Page 1

Izbrano

Kaj je počel doktor Felix Hoenikker, eden od »očetov« atomske bombe, tisti dan, ko se je Little Boy razpočil nad Hirošimo? Iskanje odgovora na to vprašanje nas popelje na revni otoček San Lorenzo in odpre vso ironijo in, v najbolj bridkem pomenu besede, bedo vzhajajoče atomske dobe. KURT VONNEGUT (1922–2007) je od uspeha Mačje zibke (1963) naprej navduševal bralce s čisto posebno mešanico znanstvene fantastike, realizma in iskrene človečnosti. Klavnica pet (1969), neprekosljiv opis pekla, v katerega so ovili Dresden ameriški bombniki, mu je prinesel svetovno slavo. Zajtrk prvakov (1973), Jetniški tič (1979) in Časotresk (1997) je samo nekaj najbolj znanih nadaljevanj tega opusa.

KURT VONNEGUT Mačja zibka

Lepega dne bo šel naš nori svet pozlù in tedaj bomo vse, kar nam je posodil, vrnili Bogu. Če te bo imelo na žalostni dan, da bi Boga preklinjal, prekolni ga, nič se ne boj. Nasmejal se bo in ti prikimal.

KURT VONNEGUT Mačja zibka

13,95 €

MACJA ZIBKA zepnica oprema 2009.indd 1

8/26/09 12:19:33 PM


V tej knjigi ni nič resničnega. »Živite s fomo,* ki dela človeka pogumnega, prijaznega, zdravega in srečnega.« – Bokononove knjige, 1:5 *  Nedolžne neresnice

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 5

8/27/09 12:58:33 PM


Dan, ko je bilo konec sveta      1 Recite mi Jona. Tako kot moji starši, no, skoraj tako. Klicali so me John. Jona – John – tudi če bi bil kak Sam, bi bil vendarle Jona – ne zato, ker sem bil nesrečen za druge, marveč zaradi tega, ker me je nekdo ali nekaj določilo, da bom v določenih trenutkih na čisto določenih mestih, brez pogreška. Poskrbljeno je bilo za cilje in sredstva – za vsakdanje in za nenavadne. In ta Jona je bil v vsakem določenem trenutku na določenem mestu, kot je predvideval načrt. Poslušajte: Ko sem bil mlajši – dve ženi tegà, 250.000 cigaret tegà, 3000 litrov pijače tegà ... Ko sem bil dosti dosti mlajši, sem začel zbirati gradivo za knjigo, ki naj bi nosila naslov: Dan, ko je bilo konec sveta. Knjiga naj bi bila stvarna. Knjiga naj bi poročala o tem, kaj so počeli pomembni Američani tistega dne, ko je padla atomska bomba na japonsko mesto Hirošima. Knjiga naj bi bila krščanska. Tedaj sem bil kristjan. Zdaj sem bokononist. Tudi tedaj bi že bil bokononist, če bi bil kdo, ki bi me naučil grenkosladkih Bokononovih laži. Toda bokononizem je bil še skrit tukaj, med peščenimi obalami in koralnimi noži, ki obkrožajo ta karibski otoček, republiko San Lorenzo. Bokononisti verjamemo, da je človeštvo razdeljeno na skupine: skupine, ki izpolnjujejo božjo voljo, ne da bi se sploh kdaj ovedele, kaj počno. Taki skupini pravi Bokonon

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 7

7

8/27/09 12:58:33 PM


karass in sredstvo, kan-kan, ki me je privedlo do mojega karassa, je bila knjiga, ki je nisem nikoli dokončal, knjiga, katere naslov naj bi bil: Dan, ko je bilo konec sveta.

Ho, ho, kako lepo      2 »Če odkrijete, da je vaše življenje brez logičnih razlogov povezano z življenjem nekoga drugega,« piše Bokonon, »je nemara ta človek član vašega karassa.« Na drugem mestu v Bokononovih knjigah pa lahko beremo: »Človek je ustvaril šahovnico; Bog je ustvaril karass.« Kar pomeni, da v karassu ne veljajo ne nacionalne ne institucionalne ne poklicne ne družinske ne razredne vezi. To je nedoločljiva oblika, kot ameba. V »Petintridesetem kalipsu« nas Bokonon vabi, naj pojemo skupaj z njim: Pijanček, ki leži v Centralnem parku in lovec, ki preži v pragozdnem mraku in kitajski zóbar in londonska kraljica – vsi so iste baže, iz istega vica. Ho, ho, kako lepo; ho, ho, kako lepo; ho, ho, kako lepo – tako različni tipi, pa vendar skup gredo.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 8

