Issuu on Google+

29,95 €

Sodobni švicarski pisatelj Alex Capus (1961) je nekaj let delal kot novinar, sredi devetdesetih se je povsem posvetil pisateljevanju. Je predvsem roma­ nopisec, a tudi avtor kratkih zgodb in pripovedi (in enega stripa). Za svoje delo je bil večkrat nagrajen.

Alex Capus Léon in Louise

Kakor mnoga Capuseva dela je tudi roman Léon in Louise naslonjen na resnične dogodke in zgodbe resničnih oseb. Le da si pisatelj tokrat ni izbral uso­ de kakšne znamenite zgodovinske osebnosti, tem­ več nekaj ključnih trenutkov v življenju svojega deda po očetovi strani, ki je doživel in preživel dve svetovni vojni: kot mladenič prvo v Normandiji in kot družinski oče drugo v okupiranem Parizu. A zgodovinsko je v tem romanu le ozadje, čeprav je raziskano z zvedavostjo zgodovinarja, z natanč­ nostjo etnologa in s humorjem filozofa; v ospredju je zgodba o veliki, skoraj sedemdeset let trajajoči ljubezni med avtorjevim dedom, domišljijsko do­ grajenim v Léona, in Louise, žensko, katere obstoj je dedova družina štela za njegovo skrivnost. Lju­ bezen v času svetovnih vojn, roman o dvajsetem stoletju. Léon in Louise je bil leta 2011 nominiran za ugledno nemško knjižno nagrado. Lepa zgodba o lepi ljubezni v grdih časih.

Alex Capus


Il ne faut pa s trop regarder la nuditĂŠ de s es pare nt s . E ri k O r se n na


1. poglavje

S

edeli smo v notredamski stolnici in čakali župnika. Pisana sončna svetloba je padala skozi okensko rozeto na odprto krsto, ki je okrašena z rožami stala na rdeči preprogi pred glavnim oltarjem. V obokanem koru je pred podobo Sočutne klečal kapucin, v levi stranski ladji je na odru stal zidar in struganje njegove lopatke je odmevalo med osemstoletnimi zidovi. Sicer pa je vladal mir. Bilo je devet zjutraj, turisti so še zajtrkovali po svojih hotelih. Naša žalna skupnost je bila majhna, preminuli je živel dolgo; večina tistih, ki so ga poznali, je umrla pred njim. V sprednji klopi so na sredi sedeli njegovi štirje sinovi, hči in snahe, ob njih dvanajst vnukov, od katerih jih je bilo šest še samskih, štirje poročeni in dva ločena; na skrajnem koncu so tega 16. aprila 1986 sedeli štirje pravnuki – pozneje jih je prišlo na svet še devetnajst. V somraku za nami se je do vhod­ ­­nih vrat razprostiralo oseminpetdeset praznih vrst klopi – morje praznih klopi, v katerih bi bržkone bilo dovolj prostora za vse naše prednike od dvanajstega stoletja naprej. Bili smo klavrno majhna peščica, cerkev je bila veliko

