Issuu on Google+


1

Skozi plahutanje noči so vdirali vanj rumeni pobliski zastrtih, zasenčenih in prikritih podob. Naselje je kljub pozni uri še živahno utripalo. Stisnil se je k steni in priprl oči. Prsi so se mu mogočno napele, ko je vsrkaval vase okus noči. Zadrgetal je v pričakovanju in koprnenju, ki ju je čutil v slehernem vlaknu mladega telesa. Topel jugozahodnik je mršil poredne liste sadnega drevja, ki je raslo ob hišah in že dajalo slutiti, kakšna bo letina, povlekel si je majico čez glavo, da je kožo vlažno poljubila vlaga, ki je uhajala z razmočene zemlje. Veter, ki je nosil s seboj obet po dežju, mu je dvignil komaj vidne svetle dlačice na prsih. V gosti travi, ki jo je tlačil z golimi stopali, je vrvelo od življe­ nja in glasov, ki ga je spočenjalo. Črički, kobilice, pajki, hrošči, vse je bežalo pred previdnimi stopali. Slekel je kratke športne hlačke in jih skupaj z majico odložil ob leskov grm, ki mu je v temi služil kot svetilnik in ga varno vodil domov. Zdaj je bil čisto gol in svoboden. Nobena spona ga ni zadrže­ vala, vpijal je okus po noči vase in rasel. Zdelo se je, da je koža na vročičnem telesu popokala, da so končno proste mišice vdrle na 5


plan, ko jih niso več omejevale meje njegovega odraščajočega te­ lesa. Ni bil še moški, a ni bil več otrok. Vročične misli niso dohajale dejanj. Ni vedel, zakaj ga neznana sila vleče v noč, zakaj gol dirja po visoki travi, ki ga nežno poljub­ lja po golenih in mečih, zakaj mora ven, ko bi moral spati in po­ čivati. Zunaj v noči je žuborelo življenje, ki ga je vleklo k sebi, in tej sili se ni mogel upreti. Legel je v travo, globoko zajel njen vonj in začutil, kako majhne drobne žuželke raziskujejo njegovo telo. Dolgo se ni premaknil, po­ tem pa je zmagala domišljija, ki je v njem izrisala kup fantastičnih podob malih bitij, ki so iskala varno pot po topli, navlaženi koži. Stekel je naprej v noč. Tekel je brez premora, besno poskakujoč, ko je z nežnimi pod­ plati priletel na oster kamen, kos prelomljenega zidaka in plastično steklenico, ki je glasno zaječala v noč. Naselje je izginilo za gričem, pred njim se je odprla nova dolina z redkeje posajenimi hišami. V prsih se mu je rodil klic, ustavil se je in divje zavpil v noč. »Aaaaaaaaaaa!« Krik se je proti koncu hripavo prelomil, kakor bi mu zmanj­ kalo moči, in obstal je tih, pritajen ob drevo, ki ga je božalo z le­ nimi vejami. Nihče ga ni slišal in postalo mu je žal, da ga nihče ne vidi ali sliši. Stal je gol in sam in majhen pod težkim svodom milijarde drob­ cenih lučk, ki so predstavljale že dolgo nazaj ugaslo življenje. Pred milijoni let se je rodila tista svetloba, ki je sedaj padala nanj, in ni­ 6


kakor ni mogel dojeti, da o tem nihče ne razmišlja, da je le on bu­ den v tej čudoviti topli noči, ko mu nemir ne da spati. Najraje bi se spremenil v svetlobo, ki bi se združila s tisto od zvezd, da bi sku­ paj odletela do roba vesolja, do konca pameti in še naprej. Zatrl je misel na ata, na teorije o nastanku in koncu vesolja, ki mu jih je razlagal, na čas, ko se bo vrnil iz Amerike, na mamo, ki je ob nenehnih vprašanjih samo odmahnila z roko in mu sveto­ vala, naj se raje umiri in posveti matematiki, če hoče kdaj dojeti vsa ta vprašanja. Vprašanja! Zakaj bi se mučil, da bi sploh dojel vprašanja, ko pa hočem dojeti odgovore! Bojim se, da odgovorov ne boš nikoli dojel. Najraje bi zakričal v ta njen spokojni nasmešek, s katerim je plula skozi življenje, kakor da je ne more nič na svetu ustaviti. Njegova kri je bila preveč vrela, da bi se pomiril. »Aaaaaaaaaa!« Zatulil je še enkrat, še bolj divje, hropeče in preklano. Nihče se ni odzval, niti pes ni zalajal, noč je še močneje utri­ pala vanj. Zdelo se je, da je uperila oči v njegove hitro dvigajoče se in padajoče prsi in ga pobožala z mehkimi, gostimi trepalni­ cami. Zmedene misli v glavi so se razpršile, zato je imel noči tako strašno rad. Takrat je postalo vse preprosto, dvomi, ki so ga grizli čez dan, so izginili. Ponoči ga niso preganjali fantje iz devetega ce, punce se niso smejale njegovim okornim pesniškim poskusom, nihče ga ni zmerjal s kratkovidnim piflarjem, ni mu bilo treba po­ stavati ob robu igrišča, ko so sošolci igrali nogomet ali košarko. V novem navalu krvi je stekel naprej. Poteze na obrazu so se 7


sprostile, omilile, kakor bi pozabile previdnost, s katero se je mo­ ral oboroževati čez dan. Dvignil je roke, kakor da se hoče predati sili, ki bdi nad njim v vesolju in jo je slutil nad seboj. Čutil se je povezanega z nečim, če­ sar ni dojel in se tudi ni trudil razumeti. Padel je na kolena, zako­ pal dlani v blato in jih stisnil, da je začutil mezenje prsti skoznje. Udaril je s čelom ob tla, začutil hlad in mokroto na koži, oster rob kamna, skritega v zemlji. Še preden ga je zalil nov val adrenalina, je planil pokonci in stekel. Zaprl je oči, ko je topotal s podplati po zemlji, ni se bal, da bi kam padel, se udaril, izgubil, konec koncev je bilo vseeno. Utrujenost se je zavlekla v noge že dolgo prej, preden je nehal teči. Še se je pehal, gnal in mučil pljuča, da so pričela hlepeti po več in več zraka, odločno več, kot ga je mogel zajeti vase. Končno se je ustavil. Pod seboj je zagledal hišo z razsvetljenim oknom in zadihan se je zagledal v svetlobo. Okno ni imelo zaves, žaluzije so bile spuščene samo napol in odprte, da so dovoljevale poglede od zunaj. Videl je mizo, stole, moškega, ki je listal revijo. Hotel je steči naprej, ko ga je zmotila ženska postava, ki se je moškemu približala s hrbta. Položila je desnico na njegovo ramo, moški je z licem stisnil prste k sebi, ženska mu je s prsti prečesala lase. Odložil je revijo, vstal in jo objel. Nekaj v njem se je premaknilo. Sram pred ljudmi in skrivnim zalezovanjem sta ga gnala na­ 8


