Twinbooks, München; 101 Twinbooks, München; 102 Nikolaj Kopernik, Twinbooks, München; 103 Sonce, Getty Images; 105 Twinbooks, München; 106 Twinbooks, München; 107 Leonardo da Vinci (1452–1519): Anatomska risba, arhiv DuMont; 108 Poševni stolp v Pisi, Twinbooks, München;109 Galilej v katedrali v Pisi, Twinbooks, München; 110 Twinbooks, München; 111 Zgodovinski mikroskop, Carl Zeiss Jena GmbH; 112o Gottfried Wilhelm Leibniz, Twinbooks, München; 112u René Descartes, Twinbooks, München; 113 Quinten Massys: Menjalec denarja in njegova žena, detajl (1514), Twinbooks, München; 114 Hans Sebald Beham: Nemško mestno življenje (ok.1550), Twinbooks, München; 115t Račinski stroj (1623), vir: IBM; 115b Računalnik Eniac, US Army photo; 117 Twinbooks, München; 119 Leonardo da Vinci (1452–1519): Anatomska risba, arhiv DuMont; 120 Stockbyte; 121 Jupiter, Getty Images; 122 Planetarne orbite, Twinbooks, München; 123 Johannes Kepler, Twinbooks, München; 125 Observatorij v Nici, Twinbooks, München; 127 Podmornica, Howaldtswerke Deutsche Werft AG, Kiel; 129 Računski stroj (1623), vir: IBM; 131 Twinbooks, München; 133 Descartes v Amsterdamu, Twinbooks, München; 134 Otto von Guericke, Twinbooks, München;135 Magdeburški polkrogli, Twinbooks, München; 137 W. Hecht: Kocka je padla (ok. 1870), InterPhoto, München; 139 Rdeče krvničke, D. Scharf/Peter Arnold, Inc./OKAPIA München; 140t Pismonoša (18. st), Twinbooks, München; 140b Gabriel Metsu (1629–1667): Pisanje pisma, Twinbooks, München; 1410 Stockbyte; 141u Twinbooks, München; 142 Gottfried Wilhelm Freiherr von Leibniz, Twinbooks, München; 143 Twinbooks, München;145 Isaac Newton, Twinbooks, München; 146 Edmund Halley, Twinbooks, München; 147 Halleyjev komet, Getty Images; 149 Merilnik krvnega tlaka, InterPhoto, München; 151 Twinbooks, München; 152 Immanuel Kant, Twinbooks, München; 153 Meteorit v Rimski cesti, Getty Images; 154 Benjamin Franklin, Twinbooks, München; 155 Strela, Miyuki Shishido, Photo: Hans Schremmer, www.himmelsfarbe.de; 156 Galen in Hippocrates, Fresko Anagni (ok. 1255), Twinbooks, München; 157 Rembrandt van Rijn: Dr. Tulp predava anatomijo (1632), arhiv DuMont; 159 Parni stroj Jamesa Watta, Twinbooks, München; 160 Twinbooks, München; 161 Twinbooks, München; 162 Twinbooks, München; 163 Balon bratov Montgolfier, Twinbooks, München; 165 Mehanske statve (zgodnje 19. st.), Twinbooks, München; 166 Galvanijev poskus z žabjimi kraki, Twinbooks, München;167 Twinbooks, München; 168 Mojster iz srednjega Porenja: Rajski vrt (ok. 1420), Twinbooks, München; 1691 Florence Nightingale (1855), Twinbooks, München; 169r Računalniška tomografija, Siemens AG; 169t Getty Images; 170 Cepljenje (ok.1830), Twinbooks, München; 171 Mojster iz Alkmaarja: Hranjenje lačnih (1540), Twinbooks, München; 172 Pierre Simon Laplace, Twinbooks, München; 173 Ilustracija črne luknje, Getty Images; 175 Twinbooks, München; 176 High-pressure steam engine, DuMont archive; 177 Twinbooks, München; 179 Twinbooks, München; 181 Twinbooks, München; 182 Obločna svetilka, Twinbooks, München; 183 Twinbooks, München; 185 Lilienthal, Fliegeberg (16. 8. 1894), arhiv muzeja Otta Lilienthala, www.lilienthalmuseum.de; 187t Draisine, Twinbooks, München; 187b Kolo z ročičnim pogonom (ok. 1860), Zweirad Museum Havel-Auen-Werder; 189 Dinosaurier-Freilichtmuseum Münchehagen; 191 Twinbooks, München; 193 Twinbooks, München; 194 Jan Vermeer: Vojak in smejoča se ženska (ok.1655–1660), Twinbooks, München; 1951t Vasco da Gama, Twinbooks, München; 195mt Krištof Kolumb, Twinbooks, München; 195rt Roald Amundsen, Twinbooks, München; 195b Stanley v Afriki sreča Livingstona (1872), Twinbooks, München; 197 Stockbyte; 198 Stockbyte; 199 Oglasni plakat, Schreibmaschinenmuseum Peter Mitterhofer, Partschins; 201 Stroj za morsejevo abecedo, Twinbooks, München; 202 Račinalnik Eniac, US Army photo; 203 Stockbyte; 205 Faraday v svojem laboratoriju v Londonu, Twinbooks, München; 206 Twinbooks, München; 207 Honoré Daumier: Potrpežljivost je vrlina oslov (1839), Twinbooks, München; 208 Sončeva korona, Getty Images; 209 Sun, Getty Images; 211 Twinbooks, München; 212 Charles Darwin, Twinbooks, München; 213 Twinbooks, München; 215 Neanderthal Museum; 216 Spomenik Gregorja Mendla v Brnu, Twinbooks, München; 217 Twinbooks, München; 219 Oglas, Robert Bosch GmbH; 220 Robert Wilhelm Bunsen, Twinbooks, München; 221 Spektralna analiza, Twinbooks, München; 222 Carmina Burana: Poletna pokrajina (13. st.), Twinbooks, München; 223 Prihod levov v londonski živalski vrt (1876), Twinbooks, München; 224t Botanični vrt v Londonu (1852), Twinbooks, München; 224b Kozmografija Sebastiana Münstra (1550), Twinbooks, München; 225 Mikroskopska slika DNK, Bayer AG; 226 Twinbooks, München; 227 Twinbooks, München; 229 Getty Images; 230 Sueški