9


prevelika; da smo sedeli tukaj, je bila poslednja šala mojega deda, ki je bil kemik na policiji na Quai des Orfèvres in velik zaničevalec farjev. Če bo moral kdaj umreti, je v zadnjih letih večkrat objavil, bi rad imel zadušnico v Notre-Dame. Če so mu potem dali vedeti, da bi mu moralo biti kot neverniku pravzaprav vseeno, katero božjo hišo bi izbrali, in da bi bila za našo majhno družino lokalna cerkev za vogalom primernejša, je odvrnil: »Église Saint-Nicolas de Chardonnet? Nikakor, otroci moji, priskrbite mi Notre-Dame. Nekaj sto metrov dlje je in ne bo ravno poceni, ampak boste že zmogli. Poleg tega bi rad imel latinsko mašo, ne francoske. Po stari liturgiji, prosim, z veliko kadila, dolgimi recitativi in gregorijanskim koralom.« In potem se je muzal pod svojimi brki ob misli, da si bodo njegovi potomci v dveh urah in pol do živega odrgnili kolena v trdih klopeh. Šala mu je bila tako všeč, da jo je uvrstil v repertoar svojih stalnih fraz. »Če do takrat ne bom šel na izlet v Notre-Dame,« je na primer rekel, ko se je naročal pri frizerju, ali: »Veselo veliko noč in na svidenje v Notre-Dame!« Sčasoma je šala prerasla v mantro in ko je dedova ura dejansko napočila, nam je bilo vsem jasno, kaj je treba narediti. Tako je torej voščenega nosu in začudeno dvignjenih obrvi ležal natanko tam, kjer se je Napoleon Bonaparte kronal za cesarja Francozov, mi pa smo sedeli v istih klopeh, v katerih so sto dvainosemdeset let pred nami sedeli Napoleonovi bratje, sestre in generali. Čas je mineval, župnik nas je pustil čakati. Sončni žarki že niso več padali na krsto, pač pa

10


desno od nje na črno-bele tlakovce. Iz teme se je prikazal mežnar, prižgal nekaj sveč in se vrnil v temo. Otroci so se zvirali v klopi, moški so si drgnili tilnik, ženske so vzravnano sedele. Moj bratranec Nicolas je iz plaščnega žepa poteg­ nil marionete in otrokom priredil predstavo, ki v bistvu ni bila drugega kot to, da je neobrit razbojnik s krepelcem mlatil po Guignolovi kapi s cofom. Takrat so se ob vhodnem portalu daleč za nami tiho cvileč odprla majhna stranska vrata. Ozrli smo se. Skozi režo, ki se je čedalje bolj širila, sta se po polmraku razlila topla svetloba zgodnjega jutra in hrup Rue de la Cité. Majhna siva postava z žareče rdečo svileno ovratno ruto je smuknila v cerkveno ladjo. »Kdo je to?« »Je katera od naših?« »Tiho, lahko vas sliši.« »Sorodnica?« »Ali je pa mogoče …?« »Misliš?« »Ah, kje pa!« »Je nisi ti enkrat srečal na stopnišču …« »Ja, ampak je bilo precej temno.« »Nehajte zijati.« »Le kod hodi župnik?« »Jo kdo pozna?« »Je to …« »… mogoče …«

11


»Se ti zdi?« »Bi bili prosim tiho?« Prvi hip mi je bilo jasno, da ženska ni naša sorodnica. Tisti kratki, energični koraki in trde petke, ki so na tlakovcih zvenele kot ploskanje; tisti črni klobuček s črnim pajčolanom, pod njim koničasta brada, ponosno iztegnjena naprej; tisto urno pokrižanje ob kropilnici in eleganten kratek priklonček – to ni mogla biti ena Le Gallovih. Vsaj po rojstvu ne. Črni klobučki in urna pokrižanja nam ne ležijo. Mi Le Galli smo visokorasli, počasni in premišljeni ljudje normandijskega porekla, ki se premikajo z dolgimi, preudarnimi koraki, predvsem pa smo družina moških. Seveda so med nami tudi ženske – ženske, s katerimi smo se poročili –, ampak kadar pride na svet kakšen otrok, je to večinoma fant. Sam imam štiri sinove in nobene hčere; moj oče ima tri sinove in eno hčer, in njegov oče – preminuli Léon Le Gall, ki je tistega jutra ležal v krsti – je prav tako spočel štiri fante in eno punco. Imamo močne roke, široko čelo in široka ramena, ne nosimo nakita razen zapestne ure in poročnega prstana in smo nagnjeni k preprostemu oblačenju brez naborkov in drugih okraskov; miže bi komaj znali povedati, kakšne barve je srajca, ki jo imamo ta hip na sebi. Nikoli nas ne boli glava ali trebuh, če pa že, to sramežljivo zamolčimo, kajti po naši predstavi o moškosti ne v naših glavah ne v naših trebuhih – v trebuhih še zlasti ne! – ni mehkih delov, občutljivih za bolečino.