8

8/27/09 12:58:33 PM


Neumnost      3 Bokonon nikjer ne odsvetuje človeku, da bi poskušal spoznati meje lastnega karassa in naravo dela, ki mu ga je Vsemogočni Bog namenil. Bokonon samo ugotavlja, da so taki poskusi obsojeni na nepopolnost. V avtobiografskem delu Bokononovih knjig zapiše priliko o tem, kako neumna je predstava, da smo nekaj spoznali ali razumeli: V Newsportu, na Rhode Islandu, sem poznal damo, in ta dama, vernica episkopalne cerkve, me je nekoč prosila, naj bi ji izrisal in potem še izdelal hišico za njeno dogo. Trdila je, ta dama, da natanko pozna Boga in Pota Njegovih Dejanj. Nikakor ni mogla doumeti, zakaj bi lahko kogar koli vznemirjalo to, kar je bilo, ali to, kar še ima biti. A glej, ko sem ji pokazal načrt pasje hišice, ki sem jo nameraval napraviti, mi je dejala: »Oprostite, toda na te stvari se nisem nikoli spoznala.« »Potem dajte načrt svojemu možu ali duhovniku, naj ga pokaže Bogu,« sem rekel; »in ko bo imel Bog trenutek časa, vam bo razložil to mojo hišico na tak način, da boste celo vi razumeli.« Nagnala me je. Nikoli je ne bom pozabil. Prepričana je bila, da ima Bog ljudi v čolnih na vesla dosti rajši kot tiste, ki se vozijo z motornimi čolni. In ni prenesla pogleda na črva. Če je zagledala črva, je zavreščala. Bila je neumna in neumen sem tudi jaz in vsakdo, ki si domišlja, da so mu razkrita Božja Dejanja [piše Bokonon].

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 9

9

8/27/09 12:58:34 PM


Tipajoče prepletanje vitic      4 Bodi kakor koli, v tej knjigi nameravam zajeti toliko članov svojega karassa, kot je le mogoče, in raziskati vsa znamenja, ki bi mi utegnila pojasniti, k čemu so bila, kolektivno, usmerjena naša nehanja. Ni moj namen, da bi iz knjige napravil traktat o bokononizmu. Vseeno pa bi rad v začetku navedel bokononistično svarilo glede tega, kaj je bokononizem. Prvi stavek Bokononovih knjig se glasi: »Vse resnice, ki vam jih bom povedal, so brezsramne laži.« Moje bokononistično opozorilo pa je tákole: Kdor ne razume tega, kako more uporabna religija sloneti na lažeh, tudi te knjige ne bo razumel. Tako bodi. O mojem karassu, torej. Zagotovo sodijo vanj vsi trije otroci dr. Felixa Hoenikkerja, ki je bil eden od tako imenovanih »očetov« prve atomske bombe. In ni dvoma, da je bil tudi dr. Hoenikker sam član mojega karassa, čeprav je umrl, še preden so se začele moje sinuke, vitice mojega življenja, prepletati s sinukami njegovih otrok. Njegov mlajši sin Newton Hoenikker, najmlajši njegovih otrok, je bil prvi med njegovimi potomci, ki so se ga dotak­ nile moje sinuke. Iz glasila moje bratovščine, trimesečnika Delta Upsilon, sem se poučil, da je Newton Hoenikker, sin Nobelovega nagrajenca Felixa Hoenikkerja, zaobljubljeni član moje bratovščine – cornellske bratovščine.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 10

10

8/27/09 12:58:34 PM


Sedel sem torej in Newtu napisal naslednje pismo: »Dragi gospod Hoenikker! (Morda bi moral zapisati: dragi brat Hoenikker?) Sem član cornellske bratovščine Delta Upsilon in zdaj živim kot svobodni pisatelj. Trenutno zbiram gradivo za knjigo, v kateri bo govor o prvi atomski bombi. Vse dogajanje v knjigi bo omejeno na 6. avgust 1945, dan, ko so odvrgli bombo na Hirošimo. Ker je vaš pokojni oče obče pripoznan za enega poglavit­ nih stvarnikov te bombe, bi bil vesel vsake anekdote iz življenja doma pri vašem očetu na dan, ko je bila bomba odvržena. Na žalost moram priznati, da o vaši sloviti družini ne vem toliko, kot bi se spodobilo, zato tudi ne vem, ali imate kaj bratov ali sester. Če imate kaj bratov ali sester, bi vam bil zelo hvaležen za njihove naslove; rad bi se namreč obrnil nanje s podobno prošnjo kot na vas. Vem, da ste bili ob času, ko je bomba padla, še zelo mladi, vendar to nič ne de: pravzaprav je še celo bolje. V svoji knjigi namreč ne nameravam poudarjati toliko tehnične, marveč bolj človeško plat bombe, tako da bodo spomini na ta dan skozi oči »otročiča« (ne zamerite, prosim, izrazu) čudovito sodili vanjo. Glede stila in oblike si nikar ne belite glave. To je moja skrb. Dovolj mi bo oris v grobih črtah. Seveda vam bom dal končno verzijo pred objavo še pregledati. Bratski pozdrav ...«

