Issuu on Google+

Željko Kozinc je tako rekoč zaščitna znamka kakovostne izletniške literature. Njegovi vodniki Lep dan kliče, Okrog Ljubljane in Moje najljubše poti bogatijo mnoge domače knjižnice: spoznavati najlepše kotičke Slovenije s »kozincem« v roki pomeni občutiti jih podobno, kot jih je pesnik, pisatelj, novinar in scenarist Željko Kozinc (1939), ko jih je obiskal prvič (ali tudi stotič) in opazil marsikaj, kar bi nam morda ostalo skrito. Ravno zato je branje njegovih povabil posebno doživetje tudi med štirimi stenami.

Ž eljko K ozinc

Lepi

Knjiga Lepi izleti vabijo je nadaljevanje in dopolnilo jubilejne knjige Moje najljubše poti, ki je izšla leta 2009, deset let po prvi knjigi v seriji Lep dan kliče. V njej so opisani 104 izleti po Sloveniji in zamejstvu: 81 izmed njih, ki jih je Kozinc predstavil že v knjigah Lep dan kliče, je za to knjigo znova prehodil in osvežil njihove opise, 23 izletov pa je čisto novih.

izleti

Kozinčevo delo nudi popotniku in bralcu mnogo več kot »klasični« vodniki, katerih avtorji se predvsem trudijo, da bi kar najnatančneje opisali pot, zato pa radi spregledajo tisto, kar je pri njej najlepše. Ali pa spregledajo najlepše kotičke sploh, ker pot do njih ne vodi mimo gostilne ... Ali pa jih ne znajo opisati tako kot Kozinc, ker pač niso literati ...

vabijo

Željko Kozinc je samo eden. Ne pustite se zapeljati komu drugemu!

• ocena naravnih lepot in zgodovinsko-kulturnih znamenitosti

ISBN 978-961-241-799-4

9 7896 1 2 41 7994

39,80 €

• 582 barvnih fotografij

Ž eljko K ozinc

• 104 izleti


Željko Kozinc

Lepi izleti vabijo Lep dan kliče – 15 let © Modrijan založba, d. o. o., 2014 Uredil

dr. Jurij Senegačnik

Oprema in oblikovanje

Branka Smodiš

Fotografije

Željko Kozinc

Andrej Kozinc

23, 104 sp, 112 zg., sp., 113 zg., sp., 129 zg., 130 zg., 131 zg., sp., 151 sp, 173 sp, 188 zg., sp., 195, 196 sp, 199 zg., sp, 212 zg., 231, 236, 322 sp, 323, 324, 395, slika avtorja na zadnji platnici

Tereza Kozinc

25, 26 zg., sp., 27 zg., sp, 62 zg., 88 zg., 100, 101 zg., sp., 102 zg., sp., 110, 111 zg., sp., 118, 119, 120 zg., 121 zg., sp., 126, 127 zg., sp., 143, 144 zg., sp., 145 zg., sp., 152, 153, 154 zg., sp., 155, 224 zg., sp., 225 sp., 226, 227 zg., 228, 229 zg., sp., 234 zg., sp., 235, 274, 275, 276, 278, 279, 280, 325, 327 zg., 327 sp., 358, 359 zg, 359 sp, 360, 361, 362 sp, 392, 393 zg., sp, 394 zg., sp., 401, 402, 403 zg., sp., 404, 405

Park Škocjanske jame (foto Borut Lozej) Andreja Senegačnik 37, 105

dr. Jurij Senegačnik

naslovnica, 8–9, 14, 21, 22, 45, 47 sp., 48 zg., 54, 70–71, 75, 76 zg., 79 sp., 82, 86 zg., 106–107, 133 zg., 137, 139, 142 zg., 146–147, 148, 156, 157 zg., 158 zg., sp., 163, 213 sp., 217 zg., 260–261, 273 zg, 285, 311, 313, 321, 322 zg., 352–353, 366, 400, 406, 409, 424, 425 zg, zadnja platnica

Prelom

Dušan Obštetar

Izdala in založila

Modrijan založba, d. o. o.

Za založbo

Branimir Nešović

Naklada 3000 izvodov Natisnjeno v Sloveniji Ljubljana 2014 Prva izdaja

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.4)(036) 796.51/.52(497.4)(036) KOZINC, Željko Lepi izleti vabijo : Lep dan kliče - 15 let / Željko Kozinc ; [fotografije Željko Kozinc ... et al.]. - 1. izd. - Ljubljana : Modrijan, 2014 ISBN 978-961-241-799-4 272579072