12


Imamo pa, in to predvsem, izrazito plosko zatilje, iz česar se rade norčujejo naše primožene ženske. Ob novici o rojstvu v družini ne povprašamo najprej po teži, dolžini ali barvi las, temveč po zatilju. »Kakšno je – plosko? Je pristen Le Gall?« In kadar koga od nas nesemo h grobu, se tolažimo z mislijo, da se lobanja nobenega Le Galla med transportom ne kotalika po krsti, temveč vse zmeraj lepo plosko počivajo na njenem dnu. Imam enak smisel za morbiden humor in sem enako nag­ njen k vedri melanholiji kot moja brata, oče in ded, in sem rad Le Gall. Čeprav sta alkohol in tobak slabost nekaterih med nami, imamo nasploh dobre možnosti za dolgo življenje, in kakor veliko družin tudi mi trdno verjamemo, da sicer nismo nič posebnega, da pa smo vendarle edinstveni. Te utvare ni mogoče utemeljiti z ničimer in je popolnoma brez podlage, kajti kolikor vem, noben Le Gall še nikoli ni naredil ničesar, česar bi se človeštvo moralo spomin­jati. Vzrok za to je, prvič, v pomanjkanju kakšne izrazite nadarjenosti, in drugič, v nezadostni marljivosti; tretjič, večina od nas med adolescenco razvije naduto zaničevanje do iniciacijskih obredov spodobne izobrazbe, in četrtič, sin po očetu skoraj zmeraj podeduje hudo averzijo do Cerkve, policije in intelektualne avtoritete. Zato se naša akademska kariera večinoma konča že z gimnazijo, najpozneje pa v tretjem ali četrtem semestru fakultete. Le vsakih nekaj desetletij se kakšnemu Le Gallu posreči v rednem roku končati študij in se sprijazniti s to ali ono av-

13


toriteto, pa naj je posvetna ali duhovna. Ta potem postane pravnik, zdravnik ali župnik in si v družini pridobi ugled, a z malček nezaupanja. Do nekoliko posmrtne slave se je kljub vsemu povzpel moj praprastric Serge Le Gall, ki je tik po nemško-francoski vojni letel z gimnazije zaradi uživanja opija in postal paznik v caenskem zaporu. V zgodovino je prišel, ker je poskušal miroljubno in brez običajnega masakra pomiriti vstajo zapornikov, za kar se mu je neki jetnik zahvalil tako, da mu je s sekiro razklal lobanjo. Drugi prednik se je odlikoval s tem, da je oblikoval poštno znamko za vietnamsko pošto, moj oče pa je kot mladenič gradil naftovode v alžirski Sahari. Drugače pa si Le Galli služimo kruh kot učitelji potapljanja, viličaristi ali uradniki v upravi. Prodajamo palme v Bretanji in nemška motorna kolesa nigerijski prometni policiji, eden mojih bratrancev pa kot detektiv s polovičnim delovnim časom za Société Générale poizveduje za ubežnimi kreditojemalci. Če se večina od nas vsemu navkljub čisto spodobno prebija skozi življenje, se moramo za to zahvaliti predvsem ­svojim ženam. Vse moje svakinje, tete in stare matere po očetovi strani so močne, učinkovite in tople ženske, ki prakticirajo diskreten, a nesporen matriarhat. Poklicno so pogosto uspešnejše od mož in bolje zaslužijo, one skrbijo za davčno napoved in se bodejo s šolskimi oblastmi. Možje pa jim povrnejo z zanesljivostjo in blagostjo. Smo, vsaj po mojem, bolj ko ne miroljubni zakonski

