Page 1

ˇ

neĹžnost volkov Stef Penney

Prevedla Alenka Moder Saje


IZGINOTJE


Laurenta Jammeta sem nazadnje videla v Scottovi trgovini z mrtvim volkom œez ramo. Priøla sem po øivanke, on pa po nagrado. Scott je zahteval celega volka, nekoœ ga je namreœ neki Jenki ogoljufal, ker je en dan prinesel uøesa in hotel nagrado, potem pa œez nekaj dni øape za nov dolar in nazadnje øe rep. Bila je zima, kosi so bili videti kar sveæi, ampak na Scottovo ogorœenje se je kmalu razvedelo za goljufijo. Ko sem vstopila, sem tako najprej zagledala volkovo glavo. Jezik mu je visel iz gobca, povleœenega v spako. Nehote sem odskoœila. Scott je zakriœal in Jammet se je zaœel na debelo opraviœevati; nisi mu mogel zameriti, ker je bil tako privlaœen in ker je øepal. Volka sta odnesla nekam zadaj in medtem ko sem izbirala, sta se pregovarjala o koæi, poærti od moljev, ki je visela œez vrata. Mislim, da je Jammet v øali predlagal Scottu, naj obesi novo. Pod njo piøe: »Canis lupus (samec), prvi volk, ujet v mestu Caulfield, 11. februarja 1860.« Napis marsikaj pove o Johnu Scottu, kakøno je njegovo nagnjenje do izobrazbe, kako se zdi sam sebi pomemben in kako strahopetno bolj spoøtuje oblast kakor resnico. Ta volk gotovo ni bil prvi, ki so ga tukaj ujeli, in natanœno reœeno, mesto Caulfield ne obstaja, œeprav bi si Scott æelel, ker bi potem imelo mestni svet in bi lahko postal æupan. »Sploh pa je samica. Samci imajo temnejøi vrat in so veœji. Tale pa je zelo majhen.« 8


Jammet je vedel, kaj govori, ker je ustrelil veœ volkov kakor kdor koli drug. Nasmehnil se je, œeø da ga ni hotel æaliti, ampak Scott je zmeraj takoj uæaljen, in se je namrøœil. »Se mogoœe spomnite bolje od mene, Jammet?« Jammet je skomignil. Ker ga leta 1860 ni bilo tukaj in ker je Francoz, mi pa ne, je moral paziti, kaj govori. Stopila sem k pultu. »Scott, mislim, da je bila samica. Tisti, ki jo je prinesel, je rekel, da so mladiœki vso noœ tulili. Dobro se spomnim.« In kako je Scott crknjenega volka obesil za zadnje tace pred trgovino, da so ga vsi videli. Øe nikoli nisem videla volka in sem bila preseneœena, da je tako majhen. Visel je z gobcem navzdol, oœi je imel zaprte, kakor da ga je sram. Moøki so se mu posmehovali, otroci so se smejali in izzivali drug drugega, ali si mu upajo potisniti roko v gobec. Za zabavo so se nastavljali ob njem. Scott je uprl drobne, svetlo modre oœi vame, uæaljen bodisi zato, ker sem se postavila na tujœevo stran, ali pa kar tako, kdo bi vedel. »Pa poglejte, kaj se mu je zgodilo.« Doktor Wade, ki je prinesel trofejo, je naslednjo pomlad utonil – kakor da je zato njegova ocena dvomljiva. »No, ja ...« Jammet je skomignil in mi pomeæiknil, nesramneæ. Potem smo se zaœeli pogovarjati o ubogih punœkah − mislim, da je zaœel Scott – kakor zmeraj, kadar pogovor nanese na volkove. Œeprav je na svetu kolikor hoœeø nesreœnih æensk (veliko jih poznam tudi sama), se te 'uboge punœke' nanaøajo samo na dve – na Setonovi sestrici, ki sta pred leti izginili. Nekaj minut smo se prijetno in kar v tri dni pogovarjali, potem pa se je pogovor naenkrat konœal, ker je zazvonil zvonec in je priøla Knoxova. Delali smo se, da smo zatopljeni v gumbe na 9