www.modrijan.si


Predgovor V štirih knjigah, ki so v letih 1999–2007 izhajale pod skupnim naslovom Lep dan kliče, sem opisal 500 izletov po Sloveniji in slovenskem etničnem ozemlju v zamejstvu. Leta 2009 sem iz teh knjig sestavil prvi izbor 80 dopolnjenih in prenovljenih izletov pod naslovom Moje najljubše poti, knjigi pa sem dodal še 24 novih izletov. Vse te knjige so naletele na prijazen sprejem bralcev in izletnikov, bile ponatiskovane, prva iz serije kar sedemkrat. Nova prijateljstva, ki sem jih sklenil po zaslugi teh knjig, izletniški predlogi ter posvetovanja, pohvale in pripombe so mi obogatili življenje. Nekaterih mojih izletniških knjig je v knjigarnah zmanjkalo, zato menim, da je napočil čas za še eno knjigo, za še en izbor, v katerem bodo moje poti spet predstavljene na dopolnjen ali prenovljen način, že zato ker se izletniška ponudba v Sloveniji nenehno dopolnjuje in ker se slovenski izletniški eros nenehno prenavlja, celo krepi, časom navkljub. V tej knjigi je 81 že opisanih in 23 novih izletov. Srčno upam, da s tem moja pot po Sloveniji ni zaključena. Navsezadnje sem v eni izmed svojih knjig že zapisal, da je domovina dovolj lepa, da je pot po njej brezkončna. Pogostokrat me kdo vpraša, ali sem res prehodil te stotine in stotine izletniških točk. Čudno se počutim, ko zatrjujem, da sem jih res obiskal, pač iz veselja in ker sem imel čas, nekatere tudi dvakrat ali trikrat. Da o številnih niti pisal nisem, saj navsezadnje raje hodim v naravo kot pišem. In če se mi splača, me še vprašujejo. Ali dobim kak denar za promocijo krajev, poleg založniškega honorarja, poizvedujejo. Odgovarjam, da tudi ne bi vzel, če bi mi kdo kaj ponujal. Pa zakaj ne omenjaš gostiln, me gnjavijo. Izletnik bo že sam našel gostilno, odgovarjam. Nikoli ne grem na izlet zato, da bi na koncu dobro jedel. To seveda ne pomeni, da mi v primeru, če se izlet zavleče čez noč, ni veliko do dobre večerje ali udobne postelje. Spoštujem tudi tiste izletnike, ki obiščejo kakšen kraj samo zato, ker je v njem znana dobra gostilna. Mnenja sem, da je izletnik kralj. Vladar v carstvu svobode. Muhast, nepredvidljiv, tudi malenkosten, kar je njegova pravica. Da veliko zahteva in malo daje. Vendar pa mu je včasih in ponekod treba ponuditi prav malo, da zadovoljno meni, kako je dobil veliko. Denimo pripoved o kraju, v katerega bi se rad podal, zgodbo o njem. Izletnik je vse bolj in bolje informiran. Na voljo ima knjige o Sloveniji, vse več domačih in tujih izletniških priročnikov. Dnevniki in tedniki mu strežejo s posebnimi izletniškimi rubrikami in elektronski mediji s turističnimi oddajami. V izletniško ponudbo se vse širše in kvalitetneje vključuje internet. Vzporedno s tem tudi ljudski glas krepi ali zmanjšuje privlačnost izletniških točk in je kot tak neprecenljiv. Izletnik ima avto: manjšo limuzino, enoprostorca ali terenca. Številne med njimi vodi po slovenskih cestah GPS, to čudo tehnološke ezoterike. Znani in neznani izletniški kotički so mu kjerkoli v Sloveniji


hitro in razmeroma udobno dosegljivi, še posebno če živi v njenem osrednjem delu. To je slabo za ponudbo prenočišč in vse slabše za oskrbnike planinskih domovanj. Avto je žal tudi uničujoča konkurenca železnici, za katero se včasih zdi, da je obupala v svoji nekoč dominantni ponudbi voženj na izlete. Marsikateri izletnik si dela osebno mrežo pokritosti točk, ki jih je že obiskal v Sloveniji ali pa jih še namerava obiskati. Domovinska pripadnost v tem pogledu narašča. Slovenec nikoli ne podvomi o lepoti svoje dežele. To mu daje posebno etnično identiteto. Lepota Slovenije postaja opevani mit. En izletnik daje prednost njenim naravnim znamenitostim, drugi kulturnim spomenikom, tretji najlepšim razgledom, četrti vodi, peti gozdu, šesti vzpetinam, sedmi samo soncu in čistemu zraku ... Vse več je tistih, ki iščejo kotiček samo za svojo samoto, da bi se znebili stresa in se srečali s samim seboj ali svojimi najbližjimi. To so stare resnice, vendar jih je treba nenehno prilagajati novim življenjskim slogom pa tudi izletniškim trendom. Osebno imam najraje zatišja v naravi ob starih spomenikih slovenske kulture in zgodovine. Rad občutim relativno brezčasnost, ki jih obdaja. To mi pomaga pri iskanju resnice in miru, pri odkrivanju duhovnega središča stvari in pojavov. To središče je sicer nedosegljivo. Vendar pa se mi včasih zazdi, da se za hip ustavi tudi v meni samem. Takrat izlet postane umik vase in beg v stvarjenje sveta. Napolni ga potreba po notranji spremembi in novih obzorjih. To pomeni, da se izlet nikoli ne konča na cilju. Želim si, da bi se odkrivanje tega središča naselilo tudi v tej knjigi. Ob novem letu 2014


VSEBINA N a vse strani razsuto

perišče lepote Gorenjska

LIV UVODNIKI POSTAVITEV.indd 2-3

GORENJSKA – NA VSE STRANI RAZSUTO PERIŠČE LEPOTE Begunjščica | Blegoš | Črna Prst in Lisec | Dolina Triglavskih jezer | Dovžanova soteska in Štégovnik | Ermanovec | Izvir Nadiže in Zelenci | Mišelj vrh | Peč in Vošca | Prednje Prisankovo okno | Pršivec in Fužinske planine | Sv. Peter na Begunjami | Tri cerkvice pod Storžičem | Velika Baba | Zejčarjev kostanj

8

SEVERNA PRIMORSKA – NAZAJ V PLANINSKI RAJ Banjšice | Krn | Nemčlja | Porezen | Prestreljenik in Visoki Kanin | Šentviška planota in Zakojca | Školj sv. Pavla in Čaven | Tolminska korita in Čadrg | Zadnjica in Zadnjiški Ozebnik

