Issuu on Google+

Pool photo by Jim Bourg

Prisega pred predsednikom vrhovnega sodiĹĄÄ?a Johnom G. Robertsom ml. 20. januar 2009.


SEDMO POGLAVJE

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA »Danes smo se zbrali, ker smo se odločili za upanje namesto za strah, za enotnost ciljev namesto za spore in nesoglasja.« 20. januar 2009


208

OBAMA


Prisega pred predsednikom vrhovnega sodišča Johnom G. Robertsom ml. 20. januar 2009.

Damon Winter/NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

209


Prizor na travniku National Mall med nastopnim nagovorom novega predsednika. 20. januar 2009. 210

OBAMA


O

Elise Amendola/AP

BAMA JE PRISEGEL NA ZAHODNI STRANI Kapitola, kjer so sužnji svojčas žgali opeke, žagali les in polagali kamne za njegove temelje. Ko je vstal pred svojim govorom malo pred poldnevom, je pred seboj zagledal množico obrazov, polnih upanja. Na travniku National Mall, nekdanji suženjski tržnici, se je zbrala skoraj dvomilijonska množica, ki se je raztezala vse do spomenika Abrahamu Lincolnu, predsedniku, ki je odpravil suženjstvo. V množici so bili veterani gibanja za državljanske pravice in najstniki, ki so se ukvarjali s svojimi iPhoni – predsednikov govor je bil manj pomemben kot sedanji trenutek. Mnogi od tistih, ki so kljubovali temperaturam pod ničlo in se na travniku gnetli že ob zori, so dejali, da ne bodo verjeli, da bo Amerika ustoličila temnopoltega predsednika, dokler ne bodo videli in slišali njegove prisege, pa čeprav na enem od velikih zaslonov kilometer stran od prizorišča. Prisega je bila tako velik zgodovinski dogodek, da je Obamov nastopni govor postal večji kot njegove besede in bolj prežet s pomenom kot kar koli, kar je povedal. Nad celotno najbolj pričakovano inavguracijo od Johna F. Kennedyja naprej je bilo čutiti Lincolnovo navzočnost. Ob koncu tedna pred inavguracijo se je Barack Obama z družino ustavil pri spomeniku Abrahama Lincolna in si pazljivo ogledal besede, vklesane v marmor. Malia se je obrnila k očetu in pripomnila: »Prvi afroameriški predsednik. Glej, da boš dober.«

Chang W. Lee/NYT

Predsednik Obama je uporabil Lincolnovo inavguracijsko Biblijo. 20. januar 2009. PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

211


Zakonca Obama in Biden na poti v Washington z vlakom. 17. januar 2009.

Chang W. Lee/NYT

Doug Mills/NYT

Novoizvoljeni predsednik se na dan Martina Luthra Kinga ml. šali z dijakom v srednji šoli Calvin Coolidge. Washington, 19. januar 2009. 212

OBAMA

Ko je Obama prisegel, da bo branil ustavo, je njegova roka počivala na žametni Bibliji, ki jo je leta 1861 uporabil Lincoln. Porcelan na inavguracijskem kosilu je bil replika Lincolnovega porcelana. Ko je Obama pregledoval osnutke svojega govora, je ponovno prebral Lincolnova zbrana dela, da bi obudil »velik, bistven del ameriškega življenja – trajno vero v našo zmožnost, da se stalno spreminjamo in se tako prilagajamo našim vedno večjim sanjam,« kot je zapisal v svojem eseju, ki je bil leta 2005 objavljen v reviji Time. Obama se je zastrašujoče stvarnosti, kaj pomeni postati predsednik, zavedel v nedeljo pred inavguracijo. Stal je na stopnicah spomenika Abrahamu Lincolnu in opazoval glasno 400.000-glavo množico, ki se je zbrala na koncertu ob prvi izmed inavguracijskih slovesnosti in je segala vse do spomenika Georgeu Washingtonu. Obama je v senci belega Lincolnovega marmorja v resnobnem tonu spregovoril o gospodarski krizi in dveh vojnah, ki jih je zapustila Busheva administracija. A njegov glas je bil močan, njegov obraz poln upanja, in ko je izrekel besede: »Tu stojim, bolj poln upanja


Photos: Doug Mills/NYT

kot kdaj koli, da bodo Združene države Amerike vzdržale,« se je zdelo, kot da želi obuditi Lincolnovo temeljno obljubo. Nekateri kritiki so menili, da je bila Lincolnova simbolika preveč okorna, celo domišljava. Toda kot je Obama v tednih pred inavguracijsko slovesnostjo opomnil svoje svetovalce, to je bila njegova inavguracija. Inavguracijske slovesnosti so se dejansko začele 17. januarja ob 11.30 na modrem starinskem vlaku, ki je potoval od Philadelphije do Washingtona po isti, a skrajšani poti, kot jo je leta 1861 znamenito opravil Lincoln. Ta pot ponavadi traja samo dve uri, vendar se je z vsemi postanki za govore in srečanja z navdušenimi oboževalci podaljšala za sedemkrat. Michelle Obama, ki je tisti dan praznovala 45. rojstni dan, je na vlaku plesala z Malio, Sasho in prijatelji iz Chicaga, ki so potovali z družino. V Wilmingtonu v Delawarju sta se jim pridružila Joe in Jill Biden, in to je bila za Bidena, ki je po tej poti z vlakom potoval vsak dan, ena zadnjih takih voženj.

Na inavguracijskem koncertu pred Lincolnovim spomenikom sta nastopila Bruce Springsteen in gospelski zbor, nekaj besed pa je povedal tudi častni gost. 18. januar 2009.

»Ne, jaz se ne potim,« je odvrnil Obama. Dan prej, preden so se Obamovi preselili v najbolj spoštovano hišo na svetu, so se poklonili državnemu prazniku ob rojstvu dr. Martina Luthra Kinga ml., čigar navzočnost je bilo čutiti tudi med volitvami in inavguracijo. Ko je novoizvoljeni predsednik pleskal stene v zavetišču za najstnike v Washingtonu, ga je eden od delavcev v zavetišču vprašal, ali se poti. »Ne, jaz se ne potim,« je odvrnil Obama. Novoizvoljeni predsednik je dan svoje inavguracije začel s telovadbo v hiši Blair House. Potem sta se Obamova ob 8.47 odpeljala le nekaj ulic stran, do bližnje episkopalne cerkve, kjer sta se udeležila molitve. Prvikrat smo bili priča varnostnemu obroču, ki bo odslej obdajal družino Obama. Za kratko vožnjo do cerkve je bilo potrebnih dvajset agentov tajne službe in štirinajst avtomobilov, med njimi tudi nova, posebej za Obamo izdelana oklepna Cadillacova limuzina. Obama je bil oblečen v temno obleko in rdečo kravato. Michelle je nosila bleščečo obleko (ki so jo nekateri opisali kot zlato, drugi kot barve limonske trave) in pripadajoči plašček kubansko-ameriške oblikovalke Isabel Toledo. Malo pred 10. uro sta z Bidenovima prispela v Belo hišo. George in Laura Bush sta ju sprejela pri vratih njunega novega doma. Michelle Obama je Lauri Bush v dar prinesla dnevnik

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

213


Andrew Councill for NYT

Nekdanji in prihodnji prebivalci Bele hiše so se srečali na stopnicah pred njo. 20. januar 2009.

in pero, da bo lahko začela pisati svoje spomine. Približno 45 minut kasneje sta odhajajoči in prihodnji predsednik skupaj vstopila v limuzino, ki ju je popeljala do Kapitola. Medtem ko sta bila Obama in Bush s soprogama na poti na slovesno prisego, se je odvijal še en čudež demokracije. V naslednjih štirih oziroma petih urah je 93 članov osebja Bele hiše pospravilo imetje družine Bush in skrbno zložilo v predale osebne predmete Obamovih, vključno z nogavicami deklic. Ob prihodu vsake nove administracije je bila opravljena hitra menjava, ne da bi v hišo na naslovu Avenija Pensilvanija 1600 vstopil en sam selivec. Michellin brat Craig Robinson je v šali vprašal sestro – ki je za pomoč pri prenovi Bele hiše izbrala znanega notranjega oblikovalca iz Los Angelesa Michaela Smitha –, koliko kopalnic ima Bela hiša. (Odgovor: 34.)

