Page 1

Jurij Hudolin Na Kolodvorski ulici ni» novega

Jurij Hudolin

Jurij Hudolin, pesnik, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in publicist, se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje in srbohrvaški jezik, od leta 1995 pa je svobodni književnik. Je avtor štirinajstih knjig, izdanih v Sloveniji, in trinajstih, izdanih v tujini, podpisan pa je tudi pod dvanajst scenarijev za dokumentarne filme in pod petnajst knjižnih prevodov iz južnoslovanskih književnosti. Bil je obËasni ali redni kolumnist Dela, Dnevnika, VeËera, Mladine, TV Slovenija idr. Kot odgovorni in literarni urednik je delal pri reviji Apokalipsa, bil glavni urednik založbe VBZ Slovenija in dolgoletni Ëlan uredniškega odbora knjižne zbirke Beletrina. V življenju je najbolj pogosto korakal po Kolodvorski ulici rojstnega mesta. Romani: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011) Poezija: »e je laž kralj (1991), Ajdbog in ptiËvolkkaËa (1992), Bestije (1993), Divjanje (1993), Prividi nemirnega Ëudaka (1998), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in la­ kaj najdeta ljubezen (2009) Publicistika: Pusti ti to (2004)

Na Kolodvorski_oprema.indd 1

Matjaž ZupanËiË Shocking shopping Jurij Hudolin Na Kolodvorski ulici ni» novega

L

jubljana. Železniška postaja. Cesta. Kiosk Fari. Avtobusna postaja. Lokal Sole. Cesta. Disko Kevder. Kolodvorska ulica. Na teh par korakih sreËamo vse glavne junake Hudolinove knjige kratkih zgodb. Kolodvorska ulica je njihov prvi ali drugi dom: po njej hodijo in se sreËujejo pesniki, slikarji, profesorji, politiki, sumljivi emigranti, majhni zmikavti, džankiji, pijanci, televizijski kablarji in luËkarji, igralke in TV-voditeljice. Ni da ni. Govoril ji je o Jeanu − Lucu Marionu in o tem, da je treba misliti Boga, ne da bi zapadli malikovanju, da je to prirojena danost, govoril ji je o Heglu, o Nietzscheju, o strukturi biti in fenomenologiji, vse je vrelo iz njega in se mešalo v Ëobodro izjav in nepovezano sintakso, naenkrat je vstal in se ostro zasuknil na mokasinkah, viziral kombinezonarja in slovesno priobËil: »Ženska vedno ljubi vojšËaka!« in kombinezonar se je hahljal in si z zobotrebcem nemarno trebil škrbine v votlini glave in tu in tam ga je prevevnilo, da bi poba usekal, da bi ga udaril in mu zabil nos v votlino glave.

Vinko Möderndorfer Vaje iz tesnobe

a Kolodvorski Jurij Hudolin N ulici ni» novega

Foto: Blaž Podboj

2012

Vanja Pegan Štiri morske milje Rade KrstiÊ Bojevnik Magda Reja Sledi v pesku Jani KovaËiË Socialitete ino štorijali Iztok Osojnik Poro»ena na rde»e

22,95 €

3/20/12 8:54 AM


/ Kazalo / Iz roda v rod / 7 Playboy / 26 Igralka in pesnik / 46 Mati, sin, filozofija in druge okolišËine / 65 Pia PediËek in Alen DautbegoviÊ ali ljubezen kakor nekoË / 86 Krošnjar v menažeriji ljubljanske tržnice ali propad doktorja Draga Benedetija / 101 Življenje na Kolodvorski ulici v Ljubljani. Šefko. Nikoli veË / 112

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Zaloæbe Mladinska knji­ga so tudi na inter­ne­tu: www.emka.si CIP — Kataloæni zapis o publi­ka­ci­ji Narodna in uni­ver­zi­tet­na knjiænica, Ljubljana 821.163.6-311.2 HUDOLIN, Jurij Na Kolodvorski ulici niË novega : (iz roda v rod še naprej) / Jurij Hudolin. — 1. izd. — Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. — (Nova slovenska knjiga) ISBN 978-961-01-2149-7 259170048 Brez pisnega dovoljenja Zaloæbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobËitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrπnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru doloËil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Iz

