Issuu on Google+

Ever čaka nov boj, tokrat ne le za srečno združitev z ljubljenim Damenom, ampak celo za obstoj. Haven, ki ji je prav Ever pode­ lila nesmrtno življenje, ji je namreč prisegla maščevanje. In kot je bilo nekoč iskreno Havenino prijateljstvo, je zdaj divje njeno sovraštvo: »Tako zelo ti bom zagrenila življenje, da si boš želela, da bi bila tvoja edina težava, da se ne moreš dotakniti svojega fanta. Kajti, da ne boš mislila, tega, kar pripravljam zate, si niti predstavljati ne moreš.« Najboljši prijatelji lahko postanejo najhujši sovražniki, saj pozna­ jo tvoje šibke točke in vedo, kaj te bo najbolj prizadelo … Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspeš­ nic. Skrivnostni svet nesmrtnih, ki ga je ustvarila v istoimenski seriji, buri domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričaku­ jejo nova nadaljevanja. Romantični del zgodbe je stolet­ja trajajo­ ča ljubezen sorodnih duš, toda mirno uživanje harmonije odnosa se vedno znova znajde na preizkušnji. Tokrat pa se bo morala Ever sama spoprijeti tudi z novo vzniklim sovraštvom svoje nek­ danje najboljše prijateljice.

29,95 €

tisk_nocna zvezda_oprema.indd 1

nočna zvezda

Življenje in ljubezen – za večno!

alyson noël

alyson noël

5 nesmrtni

nočna zvezda peti del serije nesmrtni

12/16/11 1:42 PM


nesmrtni

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 1

12/16/11 1:46 PM


alyson noël

nočna zvezda peti del serije nesmrtni

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 3

12/16/11 1:46 PM


Za Billa Contardija. Najboljšega. Agenta. Vseh. Časov.

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 4

12/16/11 1:46 PM


Zahvale Tudi tokrat velikanska, iskriva, neznanska zahvala ekipi pri založbi St. Martin's: Matthewu Shearu, Rose Hilliard, Anne Marie Tallberg, Brittany Kleinfelter, Kathy Hershberger, Angeli Goddard in vsem drugim, ki toliko prispevajo. Prav tako prisrčna hvala ekipi pri Brandt & Hochman: Gail Hochman, Billu Contardiju in Marianne Merola  –  za vse, kar počnete. Zahvaljujem se svojim tujim založnikom  –  hvala za vaše trdo delo v imenu Nesmrtnih. Neizmerno sem hvaležna za ljubezen in podporo svoje družine ter prijateljev (saj veste, kateri ste), še posebej pozdrav­ ljam Jima in Stacio  –  naše skupne večerje enkrat mesečno so popolna sprostitev. Kot vedno se tudi tokrat zahvaljujem Sandyju, brez njega mi prav zares ne bi uspelo. Predvsem pa bi se želela zahvaliti svojim bralcem  –  vi ste DALEČ NAJBOLJŠI!

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 5

12/16/11 1:46 PM


Kadar je najtemneje, vidimo zvezde. Ralph Waldo Emerson

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 7

12/16/11 1:46 PM


ena »Nikoli me ne boš premagala. Tokrat gotovo ne boš zmagala, Ever. Nemogoče je. Ne bo ti uspelo. Zakaj torej zapravljaš čas?« Pozorno jo motrim, ogledam si njen drobni, bledi obraz, njene temne košate lase, odsotnost vsakršne svetlobe v njenem sovražnem pogledu. S stisnjenimi zobmi ji tiho in umirjeno odvrnem: »Ne bodi tako prepričana. Obstaja velika verjetnost, da se precenjuješ. Vem, da se. Povsem sem prepričana.« Posmehuje se. Glasno, porogljivo, tako da zvok odmeva po ogromni prazni sobi in se odbija od lesenih tal vse do golih belih sten, ki naj bi me prestrašile ali v meni vzbudile vsaj trohico strahu ter me zmedle. Toda ne bo delovalo. Ne more delovati. Preveč sem osredinjena za kaj takega. Vsa moja energija je usmerjena v eno samo točko, dokler vse drugo ne zbledi in ne ostanemo samo jaz, moja pripravljena stisnjena pest in Havenina tretja čakra  –  znana tudi kot čakra solarnega pleteža, ki je središče jeze, strahu, sovraštva in nagnjenosti k pretiranemu poudarjanju moči, potrditve in maščevanja. Moj pogled je usmerjen na to mesto kot v tarčo, naravnost v sredino njenega v usnje odetega trupa. Zavedam se, da jo lahko z enim samim hitrim, dobro 9

