Issuu on Google+

»Prideš?« »Razmisliti moram še …« »Ne razmišljaj, pridi!« »Zakaj?« »Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?« Glas iz preteklosti v Gemmi zbudi plaz spominov, zato se skupaj s sinom Pietrom poda na pot upanja iz rodnega Rima v Sarajevo, da bi ga poučila o deželi njegovega rojstva in Diegu, očetu, ki ga ni nikoli spoznal. V tem z vojno zaznamovanem mestu pa jo čaka osupljivo razkritje, ob katerem bo spoznala vso razsežnost svoje izgube, srhljivo grozo vojne in odrešilno moč ljubezni. Ta aktualna zgodba prodira globoko v pore ljubezni, materinstva, vojne in miru. Je zgodba vseh nas, saj roman opisuje čustvene in družbene viharje našega časa in prostora. Predvsem pa ponuja tiho upanje, da se iz kaosa vsesplošnega zla lahko nepričakovano rodi nov začetek, za katerega se je vredno boriti.

»Kot dih tekoča zgodba.« Frankfurter Allgemeine Zeitung

34,96 €

Dobitnica nagrad Strega in Campiello

Margaret Mazzantini Margaret Mazzantini

NOVOROJEN

NOVOROJEN

Pisateljici Margaret Mazzantini je bila umetnost položena v zibko. Rodila se je leta 1961 v Dublinu italijanskemu očetu pisatelju in irski materi slikarki. Uspešno igralsko kariero je z leti zamenjala za še uspešnejšo pisateljsko. Živi v Rimu z možem režiserjem Sergiem Castelittom in štirimi otroki. Za roman Novorojen je prejela nagrado Campiello. Njen prejšnji roman Ne premikaj se je bil v Italiji prodan v več kot 2 milijonih izvodov ­in nagrajen z nagrado Strega. Po obeh knjigah sta posneti filmski uspešnici.

»Osupljiva knjiga, nabita z rezkimi spomini in čustvi.« Irish News


Roman je plod domiĹĄljije.

Osebe in resniÄ?ni dogodki so avtorsko spremenjeni.


Pot upanja

Pot upanja. Besedi, ki sta ostali od poplave besed čez dan. Prebrala sem ju na stekleni posodi ob lekarniški blagajni, na njej je bila z lepilnim trakom prilepljena fotografija otroka, na vrhu pa reža za denarne prispevke, ki bi mu omogočili pot v tujino in operacijo, pot upanja torej. Slišim svoje dihanje, obrnem glavo na blazini. Giulianovo težko telo je negibno. Spi kot običajno na hrbtu, gol do pasu. Vsake toliko lahno zagrgra kakor krotka žival, ki odganja mušice. Upanje. V temi se ta beseda utelesi v rahlo potrto žensko, ki vleče za sabo svoje poraze, a gre ponosno naprej. Mogoče ima moj obraz, obraz postaranega dekleta, ki se je od predanosti in bojazni ustavilo v času. Stopim na balkon in se ozrem po dobro znani okolici. Na­ oknice sosednje hiše so zaprte, svetlobni izvesek na kavarni ugas­njen. Mestno tišino kali prah oddaljenega hrupa. Rim spi. Zaspali sta njegova slavnostnost in njegova močvirnost. Predmestja spijo. Spi papež, njegovi rdeči čevlji so prazni. Navsezgodaj zjutraj zazvoni telefon. Planem pokonci, spotikam se po hodniku, in da bi se zdela budna, skoraj zavpijem: 9


»Kdo je?« Iz slušalke je slišati zvok, ki spominja na šumenje vetra skozi veje. »Lahko govorim z Gemmo?« Pravilna italijanščina je, ampak besede so preveč odrezane. »Pri telefonu.« »Gemma? Si ti?« »Ja …« »Gemma …« Ponovi moje ime in se zasmeje. Ta zamolkli, hripavi smeh … v trenutku me prešine: »Gojko …« Za hipec pomolči. »Ja, tvoj Gojko.« Nema eksplozija zapolni dolgo praznino z drobci. »Moj Gojko …« zajecljam. »Ja, prav on.« Spomnim se njegovega vonja, obraza, vseh tistih let. »Več mesecev te že skušam izslediti s pomočjo ambasade …« Prav pred nekaj dnevi sem na ulici razmišljala o njem. Ne vem, kako to, mogoče me je nanj spomnil fant, ki mi je prišel nasproti. Steče pogovor: Kako si? Kaj počneš? Nekaj let sem živel v Pa­ rizu, zdaj sem spet doma. »Prirejajo razstavo v spomin na vojno, tudi Diegove fotografije bodo vmes.« Hlad s tal se mi razširi po nogah in se ustavi v trebuhu. »Priložnost je.« Spet se smeje, na svoj stari način, brez prave10


