Page 1

LETA STRAHOTE

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 1

29/10/18 13:48


LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 2

29/10/18 13:48


Petra Svoljšak

Gregor Antoličič

LETA STRAHOTE Slovenci in pr va svetovna vojna

Z okvirnima črticama Ivana Cankarja in predgovorom Toneta Partljiča

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 3

29/10/18 13:48


Petra Svoljšak, Gregor Antoličič LETA STRAHOTE Slovenci in prva svetovna vojna Z okvirnima črticama Ivana Cankarja: Gospod stotnik in Kostanj posebne sorte (Podobe iz sanj, 1917) Predgovor Toneta Partljiča: Ivan Cankar − včeraj in danes Recenzenta dr. Andrej Rahten in mag. Marko Štepec Opomba: Metaforo LETA STRAHOTE je Cankar uporabil v Uvodu v Podobe iz sanj (1917): »Te Podobe iz sanj so bile napisane v letih strahote 1914–1917.«

Uredil Tine Logar Jezikovno pregledala Mojca Blažej Cirej Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Fotografija na naslovnici Shutterstock Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2018 Glavni urednik Aljoša Harlamov Za založbo Bojan Švigelj Tisk Gorenjski tisk storitve, d. o. o., Kranj Prva izdaja, naklada 2800 izvodov © 2018 za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana. Vse pravice pridržane. Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe najdete tudi na spletu: Radi.beremo @mladinska_MK mladinskaknjiga

CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(100)«1914/1918« 94(497.4)«1914/1918« SVOLJŠAK, Petra, 1965− Leta strahote : Slovenci in prva svetovna vojna / Petra Svoljšak, Gregor Antoličič. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018 ISBN 978-961-282-316-0 1. Antoličič, Gregor 296931584 Brez pisnega dovoljenja založbe so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 4

29/10/18 13:48


Vsebina

Ivan Cankar: Gospod stotnik

9

Tone Partljič: Ivan Cankar – včeraj in danes UVOD

13

29

I VOJNA SE PREBUJA • 33 Slovenci na predvečer prve svetovne vojne Vojni naproti • 45 Zadnji dnevi stare Evrope • 45

33

Franc Ferdinand, Slovenci in atentat v Sarajevu Julijska kriza in Avstro-Ogrska • 68

59

Izbruh vojne in delovanje zavezništev • 75 Avstro-ogrska vladarja v prvi svetovni vojni • 83 Vojska – ponos cesarja, države in ljudstva • 100 Avstro-ogrska vojska na predvečer prve svetovne vojne Avstro-ogrska vojska v senci vojne • 104

100

Veselje, žalost in strah – slovenski možje odidejo na fronto • 111 Slovenski vojaki v prvi svetovni vojni • 120 Avstro-ogrska vojska • 120 Slovenski polki in njihova zgodovina • 121 Slovenski vojaki pod antantnimi zastavami • 125 Dve fronti – poraz, poraz in še enkrat poraz • 131 Balkansko bojišče • 131 Vzhodno bojišče • 142 Slovenski vojni ujetniki • 150 »Italijanski kralj mi je napovedal vojno!« Vstop Kraljevine Italije v vojno • 161 Geneza evropskih zavezništev do izbruha prve svetovne vojne • 161 Avstro-ogrska diplomacija in vprašanje ozemeljskih kompenzacij Kraljevini Italiji • 167 Avstro-ogrske vojaške priprave na vojno s Kraljevino Italijo • 178 Kraljevina Italija vstopi v vojno • 182

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 5

29/10/18 13:48


SoĹĄko bojiĹĄÄ?e v kontekstu vojne med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo • 194 Jugozahodna fronta in soĹĄko bojiĹĄÄ?e • 194 SoĹĄke bitke • 201 Od SoÄ?e do Piave • 210 Vojna se bliĹža koncu ali kako vojni napraviti konec • 216 Leto 1918 in enajsti dan enajstega meseca • 234 Posledice prve svetovne vojne • 239

Veèen bo na vas spomin

                   

Manica Koman, 1918

II NOTRANJA FRONTA • 247 ÂťVojni absolutizemÂŤ • 247 Vojna ne prizanaĹĄa nikomur – begunci, okupacija, begunci • 261 Slovensko ozemlje v zubljih svetovne vojne • 295 Ĺ˝enske v podporo vojnemu naporu – boj za preĹživetje • 317 ZaÄ?etek konca • 336

Veèen bo na vas spomin

                   

III STO LET KASNEJE • 365 Kronologija prve svetovne vojne • 365 DediĹĄÄ?ina prve svetovne vojne • 379 Opombe • 385 Ivan Cankar: Kostanj posebne sorte

•

405

Veèen bo na vas spomin

                   

Viri in literatura Imensko kazalo

•

•

407 425

Veèen bo na vas spomin

Manica Koman, 1918

Manica Koman, 1918

Manica Koman, 1918

                    LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 6

29/10/18 13:48


LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 7

29/10/18 13:48


Ivan Cankar (Vir: Narodna in univerzitetna knjiĹžnica. (dalje: NUK))

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 8

29/10/18 13:48


Iva n Cankar

GOSPOD STOTNIK

D

okaj časa je že, da so zadobile moje sanje in pač sanje vsakega človeka čisto novo, prav posebno lice. Nič več niso puste blodnje, bežne megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga v drugo ter se nazadnje razpuhte v nič. Niso več tiste sanje, ki jih človek zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol smehljaje, napol jezen zamahne z roko: »Vrag vas vzemi, odkoder vas je dal!« – in ki nato smešnogrozno odkobalijo v brezno, kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali že je čakalo sonca. Gledal sem skozi okno; to okno še nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajčolan, razločil pa sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem slišal in razumel vsako besedo. Dvorišče je bilo za ped navisoko posuto s črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorišča; pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira. V dolgi, ravni vrsti je stala kompanija, napravljena, da se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v

9

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 9

29/10/18 13:48


rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal pred nemo vrsto gori in doli. Stotnik je bil sila visokega života, za glavo je bil višji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč, izpod tega je gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila še v rokavici koščena in krempljasta, je držal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz mu nisem videl, ker je bil ves čas obrnjen proti vrsti. Korak za njim je stopal mlad praporščak, ki se je časih plaho ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi rad pobegnil, pa občuti, da je priklenjen brez usmiljenja. Še enkrat je gospod stotnik začel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik je stopil tik prédenj. »Kako ti je ime?« Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo dušo: saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamišljeni, s polnim srcem v veliko prihodnost strmeči! Mož med tovariši, poslušen otrok med modrimi starci! Živa veja na dreve­ ­su; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno drevo samo! Stotnik je vprašal nadalje: »Ali imaš očeta doma?« »Nimam ga več!« »Pa koliko bratov in sestrá?« »Nimam jih!« »Ali ti vsaj mati še živi?« »Mater še imam!« In luč se je vžgala v zamolklih očeh. Tedaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil praporščaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel. Stotnik je šel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren in glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so na glas prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. »Ali imaš nevesto doma?« je vprašal stotnik. »Imam jo, gospod stotnik!« Še glasneje so prepevale sinje oči, v svetlo daljavo je segla pesem.

