Issuu on Google+


Naslov izvirnika:

Non tutti i bastardi sono di Vienna © 2010 Sallerio Editore, Palermo

© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Vse pravice pridržane.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-311.6 molesini, Andrea Niso vsi pankrti z Dunaja / Andrea Molesini ; prevedel Vasja Bratina. - 1. izd. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. - (Zbirka Roman / Mladinska knjiga) Prevod dela: Non tutti i bastardi sono di Vienna isbn 978-961-01-2854-0 269263360 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Andrea Molesini Niso vsi pankrti z Dunaja Prevedel Vasja Bratina


u vod

Petek, 9. novembra 1917 Stopil je iz noči. In z nočjo je bil za nekaj trenutkov čisto stopljen. Nato je iskra, odsev s svetilke, ki jo je ženska držala visoko pred gobcem konja, razkrila monokel. Moški je žensko nagovoril v brezhibni italijanščini, ki so jo komajda kaj kvarile kovinske neubranosti, znamenja nemščine kot njegovega maternega jezika. Bilo je nekaj sijajnega in grozljivega na tem obrazu, oblitem s trepetajočo svetlobo, kakor da bi se na njem sestali zvezde in prah. »Pokličen gospodinju,« je rekla Teresa in, navajena imeti opravka z gospodo, prikrila svoj strah. Svetilko je spustila in mrak je znova pogoltnil stotnika in njegovega konja. Ena, dve, tri bakle so metale sence pod oboke arkad. Teresa si je prekrižala plet na prsih, da bi odgnala drget. Na cesti pred dvoriščnimi vrati so bile še druge bakle, škripanje vozov, mrmranje vojakov, žaromet tovornjaka in težka tišina mul v ledenem pršcu. Ko je Teresa spet zaprla hrastova vrata za sabo, je opazila, da jo spremljam z očmi, čepeč zraven okna v veži. Položila si je prst na usta in mi v obraz zagodrnjala svoje nezadovoljstvo. 5


Teta Maria je bila še pokonci, oblečena v črno, z ovrat­ nikom, spetim s slonokoščeno broško. Z okna je opazovala vojsko, ki je polnila trg, kjer je svetloba z ognjev požirala soj žarometov. Ko sva s Tereso vstopila, se je ozrla k vratom. »Gospodinja, gospodinja, gospo…« »Pomiri se, Teresa, pomiri, za to bom že jaz poskrbela. Onemu na konju pojdi povedat, da takoj pridem.« Kuharica je odšla ven s spuščenim pogledom, s svetilko v višini kolen, s težkim korakom. Teta mi je z očmi pomig­ nila, naj grem za njo. Stotnik, togo sedeč v sedlu, je opazoval prihajanje vojakov, ne da bi se mu premaknila ena sama mišica na obrazu, in se trudil konja obdržati pod kamnitim obokom arkad. Z odmaknjeno negibnostjo je izžareval neme ukaze in zdelo se je, da jih vsi – častniki, mule, vojaki – popolnoma razumejo. »Gospodinja,« je zakašljala, »gospodinja je rjekla, de pride hitro.« Teresa je stopila za korak nazaj, da bi se izognila konjskemu smradu. Vojaki so raztovarjali mule in postavljali strojnice v zavetje arkad, pri tem pa brcali proč lopate in grablje, prislonjene k steni. Kuharica je zaničljivo prhnila – ta orodja so bila skromna in ljuba, bila so zvesti psi, ki so jih pregnali volkovi. Vojaki so z majhnimi lopatami odpirali vrata za vrati in stopali v sobe s težkimi nahrbtniki, praznili omare, razbijali predmete in njihovi glasovi so bili grobi, zmešnjava odsekanih zlogov. Eden s čelado, prekrito z mokrim listjem, se je v sobano pripeljal na ropotajočem motornem kolesu in naglo zavrl samo korak od hrastove mize. 6