… in še zadnjič mu je v pozdrav zadonela koračnica Hail to the Chief. Na Kapitolu se je začela zbirati družina Obama. Malia in Sasha sta se smehljali in poskakovali po stopnicah, kar je bilo pravo nasprotje podpredsednika Dicka Cheneyja, ki si je med selitvijo poškodoval hrbet in so ga na oder pripeljali v invalidskem vozičku. Potem je na s soncem obsijano prizorišče stopil George W. Bush in še zadnjič mu je v pozdrav zadonela koračnica Hail to the Chief. Zdelo se je, da je orkester koračnico igral glasneje, da bi preglasil neodobravajoče vzklike iz množice.

214

OBAMA

Novoizvoljeni predsednik Obama nekaj trenutkov prej, preden je stopil na s soncem obsijano prizorišče svoje inavguracije. 20. januar 2009.


Damon Winter/NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

215


Damon Winter/NYT

Aretha Franklin je zapela pesem My Country ’Tis of Thee. 20. januar 2009.

Častiti Rick Warren, konservativni duhovnik, ki ga je za svojo invokacijo Obama izbral kljub nasprotovanju liberalcev in gejevskih aktivistov, je množici povedal: »Vemo, da danes dr. King z množico prič vzklika v nebesih.« Potem ko je Biden prisegel kot podpredsednik, je vstal predsednik vrhovnega sodišča John G. Roberts ml., da bi zaprisegel predsednika. Za dva ustavna strokovnjaka, ki sta bila odlična govornika, sta imela Roberts in Obama kar nekaj težav, da sta se prebila skozi prisego. Najprej je napako storil predsednik, ko je začel govoriti, preden je predsednik vrhovnega sodišča dokončal prvi stavek. Prve štiri besede – »Jaz, Barack Hussein Obama« – je izgovoril dvakrat. Potem je po besedah predsednika vrhovnega sodišča »da bom opravljal naloge predsednika Združenim državam zvesto« sledil mučen premor. Zdelo se je, da je Roberts dejal »Združenim državam«, ne »Združenih držav«, vendar to ni bila glavna težava. Beseda »zvesto« je skočila na konec ustavnega besedila, ki v resnici pravi takole: »Da bom zvesto opravljal naloge predsednika Združenih držav.« Obama je to očitno opazil in po besedah »da bom opravljal – « je vprašujoče zastal. Predsednik vrhovnega sodišča je poskusil še enkrat in skoraj mu je uspelo, vendar še vedno ni bilo pravilno: »Zvesto naloge predsednika Združenih držav.« Tokrat je izpustil besedo »opravljal«.

foto: Fred R. Conrad/NYT Grafika: Farhana Hossain in Sergio Peçanha

Sen. Ronald W. Burris

Sen. Daniel K. Akaka

Sen. Jim Risch

Sen. Michael B. Enzi

Sen. Amy Klobuchar

Sen. Carl Levin

Sen. Daniel Sen. Thad Cochran K. Inouye

Sen. John McCain

Teresa Heinz Kerry

Sen. Maria Cantwell

Sen. Russ Feingold

Sen. Thomas R. Carper

Sen. Joseph I. Lieberman

Sen. James M. Inhofe

Sen. Ben Nelson

Sen. Tim Johnson

Lawrence H. Summers

Sen. Tom Coburn

Sen. John F. Kerry

Senate minority leader Mitch McConnell

Sen. Barbara R. Mikulski

Eric K. Shinseki Valerie Jarrett, White House senior adviser

Eric H. Holder Jr., chosen for attorney general

Sen. Jon Kyl

Sen. Richard J. Durbin John A. Boehner, House minority leader

Steny H. Hoyer, House majority leader

Sen. Edward M. Kennedy

Rep. Patrick J. Kennedy

Dr. Steven Chu, chosen for Ken Salazar, energy secretary chosen for interior secretary Dr. Eric Whitaker

Martin Nesbitt

Craig Robinson, Mrs. Obama’s Maya brother Soetoro-Ng Konrad Ng

Speaker Nancy Pelosi and her husband, Paul Sen. Dianne Feinstein

Vice President Joseph R. Biden Jr.

Marian Shields Robinson, Mrs. Obama’s mother

Ashley Biden

Malia Obama

Jill Biden and Hunter, her grandson

Michelle and Sasha Obama George W. Bush

Sen. Robert F. Bennett

Dick Cheney

John Paul Stevens Antonin Scalia

Ruth Bader Ginsburg

216

OBAMA


Stan Honda/AFP/Getty Images

Obama je nato ponovil prvotno Robertsovo napako in besedo »zvesto« postavil na konec stavka. Nadaljeval je, kjer se je bil prej ustavil, in rekel: »Naloge predsednika Združenih držav zvesto.«

Ljudi je navdušil pogled na temnopoltega človeka, ki je dosegel najvišji vrh. Naprej je šlo vse kakor po maslu. Izgovorjene so bile vse besede v prisegi, vključno z »naj mi Bog pomaga« na koncu. Trenutek je popolnoma prevzel večino sveta, množice raznolikih Američanov pa so vzklikale in jokale. Bolj od političnega pomena trenutka je ljudi, ne glede na njihovo rasno, generacijsko ali strankarsko pripadnost, navdušil pogled na temnopoltega človeka, ki je dosegel najvišji vrh. V svojem osemnajstminutnem govoru se Obama ni neposredno dotaknil zgodovinskega pomena trenutka, to je prepustil drugim, in je le bežno omenil svojo vlogo pri podiranju meja, ko je dejal, da »mož, čigar očeta pred manj kot 60 leti morda ne bi postregli v lokalni restavraciji, lahko zdaj stoji pred vami, da bi izrekel najsvetejšo prisego.« Hčerka Sasha je z dvignjenim palcem izrazila navdušenje nad nastopnim nagovorom. 20. januar 2009.

Rep. John R. Lewis Eleanor Holmes Norton

Newt Gingrich

Susan Rice, chosen to be ambassador to the United Nations

Janet Napolitano, secretary of homeland security

Laura Bush

John G. Roberts Jr.

George and Barbara Bush

Anthony M. Kennedy

Stephen G. Breyer Samuel A. Alito Jr.

David H. Souter

Rahm Emanuel

Al and Tipper Gore

Bill and Hillary Rodham Clinton

Jenna and Barbara Bush

Rep. Jesse L Jackson Jr.

David Axelrod

Jimmy and Rosalynn Carter

Pastor Rick Warren

Aretha Franklin

Sandra Day O’Connor

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

217


»P

resenetljiva stran njegovega govora je bil čas, ki ga je namesto pomembnosti svojega vzpona na položaj predsednika posvetil izzivom, s katerimi se mora spoprijeti Amerika.«

– Rejecting Bush Era, Reclaiming Values (Zavrnitev Busheve dobe in obnovitev vrednot), David E. Sanger, New York Times, 21. januar 2009