10

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 10

29/10/18 13:48


Stotnik je vzdignil palico, praporščak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih očeh. Tako je stopal gospod stotnik počasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet in šest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše. Prišel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. »Naprej . . . marš!« Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov črni plašč. –

11

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 11

29/10/18 13:48


LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 12

29/10/18 13:48


To ne Partljič

I v a n C a nk a r – v č e r a j in d a n e s 1.

G

ospod Stotnik Ivana Cankarja je zagotovo najprimernejši literarni in tudi umetniški uvod v novo slovensko knjigo o prvi svetovni vojni, ki sta si ga izbrala avtorica in avtor pričujoče knjige. V tej »vojni črtici« gre najprej za realno sliko in situacijo v Judenburgu, ko so odbirali vojake za kompanije, ki so iz tega »zbirnega centra« na zgornjem avstrijskem Štajerskem odmarširale bodisi na tirolsko ali galicijsko fronto, med njimi so bili kajpada tudi »kranjski Janezi«. A realnost v začetku opisa se v nadaljevanju vse bolj umika in končno transformira in sklene v literarno simboliko – personifikacijo Smrti. Cankar zapiše to »zgodovinsko osebo« z veliko začetnico – Smrt. Pred kompanijo ob odhodu torej jezdi gospod stotnik, ki se je pred tem za hip obrnil, vendar ravno toliko, da je pisatelj, ki je tudi sam resnično takrat »soldatoval« v tem zloglasnem kraju, opazil, da je bil »njegov obraz brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi ostri zobje so se režali nad golo silno čeljustjo«. In ko jezdijo mladi fantje na fronto za skorajšnjo topovsko hrano, pred njimi jezdi Smrt, gospod stotnik. Črtica je bila objavljena v knjigi Podobe iz sanj (v njej je trideset besedil) ob koncu leta 1917 v Novi založbi. Toda Cankar je knjigi napisal še svoje­ vrsten in značilen moto: »Te ‚Podobe iz sanj‘ so bile napisane v letih strahote 1914–1917. Zato je razumljivo, da marsikatera beseda ni tako postavljena, kakor bi po vsej pravici morala biti, in da je marsikatera zastrta in zabrisana. Vendarle pa naj ostane vse, kakor je bilo, za ogledalo teh težkih dni in za opomin.«

13

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 13

29/10/18 13:48


»Leta strahote« so dobila svoje ogledalo v Podobah iz sanj; in uvodna prva črtica je tudi dala knjigi naslov. Nadalje pravi v omenjenem »motu«, naj bo knjiga ogledalo teh težkih dni, in že druga črtica v njej se imenuje Ogledalo. In tretja črtica v knjigi je »naš« Gospod Stotnik. In po Cankarju je torej prišel v rabo izraz »leta strahote«, še eden od vzdevkov za prvo svetovno vojno, ki ji danes pravimo tudi »vélika vojna«. Cankarjevo priznanje, da je marsikatera beseda zastrta in zabrisana, pa gotovo namiguje tudi na poostreno vojno avstrijsko cenzuro. In cenzura je gotovo zlasti bdela nad pisateljem, ki je bil kot osumljeni »srbofil« več tednov v zaporu na Gradu, medtem ko je bilo kakih petsto štajerskih »srbofilov« zaprtih v bližnjem Gradcu … Ob stoti obletnici konca teh »let strahot« so Cankarjeve črtice Podobe iz sanj vsekakor vredne nove pozornosti. Saj v tem letu mineva tudi sto let od Cankarjeve smrti, zato smo ga poimenovali Cankarjevo leto. Tudi je vredna dodatne omembe založnica nove knjige o Slovencih v prvi svetovni vojni, Cankarjeva založba, za kar ji gre zahvala in priznanje. Vse to po svoje dopušča tudi tak literarni uvodni dodatek o Cankarju, četudi avtor seveda ni zgodovinar, še literarni zgodovinar ne … Vsekakor pa je velik spoštovalec Cankarjevega dela in delovanja. (Naj mi bo zato tudi oproščeno, ker tega ljubiteljskega pisanja ne bom opremljal z običajnimi znanstvenimi dopolnili in navedki.) Lahko da se bo kakemu strogemu bralcu zazdelo, da literarno pretiravam, če tvegam in smelo napišem še tole: Tudi že davne velike vojne v svetovni v zgodovini so velikokrat dobile literarna ogledala. Od trojanske vojne je sploh ostalo samo ogledalo v Homerjevi Iliadi, o perzijskih pohodih v Grčijo pričajo Ajshilovi Perzijci, tebanska vojna in bratomorni spopad se zrcalita v Antigoni in tako naprej vse do Vojne in miru, ki je ogledalo propada Napoleonove francoske velike armade v Rusiji, ali Hemingwayevega romana Komu zvoni o španski državljanski vojni. (Isti ameriški pisatelj se je v ljubezenskem romanu z utopičnim naslovom Zbogom, orožje nekoliko neprepričljivo dotaknil celo naše soške fronte med prvo svetovno vojno.) Tudi naš narodnoosvobodilni boj ima svoja mnoga bolj ali manj prepričljiva ogledala, še najbolj verna v Kocbekovih Tovarišiji in Listini itd. Cankarjeve Podobe iz sanj, ki jih z mirno vestjo naštevam ob omenjenih legendarnih epskih umetninah, se od njih seveda radikalno razlikujejo; toda ne predvsem zaradi manjšega obsega, ki seveda nikoli ni merilo kakovosti literarnega dela, ampak zaradi izrazite deepizacije in predvsem simbolno