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 9

12/16/11 1:46 PM


usmerjenim, neposrednim udarcem spremenim v žalosten kupček zgodovine. Svarilna zgodba o zlorabljeni moči. Ni je več. V hipu. Za sabo ni pustila ničesar razen črnih škornjev z visoko peto in drobnega kupčka prahu  –  edini resnični spomin na to, da je kdaj bila. Čeprav nisem želela, da bi se to zgodilo, čeprav sem poskusila vse  –  jo pregovoriti, prepričati, naj se spametuje, da bova lahko skupaj dosegli kakršen koli sporazum in se dogovorili  –, ni hotela odnehati. Ni se hotela predati. Ni hotela opustiti svoje zgrešene želje po maščevanju. Ni mi pustila druge izbire, kot da ubijam ali sem ubita. Nobenega dvoma nimam več, kako se bo končalo. »Prešibka si.« Hodi v krogu. Počasi, previdno se premika, ne da bi me izpustila izpred oči. Visoke pete njenih škornjev napadajo tla, ko reče: »Nisi mi kos. Nikoli mi nisi bila in mi nikoli ne boš.« Ustavi se in upre roke v boke, glavo nagne na stran, tako da ji prameni svetlečih se temnih kodrov padajo čez ramo vse do pasu. »Lahko bi me pustila umreti že pred nekaj meseci. Imela si priložnost. Toda namesto tega si mi dala eliksir. Zdaj pa ti je žal, ker ti ni všeč, kar sem postala?« Za hip obmolkne in zavije z očmi. »No, škoda. Sama si kriva. Saj si vendar ti iz mene naredila to, kar sem. Mislim, le kateri stvaritelj bi ubil svojo lastno stvaritev?« »Res je, da sem te naredila nesmrtno, toda od tedaj sama odgovarjaš za svoja dejanja,« odločno in preudarno iztisnem skozi zobe, čeprav mi je Damen zabičal, naj ostanem mirna, 10

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 10

12/16/11 1:46 PM


zbrana, naj bom kratka in jedrnata ter naj se ji ne pustim po nepotrebnem zaplesti v pogovor. Obžalovala boš lahko pozneje, je rekel. Toda dejstvo, da sva se znašli na tem mestu, pomeni, da za Haven ne bo nobenega pozneje. In kljub vsemu, kar se je zgodilo, sem še vedno trdno odločena, da jo bom dosegla, preden bo prepozno. »Tega nama ni treba narediti.« S pogledom ujamem njenega, v upanju, da jo bom lahko prepričala. »Tu in zdaj lahko odnehava. Res ni potrebno, da se tako nadaljuje.« »Ha, kar misli si,« reče in se privoščljivo roga. »Saj ti vidim v očeh. Tega ne moreš narediti. Čeprav misliš, da si to zelo zaslužim, in se poskušaš prepričati o tem, si premehka. Zakaj si torej prepričana, da bo tokrat drugače?« Ker si zdaj nevarna  –  a ne le sebi, temveč tudi vsem drugim. Tokrat je drugače, popolnoma drugače. Saj boš kmalu videla  … Prste tako močno stisnem v pest, da moji členki v hipu pobledijo, nato se zberem, poiščem notranje ravnovesje in se znova napolnim s svetlobo  –  natanko tako, kot me je naučila Ava  –  ter pustim roke mirno ob telesu. Še vedno jo opazujem, glavo pa osvobodim vseh odvečnih misli in občutkov, tako, kot me je pred kratkim naučil Damen. Najpomembneje je, da ničesar ne izdaš, mi je razložil, ter da si hitra in odločna. Da opraviš nalogo, še preden ima mož­ nost, da sploh vidi, kaj nameravaš. Da bo šele takrat, ko bo že zdavnaj prepozno, dojela, kaj se je zgodilo. Ko se bo njeno telo razkrojilo, njena duša pa odpotovala na tisti temni, turobni kraj. Onemogočiti ji moraš vsakršno možnost, da bi posredovala ali se branila. 11

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 11

12/16/11 1:46 PM


Lekcija z bojišča pred davnimi časi, za katero si nikoli ne bi mislila, da bo kdaj uporabljena v mojem življenju. Toda čeprav me je Damen posvaril pred tem, si ne morem kaj, da se ne bi opravičila. Ne morem preprečiti, da ne bi poslala besed 'odpusti mi' iz svojih misli v njene. Vidim, kako se za hip odzove s sočutjem v pogledu, vendar ga kmalu spet zamenja običajna mešanica sovraštva in prezira. Dvigne pest in meri vame, a je prepozno. Moja roka je že v gibanju in se z vso močjo premika naprej. Udari jo naravnost v solarni pletež, tako da se opoteče, zavrti in raztrešči  –  naravnost v neskončno brezno. Deželo senc. Večni dom izgubljenih duš. Hlastam za zrakom in opazujem, kako hitro se razkraja. S tako lahkoto razpada, da si je težko predstavljati, da je sploh kdaj bila celota. Želodec se mi obrača, srce mi divja, usta imam tako izsušena, da besede ne morejo iz njih. Moje telo se odziva, kot da to, kar se je pravkar zgodilo pred mojimi očmi  –  dejanje, ki sem ga pravkar zagrešila  –, ni le namišljena igra, temveč grozljiva resničnost. »Dobro ti je šlo od rok. Bila si točna, zadela si cilj,« pravi Damen, v delčku sekunde prečka sobo, ovije svoje močne roke okoli mene in me privije k sebi. Tiho mi zašepeta na uho: »Vendar bi morala s tistim 'odpusti mi' počakati do trenutka, ko je ne bo več. Verjemi mi, Ever, vem, da ti je hudo, in ne morem ti tega očitati, toda tako je, kot sva se že pogovarjala: zmaga lahko le ena, ti ali ona. Le ena bo preživela. In če nimaš nič proti, ljubše mi je, da si to ti.« S konico prsta se dotakne mojega lica in mi popravi pramen dolgih svetlih las za uho. »Ni12