218

OBAMA

Resnoben, realističen ton nastopnega govora je presenetil tiste, ki so pričakovali bolj vzvišeno retoriko iz njegove kampanje. Toda to je bil govor novega predsednika, ki se je zavedal krize, s katero se je moral spoprijeti. Vrednost povprečja Dow Jones je zaradi ogromnih bančnih izgub padala celo med začetkom njegovega govora. V govoru je med vrsticami ostro kritiziral Busha, ki se je sicer zavedal, da je bila njegova politika nepriljubljena, vendar pa je v preteklih osmih letih zelo redko moral mirno sedeti in poslušati govor o tragičnih ameriških zablodah. Obama se je svojemu predhodniku zahvalil, a je večkrat odkrito namignil, da Bush za seboj pušča opustošenje. Novi predsednik je posredno kritiziral Busha, ko je govoril, da »naši načini uporabe energije krepijo naše sovražnike in ogrožajo naš planet«, in pripomnil, da v hladni vojni nismo zmagali »samo z raketami in tanki«, temveč so v njej zmagali voditelji, ki so se zavedali, »da nas samo moč ne more zavarovati in da zaradi nje tudi ne moremo početi, kar nas je volja.« Naša moč namesto tega raste, če jo »uporabljamo preudarno«. To je bilo sporočilo, na katero je čakala večina sveta. Toda sledilo mu je opozorilo ameriškim sovražnikom, zlasti teroristom


in državam, ki jim pomagajo: »Ne morete obstati dlje od nas in porazili vas bomo.« Obama je praznovanje umiril s trezno oceno stanja gospodarstva in omenil naraščajoče število zaplenjenih domov, zaprta podjetja, izgubljene službe, drago zdravstveno varstvo, upadanje kakovosti šol, energetsko odvisnost in grožnjo podnebnih sprememb. »Manj merljivo, a nič manj globoko je pešanje zaupanja po deželi – glodajoči strah, da je nazadovanje Amerike neizogibno in da bodo morala biti pričakovanja naslednje generacije skromnejša,« je dejal. »Danes vam povem, da so izzivi, ki nas čakajo, stvarni, resni in mnogo jih je. Z njimi se ne bo lahko spoprijeti in v kratkem razdobju tudi ne bo mogoče. Toda, Amerika, vedi: spoprijeli se bomo.« Skupina nekdanjih piscev predsedniških govorov je nagovor ocenila na Timesovi spletni strani. William Safire, nekdanji Timesov kolumnist in pisec govorov za predsednika Richarda Nixona, je zapisal: »Nastopni nagovor našega 44. predsednika je bil stvaren, spodoben, navdihujoč, primerno kratek in izvrstno podan, vendar – v luči velikih pričakovanj, da se bo njegov govor

»Ž

Susan Etheridge for NYT

e od leta 1933, ko je ob navzočnosti besnega Herberta Hooverja Franklin D. Roosevelt pozval k ‘obnovi’ ameriških etičnih načel in zahteval ‘ukrepanje, in sicer takojšnje ukrepanje’, ni noben novi predsednik tako javno zavrgel bistva delovanja svojega predhodnika.« – Rejecting Bush Era, Reclaiming Values (Zavrnitev Busheve dobe in obnovitev vrednot), David E. Sanger, New York Times, 21. januar 2009 PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

219


Z njegovimi besedami

Nastopni govor

M

Washington, 20. januar 2009

oji sodržavljani: danes stojim tu ponižen zaradi naloge, ki je pred nami, hvaležen za zaupanje, ki ste ga mi ga izkazali, in zavedajoč se žrtev, ki so jih dali naši predniki. Zahvaljujem se predsedniku Bushu za njegovo služenje našemu narodu ter za velikodušnost in sodelovanje, ki ju je pokazal v prehodnem obdobju. Štiriinštirideset Američanov je do zdaj izreklo predsedniško prisego. Besede so izgovarjali med plimo napredka in sredi mirnih voda miru, toda kdaj tudi sredi zbirajočih se oblakov in besnenja neviht. V takšnih trenutkih Amerika ni vzdržala le zaradi sposobnosti in vizije tistih na visokih položajih, ampak ker smo mi, ljudstvo, ostali zvesti idealom naših prednikov in verni našim ustanovnim listinam. Tako je bilo. In tako mora biti s to generacijo Američanov. Zdaj dobro razumemo, da smo sredi krize. Naš narod je v vojni z razvejano mrežo nasilja in sovraštva. Naše gospodarstvo je močno oslabljeno, to pa je delno posledica pohlepnosti in neodgovornosti nekaterih, a tudi dejstva, da skupaj nismo sprejeli težkih odločitev in pripravili naroda na nove čase. Izgubljeni so bili domovi in delovna mesta, podjetja so zaprla vrata. Naša Damon Winter / nyt zdravstvena oskrba je predraga, naše šole so vse slabše in vsak dan prinese nov dokaz, da naši načini uporabe energije krepijo naše sovražnike in ogrožajo naš planet. To so kazalniki krize, to je stvar podatkov in statistik. Manj merljivo, a nič manj globoko je pešanje zaupanja po deželi – glodajoči strah, da je nazadovanje Amerike neizogibno in da bodo morala biti pričakovanja naslednje generacije skromnejša. Danes vam povem, da so izzivi, ki nas čakajo, stvarni, resni in mnogo jih je. Z njimi se ne bo lahko spoprijeti in v kratkem razdobju tudi ne bo mogoče. Toda, Amerika, vedi: spoprijeli se bomo. Danes smo se zbrali, ker smo se odločili za upanje namesto za strah, za enotnost ciljev namesto za spore in nesoglasja. Danes smo prišli oznanit konec malenkostnih zamer in lažnivih obljub, medsebojnega obtoževanja in obrabljenih dogem, ki so mnogo predolgo dušile našo politiko. Ostajamo mlad narod, toda po besedah Svetega pisma je prišel čas, da se znebimo otročjih stvari. Prišel je čas, da ponovno uveljavimo naš vzdržljivi duh, da izberemo boljšo zgodovino in da ponesemo naprej dragoceni dar, plemenito idejo, ki je prehajala iz generacije v generacijo: od Boga dano obljubo, da so vsi ljudje enaki in svobodni in da vsi zaslužijo priložnost, da se potrudijo za svojo polno mero sreče. Ko skušamo ponovno uveljaviti veličino našega naroda, razumemo, da veličina nikoli ni podarjena. Treba jo je zaslužiti. Na našem potovanju nikoli nismo uporabljali bližnjic ali se zadovoljili z manjšim. To potovanje ni bila steza za malodušne, za tiste, ki imajo raje brezdelje kot delo, ki

220

OBAMA

iščejo le užitke bogastva in slave. Bila je steza tistih, ki so tvegali, delali in ustvarjali; nekateri so bili slavni, a pogosteje so bili to možje in žene, neopazni pri svojem delu, ki so nas ponesli navzgor po dolgi, trnovi poti proti napredku in svobodi. Za nas so si pripravili nekaj skromne posvetne lastnine in se odpravili čez oceane, da bi poiskali novo življenje. Za nas so garali v zakotnih delavnicah in se naselili na zahodu, prenašali udarce z bičem in orali trdo zemljo. Za nas so se bojevali in umirali na krajih, kot so Concord in Gettysburg, Normandija in Khe Sanh. Ti možje in žene so se nenehno trudili, žrtvovali in delali, dokler niso njihove roke postale hrapave in žuljave, da bi mi lahko živeli bolje. Zanje je bila Amerika večja od vsote posameznih ambicij in večja od vseh razlik zaradi rojstva, premoženja ali strankarske pripadnosti. To je potovanje, ki ga danes nadaljujemo. Še vedno smo najnaprednejši in najmočnejši narod na svetu. Naši delavci niso manj produktivni kot na začetku te krize. Naše glave niso manj domiselne, naši proizvodi in usluge niso potrebni nič manj kot pretekli teden, mesec ali leto. Naše sposobnosti se niso zmanjšale. Toda čas nasprotovanja spremembam, čas varovanja ozkih interesov in odlaganja neprijetnih odločitev, ta čas je zanesljivo minil. Danes je začetek: postaviti se moramo na noge, se pripraviti in spet začeti prenavljati Ameriko. Kajti kamor koli se ozremo, nas čaka delo. Stanje gospodarstva kliče po akciji, smeli in hitri, in lotili se je bomo. Ne gre le za to, da ustvarimo nova delovna mesta, ampak da položimo nove temelje rasti. Zgradili bomo ceste in mostove, električno omrežje in digitalno napeljavo, ki bo služila naši trgovini in nas povezala. Znanost bomo ponovno postavili na mesto, ki ji gre, in uporabili tehnološke čudeže za izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe in zmanjšanje njenih stroškov. Izkoristili bomo sonce, veter in zemljo za pogon naših avtomobilov in delo tovarn. In preoblikovali bomo naše šole, kolidže in univerze, da bodo ustrezali zahtevam nove dobe. Vse to lahko naredimo. In vse to bomo naredili. Toda nekateri pred obseg naših ciljev postavljajo vprašaj in pravijo, da naš sistem ne more prenesti prevelikih načrtov. Njihov spomin je kratek, kajti pozabili so, kaj vse je ta dežela že naredila, kaj svobodni možje in žene lahko dosežejo, če domišljijo združijo s skupnimi cilji in stisko s pogumom. Ciniki ne morejo razumeti, da so se tla pod njimi premaknila in da stari politični argumenti, zaradi katerih smo toliko časa trpeli, niso več uporabni. Vprašanje današnjega dne ni, ali je naša vlada prevelika ali premajhna, ampak ali je učinkovita; ali pomaga družinam najti delo za spodobno plačilo, oskrbo, ki si jo lahko privoščijo, in dostojno pokojnino. Kjer bo odgovor da, bomo šli naprej. Kjer bo odgovor ne, bomo programe ukinili. In pazili bomo na odgovornost ljudi, ki upravljajo z javnim denarjem, da bodo sredstva trošili modro. Spremenili bomo slabe navade in svoje delo opravljali odkrito, kajti le tako bomo lahko obnovili življenjsko pomembno zaupanje med ljudmi in njihovo vlado.


