Issuu on Google+


s ko z i no č i n da n p o t uje

Je petnajstega oktobra lani kdo poslušal radio? Je kdo slišal, da so vpraševali po nekem pogrešanem fantku? Takole so rekli: Stockholmska policija išče 9-letnega Roberta Viljema Olsona, ki je predvčerajšnjim ob 18. uri odšel s svojega doma v Uplandski ulici 13. Robert Viljem Olson ima svet­ le lase in modre oči, ob odhodu pa je bil oblečen v kratke rjave hlače, siv pleten pulover in majhno rdečo pelerino. Vse, ki bi karkoli vedeli o njem, prosimo, da to sporočijo najbližji policijski enoti. Tako so rekli, ja. Ampak o Robertu Viljemu Olsonu niko­ li ni bilo nobenih sporočil. Kar izginil je. Nihče ni zvedel, kam se je odpravil. Tega ne ve nihče – vsaj ne bolje od mene. Robert Viljem Olson sem namreč jaz. Rad bi dobil priložnost, da povem svojo zgodbo vsaj Beniju. Z Benijem sva se skupaj igrala. Tudi on stanuje v Uplandski ulici. Pravzaprav mu je ime Benjamin, ampak vsi mu pravijo Beni. In seveda tudi meni nihče ne reče Robert Viljem Olson. Kar Berto me kličejo. 5


Hočem reči, Berto so me klicali. Odkar sem izginil, me, jasno, ne morejo več klicati. Robert Viljem sta mi rekla samo teta Elza in stric Arnold. No ja, stric Arnold mi pravzaprav ni rekel ne tako ne drugače, saj z mano skoraj ni govoril. Pri teti Elzi in stricu Arnoldu sem bil v reji. K njima sem prišel, ko sem imel eno leto. Prej pa sem živel v otroškem domu. Od tam me je pripeljala teta Elza. V resnici je hotela punčko, pa nobene ni mogla dobiti. Zato je pač vzela mene. Ampak stric Arnold in teta Elza ne marata fantov. Vsaj takrat ne, ko dopolnijo kakšnih osem, devet let. Zdelo se jima je, da je pri hiši prehrup­ no in da prinesem vanjo preveč umazanije, kadar pridem od igre v mest­nem parku, pa da povsod razmetavam obleke in da preglasno govorim in se smejim. Teta Elza je zmeraj govorila, kako nesrečen je bil tisti dan, ko sem prišel k hiši. Stric Arnold pa sploh ni govoril. Pač, včasih je rekel: »Ti tamle, spravi se ven, da te ne vidim.« Večino časa sem preživel pri Beniju. Njegov očka se je z njim zmeraj veliko pogovarjal, mu pomagal sestavljati modele aviončkov, risal črtice na kuhinjska vrata, da je videl, koliko je Beni zrasel, in podobno. Beni se je lahko po mili volji smejal in klepetal in razmetaval obleke, pa ga je imel očka vseeno rad. In vsi fantje so se lahko hodili igrat k njemu domov. K meni ni smel nihče, ker je teta 6


Elza govorila, da se tukaj že ne bo preganjala mularija. In stric Arnold ji je pritegnil. »Že tako imamo zadosti lomastenja po hiši,« je menil. Včasih, ko sem šel zvečer spat, sem si želel, da bi bil Benijev očka tudi moj očka. In ugibal sem, kdo neki je moj pravi očka in zakaj ne morem biti pri njem in pri svoji pravi mami namesto v otroškem domu in pri teti Elzi in stricu Arnoldu. Teta Elza mi je povedala, da je moja mama umrla, ko sem se rodil. Kdo je bil moj očka, pa nihče ne ve, je rekla. »Ampak saj lahko vsak sklepa, kakšen pridanič je bil,« je dodala. Sovražil sem jo, ker je tako govorila o mojem očetu. Mama mi je mogoče res umrla, ko sem se rodil, za očeta pa sem vedel, da ni bil noben pridanič. Ponoči sem včasih jokal, ko sem mislil nanj. Pač pa je bila z mano prijazna teta Lundinova v prodajalni s sadjem. Tu in tam mi je stisnila v roko kakšno slaščico ali sadež. Ko zdaj gledam nazaj, se vprašujem, kdo je pravzaprav teta Lundinova. Lanskega oktobra se je namreč vse skupaj začelo pri njej. Tistega dne mi je teta Elza večkrat povedala, kakšna nesreča je, da sem prišel k hiši. Malo pred šesto zvečer pa me je poslala v pekarno na Kraljičini ulici po neke piškote, ki jih je imela rada. Oblekel sem svojo rdečo pelerino in jo mahnil ven. 7