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 12

12/16/11 1:46 PM


kakor ji ne smeš izdati, kaj jo čaka. Torej, prihrani opravičilo za pozneje. Prav?« Pokimam in se izvijem iz njegovega objema, še vedno se trudim umiriti dihanje. Nato pogledam čez ramo na kupček črnega usnja in čipke na tleh. To je vse, kar je ostalo od tiste Haven, ki sem jo priklicala. Nato vse skupaj odmislim in izbrišem vse sledi. Pretegnem vratne mišice in stresem vse ude, kar bi lahko pomenilo, da si bom dala duška ali pa se odpravila proti naslednjemu krogu. Damen se odloči za zadnje, se nasmehne in reče: »Torej, še enkrat?« Le pogledam ga in zmajem z glavo. Za danes je bilo dovolj. Dovolj pretvarjanja, da ubijam srhljivo brezdušno obliko svoje nekdanje najboljše prijateljice. Najin zadnji poletni dan je, najin zadnji dan svobode, in lahko bi ga preživela na dosti prijetnejši način. Opazujem pramen daljših valovitih temnih las, ki mu čez osupljive rjave oči padajo na čelo, nato s pogledom drsim čez njegov nosni koren in visoke ličnice, vse do loka njegovih ustnic, kjer se zadržim dovolj dolgo, da obudim spomin na to, kako imenitno jih je čutiti na svojih. »Pojdiva v paviljon,« rečem. Moje oči željno iščejo njegove, preden potujejo čez njegovo preprosto črno majico s kratkimi rokavi, svileno vrvico s kristali, ki se skrivajo pod blagom, vse tja do njegovih zbledelih kavbojk in rjavih gumijastih japonk. »Pojdiva se zabavat,« vztrajam, zaprem oči in si prikličem povsem nova oblačila. Majico, kratke hlače in šport­ ne copate, ki sem jih imela za tek, zamenjam za kopijo ene lepših, globoko izrezanih oblek s korzetom, ki sem jo nekoč nosila v svojem pariškem življenju. 13

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 13

12/16/11 1:46 PM


Pogled v njegove zasanjane oči mi pove, da je že skoraj dogovorjeno. Čarom paviljona se pač ne da upreti. To je edini kraj, kjer se lahko resnično dotikava drug drugega brez energijskega ščita  –  kjer se lahko najini koži stikata in najina DNK-ja pomešata, ne da bi s tem neposredno ogrožala Damenovo dušo. Edini kraj, kjer lahko izgineva v drug svet, v katerem ni nobenih od nevarnosti sveta, v katerem živiva. Nisem več jezna na omejitve najinega tukajšnjega življenja in se ne zmenim več zanje, odkar vem, da so neposredna posledica moje pravilne odločitve, da sem Damena prisilila popiti Romanov eliksir in s tem omogočila, da je še danes z mano. To je edino, kar ga je rešilo pred večnostjo v deželi senc, zato sem vesela vsakršne oblike njegovega dotika. A zdaj, ko vem, da obstaja kraj, kjer je lahko še veliko bolje, hočem tja, in to takoj. »Kaj pa učenje? Jutri se začne šola in nočem, da te zasačijo nepripravljeno,« reče. Očitno se trudi delati tisto, kar je plemenito in pravilno, čeprav je povsem jasno, da je najin izlet do paviljona že skoraj dogovorjen. »Pojma nimava, kaj namerava, zato se morava pripraviti na najslabše. Poleg tega sploh še nisva prišla do tai čija, čeprav mislim, da morava to nujno obdelati. Presenečena boš, kako ti bo pomagal izravnavati energijo  –  tako te bo napolnil z njo, da  …« »Veš, kaj me prav tako dobro napolni z energijo?« Nasmehnem se in mu ne dam časa za odgovor, ampak ga poljubim na usta in ga poskusim prepričati, naj privoli, da greva tja, kjer ga bom lahko zares poljubila. Toplina njegovega pogleda me navda s čudovitim ščemenjem in z vročino, ki ju lahko pričara le on. Stopim nazaj, ko 14

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 14

12/16/11 1:46 PM


mi reče: »Prav, zmagala si. Saj vedno zmagaš, mar ne?« Presrečen se mi nasmehne. Nato me zgrabi za roko in zapre oči, ko skupaj stopiva skozi svetlikajočo se kopreno iz mehke, zlate svetlobe.

15

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 15

12/16/11 1:46 PM


dve Pristaneva sredi polja rdečih tulipanov, obdana s sto tisoči prekrasnih rdečih cvetov. Njihovi mehki cvetni lističi se lesketajo v vedno navzočem medlem soju, njihovi dolgi zeleni peclji se zibajo v sapici, ki jo je Damen pravkar priklical. Leživa na hrbtu in zreva v nebo, prikličeva skupino oblakov in jih s pomočjo domišljije oblikujeva v vse mogoče živali in predmete, nato jih izbriševa in se odpraviva v paviljon. Drug ob drugem se vrževa na velik bel kot penast bombon mehak kavč. Moje telo se zasidra globoko v blazinah, medtem ko Damen seže po daljincu in se privije k meni. »Torej, kje bova začela?« me vpraša s privzdignjenimi obrvmi, kar pomeni, da je prav tako zagret, kot sem sama. Spodvijem noge, oprem glavo na roke in se igrivo spogledujem z njim. Nato rečem: »Hmm  …  ta je pa težka. Povej mi še enkrat, katere možnosti imam.« S prsti mu grem pod rob srajce in vem, da se ga bom lahko kmalu, prav kmalu, tudi zares dotaknila. »No, tu bi bilo tvoje pariško življenje, za katero si, kakšno naključje, že primerno oblečena.« Pokima in pomigne proti globokemu izrezu moje obleke, pogled se mu ustavi na mojem polnem dekolteju. »Potem je tu seveda tvoje puritansko življenje, ki pa mi, po pravici povedano, ni ravno najljubše  …« »Ali je to morda povezano z načinom oblačenja? S tistimi temnimi, pustimi barvami in z nizkimi izrezi?« vprašam 16