14

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 14

29/10/18 13:48


izražene etične ideje. So ogledalo notranjega sveta, kar so nekateri strokovnjaki (B. Paternu) poimenovali tudi kot etični izraz tesnobe majhnega naroda v svetovnih pretresih velesil. Vse to nazorno kažejo tudi Podobe iz sanj in v njih zlasti Gospod stotnik. Že beseda sanje v naslovu zbirke nas vodi prek strahotnih realnih doživetij v svet prividov in mor, blodenj, videnj in drugih telesnih in psiholoških posledic teh strahot, s katerimi je bil soočen. A puščajo sled v posameznikih in narodu še dolgo, saj se vojne nikoli ne končajo z zadnjim strelom. Niti s smrtjo udeležencev in prič. Pisatelji pa so že zaradi strahot, zaradi tiste meje med biti in ne biti, strahu in poguma, zaradi ranljivosti človekove »duše« najzvestejši sprem­ ljevalci vojnih kataklizem, vojakov in tudi njihovih bližnjih. Cankar z nekakšnim občutkom krivde, ker se je tega zavedel šele v letih strahote, ne stoji z ramo ob rami le z redkimi individualnimi »junaki« črtic (Kadet Milavec, Bebec Martin …), ampak se je poistovetil s celim našim narodom, s skupnostjo, ki jo predstavlja, v dveh črticah med drugim s simbolnima legendama Kraljem Matjažem in Petrom Klepcem … In po njima naslovi dve svoji podobi. Ni pa čudno, da je prav črtica Gospod stotnik, napisana leta 1916, prevedena v angleščino, češčino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, makedonščino, nemščino … Pisatelj nagovarja pravzaprav vse narode v vojni, saj je bila avstro-ogrska armada večnacionalna (Avstrijci, Madžari, Čehi, Hrvati, Poljaki, Slovenci …). Da bomo pravični, naštejmo še nekaj literarnih del drugih slovenskih pisateljev o prvi svetovni vojni. Najprej povesti: Fran S. Finžgar: Prerokovana, Andrej Budal: Župan Žagar, Ivan Matičič: Moč zemlje, Fran Roš: Zvesta četa, Ivan Zorec: Zeleni kader, Vladimir Levstik: Gadje gnezdo … Med dramatiko moramo omeniti Bevkovega Kajna in Abela, Šilihovo Kaverno, Cerkvenikovo Kdo je kriv, Majcnovo Kasijo … Veliko večjo težo pa ima naš pravzaprav edini pravi vojni roman Prežihovega Voranca, Doberdob, ki pa je vznemirljiv tudi zato, ker kakor Cankar drži ogledalo istemu Judenburgu in celo ista psica je opisana v Cankarjevi črtici Leda, le da se pri Vorancu imenuje Nora. Opisan je tudi njen lastnik nadporočnik Seunig, pri Vorancu zelo nepriljubljeni nadporočnik iz Trsta … Pa smo skoraj pri koncu. Po svoje preseneča relativno skromna bera, če jo primerjamo z mnogimi literarnimi deli o drugi svetovni vojni in partizanščini. Nekaj je je tudi o premagani strani. Vendar je slovenska proza prav s Podobami iz sanj »priplezala« na sam vrh Parnasa.

15

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 15

29/10/18 13:48


2.

Moj prispevek naj bi po dogovoru s spoštovanima avtorjema nosil delovni naslov Cankar in njegov čas, a tema knjige me seveda zavezuje, da se posvetim le delu »Cankarjevega časa« v letih prve svetovne vojne. Seveda se je Cankarjevo pisanje že pred začetkom vojne boleče, angažirano in sarkastično lotevalo tudi družbenih in političnih dogajanj v Avstro-Ogrski in s tem v naši družbi; bilo je gorko in ostro do »rodoljubov«, ki so z »živioklici« opevali naš mili narod, do politikov, ki so jih bila polna usta narodovega blagra, a so poznali le svoj blagor … Ločil je namreč med »narodom« in slovenskim ljudstvom. Sam se je štel za glasnika ljudstva. Do »naroda«, narodno »napredne« stranke in do klerikalne strani je sprožil nič koliko satiričnih in bolečih strelic. Tudi življenjske preizkušnje iz otroštva, ko je družina večkrat začutila proletarsko socialno »dno«, dunajsko okolje delavskega Ottakringa, kandidatura za poslanca Jugoslovanske socialdemokratske stranke, dvakratna zaporna kazen, mobilizacija in več tednov bivanja v Judenburgu so kajpada zaznamovali njegovo literarno ogledalo; tudi predvojna in medvojna javna predavanja so vizionarsko obračunavala z avstro-ogrsko realnostjo, saj je za monarhijo že precej pred streli v Sarajevu zapisal, da je »v dreku«, in se zavzel za jugoslovansko republiko ipd. Zato so po eni strani »podobe iz let strahote« logično nadaljevanje vsega, kar je delal do tedaj v globokem prepričanju, ki ga je že leta 1906 zapisal v Jubileju: »zmerom sem bil prepričan, da je edini poklic umetnika kritika boj … Umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik.« Toda Podobe so v marsičem drugačne, še več, so prelomne! V njih real­ nosti ni več smešil s sarkastično satiro, ampak jo je »projiciral v sanje«, glavni junaki niso več »kralji na Betajnovi«, šentflorjanski rodoljubi, hlapčevski in učiteljski malomeščani, tudi ne mati, ubogi otroci, hlapci, ki iščejo pravico … Angažirana »kritika in boj« se umakneta novim »junakom« – vojakom, vojni, strahotam, smrti, a tudi otrokom in starcem … Ne napada več posameznikov ali strank, niti krivičnih ali bedastih pojavov ne, zdaj bi rad povedal in zaobjel več. Rad bi »vse« spoznal in razumel. Rad »vse« povedal … Torej bistvo in najgloblje spoznanje. Ne omenja smrti posameznih vojakov, ne piše življenjskih celovitih zgodb, ampak strahote in realnost personificira z metaforami in smrt zapisuje bodisi kot jezdeca na čelu kolone ali kot žanjico, ki žanje človeško

16

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 16

29/10/18 13:48


klasje, kot nadomestilo za belo smrt s koso … Nekdanji boj z mahničevskim klerikalizmom, kritične podobe oblastnih župnikov v Kralju in Hlapcih ali celo v Polikarpu zamenjajo svetopisemske metafore s križem, Golgoto, obhajilom, veliko mašo … Dve podobi imata svetopisemska naslova – Velika maša in Četrta postaja, ki govori o četrti postaji križevega pota, ko Jezus s križem na hrbtu in bičan za hip sreča mater Marijo. Podoba iz neke slike tega dogodka »preganja« pisatelja, ki ne vidi več le Jezusa, ampak vidi, da »gre človek na Golgoto, da bo trpel in umrl in vstal poveličan …«. Napovedoval je novo vstajenje po Smrti v letih strahote. In četudi nekateri ta prehod v notranji svet opažajo v njegovem delu že nekaj let prej (D. Pirjevec), velja to v popolni meri prav za Podobe iz sanj. Te niso samo prelomnica v slovenski književnosti, so tudi prelomnica v Cankarjevem opusu. So torej sprememba in rezultat novih spoznanj tudi znotraj »Cankarjevega časa«. In tako se mu izpišeta legendarni triadi: Mati. Domovina. Bog oziroma Življenje. Mladost. Ljubezen. 3.