ga veselja, kot bi hotel bolj kot kaj drugega potolažiti večno tiho žalost v sebi. »Prideš?« »Razmisliti moram še …« »Ne razmišljaj, pridi!« »Zakaj?« »Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?« Seveda se spomnim. »… in se nam reži, kot stara škrbasta kurba, ki čaka na zad­ njo stranko …« V Gojkovih verzih je življenje ena sama dolga balada. Vidim ga pred sabo, kako si mečka nos, ko recitira svoje verze s popisanih vžigaličnih škatlic in rok. Bosa sem in v spodnjicah. Gojko je živ, ves čas je bil živ. Nenadoma se vprašam, kako sem se mu lahko za ves ta čas odrekla. Zakaj se v življenju pogosto odrečemo najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič dobrega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti? »Dobro, pridem.« Lepko blato življenja je zdaj prah, ki mi leti nasproti. Gojko je navdušen, zavriska od veselja. Ko sem zapustila Sarajevo, se je kopalo v morju prahu. Dvigoval ga je leden veter in ga vrtinčil po ulicah, da je brisal vse za sabo. Prekrival je minarete, hiše, mrtve na tržnici, pokopane pod zelenjavo, okrasnimi predmetki, kosi lesa od izruvanih stojnic. Vprašam ga, kako da me ni skušal poiskati že prej, kako da se je šele zdaj spomnil name. 11


»Že dolgo te pogrešam.« Vzdihne in umolkne. Spet je slišati veter kilometrov daljave. Prestrašim se, da se bo zveza prekinila in bo spet nastopil dolgoletni molk, ki ga zdaj ne bi več prenesla. Takoj ga prosim za telefonsko številko. Narekuje mi številko mobilnika, zapisujem si jo na kos papirja, čeprav mi svinčnik ne piše. Poiskati bi morala drugega, toda bojim se odtrgati od telefona. Šum iz slušalke je vse glasnejši. Pred sabo vidim telefonsko žico, ki se pretrga, poblisne in pade na tla … koliko v prazno visečih kablov sem videla v tistem izoliranem mestu. Pritiskam na papir, grabim po preteklosti, da se mi ne bi spet izmuznila. »Pokličem te nazaj, da sporočim, kdaj pride letalo.« Vstopim v Pietrovo sobo, prevrnem njegove svinčnike, prevlečem belo številko. Pietro spi, dolga stopala mu gledajo izpod rjuhe. Kot vedno, kadar ga vidim ležati v postelji, pomislim, da jo bo treba zamenjati, postala mu je premajhna. Poberem kitaro, ki leži na tleh ob copatih. Ne bo mu prav, morala se bom boriti, da ga spravim s sabo na pot. Oprham se in stopim v kuhinjo k Giulianu, ki je že skuhal kavo. »Kdo je klical?« Ne odgovorim takoj, moje oči so motne in nepremične. Pod prho sem si domišljala, da imam trdo kožo, kot nekoč, ko sem se na hitro umila in hodila od doma z mokrimi lasmi. Povem mu za Gojka, in da bi rada odpotovala. »Tako na hitro?« A ni videti presenečen. 12