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 16

12/16/11 1:46 PM


in se spomnim grde obleke, ki sem jo nosila takrat, in tega, kako neudobna je bila, kako me je blago praskalo. Tisto prav gotovo ni moje najljubše obdobje. »Če je tako, potem sem ti bila gotovo všeč v londonskem življenju, ko sem bila razvajena hčerka bogatega zemljiškega barona s polno omaro bleščečih, globoko izrezanih oblek ter kupi čudovitih čevljev.« Zagotovo je to obdobje eno meni najljubših, in to zaradi čiste preprostosti mojega tedanjega vsakdana, ko sem večinoma sama sprožala drame, s katerimi sem se soočala. S pogledom se pase po mojem obrazu, boža me po licu, energijska koprena pa vztrajno plapola med nama, a le, dokler ne izbereva prizora. »No, če že moraš vedeti, ti povem, da mi je najbolj pri srcu Amsterdam. Takrat ko sem bil umetnik in ti muza in  …« »Ko sem bila večino časa tako rekoč gola, pokrita le s svojimi dolgimi rdečimi lasmi in z lahnim svilenim krilom.« Zmajem z glavo in se zasmejem. Njegova izbira me prav nič ne preseneča. »Toda prepričana sem, da to ni pravi razlog, ali pač? Gotovo gre le za naključje, kajne? Umetniški vidiki so te bržkone zanimali bolj kot vse drugo  …« Sklonim se k njemu, z bežnim poljubom na lice preusmerim njegovo pozornost in mu iz roke vzamem daljinec. Ko vidim, kako se mu na obraz zariše zaigrano ogorčenje, si ga drznem malce dražiti z ukradenim. »Kaj pa delaš?« vpraša in nenadoma je videti resnično zaskrbljen, medtem ko se ga na vso moč trudi dobiti nazaj. Toda ne bom odnehala. In tudi predala se ne bom. Če že ne zaradi drugega, vsaj zato, ker si vsakokrat, ko prideva sem, prilasti ta predmet in ker bi rada za spremembo tudi jaz kdaj presenetila njega. 17

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 17

12/16/11 1:46 PM


Podržim ga visoko nad glavo, prestavljam ga iz ene roke v drugo, odločena, da ga bom ves čas držala tako, da ga ne bo mogel doseči. Od napora nekoliko težje diham, pogledam ga in rečem: »No, ker je nemogoče, da bi se zedinila o najljubšem kraju, mislim, da lahko pritisnem kateri koli gumb, pa bova videla, kam naju bo to pripeljalo  …« Nenadoma prebledi in njegov pogled postane mrk. Ves njegov izraz, ja, vsa njegova drža je drugačna. Deluje tako trpeče, tako pretreseno, da se mi zdi to resnično pretirano čustven odziv. Zaželim si, da bi mu predala daljinec, nato pa si naenkrat premislim in pritisnem naključen gumb. Zamomljam nekaj o tem, kako značilno je za moške, da morajo imeti nadzor nad daljincem, nato pa se na zaslonu prikaže slika  … Slika nečesa, česar nisem še nikoli videla. »Ever!« Damen hlasta za zrakom, nato s tihim in mirnim glasom, v katerem pa ni mogoče prezreti, da dejansko misli resno, reče: »Ever, prosim te, daj mi že daljinec  –  jaz  …« Znova seže po njem, toda prepozno, saj sem ga že vtaknila pod blazino. Na varnem je pred njim. V tistem trenutku že vidim podobe, ki se prikazujejo pred mano. Ameriški Jug pred državljansko vojno. In čeprav nisem naj­ bolj prepričana, kje natanko je to, iz hiš, načina gradnje, za ka­ terega se mi zdi, da se mu reče plantažni slog, in iz spremembe vzdušja, razberem, da gre zanj. Nebo se zdi vroče, svetlo in ne­ verjetno zadušljivo, kot ga še nisem videla niti čutila v nobenem od svojih prejšnjih življenj. Sklepam, da je to globoki Jug. Kot uvodni kader v filmu, slika, ki ti pove, kje se odvija zgodba. 18

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 18

12/16/11 1:46 PM


Potem sva prav tako hitro v hiši. Osredinjena na bližnji po­ snetek dekleta, ki stoji pred oknom, ki naj bi ga čistila  –  a z za­ sanjanim izrazom na obrazu zre skozenj. Visoka je za svoja leta, ozkih ramen in vitka. Ima sijočo kožo in dolge, preklaste okončine, ki se dozdevno nadaljujejo v ne­ skončnost, a se v resnici končajo v koščenih gležnjih, ki kukajo iz­ pod roba njene preproste bombažne obleke, oblačila, ki je že tako ponošeno, da je bilo očitno že velikokrat zakrpano. Toda zlika­ na je in čista, tako kot preostanek dekleta. In čeprav jo vidim le iz profila, ker se je obrnila, opazim, da se njeni dolgi temni las­ je spiralasto vijejo v urejene kite. Šele ko se obrne, tako da jasno vidim njen obraz in pogle­ dam naravnost v njene temne rjave oči, spoznam  … … da gledam sebe! Zasopem  –  tako glasno, da odmeva od zaobljenih belih marmornatih sten, medtem ko strmim v tako mlad in tako lep obraz, ki ga vendarle skazi žalosten izraz, starejši od mene. Trenutek za tem, ko se pojavi precej starejši svetlopolti moški, postane vse jasno. On je gospodar. Jaz sem njegova sužnja. In tukaj ni časa za sanjarjenje. »Ever, prosim,« me roti Damen. »Daj mi daljinec, in to takoj, preden boš videla nekaj, kar boš obžalovala, nekaj, česar ne boš mogla izbrisati iz spomina.« Toda ne dam mu ga. Tega preprosto ne morem narediti. Moram gledati, kako ta neznani moški, ki ga ne prepoznam iz nobenega svojih življenj, neizmerno uživa v tem, da jo pretepa  –  pretepa mene  –, samo zato, ker je sanjala o boljšem življenju. 19