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 11

11

8/27/09 12:58:34 PM


Pismo od študenta medicine      5 Newt pa mi je odpisal: »Oprostite, da ste morali tako dolgo čakati na moj odgovor. Knjiga, ki jo pripravljate, bo očitno zelo zanimiva. Ko so odvrgli bombo, sem bil še tako majhen, da vam najbrž ne bom mogel kaj prida pomagati. Gotovo bi bilo bolje, če bi se obrnili na mojega brata in sestro, ki sta oba starejša od mene. Moja sestra je ga. Harrison C. Conners, stanuje pa na 4918 North Meridian Street, Indiannapolis, Indiana. Trenutno je to tudi moj naslov. Menim, da bi vam z veseljem priskočila na pomoč. O mojem bratu Franku nihče ne ve, kje je. Izginil je pred dvema letoma, kmalu po očetovi smrti, in odtlej ni več glasu od njega. Po vsem, kar vemo, je čisto možno, da ga ni več med živimi. Ko so odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, sem imel šest let, tako da sem se pravzaprav s pomočjo drugih spom­ nil vsega, česar se spominjam. Spominjam se, da sem se igral na preprogi v dnevni sobi, pred vrati očetove delovne sobe v Iliumu, v zvezni državi New York. Vrata so bila odprta in videl sem očeta. Oblečen je bil v pižamo in kopalno haljo. Kadil je cigaro. Igral se je s koščkom vrvice, zavezanim v zanko. Tistega dne ni šel v laboratorij, ves dan je bil doma, kar v pižami. Kadar koli se mu je zljubilo, je lahko ostal doma. Kot verjetno že veste, je oče skoraj vsa svoja delovna leta prebil pri Splošni kovniški in topilniški družbi v Iliumu. Ko so se pričeli ukvarjati s projektom Manhattan, torej s tisto vašo bombo, se oče sploh ni ganil iz Iliuma. Izjavil je, da

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 12

12

8/27/09 12:58:34 PM


sploh ne bo delal na njem, če mu ne dovolijo delati tam, kjer bo sam hotel. To pa je pomenilo, da bo večinoma delal doma. Edini kraj poleg Iliuma, kamor je rad zahajal, je bil Polenovkin rt, kjer smo imeli počitniško hišico. Na Polenovkinem rtu je tudi umrl. Umrl je na božični večer. Sicer pa to najbrž že veste. Torej – tistega dne, ko so odvrgli bombo, sem se igral na preprogi pred njegovo delovno sobo. Sestra Angela pravi, da sem se ure in ure igral s kamiončki in zraven ropotal: ,brrrum, brrrum, brrrum‘. Tako bo verjetno držalo, da sem na dan bombe ropotal: ,brrrum, brrrum, brrrum‘; oče pa je bil v svoji delovni sobi in se je igral z vrvico. Po naključju tudi vem, od kod je imel vrvico, s katero se je igral. Mogoče boste lahko uporabili kje v svoji knjigi. Z vrvico je bil svojčas prevezan rokopis romana, ki ga je očetu poslal neki zapornik. Roman je opisoval konec sveta leta 2000, njegov naslov pa je bil 2000 n. št. Pripovedoval je o norih znanstvenikih, ki so izumili tako strašno bombo, da je popolnoma zbrisala življenje z zemeljske krogle. Ko so ljudje izvedeli, da bo konec sveta, so se vrgli v grozansko seksualno orgijo, deset sekund pred eksplozijo bombe pa se je prikazal sam Jezus Kristus. Pisec romana se je imenoval Marvin Sharpe Holderness in v priloženem pismu očetu je napisal, da sedi zato, ker je ubil lastnega brata. Z rokopisom se je obrnil na mojega očeta zaradi tega, ker ni vedel, kakšno razstrelivo naj da v bombo. Računal je, da bi mu oče morda kaj pametnega svetoval. Seveda ne mislim trditi, da sem knjigo prebral pri šestih letih. Še leta in leta se je valjala po hiši. Prilastil si jo je brat

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 13

13

8/27/09 12:58:34 PM


Frank – zaradi tistih umazanih prizorov. Skrival jo je v spalnici, v ,zidni blagajni‘, kakor je sam pravil tisti luknji, ki pravzaprav ni bila nikakršna blagajna, marveč navadna odprtina v dimnik, zadelana s pločevinastim pokrovom. Ko sva bila s Frankom še otroka, sva prav gotovo tisočkrat prebrala opis orgije. Več let sva ga skrivala, dokler ni slednjič prišel v roke sestri Angeli. Prebrala ga je in izjavila, da je čisto navadna packarija. Sežgala ga je z vrvico vred. Meni in Franku je nadomeščala mater, naša prava mati je namreč umrla na mojem porodu. Oče v življenju ni prebral knjige, sem kar prepričan. Ne verjamem, da je v vsem svojem življenju prebral kakšen roman, še zgodbice ne, razen morda, ko je bil še majhen. Tudi svoje pošte ni bral, niti revij ali časnikov. Domnevam, da je bral veliko tehniških časopisov, a po pravici rečeno, se ne spominjam, da bi ga bil kdajkoli videl pri branju. Kot rečeno, edino, kar je hotel od tistega rokopisa, je bila vrvica. Tak je bil. Nihče ni vedel, kaj ga bo pritegnilo nasled­ njič. Na dan bombe je bila to vrvica. Ste kdaj brali govor, ki ga je imel, ko je prejel Nobelovo nagrado? Tole je celoten govor: ,Dame in gospodje! Ta trenutek sem tu pred vami zato, ker sem vedno zijal okrog sebe kakor osemleten smrkavec v pomladnem jutru na poti v šolo. Mimogrede me ustavi katerakoli stvar, da gledam in se čudim in se včasih tudi česa naučim. Zelo srečen človek sem. Hvala vam!‘ Skratka, oče je nekaj časa gledal pentljo, potem pa so se njegovi prsti pričeli poigravati z njo. Med prsti jo je razpel v tako imenovano mačjo zibko. Ne vem, kje se je bil tega