Teta Maria je odšla ven. »Herr stotnik.« Stotnik je po vojaško pozdravil, ne da bi se nasmehnil. »Stotnik Korpium,« je rekel. »Nas je osemnajst častnikov in puršev, tukaj se bomo nastanili.« Iz žepka je vzel monokel. »Če mislite, da nas ne morete sprejeti,« je dodal in si monokel zataknil med obrv in ličnico, »se boste morali izseliti iz hiše.« Njegov glas je bil miren, hladen. Vsak zlog se je zdel ločen od naslednjega, kakor da misel potrebuje drobne premore, da se zbistri. Pol ducata koles se je peljalo skozi dvoriščna vrata. Stot­ nikov konj je stresel z glavo. »Lahko da ste velik vojak,« je rekla teta, »zagotovo pa niste džentelmen.« »Moji podčastniki bodo spali v gostišču na trgu, častniki v vili, vojaki pa v okoliških hišah. V vašem parku bomo postavili šotore in poljsko kuhinjo.« Popravil si je monokel med lokom obrvi in poudarjeno ličnico. »Morda bomo jutri prekoračili Piavo in tukaj ne bo nič več, kot je bilo.« »Morda,« je rekla teta, »ali pa vam bo vojna nemara polomila vse kosti,« je dodala potihoma, da je ne bi slišal. Stotnik je z ostrogami spodbodel konja, se obrnil k mulam, ki so še naprej vstopale, in k vojakom, osvetljenim s svetilkami, ki so jih držali nanje kričeči podčastniki. Nekje v daljavi je zalajal pes. In tožeče še drugi. Nato je odjeknil strel iz puške, pa naslednji in nekje bolj daleč še eden. Neprijeten vonj po mulah je vdrl v sobano. Vojaki 7


so razbijali mize in stole, da so z njimi zakurili v kaminih. Vendar so se odmaknili, ko sta šli mimo ženski, ki sta vzravnani hodili pred mano, in eden od njih s pšenično svetlimi lasmi in z izbuljenimi očmi krastače se je postavil v pozor. »V tej tragediji,« je zamrmrala teta, »je nekaj smešnega.« »Ima v'č krijan'ce1 r't od mezge ku tji tolje,« je rekla Teresa. »Tji šmrkouci su slabš' ku ž'vali.« »Jutri se bo vojna nadaljevala. Reci Renatu, naj dobro straži. Ti in Loretta bosta spali pri meni, na dveh slamnjačah na tleh, zabarikadirale se bomo v sobo. Ti, Paolo, boš pri dedku.« Kuharico je pogledala v oči: »Si skrila bakreno posodje?« »Ku ste m' ukazeli, gospodinja.« »Dobro.« V tetinem glasu ni bilo niti sledu vznemirjenosti, ohranila je mirne živce in trezno glavo, saj je kuharica morala vedeti, koga naj uboga. »Orožje ne pomaga kaj dosti, a ta drhal tega ne ve.« Za hip je umolknila in dala Teresi čas, da je to dojela in premlela. »Mi bomo zmagali.« Kuharica je dvignila svetilko, ko je stopila na zlizane stop­nice.