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 19

12/16/11 1:46 PM


Nisem tu zato, da bi upala ali sanjarila. Nisem tu zato, da bi si predstavljala daljne kraje ali ljubezen, ki me bo rešila. Zame ni rešitve. Ni boljšega kraja. Nobene ljubezni ne bo. Tako živim in tako bom umrla. Svoboda ni za take, kot sem jaz. In prej ko se bom na to navadila, bolje bo, mi pravi  –  to po­ navlja z vsakim udarcem z bičem. »Zakaj mi nisi nikoli povedal?« tiho, skoraj neslišno zašepetam. Osupla od podob pred sabo gledam, kako vzdržim hud tepež, kakršnega si je težko predstavljati. Vsak udarec prenesem le z drgetom, molče, neomajna, trdno odločena, da bom ohranila dostojanstvo. »Kot vidiš, to ni nobeno od tvojih romantičnih življenj,« reče Damen, katerega glas je od sočutja popolnoma hripav. »Deli tega  –  kot tale, ki ga gledaš zdajle, so izredno neprijet­ ni in nisem še imel časa, da bi jih uredil ali kako drugače predelal. To je edini razlog, zakaj sem ti to prikrival. Takoj ko jih uredim, obljubim, da si jih boš lahko ogledala. Če verjameš ali ne, so bili tudi srečni trenutki. Ni bilo vedno tako. Toda, Ever, prosim te, naredi si uslugo in ugasni tole, preden postane še huje.« »Preden postane še huje?« Obrnem se s solzami v očeh zaradi nebogljenega dekleta, ki je pred mano  –  zaradi dekleta, kakršno sem nekoč bila. Samo pokima, vzame daljinec izpod blazine in takoj ugasne. Obsediva tam, pretresena od grozot, ki sva jih pravkar videla. Odločena, da prekinem mučno tišino, ki kar noče izginiti, vprašam: »Kaj pa vsa moja druga življenja  –  vsi tisti 20

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 20

12/16/11 1:46 PM


prizori, ki si jih tako rada vedno znova ogledujeva  –  ali je tudi vse tisto zmontirano?« Zaskrbljeno me pogleda in stisne obrvi. »Da. Mislil sem, da sem ti to razložil že takrat, ko sva prvič prišla sem. Nikoli nisem želel, da bi videla kaj tako neprijetnega, kot je tole. Nima smisla, da podoživljamo travme ob stvareh, ki jih ne moremo spremeniti.« Zmajem z glavo in zaprem oči, toda to ne ustavi krutih podob, ki se mi kar naprej pojavljajo v mislih. »Očitno nisem dojela, da si to zmontiral ti. Mislila sem, da je to nekako naredil ta kraj  –  kot da poletna dežela ne bi dovolila, da bi se vanjo vtihotapilo nekaj slabega  –  ali  –  nekaj  …« Utihnem in pustim, da nedokončani stavek obvisi v zraku. Spomnim se temnega, deževnega, srhljivega dela, na katerega sem nekoč po naključju naletela, in se zavem, da ima vsaka tema, tako kot jin in jang, svojo svetlobo, in zdi se, da je tako tudi s poletno deželo. »Jaz sem ustvaril ta kraj, Ever. Posebej zate  –  za naju. To pomeni, da sem jaz tisti, ki ureja prizore.« Spet vključi slike na zaslonu, vendar tokrat izbere prijetnejši pogled na naju, ko v večerni toaleti beživa z nekega plesa, ki je v polnem zamahu. Vesel odlomek iz brezskrbnega londonskega življenja, ki ga imam tako rada  –  očiten poskus, da bi sprostil vzdušje, da bi izbrisal, kar sva pravkar podoživela, a mu ne uspe. Ko enkrat vidiš te grozljive podobe, jih ne moreš preprosto izbrisati. »Veliko vzrokov obstaja, zakaj se ne spomnimo svojih prejšnjih življenj, ko se reinkarniramo  –  in to, kar si pravkar doživela, je prav gotovo eden od njih. Včasih so prejšnja življenja preprosto preveč boleča, da bi se spopadli z njimi, pretež21