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 14

14

8/27/09 12:58:34 PM


naučil. Nemara pri svojem očetu. Veste, njegov oče je bil krojač, tako da se je verjetno vsepovsod valjalo polno krpic in nitk, ko je bil oče še majhen. Ne prej ne poslej nisem videl, da bi se bil oče tistemu, čemur bi vsak drug človek dejal igra, približal tako zelo kot tedaj, ko je delal mačjo zibko. Sanjalo se mu ni, kaj naj bi počel z zvijačami in igrami in s pravili, ki so si jih izmislili drugi. V Angelinem albumu izstrižkov iz časopisov je bil tudi izstrižek iz revije Time, kjer je oče takole odgovoril na vprašanje, s kakšnimi igrami se ukvarja, kadar se hoče sprostiti: ,Zakaj bi se ubadal z izmišljenimi igrami, ko pa imamo toliko zaresnih?‘ Najbrž je še njega presenetilo, ko je videl, da je naredil mačjo zibko, ali pa ga je nemara spomnila na otroštvo. Po­ vsem iznenada je prišel iz svoje delovne sobe in naredil nekaj, česar ni bil storil nikoli dotlej. Poskusil se je igrati z mano. Ne le, da se ni do tistega dne še nikoli igral z mano; celo ogovoril me je komaj kdaj. Na kolena se je spustil na preprogo zraven mene, usta so se mu razpotegnila, da so se pokazali zobje, in mi je začel mahati s tisto prekrižano vrvico tik pred obrazom. ,Vidiš? Vidiš? Vidiš?‘ je spraševal. ,Mačja zibka. Vidiš mačjo zibko? Vidiš, kje aja srčkani mucek? Mijav. Mijav.‘ Pore na njegovem obrazu so bile videti velike kot lunini kraterji. Ušesa in nosnici je imel na gosto poraščene z dlačicami. Od kajenja cigar je iz njega vel tak zadah kot iz peklenskega žrela. Iz tako tesne bližine je bil moj oče najgrša stvar, kar sem jo kdaj koli videl. Še zdaj se mi sanja o tem.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 15

15

8/27/09 12:58:34 PM


In potem je zapel: ,Mucek na veji, aja tutaja, ko vetrc potegne, se zibka zamaja. Če se veja odlomi, bo zibka odletela. In padel bo mucek in zibka in veja.‘ Bruhnil sem v jok. Potem sem se pobral s tal in stekel iz hiše, kar so me nesle noge. Končati moram. Ura je že več kot dve zjutraj in moj sostanovalec se je ravnokar zbudil in potožil zaradi glasnega pisalnega stroja.«

Boj žužkov      6 Newt je svoje pismo nadaljeval naslednje jutro. Takole ga je nadaljeval: »Naslednje jutro. Spet sedam k pisanju, po osmih urah spanja svež kot rožica. V hiši, kjer živim z ostalimi člani bratovščine, je zdaj vse tiho. Razen mene so vsi na predavanjih. Meni se res gode. Nič več mi ni treba obiskovati predavanj. Prejšnji teden so me zabrisali iz šole. Vpisan sem bil v prvi letnik medicine. Čisto po pravici so me zabrisali. Ne bi bil prida dohtar. Ko končam tole pismo, bom šel verjetno v kino. Ali pa pojdem na sprehod v kako sotesko, če se bo sonce kaj pokazalo. Ali niso lepe, soteske? Letos sta v eno skočili dve dekleti, držeč se za roke. Študentska bratovščina, v katero sta želeli, ju ni sprejela. Želeli sta v Tri-Delta. A vrniva se k 6. avgustu 1945. Sestra Angela mi je mnogokrat očitala, da sem tisti dan resnično prizadel očeta, ko nisem občudoval mačje zibke in nisem hotel ostati z njim na preprogi ter poslušati njegovega petja. Morda da sem ga

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 16

16

8/27/09 12:58:35 PM


prizadel, vendar ne verjamem, da je bil zares hudo prizadet. Bil je eno najbolje zaščitenih človeških bitij, kar jih je kdaj živelo pod soncem. Ljudje mu niso mogli do živega, ker se za ljudi sploh ni zanimal. Spominjam se, da sem nekoč, dobro leto preden je umrl, skušal izvedeti od njega kaj o pokojni materi. Nobene stvari v zvezi z njo se ni mogel spom­ niti. Ste že slišali znamenito zgodbo o zajtrku tistega dne, ko sta mati in oče odhajala na Švedsko po Nobelovo nagrado? Priobčil jo je Saturday Evening Post. Mati je pripravila veli­ časten zajtrk. Potem pa, ko je pospravljala mizo, je našla poleg krožnika očetove skodelice za kavo četrtdolarski kovanec in kovanec za deset centov ter tri penije. Napitnino ji je pustil. Ko sem torej tako prizadel svojega očeta, če je kajpak to res, sem stekel iz hiše na dvorišče in pod rožnim grmom odkril brata Franka. Tedaj je bil star dvanajst let in sploh nisem bil presenečen, da sem ga našel prav tam. Kadar je bilo vroče, je prebil obilo časa pod tistim grmom, kakor pes. Izkopal je luknjo v hladno zemljo okoli in okoli korenin. In nikoli nisi vedel, kaj je imel tisti trenutek s seboj pod vrtnicami. Včasih je imel opolzko knjigo. Drugikrat steklenico belega vina za kuhanje. Tistega dne, ko so odvrgli bombo, je imel Frank veliko žlico in kozarec od marmelade. In s tisto žlico je metal v kozarec najrazličnejše žužke, da so se tepli med sabo. Boj žužkov je bil tako zanimiv, da sem pri priči nehal jokati – popolnoma sem pozabil na starega. Ne morem se spom­niti, kaj vse je spravil Frank tistega dne v kozarec, še vedno pa imam v spominu boje žužkov, ki sva jih uprizarjala kasneje: en ščurek proti stotim rdečim mravljam, ena stonoga