»Si povedala Pietru?« »Spi.« »Mogoče bi bilo dobro, da ga zbudiš.« Nočno bradico ima, razmršeni lasje mu kazijo čelo in plešica na vrhu se mu vidi bolj kot ponavadi. Čez dan je vedno urejen. Mestna žival je, diši po vojašnicah in arhivih. Neurejenost hrani le zame, in še vedno se mi zdi, da je to tisto najboljše pri nama … najbolj žlahtno in skrivnostno, kar nama je ostalo iz časa, ko sva se ljubila, potem pa gola in skuštrana še kar sedela in se gledala. Mož in žena sva, pred šestnajstimi leti mi je priskočil na pomoč na vojaškem letališču. A kadar mu rečem, da mi je rešil življenje, odkimava in zardel zatrjuje, vidva s Pietrom sta ga reši­ la meni. Sladkosned je. Izkoristi moj odsotni pogled in vzame še eno biskvitno rezino. »Da se ne boš potem pritoževal zaradi trebuha.« »Ti se pritožuješ, jaz s svojim videzom nimam težav.« Res je. Sprejema se, kakršen je, zato je ob njem tako prijetno. Vstane in mi položi roko na ramo. »Prav si se odločila, da greš.« Z obraza mi je prebral, da pomišljam, nenadoma me je strah. Prehitro me je odneslo nazaj, v gorečnost mladosti. Zdaj se mi zdi, da je bila to samo nostalgija. Zebe me v vrat, vrniti se moram v kopalnico, posušiti lase s fenom. Spet sem to jaz, pobito dekle na pragu starosti. »Urediti moram misli, skočiti v uredništvo, ne vem …« »Mislim, da kar dobro veš.« 13


Reče, da me bo poklical iz pisarne, da bo na spletu skušal priskrbeti nizkocenovne letalske karte, in se nasmehne: »Najbrž ljudje ne stojijo ravno v vrsti za potovanje v Sarajevo.« Grem do Pietra in odprem naoknice. Sunkovito si potegne rjuho čez glavo. Postojim zraven mumije. Letos se je levil. Poslovil se je od svojih otroških kosti in postal velika nerodna čaplja, ki še ne obvladuje dobro svojih gibov. Začel je gledati v tla kot kak iskalec zlata, odhajati od doma brez pozdrava, jesti kar stoje pred hladilnikom. V šoli mu je uspelo pasti, po razorožujoči neumnosti, saj ni vanjo vložil niti najmanjšega truda, in namesto da bi se zavzel vsaj zadnje mesece, se je zatekel h groteskni nesramnosti. V nejevoljo me spravi njegov osorni rezki glas, s katerim se obrne name le, da kaj zahteva ali mi očita. Kam je odšel tožeči glasek, ki me je spremljal toliko let? Kako dobro sem shajala z njim, zdelo se je, da je uglašen z mojim. Hudo mi je zanj. Kadar vidim njegov sproščeni obraz, ko spi, si mislim, da najbrž tudi sam pogreša svoje nekdanje telesce, ki ga je uničila pošastna puberteta, da ga išče v spanju, da se zato noče zbuditi. Sklonim se in mu potegnem rjuho z glave. Dotaknem se njegovih po novem ščetinastih las, a me odrine. Zdaj ko je poletje, ga žre, da bo ponavljal razred. Kadar gre ven, s teniškim loparjem in telovadnimi copati številka 43, ko se vrne, godrnja čez svoje prijatelje, češ da jih noče več videti, ker 14


prihodnje leto ne bodo več njegovi sošolci, in da so ga pustili na cedilu. »Govoriti moram s tabo.« Sunkovito se dvigne in gol do pasu posedi na postelji. »Lačen sem.« V kuhinji maže piškote z nutelo, dela si majhne sendviče in jih z enim samim grižljajem pogoltne. Umazan je okrog ust, miza je polna drobtin, vrečko s piškoti je odprl malomarno, raztrgal jo je do dna. Nič ne rečem, ne morem ga kar naprej oštevati. Nekaj časa molče opazujem njegovo pojedino, nato mu povem za potovanje. Zmaje z glavo. »Ni govora, mama, boš šla kar sama.« »Veš, Sarajevo je krasno mesto.« S svojim prijetnim obrazom se mi porogljivo nasmehne, si položi dlan ob dlan in z njima potrese pred mano. »Ne pretiravaj, mama, vsi vejo, da je v Jugoslaviji bedno.« Naježim se. »Tisto ni več Jugoslavija.« V usta si stlači še eno tortico, s katere se pocedi nutela. S prstom jo pobere in oblizne. »Saj je vseeno.« »Ni vseeno.« Znižam glas in ga roteče prosim: »En teden, Pietro … samo jaz in ti … zabavno bo.« Zdaj me pogleda povsem iskreno. 15