Ko sem prišel mimo prodajalne s sadjem, je stala med vrati teta Lundinova. Prijela me je pod brado in me tako čudno gledala – dolgo, dolgo. Potem me je vprašala: »Boš jabolko?« »Prosim,« sem odgovoril. Dala mi je lepo rdeče jabolko, ki je bilo videti slastno. Nato me je zaprosila: »Bi mi odnesel dopisnico v poštni nabiralnik?« »Ja, seveda,« sem odvrnil. Na dopisnico je napisala nekaj vrstic in mi jo pomolila. »Zbogom, Robert Viljem Olson,« je dejala teta Lundinova. »Zbogom, zbogom, Robert Viljem Olson.« Zvenelo je tako nenavadno, saj me nikoli ni klicala drugače kot Berto. Stekel sem k nabiralniku v sosednji ulici. Ko pa sem dopisnico že hotel potisniti vanj, sem videl, da se vsa blešči in lesketa kot ogenj. Res, črke, ki jih je napisala teta Lundinova, so žarele v ognjeni pisavi. Nisem si mogel kaj, da jih ne bi prebral. Takole je pisalo na dopisnici: kralju daljne dežele! ta, ki ga že tako dolgo iščeš, je na poti. skozi noč in dan potuje in v roki nosi znamenje – rumeno zlato jabolko.

Razumel nisem niti besede. Ampak tako čudno me je spreletelo po vsem telesu. Dopisnico sem hlastno potis­ nil v nabiralnik. 8


Le kdo je ta, ki potuje skozi noč in dan? In kdo nosi v roki zlato jabolko? Tedaj sem se po naključju ozrl k jabolku, ki sem ga dobil od tete Lundinove. In jabolko je bilo iz zlata. Iz zlata je bilo, pravim. V roki sem imel rumeno zlato jabolko. Takrat bi se skoraj razjokal. Ne zares, ampak skoraj. Strašno osamljenega sem se počutil. Zavil sem v mestni park in sedel na klopco. Nikjer ni bilo žive duše. Vsi so odšli domov na večerjo. V parku je bilo mračno in pomalem 9


je rosilo. V vseh hišah naokrog pa so sijale luči. Luč sem videl tudi v Benijevem oknu. Zdaj sedi Beni notri in skupaj z očetom in mamo jé grah in ponvičnike. Povsod, kjer je svet­ lo, sedijo otroci s svojimi očeti in mamami, me je prešinilo. Samo jaz sedim zunaj v temi. Sam. Sam z zlatim jabolkom, s katerim ne vem kaj početi. Med tuhtanjem sem ga previdno odložil na klopco poleg sebe. V bližini je stala ulična svetilka, njen soj je padal name in na jabolko. Padal pa je še na nekaj drugega, na nekaj, kar je ležalo na tleh. Bila je navadna steklenica za pivo, seveda prazna. Nekdo ji je s koščkom lesa zamašil vrat. Najbrž kateri od mulčkov, ki so se dopoldne zmeraj igrali v mestnem parku. Pobral sem jo in si začel bežno ogledovati nalepko. »Stockholmske pivovarne, d. o. o., ii. kvaliteta,« je pisalo. In ko takole sedim in berem, opazim, da se v steklenici nekaj premika. V Tisoč in eni noči, ki sem si jo nekoč sposodil v knjižnici, piše o duhu, ki je bil zaprt v steklenico. Samo tisto se je zgodilo daleč v Arabiji pred tisoči let, poleg tega pa gotovo ni šlo za navadno pivsko steklenico; v steklenice iz Stockholmskih pivovarn duhovi najbrž le redko zaidejo. Kakorkoli že, enega sem vsekakor imel pred sabo, kajti notri je tičal – častna beseda – duh. Vendar je bilo videti, da hoče ven. Kazal je na leseni čep, ki je zapiral steklenični vrat, in me neznansko milo gledal. Z duhovi si nisem bil preveč domač, zato sem se čep skoraj bal izvleči. 10


Tedaj opazim, da se v steklenici nekaj premika.


Nazadnje pa sem vendarle potegnil – in duh je privršal iz steklenice in začel rasti, rasti, dokler ni naposled segel nad vse hiše okoli mestnega parka. Tako pač počnejo duhovi: znajo se vam krčiti in manjšati, dokler se ne prilegajo v steklenico, naslednji hip pa se razmahnejo, da zrastejo visoko kakor hiše. Ne morete si misliti, kako sem se prestrašil. Drgetal sem kot šiba na vodi. Tedaj pa me je duh nagovoril. Njegov glas je donel kot eno samo bučanje; tole bi morala slišati teta Elza in stric Arnold, sem pomislil, ko se jima zmeraj zdi, da drugi govorijo preglasno. »Otrok,« je zabučal duh, »rešil si me iz moje ječe. Sam povej, kako naj te poplačam.« Jaz pa nisem hotel plačila samo za to, ker sem izvlekel lesen čepek. Duh mi je povedal, da je prišel v Stockholm prejšnjega večera in da je zlezel v steklenico spat. Steklenice so namreč najboljše spalnice, kar jih poznajo duhovi. Toda med spanjem mu je nekdo zaprl izhod. In če ga jaz ne bi rešil, bi moral mogoče ostati v steklenici tisoč let, vse dokler ne bi čep strohnel. »To pa ne bi bilo po volji mojemu kraljevskemu gospodu,« je dodal že bolj sam zase. Tedaj sem se ojunačil in vprašal: »Duh, od kod prihajaš?« Za trenutek je vse potihnilo. Nato je duh odgovoril: »Iz Daljne dežele.« 12