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 21

12/16/11 1:46 PM


ko jih je preboleti. Spomini nas preganjajo. Če kdo to ve, potem vem jaz, saj me preganja več kot le nekaj spominov, in to že več kot šeststo let.« A čeprav pokaže proti zaslonu, proti bistveno bolj veseli različici mene, nima smisla. Za to, kar sem izvedela, ni takojš­ njega zdravila. Vse do tega trenutka sem bila prepričana, da je bilo moje življenje navadne pariške služabnice najhujše, kar me je doletelo. Toda sužnja? Zmajem z glavo. Nikoli si nisem predstav­ ljala česa takega, tega nisem pričakovala. In po pravici povedano, mi je krutost videnega vzela sapo. »Bistvo reinkarnacije je izkusiti čim več različnih živ­ ljenj,« pravi Damen, potem ko se je vključil v moje misli. »Tako se naučimo najpomembnejših lekcij o ljubezni in sočutju  –  da dobesedno zlezemo v kožo drugega, ki naposled postane naša lastna.« »Mislila sem, da si rekel, da je njeno bistvo, da uravnotežimo svojo karmo.« Namrščim se in poskušam najti smisel vsega tega. Pokima ter mi nameni potrpežljiv in prijazen pogled. »Karmo si oblikujemo s svojimi odločitvami, s tem, kako hitro  –  ali počasi  –  se naučimo, kaj je zares pomembno na svetu, kako naglo znamo podleči pravemu razlogu svojega bivanja.« »In kateri je to?« vprašam, še vedno zbegana. »Pravi razlog, mislim.« »Da ljubimo drug drugega.« Skomigne. »Nič več, nič manj. Zveni tako preprosto in človek bi mislil, da tudi je preprosto. Toda če dobro pogledamo v zgodovino, vključno z zgodovino, ki si jo pravkar videla, mislim, da je jasno, da je to za marsikoga zelo težka naloga.« 22

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 22

12/16/11 1:46 PM


»Torej si me pred vsem tem poskušal obvarovati?« vprašam, radovednost mi ne da miru. Del mene bi rad videl več, rada bi videla, kako je, kako sem to prestala, drugi del mene pa ve, da je vsak, ki se je naučil prenesti tak tepež tako tiho in dostojanstveno, pretrpel še veliko več. »Kljub vsemu, kar si videla, želim, da veš, vmes so bili tudi svetli trenutki. Bila si tako lepa, tako žareča, in ko mi je uspelo, da sem te spravil od tam  …« »Počakaj malo  –  rešil si me?« S široko razprtimi očmi se zastrmim vanj, kot bi pravkar gledala svojega princa na belem konju. »Rešil si me?« »Nekako  …« Pokima, toda umakne pogled, njegov glas postane napet in očitno je, da se ne bi rad poglabljal v to. »In, sva bila  …  srečna?« vprašam, ker moram to slišati iz njegovih ust. »Mislim, resnično in popolnoma srečna?« Še enkrat pokima. Hitro spusti in dvigne glavo, toda to je vse. »Dokler me ni ubila Drina,« rečem in dopolnim delček, ki ga ni pripravljen izreči. Vedno je pospešila mojo smrt, zakaj bi bilo v življenju sužnje kaj drugače? Opazim, kako njegov obraz postane mrk in njegove roke nimajo obstanka, vendar sklenem, da ne bom kar tako odnehala, ter dodam: »No, povej mi, kaj je naredila tokrat. Me je potisnila pred kočijo, vrgla s pečine, utopila v jezeru ali je poskusila kaj povsem novega in drugačnega?« Spogledava se, in čeprav mi na to vprašanje najraje ne bi odgovoril, mu je jasno, da se ne bom vdala, dokler mi ne pove, zato reče: »Vse, kar moraš vedeti, je to, da se ni nikoli ponav­ ljala.« Zavzdihne, izraz na njegovem obrazu je smrtno resen. »Najbrž zato, ker je tako uživala v tem, v iskanju novih me23

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 23

12/16/11 1:46 PM


tod.« Zdrzne se. »In najbrž ni hotela, da bi postal sumničav. Toda poslušaj, Ever, čeprav je bilo to, kar si videla, neverjetno tragično, sem te ljubil, ti pa mene, in dokler je trajalo, je bilo čudovito in prekrasno.« Umaknem pogled, saj moram vse to predelati. Toda veliko je. Preveč naenkrat, o tem ni dvoma. »Mi boš nekoč pokazal?« Znova ga pogledam. V njegovih očeh vidim obljubo, ko mi reče: »Da, toda daj mi malo časa, da prizore obdelam. Prav?« Pokimam in vidim, kako spusti ramena ter sprosti čeljust. Vem, da je bilo njemu skoraj tako hudo kot meni. »Kaj ko bi se za nekaj časa odpovedala novim presenečenjem? Kaj ko bi šla nekam, kjer je bolj veselo?« Za hip posedim. S svojimi mislimi se počutim tako osam­ ljeno, kot da Damena sploh ne bi bilo ob meni. A kmalu me predrami njegov glas tik ob mojem ušesu, ko zašepeta: »Hej, poglej, prihajata k prijetnemu delu. Kaj praviš, bi postala onadva?« Pogledam proti zaslonu, na katerem se smehlja in žari povsem drugačna različica mene. V mojih sijočih temnih laseh se lesketa ogromno lasnic z dragulji, narejenih posebej za to, da bi se ujemali s čudovito, na roke sešito smaragdno zeleno obleko. Vidim, kako se držim, tako samozavestno, zavedajoč se svoje lepote, svojih privilegijev, svoje pravice do tega, da lahko sanjarim o čemer koli, da lahko dobim kar koli, da si lahko vzamem kogar koli  –  vključno s čednim temnolascem, ki sem ga pravkar spoznala. S tistim, ob katerem se zdi dolga vrsta snubcev, ki sem jih pravkar pustila notri, grozljivo dolgočasna. To je različica mene, ki je tako močno nasprotje tiste, ki 24