1  Krijan’ca – olika, dostojnost, spodobnost.

8


prv i del


1 Babičin Nesojeni ženin je imel prevelika stopala, da bi ga lahko imeli za inteligentnega. Bebav sicer ni bil, saj se je znal ljubko in stanovitno vdajati brezdelju, a zaradi velikosti stopal njegova glava ni bila deležna posebne pozornosti. Dedek Guglielmo, ki se je ponašal z več ljubicami, je pravil, da je oni – tekmeca ni nikoli imenoval z imenom – govoril le zato, da si je prezračil usta: »Bedaki radi razkazujejo bebavost in za to ni nič boljšega kot besede.« S takšnimi modrimi izreki je rad v stvarnost vnašal red. Izrekal jih je med žvečenjem cigare in pretvarjanjem, da je star morski maček, in to prav on, ki je sovražil vodo, pri čemer tista v umivalniku ni bila izvzeta. Kot okorel liberalec se je posmehoval babičini rahli naklonjenosti socializmu: »Zapri tri tvoje skupaj v sobo in čez pol ure bodo imeli štiri različna mnenja.« Vsak dan je veliko ur preživel v pisanju romana, ki ga ni nikoli končal, po babičinih besedah pa ni napisal še niti vrstice: »To je poza, da drži proč od sebe smrkavce in kmete.« Vendar si ni nihče drznil na silo stopiti v Premišljevalnico, sobico, v kateri je dedek preživljal skoraj vse dneve, razen kadar je deževalo. Takrat se je šel ven sprehajat brez dežnika, sam, s klobučevinastim klobukom z razcefranim krajcem na glavi. Bil je budist, vendar o Budi ni 11


vedel kaj dosti. Spoznal pa se je na briškolo in zgodovino in pisal pisma časopisu Gazzetino, kjer pa jih niso nikoli objavili, saj je v njih grobo zmerjal politike lagunskega mesta, ki so bili po njegovem sami »nagnusni sinovi butastih farjev«. Babica pa je za vsako malenkost vzkipela. Če bi bilo treba porabiti pol lire, je rekla: »Bolje, da ne,« in to si slišal po štiriindvajsetkrat na dan. Svojim sedemdesetim letom navkljub je bila ravna kakor sveča, bila je močna in lepa kot belodlaka leopardka. Njena kopalnica je bila prava poezija, saj so jo krasili bež, oker, črni in rožnati klistirji. Na vsakem rog­lju emajliranega obešalnika sta visela dva ali trije, pižame in spodnjice pa so bile odrinjene v zeleno komodo, kjer je bil v posodici iz muranskega stekla ducat ogrlic iz umet­ nih biserov in steklenih kroglic. Klistirjev je bilo v njihovih najboljših časih kar šestnajst s štirimi klistirnimi vrečami za ¼, ½, ¾ litra in en liter. Te so bile iz povoščenega platna, po obliki pa okrogle, hruškaste, bučaste, melonaste. Gumijaste neprosojne cevke so se v odsevu z bledega talnega mozaika zdele tipalke morskih bitij z ukrivljenimi kljuni. Trije služabniki – Teresa, njena hči Loretta in Renato – so zalegli za šest ljudi. Dvajsetletna Loretta je bila čedna, a škilava, s povešenim pogledom, in kadar ga je usmerila vate, si vedel, da je sovražna do tebe in da ne zna biti drugačna. Renato je imel eno nogo krajšo od druge in je šepal. Imel sem ga najrajši in je znal vse narediti, ribariti v reki s harpuno in z nožem, a tudi oskubsti piščanca, ki je nato pristal v Teresini ponvi. Teresa je bila živo čudo. Grda, da bolj ne bi 12


mogla biti, je dobro nosila svojih petdeset let in je bila močnejša od mule, pa tudi nič manj svojeglava. Teta Maria – dona Maria za tujce – pa je bila lepega videza, a ujetnica last­nega ponosa, kar je moške privlačilo in odbijalo obenem, tako da so se ji drznili diskretno dvoriti samo najbolj strastni in smeli oboževalci, in to ni bilo majhno prekletstvo. In bila je še nora, lepa, rdečelasa Giulia. Čisto pegasta. Pobegnila je iz Benetk zaradi škandala, ki si ga nihče ni upal omenjati, in v vasi jih ni bilo malo, ki so pljunili na tla, kadar je šla mimo, kakor tudi ni manjkalo tercijalk, ki so se takrat pokrižale, da bi odgnale Satana. Bila je osem let starejša od mene in vsakič, ko sem jo zagledal, pa čeprav le od daleč, sem zardel. V norišnico je niso dali, ker je bila iz ugledne družine Candiani. Gospoda – vsaj v tistih časih – ni pristala pod ključem in ni bila nora, bila je kvečjemu ekscentrična, tako da gospod ni bil tat, temveč kleptoman, gospa pa ne vlačuga, marveč nimfomanka. Tisto noč devetega novembra, ko so si Nemci prilastili mojo sobo, sem šel spat na podstrešje, v sobo, veliko devet krat pet metrov, s štirimi frčadami in tako nizkimi maces­ novimi škarniki, da sem moral imeti sklonjeno glavo. Tam sem si z dedkom delil slamnjačo, vrženo na deščeni pod, ki so ga bile same trske, babici pa je bilo dovoljeno ostati v njeni sobi. Poraz italijanske vojske je bil sramota, ki nam jo je vsak okupatorski vojak vrgel v obraz – star sem bil sedemnajst, skoraj osemnajst let in videti sovražnika, kako se oblastno 13