Prav tako za nas ni vprašanje, ali je trg moč za dobro ali slabo. Njegova moč, ki ustvarja premoženje in širi svobodo, je brez primere, toda ta kriza nas je opomnila, da se brez pozornega očesa trg lahko izmakne nadzoru in da narod ne more dolgo napredovati, če trg podpira samo uspešne. Uspeh našega gospodarstva nikoli ni bil odvisen samo od obsega našega domačega bruto proizvoda, ampak od razsežnosti našega napredka, od naše sposobnosti, da priložnost ponudimo vsakemu voljnemu srcu, a ne zaradi usmiljenja, ampak zato, ker je to najzanesljivejša po do skupne blaginje. V zvezi z našo javno varnostjo izbiro med varnostjo in našimi ideali zavračamo kot napačno. Naši očetje ustanovitelji so, soočeni z nevarnostmi, ki si jih komaj lahko predstavljamo, sestavili listino, da bi zagotovili vladavino prava in človekove pravice, listino, ki se je dopolnjevala s krvjo generacij. Ti ideali še vedno razsvetljujejo svet in ne bomo se jim odrekli zaradi preračunljivosti. Tako vsem ljudem in vladam, ki nas danes gledajo, od največjih velemest do majhne vasi, v kateri je bil rojen moj oče, pravimo: vedite, da je Amerika prijatelj vsakega naroda in vsakega moža, žene in otroka, ki išče prihodnost miru in dostojanstva, in da smo še enkrat pripravljeni na vodstvo. Spomnimo se, da prejšnje generacije fašizma in komunizma niso premagale samo z raketami in tanki, ampak s trdnimi zavezništvi in vztrajnim prepričevanjem. Razumele so, da nas samo moč ne more zavarovati in da zaradi nje tudi ne moremo početi, kar nas je volja. Zavedale pa so se tudi, da naša moč raste, če jo uporabljamo preudarno, da naša varnost izhaja iz pravičnosti naše stvari, iz moči našega primera in umirjenih lastnosti skromnosti in zadržanosti. Mi smo varuhi tega izročila. In upoštevajoč ta načela se lahko spoprimemo z novimi grožnjami, ki zahtevajo še večji napor, še večje sodelovanje in razumevanje med narodi. Odgovorno bomo začeli prepuščati Irak njegovemu ljudstvu in ustvarili težko zasluženi mir v Afganistanu. S starimi prijatelji in nekdanjimi sovražniki si bomo neutrudno prizadevali za zmanjšanje jedrske grožnje in omejili možnosti za srhljivo perspektivo segretega planeta. Ne bomo opravičevali svojega načina življenja in ne bomo omahovali, če ga bo treba braniti; tistim pa, ki skušajo uresničiti svoje cilje s terorjem in ubijanjem nedolžnih, sporočamo, da je naš duh močnejši in da ga ni moč zlomiti; ne morete obstati dlje od nas in porazili vas bomo. Kajti vemo, da je naša raznolika dediščina moč, in ne slabost. Mi smo narod kristjanov in muslimanov, judov in hindujcev – in nevernikov. Oblikovali so nas jeziki in kulture z vseh koncev sveta; in ker smo okusili grenak napoj državljanske vojne in rasnega razlikovanja in ker smo iz tega temnega poglavja izšli močnejši in enotnejši, ne moremo drugače, kot da verjamemo, da bodo stara sovraštva nekega dne izginila, da se bodo plemenske vezi kmalu razpletle, da se bo, kakor bo svet postajal manjši, razodela naša skupna človečnost in da bo Amerika morala odigrati svojo vlogo pri uvajanju novega obdobja miru. Islamskemu svetu pravimo: iščemo novo pot naprej, utemeljeno na vzajemnih interesih in vzajemnem spoštovanju. Tistim voditeljem po svetu, ki skušajo zasejati spore in za svoje družbene težave krivijo zahod, pravimo: vaši ljudje vas bodo ocenjevali po tem, kar boste zgradili, in ne po tem, kar boste porušili. Tistim, ki ohranjajo oblast s korupcijo, prevaro in utišanjem drugače mislečih, pravimo: vedite, da ste na napačni strani zgodovine, vendar bomo ponudili roko, če boste pripravljeni razkleniti pest. Ljudem iz revnih držav pravimo: obljubljamo vam, da se bomo z vami lotili dela, da bi se vaše farme razcvetele in da bi bile vode čiste; da bi nahranili stradajoča telesa in lačne duhove. In tistim narodom, ki

K

kakor naš uživajo relativno obilje, pravimo, da si ne moremo več privoščiti ravnodušnosti do trpljenja izven naših meja, da ne moremo izrabljati svetovnih virov, ne oziraje se na učinek. Kajti svet se je spremenil in mi se moramo spremeniti z njim. Ko razmišljamo o poti, ki se odpira pred nami, se s ponižno hvaležnostjo spominjamo tistih pogumnih Američanov, ki prav v tej uri patruljirajo v oddaljenih puščavah in gorah. Imajo sporočilo za nas, tako kot nam skozi čas tiho sporočilo pošiljajo padli junaki, ki počivajo na pokopališču v Arlingtonu. Ne častimo jih samo zato, ker so varuhi naše svobode, ampak tudi zato, ker utelešajo duha služenja, pripravljenost, da najdejo smisel v nečem, kar je večje od njih. In v tem trenutku, ki bo opredelil generacijo, je ravno ta duh tisti, ki mora biti v vseh nas. Kajti kakor vlada lahko naredi in mora narediti veliko, sta vera in odločnost ameriškega ljudstva tisto, na kar se ta dežela opira. Prijaznost, da sprejmemo tujca, ko pred vodovjem popustijo nasipi, in nesebičnost delavcev, ki raje pristanejo na krajši delovni čas, kot da bi videli, kako njihov prijatelj dobi odpoved, nam pomagata, da se prebijemo skozi najtemnejše čase. Gasilčev pogum, da pohiti po stopnicah, polnih dima, a tudi pripravljenost staršev, da vzgojijo otroka, to je tisto, kar na koncu odloča o naši usodi. Naši izzivi so morda novi. Orodja, s katerimi se jih bomo lotili, so morda nova. Toda vrednote, od katerih je odvisen naš uspeh, trdo delo in poštenost, pogum in ferplej, strpnost in radovednost, zvestoba in domoljubje, te stvari so stare. Te stvari so prave. V naši zgodovini so bile tiha moč napredka. Moramo se torej vrniti k njim. Postavljeni smo pred zahtevo po novem obdobju odgovornosti, po spoznanju vsakega Američana, da imamo dolžnosti do sebe, do našega naroda in do sveta; dolžnosti, ki jih ne sprejemamo godrnjaje, ampak z veseljem, odločnostjo in zavestjo, da nič ne more tako zadovoljiti duha in tako opredeliti našega značaja, kot da vse sile posvetimo težki nalogi. To je cena in obljuba državljanstva. To je izvir našega zaupanja – zavest, da nas Bog poziva k oblikovanju negotove usode. To je smisel naše svobode in naše vere: da se možje, žene in otroci vseh ras in ver lahko udeležujejo današnjega slavja na tem veličastnem kraju in da mož, čigar očeta pred manj kot 60 leti morda ne bi postregli v lokalni restavraciji, lahko zdaj stoji pred vami, da bi izrekel najsvetejšo prisego. Zato zaznamujmo ta dan tako, da se spomnimo, kdo smo in kako daleč smo prišli. V letu, ko se je rodila Amerika, v najhladnejšem mesecu, se je majhna skupina domoljubov ob pojemajočih ognjih pri zaledeneli reki zbrala na posvet. Glavno mesto so prebivalci zapustili. Sovražnik je napredoval. Sneg je obarvala kri. V trenutku, ko je bil izid naše revolucije najbolj dvomljiv, so očetje naše države ukazali, da je treba ljudem prebrati te besede: »Prihodnjemu svetu je treba povedati … da sta v globoki zimi, ko ni moglo preživeti nič, razen upanja in vrline … da sta takrat mesto in dežela, opozorjena na eno, skupno nevarnost, stopila naprej, da bi se z njo spoprijela.« Amerika, soočeni z našimi skupnimi nevarnostmi v tej zimi naših težav, se moramo spomniti teh večnih besed. Z upanjem in vrlino še enkrat premagajmo zaledenele tokove in vzdržimo vse viharje, ki nas bodo morda zajeli. Naj otroci naših otrok rečejo, da nismo hoteli končati naše poti, ko smo bili postavljeni pred preizkušnjo, da se nismo obrnili, da nismo omahovali, in da smo z očmi, obrnjenimi proti obzorju, in z božjo milostjo veliki dar svobode ponesli naprej in ga varno izročili prihodnjim rodovom. Hvala vam, Bog vas blagoslovi in Bog blagoslovi Združene države Amerike. ◆