Ko govorim o Ivanu Cankarju in njegovem času, se zavedam, da ima vsak slehernik na tem svetu svoj odmerjeni čas. Cankarjev bivanjski čas je bil od 10. maja 1876 do 11. decembra 1918. Na srečo pa je »čas« sadov njegovega ustvarjanja in delovanja veliko daljši, živ je še po sto letih in prepričan sem, da bo tudi v prihodnje. Njegov bivanjski čas je bil zgodovinsko prelomen, ne glede na to, da se pravzaprav vsaki generaciji zdi njen čas prelomen. (Tudi avtorju teh vrstic, ki se je rodil v času druge svetovne vojne, doživel sadove socialistične revolucije v Jugoslaviji in kajpada dočakal ustanovitev slovenske države Republike Slovenije, se zdi, da je živel v zgodovinsko prelomnih časih.) Četudi smo se v tem razmisleku ukvarjali predvsem s Cankarjevim časom v letih strahote 1914 do 1918, vseeno poglejmo, kaj vse je zgodovina pisatelju ponujala v letih na prelomu 19. stoletja v 20., torej v »celotnem« »Cankarjevem času«. Tu je bila predvsem večstoletna (»večna«) habsburška monarhija, ki jo je v »Cankarjevem času« vodil in utelešal cesar Franc Jožef I. Nekateri so jo šteli za »večno«, a si je pri nas samo Cankar upal reči, da je v dreku; bil je to tudi čas dokončnega umika Osmanskega imperija z Balkana, čemur sta sledili okupacija in aneksija Bosne in Hercegovine, pojavljali so se jugoslovansko vprašanje in balkanske vojne in kajpada nemška grožnja

17

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 17

29/10/18 13:48


o novi delitvi sveta … Na domačem terenu pa mahničevska delitev duhov, strankarstvo in pisateljeva kandidatura na prebujajoči se proletarski strani, bil je to čas razmaha industrije in kapitalizma, izseljevanja, čas novega ilirizma itd. In potem kajpada sarajevski atentat, vojna napoved, vojni požar, italijanske težnje po Primorski in Istri … Skratka, leta strahote. In četudi se ne bomo ukvarjali s temami pred letom 1914, si ne morem kaj, da se ne bi znova vrnil k tistemu vizionarskemu predavanju Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913, ko je ne le poudaril, kako je z monarhijo, ampak se mu je zdel jugoslovanski problem seveda le političen in ne kulturen in vsak človek z zdravo kmečko pametjo bi po Cankarjevem mnenju rekel, če mislijo ti štirje (jugoslovanski) narodi, da so si sorodni, »naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko«. Zavedal se je, da je to utopija, a je opozoril, da imajo utopije čudno navado, da se nekatere po navadi uresničijo. Leta 1913 pa – jugoslovanska republika! Še leta 1917 so politiki govorili o združenih »Jugoslovanih«, ki bi ostali v Avstriji, če bi dobili zagotovila za avtonomijo znotraj monarhije. Ta utopija se je uresničila, a najprej ni bila republika, ampak kraljevina, republika je postala šele 32 let kasneje in je potem »vzdržala« več kot štirideset let. Ne poznam slovenskega politika, ki je za tako dolg čas napovedoval politično prihodnost in se ne bi zmotil. Celo »večni« politiki v socializmu in utopije o »drugi Švici« so se razblinili prej. O vzdušju na tistem predavanju nam poroča tam navzoči Josip Vidmar v Obrazih, ko pravi, da je bil šibki in po mnenju mnogih melanholični Cankar povsem drugačen, kot so ga poznali z Rožnika, in občudovali so na predavanju njegovo drznost, izzivalnost in upornost in se celo smejali »teatru«, ki ga je uprizarjal, ko ga je že tam lovil žandar Gogola, ki ga je hotel prekiniti. Predavanje samo je bilo upor. Pa se samo za droben primer in detajl spomnimo, kaj so še leta 1917 govorili slovenski politiki, na primer Šusteršič in kompanija, in tudi pesnili slovenski pesniki, denimo Evstahij Berlec: »Zapiši v knjigo, večna domovina: le Avstrija je naša domovina.« Ali M. Opeka, ki je tudi še leta 1917 zatrjeval novemu cesarju Karlu I.:

