Page 1


Jaz sem za njo strmel, boĹžal rdeÄ?i mak.


6

PA BO POMLAD PRIŠLA

Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi, pa bo pomlad prišla z rožami rdečimi, s tistimi rosnimi, mladimi rožami … O, kak se po rožah toži mi! Pa bodo deklicam v mraku oči zažarele, pa se čez nedrja majice bele napele, oj, tiste majice, z rokavci kratkimi … Kdor jih kdaj božal je, temu pomoči ni! Pa bo srebrni ščip sameval nad ribniki, vali drhteči se lilijam plaho dobrikali, jug serenado šumel, v senci brez sanjala dva, zvezde visoke bleščale … Oj, ne hodite tja!

Jaz pa le pojdem takrat za oblaki šumečimi, jaz pa le pojdem takrat za rožami rdečimi: morda kdaj najdem cvet, morda kdaj srečam oči, tihe, dobre oči, tihe, dobre oči.


MAKOV CVET

Dal sem ji makov cvet, dala mi je poljub – zmeden, vihrav poljub in je zbežala spet. Sonce zakril je oblak, veter je v žitu zavel. Jaz sem za njo strmel, božal rdeči mak.

7


8

NAIVNA ROMANCA

Za deklico vem, za deklico vem, mlado kot šipek v cvetu, kuštravo kot aprilski oblak v vihravem pomladnem letu. Plamen v očeh, v nedrih greh, v vetru šumeče krilo … Krilo šumeče in plamen v očeh! Koga ne bi zmotilo? Za deklico vem, za deklico vem. Da bi ne vedel zanjo! Odkar sem pogledal ji v svetle oči, dan in noč mislim nanjo. Pa ne mara za mé, pa ne mara za mé deklica sinjeoka: tako sva vsaksebi kot sivo morje in brezdanjost nebesnega loka. A sivo morje ne požene nikdar valov do neba visokega, in svetlo nebo ne skloni se, ne skloni do morja širokega.


PROŠNJA

Besedo reci, pa čeprav je laž, besedo, ki jo čakam trepetaje, o, reci, reci jo, na tiho, šepetaje, vsaj v mislih … Čuješ? Pa čeprav je laž. Skoz spolzko pesem vinjenih ljudi bi prisijala čista kot modrina izza večernih gor v srce, od vina in kvant umazano. A ni je, ni. Smehljaš se, zagonetka vrtoglava, ponosna zdaj, zdaj drzna, zdaj sanjava, neugnana kakor igra tvojih prs. O, saj le veter si, ki čez pobočje norčav zvihra za hip v trsje in ločje – za njim v tišino niha zlomljen trs.

9


92

DEPRESIJA

V mojem svetu tečejo temne reke. V mojem svetu rasejo gola drevesa, brez listov in ptic na vejah. V mojem svetu sijejo mrzle zvezde. Kdaj že je radostno sonce zašlo! V mojem svetu spijo mrtvi prijatelji, mrtve ljubezni in mrtvi spomini. V mojem svetu je obstal čas. Stoji ob meni kot velik pokvečen ptič, črn in naščeperjen. V mojem svetu ne veš ne kaj ne zakaj.


VEDEL BI RAD

Niste mi še povedali, oblaki, kam bežite dan za dnem, niste mi povedale, ptice, kam se porazgubite pod večer, ne trave, zakaj tako drhtite v objemu julijskega vetra. Že se mrači, jaz pa bi le rad vedel, vedel. Le kaj me je zamotilo takrat, ko je bil še čas, da nisem globoko v žilah zaslutil, zaznal, občutil zamolklega utripa življenja, ki je vrelo vsenaokrog? Zdaj zdaj bo tema. Trda, brezčutna. S praznimi očmi bom blodil v njej.

93


94

JESENSKO LISTJE

Padajo, padajo listi zlato rumeni, padajo tiho in vdano. Padamo, padamo zreli listi, drug za drugim v Neznano. A vse bo kot prej. Pomladno sonce bo pljuskalo preko streh, mladi dež bo klical zeli k rasti, šolarke bodo z velikimi nahrbtniki na ramenih hitele v šolo in gospodinje na trg. Vse bo kot prej. Mlada dekleta bodo brstela kot breze in se zbujala z mehkim sijem v očeh, na avtobusnih postajah se bodo gnetli ljudje in nestrpno pogledovali na uro. Vse bo kot prej.