vede na mojem domu, je bilo zame nevzdržno. Fantje letnika 1899 so bili že v strelskih jarkih, že čez nekaj mesecev bi to doletelo tudi mene. »Še malo in bomo v Rimu, da bomo osvobodili papeža, tako pravijo oni, eh … sodrga se med sabo razume, pravim jaz.« Po dedkovem mnenju so bili duhovniki le za zelo majhno stopničko višje od dacarjev: »One pojave v krilih imajo domišljijo purana, vendar premetenost lisice in kače, so šala stvarstva, vse kaj drugega kot Jobovo trpljenje … Zato, veš, Buda nima duhovnikov,« me je pogledal naravnost v oči, kar je storil le redko, odkar sem izgubil starše, »če pa jih ima, niso avstrijakanti.« Pljunil si je v dlan in si jo obrisal z velikim robcem. Dedka sem imel rad. Od nočne čepice se je s težkim srcem ločil šele približno ob desetih dopoldne. Tisto noč pa je pobegnil brez nje. Vojak in kaplar sta ga privezala na stol in eden mu je pritisnil kopito puške na prsnico, drugi pa ga pobožal po grlu z rezilom bajoneta, da sta ga prisilila povedati, kje so skrite družinske dragocenosti. Na srečo je babica, ne da bi on to vedel, najdragocenejši nakit – in prgišče zlatih funtov šterlingov – skrila v vrečo enega izmed svojih klistirjev, preveč neopaznih pripomočkov in preblizu dreku, da bi plenilcem vzbudili zanimanje. »Skrbi me za Mario … a če kdo lahko Nemcem nažene strah v kosti, je to kajpak ona,« je rekel dedek, ko se je kar zgrudil na slamnjačo. Koruzno ličkanje je zašuštelo pod njegovo težo. V tramove je zrl s solznimi očmi, vendar ni 14


hotel, da bi zaznal njegov strah – naša življenja, naša lastnina, vse je bilo prepuščeno na milost in nemilost sovražniku. »Edinole vojna in vojni plen sta zvesta zakonca,« je rekel. Ulegel sem se zraven njega. Dedek je imel teto rad: »Odločna in uglajena je,« je pravil. Bila je hči njegovega brata, ki je umrl v brodolomu ladje Empress of Ireland maja 1914 skupaj z ženo in mojimi starši na potovanju, ki smo mu vsi v družini pravili 'huda nesreča'. Odtlej je teta vodila posle, povezane z vilo, to pa morda zato, ker se je moja babica sicer brezvoljno, a stanovitno posvetila moji vzgoji. »Si svojo teto kdaj dobro pogledal v oči? Zelene so, negibne kakor kamni. Ali veš, kaj pravijo mornarji? Pravijo, da te morje pogoltne, kadar v viharju postane zeleno.« Dedek ni bil nikoli na morju, vendar je svoje govorjenje pogosto popopral z izreki in s kletvicami, vrednimi kapitana dolge plovbe: »Drži smer!«, »S polno paro naprej!«, »Če te ujamem, te obesim na glavni jambor!«, vendar je s tem nehal groziti, ko je takoj po hudi nesreči od mene zahteval, naj ga začnem tikati. Po brodolomu Empress so vsi postali zelo prijazni do mene, jaz pa sem to izkoriščal. Pri vsem skupaj je bilo še dobro, da zaradi te nesreče nisem bil preveč žalosten oziroma vsaj ne toliko, kolikor bi pričakovali. Moja starša sta bila zame tujca ali skoraj tujca. Poslala sta me v internat, da bi imela skrb manj ali zato – če smo prizanesljivi –, ker sta mislila, da sta vzgoja in izobraževanje mladih nekaj, za kar sta oče in mati neprimerna. Internat je bil dominikanski in patri so bili mnenja, da je zdravje telesa pomembno vsaj 15