70

3.3.14 9:07

KRAS IN ISTRA – NA KRASU JE KRASNO, MORJE PA KAŽE SINJE OBZORJE 106 Abitanti in Veli vir | Debeli rtič | Dragonja in Slap Stranice | Jakobova pot | Krkavče | Ociska brezna | Ostrič in Pleševica | Podgrajsko podolje in Jama Dimnice | Škocjanske jame | Vremščica | Vroček

LIV UVODNIKI POSTAVITEV.indd 8-9

25.2.14 12:27

NOTRANJSKA, DOLENJSKA IN BELA KRAJINA – SKRIVNOSTI IN DOBRAVE, MILE KAKOR MATI 146 Babno polje | Cvinger | Goteniški Snežnik | Hrušica | Javorniki | Jurčičeva pot | Klevevž | Kobilji curek in Lehnjak | Križna jama in Križna gora | Kum | Mirnska dolina | Mitrej v Rožancu | Ogenjca | Prelesje in Kot v Damlju | Snežnik | Šilentabor in Kalec | Tri fare, Vinomerski steljniki in Božakovo | Vinica in Bojanci OKOLICA LJUBLJANE – KJER PRITEKA IN ODTEKA PETERO REK Kamniški vrh in Korošaški slapovi | Konjšica in Ostrež | Koreno | Kosca | Kranjska reber | Lepenatka in Rogatec | Mali plac pri Bevkah | Mokrec | Radensko polje in Kopanj | Štefanja gora | Vrh sv. Miklavža | Zasavska sveta gora | Zgornje Stranje

ŠTAJERSKA, PREKMURJE IN KOROŠKA – DEŽELE, DIŠEČE PO RODOVITNOSTI 260 Aškerčeva pot in Kopitnik | Atilov grad | Bistriški Vintgar | Brestanica in Bohor | Grad pri Gradu | Haloze | Jama Pekel | Kavčnikova dimnica | Koprivna in Topica | Libeliče | Otok ljubezni | Rački ribniki | Raduha | Razkriški kot | Ribniški vrh | Robanov kot in Dleskovška planota | Rogaški park | Stara gora in Blaguško jezero | Sv. Jernej nad Muto | Sv. Križ nad Belimi vodami | Šentjanž nad Dravčami | Vorančeva pot | Vurberk

Štajerska, Prekmurje

LIV UVODNIKI POSTAVITEV.indd 14-15

214

25.2.14 12:28

ZAMEJSTVO – KOT LJUBEZEN, KI NE DOGORI Blatenski kostel | Doberdob in Izvir Timave | Dobrač | Dve špici | Izvir Kolpe | Jerebičje | Junska gora in Globasnica | Majrobnik in Jedvovca | Mangartski jezeri | Pristan pri čupah | Psinski vrh in Jazerce | Rezija | Sele | Stara gora in črne Marije | Sveče | Vogrče in Djekše

352

Zahtevnost izletov

426

Imensko kazalo

429


N a vse strani razsuto

periĹĄÄ?e lepote Gorenjska


Gorenjska

Begunjščica Zapeljiva, vendar naporna Dostop: Od Doma v Dragi (689 m) za Begunjami do Koče na Prevalu (1311 m) 2 uri, naprej na vrh še 2 uri. Od Roblekovega doma (1657 m) na vrh 1 ura. Od Planinskega doma na Zelenici (1536 m) 2,5 ure. Iz začetka doline Završnica pri Žirovnici 4 ure, vendar se da do Tinčkove koče (1070 m) 6 km peljati z avtom. Z Ljubelja po neoznačeni, a dobri poti skozi dva predo­ ra nekaj več kot 1 uro do Koče na Prevalu  – in naprej še 2 uri. To je posebno lepa pot. Povsod sta potrebni planinska utrjenost in dobra oprema. Varne so le označene poti!

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

Med geološkimi duhovi, ki na Karavankah varujejo okameneli zanos domovine (Župančič), je Begunjščica tista obaltna, materinsko zaobljena gora, ki od daleč ne vzbuja niti prevelikega strahu niti neubranljivega planinskega poželenja, čeprav se navpik čez več kakor tisoč višinskih metrov njenega masiva vidijo oblike, ki spominjajo na ženske boke in oprsje. Temna gozdnata obleka ji sega vse do ramen, više pa je njena koža zelena od trav, tu in tam posuta s sivimi pegami skal. Polkrožni greben se trikrat nekoliko naostri, zato lahko Begunjščico označimo s tremi vrhovi; z leve oziroma od zahoda proti vzhodu se vrstijo: Srednji vrh (1979 m) nad Roblekovim domom, Veliki vrh (2060 m), ki daje s svojo lepo vršno zaobljenostjo gori lep simetrični videz, in Begunjska Vrtača (1991 m). Hudih strmin na pogled ni zaznati, zato se Begunjščica kakšnemu planincu zazdi kot hitro in celo lahko dostopna gora; da je torej