roda v rod

S

lavko Novak mlajši je viziral veliki obok obzorja leta 1951 v Šmartnem pod Šmarno goro. Kmalu po tistem, ko je zavekal, je vzelo sopuh njegovi materi, zato je odrašËal ob oËetu mizarju. Stari Novak, ki se je v hišo ob gostilni BizeljËan priskledil, je v Šmartno prikorakal zaradi ljubezni s plastiËno vreËko iz Vanganela; bil je marljiv in molËeË možakar, ogromno lice so mu prepredale popokane kapilare, srednje visok in pleËat, po smrti žene pa resigniran in zajeban do samega sebe, ne samo avtodidaktiËni nihil, temveË resno samodestruktiven profil, ki pa tega ni razglašal širnemu obËestvu, vsaj s kvakanjem in devetkanjem ne. Slavko je bil edinec in oËe je imel v mislih samo eno vizijo in opcijo; da bo tudi mali mizar in da bo navsezadnje prevzel majhno delavnico v kleti hiše ob BizeljËanu. V teku Ëasa, ko je Slavko vznikal in tudi on poËasi evoluiral v molËeËega, vase zazankanega fantiËa, ki ga je tako kot starega nokavtirala zgodnja materina Ëestitka Gospodu, ki ne bo nikoli poskrbel, da se zravna krivica, kajti niË se ne zravna, niË se ne vraËa in za nobeno zlo se po pravilih kozmosa ne plaËa s pravo mero, je oËe ob

Jurij Hudolin N a K o l o d v o r s k i u l i c i n i Ë n o v e g a 6/7


marljivem in garaškem delu zaËel vse bolj piti. ZaËel je že zjutraj, ko je koraknil po verandi, razglodani od okovanih Ëevljev, in utlesknil luË v delavnici, in si iz soda, ki ga je polnil z vanganelsko malvazijo, natoËil litrski bokal z zdraviËarskim motivom. Do enih sta bila prazna dva in veliko dela postorjenega. V oziru zagozde dela ni bilo s tem niË narobe, saj je naroËila vestno in natanËno oblal, zbijal, tesal in ravnal, še veË, krajani so ga imeli radi, saj stari ni sodeloval pri vaških ËenËah, spletkah, rovarjenju in psovanju vsevprek, in prav nikoli, res nikoli, ni pohrakljal drugega Ëloveka, kaj šele, da bi komu grozil z dletom, macolo ali nemara celo z rovnico, ki jo je uporabljal veËinoma mlajši Slavko, ko je okopaval majhno zaplato vrta za hišo. Stari Novak ni nikoli prestopil praga nobene gostilne, Ëeprav je živel vis-a-vis najstarejše krËme v Šmartnem. Zato so naroËila prihajala in denarja je bilo veË kakor za sleherniški kruh, niË jima ni manjkalo, le govorila sta bolj malo in še to veË ali manj o mizariji. »eprav je bil stari nesreËen, se ni nikoli vprašal, ali je morebiti zblaznel, niti je kontempliral, da bi si ohomotal vrvico za vrat, le tu in tam mu je kri tesnobno vzplamtela, toda nikoli ni mogel anamnezirati, kaj se z njim dogaja, kaj mu vrvra v glavi, kaj ga tišËi k tlom. Slavko je bil pri šestnajstih z orodjem že dober znanec, kaj, prijatelj, zato je lahko veliko oËetovega dela postoril tudi s svojima rokama, bil je že tako vešË in zaupanja vreden, da je že sam sprejemal naroËila in jih brez oËetove vednosti ali ogleduharjenja vestno izpolnjeval. Stari je bil vesel, ker mu je že zdaj uspelo spraviti edinca do kruha, jasno je bilo, da bo sin nadaljeval oËetovo obrt, to je velik uspeh, kontra takemu uspehu v percepciji roditelja težko kaj negativnega kdorkoli zaËivirika. Bokalov pa zdaj ni praznil samo stari, temveË se mu je v tem pridružil tudi Slavko, na zaËetku je srebal, pa nadaljeval s korcem, kmalu pa sta bila tudi z bokalom veË kot bratranca.