o skušamo ponovno uveljaviti veličino našega naroda, razumemo, da veličina nikoli ni podarjena.

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

221


Pool photo by Saul Loeb

222

OBAMA


Pool photo by Molly Riley

Po inavguraciji sta se Obamova poslovila od zakoncev Bush, novi predsednik pa je ob navzočnosti skupnega kongresnega odbora za inavguracijske slovesnosti podpisal razglas. 20. januar 2009.

pridružil govorom Lincolna, Franklina Delana Roosevelta in Kennedyja – ni dosegel pričakovane nesmrtnosti.« Sasha Obama je nagovor ocenila bolj jedrnato: »To je bil pa kar dober govor, očka.« Obama je bil očitno ganjen, ko je 146 let po odpravi suženjstva, 108 let po tistem, ko je prvi temnopolti mož s predsednikom obedoval v Beli hiši, in 45 let po tem, ko je Martin Luther King ml. govoril o svojih sanjah o enakosti, častiti Joseph E. Lowery, ena od eminentnih osebnosti gibanja za državljanske pravice, izrekel blagoslov in govoril o »vključevanju, ne izključevanju, strpnosti, ne nestrpnosti«. V zadnjem delu inavguracijskega programa sta Obamova pospremila zakonca Bush, ki sta odšla domov v Teksas. Bush je objel Obamo in potem odšel skozi rotundo. Slišali so ga, ko je nekdanji prvi dami rekel: »Pridi, Laura, greva domov.«

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

223


The White House

Predsednik priseže še enkrat

P

Jeff Zeleny

redsednik Obama je v sredo zvečer, dan po tem, ko se je med inavguracijo obema zatikalo, ponovno prisegel pred predsednikom vrhovnega sodišča Johnom G. Robertsom. Predsednik in predsednik vrhovnega sodišča sta ob 7.35 zvečer stala v Sobi zemljevidov in še enkrat izrekla besede ustavne prisege. Temu je prisostvovalo nekaj svetovalcev, celoten dogodek pa je trajal približno 25 sekund. »Ste pripravljeni na prisego?« je dejal g. Roberts. »Sem,« je odgovoril g. Obama, »in tokrat bova to storila zelo počasi.« Gregory Craig, pravni svetovalec Bele hiše, je menil, da je bila prisega »izrečena uspešno in da je predsednik ustrezno prisegel.« Vendar so se pomočniki iz previdnosti in da bi se izognili kakršnim koli dvomom, da ni prisegel pravilno, v sredo popoldne odločili, da prisego ponovijo. »Prisega je zapisana v ustavi,« je v izjavi zapisal Craig. »In ker ena od besed ni bila na pravem mestu, sta predsednik in predsednik vrhovnega sodišča Roberts z veliko mero previdnosti prisego ponovila.« Med slovesno prisego v torek g. Roberts ni izrekel ene od besed v prisegi v pravem vrstnem, ko je dejal: »… da bom opravljal naloge predsednika Združenim državam zvesto.« Beseda »zvesto« je stala na napačnem mestu. Kot je zapisano v ustavi, bi g. Obama moral reči: Slovesno prisegam (ali zatrjujem), da bom zvesto opravljal naloge predsednika Združenih držav in bom po najboljših močeh ohranjal, varoval in branil ustavo Združenih držav. Naj mi Bog pomaga. (Kot večina njegovih predhodnikov je g. Obama prisegel, ne zatrdil, in kot nekateri od nekdanjih predsednikov je standardnemu besedilu dodal »naj mi Bog pomaga«.) Med kosilom po inavguracijski slovesnosti so kamere ujele g. Robertsa, ki je predsedniku dejal, da je bila napaka »moja krivda«. Zato se je strinjal, da bo v sredo zvečer na slovesnosti v Beli hiši, o kateri so javnost obvestili šele po tem, ko je bila že končana. ◆ New York Times, 21. januar 2009

Najočitnejši znaki, da se je Busheva vladavina končala, so bili načrti nove Bele hiše za zaprtje zapora v zalivu Guantanamo na Kubi in za razveljavitev Bushevih omejitev financiranja skupin, ki podpirajo splav oziroma uporabo kondomov. Eno od prvih dejanj predsednika Obame v njegovem mandatu je bila odredba o 120-dnevni prekinitvi vseh procesov proti zapornikom v Guantanamu. Maureen Dowd je trenutek prikazala v svoji kolumni: »Bilo je kot katarza v grški drami – antagonist je s prizorišča poletel v nebo, protagonist pa se je spustil na prizorišče, da bi čudežno odpravil vse težave. Vendar pa sta resna drža in zadržana retorika Baracka Obame sporočali, da ni nikakršno božanstvo in da razplet zgodbe ne bo preprost. Tu sem odrastla in to je prvič, da je bilo mesto tako popolnoma in tako radostno enotno, razpoloženje pa je spominjalo na New York v tednih pred 11. septembrom.«

Sasha Obama je nagovor ocenila bolj jedrnato: »To je bil pa kar dober govor, očka.« Veselo razpoloženje je pokvarila hospitalizacija Edwarda Kennedyja, liberalne ikone, čigar podpora je Obami pomagala do demokratske nominacije. Kennedy, ki se je boril z malignim možganskim tumorjem, se je zaradi krčev zgrudil med kosilom po slovesnosti na Kapitolu in odpeljali so ga na nosilih. Kasneje so sporočili, da je senator že govoril in ni bil v neposredni nevarnosti. Domov je odšel naslednji dan. Tujci so se objemali na ulicah. Mnogi od dolgotrajnega stanja na mrazu niso več čutili nog, a so kljub temu plesali. »Biti tu in slišati tisti glas je bila zelo zasebna, skoraj osebna izkušnja,« je dejala Tiajuana Lee, 42-letna učiteljica, ki je z družino pripotovala iz Kentwooda v Louisiani. Po vsej državi in svetu so se vrstili podobni prizori veselja. Robbie Revis Smith, 73, iz Birminghama v Alabami, ki je bila v šestdesetih dvakrat zaprta zaradi sodelovanja v boju za državljanske pravice, je želela odpotovati v Washington, vendar je zaradi težav s hrbtenico komaj stala. Tako je sedela v temni koncertni dvorani in ploskala s častitim Fredom L. Shuttleworthom, 86-letnikom, ki je preživel bombardiranja in udarce in je bil zdaj priklenjen na invalidski voziček. V kenijskem Kisumu, kjer se je rodil Obamov oče, so ljudje stali na kolesih, da bi gledali inavguracijsko zabavo, na kateri Zakonca Obama sta del paradne poti prehodila. 20. januar 2009.