pultu. Laurent Jammet je vzel svoj dolar, se priklonil meni in Knoxovi in odøel. Øe dolgo po tistem, ko je odøel, se je zvonec majal na kovinski vzmeti. Samo to, niœ posebnega. Ko sem ga nazadnje videla. Laurent Jammet je bil naø najbliæji sosed. Pa vseeno nismo niœ vedeli o njem. Vœasih sem se spraøevala, kako s kruljavo nogo sploh lahko lovi volkove, potem pa mi je nekdo povedal, da jim v meso srnjadi nastavlja strihnin. Vsa umetnost je samo v tem, da greø po sledi do crkovine. Ne vem, meni se to ne zdi lov. Vem, da so se volkovi nauœili, da se izogibajo winchesterkam, torej niso ravno neumni, niso pa tako bistri, da ne bi zaupali podarjeni hrani, in kaj je sploh to takega, œe zasledujeø nesreœno æival, dokler ne crkne? V zvezi z Jammetom je bilo øe marsikaj nenavadnega: recimo dolga potovanja od doma v neznane kraje; obiski temnih, molœeœih tujcev; izbruhi neverjetne radodarnosti, v ostrem nasprotju z razmajano koœo. Vedeli smo, da je iz Quebeca. Vedeli smo, da je katoliœan, œeprav ni hodil v cerkev ali k spovedi (mogoœe je hodil takrat, kadar je bil dolgo zdoma). Bil je prijeten in dobrovoljen, vendar ni imel prijateljev in se je dræal malo ob strani. In lahko reœem, da je bil lep, imel je skoraj œrne lase in oœi, poteze so dajale vtis, kakor da se je ravnokar nehal smejati ali pa se ravno misli nasmehniti. Z æenskami je delal spoøtljivo prijazno, vendar je pazil, da ni razjezil ne njih ne njihovih moæ. Ni bil poroœen in tudi ni kazal nobenih nagnjenj, da bi se poroœil. Opazila sem, da so nekateri moøki sreœnejøi, œe so sami, øe posebno, œe so bolj nemarni in neredni. Nekateri ljudje vzbujajo neosnovano in popolnoma nezlobno zavist. Jammet je spadal mednje, len in dobroduøen je drsel skoz æivljenje brez truda in napora. Zdel se mi je sreœen, ker ga ni niœ skrbelo, kar vsem drugim dela sive lase. Ni imel sivih las, o svoji preteklosti je molœal. Najbræ si je predstavljal, da ima 10


tudi prihodnost, vendar je ni imel. Star je bil kakønih øtirideset let. Veœ jih ni doœakal. Danes je œetrtek zjutraj sredi novembra, kakøna dva tedna po sreœanju v trgovini. Slabe volje hodim po cesti in skrbno naœrtujem lekcijo. Na glas jo ponavljam – v odroœnih gozdovih se vse prehitro navzameø œudnih navad. Cesta – pravzaprav komaj kaj veœ od kolovoza, ki so ga utrla kolesa in kopita – gre ob reki, ki se spuøœa v plitvih brzicah. Pod brezami se na soncu smaragdno bleøœi mah. Pod nogami mi poka odpadlo listje, ki se je v noœnem ivju spremenilo v kristale, in napoveduje zimo. Nebo je slepeœe jasno modro. V jezi hitro hodim, z glavo pokonci. Mogoœe sem zato videti dobre volje. Jammetova koœa stoji stran od reke sredi krpe plevela, ki predstavlja vrt. Z leti so stene iz neobdelanih debel zbledele, tako da je vse skupaj videti sivo in mehko, bolj kakor æivo rastje, ne pa hiøa. Zdi se kakor iz minulih œasov: vrata so iz jelenove koæe, napete œez lesen okvir, okna imajo øipe iz naoljenega pergamenta. Pozimi Jammet gotovo zmrzuje. Æenske iz Golobje reke ne hodijo pogosto sem, sama nisem bila tukaj æe nekaj mesecev, ampak zdajle ne vem, kje drugje naj øe iøœem. Ni dimnega znamenja o æivljenju v koœi, vrata pa so na steæaj odprta; jelenovo koæo je nekdo prijemal z rokami, umazanimi od zemlje. Pokliœem, potem potrkam na steno. Nihœe ne odgovori, zato pokukam noter, in ko se mi oœi privadijo na temo, zagledam, da je Jammet doma in − tipiœno − øe spi. Skoraj æe hoœem oditi, ker nima smisla, da ga budim, ampak zaradi skrbi, ki me razjeda, ostanem. Da ne bi priøla zastonj. »Jammet?« zaœnem in sámo sebe sliøim zoprno veselo. »Jammet, oprostite, da vas motim, ampak rada bi vas vpraøala ...« Laurent Jammet mirno spi. Okrog vratu ima rdeœo rutko, ki jo nosi za na lov, da ga drugi lovci ne bi zamenjali za medveda in ga ustrelili. Ena noga, v umazani nogavici, mu øtrli s postelje. 11