»eprav je mali bolj kot ne molËal, je sij iz njegovih oËi govoril nekaj korenito izruvanega. NihËe v Šmartnem ni vedel, da je stari Slavko Novak popolnoma zaduzan, saj ga nikoli niso videli ne v BizeljËanu ne v kaki drugi gostilni, a tudi pri maši ne, bil je zaupanja vreden mizar in še mali Slavko je redke krate videl, kako se mu zjutraj, preden prižge luË, tresejo roke kakor kakšnemu hinavskemu kvarglju, ki ga udriha slaba vest preteklega Ëasa, in mu ledeni pot teËe niz lice in je v blodnih sencah plešoËih vešË na stropu pod luËjo vedno bolj pogosto viziral mrhovinojede ptiËe. Ko je Slavko Novak mlajši dopolnil petindvajset let, je stari nenadoma umrl, kar šel je, meni niË, tebi niË je ugasnil in zaprl težke medeninaste veke. Zjutraj ni veË prižgal luËi in bojda mu je od jeter ostal le posušen jabolËni krhelj. Ciroza, klišejska prijateljica zlorabe alkohola, Ëe je ciroza v zadnjem stadiju, nimaš kaj veË besedovati in se floretati z življenjem. Ko je starega zagrnil z isto dedovano rovnico, s katero je brskal po zaplati, se je lotil dela. Delal je še bolj zagnano kot oËe, dobro je služil in nihËe ni niËesar negativnega bziknil Ëez njegovo mizarsko prakso, niti na rovaš njegove mentalne arhitekture ne, saj je mali veËinoma molËal in se zgovarjal samo o poslih. MolËal je in življenje ga je kar peljalo, dnevi so tiktakali v enakomerno metronomiziranem ritmu, le vËasih mu je v glavi zaštropotalo, kakor da ga nekaj pritiska k tlom, kakor da bi bil nanj jezen sam Gospod. Garal je v samoti in bil je osamljen. Bil je kakor ptica roparica, ki si noËe priznati, da je ves lovski prostor, ki ga obkroža in se zdi neskoËen, še zmerom kletka. Duzal je vedno veË, tri bokale na dan, precizno, skoraj do ure simetriËno razporejene, in to ga je osreËevalo, mu oblalo samozavest in ga gnalo v še veËje garanje, pozimi je pihal temen in mrzel veter in ni se bal zanohtnice, ni se bal, ker ni skoraj niË mislil, in gledal vase, niË ni analiziral in anamneziral, rinil je kakor vol v brazdi. O, da.

Jurij Hudolin N a K o l o d v o r s k i u l i c i n i Ë n o v e g a 8/9


Delal je in kakor žival poslušal gon, morebitni prihajajoËi klic divjine. Za razliko od starega Novaka je sËasoma zaËel hoditi v gostilno, med pijane ljudi, ki niso veË veliko vedeli in so imeli obraze posejane z umazanim strnišËem, zaËel je korakati med prgišËe nesnage in vleËi na ušesa lapidarne okruške nonsensov, ki so jih skovikali okoreli šankisti, pustolovci zmote. Najprej v BizeljËana, kasneje tudi dol, v mesto, v Ljubljano, med bebavo neËimrne možakarje, ki razkazujejo mišice in so vedno veË od drugega Ëloveka, to jim daje smisel in osišËe, moto eksistencialiji, da bi bili veË in boljši od drugega Ëloveka. To, ja, prav to, drugo ni niË vredno, pa da ga jebeš. ZveËer se je okopal in se preoblekel, imel je suknjiË iz rdeËega žameta, ki mu ga je podarila teta, edina sorodnica po oËetovi strani, in je prišel naravnost iz Amerike, kjer je teta nekaj Ëasa živela, in v njem ni bil mizar iz kleti, temveË celo nagizdan petiËnik med ljubljanskimi moškimi papirnatimi leopardi. Tudi Ëe se je iz Ljubljane vrnil ponoËi, je zjutraj spet vstal in delal, nikoli ni zajebal nobene stranke, magari Ëe je bedljivo Ëumel pol ure. Na eni teh noËnih ekskurzij v Ljubljano je spoznal Ivo Podkrajšek, lepo, mlado, pohlepno dekle z manikiranimi, v živo rdeËe poblajhanimi nohti, ki je tako kot Slavko zahajala v diskoteko Turist. Iva je bila hËi bogatih roditeljev in je pravkar konËala pedagoško akademijo, delo uËiteljice razrednega pouka pa ji ni prav niË dišalo, oËka je dajal denar za hojo po blešËeËi stezi hedonizma. Niti zavedala se ni, da išËe naivnega možakarja, ki ima kaj pod palcem, veË kot za objestne pijaËice, takega, ki bi sponzoriral celotno eksistencialijo in ki bi zaradi nje osedlal tudi vranca, ki bi zdirjal v pogubo zaradi njenega spolovilca, le da njej odreže lep kos pogaËe. Kakor vsak razvajen otrok ni bila sposobna ljubiti, še predstavljala si ni, da tudi odrasli joËejo in se zlomijo