Na vrhu Begunjščice

10


Begunjščica

temna slava njene pristopnosti zanemarljiva  ... Pomota, kakšna pomota. Njene prisoje, dolina Draga za begunjskim gradom Kamnom in planina okoli Roblekovega doma na njenem zahodnem grebenu – torej vsi tisti popotniški vtisi, ki jih človek na vožnji po gorenjskih cestah mimogrede in vedno znova nalaga v preobremenjene plasti svojega pomnjenja – imajo tudi z južne strani svoje vesine in spoštovanja vredne višine. Prenekateri slovenski himalajec si je utrjeval srce in noge na hitrih vsakdanjih pohodih iz Drage na vrh; od tistih treh ur vzpona si je vsaj polovico časa grizel kolena. In vendar ima gora tudi veliko smisla za veselje, rekli bi za nacionalno veselje. Na Roblek bom odšel, bom ljubco s sabo vzel, tam, kjer sem bil mlad pastir, užival bom z ljubco gorski mir. Je treba posebej navajati, da ta fantovska razposajenost izvira iz Begunj, iz avsenikovskega gnezda? In da je južna Begunjščica poleg karavanške sestre Golice in brata Stola srečni topos najboljšega, kar imamo v slovenski narodnozabavni glasbi, famoznem oberkraineru? S severne, ljubeljske oziroma zeleniške strani pa gora nima svojih glasbenih častilcev, ker je krušljivo prepadna, polna temnih razdrtih pečevij, žlebov in grap, opasana z razsežnimi melišči, za katere se še poleti zdi, da tam potuhnjeno ždijo pogubni plazovi. Severni dostopi z Zelenice in iz Završnice so v glavnem zavarovalno skriti za skalnimi robovi, med žilavo prepletenostjo macesnovih korenin in skrotja. Kar ne pomeni, da si s kakšnega roba homo ululans, vriskajoči človek po Mlakarju, kdaj ne privošči svoje planinske sreče. Na splošno planinci ljubijo to gamsjo puščavo, še zlasti odkar se smejo prosto gibati 11

Pogled na Begunjščico z Blejskega jezera ob vzhajajočem mesecu


Gorenjska

Bornov predor na vzhodnem pobočju Begunjščice, na poti z Zelenice na Preval, kjer se začenja strm vzpon na vrh.

po mejnih grebenih in vrhovih drugih karavanških gora, kot so Stol, Vrtača in Košuta. Dokler ni bilo sproščenega obmejnega režima, je bila Begunjščica, edina velika karavanška gora znotraj državnega ozemlja, kultna gora zagledancev v staro, dinozavrsko obsežno gorovje med Julijci in Grintovci. Prečenje njenega grebena z obiskom vseh treh njenih vrhov je slovelo kot eden najlepših, najbolj razglednih gorskih »sprehodov« pri nas. Poleg klasičnih pristopov na Begunjščico – z Zelenice, iz Završnice in Drage  – je še posebno zanimiv tisti z Ljubelja, skozi dva Bornova predora. Pokojni baron Karl Born, razlaščeni lastnik velikanskih parcel na južni strani Karavank (ki sta jih obe njegovi hčeri v veliki meri v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku dobili nazaj), si je bil pred drugo svetovno vojno za potrebe svojega lovskega in gozdnega gospodarjenja omislil osupljivo, nenavadno lepo, zlasti pa udobno pot po vzhodnih pobočjih Begunjščice, tako udobno, da je še danes v veliko veselje planincem in celo (pre)drznejšim gorskim kolesarjem. Da je bila pot dolga desetletja planincem zamolčana in so jo s pridom uporabljali le lovci, spada pravzaprav v skupek načrtnih, a nerazumnih slovenskih zamolčevanj. Tako je Bornova pot na planinskih zemljevidih in v vodnikih kot pristop na Begunjščico 12


Begunjščica

zamolčana, le v Klinarjevem odličnem vodniku »Karavanke« jo najdemo omenjeno kot pristop od hotela Garni na Ljubelju h Koči na Prevalu. Torej: od parkirišča pod hotelom je treba v skrotju odkriti razločno stezo, ki pelje v južno smer najprej skozi gozd, potem pa se skoraj vodoravno suče okoli skalovij in čez melišča nad Šentansko dolino, nad strmalmi, ki padajo proti glavni ljubeljski cesti. Vseskozi strmimo nad novimi pogledi na Kriško goro, Storžič in Košuto, razodeva se nam živopisna narava karavanške geologije in flore, vmes pa se dvakrat zarijemo še v notranjost gore. Pretipamo se skozi dve premočrtni predorski cevi, kar je v lepem dnevu za silo mogoče tudi brez svetilke; ves čas imamo pred očmi luč na koncu predora. Na planem v poti uživamo, kajti ne glede na jeklenice, ki ponekod oklepajo useke v skalne skoke, plezanje ni potrebno. Steza je dovolj široka, izhojena, čeprav ni vzdrževana. Gospod Born si jo bil dal utreti resnično gosposko. Po dobri uri prijetne hoje pridemo do prav tako manj znane Koče na Prevalu, ki pravzaprav ni planinska postojanka, temveč je že vse od leta 1937 lovsko zavetišče, ki poleti oskrbuje tudi planince, od katerih nekateri kar ob njej končajo turo. Begunjščica se prav nad tem sedlom med Drago in Šentansko dolino še posebno lepo postavi pokonci. Svoje strmine nam razkriva, kakor da bi razobešala cenik za lepote na svojih vršinah. Pot od Prevala na greben planinci imenujejo tudi kalvarija. A kolikor ima postaj prava Kalvarija, toliko počitkov si lahko privošči pristopnik pri svojem vzponu, tako da pot opravi brez hude sape, ves čas z lepimi pogledi na gorenjsko ravnino in na že omenjeno gnezdo Avsenikov; če je lepo vreme, morda na koncu začuti še nekaj nebeške glorije. Planinci, ki teže hodijo navzdol kot navzgor (pustili pa so avto na Ljubelju), se »zabijanju kolen« lahko nekoliko izognejo, če se z Velikega Vrha napotijo na Zahodni vrh in s transverzalne poti pol ure pred Roblekovim domom zavijejo na desno, na severno pot, ki se spušča k Zelenici in naprej na Ljubelj. Časovna razdalja je komaj kaj daljša kot povratek na Preval in po Bornovi poti, pohodniško zadoščenje pa večje, kajti planinec bo goro obhodil in s tem spoznal prisojne in osojne strani te gorenjske lepotice. 13

Prijazna paša na južnih strmalih Begunjščice


Severna Primorska

Banjšice Na širnem kamnitem morju Dostop: Iz Nove Gorice čez Grgar, Grgarske Ravne do Bat in Banjšic (22 km). Lahko pa tudi s ceste Idrija–Tolmin v Dolenji Trebuši zavijete na levo in potem dvakrat na desno v Čepo­ vanski dol. V Čepovanu se spet podate na desno k Dragi in naselju Pri Cerkvi (870 m), ki sta dva zaselka dolge vasi Lokovec. Od tam peljeta dve planinski poti na Lašček (1021 m).