Rutka je na mizi. Zgrabim se za vrata. Naenkrat ni niœ veœ normalno: muhe letajo okrog pozne jesenske pojedine; rdeœe rutke nima okrog vratu, ne more je imeti, ker je na mizi, in to pomeni ... »Oh, ne,« reœem in se ustraøim glasu v tihi koœi. Oprijemam se vrat, da ne bi zbeæala, œeprav naslednji trenutek ugotovim, da se ne bi mogla niti premakniti, tudi œe bi mi ølo za æivljenje. Iz rdeœe zareze okrog vratu kaplja na æimnico. Iz zareze. Lovim sapo, kakor da sem tekla. Øe dobro, da imam okvir vrat. Ne vem, kaj bi naredila brez njega. Rutka ni opravila svoje naloge. Ni ga ubranila pred prezgodnjo smrtjo. Ne domiøljam si, da sem kaj posebno pogumna, pravzaprav sem æe zdavnaj zavrgla misel, da imam kakøne posebne odlike, ampak zdajle sem prav preseneœena, kako mirno gledam po koœi. Najprej pomislim, da se je Jammet sam, ampak nima niœesar v rokah in tudi nikjer v bliæini ni nobenega oroæja. Ena roka mu visi s postelje. Sploh se ne bojim. Popolnoma jasno mi je, da tistega, ki je to storil, ni v bliæini – koœa je prazna. Celo telo na postelji je prazno. Nobenih lastnosti nima veœ – ne veselosti, ne nemarnosti, ne spretnosti v streljanju, ne radodarnosti, ne neobœutljivosti – niœesar. Øe nekaj drugega opazim, ker ima obraz obrnjen malo stran od mene. Noœem videti, ampak je tam in mi potrjuje, kar sem æe nehote sprejela – da Laurentova usoda ne spada med tiste, ki ne bodo nikoli znane. Ni bila nesreœa, ni bil samomor. Bil je skalpiran. Œez œas, œeprav najbræ æe œez nekaj sekund, zaprem vrata za sabo, in ko ga ne vidim veœ, mi je takoj bolje. Øe ves dan in øe nekaj dni po tem pa me boli desna roka, ker sem se s tako moœjo oprijemala vratnega okvirja, kakor da bi hotela pod prsti zgnesti les kot testo.

12


Æivimo v Golobji reki, na severnem bregu Jurijevega zaliva. Z moæem sva se, kakor toliko drugih, pred kakønimi desetimi leti priselila iz Økotskega viøavja. V nekaj letih je priølo v severno Ameriko milijon in pol ljudi, ampak kljub tako velikemu øtevilu, kljub temu, da smo bili na ladji tako natlaœeni, da si nisi mogel misliti, da bo v Novem svetu sploh dovolj prostora za vse te ljudi, smo se razlili iz pristaniøœ v Halifaxu in Montrealu kakor reœni pritoki in vsi do zadnjega izginili v divjini. Deæela nas je poærla in nas je bila øe laœna. Izsekali smo si zemljo in dajali krajem imena po tistem, kar smo videli – po ptiœih, po æivalih − ali pa imena domaœih vasi; da so nas prijazno spominjali na kraje, ki z nami niso bili prijazni. Kar samo pomeni, da ne moreø niœesar pustiti doma. Hoœeø ali noœeø, vse neseø s sabo. Pred desetimi leti je bil tukaj samo gozd. Severno od nas je deæela skromna, bodisi moœvirnata ali skalnata, kjer ne zdræijo niti vrbe in macesni. Ob reki pa je zemlja mehka in globoka, gozd naokrog je tako temno zelen, da je æe skoraj œrn, in ostra diøeœa tiøina je globoka in neskonœna kakor nebo. Ko sem priøla sem, sem planila v jok. Voz, ki naju je pripeljal, je oddrdral naprej, in nisem mogla odgnati misli, da mi bo odgovoril samo veter, œe bom øe tako na glas zakriœala. Œe naj bi priøla po mir in tiøino, se nama je posreœilo. Moæ je mirno poœakal, da me mine histeriœni napad, potem pa z æalostnim nasmeøkom rekel: 13