224

OBAMA


Doug Mills/NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

225


so slavili sina njihovega nekdanjega rojaka, ki je postal novi ameriški predsednik. Iračani so se zbrali v bagdadskih kavarnah, ameriški vojaki pa so se v oporišču v Kabulu pozdravljali z udarci rok. Nekateri so bili zaskrbljeni, da so bila pričakovanja previsoka. »Seveda obstaja tveganje, da pričakujemo preveč od tega predsednika – da bomo spoznali, da kljub vsej svoji sposobnosti ni svetovni čudodelec,« je dejal Christopher Patten, nekdanji evropski komisar za zunanje zadeve in rektor oxfordske univerze.

Ozier Muhammad/NYT

V Washington so prišli nekateri od še živečih letalcev enote Tuskegee, izključno temnopolte letalske enote iz druge svetovne vojne. 20. januar 2009.

Musadeq Sadeq/AP

Veselje vojakov ob inavguraciji. Kabul, Afganistan, 20. januar 2009.

226

OBAMA

Kljub navdušenju ameriške javnosti nad zamenjavo oblasti pa se je zdelo, da ljudje ne pričakujejo hitrih rešitev. Kljub navdušenju ameriške javnosti nad zamenjavo oblasti pa se je zdelo, da ljudje ne pričakujejo hitrih rešitev. Poplava črnogledih gospodarskih napovedi in trezen ton, ki ga je načrtno uporabil Obama, so ta pričakovanja nekoliko omilili. K temu so pripomogle tudi raziskave javnega mnenja, ki so pokazale, da Obama uživa večjo podporo kot kateri koli novi predsednik v zadnjem času. Obamovi svetovalci – ki so poudarjali, da do obnove gospodarstva in izvedbe velikih pobud, kot sta prenova zdravstvenega varstva in energetske politike, ne bo prišlo naglo – so se želeli izogniti točnim časovnim rokom. »Preprosto ne vem,« je dejal novi višji svetovalec Bele hiše David Axelrod. »Mislim, da so trenutno ljudje pripravljeni, da nam dajo čas. In s tem mislim več kot nekaj mesecev. Ljudje se zavedajo, da bo za to treba nekaj let.« Javnomnenjska raziskava New York Timesa in televizijske postaje CBS, ki je bila izvedena tik pred inavguracijo, nam je nekoliko razjasnila, kaj ljudje pričakujejo od Obame. Večina vprašanih je menila, da bosta potrebni vsaj dve leti ali več, da predsednik izpolni svoje obljube, ki jih je dal med kampanjo, da bo izboljšal gospodarstvo, razširil kritje zdravstvenih stroškov in končal vojno v Iraku.


V kenijskem Kisumu se je zbrala množica na glasbenem koncertu v čast inavguraciji. 20. januar 2009.

Sarah Elliott for NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

227


Navdušenje na plesu mladih ob obisku zakoncev Obama. 20. januar 2009. 228

OBAMA


Vendar so težave lahko počakale za en dan. Ob poti inavguracijske parade se je trlo na desettisoče ljudi, da bi videli novega predsednika. Kljub izredno poostreni varnosti in zaskrbljenim pogledom agentov tajne službe, ki so ju spremljali, sta Obamova dvakrat izstopila iz avtomobila, da bi se sprehodila po poti parade. Držala sta se za roke in se smehljala ljubečim in vreščečim oboževalcem. Ena od skupin v paradi je bila novemu predsedniku še posebej pri srcu: orkester iz šole Punahou s Havajev.

Na enem od njunih postankov je množico vprašal: »Preden začnemo – ali ni moja žena lepa?« Da bi si malo oddahnil in si nadel večerno toaleto, se je prvi par po paradi za kratek čas umaknil v Belo hišo. Tam sta ostala do sedme ure zvečer. Medtem ko sta Malia in Sasha gledali filme v svojem novem domu, sta se njuna oče in mama pripravila na svoj veliki večer. On je bil oblečen v črn smoking z belim metuljčkom, ona pa je nosila belo obleko iz šifona z dodatki iz organze, biserov Swarovski in srebrnih nitk. Posebej za Michelle jo je oblikoval in izdelal Jason Wu, 26-letni oblikovalec iz New Yorka. Obamova sta se udeležila 10 inavguracijskih plesov in prvi od njih je bil »ples soseske«, kar je kazalo na zaobljubo zakoncev Obama, da želita postati del mestnega življenja in da se ne bosta zadrževala samo v večinoma belih krogih washingtonske politične elite. Za njun prvi ples je Beyoncé zapela pesem At Last. Na plesu vrhovnega poveljnika se je novi predsednik prek satelita pogovarjal z vojaki iz Illinoisa, ki so bili na služenju v Afganistanu. Na enem od njunih postankov je množico vprašal: »Preden začnemo – ali ni moja žena lepa?« Njegov naslednji zmenek, tisti z Ovalno pisarno, je bil na vrsti čez nekaj ur. ◆

Doug Mills/NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

229


Zakonca na plesu vrhovnega poveljnika. 20. januar 2009.

230

OBAMA


Doug Mills/NYT

PREDSEDNIK BARACK HUSSEIN OBAMA

231


Komentar

Naj prideta psiček in mladiček

V

Maureen D owd

torek zvečer sem odšla proti Beli hiši in se naslonila na ograjo. Kako lahko tako čudovita hiša tako mnogo svojih stanovalcev spremeni v norce? Na dovozni poti ni bilo nobenega tovornjake družbe U-Haul. Ne vem, ali se je W. (Walker; avtorica misli na Georgea Walkerja Busha, ki je bil v času, ko je članek izšel, še predsednik ZDA; op. prev.) v hiši pogovarjal s portreti, ki visijo na stenah. In ali portreti lahko izginejo iz okvirjev, kot v Hogwartsovi akademiji, in tako zbežijo, če jih W. gnjavi z vprašanji o svoji zapuščini. Vanjo bosta kmalu prišli nadvse šarmantni Obamovi hčerki z mešancem med zlatim prinašalcem in kodrom ali pa s kakšnim drugim prikupnim psičkom. Zdita se takšna otroka, da se bosta tam dobro zabavali in se sprehajali z očetom, ki mu je pri srcu zgodovina. Med kampanjo sem bila osupla; ne zaradi prikritega rasizma v zvezi z Barackom Obamo in ne zaradi namigov Hillary Clinton, ki je glavnim delegatom demokratske stranke zatrjevala: »Ne more zmagati.« Osupla sem bila zaradi odkrite pripravljenosti nekaterih ljudi, ki niso imeli nič proti, da so v New York Timesu objavili njihova popolna imena, in so nizkotno izjavljali, da bo Barack Obama vrt z vrtnicami spremenil v gredo z lubenicami, da bo na travniku pred Belo hišo postavil žar in da jo bo spremenil v črno hišo. V resnici ima elegantni in disciplinirani Obama, ki ni izšel iz osrednje afroameriške izkušnje, a jo je kljub temu sprejel, ona pa je sprejela njega, priložnost, da Belo hišo spet spremeni v nepokvarjen in čist kraj. V tem mestu sem odrastla in rada imam vse spomenike, polne duhov glavnega mesta. Sovražim misel, da bi jih teroristi lahko vnovič napadli.