18

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 18

29/10/18 13:48


»Ti si naš oče, Avstrija mati, v tvoji ljubezni smo srečni, bogati. vladaj nas, vodi, zapoveduj!« Itd. Itd. Celo Koroščev pokončni »Majestät, es ist zu spät« je bil izgovorjen šele 11. oktobra 1918, ko se je bližal dokončni poraz avstrijske vojske. Moramo pa biti pravični in omeniti še sodruga v literarni moderni, Otona Župančiča, ki ga seveda v tistem času ne moremo primerjati s Cankarjem, ki se je v »vse« vtikoval, vseeno pa se je že leta 1908 ob svetovni krizi v sonetu Zemljevid zaskrbljen spraševal: »Boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? Kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?« Kot rečeno, se je Cankar v svoj čas vključeval veliko bolj vizionarsko živo, strastno, bistroumno in satirično kot Župančič, ki pa je v Dumi spisal najgloblje verze o našem izseljenstvu in se leta 1941 znova oglasil, ko je kot poet začutil dolg, da se oglasi. Zaradi Cankarjevega predavanja, zapora, kandidature in angažiranega pisanja se rado pojavljajo mnenja in naslovi ali podnaslovi v učbenikih Cankar politik. (Tudi moja žena je na pedagoški akademiji imela diplomsko nalogo s tem naslovom.) Mislim, da je težko resno reči Cankar politik, in to kljub mladostnemu pismu bratu Karlu leta 1899: »Ako praviš, da nisem ustvarjen za politika, se motiš …« Navkljub kandidaturi, političnim shodom, volilnemu razglasu in političnim predavanjem je bil predvsem pisatelj. Z obračuni s političnimi strankami si je res dal satiričnega duška že v Ro­ mantičnih dušah, Narodovem blagru in zlasti Hlapcih … Držal je ogledalo pohodu kapitalizma in siromašenju delavcev v Kralju na Betajnovi, se so­ očil z narodnim značajem liberalcev in klerikalcev in vseh nas Slovencev – v Hlapcih … Vendar Cankar tudi v literaturi ni bil realist ali naturalist recimo Zolajevega kova, ampak se je že v Vinjetah odrekel realističnemu obračunavanju, saj je zapisal: »Moje oči niso mrtev aparat, ampak so pokoren organ moje duše …«, s čimer je povedal, da bo realnost »predelal« po drugačnih umetniških zakonih »svoje duše«. Če je nemški klasik marksizma Marx baje rekel, da je francosko zgodovino in družbo bolje razumel iz Balzacovih romanov kot iz zgodovinopisja, velja isto za Cankarjevo delo pri razumevanju

19

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 19

29/10/18 13:48


zgodovine Slovencev. Torej bil je pisatelj – ki pa ga je izjemno zanimala vsa usoda našega naroda, gospodarska, kulturna in seveda tudi politična. Torej pisatelj, ne politik. Kot pisatelj je imel in ima še vedno velik vpliv, v politiki pa ni nikoli vodil kake stranke, ni bil »ljudski« voditelj, celo poslanec ni bil, ampak le kandidat. S tem stoji v vrsti tistih pisateljev, ki so bili skozi slovensko zgodovino nekakšni »v. d. politiki«. Če pri tem pomislim na očeta prve slovenske knjige Trubarja, ki je sploh prvi zapisal »lubi Slovenci« in ki je bil tudi prvi verski in delno politični disident in emigrant. V tej vrsti sta še vsaj Prešeren in Levstik; kasneje recimo Voranc in Kocbek, ki pa sta imela tudi kake politične službe. (Ne da bi mi padla v glavo blazna misel o primerjavi s Cankarjem, naj povem, da sem bil sam zaradi poklica poslanca v eni od levih strank, ki je danes več ni, večkrat označen kot Partljič politik. Ne da bi se poskusil »izmazati«, ker so pri nas politiki in poslanci na tako slabem glasu, ob tem vzdevku vedno protestiram, kajti nikoli se nisem počutil niti trohice politika, ampak sem bolj ali manj odgovorno opravljal poslanski poklic, kakor sem pač prej opravljal pedagoški poklic učitelja in gledališkega dramaturga …) Cankar se je v svojem času odzval na mnoge krivice, a v času prve svetovne vojne od leta 1914 naprej pa vse do svoje smrti je bil globoko ranjen zaradi stiske, zločinov, smrti in Zla, zato je javno izrazil svoj literarno glasni in odmevni »obtožujem«. V Podobah iz sanj je izražal sočutje in solidarnost s slovenskimi »sotrpini« in vsemi žrtvami. Velikansko zaskrbljenost in solidarnost z ranjenci je izrazil v črtici z istim naslovom, izkušnje iz zapora s sojetniki v črtici Pobratimi, z živalmi v Ledi in Sraki in Lastovici, z otro­ki, ki ne razumejo ne zla ne smrti, in v usodo vdanimi starci, ki že »vse« vejo, piše še posebej nazorno v Otrocih in starcih; in tu so vojaki, ki grejo na fronto v Gospodu stotniku, s čimer se vračamo na začetek tega zapisa, in morda je prav, da s tem tudi sklenemo to uvodno zgodbo o Cankarju in njegovi usodi, o delovanju in umetniškem delu med prvo svetovno vojno. 4.

Po sto letih? Ugibati o tem, kaj bi danes »rekel« oziroma napisal Ivan Cankar, je ne le za znanstvenike, ampak tudi za pisatelje neresno, špekulativno in fiktivno ugibanje. No, ljudje se vseeno včasih tako sprašujejo. Nemalokrat sem tudi v šoli slišal globoka razmišljanja kake učiteljice, kaj bi

20

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 20

29/10/18 13:48


šele Cankar, če bi dočakal sedemdeset let, napisal o drugi svetovni vojni, če so ga že strahote prve tako presunile, da je ustvaril Podobe iz sanj. Torej smo tam, kjer se ljudje pač sprašujejo, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Seveda, vse je za sto let drugačno. Je lahko bila »drugačnost« pred sedemdesetimi leti, kaj šele po sto letih sploh predstavljiva? Ali naj premišljujem o enainštiridesetletnem Cankarju, kakršen je bil med prvo svetovno vojno, ali o stoletniku, kar bi bil danes? Mnogi ustanovitev naše države Slovenije razglašajo za uresničitev tisočletnega sna. Nekaj tega je v Kurentu namigoval tudi Cankar. Kje so zgodovinski dokumenti o tem tisočletnem snu? Kje so zapisani? V »Buge vas primi gralva Venus!« ali v Trubarjevem pozdravu »Lubi Slovenci«. Ali slovenski očenaš že kar pomeni, da je takrat živel med Pohorjem in Gorjanci kak sen o državi? Je bila to Zedinjena Slovenija leta 1848? Ali Koroščev stavek cesarju šele oktobra 1918 »Majestät, es ist zu spät?«, ko je bila za Avstrijo prva svetovna vojna tako rekoč že izgubljena. A je bilo to šele pred sto in ne tisoč leti … Zgodovinarjem se zdi, da je zgodba o tisočletnem snu literarna utvara … Kaj torej resnično vemo in česa ne vemo, o čem so naši predniki skozi zgodovino sanjali, kakšne utopije so gojili? Cankar je svojo utopijo leta 1913 izpovedal in tudi namignil, da bi se lahko uresničila. Ali nas je pred sto leti le zagrabil tok zgodovine, so nas določile meje, ki so jih velesile risale v Parizu (četudi jih je v Mariboru prehitel Maister)? Ni bila prva enomesečna Država SHS le utopija, ki se ni uresničila, in je bila edina realnost »združitev« v Kraljevino SHS? Zgodovinarji najbrž vedo več odgovorov na ta vprašanja kot slovenski komediograf. Čeprav morda kljub temu tudi zgodovinarji še ne vedo vsega, saj se zgodovina dopolnjuje, če se že ravno ne piše na novo. Niso vprašanja, kaj bi danes »rekel« Cankar, kot sem že rekel, le po­ enostavljene špekulacije? Sem bil morda prepovršen, ko sem zapisal, da je bil Cankar seveda politično angažiran pisatelj, a kot politik le nekak »vršilec dolžnosti«, ker ni bilo pravih, ki bi bili poklicani. Omemba Antona Korošca iz oktobra 1918 ni brez teže, ker namreč že napoveduje pravega politika, ki je imel kasneje v novi Državi SHS in Be­ ogradu zelo pomembno vlogo, in to v skoraj vsej prvi polovici 20. stoletja. Podobno vlogo in težo je imel v drugi polovici na primer Edvard Kardelj. (Obeh pa se je hotel »Beograd« tudi znebiti.) Če se za hip vrnemo k Cankarjevemu portretu v Vidmarjevih Obrazih iz leta 1979, se morda začudimo mnenju, ki ga je zapisal, to je, da Cankar