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 17

17

8/27/09 12:58:35 PM


proti trem pajkom, rdeče mravlje proti črnim mravljam. Treba je stresati kozarec, sicer se sploh ne bojujejo. In to je počel Frank – stresal, stresal je kozarec. Čez nekaj časa je prišla sestra Angela, ki me je povsod iskala. Privzdignila je veje grma in dejala: ,A tukaj si!‘ Vprašala je Franka, kaj za božjo voljo počne, in odgovoril ji je: ,Eksperimentiram.‘ Tako je odgovoril vselej, kadar ga je kdo vprašal, kaj za božjo voljo počne. Vselej je odgovoril: ,Eksperimentiram.‘ Angela jih je takrat imela dvaindvajset. Od svojega šestnajstega leta naprej je bila dejanska glava družine, od tistega dne naprej, ko je umrla mati, od dne, ko sem prišel na svet. Pogosto je pravila, da ima tri otroke – mene, Franka in očeta. In niti ni pretiravala. Spominjam se mrzlih juter, ko smo v vrsti stali v vhodni veži in nas je ona zahomotala, vsakega posebej in vse enako. Ampak jaz sem tedaj hodil v vrtec; Frank se je odpravljal v osnovno šolo; oče pa je odhajal delat atomsko bombo. Spominjam se enega takih juter, ko se je pokvaril oljni gorilnik, ko je voda v ceveh zamrznila in avto ni hotel vžgati. Angela je pritiskala na zaganjač tako dolgo, da je baterija crknila. In potem je oče spregovoril. Veste, kaj je rekel? Rekel je: ,Res me zanima glede želv.‘ ,Kaj te pa zanima pri želvah?‘ je vprašala Angela. ,Kako je, kadar poteg­ nejo glavo v oklep,‘ je dejal. ,Se jim tedaj hrbtenica upogne ali se skrči?‘ Mimogrede, Angela je bila ena od neopevanih junakinj atomske bombe, in mislim, da zgodbe o tem nisem povedal še nikomur. Morda jo boste lahko uporabili. Po tistem pripet­ ljaju z želvami so začele te živali očeta tako strašno zanimati,

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 18

18

8/27/09 12:58:35 PM


da je nehal delati na atomski bombi. Nazadnje se je nekaj ljudi od projekta Manhattan oglasilo pri Angeli doma, z vprašanjem, kaj naj storijo. Rekla jim je, naj mu vzamejo želve. In tako so se neke noči prikradli v njegov laboratorij ter mu odnesli želve z akvarijem vred. Oče ni nikoli niti z besedico omenil njihovega izginotja. Naslednje jutro je prišel lepo delat, oziral se je po stvareh, s katerimi bi se mogel igrati in o katerih bi lahko razmišljal, in vse, s čimer se je lahko igral in o čemer je lahko razmišljal, je bilo kako povezano z bombo. Ko me je Angela spravila spod grma, me je vprašala, kaj sva imela z očetom. Jaz sem v eno ponavljal, kako strašno je grd in kako zelo ga sovražim. Pa me je klofnila. ,Kako si drz­ neš reči kaj takega o svojem očetu?‘ je rekla. ,To je eden največjih ljudi, kar jih je kdaj živelo! Danes je dobil vojno! Se zavedaš tega? Dobil je vojno!‘ Spet je priletela klofuta. Pa saj ji ne zamerim tistih klofut. Oče je bil vse, kar je imela. Z nobenim fantom ni hodila. Z nikomer se ni spoprijateljila. Imela je enega samega konjička. Igrala je klarinet. Še enkrat sem ponovil, kako zelo sovražim očeta; udarila me je znova; in tedaj se je izpod grma pognal Frank in jo boksnil v želodec. Strašno jo je moralo zaboleti. Padla je in se zvijala na tleh. Ko je prišla spet do sape, je začela jokati in na ves glas klicati očeta. ,Ne bo ga,‘ se ji je zarežal Frank. In je imel prav. Oče je pomolil glavo skozi okno, pogledal Angelo in mene, ki sva se kriče valjala po tleh, pa Franka, ki je stal nad nama in se krohotal. Stari je skril glavo nazaj v sobo in nikoli ni vprašal, čemu je bil ves tisti ravs. Ljudje niso bili njegovo področje.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 19