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

Razpotje v Lokovcu. Kdor si za vzpon na Lašček izbere levo pot, bo za povratek enak čas porabil na desni poti.

Deželica ima malo obiskovalcev, a tisti, ki se prvič znajdejo na Banjšicah, so presenečeni nad njeno samotno svojskostjo in so prevzeti nad njenim razgibanim reliefom, starosvetnostjo vasic, prostranostjo, ki se širi v čudovite razglede na Triglavsko pogorje, Beneško Slovenijo in Tržaški zaliv. Razlog te zemeljske razgibanosti, ki je tako blizu oblakom, so zlasti različno trde apnenčaste kamnine. Bolj ko so se kje »topile«, bolj so se podolja in senčne grape poglabljale. Ponekod pa so tla tudi flišna, prav kakor v Brdih, ki jih je videti onstran doline Soče, z obiljem lapornatega apnenca in peščenjakov. Ti predeli so zeleni, prekriti s prstjo. Na vzhodu Banjšic prevladujejo kredni in jurski apnenci, zato se je tam razvil pravi tipični kras s suhimi dolinami, vrtačami, uvalami, kopastimi vrhovi, jamami in brezni. Okoli vasi Lokovec je kar 45 vrtač na kvadratni kilometer. Voda je izginila v notranjost, redkokje so ostale slabotne vodice. Zato so Banjšice v glavnem suhe. Iz doline Gorenje Trebuše in suhega Čepovanskega dola peljejo na Banjško planoto zdrte ceste, ki so sicer zelo slikovite in avanturistično razpoloženemu vozniku lahko v užitek, a le če svoj avto jemlje kot čevelj. S te vzhodne strani je banjško površje v glavnem nerazrezano, je le velika planota, večkrat tudi mehko oblikovana, razmejena z živicami, tako da se vam včasih zazdi, kot da ste zašli v Toskano. V celem so Banjšice nerazčlenjen, velik kamnit blok na višini 700 do 800 metrov, ki se na vzhodu vzpne nad 1000 metrov. Ne glede na to, da v lepem vremenu vidite morje, je podnebje celinsko. Zaman se boste ozirali po sredozemskem rastju. Za kmetovanje 72


Banjšice

so slabe razmere, tu se bolje godi le govedu in drobnici. Naplavljene zemlje je malo, tudi preperina je pičla. V kakšni vrtači bo vaše oko prijetno poživil pogled na rdečo kraško prst. Pogozdenost tu ni ravno izrazita, razen v bočju na soški strani, a še tam je hosta bolj grintava. Vse to nam govori, da se je na Banjšicah kmetom zmeraj bolj slabo godilo. Tako je tudi danes, zato so kraji še zmeraj redko naseljeni, v majhnih skupinah zbližanih domačij. Številni domovi so razseljeni. Vse to paradoksalno povečuje speči turistični kapital te deželice, idealne za popotnike, ki gojijo svojo svobodo, ki imajo radi dolge sprehode, sonce in veter. Na Banjšicah boste dolgo hodili in ne bo vas strah, da bi se izgubili. V Sloveniji bi težko našli še kje bolj odprto razgledno območje; tu zmeraj veš, kje si in kam se moraš obrniti. Za konec si prihranite Lokovec. Poleg Davče je to najbolj prostrana slovenska vas: 9 kilometrov je dolga, dva kilometra široka, v njej živi okoli 400 73

Na vrhu Laščka, najvišje točke na Banjšicah

V Lokovcu, najbolj raztegnjenem slovenskem naselju, so lahko tudi puste skale prijazne.


Severna Primorska

Stoletje nazaj so bile te poljane krvave.

Pomlad na Banjšicah. V ozadju Julijske Alpe.

duš. Hiše so bolj skupaj le v Srednjem Lokovcu, imenovanem tudi Pri Cerkvi, kjer je gostilna (ob sredah zaprta), sicer pa je Lokovec kraj ličnih samotnih domačij, ki jih obkrožajo lepo urejeni vrtovi, njivice, travniki in pašniki. Še posebno pa popotnika poleti očarajo bujne cvetne grede ob vrtovih, hišah, na križiščih ali znamenjih. Ta skrb za lepe domove med globelmi, vrtačami in brezni priča o sijajni kulturi domačih obrti, ki so nekoč cvetele na Banjšicah, o čipkarstvu, tkalstvu in kovaštvu. Narava in prizadeven človek sta v zadnjih sto letih popolnoma prekrila strašno razdejanje v 11. soški ofenzivi jeseni 1917, ko je na Banjšicah umrlo 40 000 italijanskih in 10 000 avstrijskih vojakov. Le ob sončnem zahodu lahko v posebni luči na travnih planjavah, če niso meliorirane, vidite na stotine bombnih kraterjev. Vzpon na najvišji vrh Lašček lahko mine kratkočasno v oprezovanju za gobami pa tudi ob zobanju malin, ki na robovih kolovozov izdatno rodijo. Pot je od parkirišča v Srednjem Lokovcu in nazaj dolga 11,5 kilometra. Domačini, ki so to pot tako natančno izračunali, čeprav vijuga čez drn in strn, čez gozdove in goličave, in ki jim je veliko do tega, da kdo pride v njihove zares samotne kraje, prijazno zagotavljajo, da z vrha Laščka lahko v polobratu hkrati vidiš Triglav, Furlanijo in Tržaški zaliv; in v zalivu, če je posebno lepo, celo ladje. Banjšice so mirno morje, Lašček je njihov krmilni stolp in vi ste mornar, tisti iz Senekovega reka: tranquillo quilibet gubernator est, na mirnem morju je lahko vsakdo krmar. 74