Veter bo podil oblake čez barje in kuštral trave in kot prej bo tihi šelest snežink dušil glasove zvonov v belih nočeh. Vse bo kot prej. Le na nekem nagrobnem kamnu bo vklesano novo ime: moje.


O, NEGIBNOST NEBA

O, negibnost neba in trav, ki dreveniš telo in ga pojiš s srhom! Kako gol stojim pred tem neizmernim umiranjem.

95


96

SMRT

Vselej pride sama in ko si najbolj sam Takrat vzdrgetaš kot ko se prvič zaljubiš ko se ti rodi prvi otrok ko ti je umrla mati – takrat te spreleti praspomin Potem sta skupaj sama In postajaš zrak in prst bilka in mesečina klic ptice Večen


EPITAF

Ko smrt zatisne oči, življenje ne konča se. V skrivnostnem snovanju prsti kot seme rase, tvoj duh za še nerojene čase zori.

97


TOD

Tu ni nikogar samo stopinje ptic in vetra v travi in – daleč tam – v vijoličasti luči slutnja zvonika in kamnitih križev Tu ni nikogar samo grozljiva ubranost zelenega neba in zemlje Tu sem nihče ne zajde Tu sem te prineso

99


100

SLOVO

Bo padal, naletaval sneg na dlan, kjer skrivam pokopališče. Si sam? Si sam? Spet grejem dlan. V kristalih prasketa ognjišče. Življenje je kakor ogenj, izgoreva v dim in pepel. Je kot zvonjenje zvonov, raz­ litih in utišanih v daljni večerni zarji. Čas je tih zasledovalec, ki odšteva ure in dneve, in čeprav pride jutri spet nov dan, bo neki dan zadnji. Dan, ki nam bo zlomil življenje. Besede so le okruški težke in nepremakljive skale. Slovesa ne doumemo in ne sprejmemo. Umrl je pesnik in kot Mali princ zapustil naš planet, ko je bila njegova zvez­ da najbliže zemlji. In ga nikoli več ne bo k nam. »Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip: drevesa, hiše, oblaki, nebo in ceste so, kot da nikamor več ne držijo in je vseeno, kam nameriš nogo.« (I. Minatti) Pozabil pa je vzeti s seboj predmete, ki še utripajo njegovo bližino, pozabil uro, rokovnik in koledar z madežem, razlitim čez 9. junij. Pozabil copate, ki pri­ tajeno drsijo po hiši, in radio, ki ves dan igra tišino. Pustil težke, temne svetlobe. Tu je še njegova postelja, topla in mehka, in ponoči slišim, kako diha. Diha? To­ rej je tu? Dokler diha, je še tu. − Ne, ne diha. Kje pa je potem zdaj? Je bil samo privid? Ali je sploh kdaj bil? O, bil je, bil. Zdaj hodi z mojimi koraki, govori z mojimi besedami in meri vsa moja dejanja. Pod večer se nasloni na balkonsko ograjo in sreba penino večerne­ ga zahoda, zapisuje odtenke neba, da bi si jih zapomnil za dolgo dolgo, za vedno. Za tam spodaj, ko jih ne bo več, zašepeta. Za tam spodaj? Za vedno? Moj bog, kaj pa je to − za vedno?


