Page 1

Tomaž Mihelič

NOVO ROJSTVO Iskrena izpoved o trpljenju, ljubezni in preobrazbi transseksualke Salomé Ćuća Žentil


Tomaž Mihelič NOVO ROJSTVO Iskrena izpoved o trpljenju, ljubezni in preobrazbi transseksualke Salome Ćuća Žentil Mentorica avtorja Vesna Milek Uredila Sandra Stevanovič Tehnično uredil Štefan Škvorc Naslovnico oblikovala Marjeta Novak Fotografija na naslovnici Maja Slavec, ličenje Luka Simčič, pričeska frizerstvo Kati, nohti Jelka Ješe Direktorica založništva Mojca Benedičič Izdala in založila Učila International, založba, d.o.o., Tržič, 2009 Za založbo Srečko Mrvar Natisnjeno v EU Prva izdaja, naklada 1000 izvodov Copyright © 2009 Tomaž Mihelič Copyright © za slovensko izdajo Učila International, založba, d.o.o., Tržič Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Avtorji fotografij Maja Slavec, Primož M. Dolničar, Frenk Fidler, Darko Zatler, Denis Sarkič, Nataša Korant, Peter Koštrun

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 613.885(092) MIHELIČ, Tomaž, 1979Novo rojstvo : iskrena izpoved o trpljenju, ljubezni in preobrazbi transseksualke Salome Ćuća Žentil / Tomaž Mihelič. Tržič : Učila International, 2009 ISBN 978-961-00-0792-0 245947904


Vsem, ki ljubite življenje in ste hvaležni za vsak dan, ki vam je namenjen. Tomaž Mihelič

Vsem mamam, drugačnim in omejenim ljudem; naj jim knjiga odpre dušo in oči. Uporabna je tudi kot odličen priročnik transseksualnim osebam. Hkrati jo posvečam mojim dragim prijateljem, družini, ženi in tistim, ki me imajo ali nimajo radi ter so me spremljali na trnovi poti, po kateri sem stopala. Salome


Vsem, ki še vedno trpijo v svoji koži in v svojem duhu.


N

ekatere stvari preprosto razumeš; za to ti ni treba prebrati nešteto knjig ali se šolati na najbolj elitnih univerzah. To, da sem ženska, vem že od rojstva. Žal sem na začetku v to verjela predvsem sama. Starši so mi namreč vztrajno in na strog tradicionalni način vbijali v zavest, da sem fant. In za fanta se pač spodobi, da se igra z avtomobilčki in v kratkih hlačah pleza po drevju. Nisem plezala, raje sem dneve preždela v kuhinji ali v omari z maminimi oblekami, in tu se je začelo. Težko bi rekla, da sem vedela, kaj se z mano dogaja, saj pri sedmih letih še ne razmišljaš o trpljenju, odgovornosti in ljubezni, vendar se je nekje globoko v meni, kot droben izvir poguma, rodil občutek, da tisti drobni, živahni fantiček nisem jaz. Vse na meni se mi je zdelo tuje, razen oči, ki so negotovo, a zvedavo strmele v ta čudni veliki svet.

9


TOMAŽ MIHELIČ

Če sem slučajno pomislila, da bom iz drobnega fantka zrasla v dolgolaso dekle, me je spreletel nepopisno lep občutek. Kot bi mojo notranjost oplazil topel slap miline, ki bi ga zdaj lahko primerjala le z vrhuncem orgazma, ujetega v brezskrbnem trenutku. Ja, tako lepo sem se počutila ob tem in lica so mi zardela od blaženosti. Te notranje nasmeške sem podoživljala iz dneva v dan in v svojih fantazijah sem postajala vse bolj drzna. Vse dokler se nisem spustila v prvo izkušnjo z občudovanim in takrat še tako nedosegljivim svetom.

10


T

istega lepega jutra, ko so morje že pozlatili sončni žarki, sem prvič obula mamine copatke. Moja prva fascinacija, povezana z ženskim svetom. Moj prvi rekvizit, v katerem sem ponosno stala sredi stare sive kuhinje in domišljavo vabila množice na prvi samostojni koncert. Spominjala sem na Dorotejo iz Čarovnika iz Oza, ki je bila nepremagljiva prav zaradi rdečih čeveljčkov. Moji sicer niso imeli čudežne moči, pa čeprav sem več kot trikrat udarila skupaj s petami. So me pa, vsaj ko sem jih imela obute, odnesli v drugi barviti svet, v katerem je bilo vse dovoljeno in v katerem sem bila lahko to, kar sem. Mehke rdeče copatke sem dolgo le na skrivaj opazovala in zbirala pogum, da jih obujem. Mame k sreči ni bilo doma, zato sem jih nataknila na svoje, mnogo premajhne nožice in od navdušenja zazijala.