14


možje. Ne lažemo in trudimo se, da ne bi pili čez zdravju škodljivo mero; druge ženske pustimo pri miru in rade volje kaj postorimo doma, čisto zagotovo pa imamo nadpovprečno radi otroke. Na družinskih srečanjih smo razvili lepo navado, da moški popoldne na vrtu poskrbimo za dojenčke in malčke, ženske pa se odpeljejo na plažo ali nakupovat. Naše žene znajo ceniti, da za življenjsko srečo ne potrebujemo dragih avtomobilov in nam za partijo golfa ni treba leteti na Barbados, in nam popustljivo gledajo skozi prste, ko nas notranja nuja žene na bolšji trg, od koder vlačimo domov nenavadno šaro – fotoalbume popolnih tujcev, strojčke za lup­ ljenje jabolk, odslužene diaprojektorje, za katere že zdavnaj ni več diapozitivov pravega formata, pristne daljnoglede vojne mornarice, skozi katere vidiš vse obrnjeno na glavo, kirurške žage, zarjavele pištole, črvive gramofone in električne kitare, ki jim manjka vsaka druga prečka – radi vlačimo domov nenavadno šaro, ki jo potem mesece in mesece loščimo in čistimo in poskušamo usposobiti, preden jo podarimo, nesemo nazaj na bolšji trg ali odvržemo. To počnemo, da bi okrepili svoje vegetativno živčevje; psi jedo travo, nobel hčere poslušajo Chopina, univerzitetni profesorji gledajo nogomet, mi pa brkljamo po stari šari. Drugače pa nas zvečer, ko otroci zaspijo, osupljivo veliko v kleti izdeluje oljne slike malega formata. In eden, to vem iz prve roke, skrivaj piše pesmi. Le da žal ne preveč dobre. Sprednja klop v Notre-Dame je vibrirala od hrabro potlačenega razburjenja. Je ta, ki je prišla, res mademoiselle Jan-

15


vier, si je upala? Ženske so spet gledale nepremično naravnost in sedele vzravnano, kot da njihova pozornost velja izključno krsti in večni luči nad glavnim oltarjem; mi moški, ki smo poznali svoje žene, pa smo vedeli, da napeto prisluškujejo tokljajočemu staccatu majhnih korakov, ki so se od strani približevali osrednjemu prehodu, potem zavili desno in brez najmanjšega omahovanja, brez vsakršnega ritardanda ali acceleranda, v enakomernem, kot z metronomom odmerjenem ritmu hiteli v ospredje. Potem je lahko, kdor je poškilil proti sredini, s kotičkom očesa videl majhno postavo, kako je lahkih nog kot mladenka stopala po rdečem tekaču in se po dveh stopnicah vzpela k vznožju krste, položila desnico na njeno steno in šla z neslišnim korakom vzdolž nje do vzglavja, kjer je naposled obstala in nekaj sekund vztrajala v skoraj vojaško strumni drži. Dvignila je pajčolan nad klobuk, se sklonila, razširila roke in se oprla na steno krste, poljubila mojega deda na čelo in se mu z licem pritisnila ob voščeno glavo, kot bi si hotela za hip odpočiti; pri tem se ni obrnila h glavnemu oltarju, da bi skrila svoj obraz pred našimi pogledi, temveč jim ga je nastavila. Tako smo lahko videli, da miži in da se njene rdeče našminkane ustnice raztegujejo v nasmeh, širok in čedalje širši, dokler se niso razprle v neslišen majhen smeh. Naposled se je ločila od rajnega in se spet vzravnala, vzela torbico iz komolčnega zgiba, jo odprla in z naglo kretnjo vzela iz nje za pest velik, okrogel, motno svetlikajoč se predmet. Bil je to, kot smo lahko ugotovili kmalu zatem, star zvo-