To je povedal tako glasno, da mi je v glavi zažvižgalo in zabobnelo, a nekaj v njegovem glasu mi je vzbudilo hrepenenje po tej deželi. Imel sem občutek, da ne bom prenesel, če ne pridem tja. Iztegnil sem roke proti duhu in zaklical: »Vzemi me s sabo! O, vzemi me s sabo v Daljno deželo! Tam me nekdo čaka.« Zmajal je z glavo. Ampak ko sem mu pomolil zlato jabolko, je na ves glas kriknil: »Saj nosiš znamenje v roki! Prav pote sem prišel. Ti si tisti, ki ga kralj že tako dolgo išče!« Sklonil se je in me dvignil v naročje. Žvižgalo in bobnelo je okoli naju, ko sva se dvigala v zrak. Mestni park sva pustila globoko pod seboj – mračni mestni park in vse hiše z razsvetljenimi okni, kjer so otroci sedeli pri večerji z očeti in mamami. Jaz, Robert Viljem Olson, pa sem lebdel pod zvezdami. Visoko nad oblaki sva drvela kot blisk in bobnela kot grom. Okoli naju so prasketale zvezde in lune in sonca. Včasih je bilo vse črno kot noč, spet drugič pa tako sijoče svetlo in belo, da sem moral zamižati. »Skozi noč in dan potuje,« sem si šepnil. Tako je pisalo na dopisnici. Na vsem lepem je duh iztegnil roko in pokazal proti nekakšni piki daleč proč, zelenini, ki je ležala v bistri modri vodi in se kopala v soncu. 13


»Tam vidiš Daljno deželo,« je pojasnil duh. In spustila sva se proti zelenini. Zelena pika je bil otok, ki je plaval po morju. Zrak je dehtel kot tisoč vrtnic in lilij, v njem pa je pozvanjala prečudna glasba, lepša od sleherne druge glasbe na svetu. Spodaj na morskem obrežju je stal velik bel grad. Tam sva pristala. Po obrežju je nekdo prihajal. Bil je moj kraljevski oče. Prepoznal sem ga, brž ko sem ga zagledal. Vedel sem, da je moj oče. Razširil je roke in stekel sem mu naravnost v objem. Dolgo me je stiskal k sebi. Nisva še spregovorila. Samo oklepal sem se ga okoli vratu, kolikor sem le mogel. O, kako sem si želel, da bi lahko teta Elza videla, kako lep je moj kraljevski oče in kako se mu lesketajo oblačila 14


v zlatu in diamantih! V obraz je bil podoben Benijevemu očku, samo lepši. Res škoda, da ga ni mogla videti teta Elza. Potem bi spoznala, da ni moj očka noben pridanič. Toda v nečem je le imela prav: mama mi je res umrla, ko sem se rodil. Trdobučnežem v otroškem domu pa nikoli ni prišlo na misel, da bi sporočili mojemu kraljevskemu očetu, kje sem. Devet dolgih let me je iskal. Tako vesel sem, da me je nazadnje le našel! Zdaj sem že kar dolgo tukaj. Cele dneve se imenitno zabavam. In vsak večer pride v mojo sobo moj kraljevski oče, da sestavljava aviončke in se pogovarjava. V Daljni deželi rastem in se imam lepo. Moj kraljevski oče na kuhinjska vrata vsak mesec nariše črtico, zato da vidi, kako rastem. »Mio, moj Mio, neverjetno, koliko si spet zrasel,« pravi, kadar se meriva. »Mio, moj Mio« pravi, in te besede zvenijo tako blago in toplo. Navsezadnje mi sploh ni ime Berto. »Devet dolgih let sem te iskal,« reče moj kraljevski oče. »Ponoči sem ležal buden in premišljeval: ‚Mio, moj Mio.‘ Torej sem že moral vedeti, da ti je tako ime.« No, vidite. Tisto z Bertom je bilo narobe, kot je bilo narobe tudi vse drugo, dokler sem stanoval v Uplandski ulici. Zdaj pa je spet vse prav. Grozno rad imam svojega kraljevskega očeta in on ima grozno rad mene. 15


Ko bi le Beni poznal vso tole zgodbo. Mislim, da mu jo bom kar napisal in vtaknil pismo v steklenico. Potem jo bom začepil in vrgel v modro morje, ki valovi okrog Daljne dežele. Ko bo Beni z očetom in mamo v njihovi obmorski poletni hišici v Vaksholmu, bo mogoče priplavala mimo ravno takrat, ko se bo kopal v morju. To bi bilo lepo. Ja, zabavno bi bilo, če bi Beni vedel za vse moje izjemne dogodivščine. Potem bi lahko tudi klical na policijo in povedal, da je Robert Viljem Olson, ki mu je pravzaprav ime Mio, na varnem v Daljni deželi in se ima krasno, ampak res krasno, pri svojem kraljevskem očetu.

16


Mio moj mio