toliko, kolikor je zdravje duše, za katero so – to je bilo kar osupljivo – celo radi priznavali, da o njej marsičesa ne vedo. Usodnega dne me je ravnatelj dal poklicati k sebi. Bil je učenjak, ki je preučeval besedila svetega Dominika Guzmanskega in se je nam dečkom zdel star sto let, ker je imel belo brado in sključeno držo. Njegova pisarna, v kateri so bile po vseh stenah police z velikimi usnjenimi knjigami, je merila tri krat štiri korake in v njej so se odurni vonji po plesni, papirju, črnilu, znoju izpod pazduh in žganju bojevali za prevlado. Dvignil je pogled z rokopisa in me premeril z modrimi, skozi očala močno povečanimi očmi: »Usedite se, mladenič.« Nič ni ovinkaril in novice ni omilil s praznimi marnjami o večnem življenju. Govoril je odločno, brez premora. Nisem skušal hliniti užaloščenosti in sem rekel: »Ne bom ju pogrešal.« Priprl je oči in se zazrl vame s trdim obrazom. »So stvari, ki jih dojamemo šele pozneje,« je rekel, preden je spet vtaknil nos v rokopis. Nemara me ni niti slišal oditi, a njegove besede so mi ostale v spominu – imel je prav, udarec pride pozneje, rana se odpira postopoma in enako se celi. Dedek je še kar zrl vame. »Kaj pa zdaj, dedek, kaj se bo zgodilo?« »Zdaj, fant moj,« tako mi je rad pravil, »bomo tiho in se bomo pustili opleniti, saj ti tile zlahka prerežejo vrat. Si slišal, kaj storijo dninarjem? Postavijo jih pred zid, da pa najdejo bakrene kotle in druge dragocenosti, z vedri zlivajo vodo okrog hiš … Kjer je bila zemlja prekopana, voda 16


namreč takoj ponikne.« Nasmehnil se je kot vsakič, ko ga je bilo strah. »Dva kilograma bakra sta vredna toliko kot odojek … vendar zaupam babici. Povedala mi je, kam je skrila lažni nakit, pri tem pa me pustila v veri, da je pravi. Pravih dragocenosti ne najdejo, tudi če prekopljejo ves vrt.« Zavzdihnil je. »Še sreča, da jutri odidejo.« »Toda potemtakem fronta … ali misliš, da ne bo obstala niti na Piavi?« »Vojna je izgubljena, fant moj.« Dona Maria ni ponoči zatisnila očesa. To mi je povedala naslednje jutro. Vendar v njenih mislih ni bilo nikoli prostora za strah. Ni se bala ne zase ne za nas: »Ti šakali se brigajo za druge reči, a če pridejo v Benetke, bo sledilo ropanje brez konca in kraja. Toda zdaj so tukaj, na mojem vrtu, v moji hiši, v moji kuhinji, in kopljejo latrino tam, kjer počivata moja in tvoja mati.« To ni bilo res. Tevtonci kljub svoji temeljitosti še niso razmišljali o poljskih straniščih, toda teta je imela pikolovsko domišljijo, s katero si je rada slikala zlasti najbolj neprijetne podrobnosti. Pozno ponoči je slišala konjski rezget. Prihajal je od arkad. Od konjskega rezgetanja je vedno dobila kurjo polt, saj je konje imela rada. Videla jih je vleči zadnje vozove zaščit­ nice, zavračati uzdo, stresati z glavo, vkopavati kopita, ko so šli mimo trupel mul, katerim so sestradani vojaki s stegen z bajoneti odrezali kose mesa. »Smrt njim podobnega je zanje tako kot za nas zla slutnja.« Bilo je tako nepravično, da 17