19

8/27/09 12:58:35 PM


Bo to dobro? Vam bo kaj pomagalo pri pisanju knjige? Seveda ste mi precej zvezali roke, ko ste zahtevali, naj se omejim na dan bombe. Mnogo je še anekdot o očetu in bombi, ki so povezane z drugimi dnevi. Ali poznate, recimo, anekdoto o očetu tistega dne, ko so pri Alamogordu prvič preizkušali atomsko bombo? Ko se je stvar razpočila, ko ni bilo nobenega dvoma več, da lahko Amerika z eno samo bombo zbriše celo mesto z obličja Zemlje, se je eden od znanstvenikov obrnil k očetu, rekoč: ,Tako, zdaj znanost pozna greh.‘ In veste kaj je rekel moj oče? Rekel je: ,Kaj je to – greh?‘ Z najboljšimi željami, Newton Hoenikker.«

Sloviti Hoenikkerjevi      7 Newt je pismu dodal še tele tri pripise: »P. S. Ne morem se podpisati ,Z bratskimi pozdravi‘, ker mi zaradi pomanjkanja uradne izobrazbe tega ne bi dovolili. Bil sem samo pridružen, zdaj pa mi bodo vzeli še ta naziv. P. P. S. Za našo družino pravite, da je ,slovita‘; mislim, da bi utegnila biti taka oznaka v knjigi zmotna. Jaz, denimo, sem pritlikavec – meter dvajset merim. In zadnje, kar smo slišali o mojem bratu Franku, je bilo, da so ga iskali floridska policija, Zvezni preiskovalni urad in finančno ministrstvo, ker je z odsluženimi vojaškimi transportnimi ladjami prevažal na Kubo ukradene avtomobile. Tako sem dokaj prepričan, da ,sloviti‘ ni ravno tista beseda, s katero bi nas dobro označili. Verjetno je ,slikoviti‘ dosti bližja resnici.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 20

20

8/27/09 12:58:35 PM


P. P. P. S. Štiriindvajset ur kasneje. Spet sem prebral pismo in ugotavljam, da si bodo ljudje nemara mislili, da ne delam drugega kot to, da posedam naokrog, obujam žalostne spomine in se smilim sam sebi. V resnici pa sem zelo srečen človek in se tega tudi zavedam. Pred menoj je poroka s čudovitim majhnim dekletom. Na tem svetu je dovolj ljubezni za vsakogar, če bi se ljudje le znali ozreti okrog sebe. Jaz sem dokaz za to.«

Newtova zadeva z Zinko      8 Newt mi ni povedal, kdo je njegovo dekle. Štirinajst dni po tistem, ko mi je pisal, pa je vsa država vedela, da ji je ime Zinka – samo Zinka. Po vsem sodeč sploh ni imela priimka. Zinka je bila pritlikava Ukrajinka, plesalka v plesni skupini Borzoj. Naneslo je, da je Newt videl nastop plesne skupine v Indianapolisu, preden je odšel na Cornell. In potem je skupina plesala na Cornellu. Ko je bil cornellski nastop končan, je stal mali Newt pred izhodom za nastopajoče, z ducatom velikih vrtnic v rokah. Časniki so pograbili zgodbo, ko je Zinka zaprosila za politično zatočišče v Združenih državah, potem pa skupaj z Newtom izginila. Teden dni zatem se je Zinka javila na ruski ambasadi. Izjavila je, da so Američani preveč materialistični. Dejala je, da se želi vrniti domov. Newt se je zatekel k svoji sestri v Indianapolis. Za tisk je dal eno samo kratko izjavo. »Bila je zasebna zadeva,« je rekel. »Srčna zadeva. Ničesar ne obžalujem. Kar se je zgodilo, je samo moja in Zinkina stvar in nikogar drugega.«

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 21

21

8/27/09 12:58:35 PM


V Moskvi pa je podjeten ameriški poročevalec, ki je med člani plesne skupine skušal izvrtati kaj o Zinki, prišel do neljubega odkritja – da namreč Zinka ni bila stara, kot je sama izjavljala, le triindvajset let. Imela jih je dvainštirideset – toliko, da bi Newtu lahko bila mama.

Podpredsednik nadzoruje vulkane      9 Potem sem knjigo o dnevu bombe čisto zanemaril. Leto dni kasneje, dva dni pred božičem, me je druga zgodba pripeljala v Ilium v državi New York, kjer je dr. Felix Hoenikker opravil večino svojega dela; in kjer so leta odraščanja preživeli Newt, Frank in Angela. Ustavil sem se v Iliumu, da bi videl, kar bi se videti dalo. V Iliumu ni bilo več nobenega živečega Hoenikkerja, bilo pa je mnogo ljudi, ki so trdili, da so dobro poznali starega in njegove tri čudaške otroke. Dogovoril sem se za sestanek z dr. Aso Breedom, podpredsednikom Splošne kovniške in livarske družbe, ki je bil zadolžen za raziskovalni laboratorij. Domnevam, da je bil tudi dr. Breed član mojega karassa, čeprav sem mu bil od prvega trenutka naprej zoprn. »Privlačnost ali zoprnost nimata nič opraviti s tem,« pravi Bokonon – opozorilo, ki se zlahka pozabi. »Če prav vem, ste bili večino Hoenikkerjevega poklicnega življenja njegov nadzornik,« sem po telefonu dejal dr. Breedu. »Na papirju,« je rekel.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 22