»Nehaj, mama. Kako bi lahko bilo tam zabavno?« »Šla bova do morja, tisto morje je čudovito.« »Potem pa pojdiva na Sardinijo.« Na vso moč se trudim, da se sploh še držim pokonci, ta bedak pa mi pride na dan s Sardinijo. Vstane in se pretegne. Obrne se, kaže mi hrbet in puhast vrat. »Te res ne zanima, kje je umrl tvoj oče?« Odloži skodelico v pomivalno korito. »Zdaj pa že težiš, mama …« Milo ga prosim, s tenkim, negotovim glasom, kakršnega je imel on, ko je bil otrok. »Pietro … Pietro.« »Kaj bi rada?« Vstanem s stola in po nesreči prevrnem mleko. »Kako, kaj bi rada! Tvoj oče je bil!« Skomigne z rameni in gleda v tla. »Zakaj utrujaš s temi stvarmi?« Te stvari so del njegovega življenja, del najinega življenja, vendar ga ne zanimajo. Ko je bil majhen, je bil pogumnejši, radovednejši, večkrat je kaj vprašal. Pogledoval je fanta, ki je bil njegov oče … Diegovo sliko, z magnetkom pritrjeno na hladilniku in orumenelo od kuhinjskih hlapov. Slonel je ob meni in me objemal. Kasneje ni več spraševal. Njegov svet se je zožil na njegove potrebe, na njegovo sebičnost. Noče si zapletati življenja, preveč razmišljati. Zanj je njegov oče Giuliano, on ga je spremljal v šolo, ga vozil k zdravniku, mu dal klofuto na morju, ko je skočil v preplitvo vodo. 16


Umijem si zobe, nataknem jopo in pridem v njegovo sobo. Še vedno je v spodnjicah, igra kitaro; s trzalico miže podrsava po strunah. Pot upanja. Spet se spomnim besed, ki sem ju z očmi ujela v lekarni. Pomislim na Pietra. Upanje je stvar naših otrok. Odrasli smo že upali, in ponavadi zaman. »Pazi, da ne boš vzel s sabo preveč prtljage! Samo ročno.« Nič ne reče, žvižga. Peljemo se z avtomobilom, Rim je še modrikast. Pietro s svojimi očali Ray Ban in od gela bleščečimi lasmi sedi zadaj. Mami česa takega res ne moreš narediti, mu je včeraj pri večerji očital Giuliano. Pietro je poklical prijatelja Davida in mu sporočil, da ga ne bo na jadralni tečaj, ker mora z mano na potovanje. Prijatelja je najbrž zanimalo, kdaj se vrne, saj si je Pietro odmaknil telefon od ust in me vprašal, kdaj bova nazaj? Rekla sem mu kmalu. Kmalu, je ponovil v telefon. »Kmalu se vrni,« mi reče Giuliano, ko se poljubljava na letališču. Nato objame Pietra, mu položi roko na vrat in ga stisne k sebi. Pietro se prepusti, skloni glavo in jo prisloni k Giulianovi. Za nekaj trenutkov obstaneta. »Saj se lahko zanesem nate …« »Ja, očka.« Torbo položim na tekoči trak in stopiva na drugo stran. Pomikava se naprej ob svetlobnih panojih za Lancôme in Prada Eyewear, za petami mi drsijo kolesca skromne prtljage. Ustavim 17