Krn Živeti po pameti zdravi Dostop: Nad vasjo Krn (866 m), do katere se pride iz Kobarida, je na višini 1000 m parkiriš­ če. Na vrh Krna (2244 m) oziroma do Gomiščkovega zavetišča pod vrhom (2182 m) je 3 ure vzpona po travnih pobočjih mimo pastirskih planin Kuhinja, Slapnik in Zaslap. Z vrha Krna se označena pot spusti na sedlo Krnska škrbina (2058 m), se vzpne na Batognico (2164 m), se z nje spet spusti pod goro Vrh nad Peski (2176 m) in krene po dolini Lužnica proti Jezeru v Lužnici (1801 m); z vrha Krna je do tod poldrugo uro hoje. Označena pot se nato nekoli­ ko dvigne na prelaz med gorama Maselnik (1906 m) in Veliki Stador (1903 m) in se spusti na planino Leskovica (1230 m) ter nazaj k parkirišču; dve uri in pol hoje. Skupaj 7 ur. Tura je dolga in zahtevna, vendar zelo hvaležna za utrjene in izurjene, primerno opremljene planince, seveda v suhem in jasnem. Poleg standardnih planinskih kart je priporočljiva še zgodovinska turistična karta Soška fronta od Rombona do Mengor, 1 : 50 000.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

Krn: to je predvsem mogočno gorsko ostenje nad dolino Soče pri Kobaridu, iz katerega moli nekoliko prisekan, postrani nasajen vrh – moli kot orjaški skalni krn; kot orlovska glava, ki ima za peruti na levi goro Krnčico, na desni pa goro Batognico. Pobočja se dvigajo skoraj 2000 metrov visoko! V Julijcih zlepa ne vidiš bolj impresivne gore, kot je Krn s kobariške strani, pri čemer pa se ta gora niti ne uvršča med sto najvišjih Julijcev. Kot za Napoleona bi mu torej lahko porekli, da ni visok, je pa velik.

75

Planinka na grebenu Krnčice. Čaka jo še pot na Krn (gora v sredini), lepa pa je tudi nadaljna pot na Batognico (v ozadju levo).


107


Kras in Istra

Abitanti in Veli vir Daljni, sami, edinstveni Dostop: Pod Črnim Kalom zavijete z avtoceste proti Buzetu mimo Kubeda do Gračišča (10 km), nato skozi vasi Galantiči, Butari in Gradin do Abitantov (11 km). Za obisk slapa Veli vir se z Abitantov vrnete po cesti, po kateri ste se pripeljali, 2 km po Gradinu pa zavijete na desno proti Sočergi. S te ceste se kmalu, spet na desno, obrnete proti Tuljakom in Sokoli­ čem. Pred to vasico vas kažipot usmeri proti Velemu viru. Pot je krožna, se spušča in dviga, na njeni sredi je slap, do katerega je 20 minut zložne hoje.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

Vas Abitanti se podira vase, na številnih mestih jo v svojo rast neprizanesljivo vključuje narava.

Ko se mimo Hrastovelj in Kubeda pelješ v notranjost slovenske Istre, v samo srce Šavrinskih brd, hribovite flišne deželice, te začne prevevati tesnoben občutek, da si se podal v slabo obljuden in odljuden svet. Ko pa v Gračišču takoj za bencinsko črpalko kreneš na desno, se pelješ skozi mirne, z življenjem zadovoljne vasi. Le cesta se vse bolj oži in slabša, tako da na koncu opaziš, kako skozi ostanke asfalta poganjajo travni šopi. Če ne bi na kažipotih vztrajno kazalo proti Abitantom, bi pričakoval, da boš kmalu padel v nekakšno zeleno past neprehodnosti. Tako v vasico Abitanti prideš z njenega hrbta, od tam, kjer vanjo buta burja. Treba je obiti namrgodene zelenorjave zidove domačij in hlevov, da začutiš, kako je bila ta vas ustvarjena; kakšni so bili ljudje, ki so jo zgradili. V kraju je še danes vse povezano, v naselitveni in arhitektonski podobi je vse smiselno oblikovano za družine in živino, za staro kmečko skupnost, vse, kar je bilo postavljenega, je sledilo človeški meri. Korte, dvorišča, ki si jih je nekoč delila vsa soseska – nekoč, preden so prebivalci preniknili skozi razselitveno sito druge polovice prejšnjega stoletja – so ubrano grajene za druženje. Tu verjetno niso poznali odtujevanja. 108


A b i t a n t i i n Ve l i vi r

Spomin na konec prejšnjega stoletja: umetniki so se nekaj let vsako pomlad zbrali na mednarodni likovni akademiji, imenovani Abitanti, da bi slikoviti istrski vasi, ki jih je navdihovala, s slikami, kipi in fotografijami pomagali pri prenovi.