22

8/27/09 12:58:35 PM


»Ne razumem,« sem dejal. »Če sem v resnici nadzoroval Felixa,« je rekel, »potem sem pripravljen ta hip prevzeti vulkane, plimovanja in selit­ ve ptic in lemingov. Ta možakar je bil naravna sila, ki je verjetno ni zmogel nadzorovati noben smrtnik.«

Tajni agent X-9      10 Dr. Breed je odločil, da se sestaneva zgodaj naslednje jutro. Da me bo na poti v službo pobral v hotelu, je rekel, in mi tako poenostavil vstop v strogo zastraženi raziskovalni laboratorij. Treba je bilo torej nekako zabiti noč v Iliumu. Sicer sem pa že bil točno tam, kjer se začenja in končuje iliumsko nočno življenje, v hotelu Del Prado. V hotelskem baru, poimenovanem Ribiška soba, so se nastavljale cipe. In zgodilo se je – »in zgodilo se je, kot je bilo namenjeno«, bi rekel Bokonon – da sta cipa poleg mene in natakar za šankom, ki mi je stregel, hodila v gimnazijo skupaj s Frank­ linom Hoenikkerjem, mučiteljem žužkov, srednjim otrokom, pogrešanim sinom. Cipa, ime ji je bilo Sandra, mi je ponudila užitke, ki da jih ne nudita ne Place Pigalle ne Port Said. Odvrnil sem ji, da me to ne zanima, in bila je dovolj brihtna, da mi je odvrnila, da pravzaprav tudi nje ne. Kasneje se je pokazalo, da sva oba precenjevala svojo brezčutnost, vendar ne za dolgo. Preden sva pomerila svoje strasti, sva se seveda pogovarjala o Franku Hoenikkerju in pogovarjala sva se o starem znanstveniku in pogovarjala sva se malo o dr. Asu Breedu in pogovarjala sva se o Splošni kovniški in livarski družbi in pogovarjala

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 23

23

8/27/09 12:58:36 PM


sva se o papežu in o nadzoru rojstev, o Hitlerju in Judih. Pogovarjala sva se o bleferjih. Pogovarjala sva se o resnicah. Pogovarjala sva se o gangsterjih; pogovarjala sva se o poslovnežih. Pogovarjala sva se o ničesar krivih revežih, ki so morali na elek­ trični stol; in pogovarjala sva se o bogatih barabah, ki jih to ni doletelo. Pogovarjala sva se o pobožnjakarjih, ki so uganjali perverznosti. Pogovarjala sva se o premnogih stvareh. Nalezla sva se ga. Natakar je bil zelo prijazen do Sandre. Imel jo je rad. Spoštoval jo je. Povedal mi je, da je bila Sandra v šolskih letih predsednica odbora za razredne barve na iliumski gimnaziji. Vsak razred, mi je razložil natakar, je prvo leto izbral določene barve, ki jih je potem s ponosom nosil. »Kakšne barve ste izbrali vi?« sem vprašal. »Oranžno in črno.« »Dobri barvi.« »Po moje.« »Je bil tudi Frank Hoenikker v odboru za razredne barve?« »Frank ni bil nikjer,« se je zaničljivo oglasila Sandra. »Nikoli se ni vključil v noben odbor, nikoli ni igral nobene igre, nikoli ni šel z dekletom na zmenek. Ne verjamem, da je sploh kdaj govoril s kakšno punco. Pravili smo mu Tajni agent X-9.« »X-9?« »Ja res – zmeraj je bil videti, kakor da hiti z enega skrivnega mesta na drugo; še spregovoriti ni utegnil z nikomer.« »Mogoče je pa zares imel zelo bogato skrivno življenje,« sem povedal svojo domnevo.

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 24

24

8/27/09 12:58:36 PM


»Ne.« »Ne,« se je porogljivo zarežal natakar. »Bil je eden tistih mulcev, ki so izdelovali letalske modele in drkali kar naprej.«

Protein      11 »Predvideno je bilo, da bo slavnostni govornik na podelitvi zaključnih spričeval,« je rekla Sandra. »Kdo to?« sem vprašal. »Dr. Hoenikker – Frankov stari.« »Kaj je povedal?« »Se sploh ni prikazal.« »In tako niste imeli slovesnega nagovora?« »O ja, je bil. Dr. Breed, ta, s katerim sta zmenjena jutri zjutraj, se je pojavil, ves zadihan, in je povedal nekaj govoru podobnega.« »Kaj je povedal?« »Dejal je, da upa, da bodo mnogi med nami uspešni znanstveniki,« je dejala. V tem ni videla nič smešnega. Spominjala se je lekcije, ki je tedaj napravila tak vtis nanjo. Trudoma in ubogljivo jo je ponavljala. »Dejal je, da je težava našega sveta v tem ...« Morala je premolkniti in premisliti. »Težave izvirajo iz tega,« je obotavljivo nadaljevala, »da so ljudje še vedno vraževerni, čeprav bi morali gledati z znanstvenega stališča. Če bi se vsi bolj poglabljali v znanosti, je rekel, ne bi bilo vseh naših težav.« »Dejal je, da bo znanost prej ali slej odkrila temeljno skrivnost življenja,« se je vmešal natakar. Popraskal se je po