21

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 21

29/10/18 13:48


leta 1918 »s svojimi sanjskimi prividi in podobami nekako ni spadal več v novi svet, ki se je začenjal, in da je odšel v pravem trenutku, kajti takrat so se začenjale hrupne in trde stvari, za katere so bile potrebne drugačne, preprostejše misli in preprostejši, trši ljudje …«. Vidmar dodaja, da je tako poleg njega mislil še kdo drug. Po sto letih se moramo tudi najprej mi sami danes vprašati, kakšno je torej naše današnje zavedanje pomena vélike vojne 1914–1918, da bi laže ugibali, kaj bi rekel Cankar. Je pravilen vtis, ki ga imam, kadar na primer pomislim na svoja šolska leta, da je bila prva svetovna vojna (in naša usoda v njej) v nadaljnjih desetletjih 20. stoletja odrinjena v drugi plan, predvsem po letu 1945 skoraj pozabljena in smo se tisti, ki smo takrat začeli hoditi v šolo, veliko več učili, govorili in pisali predvsem o »gnili« državi Kraljevini SHS in Jugoslaviji, atentatu na kralja Aleksandra in nacionalnih sporih, pojavu nacizma in fašizma in boljševizma in pri nas ilegalnem komunizmu kot o letih strahote 1914–1918. Mislim, da smo se več učili predvsem o atentatu v Sarajevu in potem o oktobrski revoluciji kot o celi prvi svetovni vojni. Seveda je bila potem tudi »vsa« pozornost posvečena drugi svetovni vojni, našemu narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji. O domobrancih v drugi vojni pa smo izvedeli veliko manj, kot vemo danes, le to, da so bili izdajalci in kolaboranti, nič pa o zunajsodnih pomorih po vojni … Zato je to slednje prišlo kot narodna rana na površje šele v novi samostojni državi in z vračanjem političnih emigrantov. Bratomorni boj je postal bolj politična kot zgodovinska tema. Kaže, da smo se šele leta 2014, torej ob stoti obletnici začetka svetovne vojne pri nas in v Evropi, znova resno spomnili in spregovorili o njenem izbruhu. Vojna se je začela skoraj kot lokalni spopad med Avstro-Ogrsko in Srbijo julija 1914, nato pa je v nekaj dneh kot vnetljiva snov postala evropski in nazadnje svetovni vojni požar. Šele ob stoti obletnici, se zdi, je ta zgodba znova stopila v ospredje. Šele leta 2014 nam je, recimo, naša televizija kazala dokumentarne filme o soški fronti in Karpatih in druge oddaje, v katerih so sodelovali sicer že zelo uveljavljeni, vendar generacijsko vseeno nekako »novi« in »mladi« slovenski zgodovinarji; ne vem, ali smem zapisati »novi val« našega zgodovinopisja, med katerimi je izstopala tudi soavtorica naše knjige, Petra Svoljšak. Toda ne le filmi in televizija, tudi strokovna književna zgodovinska dela so obogatila in aktualizirala naše vedenje. Prej je več povedal pisatelj Voranc z Doberdobom in Požganico kot strokovnjaki.

22

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 22

29/10/18 13:48


Seveda sem lahko bil ob tem ponovnem zanimanju le zelo zainteresiran poslušalec in bralec in učenec in tudi spoštovalec Cankarjevega deleža. Zato sem sam nekajkrat obiskal Kobariški muzej in grobišča na Krasu, prebral dosegljive knjige, predvsem tiste, ki so bile ob stoti obletnici začetka prve vojne napisane na novo. Zgodovinarji najbrž vedo, zakaj ni nobenega normalnega razmerja v našem pisanju o prvi in drugi svetovni vojni. Zmagovalci našega upora in boja so seveda imeli štirideset let časa, da so vse pomnike in spomenike zgradili, preimenovali ulice in imena šol, potomci domobrancev pa le dvajset let; Kraljevina Jugoslavija pa našim iz prve svetovne vojne tega ni omogočila in tudi SFRJ ne, če samo pomislim na desetletja težav pri postavitvi Maistrovega kipa v Mariboru, četudi bi morali boje za severno mejo seveda šteti v kontekst prve svetovne vojne. Mirno lahko zapišem, da smo torej v preteklih desetletjih govorili več o Ivanu Cankarju pisatelju in morda celo o Podobah iz sanj kot o zgodovinskih »letih strahote 1914–1918«. Velikim pisateljem pač cena s časom raste, politikom pa v glavnem ne. Danes vsi Slovenci poznamo Tavčarjeva Cvetje v jeseni in Visoško kroniko, njegovo politično delo in liberalna stranka pa malokoga zanimata in ju poznajo le zgodovinarji. Ve pa se, da ni dovolil izobesiti žalnih zastav ob Cankarjevi smrti. In ko se torej vprašamo, kako je s prvo svetovno vojno in Cankarjem po sto letih, bo večina skomignila z rameni … Sleherni od nas, bodisi politik, zgodovinar, raziskovalec bodisi preprost državljan, torej vsak »slehernik«, pač vidi in izkuša sam, kako je z Evropo in nami Slovenci »po sto letih«. Največji zgodovinski rezultat je seveda v tem, da imamo svojo državo. Ljudje pa v njej vseeno niso srečni in ne želijo prevzemati odgovornosti zanjo, kar se vidi tudi v tem, da jih polovica ne gre na najpomembnejše državne volitve. Kaj je torej s tisočletnim snom? Zgodovinar Božo Repe rad dodaja, da nova država ne pomeni novega zaleta v prihodnost, ampak »udobno vrnitev v stoletne zgodovinske tračnice« s korupcijo, ki je podobna tisti v »stari« Jugoslaviji, s servilnostjo do novega Beograda – Bruslja, kamor pošiljamo drugorazredne politike, ki se jih želimo bodisi znebiti doma bodisi nagraditi pred koncem političnih karier … Seveda pa se ljudje in politiki ne spremenijo v enem večeru, v tem primeru v dnevu osamosvojitve 25. junija 1991. Če uporabim malo neresno metaforo, moram reči, da je večina ljudi ob sleherni radikalni zgodovinski spremembi podobna delavcem v parfumeriji, ki so v njej preživeli