se in naredim nekaj korakov nazaj, toliko da spet vidim Giuliana. Še vedno je tam in zre proti vogalu, za katerim sva izginila. Z rokami v žepu stoji v razkoraku kot kak šofer, ki čaka. Brez­ imna postava sredi vrveče množice. Kakor da je, ko sva odpotovala, izgubil identiteto. Drugačen obraz ima, negiben, kot da so mu popustile mišice. V trenutku izmerim samoto, v katero sem ga pahnila. Ko me zagleda, v hipu oživi, začne mahati z rokami, poskoči naprej in se smeji. Nakaže mi, naj pohitim, naj grem. Od daleč mi pošilja poljube, viha ustnice v prazno. Na letalu sva. Pietrova kitara zaseda celoten predelek nad najinima glavama. Stevardesa se ob to ni obregnila, ekonomski razred je precej prazen. Poslovni je, nasprotno, poln. Poln mož v dizajnerskih kravatah, nič več medlih, sintetičnih kot nekoč. Poln novopečenih vzhodnoevropskih bogatašev, ki so vzcveteli ob bolečini svojih sonarodnjakov. Berejo finančne časopise, uživajo ob toplih obrokih in šampanjcu. Nama postrežejo s skromnimi hladnimi prigrizki v plastičnih posodicah, dvema rezinama dimljene kuhane šunke, vloženo mešano solato in sladico v celofanu. Pietro popade hrano, prepustim mu tudi svoj pladenj. Pokliče stevardeso in jo prosi za dodaten kruh. V angleščini, z dokaj dobrim naglasom. Prav preseneti me. Stevardesi se nasmehne. Kako lep je to jutro, oči se mu svetijo kot dve reži morja. Letimo čez Jadransko morje. Pietro žveči in zre v modrino pod nami, jaz gledam vanj, obrise njegovega profila, bledikaste od svetlobe, ki vdira skozi okence. 18


Stevardesa prinese kruh. Pietro se zahvali, njegov hripavi glas zveni celo prijetno. Matere njegovih prijateljev ga hvalijo, da je prijazen, pravijo mi, da sem ga lepo vzgojila. Moj sin je velik dvoličnež, pri meni si dovoli čisto vse. Ugrizne v slaščico, glaziran maslen pravokotniček. Ni mu všeč, ponudi ga meni. »Boš?« Samoumevno se mu zdi, da bom jedla njegove ostanke. »Ne, hvala.« Tista maslena reč se mu začne topiti v roki. »Ne morem …« »Potem pa pusti!« Posodice, ki jih je izpraznil, postavi predme, pritrdi svojo mizico in se s koleni nasloni nanjo. Natakne si slušalke, pogrezne se v sedež. Ozre se vame. »Zdiš se mi čisto zmedena.« Res je, nekam zmedena sem. Ko sva se vkrcavala, so se mi trenutki bistrine in energičnosti izkušene potnice izmenjavali s trenutki popolne odtujenosti. Zbala sem se, da sem izgubila karti, da ne bom našla izhoda. Pietru, ki se je s svojimi sokoljimi očmi razgledoval okrog, je bilo za to prav figo mar. Mirno me je gledal, ko sem se potila in metala stvari iz torbe. »Greva pa domov, je rekel, preden sem tista dva listka vendarle našla in mu rekla, kar lepo naprej. Norčeval se je ob varnostnem pregledu potnikov, se jezil na uslužbenca, ki mu je brskal po kitari. Povedala sem mu, da samo opravlja svoje delo. Ne vem kolikokrat je vzdihnil težijo. Ko sva 19


se bližala aviomostu, me je prepričeval, da je vse skupaj larifari in da bi človek brez težav prišel skozi, tudi do zob oborožen. Mučno je bilo, ko mi je s svojo stripovsko logiko kazal, kam vse bi lahko človek skril nože in vilice iz samopostrežne restavra­cije. Vprašala sem ga, ali je vzel s sabo kakšno knjigo, pa mi je odgovoril, da ne. Ker ni izdelal razreda, se tudi med počitnicami ne bo ubadal s knjigami. »Zdaj počivam,« mi je zabrusil. Ko sva se vzpenjala, je pripomnil, da je letalo staro, da vzhod­ noevropske letalske družbe kupujejo letala, ki jih druge družbe zavržejo. Ta letala strmoglavljajo. Pristali bomo na youtubu, je dodal. Pomislila sem, zakaj sem ga sploh vzela sabo? Zmešalo se mi bo. Z zaprtimi očmi miga z glavo ob svojem ipodu. Dobre volje je, ne pritožuje se več zaradi mesta, kamor sva namenjena. Navsezadnje je zanesenjak. Ima polno napak, k sreči pa ni brezvoljen kot veliko njegovih vrstnikov. Zdaj mu je glava omahnila, z odprtimi usti drema, medtem ko njegov ipod žebra naprej. Nebo zunaj je belo od oblakov, negibno, kot da ni resnično. Skušam se sprostiti, misliti na poletje, ki me čaka. Povabili so nas prijatelji iz Ligurije. Počitnice bomo skupaj preživljali odrasli in otroci Pietrovih let. Čakajo me bosonoge zabave, knjige, sprehodi po skalnatem obrežju z rakovičjimi mlakami. Giuliano bo stopil do železnine kupit kavlje in vijake, da popravi oknico. Ponoči se bova ljubila v žametni svežini tamkajšnjih noči, ko se z morja dvigne veter in se v temi lahko slepiva glede najinih let. Pietro se zbudi, pogleda me in zazeha. 20