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 24

12/16/11 1:46 PM


sem jo videla malo prej, da komaj dojamem. In čeprav sem trdno odločena, da bom tisto drugo sebe kmalu spet obiskala, bo vseeno morala malo počakati. Sem sva prišla, da bi se še zadnjič v tem poletju zabavala, in poskrbela bom za to, da se bova res. S prepletenimi rokami se dvigneva s kavča in se odpraviva proti zaslonu ter se ne ustaviva, dokler se ne stopiva in spojiva z osebama na zaslonu, dokler se popolnoma ne zlijeva s prizorom. Mojo pariško obleko takoj zamenja smaragdno zelena večerna obleka, narejena posebej zame. Z ustnicami se rahlo dotikam Damenove trde brade, se spogledujem, ga dražim s konico jezika, preden se zavrtim na petah, dvignem plasti krila in ga vabim vse globlje do najtemnejšega dela vrta, na kraj, kjer naju nihče ne bo našel  –  niti oče, niti služabniki, niti snubci, niti prijateljice  … Ničesar drugega si ne želim kot poljubiti tega temnega in čednega neznanca, ki se vedno pojavi povsem nepričakovano, ki mi očitno vedno prebere misli in ki me že vse od prvega pogleda razvnema s ščemenjem in vročino. Od trenutka, ko mi je prvič pogledal v dušo.

25

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 25

12/16/11 1:46 PM


tri »Ali ni že čas, da greš v šolo?« Odvijem pokrovček s stekleničke eliksirja in pogledam proti kuhinjski mizi, za katero sedi Sabine. Svetle, do ramen segajoče lase si je zataknila za uho, brezhibno in okusno je naličena, na sebi ima sveže zlikan, čist kostim in ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, kako je biti ona. Kako je živeti v svetu, kjer je vse tako urejeno, tako sistematično, tako skrbno razvrščeno. Kjer za vsako težavo obstaja logična rešitev, za vsako vprašanje akademska razlaga, ob vsaki dilemi pa je mogoče povzeti glavna dejstva in izreči preprosto razsodbo  –  nedolžen ali kriv. V svetu, kjer je vse črno-belo in kjer se sproti brišejo vsi odtenki sive. Tako dolgo je že, kar sem živela v tem svetu, in po vsem, kar sem medtem videla, ne bom nikoli več prebivala tam. Še naprej strmi vame z resnim in mrkim obrazom, pravkar hoče ponoviti vprašanje, takrat pa rečem: »Danes me pelje Damen. Vsak čas bo tu.« Opazim, kako njeno telo ob omembi njegovega imena otrpne. Še vedno ga krivi za moj nenadni propad, čeprav tistega dne ni bil niti v bližini trgovine. Pokima in me opazuje. Podrobno si me ogleduje, pozorno spremlja vsako najmanjšo podrobnost, začenši pri moji glavi in vse naprej do nog, nato se vrne gor in začne znova. Išče 26

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 26

12/16/11 1:46 PM


slaba znamenja, utripajoče lučke, znake za nevarnost, kar koli, kar bi jo lahko posvarilo pred novimi pretečimi težavami, razkrivajoče simptome, na katere so jo opozorili v priročnikih o vzgoji otrok, vendar ne dobi kaj dosti več od podobe rahlo zagorelega svetlolasega, modrookega dekleta v beli poletni obleki z bosimi nogami. »Upam, da letos ne bo še več težav.« Lonček ponese k ustnicam in me gleda iznad njegovega roba. »Na kakšne težave namiguješ?« jo vprašam. Na živce mi gre, kako zlahka se mi v glas naseli sarkazem, toda vedno bolj sem sita tega, da me nenehno potiska v obrambo. »Mislim, da veš.« Njene besede so odsekane, čelo nagubano, jaz pa globoko vdihnem in poskusim tako zaviti z očmi, da me ne bi videla. Razdvojena sem med žalostjo, da je prišlo tako daleč  –  dolgega seznama vsakodnevnih medsebojnih obtoževanj, ki jih ni mogoče izbrisati  –, in jezo, ker me noče prijeti za besedo, ker noče sprejeti tega, kar sem ji povedala, da sem v resnici takšna, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Le skomignem in rečem: »No, potem boš gotovo vesela novice, da ne pijem več. Nehala sem kmalu po začasni izključitvi iz šole. V glavnem zato, ker se ni obneslo, in čeprav tega najbrž ne boš hotela slišati, bržkone sploh ne boš verjela, je to na najhujši možen način vplivalo na moje darove.« Nasrši se. Dobesedno nasrši se ob moji omembi besede darovi. Poleg tega, da me že ima za žalostno, pomilovanja vredno sleparko s potrebo po vzbujanju pozornosti, ki nedvom­ no kliče na pomoč, bolj kot vse na svetu sovraži to besedo. Ne more dojeti, da nočem popustiti, da se nočem vdati in stopiti na njeno stran. 27