23

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 23

29/10/18 13:48


svoje življenje. Še dolgo po tem, ko so že v pokoju in čisto novi situaciji, seveda še dišijo po parfumih … Zato je morda res, da politična elita, ki nas je odpeljala v EU in Nato, ni dosti boljša od onih, ki so nas odpeljali v obe Jugoslaviji … V etičnem pogledu bi se morali sramovati zaradi marsičesa, vsekakor pa tudi izbrisa nekaterih prebivalcev naše republike, ker so bili v prejšnji skupni državi Jugoslovani, a doma iz drugih republik. Niso se podvizali urediti dokumentov, pa smo jih preprosto izbrisali in zdaj nam mora ta administrativni genocid dokazovati šele Evropsko sodišče za človekove pravice. Prav dobro pomnim, kako v parlamentu ni zalegel noben ugovor, saj so objestni zmagovalci na volitvah vsakogar – tudi avtorja teh vrstic –, ki je dvomil o tem izbrisu, s posmehom utišali kot jugonostalgika. Seveda pa so naša šolska pričakovanja, da se človeštvo in zgodovinski sistemi od sužnjelastniškega časa naprej vseskozi izboljšujejo in nas bo partija kot delavska avantgarda navsezadnje že zaradi zakonov znanstvenega dialektičnega materializma pripeljala do novih »nebes pod Triglavom« in v socialistično utopijo, bila en sam nesmisel. Toda tako nas je učil znanst­veni dialektični materializem, po katerem še vedno malo dišimo kot po parfumu preteklosti. Zelo me spravljajo v slabo voljo ljudje, ki se zmerom znova čudijo: »V 20. stoletju pa se ti zgodi Srebrenica!« Ali »V 21. stoletju pa te katastrofe na Bližnjem vzhodu in poboji zaradi islama in drugih religij ali nacionalizem, terorizem zlasti v islamskem svetu!« Zakaj pa ne v 20. in 21. stoletju? Saj se je vendar to dogajalo v vseh stoletjih in zmerom so to počeli ljudje in tudi danes to počnejo ljudje … In ljudje bodo to pač še počeli, ker so ljudje. Ker je človeško – biti dober in biti zloben. Človeštvo je pač tudi takšno … Jančar piše v zadnjem romanu In ljubezen tudi, da se Zlo v atmosferi zbere v oblak in išče primeren kraj, kamor bi odvrglo svojo smrtonosno točo … Včasih to naredi tudi nad našo majhno deželo, deželo delovnih in vernih malih ljudi, pravijo nekateri, drugič jo odvrže v kaki drugi deželi, v našem času malo na Balkanu ali prav zdaj grozovito v Siriji in okolici … Tako bo, dokler bo svet, noben napredek ne pomaga, vedno bosta Bog in Hudič, Abel in Kajn, kakor v Svetem pismu, in Človek in žival in Dobro in Zlo … Tako pač je od Adama in Eve, od časa do časa, tudi na tem koščku sveta, zato lahko le prosimo bogove, da se ta leta strahote ne zgodijo prav v »našem času«. To spoznanje je nekaka tesnoba našega bivanja, ki je ne odrešijo politične ideje.

24

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 24

29/10/18 13:48


Tesnoba je med nami tudi zato, ker politiki in modreci govorijo, kako je čas, ki ga živimo danes, podoben času pred zadnjimi vojnimi »leti strahote«, in tudi spoznanje, da nikoli ne zmanjka voditeljev, ki menijo, da se da »to« urediti le z vojno: in ni jih malo, ki trdijo tudi to, da vojne na svoj način »zdravijo človeštvo«, kakor so trdili celo intelektualci in umetniki, zbrani okoli italijanskega predfašističnega futurizma … Je pa tesnoba tako doma v vsakem človeku, ki se zaveda, da ga na koncu čaka smrt. Seveda pa lahko veliko naredimo, da je to čakanje znosno. Zakaj bi bilo danes drugače, kot je bilo leta 1914 in 1941? Zakaj naj ne bi bilo spet recimo 2114, 2214 itd.? Seveda se je dobro tega zavedati. Ni pa razloga o tem premišljevati vsak trenutek in ni razloga, da si ne bi prizadevali in verjeli, da bi lahko bilo drugače. Imamo pravico iskati smisel svojega bivanja in upati, da se zle padavine ne bojo usule na našo deželo. Laže prenašamo tesnobo in jo tešimo z vrednotami … Cankar si je pred sto leti po letih strahote 1914–1918 izbral za smisel Mater, Domovino in Boga. To je prevedel v Življenje, Mladost, Ljubezen … Njegovo zadnje predavanje je imelo naslov Očiščenje in pomlajenje in res je v letih od 1914 naprej hodil po poti očiščenja in pomlajenja. Leta strahote so ga vodila k nekakšni katarzi. Jaz se je spreminjal v »mi«, v ves narod, vse ranjence, vse infanteriste, ki korakajo za Smrtjo – stotnikom … Vse, tudi v Lede, kostanje, ki rasejo, pognojeni s trupli. Prepričan sem, da bi s temi spoznanji in podobami iz sanj spremljal čas tudi po sto letih, pri čemer bi se njegova misel in oči­ ščenje še razvijala, ko bi videl atomsko gobo na vzhodu … Seveda pa bi se na moč čudil, kako da ljudje tega ne vedo, čeravno je vse zapisal črno na belem, in bi spoznal, da večina ne bere knjig. Ampak, ali je bil Vidmar res ciničen, ko je zapisal, da Cankar nekako ni več spadal v novi svet in se je »pravi čas« umaknil … Če pa sklenem to ljubiteljsko modrovanje malo bolj trivialno, menim, da se Cankarju po sto letih med Slovenci ne godi krivica. Če bi se Ivan po sto letih malo vrnil, bi bil morda precej presenečen. Kamor bi šel, bi našel knjižne police s svojimi zbranimi in izbranimi deli; pogosto bi lahko zavil v gledališče in gledal kako svojo igro; če bi imel srečo, bi jo morda ob popolni odgovorni in neodgovorni svobodi režiserjev tudi prepoznal. V vsakem mestu bi srečal kakšno Cankarjevo ulico ali trg, na rodni Vrhniki bi zagledal kip siromaka s klanca in že po brkih bi ugotovil, da je to on. Na Vrhniki bi po novem našel še vojašnico s svojim imenom. Na kaj bi ob tem pomislil, ne vemo. Morda na Judenburg in topove s Soče, ki jih je slišal