prej, pa vendar se je nekaj v njegovem trebuhu zganilo, ga priko­ valo na mesto, da se ni mogel premakniti. Moški je dvignil tkanino z ženske in jo zasukal proti mizi. Vro­ čina mu je udarila v obraz, ko je dojel, kaj gleda. Obrnil se je proč, toda nenadna in silovita želja ga je vrgla na kolena. Zaprl je oči, zmeden in razklan. Gnus, ki ga je prelil, je poniknil, prijel se je za že skoraj razboleli ud med nogami, ki je utripal in se le nekaj se­ kund potem, ko je z dlanjo potegnil po njem, izpraznil v travo pred seboj. Tresoč se je dvignil na noge in se opotekel nekaj korakov. Še vedno je silovito lovil sapo, ko so za njegovim hrbtom za­ škrtali koraki. »Hej!« Presenečeno se je obrnil naravnost v snop rumene svetlobe, ki je poplesal po njegovem golem telesu in se mu spustil med noge. Pred njim sta stala razkoračena moška v zeleni lovski opravi in s puškama na ramenih. Še vedno nista povsem razumela, kaj po­ meni gola prikazen pred njima. »Kaj za vraga …« »Hej, kaj pa se greš?« Mlajši izmed lovcev se je medtem zagledal v razsvetljeno okno in se ob nenadnem spoznanju pričel krohotati. »Glej, Lojz, kakšen korenjak je Jelenc. Pa kar na mizi!« Drugi se ni smejal. Planil je proti fantu, ki ga je nenadoma pri­ čelo mrzlično tresti, in ga zgrabil za ramo. »Prekleti pokvarjenec! Koga pa zalezuješ ponoči takle?« Vpitje je pretrgalo krč, ki je stiskal fanta za srce, da se ni mogel 9


niti premakniti. Sunil je moškega v prsi in se mu iztrgal. Kot divja žival je planil v temo. Lovca sta se predramila malce prepozno, a sta kljub temu stekla za ubežnikom. Svetilka je zaplesala čarovni­ ški ples po črnini, v katero je poniknil fant. Lovec, ki jo je držal v desnici in skušal z njo v temi izslediti ubežnika, se je po petih mi­ nutah brezglavega teka pričel ustavljati. »Lojz, pusti, saj vem, kdo je.« Tudi ta se je ustavil, se sklonil in globoko vlekel sapo vase. »Prekleti mulc, kako jo je zbrisal! Verjetno se je zavlekel v kak grm, ko sva tekla mimo.« »Saj je vseeno. Greva na policijo. Vem, kdo je. Očala so ga iz­ dala.« »Čigav pa je?« »Tista priseljenka v Gmajni, ki ji je umrl mož. Hiša nasproti Mlinarjeve. Mala, čedna mrha. Tale golič je njen sin, poznam ga po tistih debelih očalih. V šolo hodi z našo Metko. Mislim, da ima ženska še eno punčko, staro okoli dvanajst, trinajst let.« Fant je medtem ležal v travi samo pet korakov stran in upiral obraz v tla. Poskusil se je zliti z zemljo v eno, pobegniti pred sramoto. Koraki so obotavljivo postopali naokoli, oprezujoče, še vedno napol pripravljeni, da planejo po plenu, če bi se spet prikazal, in obstali na najboljši razgledni točki, od koder se je videlo v še ve­ dno osvetljeno hišo z ljubimcema. Noč je nosila hehet in opolzke komentarje v njegovo smer, po­ tem pa je vse skupaj potihnilo in spet se je znašel sredi simfonije vonjav in zvokov prostosti. 10


Tihotapil se je proč, vedno bolj gotov v svoj korak, vedno hi­ trejši in bolj glasen. Spet je tekel, tekel, tekel. Na pamet in tudi z zavezanimi očmi je znal najti pot skozi gr­ movje na gozdnati strani ulice, razmakniti deske v ograji in sple­ zati na garažo. Prekotalil se je do roba, pogledal naokrog. Vse je spalo in tudi v hiši ni bilo nobene luči. Dvignil se je na noge in preskočil dober meter širok prostor med hišo in garažo do oken­ ske police in odsunil priprto krilo. Mehko se je spustil na tla, za­ prl okno in stekel do svoje sobe. Sprejel ga je značilni vonj po prahu, ki ga vleče nase stalno vklop­ljen računalnik, tiho brnenje hladilnika, vonj umazanih no­ gavic in prepotenih majic, ki jih spet ni pravočasno vrgel v koš za pisano perilo v kopalnici, uri, ki sta se škilasto pačili vanj in kazali vsaka svoj čas. Prva je bila naravnana na srednjeevropski časovni pas, druga na PTC, pacifiški časovni pas, ki je bil devet ur za sre­ dnjeevropskim. Na Gmajni je ura kazala pol dveh zjutraj, v Kali­ forniji se je dan šele nagibal proti poznemu popoldnevu, bilo je pol šestih. Ata je v Kaliforniji. Pritisnil je dlani na sence in zaprl oči. Ata kot običajno končuje delovni dan med peto in šesto popoldan, potem pa se prebija po prepolnih cestah proti Lodiju, točneje spalnemu naselju v South Woodbridgu, kjer je imela družba PB stanovanja in hiše. Še s sledjo potu, ki mu je lepil majico na hrbet, je sedel za ra­ čunalnik in pognal program, s katerim se je povezal z očetovim računalnikom. Sekunde so se vlekle v minuto, dve. Stanovanje je bilo še prazno. 11