»Tukaj je samo Bog.« Œe verjameø v takøne reœi, potem se sliøi kar v redu. Sœasoma sem se navadila na tiøino in na redek zrak, v katerem je bilo vse jasnejøe in ostrejøe kakor doma. Kraj sem celo vzljubila. In sem mu dala ime, ker ga menda øe ni imel: Golobja reka. Tudi jaz nisem imuna za sentimentalnost. Potem so priøli øe drugi. John Scott je ob reœnem ustju postavil mlin, in ker je za to porabil toliko denarja in ker je imel tako lep razgled na zaliv, se je odloœil, da bo tukaj tudi æivel. Tako je zaœel modo prebivanja ob obali, nerazumljivo tistim med nami, ki smo øli ob reki navzgor prav zato, da bi uøli tuleœim nevihtam, kadar se zaliv spremeni v srdit ocean, ki trga nazaj zemljo, ki jo je œlovek tako predrzno poselil. Ampak Caulfield (spet œustva; Scott je iz Dumfriesshira) se je razvil, kakor se Golobja reka ne bi nikoli mogla – zaradi øirnih ravnic in razmeroma redkega gozda in ker je Scott odprl trgovino, da je bilo æivljenje v odroœnih krajih laæje. Zdaj je v njem veœ kakor sto prebivalcev – œudna meøanica Økotov in Jenkijev. In Laurent Jammet. Tukaj ni – ni bil – dolgo in se najbræ nikoli ne bi preselil sem, œe ne bi bil kupil zemlje, ki se je nihœe drug ne bi niti dotaknil. Pred øtirimi leti je kupil kmetijo ob reki niæe od nas. Nekaj œasa je bila prazna zaradi prejønjega lastnika, starejøega Økota. Doktor Wade je priøel v Golobjo reko, ker je iskal poceni zemljo, kjer ne bi bil na oœeh – v Torontu je imel bogato sestro in svaka. Klicali so ga Doktor, œeprav se je izkazalo, da sploh ni zdravnik, samo izobraæen œlovek, ki ni naøel mesta v Novem svetu, kjer bi kdo cenil njegove razliœne, vendar nejasne talente. Æal Golobja reka ni bila izjema, ki jo je iskal. Kakor je marsikdo æe ugotovil, je kmetovanje poœasen, zanesljiv naœin, 14


da ti splahni premoæenje, da si uniœiø zdravje in da izgubiø voljo. Delo je bilo preteæko za œloveka njegovih let, poleg tega ni bil s srcem pri stvari. Pridelka ni bilo, praøiœi so mu uøli v gozd, streha mu je pogorela. Nekega dne mu je spodrsnilo na skali, nekakønem naravnem pomolu pred njegovo koœo, in so ga pozneje naøli v globokem vrtincu pod Konjsko glavo (tako se imenuje, ker je ob osveæujoœem kanadskem pomanjkanju domiøljije podobna konjski glavi). To ga je milostno odreøilo tegob, so rekli nekateri. Drugim se je zdelo tragiœno – majhna, domaœa tragedija, kakrønih so gozdovi polni. Meni pa se je zdelo drugaœe. Wade je pil, kakor veœina moøkih. Nekega dne, ko ni imel veœ denarja in je spil æe ves viski, ko ni imel na tem svetu prav niœ veœ poœeti, je odøel k reki in gledal, kako mimo drvi mrzla œrna voda. Najbræ je pogledal v nebo, øe zadnjiœ prisluhnil posmehljivemu, ravnoduønemu glasu gozda, zaœutil privlaœnost narasle reke in se vrgel v njeno neskoœno milost. Pozneje so se razøirile govorice, da ta zemlja prinaøa nesreœo, vendar je bila poceni, Jammetu pa ni bilo mar za vraæeverne œenœe, œeprav bi mu najbræ moralo biti. Delal je kot prevoznik za Druæbo in je padel pod kanu, ko ga je vlekel po brzicah navzgor. Od takrat je øepal in je dobil odøkodnino. Za nesreœo je bil menda celo hvaleæen, ker je dobil dovolj denarja za nakup zemlje. Sam o sebi je rad govoril, da je len, in prav gotovo se ni ukvarjal s kmetovanjem, œemur se veœina moøkih ne more izogniti. Odprodal je veœino Wadove zemlje in se preæivljal z nagradami za volkove in s preprodajanjem. Vsako pomlad so s severozahoda s kanuji in zavoji priøli temni tujci. Oœitno se jim je zdel primeren za sklepanje poslov. Œez pol ure potrkam na vrata najveœje hiøe v Caulfieldu. Stiskam prste desne roke, ko œakam, da se kdo oglasi – skrœili so se mi v kremplje. 15