Kot zablodeli prišlek pa tu najprej ne občutiš pustote in strahu. En sam vhod je v vas. Vendar se oziraš: ali te kdo spremlja s pogledom, ali te kaj zasleduje ... Morda vonj po pršutu, pravzaprav dimu? Zazdi se ti, da se ti bo pod jezik zdaj zdaj prikradel okus po refošku. Seveda, to je le nostalgičen občutek domačnosti, ki je sicer brez vonja in okusa. A glej: to je vendarle prostor pustote in tesnobe. Vrata in okna v stavbah so vdrta, vate zrejo kot očesa v lobanji. Portoni, simboli nekoč trdnega gospodarjenja, se lomijo še od svoje teže; domovi klečijo. Stopnišča nad konobami so na sredi sesuta. Kdo je padel skoz? Je kdo padel? Srce ti zaplahuta: notri, med razraščenim bršljanom, bezgom in oljkami, je nemara še duh, notri bije zatišno srce kakšnega ostarelega kmetovalca, h kateremu bi se rad povabil na malvazijo ali polento, da bi se razbremenil svojega sočutja nad propadom vasi. Znašel si se v pasti nenadne osamelosti, pomisliš in se umakneš. In si že iz vasice, si že na gmajni, ki je prepuščena naravi, še huje, po nekaj korakih po zaraščeni poti si že zablodil na hrvaško stran. Abitanti so leta 1945 šteli 250 prebivalcev (v 16 hišah!). Pred leti je v hiši na začetku vasi umrla Ivanka Perič, edina in zadnja prebivalka. Med slovenskimi razseljenimi vasmi so bili Abitanti žalosten rekorder demografskega padca. To kažejo tudi navzven. Murve, fige, bezgi, akacije s koreninami razganjajo njihove temelje hiš, z debli in vejami pa – kot iz slabe vesti – podpirajo kamnite zidove, portone, tu in tam kakšen zjeden tram. Nekaj 109

Vaški vodnjak pri vhodu v Abitante


Kras in Istra

Slap Veli vir se zliva čez pokonci postavljen sklad.

podobnega so počeli ljudje, ki so obiskovali vas, da bi jo rešili; občinarji, umetnostni zgodovinarji, narodopisci, muzealci  ... in ob njih slikarji, kiparji, fotografi, ki so tu vsako leto prirejali likovno delavnico. Vsi so nemočni tarnali, da je ena najlepših istrskih vasi vsako leto bolj na tleh. Vročični poskusi, kako naj bi stavbe obnovili, s kom naselili, komu jih razprodali, niso rodili sadov, bodisi zaradi nesporazumov med dediči, v glavnem naseljenih na obali, bodisi zaradi previsoko letečih idej. Pomanjkanje denarja ni bila glavna ovira. Vsaka boljša novinarska dokumentacija v tej deželi ima debel dosje Abitanti. V vseh je zapisana enaka, lahkomiselna in pozabljiva, samo sebe za rep loveča kronika o novih, obnovljenih in ponovljenih poskusih. O tem, kako so vsi prišleki oplazeni od skrivnostne, že kar nadrealne abitantske lepote, ki da jo je treba le oživiti kot usnulo Trnuljčico, kot umrlo Evridiko. Prenekdo je začutil, da bi rad bil princ ali Orfej. Pesimistični realisti so jim vzeli metaromantični zanos: Abitante da bodo dediči in graditelji vikendov na koncu spremenili v sračje gnezdo, so krakali. Kaj je preostalo mirnemu izletniku, ki se ni hotel v nič vtikati; ki za Abitante ni mogel storiti nič dobrega, nič slabega? Da se je v Abitante vračal; da je postal abitant (prebivalec) minulosti, ki izginja v vrtincu milenija. Njegova roka ni bila roka preroka. No, tisti, ki so krakali o sračjem gnezdu, so bili boljši preroki. Ko danes prihajaš v Abitante, na pristopnih pustotah opažaš njivice krompirja ali česna, zametek vinograda ali oljčnika. Vodnjak na začetku vasi je obnovljen. In mogočni hrast, vaško drevo, obrezan. Večina stavb je sicer pogreznjenih še globlje v propad, toda vmes je kakšna že obnovljena. Ponekod je obnova zastavljena ali le hiša na novo pokrita, da bi moča in pozimi led ne prodrla v zidove in jih razgnala. Lastniki, v glavnem dediči – pa tudi kakšen kupec ruševin – se držijo istrskega stavbnega izročila. V duhu novih časov samo občutek za lastnino lahko rešuje Abitante in z njimi številne druge vasice v Šavrinskih brdih. In jih rešuje, pri čemer osebna volja, nič več skupna, odloča, kaj bo izluščeno iz spomina in kaj prepuščeno pozabi, kaj bo pokrpano in kaj izbrisano. Vendar pa: prihodnjim časom velja nameniti optimizem! Eden od lastnikov je lepo obnovil domačijo. Vasici Tuljaki in Sokoliči, skozi kateri se peljemo na ogled slapa Veli vir in sta le okoli deset 110