kakor trstiËje, da duša vËasih poka po šivih, Ëeprav se niË ne sliši in dim ne prisuklja. Slavko Novak mlajši je bil pravi. Bil je kot naroËen, zdaj je odojek nataknjen, zdaj, zdaj, Ëeprav ženska ni razmišljala hudobno, mislila je paË, da je življenjski mir zastonj in da ji to pripada, saj so se tudi boljši in lepši možakarji vlaËili za njo kakor prihuljene in bogabojeËe podlasice. Moški so jo obletavali, Ëe jim je dala ali ne, saj je bilo v njej nekaj vzvišenega, to pa moške rajca, vrtajo v take ženske in jih obožujejo, saj je skrivnostnost mati božja zapeljevanja. In sta se zaljubila, saj se tudi candra lahko zaljubi, vËasih še bolj strastno kot povpreËna kmetica, vsak se lahko zaljubi, potem pa, kamor gre gre, s tem si ni treba beliti glave, kakor tudi ne z obrobno filozofažo, da živi ljudje niso nevarni, temveË mrlaki, da v boleËini spomina bobnajo kopita samo takih konj. No, pardon, mogoËe Iva niti ni bila candra, vendar je takrat v Turistu slovela kot ženska, ki gre rada pod tujo ponjavo in pleza po tuji pernici. In teh, ki so se vdajale pijanim možakarjem, je bilo precej, moški je pa moški, ta misli spodaj veË kot zgoraj, moški je zaradi spolovilca veËkrat bolan kot ženska, bolan v glavo v božjo mater, kakor da bi ves Ëas zamenjeval potlaËeno poželenje za ljubezen. Slavko jo je nepriËakovano in nenaËrtovano oplodil in Iva se je preselila k njemu v Šmartno pod Šmarno goro. Slavko je gorel in žarel od sreËe, cepetal je kakor dalajlama, Ëutil je nekakšno duhovno rast in tudi pod vplivom Ive prviË pomislil, da je konËno veË in boljši od drugega Ëloveka in da so njegovi sosedje morebiti res navaden komijevski drek, še sam je zaËel kazati talent za kovanje spletk in vaškega psovanja. Delal je še bolj kot obiËajno, pijaËa pa je še lažje polzela niz nebnik v Ërevesje in glavo. Sleherni dan je nevede mrmral ljubezni, ljubezni, ljubezni, ljubezni, o, da, oda, in zdaj jo ima, kaj si bo zdaj mislil, da te zapusti, še preden jo zaËneš prositi, kaj bo zdaj

Jurij Hudolin N a K o l o d v o r s k i u l i c i n i Ë n o v e g a 10/11


o tem kontempliral, da Ëe prosiš, te zavrže in te zaËne posiljevati v glavo, v misel te posiljuje zavržena ljubezen in ti Ëasti miselni brodolom v šËavju Ëasa. Preteklega, sedanjega, prihodnjega Ëasa. Ko se je rodil prvi sin, ga je bogato poËastil v BizeljËanu in ponoËi tudi v Turistu. ŠmarËani in obiskovalci Turista so ga imeli radi, saj tudi moËno vinjen ni kvakal neumnosti in stresal svojih travm za šank, temveË je veËinoma molËal in plaËeval runde z garaško prisluženimi dinarji. »eprav je bil moËan kakor sam hudiman, ni nikoli pijansko razkazoval mišic, kaj še, vedno se je umaknil, Ëe je med drugimi gosti postalo vroËe, nikoli ni brez zveze kljuboval in iskal tepežkanja. Tudi Iva ga je na ošvrk ljubila, saj je sprva lepo skrbela za sina in je ni motilo Slavkovo celodnevno garanje, niti duzancija, tudi obËasne odhode v mesto mu je zamižala in jutranje hripanje prehlajenega pavijana in brisanje strjenega refoška z rokavom z usten, ki so bile po novem obkrožene z gosto posejanimi in štrleËimi kocinami. Kmalu sta dobila še hËerko in Slavko je žvrgolel kakor slavec lepe pesmi in ni bilo trnja. Življenje je vrvralo v polnokrvnem smislu, ni bilo jutra, preden je prižgal luË v delavnici, da bi se vprašal o smislu ali da bi imel nemara težave pri iskanju jedrca življenja. To je življenje, to, dio porko, samo to si je vËasih rekel, to je potegnil iz arzenala redkih sintagem, ki so se prikotalikale iz ust rajnkega oËeta, ki je bil v ljubezenskih reËeh zadrgnjen in resen birokrat. Toda pil je veË in veË, obËasno je domov prikolovratil šele zjutraj in je komaj zdeloval naroËila. Iva je poËasi postajala nestrpna in Slavko se je besedno zavezal, da bo zmanjšal, ker ga moti pri delu, in kadar je o težavi, ki jo ima z alkoholom, besedoval z Ivo, je sunkoma umaknil oËi, kakor da vidi smrt, da vizira zverinski umor, kakor da sluti, da je propad zažihran. Ker Iva ni niË delala, je plaËeval vse; položnice, otroško hrano,