»Kaj veš o Sarajevu?« »Niso tam ubili nadvojvode Franca Ferdinanda?« Prikimam, nekaj le ve. »Še kaj?« »Da se je tako začela prva svetovna vojna.« »In kasneje?« »Nimam pojma.« »Kaj pa tisto, kar sem ti pravila jaz?« Nič ne reče, prilepi se ob okence. Spuščamo se. Čutim, kako se izpod letala iztegne podvozje. Roke in noge imam trde, kot bi pristajalna kolesa izstopala iz mojega trebuha. Gledam navzdol. Črno pobočje Igmana. Ni se premaknil. V svoji dolžini spominja na spečega velikana. Kot zadeti bizon je, ki je podlegel in iz katerega je potem bruhnila in se leto za letom razraščala divja, mračna narava. Vendar sem ga nekoč videla posutega z rožami (ali pa so bile tisto zastave). Belim lilijam podobne zastavice so označevale proge olimpijskih športnikov in pozdravljale vse, ki so se spuščali po tej zlati dolini vzhodnoevropskega Jeruzalema, kjer je sneg zametaval črne stolpiče pravoslavnih cerkev, svinčene kupole mošej, skrivenčene nagrobnike starega židovskega pokopališča. Ni avtobusa. Po pristajalni stezi gremo peš. Nebo je belo, brez sonca, vsaj deset stopinj manj je kot v Italiji. Pietro ima na sebi majico s kratkimi rokavi, z listom konoplje in napisom BOG JE USTVARIL TRAVO, ČLOVEK JE USTVARIL DŽOJNT. 21


»Prideš?« »Razmisliti moram še …« »Ne razmišljaj, pridi!« »Zakaj?« »Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?« Glas iz preteklosti v Gemmi zbudi plaz spominov, zato se skupaj s sinom Pietrom poda na pot upanja iz rodnega Rima v Sarajevo, da bi ga poučila o deželi njegovega rojstva in Diegu, očetu, ki ga ni nikoli spoznal. V tem z vojno zaznamovanem mestu pa jo čaka osupljivo razkritje, ob katerem bo spoznala vso razsežnost svoje izgube, srhljivo grozo vojne in odrešilno moč ljubezni. Ta aktualna zgodba prodira globoko v pore ljubezni, materinstva, vojne in miru. Je zgodba vseh nas, saj roman opisuje čustvene in družbene viharje našega časa in prostora. Predvsem pa ponuja tiho upanje, da se iz kaosa vsesplošnega zla lahko nepričakovano rodi nov začetek, za katerega se je vredno boriti.

»Kot dih tekoča zgodba.« Frankfurter Allgemeine Zeitung

34,96 €

Dobitnica nagrad Strega in Campiello

Margaret Mazzantini Margaret Mazzantini

NOVOROJEN

NOVOROJEN

Pisateljici Margaret Mazzantini je bila umetnost položena v zibko. Rodila se je leta 1961 v Dublinu italijanskemu očetu pisatelju in irski materi slikarki. Uspešno igralsko kariero je z leti zamenjala za še uspešnejšo pisateljsko. Živi v Rimu z možem režiserjem Sergiem Castelittom in štirimi otroki. Za roman Novorojen je prejela nagrado Campiello. Njen prejšnji roman Ne premikaj se je bil v Italiji prodan v več kot 2 milijonih izvodov ­in nagrajen z nagrado Strega. Po obeh knjigah sta posneti filmski uspešnici.

»Osupljiva knjiga, nabita z rezkimi spomini in čustvi.« Irish News


Novorojen