Desnica je samodejno segla po telefonu in ga spet izpustila. Za april je že skoraj dosegel mejo desetih evrov stroškov s te­ lefonom, ki mu jih je dovolila mama. Raje kot da bi odpiral novo fronto, se je nagnil nad računalnik. Povezal se je s svetovnim sple­ tom, našel ponudnika za posredovanje mednarodnih telefonskih pogovorov in se na novo registriral kot uporabnik. Spremenil je IP številko svojega računalnika in pritaknil sporočilu program, ki se je na sprejemnem računalniku ponudnika naselil kot trojanski konj. Ob potrditvi registracije, ki je sledila v manj kot minuti, je prebral kodo, s katero je lahko vdrl v sistem. Odtipkal je številko očetovega prenosnega telefona. »Janez Kos.« »Ata?« »Govori, Matej, vozim se po Purple Heart Veterans Highway in zdajle je zabita na vseh pasovih. Je kaj nujnega, da spet ne spiš?« »Neeee…« »Matej, sva na hekerski frekvenci?« »Ja. Nisem mogel čakati, da prideš domov, in mama …« »Okej. Minuto. Saj veš, da ne maram težav, in enkrat ti bojo poslali povratnega trojanskega konja in ti skurili mašino.« »Ne bojo.« »Matej, ne misli, da z veseljem gledajo zastonjkarje. In njihovi sistemski inženirji so po moje pametnejši od tebe.« »Spremenil sem IP naslov.« »Kaj si ušpičil?« »Nič. Bil sem zunaj. Saj veš, če ne morem zaspati, ne zdržim v hiši.« 12


»Te je kdo videl?« »Mhm.« »Fino. Zagotovo si bil močno oblečen.« Matej mu ni odgovoril, rdečica mu je zalila obraz in bil je ve­ sel, da ne govorita na običajni način, ko sta se lahko spremljala s kamerami. »Matej?« »Ja, ata. Lovca sta bila. Eden me je prepoznal in govorila sta, da bosta šla na policijo.« »Bom govoril z mamo. Saj si to hotel, a ne?« »Ja.« »Fant, ti živiš z njo v Sloveniji. Moral se boš naučiti pogovarjati z njo. Saj ne grize.« »Ata!« »Rada te ima. Verjemi. Jo bom poklical, preden se pojavijo gospodje z marico pred hišo.« »Hvala, ata. Moram …« »Ja, vem. Se slišiva.« Prekinil je zvezo in zagnal program, ki je zmedel požarni zid in obrambne sisteme telefonske družbe, pobrisal trojanca in se odjavil. Pogledal je očetovo sliko na nočni omarici, vraževerno s koni­ cami prstov potegnil po steklu in se zrušil na posteljo. Ata bo zaradi mene moral bedeti pozno v noč, da bo lahko zjutraj prestregel mamo. Telo, še polno adrenalina, se je le počasi umirjalo. Stisnil je oči skupaj, a zaman. Zdelo se je, kakor da je luna vsto­ 13


pila z obema nogama v sobo in razlila po stenah svetlikajočo se srebrnino. Želel si je utoniti v sproščujoč spanec, pospraviti misli v škatlo, da bi ne vrtale po njem, a je bilo vse zaman. Nikakor se ni mogel namestiti, motila ga je blazina, enkrat je bila preveč na­ bita v kepo, drugič je zlezla čez rob, odeja se je vroče lepila na telo, srbelo ga je zdaj po hrbtu, da se je moral praskati, zdaj med prsti na levi nogi. Potem so se mu pričele vrstiti pred očmi podobe sošolk. Alja, Eva, Mojca, Nives, Metka, Dolores, Marina, Maja, Mir­ jana  … Prav vse so se mu smejale, kazale s prstom za njim, on pa je bežal pred njimi s stokilogramskimi coklami na nogah. Ha, ha, ha, ha  … Smeh je vrtal vanj, se kot plaz prekopicnil čezenj, ga zavrtel v spiralo in odvrgel golega, prašnega, popraskanega po kolenih do krvi na šolski prag, da so učitelji stopali čezenj in zmajevali z glavo. Planil je pokonci in stresel z glavo. S strahovi se moraš soočiti, Matej. Če se bojiš teme, potem pojdi ven v noč in se sprehodi. Boš videl, da se ne boš več bal. Atove besede so se mu zdele lahkotne kot metulj, ki sede na vrt­nico. Lebdele so povsem brez teže v zraku, ampak uresničitev je znala biti včasih hudo, hudo težka. Karkoli pač bo, bo moral prenesti. Smeh, ponižanje, morebitno kazen ali pa še kaj drugega. Vnovič se je spoprijel s spancem, ki ni hotel priti. Zmagal je šele tik pred pol sedmo, ko je zazvonila budilka.

14


2

V enem samem skoku je planil iz postelje, si pomel oči in si na­ taknil očala na nos. Povlekel je odejo navzdol in s strogo natančnostjo pregledal rjuho, da ni ponoči spet pridelal kakšne izdajalske packe, ki je tako razkurila mamo. Rad je spal gol in je pižamo vedno obešal na rob postelje, da je bila pri roki, če je bilo treba hitro vstati in se poka­ zati mami. Prejšnjo jesen ga je poklicala v sobo, odgrnila rjuho in mu z uperjenim kazalcem pokazala male rumenkaste kroge, packe, kakor bi kazala mlademu mucku lužico, ki je ne bi smel narediti v stanovanju. Matej, mislila sem, da bom tiho, ampak kar je preveč, je pa preveč. Ne bom več kar naprej prala rjuh zaradi tvojih nočnih igric. Ne moreš tega opraviti v kopalnici? Legel je na tla in naredil trideset trebušnjakov, se prevalil na trebuh in se lotil sklec. Pri številki trideset je nehal mučiti tresoče se roke. Skočil je pokonci in stopil k ogledalu. Naj se je še tako trudil, telo je ostajalo deško, ravno, suho, vi­ dela so se rebra pod kožo in roke niso imele nobenih mišic, bile 15


so ravne kot roke kakšnega dekletca. Želel si je močnih, mišičastih rok, ki bi ga zlahka ponesle čez previse na plezalni steni, toda ata mu je zagotavljal, da za plezanje ne potrebuje eksplozivne moči, saj nobene alpinistične smeri ne bo mogel preplezati na silo. Ve­ liko več da štejejo dolgotrajna, vztrajnostna moč in spretnost, tre­ zen pogled in pamet. Ampak njemu je bilo lahko reči, je grenko pomislil Matej, saj se je za njim ozirala skoraj vsaka ženska, če se je le pojavil v prostoru. Previdno se je spustil po stopnicah v jedilnico in obstal. Skozi steklena okna na jugovzhodu je v prostor lila jutranja bleščava, po prostoru je tiho odzvanjala glasba. Zagledal jo je in obstal. Mama. S hrbtom je bila obrnjena proti njemu, v rokah je držala dvo­ litrsko plastenko in zalivala svoje najljubše rože na okenskih po­ licah. Dolgi ravni lasje so ji padali prosto na hrbet in še bolj pou­ darjali vitko, popolnoma vzravnano postavo. Z desno nogo si je dajala takt, ko je komaj slišno sledila melodiji, in nihala z glavo sem ter tja, kakor bi hotela plesati. Zmanjkalo ji je vode in obrnila se je v Matejev pogled. Globoke, široke medeno rjave oči so se zožile, na gladka, ovalna lica je mimo zamaknjenosti nad občudo­ vanjem rož vdrl širok nasmeh. »Matej!« »Dobro jutro, mama!« »Dobro jutro. Takoj bom, še asparagus zalijem, pa bova zajtr­ kovala. Manca še spi in je ne bom budila.« »Pripravim čaj?« 16