16


nec kolesa s polkroglastim pokrovčkom, katerega kromirana površina je bila prepredena z drobnimi razpokami in ponekod odluščena. Zaprla je torbico in jo obesila nazaj v komolčni zgib, potem pa je dvakrat pocingljala. Rrii-rring, rrii-rring. Ko je zvonjenje še odmevalo po cerkveni ladji, je položila zvonec v krsto, se obrnila k nam in nas drugega za drugim pogledala v oči. Začela je skrajno levo, kjer so sedeli najmanjši otroci s svojimi očeti, šla po vsej vrsti in se pri vsakem zadržala morda kakšno sekundo, in ko je prispela na skrajno desno, nam je naklonila zmagoslaven nasmešek, se zganila in s tokljajočimi koraki pohitela po osrednjem prehodu mimo družine proti izhodu.

17


2. poglavje

K

o je moj ded prvič srečal Louise Janvier, je imel sedemnajst let. Rad si ga predstavljam kot čisto mladega moža, ko si je spomladi 1918 v Cherbourgu privezal na kolo svoj kovček iz ojačane lepenke in za zmeraj odšel iz očetne hiše. Ni veliko, kar vem o njem kot mladem možu. Na eni od družinskih fotografij, ki so se ohranile iz tistega časa, je ded krepak fant visokega čela in neukročenih svetlih las, ki radovedno in s posmehljivo nagnjeno glavo opazuje početje studijskega fotografa. Potem vem iz njegovih lastnih pripovedovanj, na stara leta redkobesednih in podanih z zaigranim odporom, da je v gimnaziji velikokrat manjkal, ker je rajši pohajkoval po cherbourskih plažah s Patriceom in Joëlom, svojima najboljšima prijateljema. Trojica je neke viharne januarske nedelje 1918, ko se noben pameten človek ni hotel približati oceanu niti toliko, da bi ga videl, v snežnem metežu našla na nabrežju, poraslem s košeničico, naplavljeno razbitino majhne jadrnice, ki je v srednjem delu imela luknjo in bila po vsej dolžini malce ož-

18


gana. Čoln so zvlekli v najbližje grmovje in ga v naslednjih tednih, ko se jim zakoniti lastnik nikakor ni hotel javiti, last­ noročno in z veliko vnemo popravili in zribali in prepleskali z živimi barvami, tako da je bil videti kot nov in se ga ni več dalo prepoznati. Odtlej so vsako prosto uro prebili zunaj, v Rokavskem prelivu, in tam lovili ribe, dremali in kadili posušene haloge v tobačnih pipah, ki so si jih izrezljali iz koruznih storžev; če se je na vodi zibalo kaj zanimivega – deska, protivetrna svetilka potonule ladje ali rešilni pas –, so to vzeli s seboj. Včasih so vojne ladje plule mimo tako blizu, da je njihova barčica poskakovala ko teliček po pašniku na prvi spomladanski dan. Pogosto so ostali zunaj ves dan, obkrožili rt in pluli proti zahodu, dokler se na obzorju niso pojavili britanski Kanalski otoki, in se vrnili na kopno šele v zadnji svetlobi večernega somraka. Ob vikendih so noči prebili v ribiški koči, katere lastnik tistega dne, ko je bil vpok­ lican, ni več imel časa, da bi pošteno zabarikadiral zadnje okence. Oče Léona Le Galla – se pravi moj praded – ni vedel ničesar o sinovi jadrnici, je pa z rahlo zaskrbljenostjo registriral njegova potepanja po plaži. Bil je predčasno postaran, cigarete goltajoč učitelj latinščine, ki se je v mladih letih samo zato odločil za študij tega jezika, da bi kar najbolj ujezil svojega očeta; to zadovoljstvo je potem plačal z desetletji službe v šoli in postal zategadelj malenkosten, ozkosrčen in zagrenjen. Da bi pred samim sabo upravičil svojo latinščino in se še naprej počutil živ, si je pridobil enciklopedično zna-