Ivine obleke, servisiral avtomobil in izpolnjeval tudi Ivine kaprice. Norel pa je navznoter, pijaËa ga je poËasi naËenjala, postajal je agresiven, ljubosumen in je bes le še stežka zadrževal, duzanje ga je spremenilo in mu obrabilo živËevje. PrviË ga je resno zaËela prevevati skušnjava, da bi storil kaj slabega, zdaj ga je že gnalo, da bi komu nasolil klofuto, zdaj je že veËkrat zakontempliral, da se Iva lajdra in drsti. Zdaj se je ob kotenju svita, preden je prižgal luË v delavnici, tresel tudi on, kaj tresel, drgetal je kakor mokra miš in šele po litru je lahko zaËel oblati. Bil je resno bolan, kajpak v glavo. Iva se je izselila iz spalnice in je zdaj spala z otrokoma v zgornjem nadstropju hiše. Njuna komunikacija se je zaËela krhati, Slavko je vse bolj blebetal in razsajal, veËkrat se je pripetilo, da je ponoËi razbijal kozarce in jo vlekel iz postelje, tudi za muf jo je že vlekel, hotel je kavsati, in ker mu pijanemu kajpak ni dala, je bil mizar prepriËan, da jo natepava kdo drug. O, mojbog, da bi drugi rinil v njo? PonoËi, ko se je priopotekel domov, je obraËal koš za perilo in iskal njene spodnjice, si jih pod luËjo ogledoval, jih vohljal in na vsak naËin hotel uzreti madeže tujËeve sperme. Blaznel je in zaËelo se je dogajati, da je tudi cele dneve preležal in sploh ni prižgal luËi v delavnici in je kar na pol Ëumel v zablodelih prisluhih zvokov svojih lastnih govoranc, veËkrat je sunkovito planil prednjo in zgledal kakor vohljajoË pes. Ko je neke noËi zvrhano poln Ëiste žganice zaËel sekati pohištvo in ga metati v podvozje krušne peËi, se je Iva z otrokoma preselila k svojim staršem v Ljubljano, ki so pijansko nesnago takoj obsodili in ji prepovedali vstop v hišo, v njihovo hišo Slavko ni imel veË vstopa. Ivin oËe je celo rekel in obljubljal in kriËal in s pestjo tolkel po mizi, da ga bo zmlel v kašo, zaklinjal se je in se zarekel, da ga bo z mizarskim dletom zahakljal in mu pretrgal življenjsko vrvico.