25

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 25

29/10/18 13:48


na Rožniku. Na veliki rebrasti kocki pred Cankarjevim domom, osrednjim hramom slovenske kulture v prestolnici, bi z malo večje razdalje morda prepoznal svoj portret in celo podpis. Če pa bi Cankar stopil v Cankarjev dom recimo na državni kulturni praznik, bi slišal predsednika Prešernovega sklada, kako pozdravlja resne slovenske politike in umetnike in lepo oblečen »narod« z besedami: »Dolina šentflorjanska, pozdravljena!« Privoščil bi Slovencem ta kulturni državni praznik s Prešernovim imenom, nobene zavisti bi ne bilo v njem; a ko bi poslušal govornika, ki toži nad usodo slovenske kulture, bi se začudil in se vprašal: »Kaj niso brali moje Bele krizanteme?« Potem bi na pohodu po dolini šentflorjanski našel nekaj šol Ivana Cankarja, in če bi vstopil pravi trenutek v eno izmed teh šol, bi našel celo učence, ki tekmujejo za Cankarjevo priznanje … Našel bi debele knjige učenjakov o Cankarjevem delu in življenju … Zadnja, ki jo je napisal akademik Janko Kos, »Misliti Cankarja«, bi mu gotovo dala misliti. Spoštovani akademik bi mu v njej tudi večkrat razložil, kaj je mislil, ko je mislil. A tudi bi srečal kako učiteljico, ki bi mu očitala, da so njegove knjige pretežke in premoreče za šolarje in da ga raje berejo v stripih in iščejo podatke o njem in njegovem delu na spletu in na ekranih pametnih telefonov. Seveda ne bi razumel, kaj je splet in kaj pametni telefon, a da bi bili Hlapec Jernej ali črtice ali celo Moje življenje pretežki za te bistre glave, ne bi mogel verjeti. Slišal bi, ko bi korakal mimo parlamenta, da se poslanci obkladajo z vzdevki hlapci, pravijo drug drugemu: »Vi ste hlapci, za hlapce rojeni, ste zadrti šentflorjanci, presneti tajkuni, saj se obnašate kot kralji na Betajnovi, ne brigata vas ne narodov blagor in ne nacionalni interes, ampak le vaš skorumpirani pohlep …!« Prepričan sem, da bi odločno pohitel mimo hiše zakonov naprej po Šubičevi ulici. V kaki čitalnici bi morda prelistal stare časopise, da bi videl, kaj so pisali o njem po smrti, in bi izvedel celo to, da so se rodoljubi in socialisti in verni klerikalci besno borili za Cankarjevo podobo, saj so eni videli recimo v Hlapcu Jerneju kar prepesnjen Komunistični manifest, drugi pa v njegovih knjigah predvsem Sveto obhajilo in Veliko mašo in hojo Za križem … Presenečen pa bi bil, da se je pred leti slovenski nadškof in kardinal Franc Rode na poti iz Argentine v Vatikan obregnil vanj in pokazal, da si Cerkev ne želi več njegovih knjig in se ne bori več za njegovo krščansko podobo,

26

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 26

29/10/18 13:48


saj je celo za njegovo najboljšo dramo o učitelju in župniku zapisal, da teh pet dejanj ni kaj drugega kot le boj dveh vaških petelinov. Ko bi po Župančiču še naprej »hodil po naši zemlji«, bi gotovo naletel na kipe bojevnikov z dvignjeno puško v roki, padajoče smrtno zadete talce in podobno. Morda bi mislil, da gre za infanteriste, ki so odkorakali z gospodom stotnikom, a bi ga gotovo zmotili letnici 1941–1945. In potem bi gotovo izvedel za nova leta strahote in bi gledal kipe junakov in izvedel, kako se je boril za svobodo tudi Cankarjev bataljon; tako bi spoznal, da so leta strahote stalnica v zgodovini človeštva; le da smo Slovenci svoja nova leta strahote 1941–1945 začinili s svetopisemsko zgodbo Kajna in Abla in se med seboj pobijali … Če bi se vrnil v času socializma, bi videl na stenah plakate z napisi »Narod si bo pisal sodbo sam« ali »Jaz, bratje, pa vem za domovino« ali »Ta roka bo kovala svet« … In bi se čudil, kaj zdaj to pomeni. In skoraj prepričan sem, da bi stopil še na Rožnik pogledat gostilno, v Cankarjevo sobo pa bi lahko stopil, če bi prej v mestu poiskal pisarno s ključem … Ko bi iskal pisarno turističnega oddelka, bi morda videl ljudi, ki stikajo po smetnjakih za hrano in prosijo na vogalih za cente, takrat pa spoznal, da je spet oživel klanec siromakov … In da v usnjenih rokavicah vozijo debeli gospodje, le da ne v kočijah, ampak avtih … In bi se raje vrnil k kolegom Dragu, Josipu in Otonu na Žale k Sv. Križu in jim rekel: »Prijatelji, bil sem malo po ulicah naše domovine. Vse je drugače, a vseeno je vse isto. In vsem se mudi.« Mogoče bi pred tem hitro kupil še knjigo o Slovencih v prvi svetovni vojni Petre Svoljšak in Gregorja Antoličiča in bi spoznaval slovensko zgodovinopisje.

27

LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 27

29/10/18 13:48


LETA STRAHOTE_prelom_TISK_prava verzija.indd 28

29/10/18 13:48

Leta strahote  
Leta strahote