19


nje o materialnih ostankih rimske civilizacije v Bretanji in se temu konjičku posvetil s strastjo, ki je bila v grotesknem nasprotju z nepomembnostjo teme. Njegova neskončna, mučno enolična in z verižnim kajenjem pospremljena predavanja o glinenih črepinjah, toplicah in vojaških cestah so bila na gimnaziji legendarna in strah zbujajoča. Dijaki so se mu oddolžili s tem, da so strmeli v njegovo cigareto in čakali, da bo z njo začel pisati po tabli in potegnil dim iz krede. Da na dan splošne mobilizacije zaradi astme ni bil sprejet, je po eni strani občutil kot srečo, po drugi pa kot sramoto, saj je bil v zbornici edini moški med samimi mladimi ženskami. Strašen je bil njegov srd, ko je moral od kolegic izvedeti, da njegovega edinca že več tednov ni nihče videl v šoli, in neskončna so bila njegova predavanja za kuhinjsko mizo, s katerimi je poskušal fanta prepričati o vrednotah klasične izobrazbe. Ta se je vrednotam klasične izobrazbe samo nasmihal, je pa sam poskušal staremu razložiti, zakaj je njegova prisotnost na plaži ravno zdaj neodložljivo nujna: ker so Nemci v zadnjih tednih začeli z lesenimi ohišji in raz­ nobarvnimi laki, z zasilnimi jadri in lažnimi mrežami ko­ stumirati svoje podmornice v ribiške čolne. Potem je oče želel izvedeti, v kakšni kavzalni zvezi, prosim, so nemške podmornice in Léonova prezenca v šoli. Preoblečene podmornice, je potrpežljivo pojasnil sin, se bodo neprepoznane približale francoskim ribiškim kuterjem in jih brez milosti potopile, da bi poslabšale preskrbo francoskega prebivalstva.

20


»In?« je vprašal oče, zakašljal in se poskušal umiriti. Vsako razburjenje bi lahko sprožilo napad astme. Dan za dnem morje odlaga na kopno najdragocenejši material – tikovino, medenino, jeklo, jadrovino, sodčke bencina … »In?« je vprašal oče. Te dragocene surovine je treba rešiti, preden jih morje vzame nazaj, je rekel Léon. Medtem ko se je njuna diskusija neustavljivo bližala dramaturškemu vrhu, sta oče in sin sedela za kuhinjsko mizo v tisti navidez lagodno sproščeni drži, ki je lastna vsem Le Gallom; noge sta iztegnila pod mizo in se naslonila nazaj daleč nad naslonjalo stola, tako da se je zadnjica komajda še dotikala roba stola. Ker sta oba bila velika in težka moža, sta imela pretanjen občutek za težnost in sta vedela, da je vodoravna lega še najbližja stanju lebdenja, saj mora takrat vsak del telesa nositi zgolj lastno težo in ni obremenjen z maso preostalega, kadar pa stojimo ali sedimo, se deli telesa grmadijo drug na drugega, kar v seštevku znese sto kil težko breme. A zdaj sta bila besna in njuna glasova, ki se ju je, odkar je sin mutiral, komaj še dalo razločiti med sabo, sta drhtela od mukoma brzdanega srda. »Jutri boš šel v šolo,« je rekel oče in potlačil dražljaj kaš­ ljanja, ki se mu je iz globin prsnega koša vzpenjal v grlo. Nacionalno vojno gospodarstvo je močno odvisno od surovin, je odvrnil sin. »Jutri boš šel v šolo,« je rekel oče.