Pokimala je in pohitela v kopalnico po vodo. Šele kasneje, ko sta pojedla žitarice, opečen kruh z marmelado in popila toplo mleko, je položila dlan na Matejevo zapestje in ga pogledala v oči. »Zjutraj me je klical Koren, oče tvoje sošolke Metke. Pravi, da sta se ponoči srečala v čudnih okoliščinah in naj malce popazim nate. Da te ne bi prišli vklepat kakšni policisti.« »Mama!« Nagnila se je k njemu in mu pogledala naravnost v oči, kakor da bi hotela zlesti v sinovo nedojemljivo dušo. »Od prvega razreda naprej me stiska v želodcu, ko grem na govorilne ure. Niti na enem sestanku se ni zgodilo, da bi se učite­ ljice ne pritožile. Da vlečeš punce za lase, se tepeš s sošolci, zaspiš med uro, bobnaš s prsti po mizi, jezikaš, odgovarjaš učiteljicam, se prepiraš z njimi in dokazuješ, da se motijo. Trdijo, da povzročaš nemir, si nesramen in nedružaben. Pri dvanajstih letih so te poli­ cisti našli ob enih zjutraj pet kilometrov od doma v nekem gr­ movju. Na centru za socialno delo sem se komaj izmazala, ker so bili prepričani, da sem nora pisateljica, ki nima časa za svoja otroka in še tega ne ve, da ponoči sina ni doma. Če bi bila tudi Manca takšna v šoli, bi lahko samo znorela.« Umolknila je in s preiskujočimi očmi premerila Mateja, ki se je zgrbil vase, kakor da bi hotel postati manjši. Ni se mogla premagati, segla je z dlanjo proti njemu in zako­ pala prste v njegove nemirne lase, ki so begali vsak na svojo stran. Močno jih je stisnila, a se fant ni premaknil in skoraj bi ji po licu zdrknili solzi. 17


Čutila je, da ga vsak dan odnese za ped dlje od nje. Njuni poti, ki sta bili skupni, sta se razhajali, še malo, pa bosta šli povsem vsak­ sebi. Nič več ni bil prijetno zalita žabica, ki je skakljala za njo, ka­ morkoli je šla. Potegnil se je, postava je zašla v medprostor, kjer so se meje zabrisovale, samo še trenutek, dva, pa bo pred njo odrasel moški. Mutiral je že, glas, ki ga je še pred leti povzdigoval nad druge pevce v mešanem otroškem pevskem zboru osnovne šole Gmajna, se je prelomil. Zdelo se je, kakor da je kar naprej hripav, postajal je globok, a vendarle še ne moško globok. »Kaj te žene ven? Rada bi razumela.« »Saj sem ti že povedal.« V hišo je še vedno toplo sijalo, svetloba se je odbijala od sle­ herne gladke površine in ga slepila. Begal je z očmi naokrog, da ga mama ne bi ujela s svojim pogledom, s katerim ga je lahko tako uročila, da se ni znal braniti. Nasmehnil se je, ko je opazil sprijeti kupček dlak in prahu, ki se mu je pokazal pod radiatorjem. »Se lahko zbereš?« Začutil je rahlo jezo, ki se je poskušala prebiti mimo mamine pregovorne mirnosti. »Oprosti.« Odkimala je in vzdihnila. »Vzdrži še teh trideset dni do počitnic. Potem se boš lahko zdivjal, kolikor boš hotel. Šli bomo kam na toplo ali pa v hribe in bosta z Manco lazila naokrog po mili volji, ne zapravi si te prilož­ nosti. Mi lahko vendarle poveš, zakaj ponoči ne moreš spati?« Vedel je, da mora odgovoriti, sicer bi tvegal hudo uro. Ampak 18


pred njim ni stal ata, pred katerim bi se mu razvezal jezik in ka­ teremu bi lahko kot moški moškemu zaupal najbolj prikrite skriv­ nosti. Mama je bila premehka, pretopla za grobe prepade, ostre kot razbito steklo bridke misli in koprnenja, bila je ženska in Ma­ tej se ni znal pogovarjati z njo. Sploh se ni znal pogovarjati z žen­ skami. »Zaradi občutka odprtosti nad menoj.« Mama se je razprla ob tem priznanju. »Zapri oči, Matej. Zamisli si, da je noč, naj tvoja domišljija po­ leti. Zakaj se omejuješ na tisto, kar vidiš? Zvezde si vendar lahko tudi izmisliš, pa vsa tista druga nebesna telesa, na katera si tako vroč. Saj nihče ne ve, kakšna so, daj domišljiji prosto pot. Naj bodo zvezde iz bombonov, orjaških vijolic, iz medenjakov.« »Mama! Zvezde so iz ogljika, titana, žvepla, helija, ne pa iz čo­ kolade!« Nasmejala se je, ker ga je vrgla iz tira, vendar v njej ni bilo no­ benega veselja. Vedela je, da se sledi, ki jih puščata v pesku, odda­ ljujejo in da ima z vsakim korakom manj upanja, da bi se še kdaj našla. »A res, mucek? Si bil na kateri, da veš?« »Ne!« »No, dokler mi ne boš prinesel kakšnega otipljivega dokaza, ti ne bom verjela.« »Mama! Ti si grozna!« Kot kače hitro so švignile njene dlani proti njegovemu vratu in ga skorajda dvig­nile s stola. »Ne vem, kdo je grozen. Ti ali jaz? Ni mogoče malo po moško 19