101

Potem pride, sede za mizo in kramljamo. Pogovarjamo se o hiši in delu, ki nas čaka, o vrtu in sončnicah, ki jih bomo sadili za vse ptice tega neba. Tukaj je, z nami. Zazrti v prihodnost in življenje, ki bo trajalo in trajalo, pijemo čaj, srebrenje prihajajočih praznikov neti toplino in polni naš dom z domačnostjo, ki jo čutimo in se je zavedamo šele zdaj, ko ga ni več. Njegov vase pogreznjeni stol je prazen, prazna miza, prazna postelja, prazna hiša in prazno moje srce. Kam z vso to praznino? Kam s to prazno hišo, s temi prazniki, s človekom, ki zdaj je, zdaj ni? Da bi bilo slovo le prehod v drugo obliko življenja? Daljave gluho molčijo in požirajo kot živi pesek. Vse, kar je bilo in kar je, je samo tu. Neizmerljive so teme daljnih galaksij in strašna samota veje od tam. Kajti vem za noči, ko tudi zvezdam padajo dolge ognjene solze iz oči. Vrnila se je pomlad, nebo se je napolnilo s pticami. V nizki svetlobi stojim med močvirskimi logaricami in poslušam barje, ko žaluje za svojim pesnikom. Stojim, samo stojim. Tako sem še nedavno stala ob njegovi bolniški postelji s solzami v očeh, ko je božal rosno potoniko s svojega vrta. Položil si jo je na prsi in se smehljal. Da pojdem tudi na konec sveta, sem si rekla, in mu naberem rož, polno naroč­ je rož, ker rože zdravijo. Da ni prepozno, da še ne more biti prepozno. O, kam so poniknile tvoje stopinje, kam se razbežale vse tvoje gazi? Kopnijo dnevi, mineva čas za mnoge mnoge stvari. Morda te je jug odselil od tod, v vetrovni noči morda zgrešil si pot. A ko te čakam, belo je, belo povsod. Nalomila bom belih češnjevih vej, posula s cvetjem njegov grob in šepetala: Nekoga moraš imeti rad. In plamen bo gorel in gorel, da bi ogrel strašne teme podzemlja. Lojzka Špacapan


KAZALO

Jaz sem za njo strmel, božal rdeči mak. Pa bo pomlad prišla … 6 Makov cvet … 7 Naivna romanca … 8 Prošnja … 9 Prva pomlad … 10 Kot srnica je … 11 Kako naj se ti približajo … 12 Čakam te … 13 Odkar vem zanjo … 14 Tvoja roža … 15 Jesenska roža … 16 Žalost … 17 Odšla sva spet … 18

Nekoga moraš imeti rad, nekomu moraš nasloniti roko na ramo. Nekoga moraš imeti rad … 22 Jaz sem drevo … 24 Bila si moja … 25 Njena ljubezen … 26 Tako čudno mi je … 27 Ne morem ti dati … 28 Tujca … 29 V mladih brezah tiha pomlad … 30

Čez barje jezdi veter plahutaje skoz mrtvo travo. Nemir … 34

Opoldanski pastel … 35 Samotne steze I, II … 36 Tišina … 37 Tišina … 38 Na večer … 39 Barje I, II … 40 O, blaga luč … 41 Topol I, II, III … 42 Reka … 45

Odhajaš in se spet vračaš, o sonce, v neizmerljivem, zanesljivem loku. Zahvaljen … 48 Marčne strehe … 49 Golob … 50 Zelena luč … 51 Okno … 52 Ptice vedo … 53 Priznanje … 54 Vsak dan te gledam … 56 Kako naj ti povrnem … 57 Lastovke … 58 Čakam kot to drevo … 59 Na krilih odhajajočih ptic … 60

Tudi jaz trava med travami drevo med drevesi Jesenski dež … 64 To noč … 66 Sama sva, jagned … 67


Vsak dan … 68 Med nebom in zemljo … 70 Pod zaprtimi vekami … 71 Bedno je biti svetilka … 72 Vsadili so jo … 73 Samotno je tod … 74 Obraz … 75 Znamenja … 76 Vsa vrata zaprta … 77 Stolp … 78 Samota … 79 Krik … 80 Rana … 81 Tišine bi rad … 82 Šel bom … 83 Ko bom tih in dober … 84 Kdo kliče … 85 List v oktobru … 86 Vse bolj blizu večer … 87

Ko bo težka, temna zarja lila izza večernih oblakov, boš zvezda in ptica in veter Moj stih … 90 Pesem, ne hodi stran … 91 Vedel bi rad … 92 Depresija … 93 Jesensko listje … 94 O negibnost neba … 95 Smrt … 96 Epitaf … 97 Tod … 99

Lojzka Špacapan Slovo … 100


Nekoga moraš imeti rad  

Nekoga moraš imeti rad je bil naslov njegove tretje pesniške zbirke, ki je izšla pred petdesetimi leti (1963) in postala mit. Sedaj je izšla...