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 27

12/16/11 1:46 PM


»Poleg tega,« rečem in s steklenico potrkljam ob pult in jo gledam, »si gotovo že prepričala Munoza, da vohuni za mano in ti ob koncu vsakega dneva predloži izčrpno poročilo o meni.« V trenutku, ko izrečem te besede, jih obžalujem, kajti četudi vse to drži za Sabine, res ni pošteno do Munoza. Do mene je bil vedno prijazen, podpiral me je in niti enkrat mi ni vzbudil slabe vesti zaradi tega, kakšna sem. Celo nasprotno, zdel se je očaran, prevzet in neverjetno dobro obveščen. Kakšna škoda, da o tem ne more prepričati svojega dekleta. Pa vendar, če me Sabine nikakor ne more sprejeti takšne, kakršna sem, zakaj bi potem morala jaz tako hitro sprejeti dejstvo, da je zaljubljena v mojega starega učitelja zgodovine? Razen tega, da bi mi morda koristilo. Pa ne le zato. Če nam kdo stori krivico, to še ne pomeni, da mu lahko vrnemo milo za drago. Ne glede na to, kaj si morda misli, in ne glede na to, kaj ji morda rečem, si resnično želim le, da bi bila srečna. Morda bo kdaj sposobna pozabiti in bova lahko spet živeli kot nekoč. »Poslušaj,« rečem, preden ima možnost odgovoriti, saj vem, da moram preprečiti nadaljnje poslabšanje položaja. Nočem dovoliti, da preraste v enega tistih številnih kričalnih dvobojev, kakršne imava, odkar me je zasačila, ko sem njeni prijateljici vedeževala pod lažnim imenom Avalon. »Nisem tako mislila. Resno. Žal mi je.« Pokimam. »Torej, lahko, prosim, razglasiva premirje? Tako, v katerem ti sprejmeš mene, jaz pa tebe in potem vsi živimo srečno do konca svojih dni, v veselju in miru in harmoniji, z vsem, kar spada zraven.« Pogledam jo, tako rekoč jo prosim, naj popusti, ona pa le 28

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 28

12/16/11 1:46 PM


zmaje z glavo in pridušeno nekaj zamomlja. Nekaj o tem, da naj prihajam po pouku naravnost domov, dokler si ne premisli. Čeprav jo imam rada in sem ji hvaležna za vse, kar je storila, ne bom sprejela nobenih omejitev, nobenih hišnih priporov, ničesar takega. Kajti dejstvo je, da mi ni treba živeti pri njej. Ni mi treba prenašati vsega tega. Imam druge možnosti  –  ogromno jih je. Ona pa nima pojma, kaj vse prenašam, ko se pretvarjam, da jih nimam. Pretvarjam se, da jem, čeprav mi ni več treba, pretvarjam se, da se učim, čeprav se mi ni več treba, pretvarjam se, da sem takšna kot vse druge sedemnajstletnice, odvisne od svojih staršev, kar zadeva hrano in streho nad glavo in denar ter bolj ali manj njihovo celotno dobro počutje. Jaz pa sem tako daleč od vsega tega, da dlje skoraj ne bi mogla biti. Moja naloga je, da poskrbim za to, da nikoli ne bo odkrila več, kot je že. »Kaj pa praviš na to?« rečem in zavrtim eliksir v steklenici, opazujem ga, kako se iskri in žari, ko se premika gor in dol po notranjosti steklenice. »Močno se bom trudila, da nama ne bom nakopala novih težav, niti sebi niti tebi. Zmenjeno?« Pogleda me in stisne obrvi, očitno poskuša ugotoviti, ali mislim resno ali je to nekakšna grožnja. Za hip stisne ustnice, da se zbere, preden reče: »Ever  …  Jaz  …  Tako zelo me skrbi zate.« Zmaje z glavo in s prstom potegne po robu lončka. »Če si priznaš ali ne, si v hudih težavah, jaz pa ne vem več, kaj naj še storim, kako naj se vedem do tebe, kako naj te dosežem, kako naj ti pomagam  …« Silovito treščim pokrovček na steklenico, moja zadnja trohica dobre volje se v hipu razblini. Zožim oči in ji rečem: 29

TISK_NOCNA ZVEZDA-prelom.indd 29

12/16/11 1:46 PM


Ever čaka nov boj, tokrat ne le za srečno združitev z ljubljenim Damenom, ampak celo za obstoj. Haven, ki ji je prav Ever pode­ lila nesmrtno življenje, ji je namreč prisegla maščevanje. In kot je bilo nekoč iskreno Havenino prijateljstvo, je zdaj divje njeno sovraštvo: »Tako zelo ti bom zagrenila življenje, da si boš želela, da bi bila tvoja edina težava, da se ne moreš dotakniti svojega fanta. Kajti, da ne boš mislila, tega, kar pripravljam zate, si niti predstavljati ne moreš.« Najboljši prijatelji lahko postanejo najhujši sovražniki, saj pozna­ jo tvoje šibke točke in vedo, kaj te bo najbolj prizadelo … Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspeš­ nic. Skrivnostni svet nesmrtnih, ki ga je ustvarila v istoimenski seriji, buri domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričaku­ jejo nova nadaljevanja. Romantični del zgodbe je stolet­ja trajajo­ ča ljubezen sorodnih duš, toda mirno uživanje harmonije odnosa se vedno znova znajde na preizkušnji. Tokrat pa se bo morala Ever sama spoprijeti tudi z novo vzniklim sovraštvom svoje nek­ danje najboljše prijateljice.

29,95 €

tisk_nocna zvezda_oprema.indd 1

nočna zvezda

Življenje in ljubezen – za večno!

alyson noël

alyson noël

5 nesmrtni

nočna zvezda peti del serije nesmrtni

12/16/11 1:42 PM


Nočna zvezda