vzvišeno, da se ukvarjaš samo s tistim, kar ti je všeč? Da ves čas buljiš v računalnik, da vdiraš v računalniške sisteme in jim odpiraš varnostne kode, kar naprej visiš na facebooku in se pogovarjaš s kdo ve kom po svetu? Ponoči bediš in se mi odmikaš, ne družiš se več z Manco, čeprav te obožuje. Matej, jaz sem tista, ki skrbi zate, in to mislim v celoti po sistemu vse vključeno, da ne naštevam po­ drobnosti. Mogoče je čas, da na hitro vzameš lekcijo o odgovor­ nosti. Sama ne bom zmogla. Sama moram vzdrževati to preveliko hišo, skrbeti za dva otroka, čakati na milost založnikov, ali bodo objavili vse to, kar napišem, in povem ti, da je zelo težko pisati pod bremenom obveznosti.« Izpustila ga je, strogo prekrižala roke na prsih in gledala, kako se po nejevernem obrazu razliva odmev njenih besed. Odkimal je, kakor da ne verjame tega, kar je slišal, a se je spet hitro zresnil, ko je videl, kako se mami krešejo iskre v očeh in po­ bliskava jeza iz njih. »Mami, potrudil se bom.« »Bom videla. Besede brez dejanj nič ne pomenijo. Boš ponoči doma?« »Joj!« »Kaj joj? A boš še naprej kolovratil okoli? Lahko se ti kaj zgodi, lahko te povozi kakšen avto, kdo napade.« »Mama, ne zahtevaj, da se ti zlažem. Se bom pa res potrudil, da me ne bo odvleklo v noč. Samo, kadar res ne bom več zdržal notri  …« Ujel se je, še preden se je kot navaden otroče izpovedal mamici. »Mudi se mi. Ne smem zamuditi.« 20


S sledovi sramu in drobci želje, da bi se vendarle stisnil k mami, je počasi zdrsnil s stola, budno oprezujoč po njenem obrazu, in z delčkom srca, ki še ni hotel od nje, oprezal, ali ga bo z gibom ven­ darle zadnji trenutek poklicala k sebi. Nič se ni zgodilo. Gledala ga je strmo, ostro in neomajno trdo. Postalo mu je žal, a ura ga je resnično priganjala. Stekel je v kopalnico, kjer si je še enkrat zdrgnil zobe, zmetal stvari v torbo in odvihral proti šoli.

21


3

Osnovna šola na Gmajni je spominjala na čebelnjak; otroci so se kar naprej zaletavali med seboj, valovali proti vratom in učilni­ cam, kabinetom ali telovadnici, tvorili bolj ali manj trdne skupine in se kriče pogovarjali med seboj v upanju, da bodo besede v tako gostem živžavu našle pot do pravih ušes. Običajno so dekleta stala skupaj in so govorila o fantih in fantje so se družili med seboj, da bi izmenjali mnenja o zadnjih športnih rezultatih, težavah z novo profesorico angleščine, ki je delila enke kot po tekočem traku, in čisto nazadnje, ker je bil pač konec maja, nekaj besed namenili so­ šolkam, ki so bile že bolj razvite od običajnih trlic. Zvonec je kot s čarobno paličico ves nemir in nered spremenil v poslušno povodenj, ki se je zlila na svoja mesta, in le minuto kas­ neje ni bilo nikogar več na hodniku. Seveda se je hrup nadaljeval po učilnicah, a le do trenutka, ko je vstopil učitelj. Matej je zaradi slabovidnosti sedel v prvi klopi pred tablo, da je lahko bral z nje, in to je prinašalo nekatere prednosti pa tudi pomanjkljivosti. Vedno je moral imeti urejene zvezke, kajti zdelo se je, da učitelji vidijo tudi hrbtno. Kadar so hoteli preveriti, ali jih 22


učenci poslušajo, so vprašali Mateja. Po drugi strani mu ni uspelo nikoli sodelovati v šušljanju, ki se je širilo od zadaj proti sredini učilnice in skorajda nikoli ni pljusknilo do prvih vrst. Tako ni mo­ gel slišati smešnic ali pripomb, ki so tu in tam izzvale salve smeha, kasneje pa jih nihče ni hotel več ponoviti. Matematiko, fiziko in kemijo je naravnost oboževal. Najraje je imel kemijo, ko je z velikim pričakovanjem čakal, ali bo poskus uspel. Družboslovni predmeti mu niso ležali in takrat se je skušal pritajiti, da bi ga učiteljica ne opazila. To se ni nikoli zgodilo in vprašan je bil vedno takrat, ko je znal najmanj. Glede na to, da je sedel v prvi vrsti, ni mogel računati na pomoč prišepetovalcev. Po­ leg njega je sedel Tin, drugi kratkovidnež v razredu, ki mu je stra­ šno smrdelo iz ust. Kar naprej je rinil v Mateja in ga spraševal za rezultate. Boril se je za dvojko pri vseh naravoslovnih predmetih po vrsti in zagotovo bi mu bilo veliko težje, če mu Matej ne bi skoraj pri vsaki šolski ali kontrolni nalogi rešil nalogo ali dve, če­ prav sta vedno pisala vsak svojo skupino. Za njim je sedela Mojca. Visoka skoraj sto petinsedemdeset centimetrov, pšenično me­ denih las, že močno napetih prsi, ki jih je z oprijetimi majicami bolj odkrivala kot zakrivala. Vanjo so bili zaljubljeni vsi fantje v razredu in tega se je dobro zavedala. Svojo naklonjenost je širo­ kogrudno delila med oboževalce in vsak teden osrečila drugega, v glavnem pa jih je navijala okoli prsta glede na potrebe. Edini, ki se ga je malce bala, je bil Matej, ki jo je sicer oboževal ravno tako brezupno kot drugi, le da mu je to uspelo spretno prikriti. Kadar ga je ogovorila, je izgubil dar govora in je potreboval kar precej 23