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 25

25

8/27/09 12:58:36 PM


glavi in se namrščil. »Menda sem pred par dnevi bral v časopisih, da so končno odkrili, kaj je to?« »Mi je ušlo,« sem izmomljal. »Jaz sem pa videla,« je rekla Sandra. »Pred kakšnima dvema dnevoma.« »Tako je,« je dejal natakar. »Kaj pa je skrivnost življenja?« sem vprašal. »Ne vem več,« je rekla Sandra. »Protein,« je povedal natakar. »Odkrili so nekaj o proteinu.« »Ja,« je rekla Sandra, »to je to.«

Naslada za konec sveta      12 Prišel je še starejši natakar in se pridružil našemu pogovoru v Ribiški sobi hotela Del Prado. Ko je slišal, da pišem knjigo o dnevu bombe, mi je povedal, kakšen je bil tisti dan zanj, kako je potekal dan prav v baru, kjer smo sedeli. Govoril je piskajoče, kot W. C. Fields, njegov nos pa je bil tak kot veličastna jagoda. »Takrat se temu še ni reklo Ribiška soba,« je dejal. »In nismo imeli vsepovsod teh, pida, mrež in školjk. V tistih časih je bil tole Navajski šotor. Po zidovih so visele indijanske preproge in kravje lobanje. Po mizah so bili majhni tamtami, tako da so ljudje pobobnali po tamtamu, ko so želeli postrežbo. Hoteli so me nahecat, da bi nosil bojno perjanico, pa nisem hotel. En dan je prišel v bar pravi Indijanec iz plemena Navajev; on mi je povedal, da Navaji sploh ne živijo v šotorih. ,Pida, to je sramota,‘ sem mu rekel. Še pred tem

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 26

26

8/27/09 12:58:36 PM


je bila tu Pompejanska soba, polna polomljenih mavčnih figur; itak je pa bilo vseeno, kako se je temu reklo – pida, svetilke so bile zmeraj na istih mestih. In ljudje, pida, ki so prihajali iz mesta zunaj, pida, se niso nikoli menjali. Tisti dan, ko so vrgli Hoenikkerjevo bombo na Japonce, pida, je uletel noter klatež in poskušal nažicat požirek pijače. Da naj mu dam eno pijačo na račun tega, ker prihaja konec sveta. Pa sem mu namešal ,Naslado za konec sveta‘. V izdolben ananas sem mu nalil približno četrt litra mentolnega likerja, dodal sem stepeno smetano in na vrh še češnjo. ,Tu maš, zahojenc,‘ sem mu rekel, ,in da mi nikdar ne rečeš, da nisem nikol naredil nič zate.‘ Vstopil je še en možakar in izjavil, da je odpovedal službo v raziskovalnem laboratoriju; je rekel, da se vse, s čimer se znanstvenik ukvarja, prej ali slej spridi v orožje, tako ali drugače. Je rekel, da, pida, ne misli več pomagat politikom pri njihovih vojskah. Breed se je pisal. Pida, sem ga vprašal, če je v žlahti s šefom raziskovalnega laboratorija. Je rekel, da je v hudičevo tesni žlahti. Pida, da je sin laboratorijskega šefa.«

Odskočišče      13 O bog, kako grdo mesto je Ilium! »O bog,« pravi Bokonon, »kako je vsako mesto grdo mesto!« Babje pšeno je pršelo skozi negibno odejo umazane megle. Bilo je zgodnje jutro. Peljal sem se v lincolnu doktorja Asa Breeda. Bil sem nekam slab in še vedno majčkeno pijan od minule noči. Dr. Breed je vozil. Tračnice že zdavnaj opu-

ACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom.indd 27

27

8/27/09 12:58:36 PM


Izbrano

Kaj je počel doktor Felix Hoenikker, eden od »očetov« atomske bombe, tisti dan, ko se je Little Boy razpočil nad Hirošimo? Iskanje odgovora na to vprašanje nas popelje na revni otoček San Lorenzo in odpre vso ironijo in, v najbolj bridkem pomenu besede, bedo vzhajajoče atomske dobe. KURT VONNEGUT (1922–2007) je od uspeha Mačje zibke (1963) naprej navduševal bralce s čisto posebno mešanico znanstvene fantastike, realizma in iskrene človečnosti. Klavnica pet (1969), neprekosljiv opis pekla, v katerega so ovili Dresden ameriški bombniki, mu je prinesel svetovno slavo. Zajtrk prvakov (1973), Jetniški tič (1979) in Časotresk (1997) je samo nekaj najbolj znanih nadaljevanj tega opusa.

KURT VONNEGUT Mačja zibka

Lepega dne bo šel naš nori svet pozlù in tedaj bomo vse, kar nam je posodil, vrnili Bogu. Če te bo imelo na žalostni dan, da bi Boga preklinjal, prekolni ga, nič se ne boj. Nasmejal se bo in ti prikimal.

KURT VONNEGUT Mačja zibka

13,95 €

MACJA ZIBKA zepnica oprema 2009.indd 1

8/26/09 12:19:33 PM

MACJA ZIBKA zepnica 2009 prelom za internet  

KURT VONNEGUT Mačja zibka – Bokononove knjige, 1:5 * Nedolžne neresnice 7 karass in sredstvo, kan-kan, ki me je privedlo do mojega ka- rassa...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you