so morali trpeti. »Vojno povzročajo ljudje, živali nimajo nič pri tem, vrhu tega … morda so bližje Bogu … tako preproste so … tako neposredne.« Približno ob treh zjutraj je vstala in pazila, da ni zbudila Terese, ki je spala ob vznožju njene postelje. Odšla je k oknu. Povsod so goreli taborni ognji. Vojaki so raztovarjali velike zaboje s savojskim grbom – skladišče streliva na občini je zgorelo le napol. Med šotori je zagledala stotnika na konju. Okna v pritličju je razsvetljeval rumen soj petrolejk. Nenadoma je zaznala, da jo nekdo opazuje. Obrnila se je. Loretta je bila samo korak proč od nje, negibna, z razpuščenimi dolgimi lasmi, in jo gledala. »Kaj je?« Služkinja je povesila glavo. »Nič hudega nam ne bodo naredili,« je šepnila dona Maria. »Izropali bodo vilo in hiše spolovinarjev, nam pa se ne bo nič zgodilo. Pojdi nazaj spat.« Loretta se je ulegla nazaj na svojo slamnjačo, ki je ob tem zaječala. Dedek je imel nasmejan obraz, tudi kadar je bil žalosten. Tudi on ni mogel zatisniti očesa, vendar si je potegnil rjuho do brkov in se pretvarjal, da rahlo smrči. Opazoval sem ga v mraku. Njegovi brki so bili ščetinasta ščetka, na koncih zavihani navzgor kakor krmilo kolesa. Z njimi se je norčeval iz dobrih navad, ki jih je z okroglo, skrbno obrito brado sicer upošteval. Njegova otročja čudaštva so me zabavala tudi zato, ker je z njimi vedno znova jezil babico, ki je nato za kazen vabila na večerjo Nesojenega ženina. 18


Loputanje vrat je potihnilo, glasovi Nemcev so postali tišji in bolj pridušen je bil topot vojaških škornjev, kopit in celo ropot motornih koles. V polsnu sem prisluhnil brenčanju svojih neurejenih misli. Razmišljal sem o marsičem, o oddaljenih rečeh, ravno toliko abstraktnih, da se nisem počutil odgovornega. Raje kot o zasedeni vili sem razmišljal o porazu druge armade, se v mislih vračal k neprekinjeni reki kmetov in vojakov – k vozovom revežev, avtomobilom generalov, ranjencem, puščenim v jarkih. Nikoli prej nisem videl toliko oči, prežetih z grozo. Oči žensk s svežnji na hrbtu, z negibnimi ali jokajočimi svežnji. Nisem mogel verjeti, da se me lahko bolečina celotnega ljudstva na begu, za katero se dotlej nisem zavedal, da mu pripadam, dotakne tako globoko in postane moja, čisto moja bolečina. Cadorni, Capellu in časopisom ni bilo verjeti, bolečini pa je bilo. Bila je opeka na prsih. V ušesih so mi odzvanjale besede barbarov, njihovi odsekani ukazi, škripanje zavor, topi udarci tovora ob kamnit cestni tlak. Podoživljal sem topot ljudi in peket mul, spet videl vrata, vržena s tečajev. Imel sem suha usta in moj jezik je bil kos lubja. Bil sem velika muha, zaprta pod narobe obrnjen kozarec, obračal sem se v postelji, udarjal ob steklo.

19


Niso vsi pankrti z Dunaja