prekop, Twinbooks, München; 231 Alfred Nobel, Twinbooks, München; 233 Periodni seznam elementov po Mendelejevu, Twinbooks, München; 235 Kultura bakterij pod povečevalnim steklom, Bayer AG; 237 Slika Zemlje, računalniška grafika, Getty Images; 239 Benzov avtomobil, arhiv Daimler Benz; 241 Oglas za Edisonov fonograf, Twinbooks, München; 243 Louis Pasteur, Twinbooks, München; 245 InterPhoto, München; 247 Britanski vojaki v Burmi (1887), Twinbooks, München; 248 BASF Aktiengesellschaft; 249 Newyorški nebotičniki, Twinbooks, München; 250t Hare shoot, Castile (early 12th c.), Twinbooks, München; 250b Smrt maršalov Clermonta in Champagnea (14. st.), Twinbooks, München; 251 Britanska vojaka v 2. svetovni vojni, Twinbooks, München; 253 Hollerithov stroj za luknjane kartice (1908), vir: IBM; 255 Bert Kaempfert s fonografom (1961), InterPhoto, München; 256 DuMont archive; 257 Guglielmo Marconi s telegrafom (1930), Twinbooks, München; 259 Louis in Auguste Lumière, Film Museum Berlin, Deutsche Kinemathek; 260 Wilhelm Konrad Röntgen, Twinbooks, München; 261 Twinbooks, München; 263 Siegmund Freud, Twinbooks, München; 265 Marie Curie s hčerjo Irene, Twinbooks, München; 267 Raziskave aidsa, Bayer AG; 268 Twinbooks, München; 269 Zračna ladja Hindenburg strmoglavi v plamenih (1937), Twinbooks, München; 271 Knosos, Minosova palača Minos, InterPhoto, München; 272 Rdeče krvničke Twinbooks, München; 273 Twinbooks, München; 275 Dvokrilec bratov Wright, Twinbooks, München; 276 Mojzes prečka Rdeče morje (ok.1100), Twinbooks, München; 2771t Železniška postaja v Cambridgeu (1848), Twinbooks, München; 277rt London okoli leta 1880, Twinbooks, München; 277b Twinbooks, München; 279 Twinbooks, München; 281 Človeški možgani, Twinbooks, München; 283 Christian Weber, www.integrativ.ch; 285 Stockbyte; 286 Mikroskopska slika kromosomov, Max-PlanckGesellschaft; 287 John Fox Images; 288 Getty Images; 289 Vitamin C, kristalna slika, Roche Vitamine GmbH; 291 Twinbooks, München; 292 Alfred-Wegener Institut für Polar- und Meeresforschung; 293 Twinbooks, München; 294 Twinbooks, München; 295 Tekoči trak, Robert Bosch GmbH; 297 Potop Titanika, Twinbooks, München; 299 Albert Einstein, Twinbooks, München; 300 Twinbooks, München; 301 Čebelji ples, Deutscher Imkerbund e.V. Wachterberg-Villip; 302 M. Santos Dumont in njegovo letalo v Parizu, Elizejske poljane, Twinbooks, München; 303l Louis Blériot (1909), Twinbooks, München; 303r Stockbyte; 304 Vremenska karta, Deutscher Wetterdienst; 305 Satelitski posnetek vremena, EUMETSAT; 306 Fluorescentna slika živca, Max-Planck-Gesellschaft; 307 Twinbooks, München; 309 Twinbooks, München; 311 Space shuttle, Getty Images; 313 Kultura bakterij, Bayer AG; 315 InterPhoto, München; 317 RAMAC IBM 305 (1958), vir: IBM; 319 Desy, Deutsches Elektronen-Synchotron; 320 Getty Images; 321 Konrad Lorenz, InterPhoto, München; 323 Model LSD, molekularna zgradba, Kjeld Olesen/OKAPIA München; 325 Twinbooks, München; 327 Stockbyte; 328 Stockbyte; 329 Jedrska elektrarna v Gundremmingenu (t) in Biblisu (b), RWE Power AG; 331 Bayer AG; 332 Twinbooks, München; 333t Grafika vesoljske postaje, Getty Images; 333lb Twinbooks, München; 333rb Twinbooks, München; 335 Eksplozija atomske bombe, Getty Images; 336 Getty Images; 337 Getty Images; 339 Twinbooks, München; 341 Molekularni model, tridimenzionalna zgradba DNK, Bayer AG; 343 Grafika meteorloškega satelita, Getty Images; 345 Optično vlakno, Stockbyte; 346 Twinbooks, München; 347 Hieronymus Bosch: Vrt užitkov, detajl (ok. 1485) photo Artothek J. S. Martin und Hans Hinz; 349 InterPhoto, München; 351 Ilustracija satelita, Getty Images; 353 CERN, Evropska organizacija za jedrske raziskave; 355 Tim Berners Lee (11. julij, 1994), CERN, Evropska organizacija za jedrske raziskave; 357 Mikroprocesor, vir: IBM; 358 Lunarni modul, Getty Images; 359 Getty Images; 360t Stvarjenje Eve, freska (pozno 12. st.), Twinbooks, München; 360m Charles Darwin, Twinbooks, München; 361 Gorila, Twinbooks, München; 363 Stockbyte; 364 Pregled s CAT, Siemens AG; 365 Siemens AG; 367 John Fox Images; 369 Siemens AG; 371 Apple; 373 M;ikroskopska slika celice aidsa, Bayer AG; 375 Vesoljska postaja MIR nad Tihim oceanom, Getty Images; 379 Eksplozija plinske globule, Getty Images; 381 Hubblov teleskop, Getty Images; 383 Orodje, Ötzi Dorf Umhausen; 385 Twinbooks, München; 387 Silvestris/Hollweck; 388 NASA, R. B. Husar, Washington University ; 389 Vesoljska postaja nad Tihim oceanom, Getty Images; 391 Sonda Galileo v vesolju, Getty Images; 393 Laboratorij, MaxPlanck-Gesellschaft; 394l Marie Curie, Twinbooks, München; 394r Albert Einstein, Twinbooks, München; 395l Eksplozija atomske bombe (1945), Digital Stock; 395r Stockbyte LEGENDA: l = levo; r = desno; t = zgoraj; m = v sredini; b = spodaj