21


Naj oče pomisli na nacionalno vojno gospodarstvo, je rekel sin in zaskrbljen opazil, kako težka je očetova sapa. »Nacionalno vojno gospodarstvo naj me piše v rit,« je zasopel oče. Potem ga je napadel kašelj, kar je za eno minuto prekinilo pogovor. Pa še čedno žepnino se da zaslužiti, je rekel sin. »Prvič, to je kriminalen denar,« je zasopel oče. »In drugič, gimnazijski pravilnik o izostankih velja za vse, torej tudi zate in tvoja prijatelja. Ni mi všeč, da si jemljete toliko svobode.« Kaj ima oče proti svobodi, je vprašal sin, in ali je kdaj premišljeval o tem, da mora biti vsak zakon, če naj ga upoštevamo, izraz osmislitve nečesa. »Toliko svobode si jemljete že samo zato, ker je svoboda,« je zastokal oče. »In?« »Ampak bistvo pravilnika je ravno v tem, da velja za vsakogar, ne glede na to, kdo je – tudi in ravno za tiste, ki mislijo, da so brihtnejši od drugih.« »Ampak dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, pa vendarle je, da so nekateri ljudje brihtnejši od drugih,« je previdno ugovarjal sin. »Prvič, to ni pomembno,« je rekel oče, »in drugič, ti doslej, kolikor sem informiran, pri pouku nisi ravno vzbudil suma o kakšnih superiornih duhovnih kapacitetah. Jutri boš šel v šolo.« »Ne,« je rekel sin.

22


»Jutri boš šel v šolo!« je zarjovel oče. »Sploh ne bom več šel v šolo!« je zarjovel sin. »Dokler boš živel pod mojo streho, boš delal tako, kot rečem jaz!« »Ne boš mi ukazoval!« Po tem že kar klasičnem dialogu se je diskusija izrodila v pretep, med katerim sta se valjala po kuhinjskih tleh kot šolarčka, in kri ni bila prelita le zato, ker je mati ukrepala hitro in srčno. »Zdaj pa zadosti,« je rekla in za ušesa potegnila pokonci svoja moška, od katerih je eden jokal, drugemu pa je grozilo, da se bo zadušil. »Ti, chéri, boš zdaj vzel svoj laudanum in šel v posteljo, jaz pridem takoj za tabo. Ti pa, Léon, boš šel jutri zjutraj k županu in se priglasil k javnim delom. Ko ti je nacionalno vojno gospodarstvo že tako zelo pri srcu.« Kakor se je izkazalo naslednjega jutra, si je nacionalno vojno gospodarstvo res lahko pomagalo z gimnazijcem Le Gallom iz Cherbourga – ampak ne na plaži, kot je upal. Župan mu je, nasprotno, zagrozil s tremi meseci zapora v primeru, če si bo samo še enkrat protipravno prilastil kakšen naplavljen predmet, in ga nadrobno izprašal o njegovih drugih vojnogospodarsko relevantnih znanjih in sposobnostih. Pri tem je postalo očitno, da je Léon sicer krepko grajen, da pa nima prav nobenega nagnjenja do uporabe svojih mišic. Ni hotel biti kmečki hlapec in tudi ne delavec za tekočim trakom, pa tudi pomožnih del pri kakšnem kovaču ali tesarju ni hotel opravljati. Podobno je bilo z njegovimi duhovni-

23


mi močmi: sicer ni bil ravno butast, ampak na gimnaziji ni pokazal posebne naklonjenosti do nobenega predmeta in pri nobenem ni prav visoko letal, zaradi česar tudi glede poklicne prihodnosti ni imel oprijemljivih načrtov ali želja. Seveda bi se v službi domovini rade volje odpravil v Severno morje na špijonažno plovbo s svojo jadrnico in na nemški obali spravil v obtok ponarejene rajhsmarke, da bi destabiliziral sovražnikovo valuto; ker pa to ni bila realna poklicna perspektiva, je samo skomignil, ko ga je župan pobaral po načrtih. Interes za nacionalno vojno gospodarstvo mu je že čisto uplahnil. Vse skupaj je otežilo še to, da je bil županov vrat podoben puranovemu, njegov nos pa preprežen z rdečemodrimi žilicami. Kot večina mladih ljudi je imel tudi Léon zelo izrazit estetski čut in si ni mogel predstavljati, da bi lahko resno jemal človeka s takim vratom in takim nosom. Župan je čemerno pregledoval seznam prostih mest, ki mu ga je poslal vojni minister. »No, pa poglejmo. Aha, tukaj. Znaš voziti traktor?« »Ne, monsieur.« »Pa tukaj – iščejo obločnega varilca. Znaš variti?« »Ne, monsieur.« »Razumem. Brusiti leče najbrž tudi ne znaš, kaj?« »Ne, monsieur.« »In navijati tuljave za elektromotorje? In voziti tramvaj? In stružiti pištolne cevi?« Župan se je nasmehnil, stvar ga je začela zabavati. »Ne, monsieur.«