Jurij Hudolin N a K o l o d v o r s k i u l i c i n i Ë n o v e g a 12/13


Kmalu jo je zaËel otipavati in tisto poËeti drug moški, tega Slavko kajpak ni vedel, kje, prosil in rotil in kleËal je, naj se vrne, obljubljal, da bo nehal piti, da bo šel na Poljanski nasip, da bo že našel dušnega pastirja, ki bo izruval hudiËa pijanskega iz njega, da se bo uredil in odsihmal trezno zrl v orodje in svet. Obljubljal je, da bo pel in igral po njenih notah in skakal, kakor bo ona nastavila metronom, obljubil je vse in še veË; rekel ji je celo, da brez nje ne more živeti, da je ona ljubica in mati, osišËe vsega, edina ženska v njegovem živ­ ljenju, da brez nje ne bo živel, da bo šel v Savo, Ëe se ne vrne, res si bo kaj storil, porka duš, da si bo, je devetkal s solzo v kotiËku uËke kakor nesreËni pizdun. In se je vrnila, tokrat resniËno poflekana s tujo spermo. Slavko je res nehal piti, v brk si je bzikal, da bo rešil družino in otroka, in preklinjal alkohol, malvazijo in fine pijaËe v Turistu, toda oËetovega soda ni zadegal iz delavnice. Naj stoji, je kikirikal, zdaj že svež in trezen in samozavesten, toda njegov glas je bil krËevit in brez humorja. OdloËil se je za ambulantno zdravljenje na Poljanskem nasipu, izpolnjeval je vprašalnike in ankete, poslušal predavanja o škodljivosti alkoholizma, vse pa splakoval z medikamenti, ki mu jih je predpisal dušni leËnik. Sploh je veËina leËnikov v boju zoper odvisnost mojstrov, medice cura te ipsum; najprej ti nakvakajo o škodljivosti alkoholizma, ti vsilijo slabo vest, da si vse zajebal, da si izmeËek, zadnji ud družbe, da si izruvanec, prasec in kralj nemaršËine. Tako mentalno pokveËenega te naložijo z medikamenti in ti korakni naprej po kozji stezi kazenske ekspedicije, naprej v propad odvisnosti, hodi, hodi, hodi, naprej po cesti in skloni glavo, ker si pijanec, pregani buËo in zri v tla, popacana s hrakljastimi pljunki, in se božaj po zamašËeni peËenki jeter. Slavko Novak se tega kajpak ni zavedal, mislil je, da imajo zdravniki prav, nikoli ni prišel do ideje, da vsak obla in kroji in odloËa o

svojem življenju sam, videl je zgolj in samo Ivo, samo njo, zdaj ko ga je skušala zavreËi, šele zdaj se je resniËno zaljubil, zdaj je drgetal kakor ranjeno šËene, vse bi storil zanjo, samo zanjo, na otroka še pomislil ni, kaj šele da bi vedel, da ljudje najbolj ljubimo tiste, ki se jim žvižga za nas. Ni bil vajen introspekcije, kaj še, znal je samo delati, prviË ga je prevevala zaljubljenost, enosmerna zmota, tako je živel in si po svoje razlagal, da bo življenje naprej kakor z lubrikantom namazano, da Ëe bo ustregel Ivi, ga bo ljubila in bo spet lahko kavsal, kako topla je in ni treba samo njemu riniti kakor trmastemu kozlu, tudi ona se potrudi, res se trudi, si je devetkal, ko se je spominjal njunega posteljnega spopadanja. Tako je mislil. Ni mislil, da mora ustreËi sebi, temveË da mora ustreËi njej. Doma je kvakal razliËne senzitivitete, se pred njo poniževal in se ji dobrikal, se obsojal in se lomil na slabi vesti, jokal je, jokal je pred njo, ona pa ga je zaradi tega zaËela sovražiti, sovražila ga je kakor najbolj surovega okupatorja, to njegovo slabištvo, da se je zlomil, da je pezde in da so njegove mišiËaste roke nevarnost samo njemu, takrat ji je pomenil že toliko kakor dim, ki se ji je kodral iz cigarete, gledala ga je in razmišljala o športnem vlaËugarstvu. Seveda ni hotela spati z njim, s tem prgišËem nesnage, ki je proseËe in srepo bolšËalo v njo, kakor da ima resne težave pri diagnosticiranju smisla. Z njim si sploh ni veË belila glave, kavsal jo bo in jo je že kdo drug, jebeš emocijo, ima pa Slavko hišo, ki jo bo treba speljati na svoj rovaš. »ez kakega pol leta je Slavko spet zaËel piti, najprej skrivaje in bogabojeË, potem pa kot zver, vsem na oËeh, in sploh ni veË prižigal luËi v delavnici. V enem izmed delirioznih juter ga je Iva prepriËala, da ji napiše hišo, ki bo kasneje itak pripadla otrokoma, zdaj pa je vseeno, Ëigava je, naj napiše, Ëe se že ves Ëas zaklinja, kako jo ljubi, naj dokaže, naj da to na papir, kaj bo samo

Jurij Hudolin N a K o l o d v o r s k i u l i c i n i Ë n o v e g a 14/15

Na Kolodvorski ulici nič novega  

Ljubljana. Železniška postaja. Cesta. Kiosk Fari. Avtobusna postaja. Lokal Sole. Cesta. Disko Kevder. Kolodvorska ulica. Na teh par korakih...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you