časa, da je našel odgovor. Zaradi tega je imela Mojca občutek, ka­ kor da razmišlja, ali ji je sploh vredno odgovoriti ali ne. Drug dru­ gega sta se previdno ogibala in se ocenjevala ali pa oboževala na daljavo, ne da bi razkrila, kaj si mislita drug o drugem. Matej si včasih ni mogel kaj, da ji ne bi pisal pesmi. Skrivaj jih je položil v predal pod njeno mizo. Pesmi je stiskal na tiskalnik, da ni bilo mogoče odkriti avtorja. Potem je čakal in upal. Kadar je pesem pokazala drugim, da so se skupaj norčevali iz skrivnega zaljubljenca, je trpel in se kislo smejal lastnim rimam, kadar pa je Mojca pesem skrila, ker se je je dotaknila, je od veselja hodil po oblakih. Takrat se je komaj zadrževal, da ji ni priznal avtorstva. Na srečo je dobro vedel, kaj si Mojca misli o njem, saj je to že po­ vedala svoji zaupni prijateljici. Motila so jo debela očala, presuha in zelo drobna postava, čeprav je bil dovolj visok. To so bili razlogi, zaradi katerih ne bi nikoli mogla postati njegova punca. Res pa je, da je priznala tudi, da jo privlačijo Matejeva razgledanost, skoraj čudežno obvladovanje računalniških programov in pripravljenost, da vsakemu, ki ga prosi, nesebično pomaga. Matej je bil prepričan, da ne more zbuditi zanimanja pri puncah, dokler ni začuden opa­ zil zelo jasno izraženega zanimanja Vesne, osmošolke, ki je pela zelo zahtevne solo vložke v mešanem pevskem zboru osnovne šole. Na lastni koži je občutil, kako neprijetno je neprikrito oboževanje, ko čustev ni mogoče vračati. Vesna je resnično pela kot slavček, ampak to je bilo tudi vse, kar ga je zanimalo na njej. Imela je moč­ nejšo, prav nič žensko oblikovano postavo, kratko pristrižene ko­ stanjeve, ravne in tanke lase, prazen in neizrazit obraz, ki sicer ni imel napak, mu je pa bil nezanimiv. Iz vljudnosti se je tu in tam 24


pogovarjal z njo, a kadar se je le dalo, se ji je izognil in jo prepustil neuslišanemu koprnenju, prav tak­šnemu, kot je prevevalo njega, ko je šlo za Mojco. Mateju je noč pobrala zbranost in dobro se je zavedal, da ne bo blestel pri nobenem od torkovih predmetov, ki so se vlekli kot jara kača skozi dan. Za povrhu je bil dan kot vzet iz slikanice. Sonce je še kar vztrajalo in brezvetrje ni hotelo prignati na nebo niti enega oblaka, da bi milostno zastrl stekleno steno, ki so jo ar­ hitekti tako pametno obrnili proti jugu. Sonce je v pomladnih mesecih spremenilo vse učilnice v tem delu šole v kotel. Komaj je dihal. Po glavi mu je vrelo od maminih besed, a hkrati se je tudi koprneče vračal v sanjarjenje o Yellowstonu, o katerem mu je pripovedoval ata, mu živo opisoval El Capitan in težke ple­ zalne smeri, ocenjene tudi z devet. Še nekaj majskih dni, potem pa petnajst junijskih dni, ker deveti razredi končajo malo prej, in konec osnovne šole! »Kos!« Sprva sploh ni slišal, da ga je učiteljica poklicala. Do konca ure je manjkalo samo še petnajst minut. Tin ga je brcnil v nogo in ga prebudil iz sanjarjenja. »Kos? A spet spiš, ali kaj?« Hitro je odkimal in med vstajanjem dvignil stol, da ni škripalo, ko se je vzravnal pred učiteljico. Zelo rad je imel zemljepis, ker ga je popeljal v vse tiste čudo­ vite kraje, ki si jih je ogledoval po medmrežju. Prosto je potoval po Avstraliji, skakal z otoka na otok po otočju Tuamotu v Poline­ ziji, si zamišljal, da se potaplja na čudovite koralne grebene, kjer 25


kraljujejo morski psi, se podal visoko na sever Kanade, Aljaske ali Sibirije, kjer je narava še neokrnjena in so gozdovi polni življenja, vode, rib, ki takoj popadejo ponujeno umetno muho, in ne tako kot na Idrijci, kjer mečeš ves ljubi dan, pa nimaš niti enega pri­ jema. Odgovarjal je vedno bolj sproščeno, obraz se mu je razvedril in tudi vročina ga ni več motila. »No, v redu.« Učiteljica ga je že skoraj posadila s petko, ko je postavila še eno vprašanje. »Kakšna je razlika med apnenčastimi in granitnimi gorstvi? Samo kratko.« Matej se je zdrznil, prestopil in poskušal prebrati besedilo, ki ga je skoraj videl pred seboj, ko je zaprl oči. Dobro je vedel, kje v učbeniku to piše. Ko se je učil, je snov le preletel, ker mu je bila znana, potem pa je obrnil list, ga samo objel s pogledom, ne da bi zares prebral vsebino, in zaprl knjigo, ker ga je poklicala Sirimavo De Olivera iz Šrilanke in je z njo klepetal po računalniku skoraj celo uro. »Matej, Matej. Apnenčasta gorstva so mlajša in imajo bolj ostre vrhove, medtem ko so granitna gorstva starejša, pod vplivom ero­ zije so vrhovi kopasti. Sedi. Samo trojko ti lahko dam in to po­ meni, da ti lahko že zdaj zaključim oceno. Letos boš žal imel samo štiri.« Obrnil se je in ujel posmehljiv Aljin pogled; Alja si je postavila za cilj, da bo najboljša učenka v razredu, Matej pa ji je bil najhujši tekmec. 26


»Nisem si zaslužil samo trojke. Znal sem najmanj za štiri. Samo na eno podvprašanje nisem odgovoril pravilno,« je poskušal z mir­ nim glasom zadržati drhtenje, ki je sililo na plan. Učiteljici se je obraz potemnil, ostro je stisnila ustnice. »Gre za pomembno vprašanje, ki kaže razumevanje snovi in znanje o staranju in propadanju gorstev. Tu ne morem zamižati na eno oko. A ne, Matej?« Verjetno bi požrl ponižanje in sedel, če ne bi zaslišal hihota iz zadnjih klopi, tistega tankega privoščljivega smeha, ki je ušel ne­ komu, ki mu je bilo všeč, da jih pametni očalar, ki vse zna, dobi po grbi. »Ne. Posebej, ker nimate prav,« je usekal hitro kot kača. Učiteljico so besede ujele povsem nepripravljeno, kajti od Ma­ teja si ni nadejala težav. Pravzaprav ga je imela rada, ker se je ve­ dno trudil, vedno sodeloval, bil je res malce prepovršen in je zaradi tega pri kontrolnih nalogah vedno izgubljal točke, toda vedela je tudi, da je zelo razgledan in da premore veliko več znanja kot mar­ sikateri sošolec ali sošolka, ki jim je že zaključila odlično. »Praviš, da se motim?« »Ja. Granitne gore sploh niso kopaste. V pogorju okoli Saas Feeja je Nadelhorn, ki je špičast kot igla, kar pove že samo ime, zraven sta Taeschhorn in Dom, ki sta tudi tako ostra, da komaj nekaj ljudi stoji na vrhu. Enako velja za Verte, Dru, Jorrasse. Lahko vam pokažem slike, če ne verjamete. Po drugi strani pa je na primer Tosc ena sama velika kopa, ki jo dobro vidiš iz Bohinja, na vrhu je raven prostor, kamor bi lahko postavil nogometno igri­ šče, je pa iz apnenca. Tudi  …« 27