ODKRITJA IN IZUMI Od prazgodovine do sodobnih časov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu: emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Uredil dr. Jörg Meidenbauer Prevedel Niki Neubauer Uredil Mitja Pucer Tehnično uredil Andrej Gale Izdala založba Mladinska knjiga, d. d., Ljubljana 2012 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač

001-051(100)(091) 001.894(100)(091) 793 ODKRITJA in izumi : od prazgodovine do sodobnih časov / uredil Jörg Meidenbauer ; [prevedel Niki Neubauer]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012 Prevod dela: Discoveries and inventions

Prva izdaja, prvi natis Naklada 5500 izvodov Cena 49,95 €

ISBN 978-961-01-1856-5 1. Meidenbauer, Jörg 257424384

Discoveries and Inventions From Prehistoric to Modern Times Copyright © 2004, REBO International b.v., Lisse, Nizozemska Copyright © 2012, Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana (slovenska izdaja)

400

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Med 180 največjimi mejniki boste našli:

• odkritja iz naravnega sveta, od ognja do planetov in kosti dinozavrov,

• pot razvoja mehanskega sveta, od oborožitve do izuma tiska in vesoljskih potovanj,

• izvor vsakodnevnih predmetov, kot so zrcalo, vilice in prenosni telefon,

• največje znanstvene dosežke, kot so prve kirurške operacije, električna razsvetljava in klonirane živali; pa tudi:

• časovne preglednice, ki predstavljajo jasen in primerjalen pregled nad izumi in odkritji,

• več kot 250 dinamičnih in večinoma barvnih slik.

ODKRITJA IN IZUMI

Knjiga za vse, ki ste se kdaj spraševali o vsem, od najmanjših delcev na Zemlji do najbolj oddaljenih teles v Galaksiji.

ODKRITJA IN IZUMI od prazgodovine do sodobnih časov

Odkritja in izumi: od prazgodovine do sodobnih časov  

Knjiga za vse, ki ste se kdaj spraševali o vsem, od najmanjših delcev na Zemlji do najbolj oddaljenih teles v Galaksiji. Med 180 največjimi...