11


TOMAŽ MIHELIČ

“Saj so mi kot uliti,” sem si domišljala, pa čeprav so bili na nogah videti kot dve veliki rdeči plavutki. Imeli so nekoliko podloženo peto, tako da je bil občutek še toliko bolj veličasten. Nenadoma sem bila med oblaki, nad katere sem se povzpela s pomočjo cofkastih copatov, ki so že potrjevali moj notranji občutek. Vendar – bog ne daj, da bi me pri tem zalotila mama. Na kraju samem bi me sklofutala, kot je le ona znala. To sem zaradi nepazljivosti velikokrat občutila in se kljub grožnjam vedno znova postavila na prepovedani žametni piedestal. “Samo enkrat jih še obuj, pa ti jih bom za vselej izbila iz glave. In naslednjič te bo še oče premikastil,” je vsakič obljubljala in me vlekla za neposlušna ušesa. “Ne bom, prisežem, mami, nikoli več jih ne bom obul,” sem javkala, da bi se izognila bolečini. Še v istem trenutku sem vedela, da si jih bom, takoj ko bo odšla iz hiše, spet nataknila. In tako sem to počela, dokler mi ni prišlo v navado, da se v njih, še vedno na skrivaj, sprehajam celo po preddverju. Vendar to še ni bilo dovolj. Nekega dne sem se kot vsak drugi dan odpravila v šolo. Povsem brez skrbi sem poplesavala po kamniti potki in si mrmrala pesem, ki sem jo ujela na radijskem sprejemniku.

12


NOVO ROJSTVO

Glasno sem pozdravljala sosede, ki sem jih srečevala na poti do šole, oni pa so me v pozdrav začudeno pogledovali. Nisem se zmenila zanje in še naprej pokončno korakala proti cilju. Nič hudega sluteč se je med mojim poskakovanjem sezul čevelj in ob pogledu nanj sem okamnela. Pred mano je ležal mamin rdeči copat. Pogledala sem na drugo nogo in prestrašena ugotovila, da sem tik pred šolo, obuta v rdeče ženske natikače. “Mama me bo ubila,” sem si polglasno ponavljala in v grozi stekla proti domu. Niti za sekundo se nisem ustavila, saj bi bil lahko vsak naslednji trenutek usoden. Močno sem jih stiskala k sebi in neumorno drvela, da ubežim večni sramoti in novemu tepežu. Vsa zadihana sem pritekla na hišni prag, kjer sem prvič zajela sapo. Pogledala sem proti nebu in zašepetala: “Hvala ti, Bog, nikoli več jih ne bom obula. Prisežem!” Nisem dolgo držala obljube, priznam, sem si pa prisegla, da si bom ob prvi priložnosti nabavila rdeče mufkaste natikače z visoko peto. To obljubo pa sem vendarle izpolnila. In nocoj, nekaj ur pred odhodom v Beograd, sem jih znova vzela iz omare in jih pomerila v upanju, da se mi še vedno tako lepo podajo. “Vzela jih bom s seboj,” sem si rekla.

13


TOMAŽ MIHELIČ

Sicer sem vedela, da se po operaciji v njih ne bom mogla sprehajati, a njihov pomen je bil pomembnejši od praktičnosti. V nabito polnem kovčku sem le našla prostor, kamor sem jih stlačila, zaprla pokrov in si oddahnila.

14


Z

daj imam pa res vse,” sem si rekla skoraj zadovoljno in s težavo zaprla ogromen črn potovalni kovček. Poskušala sem vsaj za kakšno urico zatisniti utrujene oči in odvrniti pozornost od pomembnega posega, ki mi bo za vselej spremenil življenje. Do nove sreče me je ločilo natanko sedemintrideset napornih ur čakanja in vedela sem, da se bodo vlekle v neskončnost. Nisem dolgo zdržala in že sem zavrtela Natašino telefonsko številko. Ah, Nataša, morda edina, ki ji lahko res rečem prijateljica. Ta je klic pričakovala že pred kakšno uro in znova sva obujali spomine, se glasno režali ter, kot se za ženske spodobi, opravljali moške in njihove pomanjkljivosti. “Upam, da so fantje v Beogradu res tako seksi, kot si mi rekla, sicer ne pridem,” je navidez resno

15


TOMAŽ MIHELIČ

rekla Nataša, in se nato kot najstnica zahihitala v slušalko. “Srbi imajo tak šarm, ki je že sam po sebi seksi in ... glede na to, da imam okus za moške, mi verjemi, da so nekaj posebnega,” sem ji odgovorila kot poznavalka balkanskih tipov. Tako sva kramljali o povsem banalnih stvareh z namenom, da čim prej mine čas in se odpravimo proti Beogradu. Po tridesetih minutah, ko sva bili prilepljeni vsaka na svojo slušalko, se je Nataša poslovila. “Lepotica, jaz bom kar zaspala in upam, da bom v sanjah srečala kakšnega dobrega mucka,” je v smehu še pripomnila, mi zaželela lahko noč ter prekinila zvezo. In tako sva spet končali pri moških, brez katerih nam ni živeti, pa čeprav nas pogosto spravljajo v obup.