»Dovolj, Matej! Ne moreš posploševati iz posameznih prime­ rov.« Matej tudi ni hotel odnehati. Ves vročičen v lica je iskal po spominu, da bi čim bolje ponazoril svoje trditve. »Pa poglejte Patagonijo. Fitz Roy je tako oster kot britev.« Dlan je udarila po katedru, kot bi počila granata, in učenci so otrpnili v nejeveri. Še učiteljica se je ustrašila poka, a je morala nadaljevati pred­ stavo, sicer bi izgubila verodostojnost. Učenci bi si mislili, da je Matej res pametnejši od nje, ali pa bi razumeli, da smejo jezikati in ugovarjati njenim odločitvam pri ocenjevanju. »Matej, od razrednika bom zahtevala ukor zaradi te tvoje ne­ sramnosti! Vzel si mi čas, da bi vprašala še enega učenca, in bom zdaj to morala storiti drugič, nam pa že tako in tako manjka časa za jemanje nove snovi. Tvoja naloga je, da se učiš po zapiskih mo­ jega diktata in iz učbenika. Ne misli, da si pametnejši od obeh vi­ rov. Če znaš bolje in več od mene, lahko naslednjo uro stopiš pred kateder in imaš uro ti. Jaz bom sedla na tvoje mesto in si vsaj eno uro na tej šoli oddahnila.« Matej je požrl besede, ki jih je hotel vreči v odgovor. Še pre­ dobro se je zavedal, da je še enkrat postal žrtev svoje ihte. Ata mu je dobro svetoval: preden kaj zineš, najprej preštej do deset. Ampak to je bilo lažje reči kot storiti. Zazvonilo je za konec ure. Učiteljica je vidno besna pograbila dnevnik in redovalnico, pobrala gradivo in knjige ter odvihrala iz učilnice. Razred je miroval še skoraj dobro minuto, potem se je otrplost 28


zmehčala, pričeli so se šepetajoče tihi pogovori, ki so prerasli v sproščeno vpitje. Nihče se ni obregnil ob Mateja, pustili so ga pri miru, kakor bi bil kužen. Še Tin se mu je izognil, stekel je proti zadnjim klopem, kjer se je slišalo še posebej glasno vpitje. Matej je v duhu obnovil jutranji pogovor z mamo. Od prvega razreda naprej me stiska v želodcu, ko grem na govorilne ure. Niti na enem sestanku se ni zgodilo, da bi se učiteljice ne pritožile. Da vlečeš punce za lase, se tepeš s sošolci, zaspiš med uro, bobnaš s prsti po mizi, jezikaš, odgovarjaš učiteljicam, se prepiraš z njimi in dokazuješ, da se motijo. Stekel je iz razreda, po dolgem hodniku in stopnišču v prvo nadstropje proti zbornici. Kljub napisu VSTOPAJ SAMO NA POZIV je potrkal po vratih in jih odprl ter potisnil glavo v prostor. Vstopil je in se raz­ gledal. Učiteljice zemljepisa ni bilo več. Temna senca, ki mu je ležala na srcu, se je še ostreje zavrtala vanj. Skozi steklena okna na hodniku je pogledal proti igriščem pod seboj. Zadišalo je po borovcih, po smoli, ki se je v vročini po­ cejala po deblih. Drevesa so stala na zahodni strani šole na majh­ nem gričku in metala senco na rokometno in košarkarsko igrišče, kjer so se do poznih večernih ur zadrževali v glavnem fantje med štirinajstim in šestnajstim letom. Mlajše so nagnali, starejši niso več videli izziva v druženju z nedoraslimi najstniki, ki so se jim dekleta izogibala v velikem loku. Matej se je najraje izogibal igriščem, saj zaradi kratkovidnosti pri nogometu ni imel pregleda nad tem, kje stojijo soigralci, pred­ 29


vsem pa ni pravočasno opazil nasprotnikov, ki so mu zaradi tega vzeli žogo, še preden se je je uspel otresti. V nogah je bil levičar in s še kar močnim strelom, toda sošolci so ga preganjali v obrambo, kjer se ni mogel izkazati. Za košarko je bil kljub višini prešibek. Žoga je povezovala fante, ki so se borili za čim več golov in košev, in ker je bil izključen iz ekipe, se med Matejem in njimi ni spletla nevidna vez, ki iz soigralcev naredi moštvo. Ostajal je zunaj nevi­ dnega kroga brez možnosti, da bi se prebil vanj, zato je navzven kazal ravnodušnost, s katero mu je včasih uspelo razdražiti sošolce, kaj več pa ni dosegel. Ko se je vrnil v razred, so sošolci že pospravili torbe, samo še njegova je samevala ob klopi. Povsem brez reda je zmetal zvezke in knjige vanjo in si jo dal na ramo. Zamišljeno je poslušal odmev korakov po hodniku, ko ga je silovito zadelo v desno ramo in ga vrglo ob steno. Očala so mu padla na tla, da se je spustil na kolena in tipal po tleh. Obstopili so ga široki, nekateri tudi razvezani športni copati in ga pričeli igrivo brcati v glavo, ramena in roke, ko je iskal očala. »Kaj je, očalar, je tema?« »Mrzlo, mrzlo  … ledeno.« Od jeze je še hitreje pometal z rokami po tleh, poskušal pre­ slišati krohot zasmehovalcev in se po kolenih oddaljeval od njih. Našel je očala in planil pokonci, preden si jih je nadel. »Glej, glej, kaj je našel Jurček!« Hitro si je nataknil očala in pogledal fante, ki so ga obkrožali. Trdo je stiskal pesti in skušal obdržati miren obraz. 30