A b i t a n t i i n Ve l i vi r

kilometrov oddaljeni od Abitantov – kar je »mala malca« za kolesarje – sta imeli več sreče; morda zato, ker sta bliže Kopru. Nimata genialne urbanistične zasnove Abitantov, je pa v njih ostalo več življenja, se pravi prebivalcev, ki jim je še mar za urejenost in lepoto svojih krajev. Sokoličani s široko potezo ponujajo turistom svoj naravni biser. S parkirišča pred vasjo, ob katerem je ličen ribnik z racami – kar je razkošje v sušni deželici – se široka označena pot med vinogradi in borovim gozdom spušča v globel, kjer se skriva prečudovit zaklad narave. Potok Veli vir teče med debelimi plastmi fliša, ki se na enem mestu, pač zaradi muhavosti gorotvornih sil, iznenada postavijo pokonci kakor obzidje. Voda po deževjih pada preko nekoliko poševnega in mogočnega peščenjakovega monolita osem metrov globoko v turkizno jezerce. Ob suši pa le drsi čezenj kakor blestikavi čipkasti prt. Ko je v notranjosti Slovenije še sneg, se da v jezercu že namakati. V pripeki pa božansko kopati. Tu narava ne razdira dela človeških rok kakor v Abitantih, le poigrava se z večnimi menjavami pravic, ki jih imajo njene danosti. 111

Ob slapu Veli vir najdete eno najlepših naravnih zatišij na naših tleh.

Kažipot v Sokoličih: obe poti k slapu sta enako dolgi in prijetni. Tako lahko opravite krožno pot.


Lepi izleti vabijo

Zahtevnost izletov Nezahtevna zložna pot, primerna za sprehode; tudi za invalide in družine z majhnimi otroki.

GORENJSKA Begunjščica Blegoš Črna prst in Lisec Dolina Triglavskih jezer Dovžanova soteska in Štégovnik Ermanovec Izvir Nadiže in Zelenci Mišelj vrh Peč in Vošca Prednje Prisankovo okno Pršivec in Fužinske planine Sv. Peter nad Begunjami Tri cerkvice pod Storžičem Velika Baba Zejčarjev kostanj SEVERNA PRIMORSKA Banjšice Krn Nemčlja Porezen Prestreljenik in Visoki Kanin Šentviška planota in Zakojca Školj sv. Pavla in Čaven Tolminska korita in Čadrg Zadnjica in Zadnjiški Ozebnik KRAS IN ISTRA Abitanti in Veli vir Debeli rtič Dragonja in Slap Stranice Jakobova pot Krkavče Ociska brezna Ostrič in Plešivica Podgrajsko podolje in Jama Dimnice Škocjanske jame Vremščica Vroček

426

Nezahtevna pot z manjšimi vzponi.

Srednje zahtevna, označena planinska pot.

Zahtevna pot, potrebni sta planinska oprema in izurjenost.


Z a h t e vn o s t i z l e t o v

Nezahtevna zložna pot, primerna za sprehode; tudi za invalide in družine z majhnimi otroki.

Nezahtevna pot z manjšimi vzponi.

Srednje zahtevna, označena planinska pot.

NOTRANJSKA, DOLENJSKA IN BELA KRAJINA Babno polje Cvinger Goteniški Snežnik Hrušica Javorniki Jurčičeva pot Klevevž Kobilji curek in Lehnjak Križna jama in Križna gora Kum Mirnska dolina Mitrej v Rožancu Ogenjca Prelesje in Kot v Damlju Snežnik Šilentabor in Kalec Tri fare, Vinomerski steljniki in Božakovo Vinica in Bojanci OKOLICA LJUBLJANE Kamniški vrh in Korošaški slapovi Konjšica in Ostrež Koreno Kosca Kranjska reber, Lepenatka in Rogatec Mali plac pri Bevkah Mokrec Radensko polje in Kopanj Štefanja Gora Vrh sv. Miklavža Zasavska sveta gora Zgornje Stranje ŠTAJERSKA, PREKMURJE IN KOROŠKA Aškerčeva pot in Kopitnik Atilov grad Bistriški vintgar Brestanica in Bohor

427

Zahtevna pot, potrebni sta planinska oprema in izurjenost.


Željko Kozinc je tako rekoč zaščitna znamka kakovostne izletniške literature. Njegovi vodniki Lep dan kliče, Okrog Ljubljane in Moje najljubše poti bogatijo mnoge domače knjižnice: spoznavati najlepše kotičke Slovenije s »kozincem« v roki pomeni občutiti jih podobno, kot jih je pesnik, pisatelj, novinar in scenarist Željko Kozinc (1939), ko jih je obiskal prvič (ali tudi stotič) in opazil marsikaj, kar bi nam morda ostalo skrito. Ravno zato je branje njegovih povabil posebno doživetje tudi med štirimi stenami.

Ž eljko K ozinc

Lepi

Knjiga Lepi izleti vabijo je nadaljevanje in dopolnilo jubilejne knjige Moje najljubše poti, ki je izšla leta 2009, deset let po prvi knjigi v seriji Lep dan kliče. V njej so opisani 104 izleti po Sloveniji in zamejstvu: 81 izmed njih, ki jih je Kozinc predstavil že v knjigah Lep dan kliče, je za to knjigo znova prehodil in osvežil njihove opise, 23 izletov pa je čisto novih.

izleti

Kozinčevo delo nudi popotniku in bralcu mnogo več kot »klasični« vodniki, katerih avtorji se predvsem trudijo, da bi kar najnatančneje opisali pot, zato pa radi spregledajo tisto, kar je pri njej najlepše. Ali pa spregledajo najlepše kotičke sploh, ker pot do njih ne vodi mimo gostilne ... Ali pa jih ne znajo opisati tako kot Kozinc, ker pač niso literati ...

vabijo

Željko Kozinc je samo eden. Ne pustite se zapeljati komu drugemu!

• ocena naravnih lepot in zgodovinsko-kulturnih znamenitosti

ISBN 978-961-241-799-4

9 7896 1 2 41 7994

39,80 €

• 582 barvnih fotografij

Ž eljko K ozinc

• 104 izleti


Lepi izleti vabijo