16


A

h, moški. Najbrž imam pred mnogimi drugimi ženskami določeno prednost. Odveč je reči, da moškega zelo občutim, včasih celo preveč, in da tudi zato zelo dobro poznam klasičen mačistični princip. Dobro vem, da razmišljajo pretežno s spodnjo glavo in jim ženske predstavljajo zgolj trofejo. To lahko trdim iz prve roke, saj sem bila prežeta s testosteronom in poznam njegovo moč. Zvestoba je nekaj, kar je v domeni nežnejšega spola, vendar nikakor ne želim posploševati. Tudi moški znajo biti zvesti, in to kar dvema ženskama hkrati. Miloš je bil eden prvih, ki mi je zaupal, da sem mu všeč prav takšna, kakršna sem. Visok, privlačen črnolasec me je očaral z globokim glasom, s katerim je na trenutke opozoril, da je črnogorskega porekla.

17


TOMAŽ MIHELIČ

Ni ga motilo dejstvo, da sem bila vsaj tako poraščena kot on, da sem ga včasih preglasila v smrčanju in da si je od mene lahko izposojal brivsko peno. To se mu je zdelo celo praktično. Vendar se je kot tipičen moški, ki ga je poleg vsega krasilo še balkansko poreklo, tudi on začel ubadati z neprizanesljivo okolico. Kaj bodo rekli sosedje, če naju vidijo skupaj? Dilema, ki je včasih mejila že na paranojo. Zato se je odločil, da me bo obiskoval le v poznih večernih urah. A tako se je odločil Miloš in ne jaz, kar je bil pogosto razlog za prepir. “Saj veš, da te imam rad,” se je zagovarjal, kot da bi bil na zatožni klopi. “Ampak ... saj veš, da bi bilo za oba strašno, če bi me videl nekdo, ki me pozna … in bi se vse razvedelo,” je strahopetno zaječal. “In … bog ne daj, da bi za to izvedela moja žena.” Ja, tudi ženo je imel, kot večina moških, s katerimi sem bila intimna. Bila sem njihova skrivnostna ljubica, ki so jo skrbno čuvali pred drugimi, najbolj pa pred samimi sabo, da se jim v zavest ne bi slučajno prikradel kakšen dvom o njihovi spolni usmerjenosti. Morda so le želeli poskusiti, kako je občutiti žensko, ujeto v moškem telesu, kako diši njena koža, je gladka, mehka? So njeni lasje prav tako svilnati kot tisti od njihove sanjske dame? Tudi Miloš je bil radoveden, pa čeprav se mi zdi,

18


NOVO ROJSTVO

da so bila njegova čustva do mene pristna. Prihajal je redno, in gotovo ne zgolj zaradi zadovoljevanja telesnih potreb. Te bi konec koncev privlačen moški, kakršen je bil, lahko dobil tudi drugje. Seks je bil le češnjica na vrhu stepene smetane, ki mi jo je nekoč celo polizal z noska. Mislim, da je znal ceniti mojo odprtost do vsega, to, da imam o vsaki stvari izdelano mnenje, mojo intuicijo. Veliko sva se pogovarjala, zanimal ga je moj pogled na družbo, v kateri živimo, in včasih me je vprašal za kakšen nasvet. Vsakič mi je prinesel rdečo vrtnico in vse je spominjalo na filmsko romanco. V svoji grobosti je bil tako krhek in nežen, da me je vsakič na novo začaral. Z njim sem bila že skoraj obsedena in na trenutke sem si že domišljala, da sva v zakonski zvezi. Na njem so mi bile najbolj všeč smaragdno zelene oči, ki so jih obkrožale goste in dolge trepalnice. Te so kot pahljače poplesovale in vabile, da se jih vedno znova dotaknem. Kadar mu je kakšna padla na lice, sem jo z blazinico kazalca pazljivo pobrala in si jo položila na srce. Zaželela sem si, da bi bil samo moj, a vsakič, ko je na hitro odšel od mene, se je iluzija zdrobila v stvarnost. Takrat sem v prsih začutila topo bolečino, ki me je redno spominjala, da si ga bom za vselej morala deliti. Ta občutek je trajal, vse dokler ni spet pritisnil na zvonec, me zgrabil okoli pasu in me dvignil v

19

Novo rojstvo, Tomaž Mihelič  

Salome. Ime, ki vzbuja mešane občutke. Oseba, ki se je rodila kot moški, a si je v življenju želela le eno – postati prava ženska. Odločil...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you