Issuu on Google+


Ste se kdaj vprašali, kdo prebiva v vaših omarah, da so vedno tako razmetane? Ne veste? Jaz pa vem. To je škrat Neredko.­Največkrat ga najdemo v otroških omarah, pa tudi pri odraslih. Skače in se skriva med perilom. Na glavo si najraje natakne spodnje hlače in na kosmate uhlje obesi nogavico. Zato nikoli ne najdeš obeh nogavic, saj ena vedno manjka!


Nekoč si je škrat Neredko za dom izbral omaro, ki sta si jo delila Žiga in Klara. Grozno! Vse je bilo narobe. Ko se je Žiga odpravljal v šolo, si je po pomoti obul eno rumeno in eno zeleno nogavico. Kaj šele Klara. Zakaj so ji hlače prevelike? Ker so bratove! Lezejo ji dol in se ne more igrati.


Zaradi Neredka v omari sta bila Žiga in Klara večkrat nesrečna. Mamica in očka sta se jezila, ker otroka nista nikoli našla obeh nogavic, včasih pa tudi hlač in puloverjev ne. »Klara, daj, pohiti, obleci se! Daj, no, zamudili bomo!« se je jezila mamica. Klara pa ni in ni našla svoje obleke. »Žiga, zadnjič ti rečem, modre hlače!« je vpil očka. Žiga je vztrajal pri zelenih, čeprav so bile umazane. Modrih pač ni našel!


Nekega dne je imela mamica vsega dovolj in je jezno odvihrala v otroško sobo. »Zdaj pa dovolj!« je odločno rekla in odprla omaro. »Oooo! Tristo zelenih medvedov!« je prebledela in omaro takoj zaprla. »Žiga, Klara, takoj sem!« Mama je dolgo oštevala otroka, zelo se je jezila. »Hu, tole je bilo pa hudo!« je rekel Žiga ves poklapan, ­potem ko je mama odšla. »Res je,« je posmrkala Klara. »Kaj bova zdaj? ... Poiščiva, kdo nama razmetava po omari!«


Premetavala sta obleko, jo prelagala z ene police na drugo, pa nič. Neredko se je zakopal med perilo in nikjer ga ni bilo videti. Kako naj bi ga opazila, ko pa je na glavi imel pisane hlače, ki jih je Žiga dobil za rojstni dan! Na levi uhelj si je navlekel Klarino nogavičko. Joj, kako dolgo jo je že iskala! Oblečen je bil v rdeč pulover in zelene kavbojke. Čez je potegnil še karirasto krilo. Žiga in Klara sta zmetala vse obleke iz omare. Kakšen kup! Potem sta malo pomislila in Klara je rekla: »Poglej, ta polovica omare bo moja. In teh pet polic.« »Prav. Jaz imam predale in drugo polovico omare,« je rekel Žiga. »Začniva …«


Obleke sta razvrstila, potem pa zlagala, zlagala in še malo zlagala, obešala in urejala. Kje pa je bil medtem Neredko? Skušal se je skriti! Toda ko se je kup manjšal, je bilo tudi skrivališč vse manj. Povlekel je nase Klarino krilo. Pod njim se je stiskal kot pod šotorom­ v nevihti. Prav nič ni pomagalo. Klara je zgrabila tudi krilo. Hotela ga je obesiti na obešalnik. Neredko se je močno držal s krempeljci. Bil je prestrašen kot nebogljen mucek.


»K-k-kaj pa je to?!« se je prestrašila Klara in stresla krilo. Neredko je cepnil na tla: »Av!« »Kdo si?« sta v en glas vprašala otroka. »Neredko,« je tiho dahnil Neredko. »Jaz živim tukaj, v tej omari. Pustita me!« »O, ne, to pa ne! To je najina omara!« sta bila odločna Žiga in Klara. »Najina!« »Kje bom pa jaz?!« je zacvilil Neredko. »Kje bom pa jaz?« je ponovil tako zelo žalostno, da se je otrokoma zasmilil.



Neredko