Toda v zadnjih letih so spomeniki izgubili svoj sijaj. Kako naj bo Bela hiša odlična, če sta jo Bill in Hillary Clinton spremenila v Motel 1600, da bi zbrala denar (gre za škandal v zvezi z možnostjo, da so bogati donatorji v zameno za velik prispevek lahko prenočili v Lincolnovi sobi v Beli hiši; op. prev.), če jo je Bill Clinton uporabljal za ljubezenske sestanke s svojo uslužbenko in če je na travnik treščil kad za sedem ljudi z dvema masažnima kompletoma? Kako naj Bela hiša navdihuje, če sta v njej W. in Cheney uzakonila mučenje in vohunjenje v lastni deželi, prevarala Američane z izmišljenim, lažnim dokazom za vojno ter snovala načrte, kako še bolj obogatiti svoje pajdaše iz industrije nafte in plina? Kako naj Lincolnov spominski kompleks – »Brez sovražnosti do kogar koli; z dobrotljivostjo za vse« (Lincolnove besede iz njegovega drugega nastopnega govora, 1865; op. prev.) – še koga prevzame, če so dovolili, da so črnski predeli očarljivega ameriškega mesta izginili v poplavi, medtem ko se je predsednik vozil z gorskim kolesom? Kako naj državni arhiv, dom naše ustave, uživa posebno pomembnost, če v njem predsednik in podpredsednik preživljata dneve s popravljanjem ustave? Kako naj ima črka V iz črnega marmorja na vietnamskem spominskem obeležju moč, če tisti, ki so na oblasti, ponavljajo napako vietnamske vojne? Kako naj Kapitol, kjer je moj oče ponosno delal tako mnogo let, obdrži privlačnost, če so ljudje v njem dneve in leta porabili za prepire in zbiranje nepomembnih točk, namesto da bi Belo hišo pripravili do tega, da bi prenehala zavajati in se lotila drznih, velikih zadev? Kako naj bo spominski kompleks Franklina D. Roosevelta ob rokavu reke Potomac duhovno spodbuden izlet v preteklost, če nas bronasti spomenik petih zdelanih mož, ki čakajo v vrsti za kruh, in besede iz Rooseveltovega drugega

Mogoče Obama ne bo zmogel. Mogoče pa je na poti, da bo nekega dne imel svoj spomenik.

232

OBAMA


nastopnega govora »Vidim, da ima tretjina naroda slaba stanovanja, da je slabo oblečena in podhranjena« spominjajo na morečo sedanjost? Mogoče Obama ne bo zmogel. Mogoče pa je na poti, da bo nekega dne imel svoj spomenik. Njegov resen govor v temni chicaški noči je bil močan in preprost; pokazal je, da se Obama zaveda, s čim je soočen. V njegovem vedenju je bila obremenjenost, kot da je že sprejel osamitev, to »sijajno bedo«, kakor jo je označil Jefferson, položaja, na katerega je bil izvoljen le nekaj trenutkov prej. Američani so od veselja poskakovali vsepovsod, tudi pred Belo hišo, kjer sem bila jaz in kjer so peli: »Na, na, na, na. Hej, hej, hej. Zbogom.« Sredi te izredne, hrupne zmage, ki je presegla tako mnogo dvomov in norih napadov in celo njegovo lastno srednje ime, je bil Obama sam. Zavrnil je oblikovanje demokratskega trenutka v slogu duhovne pesmi Kumbaya in na odru ob sebi ni imel vaše široke koalicije z vami vred, ko je govoril, da mora vsak sodelovati v skupnih naporih in se »upreti skušnjavi, da bi zdrsnil nazaj v strankarstvo, drobnjakarstvo in nezrelost, ki so tako dolgo zastrupljali našo politiko«. Obljubil je »skromnost«, toda to smo slišali že prej od W., in videli ste, kaj se je takrat zgodilo. Obljubil je tudi, da bo predsednik tistih, ki so mu nasprotovali, in navedel besede Abrahama Lincolna, svojega političnega idola in človeka, ki je ukinil suženjstvo: »Nismo sovražniki, ampak prijatelji – četudi so strasti morda obremenile vezi naše naklonjenosti, pa ni nujno, da jih pretrgajo.« V naši deželi so bile storjene strašne napake. Toda zdaj imamo novo priložnost. Ko s profesorjem ustavnega prava in senatorjem iz Lincolnove zvezne države začenjamo na novo, bo Lincolnov spominski kompleks svoj sijaj mogoče dobil nazaj.

Noma Bar

Mogoče bom to proslavila tako, da bom šla tja in splezala v Lincolnovo naročje. Kazen je 50 dolarjev. Ampak vredno bo. ◆ Prva objava: New York Times, 6. november 2008

Naj prideta psiček in mladiček

233


Kara Walker

234

OBAMA


Komentar

Naj se začne obnova

I

Thomas L. Friedman

n tako se je zgodilo, da se je 4. novembra 2008, malo po 23. uri, končala ameriška državljanska vojna. Takrat je črnec – Barack Hussein Obama – zbral dovolj elektorskih glasov in postal predsednik Združenih držav Amerike. Ta državljanska vojna se je v mnogočem začela pri Bull Runu v Virginiji 21. julija 1861, končala pa se je 147 let pozneje ob pomoči volilnih skrinjic v isti zvezni državi. Kajti sklepnega poglavja nič ne ilustrira bolj simbolično kot dejstvo, da je država Virginija – tista, ki je nekoč poveličevala suženjstvo in katere odcepitev od unije leta 1861 je konfederaciji dala strateško težo in poveljujočega generala – volila demokratsko in tako zagotovila, da je Barack Obama postal 44. predsednik Združenih držav. Kljub stoletju zakonodaje o državljanskih pravicah, kljub sodnim posegom in socialni dejavnosti, kljub sodnemu primeru Brown proti Ministrstvu za prosveto, križarskemu pohodu Martina Luthra Kinga, Sanjam in zakonu o državljanskih pravicah iz leta 1964 ni bilo mogoče reči, da se je državljanska vojna zares končala, dokler ni prišel trenutek, ko je ameriška bela večina dejansko za predsednika izvolila Afroameričana. To se je zgodilo na teh volitvah in zato smo po njih drugačna, boljša dežela. Boj za enake pravice še zdaleč ni končan, toda začenjamo znova in s popolnoma novega izhodišča. Naj vsak otrok, vsak državljan in vsak novi priseljenec ve, da je od tega dne dalje v Ameriki vse mogoče. Kako je Obama to dosegel? Vsekakor je bila najbrž potrebna gospodarska kriza, kakršna se pojavi enkrat na sto let, da je dovolj belcev glasovalo za črnca. In gotovo so Obami dobro služili njegova boljša organizacija, umirjen nastop, prijazen in

dopadljiv govorniški slog ter sporočilo o »spremembi«, ki ni nikogar ogrožalo. Toda upoštevati bi morali najbrž tudi pojav, ki je bil nasproten domnevnemu »Bradleyjevemu učinku« – beli volivci so govorili anketarjem, da bodo volili Obamo, potem pa so volili belega kandidata. Recimo mu Buffetov učinek: beli konservativci so v lokalnem klubu, v restavraciji z jedmi z žara, razlagali fantom, da bodo volili Johna McCaina, potem pa so tiho odšli v volilno kabino in dali svoj glas Obami, četudi so se zavedali, da bi to lahko pomenilo višje davke. Zakaj? Nekateri so ravnali tako, ker so čutili, kako navdušeni in polni upanja so zaradi Obamovega predsednikovanja njihovi otroci, in niso hoteli pokopati njihovega upanja, ampak so se mu skrivoma želeli pridružiti tudi sami. Drugi so intuitivno sprejeli stališče Warrena Buffeta: če si danes bogat in uspešen, je to v prvi vrsti zato, ker si imel dovolj sreče, da si se nekoč rodil v Ameriki, in tega nikoli ne smeš pozabiti. Torej se moramo po tej teoriji vrniti nazaj, da bi našo deželo spravili v red; potrebujemo predsednika, ki nas bo zmogel združiti doma, da bomo lahko gradili državo. To je bila ta glodajoča, pogosto ne dovolj natančno izražena intuicija, ki je bolj kot kar koli drugega pripeljala do Obamove zmage. Zdaj pa se vprašanje naprej glasi takole: Barack Obama bo vedno naš prvi črni predsednik, toda ali je lahko eden od naših velikih predsednikov? Imel bo priložnost, kajti naši največji predsedniki so tisti, ki so prevzeli dolžnosti v nekaterih naših najtemnejših trenutkih in na dnu nekaterih najglobljih prepadov. »Prevzem predsedniških dolžnosti v času krize ne zagotavlja veličine, toda lahko je priložnost zanjo,« trdi politični filozof s harvardske univerze Michael Sandel.