Poskušaj se izvleči iz pretepa za vsako ceno, ampak če vidiš, da ne bo šlo, udari prvi in udari z vso močjo. Prvi je vedno v prednosti. »Pustite me!« »Ja, kaj pa, če nam ni do tega?« »Prosim.« Vodja peterice, ki ga je obkrožala, Jerry, je poblisnil s hladnimi, zelenimi očmi, kot bi razumel, da je dovolj smeha in zabave za tokrat. Dvignil je dlan. »V redu je, Matej. V redu. Pojdi.« »Jerry!« »Rekel sem, da je v redu. Pustite ga.« Fantje so ga obstopili, se izprsili proti njemu, da jih je moral odriniti, ko je šel mimo, in eden izmed njih ga je sunil v hrbet, da ga je vrglo v steno. Ujel se je in brez besed nadaljeval svojo pot, vajen ponižanj in posmehovanja, kot da ni bilo nič. Odrinjenost in osamljenost sta ga vselej potisnili čez rob. Ko je bil enkrat čez, se ni več znašel v času. Domov je hodil morda deset minut, morda pa tudi uro ali dve, ni se zavedal, kaj v resnici počne ali kaj se z njim dogaja, prestopil je v svet, ki si ga je izbral z močjo svoje volje in domišljije. V ta svet mu mama ni dovoljevala, a se Matej na prepovedi ni oziral. Moral je imeti nekaj, česar mu ni mogel nihče odvzeti. Zaradi mamine trme je moral obiskovati svetovalca. Enkrat na štirinajst dni. Ja, res je hodil k psihiatru, ampak ni bil nor. Prav ničesar ni odnesel od pogovorov z njim. Terapevt mu ni znal sve­ tovati in zdelo se je, da to niti ni njegov namen. Strmo in mrko 31


ga je gledal s svojimi globokimi očmi, skritimi za košatimi osive­ limi obrvmi, in Matej je bil prepričan, da živita vsak v svojem svetu, med katerima ni prav nobenega stika. Zaradi mame je mo­ ral vsaj na videz vztrajati. Cilja, ki si ga je zadala mama, da iz Ma­ tejeve domišljije izbije druženje z atom, tako in tako ni bilo mo­ goče doseči s pogovori pri psihiatru, ki mu Matej ni zaupal. Samo z atom je zares zaživel. Takrat je bilo vse prav. V tistem svetu ni bilo napak, ni bilo neuspehov. V tistem svetu je imel ata le zase. Sonce se je zadovoljno spuščalo proti hladu, ki ga je širilo ze­ leno gričevje na zahodu, ko se je znašel na domači ulici. Dom se je sramežljivo skrival med visokimi vejami neobreza­ nih hrušk in jablan, veje so kot dolgi, razmršeni lasje visele navz­ dol in po njih so se kot grozdje pobesile zelene kroglice. Poglej, Matej, pri dolenjski voščenki moraš paziti pri obrezovanju, da ne odrežeš rodnih brstov. Veje, ki divjajo pokonci, bova odstranila, da bo v krošnji dovolj svetlo in bodo tudi sadeži v notranjosti debeli in zdravi. Stresel je z glavo in atov glas je izginil. Kamorkoli je pogledal, je opazil sledove zanemarjenosti in od­ sotnosti. Velika marelica ob vhodu je pobesila veje skoraj do tal, dve izmed njih, debeli kot njegova roka, sta se posušili, po njih je željno plezal slak in se od tam spustil v kosmulje, da jih je bilo težko obirati. Garažna vrata, ob katerih je visel poštni nabiralnik in ob njem hišna številka osem, so se luščila, pločevina je odsto­ pala od kovinskih profilov, videla se je steklena volna rumene barve. 32


Nenadoma je za visoko leseno ograjo hiše številka sedem na drugi strani ulice zaslišal jok. Prisluhnil je in se približal ograji. Deske so bile tako zbite skupaj, da ni bilo mogoče videti skozi. Bila je tudi precej visoka in Matej ni videl čeznjo. Hlipanje je pojenjalo, toda kdorkoli je že jokal, se je približal ograji ali pa se celo naslonil nanjo. Začutil je dihanje in utrip srca na drugi strani. »Hej, je kaj narobe?« Vsi glasovi na drugi strani so potihnili, kot bi odrezal. Skočil je v zrak in se z rokami ujel za rob ograje ter se povlekel navzgor. Zabrcal je z nogami po zraku, ko so podplati izgubili oporo, in se s čevlji oprl na les, da bi mu trenje kakor pri plezanju pomagalo navzgor. Potisnil je glavo čez ograjo in pogledal čez. Tik pod seboj je na tleh zagledal deklico dolgih črnih las in v čudnih oblačilih, ki so delovala nekako tuje. Sedela je na tleh, zgrb­ljena sama vase, in prestrašeno prisluškovala. Potem je dvi­ gnila pogled in se srečala z Matejevimi očmi. Zdelo se je, kakor da ga je zadela strela. Vanj je zrlo dekle skoraj popolnoma bele polti s tako črnimi očmi, da ni bilo mogoče videti prehoda med zrklom in zenico. V kotičkih oči so se še sušile solze. Te oči so bile povsem drugačne od vseh, ki jih je kdaj videl, bile so namreč poševne, azijske. Strmel je vanjo kot od strele zadet, ne da bi mu uspelo spraviti besedo skozi usta. Niti vdihniti ni mogel. Življenje se je ustavilo, svet je obstal. Ves se je zlil v pogled, ki se je zvezal z mandljevimi očmi. Še 33


vedno odprtih ust je čutil, kako je iz drobcenega telesa proti njemu kot oster bleščeč meč šinil neznan curek, se dotaknil prsi in vdrl vanj, se toplo razlil po pljučih, dokler ni dosegel še zadnje celice njegovega telesa. Še vedno ni zadihal, ko je proti ograji kot temna puščica planil šolani nemški volčjak, se s prsmi zaletel v les in grozljivo šavsnil proti njegovi glavi, da je začutil smrdečo, toplo sapo na licih. Zgre­ šil ga je le za nekaj centimetrov. Roke, ki so ga držale na ograji, so popustile, da je trdo kot kamen telebnil vznak. Svet se je v trenutku pognal v dir, kot bi hotel nadoknaditi za­ ostanek. Matej se je pobral in jo ucvrl, kakor hitro je na drugi strani zaslišal odpiranje balkonskih vrat in ostre klice, ki so utišali besni pasji lajež.

34


Matej