24


»Si mogoče specialist interne medicine? Strokovnjak za mednarodno trgovsko pravo? Elektroinženir? Projektant nizkih gradenj? Sedlar ali kolar?« »Ne, monsieur.« »Sem si mislil. Na strojarstvo in dvojno knjigovodstvo se tudi ne spoznaš, kaj? Pa kisvahili – govoriš kisvahili? Si plesalec stepa? Obvladaš Morsovo abecedo? Izračunavati natez­ no trdnost jeklenih žic visečega mostu?« »Da, monsieur.« »Kaj … kisvahili? Jeklene žice visečega mostu?« »Morsovo abecedo, monsieur. Morsovo abecedo obvladam.« Dejansko je mladinski časopis Le Petit Inventeur, na katerega je bil Léon naročen, pred nekaj tedni objavil Morsovo abecedo in Léona je nekega deževnega nedeljskega popoldneva obšel čudaški domislek, da bi se je naučil na pamet. »Pa jo res, mali? Me ne vlečeš za nos?« »Ne, monsieur.« »Potem bi pa to bilo to! Železniška postaja v Saint-Luc-sur-Marnu išče pomožnega telegrafista za nadomeščanje redno zaposlenega. Izdajanje tovornih listov, najavljanje prihoda in odhoda vlakov, priložnostno prodaja vozovnic. Si upaš?« »Da, monsieur.« »Spodnja starostna meja šestnajst, moškega spola, homoseksualci, spolno bolni in komunisti nezaželeni. Saj menda nisi – komunist?«

25


29,95 €

Sodobni švicarski pisatelj Alex Capus (1961) je nekaj let delal kot novinar, sredi devetdesetih se je povsem posvetil pisateljevanju. Je predvsem roma­ nopisec, a tudi avtor kratkih zgodb in pripovedi (in enega stripa). Za svoje delo je bil večkrat nagrajen.

Alex Capus Léon in Louise

Kakor mnoga Capuseva dela je tudi roman Léon in Louise naslonjen na resnične dogodke in zgodbe resničnih oseb. Le da si pisatelj tokrat ni izbral uso­ de kakšne znamenite zgodovinske osebnosti, tem­ več nekaj ključnih trenutkov v življenju svojega deda po očetovi strani, ki je doživel in preživel dve svetovni vojni: kot mladenič prvo v Normandiji in kot družinski oče drugo v okupiranem Parizu. A zgodovinsko je v tem romanu le ozadje, čeprav je raziskano z zvedavostjo zgodovinarja, z natanč­ nostjo etnologa in s humorjem filozofa; v ospredju je zgodba o veliki, skoraj sedemdeset let trajajoči ljubezni med avtorjevim dedom, domišljijsko do­ grajenim v Léona, in Louise, žensko, katere obstoj je dedova družina štela za njegovo skrivnost. Lju­ bezen v času svetovnih vojn, roman o dvajsetem stoletju. Léon in Louise je bil leta 2011 nominiran za ugledno nemško knjižno nagrado. Lepa zgodba o lepi ljubezni v grdih časih.

Alex Capus


Leon in louise za internet[1]