Ni bilo mogoče reči, da se je državljanska vojna zares končala, dokler ni prišel trenutek, ko je ameriška bela večina dejansko za predsednika izvolila Afroameričana.

Naj se začne obnova

235


»Tako je zanesljivo bilo pri Lincolnu, Franklinu D. Rooseveltu in Trumanu.« Toda del Rooseveltove veličine je bil v tem, da je »novo vladno politično filozofijo – new deal – postopno sestavljal iz razbitin in politične zmede podedovane gospodarske krize«. Obama bo moral narediti enako, toda te stvari potrebujejo čas – in pogum. Zame je največja ironija Obamovih volitev v tem, da je porabil toliko časa za dokazovanje, da ni radikalen, njegovo predsednikovanje pa bo zelo verjetno zahtevalo odločitve, ki bodo radikalnejše od vseh, kar so jih sprejeli predsedniki po Franklinu D. Rooseveltu. V trebuhu čutim, da bo največji izziv za Obamo tako radikalen, kot je bil trenutek, ki ga je pripeljal na predsedniški položaj. Njegova izvolitev je bila radikalen odhod iz naše preteklosti: gospodarska kriza, sredi katere je prevzel oblast, je radikalen odmik od pravil, ki so veljala skoraj stoletje. Izhod iz krize bo zahteval radikalno gospodarsko politiko, toda o njenih prednostnih nalogah v predvolilni kampanji nikoli niso zares razpravljali in vse od velike depresije tudi ne razmišljali. »Franklin D. Roosevelt leta 1932 ni kandidiral z new dealom,« pravi Sandel. »Kandidiral je s programom za uravnoteženje proračuna. Tako kot Obama ni prevzel dolžnosti z jasno izoblikovano vodstveno filozofijo. Prišel je s samozavestnim, dejavnim duhom in eksperimentiral. Šele leta 1936 smo imeli predsedniško kampanjo o new dealu. Kaj bo ustrezen ukrep Baracka Obame, ta še sam ne ve. Pojavil se bo, ko se bo spoprijel z gospodarstvom, energijo in vlogo Amerike v svetu. Ti izzivi so tako veliki, da mu bo uspelo samo, če bo oblikoval novo politiko skupne blaginje.« Bush in njegova ekipa nista verjela, da bi bila vlada lahko instrument skupne blaginje. Onemogočila sta sekretarje v kabinetu in na pomembne položaje imenovala klikarske politike. Zanju je zavzemanje za skupno blaginjo pomenilo zavzemanje za sebične cilje posameznikov. Volivci so se temu uprli. Toda uprli so se tudi tradicionalni demokratski različici skupne blaginje – preprosti vsoti vseh interesnih skupin, ki so na ves glas zahtevale svoj delež.

»Na teh volitvah so Američani zavrnili to ozko idejo skupne blaginje,« trdi Sandel. »Večina zdaj razume, da popolnoma svoboden trg ne služi skupni blaginji.« In dodaja: »Obama bo moral vlado na novo izumiti kot instrument skupne blaginje, da bo lahko uravnaval trg, zaščitil državljane proti tveganju nezaposlenosti in bolezni ter začel vlagati v energetsko neodvisnost.« Toda nova politika se ne bo mogla ukvarjati samo z načinom vladanja in s trgom. »Šlo bo tudi za novo domoljubje – za vprašanje, kaj pomeni biti državljan,« pravi Sandel. »To je najgloblja struna, ki se je je dotaknila Obamova kampanja. Največ odobravanja v predvolilnem govoru je požel z besedami, da bo lahko vsak Američan odšel na kolidž s pogojem, da bo imel za seboj obdobje javne službe – v vojski, v mirovnih silah ali pa v komunalni skupnosti. Obamova kampanja je obudila speči državljanski idealizem, željo Američanov, da bi služili cilju, ki je večji od njih, hrepenenje, da bi spet bili državljani.« Nobena od teh stvari ne bo lahka. Bo Obamov pogum dorasel naši krizi? Bo pripravljen razmisliti o reševalnih finančnih paketih z več ničlami, kot jih je kdaj zavestno podpisal kateri od naših predsednikov? Bo pripravljen zapreti finančne ustanove in družbe, ki jih tudi z jamstvi ne bo mogoče rešiti, tako da se bo trg lahko očistil in začel znova – četudi bo to pomenilo začasen dvig nezaposlenosti v stratosfero? Zvedeli bomo dovolj kmalu. Vsaj na papirju se zdi idealen predsednik za sedanje čase – za čase, ki bodo zahtevali velikega združevalca s hladno glavo in pomirjajočim nastopom, ki bo deželo držal skupaj v boleči prenovi, potrebni za utrditev naše republike. Še naprej sem poln upanja. Časi naredijo človeka in snov, iz katere je Obama, se zdi zelo solidna in primerna za obdelavo. Še bolj pa sem prepričan: od vseh sprememb, ki jih bo uvedlo Obamovo predsednikovanje, bo še najmanjša prelom z našo rasno preteklostjo. Tako veliko dela je treba opraviti, toliko radikalnih premikov je treba začeti. Državljanska vojna je končana. Naj se začne obnova. ◆

Obama se zdi idealen predsednik za sedanje čase – za čase, ki bodo zahtevali velikega združevalca s hladno glavo in pomirjajočim nastopom, ki bo deželo držal skupaj v boleči prenovi, potrebni za utrditev naše republike.

236

OBAMA


Elizabeth Peyton

Naj se zaÄ?ne obnova

237


Damon Winter/nyt


The White House

Prvi dan v Ovalni pisarni. 21. januar, 2009.

ACKNOWLEDGMENTS The Times’s coverage of the election was a team effort, combining the talents of the most insightful and dedicated journalists ever to grace our profession. Every page of this book reflects their superlative work.   Grateful thanks to Steve Crowley and Dave Scull, whose early eyes on this project made all the diΩerence. Special thanks: Matt Bai, Nicholas Blechman, Tom Bodkin, Phyllis Collazo, Theresa Derosa, Steve Duenes, Tomi Murata, Merrill Perlman, JeΩ Roth, Kathy Ryan, Bill Stockland, the photographers of the agencies and wire services, Dan PfeiΩer, and the Obama family and transition team Kurt Kauper • “Barack” • 2008 Oil on panel • 50 x 40.5 inches Courtesy of Deitch Projects Photo credit: Tom Powel Imaging

Yan Pei-Ming • “Obama” • 2008 Oil on canvas • 98.43 x 78.74 inches Courtesy David Zwirner, New York and Galleria Massimo De Carlo, Milan

Elizabeth Peyton • “Barack” • 2008 Pastel on paper • 8 3/4 x 6 inches Courtesy the Artist/Gavin Brown’s Enterprise, New York

Kara Walker • “Piecework - or - the Ballad of an Illinois Statesman” • 2008 Mixed media, cut paper and acrylic on gessoed panel • 60 x 84.125 x 2 inches Courtesy of Sikkema Jenkins & Co.

Urednica Tjaša Koprivec, Prevod Igor Antič, Petra Kavčič, Lektura Darinka Lamut, Oblikovanje ovitka Boštjan Pavletič, Prelom Maja Čuk, Bojan Primožič Izdala in založila: Založba Sanje, d. o. o., Alešovčeva 37, 1000 Ljubljana, Slovenija Izvirni naslov: Obama: The Historic Journey © 2009 by The New York Times Company and Callaway Arts & Entertainment. Slovenski jezik © Sanje, 2009 Vse pravice pridržane. Natisnjenih 2000 izvodov. Tiskano v Sloveniji. Tisk Tiskarna Formatisk, d. o. o. September 2009

www.sanje.si ISBN 978-961-92533-5-9


Obama: zgodovinska pot