Knox ima bolno, sivo polt, ki me spominja na mineralno sol, velik je in suh, s profilom kakor sekira, ves œas pripravljena, da udari po nevrednih – koristna lastnost za sodnika. Naenkrat se poœutim tako prazna, kakor da æe ves teden nisem niœ jedla. »A, Rossova ... kakøno prijetno preseneœenje ...« Po pravici povedano pa je ob pogledu name bolj prestraøen kakor preseneœen. Mogoœe vse ljudi tako gleda, ampak vtis imam, da ve o meni malo veœ, kakor bi si æelela, in ne bi hotel, da bi se njegove hœerke druæile z mano. »Gospod Knox ... ni prijetno. Zgodila se je ... straøna nesreœa.« Œez eno minuto pride gospa Knoxova, ker zavoha bujno opravljanje, in obema povem, kaj je v koœi pri reki. Knoxova se prime za zlati kriæec okrog vratu. Knox mirno sprejme novico, vendar se v naslednjem trenutku obrne stran, da si zloæi poteze v primerno podobo, se mi zazdi – resno, osorno, odloœno in tako naprej. Knoxova sedi zraven mene in me treplja po roki, jaz pa se trudim, da ji je ne bi izmaknila. »Œe samo pomislim, da sem ga takrat v trgovini zadnjikrat videla. Bil je tako ...« Razumevajoœe pokimam in pomislim, kako sva slabe vesti utihnila, ko je priøla. Po øtevilnih izjavah pretresenega obæalovanja in nasvetov za zlomljene æivce odvihra povedat hœerkama na primeren naœin (se pravi, precej bolj podrobno, kakor œe bi bil zraven njun oœe), kaj se je zgodilo. Knox poølje kurirja v Fort Edgar po koga iz Druæbe. Mene pusti, da obœudujem razgled, potem pa se vrne in pove, da je poklical Johna Scotta (ki ima poleg trgovine in mlina tudi veœ skladiøœ in precej zemlje), da pojdeta skupaj pregledat koœo in jo zavarovat pred 'vsiljivci', dokler ne pridejo predstavniki Druæbe. V besedi zaœutim kritiko. Saj ne, da bi mi zameril, ker sem naøla truplo, vendar sem prepriœana, da mu je 16


æal, ker je navadna kmetica tacala po prizoriøœu, preden je imel sam moænost, da pokaæe svoje izredne sposobnosti. Zaœutim pa øe nekaj drugega, ne samo neodobravanje – razburjenje. Zavohal je priloænost, da zablesti v precej bolj napeti drami od katere koli druge, ki se dogajajo v teh odroœnih krajih – ker bo moral raziskovati. Najbræ bo vzel Scotta s sabo, da bo videti uradno in da bo imel priœo za svojo genialnost, in ker ima Scott zaradi starosti in bogastva doloœen status. Ne gre za inteligentnost – Scott je æiv dokaz, da bogati niso nujno boljøi ali bistrejøi od drugih. S Knoxovim vozom se odpravimo ob reki navzgor. Ker je Jammetova koœa blizu naøe, ne gre drugaœe, kakor da grem z njima, in ker pridemo najprej do njegove koœe, se ponudim, da grem z njima noter. Knox s striœevsko zaskrbljenostjo naguba œelo. »Gotovo ste izœrpani po takem groznem øoku. Najbolje, da greste domov in se spoœijete.« »Bova æe sama videla, kar je videti,« doda Scott. Pa øe veœ, namigne s tem. Obrnem se od Scotta – z nekaterimi ljudmi se nima smisla prerekati – in nagovorim sekirasti profil. Uæaljen je, bi rekla, da moja æenska narava sploh prenese misel na to, da se bo øe enkrat sooœila s tako grozoto. Ampak nekaj v meni se trmasto upira domnevi, da bo on in samo on priøel do pravih sklepov. Ali pa mi mogoœe samo ni vøeœ, da mi kdo ukazuje, kaj naj naredim. Reœem, da jima lahko povem, ali je kaj premaknjeno, œesar ne moreta zanikati, sploh pa ne moreta kaj dosti narediti, razen œe me odpeljeta naprej in me zakleneta v naøo hiøo. Jesensko vreme je prijazno, ampak iz hiøe na rahlo zasmrdi, ko Knox odpre vrata. Tega prej nisem zaznala. Knox stopi noter, diha skoz usta in prime Jammeta za zapestje – vidim, kako se obotavlja, ne ve, kje naj ga prime – potem pa oznani, da je 17

Nežnost volkov, Stef Penney  

»Fascinantna, napeta pustolovšcina in literarna mojstrovina.« Sunday Telegraph Odpotujte z nami v neokrnjeno kanadsko divjino. Nata...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you